27.3.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 79/19

1.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so se število, obseg in resnost naravnih nesreč ali nesreč, ki jih posredno ali neposredno povzroči človek, v regijah Evropske unije v zadnjih letih občutno povečali. Zaradi svetovnih podnebnih sprememb tudi evropsko podnebje postaja nestabilno; posledica bo vse več izjemnih vremenskih pojavov, zaradi katerih se bo povečevalo tveganje za škodo, ki jo utrpijo ljudje, infrastruktura in okolje;

2.

ugotavlja, da nesreče, ne glede na njihov vzrok, ljudem, gospodarstvu, okolju in kulturi pogosto povzročijo precejšnjo škodo, ki lahko močno preseže stroške ukrepov za preprečevanje; to velja tudi za dejanske stroške soočanja z nesrečami;

3.

ugotavlja, da se uveljavljeni instrumenti EU na področju civilne zaščite (mehanizem Skupnosti na področju civilne zaščite, finančni instrument za civilno zaščito in solidarnostni sklad EU) v okviru ciklusa upravljanja nesreč (preprečevanje, priprava, odzivanje in obnova) pretežno uporabljajo za pripravo, odzivanje in obnovo;

4.

zato podpira politični cilj, tj. razvoj skupne strategije na področju preprečevanja nesreč, ki je bil doslej premalo upoštevan, in začetek obsežne razprave o tej temi. Strategija mora prispevati k oblikovanju skupnega, uravnoteženega in celostnega pristopa EU k civilni zaščiti;

5.

se strinja s stališčem Komisije, da ima preprečevanje dvojen pomen: prvič, če je le mogoče, je treba preprečiti, da pride do nesreč, in drugič, omejiti je treba posledice nesreč, ki jih ni mogoče preprečiti;

6.

poleg tega meni, da so nesreče nenadni, nepričakovani pojavi, ki na lokalni ali regionalni ravni povzročijo zlom osrednjih javnih struktur, sistemov in funkcij; sem ne sodijo izredne razmere, ki nastanejo zaradi konfliktov, in teroristični napadi;

7.

poudarja, da so te nesreče običajno razmeroma omejene na posamezna območja, vendar lahko prekoračijo upravne meje, zato je sodelovanje med območji, ki jih ogroža skupna nevarnost, še zlasti na področju preprečevanja, nujno;

8.

opozarja, da nesreče najprej neposredno prizadenejo lokalne in regionalne oblasti, ki so državljanom najbliže, in da so te tudi prve, ki so zaprošene za pomoč, zato morajo biti v polni meri vključene v pripravo strategij in ukrepov civilne zaščite;

9.

v zvezi s tem dodaja, da je čim bolj neposreden in takojšen odziv že ob prvih znakih nesreče odločilen za ublažitev posledic v vsaki regiji v EU, ne glede na njeno zemljepisno lego. Zato je treba ukrepe za preprečevanje nesreč načrtovati na ravni, ki jo nesreča neposredno prizadene in ki se lahko najhitreje odzove;

10.

poudarja, da imajo lokalne in tudi regionalne oblasti zaradi poznavanja lokalnih in regionalnih razmer, ki so si ga pridobile z lastnimi izkušnjami, odločilno vlogo tudi pri preprečevanju nesreč. Pogosto se zgodi, da imajo dovolj strokovnega znanja, vendar premalo finančnih sredstev, da bi lahko izvajale strategije za preprečevanje;

11.

priznava, da sta priprava in izvajanje načrtov ukrepov ob nesrečah kot preventivne dejavnosti doslej pokazala odlične rezultate v primerih, ko je bilo te načrte mogoče uresničiti, vendar nezadostna finančna sredstva povzročajo velike težave pri izvajanju takšne politike preprečevanja;

12.

zato izraža zadovoljstvo, ker ga je Evropska komisija zaprosila za dodatne informacije, ki bi bile v pomoč pri pripravi strategije Skupnosti za preprečevanje naravnih nesreč in nesreč, ki jih povzroči človek.

13.

se strinja s Komisijo, da je boljše razumevanje nesreč nujno za pripravo učinkovitih lokalnih in regionalnih strategij za preprečevanje nesreč;

14.

zato pozdravlja namen Komisije, da pripravi obsežen pregled razpoložljivih virov informacij v zvezi z nesrečami. Ocena informacij, ki so že na voljo, bi morala imeti vedno prednost pred zbiranjem dodatnih podatkov;

15.

v zvezi s tem opozarja, da so tako v državah članicah kot na evropski ravni na voljo obsežni podatki o nesrečah ter njihovih gospodarskih in družbenih posledicah. Dodatni ukrepi so zato potrebni samo tam, kjer je mogoče dokazati, da zaradi pomanjkljivih informacij ali slabe primerljivosti obstajajo vrzeli v znanju;

16.

podpira tudi predlog za pripravo pregleda najboljše prakse. Lokalne in regionalne oblasti v posameznih državah članicah imajo veliko izkušenj s preprečevanjem nesreč. Zagotoviti bi bilo treba izmenjavo teh izkušenj in splošen dostop do njih (1);

17.

kljub temu močno dvomi, ali je sektorske pristope iz nekaterih zakonodajnih aktov, kot sta direktiva o poplavah ali direktiva Seveso, smiselno uporabljati bolj splošno. Ogroženost zaradi različnih vrst nesreč je zelo različna, saj je odvisna od geografskih, podnebnih in geomorfoloških značilnosti. Zato je le malo verjetno, da bi splošna uporaba posameznih instrumentov za preprečevanje prinesla dodatne koristi, ki bi veljale za vse vrste ogroženosti;

18.

meni, da bi lahko priprava seznama sedanjih nacionalnih smernic za določanje območij nevarnosti ali tveganj ter seznanjanje držav članic s tem seznamom izboljšala primerljivost nevarnosti in tveganj po vsej Evropi. Takšen seznam bi bil lahko v pomoč predvsem državam, ki še nimajo nacionalnih predpisov za določanje območij nevarnosti ali tveganj;

19.

vendar poudarja, da so lahko morebitne smernice, pripravljene na tej podlagi, zgolj priporočilo. Po eni strani ne smejo povzročiti dragega preoblikovanja seznamov, ki so v državah članicah že na voljo, po drugi pa morajo imeti države članice vedno možnost, da zaradi lokalnih in regionalnih posebnosti določajo lastne prednostne naloge;

20.

pozdravlja določitev prednostnih nalog pri izvajanju sedmega okvirnega programa za raziskave in tehnološki razvoj na področju preprečevanja nesreč. Raziskave, ki jih financira Skupnost, so smiselna dopolnitev prizadevanj držav članic na tem področju.

21.

podpira predlog Komisije za dopolnitev že obstoječega programa „pridobljene izkušnje“ v mehanizmu Skupnosti na področju civilne zaščite z vidiki preprečevanja nesreč;

22.

meni, da bi moral pristop Skupnosti k preprečevanju nesreč vključevati tudi vzajemno ocenjevanje držav članic, ki jih prizadenejo enake, stalno ponavljajoče se vrste nesreč. Takšni postopki (t. i. medsebojni pregledi) in seznanjanje z ugotovljenimi rezultati lahko prispevajo k uveljavitvi učinkovitih mehanizmov za preprečevanje nesreč v vseh državah članicah;

23.

nadalje meni, da bi morali imeti vidiki preprečevanja nesreč pomembno vlogo v nacionalnih programih izobraževanja in pri usposabljanju na področju civilne zaščite. Ponudbo držav članic na področju izobraževanja za strokovnjake s področja politike in uprave bi lahko po potrebi dopolnili s programi na ravni Skupnosti;

24.

glede splošnega ozaveščanja javnosti poudarja, da je treba pri ukrepih za seznanjanje s tveganji, povezanimi z nesrečami, in z ustreznimi načrti ukrepov posebno pozornost nameniti otrokom, starejšim in osebam z omejeno mobilnostjo. Ukrepi ozaveščanja bi morali vključevati posamezne pripravljalne in nujne ukrepe ter enotno evropsko številko za klic v sili 112, pa tudi možne načine sodelovanja prizadetih (npr. preprečevanje oviranja reševalnih služb, sodelovanje v primeru evakuacije);

25.

še vedno meni, da bi bilo treba spodbujati tesno sodelovanje in usklajevanje med akterji pri določanju in izvajanju ukrepov, ki lahko trajno vplivajo na preprečevanje nesreč. Za preprečevanje nesreč je potreben večdimenzionalen in predvidevajoč pristop, ki mora povezovati najrazličnejše ravni državnega in zasebnega ukrepanja, da bi bil popolnoma učinkovit;

26.

poudarja, da vsaka država članica ob upoštevanju nacionalnih pristojnosti sama odloča o tem, kako bo organizirala sodelovanje in usklajevanje med vsemi udeleženci. Pri tem je treba zlasti priznati pomen prostovoljnega dela in organizacij na tem področju;

27.

načeloma pozitivno ocenjuje namen Komisije, da za boljše usklajevanje vzpostavi evropsko mrežo predstavnikov vseh pristojnih nacionalnih služb, vendar bi bilo treba preveriti, ali je mogoče ta cilj doseči tudi brez vzpostavljanja dodatnih struktur, z dodatnim usklajevanjem ali združitvijo že obstoječih mrež in z okrepitvijo sodelovanja;

28.

obžaluje, da Komisija ni predlagala dodatnih ukrepov za okrepitev predvsem čezmejne izmenjave informacij, izkušenj in dobre prakse. Takšna izmenjava bi morala potekati zlasti med lokalnimi in regionalnimi oblastmi v sosednjih državah, ki jih lahko prizadenejo čezmejne nesreče, kot so poplave, pa tudi med državami članicami, ki jih pogosto prizadenejo enake vrste nesreč, npr. gozdni požari;

29.

opozarja, da se je pobuda INTERREG izkazala za zelo učinkovito pri čezmejni izmenjavi primerov dobre prakse na področju preprečevanja naravnih nesreč. Tudi ustanovitev evropskih združenj za teritorialno sodelovanje (EZTS) lahko izboljša izvajanje ukrepov za preprečevanje nesreč, in sicer glede skupnih baz podatkov, vaj, ocen tveganja, sistemov zgodnjega opozarjanja, prenosa tehnologije in izmenjave strokovnjakov.

30.

poziva k pripravi pregleda že razpoložljivih instrumentov Skupnosti, s katerimi se lahko podprejo ukrepi za preprečevanje nesreč, pa tudi k pripravi seznama ukrepov preprečevanja, za katere so že zdaj na voljo sredstva EU. Oba ukrepa sta zelo primerna za spodbuditev preventivnega razmišljanja na področju civilne zaščite tudi na podnacionalnih ravneh. Pri tem je treba posebno pozornost nameniti možnostim financiranja čezmejnih načrtov, vaj in usposabljanja;

31.

poudarja, da je mogoče s temi ukrepi kratkoročno precej izboljšati preprečevanje nesreč – že v okviru finančne perspektive 2007–2013. Z izboljšanjem dostopa do finančnih sredstev, ki so že na voljo, bi lahko srednjeročno zagotovili na splošno učinkovitejšo in uspešnejšo uporabo sredstev, ne da bi bilo treba pri tem povečati skupni proračun za civilno zaščito;

32.

vendar izraža pomisleke glede upoštevanja nekaterih vidikov preprečevanja nesreč v Direktivi 85/337/EGS Sveta o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (direktiva EIA) in Direktivi Seveso 1996/82/ES. Sedanji postopki vsebinsko ne smejo biti preveč obsežni, če se želimo izogniti dodatnemu upravnemu bremenu. Za učinkovito preprečevanje nesreč morajo imeti usmerjeni in usklajeni ukrepi na lokalni in regionalni ravni prednost pred splošnim razširjanjem upravnih postopkov in postopkov odobritve;

33.

podpira Komisijo v njenih prizadevanjih za vključitev skupnih evropskih standardov za projektiranje stavb in nizkih gradenj („Eurocode 8“) v nacionalne predpise. Predvsem izboljšani standardi za stavbe lahko omilijo posledice najrazličnejših nesreč in bistveno zmanjšajo število morebitnih žrtev;

34.

v zvezi s tem poziva Komisijo, naj tudi pri prihodnjih pobudah za sodelovanje s tretjimi državami v ospredje postavi preprečevanje nesreč.

35.

opozarja, da je zaščita prebivalstva prvotno naloga držav članic ter njihovih lokalnih in regionalnih oblasti in da mnoge države članice v veliki meri že imajo strategije preprečevanja nesreč. Vsa prizadevanja za izboljšanje preprečevanja nesreč morajo še naprej temeljiti na načelih solidarnosti, sodelovanja, usklajevanja in podpore med temi različnimi ravnmi;

36.

pričakuje, da bo EU ob upoštevanju načela subsidiarnosti prednostno pomagala zlasti državam članicam in regijam, ki jih vedno znova prizadenejo naravne nesreče, da postopno razvijejo in izvajajo lastne preventivne ukrepe. Ukrepi Skupnosti morajo pomagati državam članicam, da si bodo lahko same pomagale;

37.

poziva institucije EU, naj s sedanjimi instrumenti spodbujajo in podpirajo preventivne dejavnosti, ki zajemajo na primer različne načrte ukrepov ob nesrečah, ki jih pripravljajo in izvajajo regionalne oblasti;

38.

zato pozdravlja dejstvo, da pristop Skupnosti k preprečevanju nesreč, ki ga predlaga Komisija, temelji na sedanjih strukturah, dopolnjuje nacionalne ukrepe in se osredotoča na področja, na katerih je za učinkovito preprečevanje nesreče potreben skupen pristop;

39.

na koncu ponovno poziva (2) Evropsko komisijo, Evropski parlament in Svet, naj upoštevajo stališča lokalnih in regionalnih oblasti pri načrtovanju vseh pobud v zvezi s preprečevanjem nesreč in zagotovijo učinkovit postopek predhodnega posvetovanja z osebami, ki so neposredno pristojne za upravljanje nesreč.