11.1.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 9/14

—

je prepričan, da bi pametna pravna ureditev morala vsebovati manj birokracije in manj upravnih obremenitev ne le za državljane in zainteresirane strani, temveč tudi za lokalne in regionalne oblasti; vendar pa zavrača popolnoma kvantitativen pristop k pravni ureditvi;

—

ugotavlja, da pogostejša sklicevanja na lokalno in regionalno razsežnost v okviru pametne pravne ureditve ter na s tem povezane dejavnosti in zmožnosti OR pomenijo priznanje vloge, ki jo imajo evropske lokalne oblasti in regije pri oblikovanju politike EU in izvajanju zakonodaje;

—

poziva Evropsko komisijo in druge institucije EU, naj pri oblikovanju zakonodaje, ocenjevanju učinka ali pri pripravi načinov izvajanja evropskih politik in ciljev namenijo več pozornosti lokalni in regionalni upravi;

—

meni, da poleg cilja teritorialne kohezije Evropske unije (člen 3 PEU) tako horizontalne klavzule Lizbonske pogodbe glede socialnih (člen 9 PDEU) in okoljskih zahtev (člen 11 PDEU) kot tudi trojna usmeritev strategije Evropa 2020 zahtevajo ocene učinka za uravnoteženo analizo posledic pravne ureditve v ekonomskem, socialnem in okoljskem smislu;

—

izraža pripravljenost pomagati institucijam EU pri izvajanju ocen učinka, če bodo potrebni podatki, ki jih imajo lokalne in regionalne oblasti, ob tem pa opozarja na svoje omejene vire in osrednje poslanstvo;

—

meni, da bi morale imeti institucije EU skupen pristop k oceni učinka in da bi moral biti OR vključen v oblikovanje takega pristopa;

—

odobrava načrtovani pregled Sporazuma o sodelovanju med OR in Evropsko komisijo ob upoštevanju institucionalnih sprememb, ki jih prinaša Lizbonska pogodba; potrjuje, da je potrebno upravljanje na več ravneh in da se mora razviti politična vloga OR, pri tem pa je treba zagotoviti izboljšanje in razvoj sodelovanja pri ocenjevanju učinka ter uvesti mehanizem, s katerim bo OR lahko prispeval k letnemu poročilu o boljši zakonodaji.

Poročevalec

Graham TOPE (UK/ALDE), član londonskega okrožja Sutton

Referenčna dokumenta

Sporočilo Komisije o pametni pravni ureditvi v Evropski uniji COM(2010) 543 konč.

Poročilo Komisije o subsidiarnosti in sorazmernosti (Sedemnajsto poročilo o boljši pripravi zakonodaje, 2009)

COM(2010) 547 konč.

1.

pozdravlja koncept pametne pravne ureditve, ki potrjuje in širi zamisel o političnem ciklusu EU, v katerem se zakonodaja nenehno pregleduje in se na podlagi temeljite ocene in konkretnih izkušenj z izvajanjem prilagaja novim izzivom in okoliščinam;

2.

je prepričan, da bi pametna pravna ureditev morala vsebovati manj birokracije in manj upravnih obremenitev ne le za državljane in zainteresirane strani, temveč tudi za lokalne in regionalne oblasti; vendar pa zavrača popolnoma kvantitativen pristop k pravni ureditvi, saj politične prednostne naloge ne bi smele imeti drugotne vloge pri razmisleku o splošnem obsegu zakonodaje. Zato poziva, naj ocene učinka vključujejo tudi premislek o stroških v primeru, da evropska zakonodaja ne bi obstajala;

3.

obžaluje, da orodja pametne pravne ureditve očitno ne veljajo za delegirane in izvedbene akte (komitologija); ti postopki niso dovolj jasni ali pregledni.

4.

ugotavlja, da pogostejša sklicevanja na lokalno in regionalno razsežnost v okviru pametne pravne ureditve ter na s tem povezane dejavnosti in zmožnosti OR pomenijo priznanje vloge, ki jo imajo evropske lokalne oblasti in regije pri oblikovanju politike EU in izvajanju zakonodaje.

5.

opaža, da je bila v večini mnenj OR izražena zaskrbljenost glede ravni posvetovanja ali vključevanja lokalnih in regionalnih oblasti v pripravo pobud EU. Mnenja pogosto pozivajo k intenzivnejšemu vključevanju lokalnih in regionalnih oblasti v pripravo novih politik in zakonodaje, v ocenjevanje njihovega morebitnega učinka in v njihovo izvajanje;

6.

poziva Evropsko komisijo in druge institucije EU, naj pri oblikovanju zakonodaje, ocenjevanju učinka ali pri pripravi načinov izvajanja evropskih politik in ciljev namenijo več pozornosti lokalni in regionalni upravi;

7.

zato pozdravlja načrtovani pregled sedanjih postopkov posvetovanj in predvideno podaljšanje obdobja za odziv;

8.

je prepričan, da bi morali biti rezultati posvetovanj objavljeni in analizirani, npr. kako so bili prispevki uporabljeni pri pripravi ali spremembah predloga, kateri prispevki niso bili uporabljeni itd.;

9.

ponavlja svojo zaskrbljenost, da odprta posvetovanja dajejo prednost dobro organiziranim in financiranim udeležencem ali posebnim interesom manjšin; zato znova poudarja velik pomen odzivov predstavniških združenj lokalne in regionalne uprave in tudi drugih odzivov.

10.

je seznanjen z dejavnostmi skupine na visoki ravni za upravne obremenitve (Stoiberjeva skupina);

11.

ponovno izraža pomislek, da se ta skupina in Evropska komisija skoraj izključno osredotočata na neposredno obremenitev malih podjetij zaradi zakonodaje EU. Odbor sicer priznava, da je to pomembna ovira za gospodarsko rast, vendar opozarja, da se obveznosti poročanja, ki bremenijo nacionalne, regionalne in lokalne oblasti, nazadnje spremenijo v upravne obremenitve za državljane in podjetja na nacionalni ali podnacionalni ravni, zato meni, da je treba obravnavati in ublažiti tudi obremenitev lokalnih in regionalnih organov;

12.

pozdravlja sedanjo pobudo ugotavljanja dobre prakse pri izvajanju novih predpisov z manj obremenitvami ter opozarja, da je OR dejavno prispeval k zbiranju primerov najboljše prakse lokalnih in regionalnih oblasti na tem področju, saj je pripravil posebno poročilo in v Stoiberjevo skupino imenoval stalnega opazovalca, vendar poudarja, da bi se EU morala že od začetka osredotočiti na preprečevanje, da bi čezmerne upravne obremenitve sploh nastale;

13.

je seznanjen s poročilom Komisije o subsidiarnosti in sorazmernosti za leto 2010 (Osemnajsto poročilo o boljši pripravi zakonodaje) in ga razume kot znak, da Evropska komisija upošteva analizo subsidiarnosti, ki jo je izvedel Odbor regij.

14.

opozarja, da mora na podlagi Lizbonske pogodbe vsak osnutek evropskega zakonodajnega akta vsebovati oceno njegovih učinkov, ki mora upoštevati tudi lokalno in regionalno raven;

15.

ponavlja pomen tako predhodne kot naknadne ocene pri sprejemanju političnih odločitev in zakonodaje ter pozdravlja večjo vlogo naknadne ocene;

16.

priznava, da prizadevanja za poenostavitev in izboljšanje evropske zakonodaje vključujejo dosego ravnovesja med predhodno in naknadno oceno učinka, hkrati pa je treba zagotoviti, da to ne bo povzročilo dodatnih upravnih obremenitev na različnih ravneh uprave;

17.

je seznanjen z letnim poročilom odbora za oceno učinka za leto 2010. Meni, da ima ta odbor pomembno vlogo, vendar bi mu koristila večja neodvisnost od Evropske komisije;

18.

je prepričan, da sta postopek ocene učinka in vloga odbora za oceno učinka pripeljala in prispevala k temu, da službe Evropske komisije natančneje spremljajo načelo subsidiarnosti. Iz poročila je to jasno razvidno iz primerov, ko je generalni direktorat na podlagi podatkov, zbranih med postopkom ocene učinka, spremenil svoje stališče o potrebnosti in morebitni dodani vrednosti zakonodaje;

19.

ugotavlja, da poročilo odbora za oceno učinka navaja tendenco izvajanja in objave ocen učinka o končnih zakonodajnih predlogih namesto o političnih pobudah v začetni fazi. Poziva, naj pomembne politične pobude z velikim učinkom spremlja ocena učinka v začetni fazi, zlasti če je cilj takih predlogov obvestiti nosilce političnega odločanja o vrsti posebnih političnih možnosti v poznejši fazi;

20.

ugotavlja, da poročilo odbora za oceno učinka navaja, da je treba v ocene učinka, ki jih pripravljajo posamezni generalni direktorati, vključiti oceno družbenih vplivov in upravnih stroškov, ni pa omenjena ocena posebnih teritorialnih učinkov in morebitna vloga OR kot podpore Evropski komisiji v postopku ocene učinka. Poziva Evropsko komisijo, naj to preuči, odbor za oceno učinka pa, naj v poročilu za leto 2011 poroča o napredku;

21.

ocenjuje kot zaželeno, da se GD REGIO v celoti vključi v odbor za oceno učinka, saj ta generalni direktorat najbolje razume teritorialno razsežnost;

22.

meni, da poleg cilja teritorialne kohezije Evropske unije (člen 3 PEU) tako horizontalne klavzule Lizbonske pogodbe glede socialnih (člen 9 PDEU) in okoljskih zahtev (člen 11 PDEU) kot tudi trojna usmeritev strategije Evropa 2020 zahtevajo ocene učinka za uravnoteženo analizo posledic pravne ureditve v ekonomskem, socialnem in okoljskem smislu;

23.

meni, da kakovostne ocene učinka in spremljanje izvajanja zakonodaje zahtevajo čas in znatne človeške vire, da se zagotovijo strokovno znanje in izkušnje ter celostna vizija;

24.

izraža zadržke glede težnje, da bi izvajanje ocen učinka zaupali „neodvisnim“ organom, tj. da bi to nalogo opravljali zunanji izvajalci – svetovalna podjetja ali ad hoc komisije. Obstaja dvom, ali takšno zunanje izvajanje dejansko pomeni večjo preglednost in neodvisnost. To bi lahko bilo tudi zanikanje naloge Komisije, da zastopa splošni interes Skupnosti. Zunanje izvajanje bi lahko tudi zagotavljalo prednost tistim, ki imajo zadostne vire za izvajanje tovrstnih ocen, v škodo lokalnih in regionalnih oblasti, nevladnih organizacij in predstavnikov civilne družbe ali zaposlenih s precej nižjimi dohodki;

25.

izraža pripravljenost pomagati institucijam EU pri teh prizadevanjih, če bodo potrebni podatki, ki jih imajo lokalne in regionalne oblasti, ob tem pa opozarja na svoje omejene vire in osrednje poslanstvo.

26.

opozarja, da učinek novih zakonov EU na lokalne in regionalne oblasti lahko izhaja tako iz sprememb Evropskega parlamenta in Sveta kot iz začetnega predloga Evropske komisije. Evropski parlament in Svet poziva, naj v celotnem zakonodajnem postopku teritorialnemu učinku svojih odločitev posvetita več pozornosti in ponuja svoje strokovno znanje na tem področju. Odbor meni, da bi v zvezi s predhodnimi in naknadnimi ocenami učinka, nadzorom načela subsidiarnosti in izvajanjem zakonodaje EU morali razmisliti o konkretnih možnostih takšnega sodelovanja OR z Evropskim parlamentom in Svetom;

27.

poziva svoje poročevalce, naj učinek svojih priporočil pretehtajo z vidika finančnih in upravnih obremenitev ter učinka na okolje, družbeno tkivo, mala in srednje velika podjetja ter civilno družbo;

28.

meni, da bi morale imeti institucije EU skupen pristop k oceni učinka in da bi moral biti OR vključen v oblikovanje takega pristopa;

29.

pozdravlja dejstvo, da Komisija v okviru sistema zgodnjega opozarjanja, vzpostavljenega z Lizbonsko pogodbo, obrazloženim mnenjem nacionalnih parlamentov pripisuje ustrezen pomen, čeprav še ni bil dosežen potreben prag za „rumeni karton“. Glede na svojo vlogo in pristojnosti v postopku nadzora subsidiarnosti OR poziva Evropsko komisijo, naj mu pošlje obrazložena mnenja nacionalnih parlamentov skupaj z njihovimi prevodi in odgovori Komisije;

30.

odobrava načrtovani pregled Sporazuma o sodelovanju med OR in Evropsko komisijo ob upoštevanju institucionalnih sprememb, ki jih prinaša Lizbonska pogodba; potrjuje, da je potrebno upravljanje na več ravneh in da se mora razviti politična vloga OR, pri tem pa je treba zagotoviti izboljšanje in razvoj sodelovanja pri ocenjevanju učinka ter uvesti mehanizem, s katerim bo OR lahko prispeval k letnemu poročilu o boljši zakonodaji.

31.

meni, da je ta skupina dragocen forum, na katerem lahko uradniki držav članic in evropskih institucij ter s tem OR razpravljajo o praktičnih vprašanjih v evropskem upravljanju in izmenjujejo primere dobre prakse;

32.

zato obžaluje, da pod madžarskim in poljskim predsedstvom EU leta 2011 ne bo redne seje te skupine, in poziva, da se za organizacijo sej poskrbi leta 2012.

33.

opozarja, da Lizbonska pogodba izrecno navaja lokalno in regionalno samoupravo ter lokalno in regionalno razsežnost načela subsidiarnosti, kar pomeni, da mora EU pri predlogih in sprejemanju nove zakonodaje na podlagi deljene pristojnosti spoštovati pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti. Lizbonska pogodba OR daje vodilno vlogo na področju subsidiarnosti, kar pomeni, da ne varuje zgolj spoštovanja pristojnosti lokalnih in regionalnih oblasti, temveč spodbuja tudi spoštovanje subsidiarnosti v zvezi z vsemi ravnmi upravljanja;

34.

ponavlja zavezo OR, da nadaljuje sodelovanje z Evropsko komisijo pri vključevanju upravljanja na več ravneh v pomembnejše evropske strategije in v skupne politike, zlasti v izvajanje strategije Evropa 2020;

35.

opozarja na letno poročilo OR o subsidiarnosti za leto 2010, ki ga je 4. marca 2011 sprejelo predsedstvo OR skupaj s temami, ki bodo sestavljale delovni program mreže za nadzor subsidiarnosti. Poročilo ugotavlja, da sta krepitev spremljanja subsidiarnosti in prispevek k vključevanju miselnosti, povezane s subsidiarnostjo, v proces odločanja EU ključni prednostni nalogi OR;

36.

pozitivno ocenjuje dejstvo, da v nobenem mnenju ni bila ugotovljena kršitev načela subsidiarnosti. To kaže, da Evropska komisija zelo resno upošteva to načelo, in poudarja pomen nadzora, ki ga izvaja OR;

37.

pozdravlja vedno večje število posvetovanj mreže za nadzor subsidiarnosti, ki lahko zagotovi podrobne praktične opombe iz najrazličnejših lokalnih in regionalnih organov. Poziva partnerje te mreže, naj se tesneje vključijo v njene dejavnosti in posvetovanja, da bi se povečala reprezentativnost rezultatov teh posvetovalnih dejavnosti;

38.

priznava potrebo po pravočasnem, natančnem in učinkovitem prenosu zakonodaje EU in njeno dosledno uporabo na vseh ravneh uprave v državah članicah in se zaveda, da so lahko včasih zaradi neupoštevanja ali kot odvračilni ukrepi potrebne sankcije; vseeno izraža zaskrbljenost, ker Evropska komisija vse pogosteje poskuša predpisati, kdaj in kako naj vlade držav članic lokalne in regionalne oblasti pripravijo do tega, da bodo delovale v skladu z zakonodajo EU. V skladu z načelom subsidiarnosti bi to moralo biti v pristojnosti nacionalnih uprav – kjer je primerno, pa regionalnih oblasti – dokler je s tem zagotovljeno uresničevanje splošnih ciljev zakonodaje EU.