Mnenje Odbora regij – „Pomladanski paket: Akcijski načrt EU za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja“

(2010/C 267/05)

I.   POLITIČNA PRIPOROČILA

ODBOR REGIJ

A.   Splošne ugotovitve

1.   deli politično voljo Komisije, da Evropska unija ohrani vodilno vlogo v boju proti revščini v svetu, ki se je leta 2000 začela s sprejetjem ciljev tisočletja (1) v okviru Združenih narodov;

2.   pozdravlja pripravo njenega akcijskega načrta EU v dvanajstih točkah na podlagi več dokumentov, ki sestavljajo Pomladanski paket, kakor je podrobneje predstavljeno v prilogi. Cilj EU je oblikovati skupno stališče pred vrhom v New Yorku, ki bo v okviru Združenih narodov potekal od 20. do 22. septembra letos. Ne glede na sedanjo veliko gospodarsko, socialno in finančno krizo je končni izziv okrepiti naš boj proti revščini stotine milijonov žensk, moških in otrok in opredeliti konkretne načine za spoštovanje zavez razvojnih ciljev tisočletja, ki jih je treba uresničiti do leta 2015;

3.   ceni, da ti dokumenti z vrsto analiz in predlogov omogočajo oceno razmer v svetu: zagotavljajo jasne in podrobne informacije o – razmeroma omejenem – napredku za dosego razvojnih ciljev tisočletja ali o finančnih prizadevanjih držav članic prek javne razvojne pomoči; kar ob tem, da se ne skrivajo zamude in slabosti, priča o kompleksnosti pobud, ki jih EU izvaja v okviru Unije in v drugih mednarodnih organih, da zagotovi usklajeno ukrepanje različnih vključenih strani. Dokumenti tudi predstavljajo nove možnosti za pospešitev napredka, ki ga je treba doseči;

4.   zato še toliko bolj obžaluje, da v prvem sporočilu Komisije regionalne in lokalne oblasti tako EU kot tudi držav upravičenk niso izrecno (2) navedene kot partnerice, vključene v uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja. Ta opustitev je v nasprotju s soglasjem o razvoju iz leta 2005, ki povezuje temeljne osi evropske politike na tem področju, s sporočilom Komisije iz leta 2008, ki je regionalne in lokalne oblasti izrecno priznalo kot akterje razvoja, s sklepi Sveta o tem sporočilu, ki so bili sprejeti 10. novembra 2008, ter z dialogom, ki je bil po soglasnem sprejetju mnenja 312/2008 konč. 22. aprila 2009 v okviru Odbora regij vzpostavljen med Komisijo in Odborom regij, institucionalnim predstavnikom regionalnih in lokalnih oblasti;

5.   meni, da je treba nujno odpraviti to pomanjkljivost v prihodnjem skupnem stališču EU, sprejetem po preučitvi Sveta in Parlamenta, in evropskim regionalnim in lokalnim oblastem ter njihovim partnerjem v drugih državah priznati njihovo pomembno vlogo v boju proti revščini.

B.   Pripombe na različnih področjih

6.   ne želi ponovno podrobno izpostavljati prispevka evropskih regionalnih in lokalnih oblasti ter lokalnih oblasti držav upravičenk pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja v skladu z demokratičnim upravljanjem (3): to je že imel priložnost poudariti in oblikovati predloge v mnenjih, ki jih je sprejel o sodelovanju lokalnih oblasti pri razvoju vse od leta 2005 (4), zato meni, da je bilo to dejstvo upoštevano;

7.   opozarja, da akcijski načrt iz Akre iz leta 2008 priznava vlogo lokalnih in regionalnih oblasti v novi strukturi razvojne pomoči;

8.   vendarle meni, da je v času, ko namerava EU uveljavljati svoja stališča na mednarodnem odru, primerno poudariti nekatere točke, ki se neposredno nanašajo na regionalne in lokalne oblasti.

Uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja in tematska sporočila

9.   ponovno poudarja, da se 7 od 8 razvojnih ciljev tisočletja nanaša na zelo konkretne vidike revščine. Bilanca stanja za leto 2010 – na dveh tretjinah zastavljene poti – kaže mešano sliko. Večinoma je pozitivna, ko gre za rahlo zmanjšanje skrajne revščine, umrljivost otrok, mlajših od 5 let, epidemije in dostop do pitne vode. Ostaja pa negativna, celo zelo negativna, ko gre za lakoto, podhranjenost, neenakost v izobraževanju, umrljivost mater, aids in čiščenje odpadnih voda. Pri ocenjevanju te splošne bilance stanja, ki je tudi posledica kriz – tako krize s prehrano kot tudi gospodarske in finančne krize – je treba upoštevati razlike znotraj posamezne države in predvsem v regijah po svetu; če je na primer zaradi razvoja Kitajske opazen napredek pri nekaterih kazalnikih, podsaharska Afrika vse bolj in bolj zaostaja na področju dostopa otrok do osnovnošolskega izobraževanja, boja proti aidsu in dostopa do boljših sanitarnih razmer. Poudarja tudi, da je uresničitev teh sedmih razvojnih ciljev tisočletja pogojena z osmim, „vzpostavitvijo svetovnega partnerstva za razvoj“, ki je kljub kriznim okoliščinam podlaga za solidarno ukrepanje vseh akterjev pri premagovanju revščine v svetu;

10.   se strinja s Komisijo, da so razvojni cilji tisočletja soodvisni. Za dopolnitev in ponazoritev primerov, navedenih v dokumentih Pomladanskega paketa, je mogoče omeniti tudi področje dostopa do vode, ki ga EU podrobno spremlja prek programa sklad za vodo, zelo pogosto pa se ga tudi obravnava v okviru ukrepov sodelovanja, ki jih vodijo evropske regionalne in lokalne oblasti. Pitna voda vpliva na zdravje vseh, dejstvo, da je na voljo, pa lahko izboljša kmetijstvo – in načeloma zagotovi boljšo prehrano – ter prav tako spremeni življenje žensk, jim olajša delo, zlasti majhne deklice pa se lahko razbremenijo in dostopajo do izobrazbe;

11.   poudarja, da je napredek pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja mogoče doseči z vzpostavljanjem nacionalnih sistemov, ki pri načrtovanju in razdeljevanju sredstev ne zanemarijo t. i. temeljnih storitev, tj. storitev, ki lahko učinkovito zadostijo ključnim potrebam prebivalstva;

12.   v zvezi s tem lahko le ponovno opozori na temeljno vlogo regionalnih in lokalnih oblasti pri izvajanju tovrstnih storitev in njihovi organizaciji v skladu z demokratičnim in učinkovitim upravljanjem, ki ga vodi skrb za dobrobit prebivalcev;

13.   prav tako se lokalni pristop zdi nujen za obravnavo enega izmed velikih izzivov za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja, izziv demografskih sprememb: brez upoštevanja razvojnih potreb na lokalni ravni, zlasti brez podpore majhnim kmetijam, bo preseljevanje s podeželja povečalo bedo v velemestih, ki postajajo neobvladljiva, ali okrepilo tokove preseljevanja v druge države;

14.   zato poziva Komisijo, da lokalni pristop k razvoju vključi v pripravo tako regionalnih strateških dokumentov (ki se nanašajo na več držav) kot nacionalnih strateških dokumentov, ki jih pripravlja s partnerskimi državami; pri pa tem poudarja, da je treba regionalne in lokalne oblasti vključiti v pripravo in izvajanje razvojnih načrtov. Pri odzivanju na izzive globalizacije je namreč treba upoštevati oblasti, ki delujejo na terenu in so odgovorne za demokratično upravljanje in lokalni razvoj;

15.   poleg tega regionalne in lokalne oblasti z ustreznimi ukrepi prispevajo k ozaveščanju širše javnosti o realnosti revščine v svetu v obdobju krize ter o nujnosti, da se nanjo odzovemo in si prizadevamo za razvoj. Ti ukrepi so lahko zaradi njihove solidarnosti in želje po delitvi priložnost za prebivalstvo, ki izhaja iz priseljevanja, da ponovno odkrije svoje kulturne korenine in v državah izvora prispeva h krepitvi institucij in državljanskih svoboščin za razvoj.

Financiranje razvoja

v zvezi z javno razvojno pomočjo:

16.   ceni, da je EU (tj. Komisija in države članice) največja donatorka javne razvojne pomoči na svetu (5): čeprav je znesek njene javne razvojne pomoči za leto 2010 (ocenjen na približno 0,45 % BNP) nižji od vmesnih ciljev, ki si jih je zastavila, je odstotek pomoči EU močno nad povprečjem bogatih držav (0,31 % BNP v letu 2010);

17.   želi opozoriti, da nekatere države članice v okviru svoje nacionalne javne razvojne pomoči že evidentirajo zneske, ki jih njihove regionalne in lokalne oblasti namenijo decentraliziranemu sodelovanju, druge pa tega zaradi različnih razlogov ne počnejo;

18.   torej meni, da je treba jasno opredeliti delež, ki ga regionalne in lokalne oblasti prispevajo v okviru javne razvojne pomoči na nacionalni in svetovni ravni;

19.   meni, da bi z jasnimi številkami lahko tudi okrepili finančno sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti v boju proti revščini v svetu. Čeprav prispevek lokalnih in regionalnih oblasti dejansko presega zgolj finančni prispevek, so si nekatere izmed njih za cilj že zadale nameniti 0,7 % svojih sredstev za ukrepe sodelovanja z državami v razvoju. V nekaterih primerih so lokalne in regionalne oblasti vzpostavile finančne mehanizme, s katerimi lahko odgovorijo na nekatere posebne potrebe (na primer Francija na področju dostopa do pitne vode);

20.   meni, da bi lahko razmislili o možnosti, da bi vsaka izmed 100 000 regionalnih in lokalnih oblasti ob upoštevanju svoje nacionalne zakonodaje prostovoljno sklenila, da razvojni pomoči letno nameni vsaj 1 EUR na prebivalca. Lokalne in regionalne oblasti, ki niso neposredno vključene v decentralizirano sodelovanje, bi lahko prispevale svoj prispevek v sklad, namenjen razvojni pomoči lokalnih oblasti, kar dandanes pozna Španija. Ukrepe, ki posredno prispevajo k razvoju (npr. ukrepi ozaveščanja javnosti o revščini v svetu) bi lahko prav tako šteli kot prispevek v tem okviru;

v zvezi z davčnimi ureditvami držav v razvoju:

21.   se strinja z evropskimi oblastmi, da je treba sodelovati z državami v razvoju, da sprejmejo davčne osnove in prakse, ki so v skladu z demokratičnim upravljanjem, in se borijo proti davčnim oazam in korupciji, ter podpira prizadevanja, ki so si jih evropske oblasti zastavile v tej smeri;

22.   želi glede tega poudariti štiri vidike:

23.   poudarja vlogo, ki jo imajo regionalne in lokalne oblasti v povezavi s civilno družbo pri izobraževanju za razvoj in ozaveščanju javnosti glede problema revščine v svetu: brez pobud, ki so blizu državljanom, in zaupanja v uporabo sredstev bi bilo evropske državljane še toliko težje prepričati, da je v obdobju krize finančna solidarnost z drugimi celinami nujna.

Institucionalni mehanizmi

v zvezi z usklajenostjo evropskih politik:

24.   pozdravlja pobude, ki jih je EU uvedla za izvajanje načela evropskega soglasja o razvoju, na podlagi katerega evropske politike, ki se ne nanašajo na razvoj, ne smejo biti v nasprotju s prizadevanji, potrebnimi za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja, ter poudarja, da je Svet novembra 2009 sklenil, da bodo med dvanajstimi zadevnimi politikami prizadevanja predvsem osredotočena na pet prednostnih področij: trgovino in finance, podnebne spremembe, varnost svetovne preskrbe s hrano, preseljevanje in varnost;

25.   zato ugotavlja, če omenimo zgolj nekatere točke, da bo morala reforma skupne kmetijske politike po letu 2013 upoštevati varnost svetovne preskrbe s hrano in da se bo preseljevanje visoko kvalificiranih strokovnjakov iz držav v razvoju spodbujalo v obliki krožnega preseljevanja, da tem državam ne bi odvzeli ključnega znanja in sposobnosti za razvoj in uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja, zlasti na področju zdravstva. Usmerjanje lokalnega razvoja pa mora hkrati upoštevati tudi okoljsko razsežnost;

v zvezi z učinkovitostjo pomoči:

26.   je v mnenju 312/08 konč., ki je bilo sprejeto aprila 2009, odprto pozdravil „pomemben napredek“ Pariške deklaracije na področju usklajevanja pomoči, sprejete leta 2005, in izrazil željo, da sodelovanje različnih ravni poteka ob skupnem usklajevanju in pregledno. Za uskladitev pomoči, če je ta znana, je v tesnem sodelovanju z Evropsko komisijo začel pripravljati spletni atlas decentraliziranega sodelovanja, da se lahko bolj celovito spremlja, kdo, kako in kje delujejo evropske lokalne in regionalne oblasti;

27.   želi poudariti, da odnosi med evropskimi regionalnimi in lokalnimi oblastmi ter tovrstnimi oblastmi v partnerskih državah omogočajo konkreten napredek pri izvajanju načel demokratičnega prevzemanja odgovornosti in usklajevanja glede prednostnih nalog in značilnosti držav partneric, ki sta jedro Pariške deklaracije in akcijskega načrta iz Akre in o katerih se ne sme odločati zgolj na ravni držav;

28.   ugotavlja, da ukrepi, sprejeti na ravni lokalnih in regionalnih oblasti, niso bili spregledani v poročilu, ki ga je generalni sekretar Združenih narodov pripravil februarja 2010 pred prihodnjim septembrskim srečanjem na temo uresničevanja razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015. (6) Dokument poudarja njihov pomen, če se le opirajo na sinergijo različnih pomoči in sodelovanje vključenega prebivalstva;

29.   si močno želi, da evropski politiki v skupnem stališču EU, ki ga bo Evropski svet dokončno sprejel junija, ne bodo pozabili na dejstvo, da je cilj uresničitve razvojnih ciljev tisočletja izboljšanje vsakdanjika stotine milijonov ljudi in da se učinkovitost obsežnih mehanizmov mednarodne pomoči meri na lokalni ravni;

30.   zato poziva k temu, da se poddržavna raven izrecno upošteva v analizah in predlogih, ki jih bo junija oblikovala EU, septembra pa mednarodna skupnost. 100 000 evropskih lokalnih skupnosti lahko pomaga z majhnimi prispevki, ki se bodo kot potoki stekali v velike reke. Ta povezanost držav in lokalnih oblasti je priložnost za okrepitev demokratičnih institucij in spodbujanje pravične delitve bogastva s ciljem odprave grozeče skrajne revščine in dosego ciljev tisočletja v skladu s političnimi in humanističnimi zavezami, sprejetimi leta 2010.

(1)  Cilj 1: za polovico zmanjšati revščino in lakoto v svetu; Cilj 2: zagotoviti osnovnošolsko izobrazbo v celoti za vse; Cilj 3: odpraviti razlike med spoloma; Cilj 4: zmanjšati umrljivost otrok; Cilj 5: izboljšati zdravje mater; Cilj 6: zaustaviti širjenje virusa HIV/aidsa in drugih bolezni; Cilj 7: zagotoviti okoljsko trajnost; Cilj 8: oblikovati svetovno partnerstvo za razvoj.

(2)  Razen v dokumentu o obdavčenju, ki – presenetljivo – ni naslovljen na OR.

(3)  Veliko primerov o tem je v dokumentu organizacije Združena mesta in lokalne uprave (UCLG): UCLG Position Paper on Aid Effectiveness and Local Gouvernement iz decembra 2009.

(4)  Mnenje CdR 224/2005 fin, mnenje CdR 383/2006 fin, mnenje CdR 144/2008 fin, mnenje CdR 312/2008, sprejeto aprila 2009.

(5)  V prilogi dokumenta SEC(2010) 420 konč. so navedeni podatki o javni razvojni pomoči vseh 27 držav članic EU in njihovi načrti za leto 2015.

(6)  Dokument Združenih narodov A/64/665.