(1)

Člen 153 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določa, da Unija z namenom izpolnjevanja ciljev člena 151 PDEU države članice podpira in jim pomaga pri njihovih dejavnostih izboljševanja delovnih pogojev za varstvo zdravja in varnosti delavcev ter zagotavljanja enakosti med ženskami in moškimi glede priložnosti na trgu dela in obravnave pri delu.

(2)

Člen 157 PDEU določa, da Evropski parlament in Svet v skladu z rednim zakonodajnim postopkom in po posvetovanju z Ekonomsko-socialnim odborom sprejmeta ukrepe za zagotovitev uporabe načela enakih možnosti in enakega obravnavanja moških in žensk glede zaposlovanja in poklica.

(3)

Ker se ta direktiva ne nanaša le na zdravje in varnost nosečih delavk ali delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo, ampak tudi na vprašanja enakega obravnavanja, kot je pravica do vrnitve na isto ali enakovredno delovno mesto, pravila o odpustu in pravice iz delovnega razmerja ali na višjo finančno podporo med dopustom, pravno podlago za to direktivo tvorita člena 153 in 157 PDEU.

(4)

Enakost med moškimi in ženskami je temeljno načelo Evropske unije. Člena 21 in 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah prepovedujeta sleherno diskriminacijo glede na spol in zahtevata zagotavljanje enakosti med moškimi in ženskami na vseh področjih , tudi pri doseganju ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem .

(5)

V skladu s členom 2 Pogodbe o Evropski uniji je spodbujanje enakosti ena ključnih nalog Unije. Podobno si mora Unija v skladu s členom 8 PDEU prizadeva za odpravo neenakosti in spodbuja enakost med moškimi in ženskami v vseh svojih dejavnostih.

(6)

V svoji sodbi z dne 26. februarja 2008 v zadevi C-506/06 Mayr proti Flöckner (3) je Sodišče izreklo, da pomeni zapostavljanje delavke, ki je odsotna z dela zaradi postopka umetne oploditve, neposredno diskriminacijo na podlagi spola.

(7)

Pravica žensk na porodniškem dopustu do vrnitve na isto ali enakovredno delovno mesto ob koncu dopusta je določena v členu 15 Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (4).

(8)

Direktiva Sveta 92/85/EGS (5) izvaja ukrepe za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo.

(9)

V ciljih iz sklepov predsedstva Evropskega sveta v Barceloni 15. in 16. marca 2002 je zapisano, da bi morale države članice odpraviti prepreke za vključevanje žensk na trg dela ter do leta 2010 zagotoviti otroško varstvo za 90 % otrok v starosti od treh let do šoloobvezne starosti in za najmanj 33 % otrok v starosti do treh let ter da bi to varstvo moralo biti enako dostopno v mestih in na podeželju.

(10)

Globalna strategija Svetovne zdravstvene organizacije za prehrano novorojenčkov in majhnih otrok z dne 16. aprila 2002, ki je bila z Resolucijo 55.25 potrjena na 55. Svetovni zdravstveni skupščini, navaja, da hranjenje izključno z materinim mlekom v prvih šestih mesecih otrokovega življenja zagotavlja optimalno rast in razvoj. Na podlagi te resolucije bi morale države članice spodbujati dopuste, ki to omogočajo.

(11)

Ena od šestih prednostnih nalog, opredeljenih v sporočilu Komisije z dne 1. marca 2006 z naslovom „Načrt za enakost med ženskami in moškimi za obdobje 2006–2010“, je doseči, da bodo delo, zasebno in družinsko življenje bolj uravnoteženi. V povezavi s tem je Komisija pregledala obstoječo zakonodajo na področju enakosti med spoloma, da bi jo po potrebi posodobila. Komisija je napovedala, da bo za izboljšanje upravljanja na področju enakosti med spoloma „pregledala obstoječo zakonodajo EU na področju enakosti med spoloma, ki ni vključena v postopek preoblikovanja za leto 2005 z namenom dopolnitve, posodobitve in preoblikovanja, kjer bo potrebno“. Direktiva 92/85/EGS ni bila vključena v prenovitev.

(12)

V svojem sporočilu z dne 2. julija 2008 z naslovom „Prenovljena socialna agenda: priložnosti, dostopnost in solidarnost v Evropi 21. stoletja“, je Komisija potrdila, da je treba izboljšati usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja.

(13)

Vsi starši imajo pravico skrbeti za svoje otroke.

(14)

Določbe te direktive o porodniškem dopustu ne bi smele posegati v druga pravila držav članic o starševskem dopustu in ta direktiva ne bi smela razvrednotiti teh pravil. Porodniški, očetovski in starševski dopust se dopolnjujejo in lahko vzajemno delujejo za boljše usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja.

(15)

Delavka, ki posvoji otroka, bi morala imeti enake pravice kot biološka mati in bi morala imeti pravico, da vzame porodniški dopust pod enakimi pogoji.

(16)

Zaradi njihove ranljivosti je treba nosečim delavkam in delavkam, ki so pred kratkim rodile ali dojijo, zagotoviti pravico do najmanj 20 zaporednih tednov porodniškega dopusta pred in/ali po porodu, od katerega je vsaj šest tednov obveznih po porodu.

(17)

Skrb za invalidne otroke je za zaposlene matere poseben izziv, ki bi ga morala družba priznavati. Večja ranljivost zaposlenih mater invalidnih otrok pomeni, da jim bilo treba odobriti dodaten porodniški dopust; ta direktiva bi morala določitiminimalno trajanje tega dopusta.

(18)

Da bi bil obravnavan kot porodniški dopust v smislu te direktive, bi moral na nacionalni ravni razpoložljiv dopust, povezan z družino, trajati dlje od obdobij, predvidenih v Direktivi Sveta 96/34/ES z dne 3. junija 1996 o okvirnem sporazumu o starševskem dopustu, sklenjenem med UNICE, CEEP in ETUC (6); nadomestilo zanj bi moralo biti v skladu s to direktivo; uporabljati pa bi se morala tudi zagotovila iz te direktive, kar zadeva odpust, vrnitev na isto ali enakovredno delovno mesto ter diskriminacijo.

(19)

Sodišče glede načela enakega obravnavanja dosledno priznava zakonitost varstva ženske zaradi njenega biološkega stanja med nosečnostjo in po njej. Poleg tega dosledno odloča, da je kakršno koli neugodno obravnavanje žensk, ki je povezano z nosečnostjo ali materinstvom, neposredna diskriminacija zaradi spola.

(20)

Na podlagi načela enakega obravnavanja Sodišče priznava tudi varstvo pravic žensk iz delovnega razmerja, zlasti njihovo pravico do vrnitve na isto ali enakovredno delovno mesto, pod delovnimi pogoji, ki zanje niso slabši, kakor tudi pravico do vseh izboljšav delovnih pogojev, do katerih bi bile upravičene med svojo odsotnostjo.

(21)

„Enakovredno“ delovno mesto bi moralo pomeni delovno mesto, ki je enako prejšnjemu delovnemu mestu, tako glede prejete plače kot predvidenih nalog, ali, kadar to ni mogoče, podobno delovno mesto, ki ustreza usposobljenosti delavke in sedanji plači.

(22)

Glede na demografske spremembe v Uniji bi bilo treba spodbujati višjo rodnost na podlagi posebne zakonodaje in ukrepov, ki bodo omogočili učinkovitejše usklajevanje poklicnega, zasebnega in družinskega življenja.

(23)

Zato bi morale biti ženske zavarovane pred diskriminacijo zaradi nosečnosti ali porodniškega dopusta in bi jim moralo biti omogočeno ustrezno pravno varstvo , da bi zaščitili njihovo pravico do dostojnih delovnih razmer ter boljše ravnotežje med družinskim in poklicnim življenjem .

(24)

V resoluciji Sveta in ministrov za zaposlovanje in socialno politiko, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 29. junija 2000 o uravnoteženi udeležbi moških in žensk v družinskem in poklicnem življenju (7), so bile države članice pozvane, da preučijo, ali je v njihovih pravnih sistemih mogoče delavcem moškega spola dodeliti individualno in neprenosljivo pravico do očetovskega dopusta brez izgube pravic iz zaposlitve.

(25)

V pomoč delavcem pri usklajevanju poklicnega in družinskega življenja je bistveno, da se zagotovi daljši porodniški in očetovski dopust, tudi v primeru posvojitve otroka, mlajšega od 12 mesecev. Delavec oziroma delavka, ki posvoji otroka, mlajšega od 12 mesecev, bi moral(a) imeti enake pravice kot biološki starši in bi moral imeti možnost, da vzame porodniški ali očetovski dopust pod enakimi pogoji.

(26)

Za namene pomagati delavcem pri usklajevanju poklicnega in družinskega življenja in za resnično enakost med spoloma je bistveno, da so moški upravičeni do plačanega očetovskega dopusta, ki bo razen po dolžini odobren na enaki podlagi kot porodniški dopust, s čimer bi postopno ustvarili potrebne pogoje. Do tega bi morali biti upravičeni tudi neporočeni pari. Države članice naj pretehtajo, ali njihov pravni sistem omogoča, da se zaposlenim moškim dodeli neprenosljiva individualna pravica do očetovskega dopusta brez izgube pravic iz zaposlitve.

(27)

Zaradi staranja prebivalstva Unije in glede na sporočilo Komisije z dne 12. oktobra 2006 z naslovom „Demografska prihodnost Evrope – kako spremeniti izziv v priložnost“ si je treba na vse načine prizadevati za zagotovitev učinkovite zaščite materinstva in očetovstva.

(28)

Zelena knjiga Komisije z naslovom „Odziv na demografske spremembe: nova solidarnost med generacijami“ se sklicuje na dejstvo, da imajo države članice nizko stopnjo rodnosti, ki ne zadostuje za obnavljanje prebivalstva. Potrebni so torej ukrepi v zvezi z razmerami na delovnem mestu za delavke pred nosečnostjo, med njo in po njej. Priporočljivo je sledenje najboljšim praksam držav članic z visoko stopnjo rodnosti in ki zagotavljajo stalno sodelovanje žensk na trgu delovne sile.

(29)

V Sklepih Sveta za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov decembra 2007 o uravnoteženi vlogi žensk in moških na področju delovnih mest, rasti in socialne kohezije Svet priznava usklajevanje poklicnega, družinskega in zasebnega življenja kot bistveno področje za spodbujanje enakosti med spoloma na trgu delovne sile.

(30)

Ta direktiva ne posega v Direktivo 2002/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 o spremembi Direktive Sveta 76/207/EGS o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev (8), kakor jo spreminja Direktiva 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu.

(31)

Varstvo zdravja in varnosti nosečih delavk, delavk, ki so pred kratkim rodile, ali delavk, ki dojijo, bi moralo biti zagotovljeno in ne bi smelo biti v nasprotju z načeli, ki so vključena v direktive, ki se nanašajo na enako obravnavanje moških in žensk.

(32)

Da bi izboljšali dejansko varstvo nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo, bi bilo treba prilagoditi pravila o dokaznem bremenu, če obstaja verjetnost kršenja pravic, ki jih zagotavlja ta direktiva. Za učinkovito uveljavljanje teh pravic bi bilo treba dokazno breme prenesti na toženo stranko, ko se navajajo dokazi o taki diskriminaciji.

(33)

Določba v zvezi s porodniškim dopustom ne bi služila svojemu namenu, če je ne bi spremljalo ohranjanje vseh pravic, povezanih s pogodbo o zaposlitvi, vključno z ohranjanjem polne plače in pravico do enakovrednega polnega nadomestila.

(34)

Učinkovito izvajanje načela enakega obravnavanja zahteva ustrezno sodno varstvo pred viktimizacijo.

(35)

Države članice bi morale zagotoviti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za kršitve obveznosti iz te direktive.

(36)

Države članice bi morale v svoj nacionalni pravni sistem nujno uvesti ustrezne ukrepe za zagotovitev dejanskega in učinkovitega nadomestila ali povračila, kakor se jim zdi primerno, škode delavki v primeru kršitve obveznosti iz te direktive, in sicer na odvračilen in učinkovit način ter sorazmerno z utrpljeno škodo.

(37)

Izkušnje kažejo, da bi se varstvo pred kršenjem pravic, ki jih zagotavlja ta direktiva, okrepilo, če bi v vsaki državi članici organu (ali organom) za enakost dali pristojnost, da analizira probleme, prouči možne rešitve in zagotovi praktično pomoč žrtvam. Zato bi morala biti v ta namen v to direktivo vstavljena določba.

(38)

Žrtve diskriminacije bi morale imeti ustrezno pravno varstvo. Da bi zagotovili učinkovitejše varstvo, bi morala imeti združenja, organizacije in druge pravne osebe tudi pravico, da, kakor se zdi primerno državam članicam, sodelujejo v postopkih v imenu žrtve ali v njeno podporo, brez poseganja v nacionalna procesna pravila glede zastopanja in obrambe na sodiščih.

(39)

Države članice bodo morale spodbujati in promovirati dejavno udeležbo socialnih partnerjev, da bi osebam, ki jih to zadeva, zagotovili boljšo informiranost in boljšo ureditev. Države članice bi lahko s spodbujanjem dialoga z omenjenimi subjekti pridobile več povratnih informacij in večji vpogled v izvajanje te direktive v praksi in težave, ki bi se lahko pojavile, z namenom izkoreninjenja diskriminacije.

(40)

Ta direktiva določa minimalne zahteve, s čimer daje državam članicam možnost, da uvedejo ali obdržijo ugodnejše določbe. Izvajanje te direktive ne sme opravičevati nikakršnega poslabšanja obstoječih razmer v posamezni državi članici , zlasti nacionalni zakoni, ki z združitvijo starševskega in porodniškega dopusta materam zagotavljajo najmanj dvajset tednov dopusta pred in/ali po porodu z nadomestilom vsaj v višini, ki jo predvideva ta direktiva .

(41)

Države članice bi morale spodbujati dialog med socialnimi partnerji in nevladnimi organizacijami, da bi se zavedali različnih oblik diskriminacije in se borili proti njim.

(42)

Ker ciljev ukrepa, ki ga je treba sprejeti, in sicer izboljšanja minimalne stopnje varstva nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo, in izboljšanja dejanskega izvajanja načela enakega obravnavanja države članice ne morejo zadovoljivo doseči zaradi razlik v njihovih stopnjah varstva, in bi te cilje laže dosegli na ravni Unije, Unija lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člen 5 Pogodbe o Evropski Uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena, ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –

(1)

V členu 1 se vstavi naslednji odstavek:

„1a.     Namen direktive je tudi izboljšati pogoje za noseče delavke ter delavke, ki so pred kratkim rodile in ostajajo na trgu delovne sile ali se nanj vračajo, ter doseči boljše uskladitev poklicnega, zasebnega in družinskega življenja.“

(2)

Člen 2 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 2

Opredelitev pojmov

Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(3)

Člen 3 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 3

Smernice

1.     Po posvetovanju z državami članicami in ob pomoči Svetovalnega odbora za varnost, higieno in zdravje pri delu Komisija sestavi smernice za oceno kemičnih, fizikalnih in bioloških dejavnikov ter postopkov, ki veljajo za nevarne za reproduktivno zdravje delavk in delavcev ter za varnost in zdravje delavk v smislu člena 2. Smernice se pregledujejo, od leta 2012 dalje pa se najmanj vsakih pet let posodobijo.

V prvem pododstavku omenjene smernice vključujejo tudi gibe in položaje telesa, psihično in telesno utrujenost ter druge vrste telesnega in psihičnega napora, povezane z delom, ki ga opravljajo delavke v smislu člena 2.

2.     Namen smernic iz odstavka 1 je, da bodo služila kot osnova za oceno, navedeno v členu 4(1).

V ta namen države članice vse delodajalce ter vse delavke in delavce in/ali njihove predstavnike ter socialne partnerje v ustrezni državi članici opozorijo na te smernice.“

(4)

Člen 4 se nadomesti z naslednjim besedilom:

„Člen 4

Ocena, obveščanje in posvetovanje

1.     Delodajalec v oceno tveganja na podlagi Direktive 89/391/EGS vključi oceno reproduktivnega tveganja za delavke in delavce. Za vse dejavnosti, ki bi lahko vključevale posebno nevarnost izpostavljenosti dejavnikom, postopkom ali delovnim pogojem, ki so primeroma našteti na odprtemu seznamu v Prilogi I, delodajalec oceni naravo, stopnjo in trajanje izpostavljenosti delavk v skladu s členom 2 v zadevnem podjetju in/ali (ustanovi) in delavk, ki bi lahko bile v enem od položajev iz člena 2, bodisi neposredno bodisi s pomočjo služb za varstvo in preventivo, navedenimi v členu 7 Direktive 89/391/EGS, da bi:

2.     Brez poseganja v člen 10 Direktive 89/391/EGS se delavke v skladu s členom 2 te direktive in delavke, ki bi v zadevnem podjetju in/ali ustanovi lahko bile v enem od položajev iz člena 2 te direktive, in/ali njihove predstavnike ter ustrezne socialne partnerje obvesti o rezultatih ocene iz odstavka 1 in o vseh ukrepih, ki jih je treba sprejeti v zvezi z zdravjem in varnostjo pri delu.

3.     Sprejmejo se ustrezni ukrepi za zagotovitev, da delavci in/ali njihovi predstavniki v zadevnem podjetju ali ustanovi lahko spremljajo uporabo te direktive ali so vključeni v njeno uporabo, predvsem kar zadeva ukrepe iz odstavka 1, ki jih določi delodajalec, brez poseganja v pristojnost delodajalca za določanje teh ukrepov.

4.     Posvetovanje z delavci in sodelovanje z njimi in/ali njihovimi predstavniki v zvezi z zadevami, ki jih ureja ta direktiva, poteka v skladu s členom 11 Direktive 89/391/EGS.“

(5)

V členu 5 se odstavka 2 in 3 nadomestita z naslednjim

„2.     Če prilagoditev njenih delovnih pogojev in/ali delovnega časa tehnično in/ali objektivno ni izvedljiva, delodajalec sprejme potrebne ukrepe za premestitev te delavke na drugo delovno mesto.

3.     Če njena premestitev na drugo delovno mesto tehnično in/ali objektivno ni izvedljiva, se delavki zagotovi dopust v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali nacionalno prakso za celotno obdobje, ki je potrebno za zagotovitev varovanja njenega zdravja.“;

(6)

V členu 6 se doda naslednja točka:

(7)

Člen 7 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 7

Nočno delo in nadure

1.     Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da delavke v smislu člena 2 ne bodo zavezane opravljati nočno delo ali nadure:

2.     Ukrepi iz odstavka 1 morajo imeti v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali nacionalno prakso za posledico možnost:

3.     Delavke, ki ne želijo opravljati nočnega dela, o tem obvestiti svojega delodajalca v skladu s pravili, ki so jih določile države članice, ter mu v primeru iz odstavka 1(b) predložiti zdravniško potrdilo.

4.     Za starše samohranilce in starše otrok s hudo telesno ali duševno prizadetostjo se lahko obdobja iz odstavka 1 podaljšajo v skladu s postopki, ki jih določijo države članice.“

(8)

Člen 8 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 8

Porodniški dopust

1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da imajo delavke iz člena 2 pravico do neprekinjenega obdobja porodniškega dopusta, ki traja vsaj 20 tednov in je razporejen pred in/ali po porodu.

2.     Ob upoštevanju zadnjih štirih tednov obdobja iz prvega odstavka, se lahko nacionalni načrt razpoložljivega dopusta, povezanega z družino, šteje za porodniški dopust v smislu te direktive pod pogojem, da zagotavlja splošno varstvo delavk v skladu z drugim členom te direktive, ki je enakopraven ravni, določeni v tej direktivi. V takem primeru mora biti celotno obdobje odobrenega dopusta daljše od starševskega dopusta iz Direktive Sveta 96/34/ES z dne 3. junija 1996 o okvirnem sporazumu o starševskem dopustu, sklenjenem med UNICE, CEEP in ETUC (9).

Plačilo za zadnje štiri tedne porodniškega dopusta ne sme biti nižje od nadomestila iz člena 11(5). Ustreza pa lahko tudi povprečnemu plačilu med 20 tedni porodniškega dopusta, ki znaša vsaj 75 odstotkov zadnje mesečne plače ali povprečne mesečne plače po nacionalnem pravu, v katerem je lahko določena zgornja meja. Države članice lahko določijo obdobje, ki se upošteva pri izračunu povprečnih mesečnih plač.

Če je država članica uvedla polno plačani porodniški dopust za obdobje najmanj 18 tednov, lahko odloči, da se za zadnja dva tedna ob enaki ravni plačila lahko uveljavlja očetovski dopust, ki je razpoložljiv na nacionalni ravni.

3.   Porodniški dopust iz odstavka 1 vključuje vsaj šest tednov obveznega polno plačanega porodniškega dopusta po porodu , ne glede na veljavne nacionalne zakone, ki določajo obdobje obveznega porodniškega dopusta pred porodom. Obdobje šestih tednov obveznega porodniškega dopusta velja za vse zaposlene ženske, ne glede na število delovnih dni pred porodom. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da je delavkam iz člena 2 zagotovljeno, da lahko svobodno izberejo, kdaj vzamejo neobvezni del porodniškega dopusta, pred ali po porodu , brez poseganja v veljavne nacionalne zakone in/ali prakse, ki določajo minimalno število tednov pred porodom .

4.     V skladu z zakonodajo zadevne države članice se ta čas deli z očetom, če se par s tem strinja in tako zahteva.

5.     Da bi zaščitile zdravje matere in otroka, države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da se lahko delavke svobodno in brez obveznosti odločijo, ali bodo vzele neobvezni del porodniškega dopusta pred porodom.

6.     Delavka mora izbrani čas neobveznega dela porodniškega dopusta sporočiti vsaj en mesec pred nastopom tega dopusta.

7.     V primeru rojstva več otrok hkrati se obvezni del porodniškega dopusta iz odstavka 3 za vsakega dodatnega otroka podaljša v skladu z nacionalno zakonodajo.

8.   Predporodni del porodniškega dopusta se podaljša za čas med predvidenim datumom poroda in dejanskim datumom poroda, ne da bi se preostali del porodniškega dopusta skrajšal.

9.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da se odobri dodatni dopust v višini polne plače v primeru prezgodnjega rojstva otroka, hospitalizacije otroka ob rojstvu, rojstva prizadetega otroka , invalidnosti matere ali rojstva več otrok hkrati. Dolžina dodatnega dopusta mora biti sorazmerna in zagotoviti izpolnitev posebnih potreb matere in otroka oziroma otrok. Skupna dolžina porodniškega dopusta se podaljša za najmanj osem tednov po porodu v primeru rojstva invalidnega otroka. Države članice zagotovijo tudi dodatno obdobje dopusta v trajanju šestih tednov v primeru rojstva mrtvega otroka.

10.   Države članice zagotovijo, da odsotnost zaradi bolezni ali zapletov zaradi nosečnosti več kot 4 tedne ali več pred porodom ne vpliva na trajanje porodniškega dopusta.

11.     Države članice zagotovijo možnost uveljavljanja materinskih in očetovskih pravic s tem, da omogočijo posebne delovne pogoje v pomoč staršem otrok s telesno ali duševno prizadetostjo.

12.     Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev, da se poporodna depresija prizna kot resna bolezen, ki vpliva na delovno zmožnost, podpirajo kampanje osveščanja, da bi razširile točne informacije o bolezni, ter se borijo proti predsodkom in morebitnemu stigmatiziranju, ki so še vedno povezani z njo.

(9)

Vstavita se naslednja člena:

„Člen 8a

Očetovski dopust

1.     Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da bodo delavci, katerih partnerice so pred kratkim rodile, upravičeni do nepretrganega in neprenosljivega polno plačanega očetovskega dopusta, ki traja vsaj dva tedna, odobrenega na enaki podlagi, z izjemo njegove dolžine, kot porodniški dopust, koristi pa se po porodu zakonske oziroma zunajzakonske partnerice v času porodniškega dopusta.

Države članice, ki še niso uvedle neprenosljivega polno plačanega očetovskega dopusta, odobrenega na enaki podlagi, z izjemo njegove dolžine, kot porodniški dopust, ki se obvezno koristi v času porodniškega dopusta in traja neprekinjeno vsaj dva tedna po porodu zakonske oziroma zunajzakonske partnerice, se močno spodbuja, da to storijo, da bi spodbudile enakovredno udeležbo obeh staršev pri usklajevanju pravic in dolžnosti, povezanih z družino.

2.     Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da so delavci, katerih partnerice so pred kratkim rodile, upravičeni do posebnega dopusta, vključno z neizkoriščenim delom porodniškega dopusta v primeru smrti ali telesne nesposobnosti matere.

Člen 8b

Posvojiteljski dopust

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da določbe iz te direktive v zvezi s porodniškim in starševskim dopustom veljajo tudi v primeru posvojitve otroka, mlajšega od 12 mesecev.“

(10)

Člen 10 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 10

Prepoved odpusta

Da bi se delavkam iz člena 2 zagotovilo uveljavljanje njihovih pravic do varovanja zdravja in varnosti, kot so priznane po tem členu:

(11)

Člen 11 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 11

Pravice iz zaposlitve

Da bi zagotovili, da lahko delavcki v smislu člena 2 lahko izvajajo svoje pravice zdravstvenega in socialnega varstva, kakor so priznane v tem členu, se določi da:

(12)

Vstavita se naslednja člena:

„Člen 11a

Odsotnost z dela zaradi dojenja

1.     Doječe matere imajo v času dojenja pravico do odsotnosti z dela za dojenje, ki se ga koristi v dveh delih in vsakič traja eno uro, razen v primeru drugačnega dogovora z delodajalcem, brez kakršne koli izgube pravic v zvezi z delovnim razmerjem.

2.     V primeru rojstva več otrok hkrati se odsotnost z dela iz odstavka 1 podaljša za pol ure za vsakega dodatnega otroka.

3.     V primeru dela s krajšim delovnim časom se odsotnost z dela iz odstavka 1 skrajša sorazmerno z normalnim delovnim časom, ne more pa biti krajša od 30 minut.

4.     V primeru iz odstavka 3 se dovoli odsotnost, ki ni daljša od ene ure, in po potrebi druga odsotnost, da se izkoristi preostali čas, razen v primeru drugačnega dogovora z delodajalcem.

Člen 11b

Preprečevanje diskriminacije in vključevanje načela enakosti spolov

Države članice v skladu s svojo tradicijo in prakso sprejmejo ustrezne ukrepe za spodbujanje dialoga med socialnimi partnerji na ustreznih nivojih z namenom določitve učinkovitih ukrepov za preprečevanje diskriminiranja žensk zaradi nosečnosti, materinstva ali posvojitve.

Države članice s kolektivnimi pogodbami ali s prakso spodbujajo delodajalce, da sprejmejo učinkovite ukrepe za preprečevanje diskriminacije žensk zaradi nosečnosti, porodniškega ali posvojiteljskega dopusta.

Države članice aktivno upoštevajo cilj enakosti med moškimi in ženskami, ko oblikujejo in izvajajo zakone in druge predpise, politike in dejavnosti na področjih iz te direktive.“

▐

(13)

Vstavijo se naslednji členi:

„Člen 12a

Viktimizacija

Države članice v svoje nacionalne pravne sisteme vključijo ukrepe, ki so potrebni za zaščito posameznikov , vključno s pričami, pred kakršnim koli neugodnim obravnavanjem ali neugodnimi posledicami pritožbe, ki so jo vložili, ali postopkov, ki so jih začeli, da bi uveljavili spoštovanje pravic, zagotovljenih v skladu s to direktivo

Člen 12b

Kazni

Države članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive, in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da se zagotovi njihovo izvajanje. Kazni lahko obsegajo plačilo odškodnine ▐ in morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

Člen 12c

Organ za enakost

Države članice zagotovijo, da je(so) organ(-i) za spodbujanje, analiziranje, nadzorovanje in podpiranje enakega obravnavanja vseh oseb brez diskriminacije zaradi spola iz člena 20 Direktive ▐ 2006/54/ES, pristojen(-jni) tudi za zadeve, ki jih zajema ta direktiva, če se nanašajo predvsem na enakopravno obravnavo in ne le na zdravje in varnost zadevnih delavk.“