19.11.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 279/100

—

ob upoštevanju člena 177 Pogodbe ES,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom Kodeks ravnanja EU o delitvi dela v razvojni politiki (KOM(2007)0072),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. maja 2007 o pomoči EU za trgovino (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije o okrepitvi in izboljšanju sodelovanja: paket 2006 o učinkovitosti pomoči za leto 2006 z dne 28. septembra 2006 (2),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Pomoč EU: nuditi več, hitreje in bolje (KOM(2006)0087),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom „Okrepiti evropski vpliv: skupni okvir za izdelavo državnih strateških dokumentov in skupno večletno načrtovanje“ (KOM(2006)0088),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom Financiranje za razvoj in učinkovitost pomoči – Izzivi večanja obsega pomoči EU v obdobju 2006–2010 (KOM(2006)0085),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom Pospeševanje napredka v smeri doseganja razvojnih ciljev novega tisočletja – financiranje razvoja in učinkovitost pomoči (KOM(2005)0133),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu in Ekonomsko-socialnemu odboru z naslovom Skladnost politike za razvoj – Pospeševanje napredka v smeri uresničevanja razvojnih ciljev novega tisočletja (KOM(2005)0134),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z naslovom Prenos soglasja iz Monterreyja v prakso: prispevek Evropske unije (KOM(2004)0150),

—

ob upoštevanju Skupne izjave Sveta in predstavnikov vlad držav članic v okviru Sveta ter Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije „Evropsko soglasje“ (Evropsko soglasje o razvoju), ki je bilo podpisano 20. decembra 2005 (3),

—

ob upoštevanju Rimske deklaracije o usklajevanju, sprejete 25. februarja 2003 na forumu na visoki ravni o usklajevanju v Rimu, ter Pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči (Pariška deklaracija), sprejete 2. marca 2005 na forumu na visoki ravni o usklajevanju in prilagajanju za učinkovitost pomoči v Parizu (pariški forum na visoki ravni),

—

ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine Združenih narodov (ZN) A/RES/55/2 o Deklaraciji tisočletja Združenih narodov,

—

ob upoštevanju soglasja iz Monterreyja, sprejetega na mednarodni konferenci Združenih narodov o financiranju za razvoj z dne 21. in 22. marca 2002,

—

ob upoštevanju glavnih ugotovitev in priporočil Odbora za razvojno pomoč Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) iz medsebojnega pregleda Evropske skupnosti iz leta 2007,

—

ob upoštevanju glavnih ugotovitev študije iz leta 2007 z naslovom „Kako učinkovita je pomoč EU na terenu“, ki jo je naročil njegov Odbor za razvoj,

—

ob upoštevanju poročila ZN o razvojnih ciljih tisočletja za leto 2007,

—

ob upoštevanju člena 45 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A6-0171/2008),

A.

ker je bilo ob tekočem pregledu učinkovitosti pomoči ugotovljeno, da razvojna pomoč zaradi slabe usklajenosti donatorjev ter preveč projektov in programov z različnimi postopki ne deluje optimalno,

B.

ker je zaradi neoptimalnega delovanja raven odgovornosti nižja, programi so manj učinkoviti, države v razvoju pa so preobremenjene z zahtevami donatorjev, in ker so razlike med tako imenovanimi „ljubljenčki“ in „sirotami“ donatorjev, zapostavljeni pa so ključni sektorji, kot so zdravstvo, izobraževanje in programi za spodbujanje enakosti med spoloma,

C.

ker EU zagotavlja več kot polovico celotne uradne razvojne pomoči na svetu in ima zmogljivost, da postane najučinkovitejša donatorka, zato bi zato morala prevzeti mednarodno vodilno vlogo pri spodbujanju reform, ki so potrebne za izboljšanje učinkovitosti pomoči,

D.

ker je splošni cilj razvojne politike EU izkoreninjenje revščine v okviru nove arhitekture pomoči, katere cilj je uresničevanje razvojnih ciljev novega tisočletja,

E.

ker so gospodarski razvoj, družbeni razvoj in varstvo okolja medsebojno odvisni in tesno povezani s trajnostnim razvojem, v okviru katerega si prizadevamo izboljšati kakovost življenja za vse, kot je predvideno v odstavku 36 Pekinške deklaracije, sprejete 15. septembra 1995 na četrti svetovni konferenci o ženskah v Pekingu,

F.

ker je varstvo okolja med prednostnimi nalogami EU in ker mora zato Komisija ta cilj upoštevati pri izvajanju vseh politik v zvezi z državami v razvoju,

G.

ker Komisija želi biti predlagateljica agende o učinkovitosti pomoči, v zvezi s katero ima dva tesno povezana cilja: (i) izvajanje Pariške deklaracije in izboljšanje kakovosti lastnih programov pomoči; ter (ii) pomoč državam članicam pri izvajanju Pariške deklaracije in izboljšanju učinkovitosti njihove pomoči,

H.

ker nedavni podatki OECD kažejo, da se je splošno gledano pomoč EU v letu 2007 občutno zmanjšala,

I.

ker bi morale zaveze EU o dajanju več in kakovostnejše pomoči zajemati povečanje uradne razvojne pomoči na 0,56 % bruto nacionalnega dohodka do leta 2010, razvoj novih in predvidljivejših ter manj nestalnih mehanizmov pomoči ob hkratnem spodbujanju večje usklajenosti in dopolnjevanja z usmerjanjem v skupno večletno načrtovanje, ki temelji na načrtih in sistemih partnerskih držav, dodatno sprostitev pomoči in spremembo tehnične pomoči, da bo ustrezala nacionalnim prednostnim nalogam; ker se je odstotek bruto nacionalnega dohodka, namenjenega uradni razvojni pomoči, od leta 2006 do 2007 prvič po letu 2000 zmanjšal z 0,41 % na 0,38 % in ker mora zato EU podvojiti svoja prizadevanja za uresničitev cilja, predvidenega v razvojnih ciljih tisočletja, v skladu s katerim naj bi EU leta 2015 namenila uradni razvojni pomoči 0,7 % bruto nacionalnega dohodka,

J.

ker člen 180 Pogodbe ES skupaj s členom 188 D, dodanim z Lizbonsko pogodbo, določa, da se politika razvojnega sodelovanja Unije ter politike držav članic med seboj dopolnjujejo in krepijo, pri čemer si morajo države članice in Unija prizadevati za večjo usklajenost donatorjev in boljšo delitev dela, kar bo prispevalo k večji učinkovitosti pomoči,

K.

ker obstaja tveganje, da bodo ambiciozni cilji Evropskega soglasja o razvoju, vključno z drugimi političnimi cilji, na primer v zvezi z migracijami in trgovino, prenehali poudarjati razvoj ter ogrozili soglasje, doseženo z mednarodno agendo pomoči za zmanjšanje revščine, zaradi pomanjkanja skladnosti med različnimi politikami EU in ker je v zvezi s tem v odstavku 35 Evropskega soglasja o razvoju zapisano, da je „pomembno […], da politike, ki zadevajo tudi druga področja poleg razvoja, pripomorejo k prizadevanjem držav v razvoju pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja“,

L.

ker je zaradi bega možganov v državah v razvoju prišlo do kritičnega pomanjkanja delavcev in drugih ključnih kvalificiranih kadrov, tako da pomoč na terenu pogosto ni učinkovito dodeljena,

M.

ker sistem pomoči postaja vedno bolj zapleten, pri čemer je zanj značilno širjenje kanalov pomoči, razdrobljenost dotoka pomoči, večje namensko rezerviranje pomoči, vedno večji vpliv nastajajočih gospodarstev pri sodelovanju z državami v razvoju, zaradi česar je pomoč razdrobljena, medtem ko se dejavnosti donatorjev na globalni, nacionalni ali sektorski ravni prekrivajo,

N.

ker bo v naslednjih letih eden od institucionalnih izzivov, kako najbolje vključiti 12 novih članic EU v njihovo vlogo nastajajočih donatorjev, ker nekateri od teh donatorjev težko upoštevajo standardne smernice za razvojno sodelovanje v okviru sistema pomoči, ki ga spodbuja Odbor za razvojno pomoč OECD,

O.

ker lahko takšne razmere ovirajo učinkovito zagotavljanje pomoči,

P.

ker sedanji sistem dodeljevanja pomoči pogosto ni zadovoljiv, saj je veliko revnim državam ali težavnim področjem, na primer zdravstvu, socialni koheziji in enakosti med spoloma, dodeljeno premalo pomoči,

Q.

ker je EU zavezana obravnavanju vprašanja držav in sektorjev, ki ne prejemajo pomoči, ali zapostavljenih držav in sektorjev v okviru zgoraj omenjenega Kodeksa ravnanja EU o delitvi dela v razvojni politiki, in začenja obravnavati sredstva za nestabilne razmere,

R.

ker so Evropski parlament, prek nadzornega mehanizma instrumenta razvojnega sodelovanja, vzpostavljenega z Uredbo (ES) št. 1905/2006 (4), in posamezne države članice izrazili zaskrbljenost, da osnovni cilj izkoreninjenja revščine ni vedno viden na terenu,

S.

ker je veliko študij pokazalo, da je učinkovita odgovornost za uporabo pomoči, ki vključuje sodelovanje državljanov, eden od ključnih pokazateljev učinkovitosti pomoči, vendar je v zvezi s pomočjo še vedno premalo preglednosti in odprtosti; ker imajo zaradi pomanjkanja preglednosti vlade, lokalni organi in civilna družba v državah prejemnicah oviran dostop do informacij, kar najbolj ovira učinkovitejšo dodeljevanje pomoči,

T.

ker se pomoč pogosto izplačuje v skladu s prednostnimi nalogami in časovnimi razporedi donatorjev ter brez zadostnega upoštevanja nacionalnega načrtovanja in razvojnih prednostnih nalog ali nacionalnega proračunskega časovnega okvira ter brez zadostne skladnosti z njimi, zaradi česar prejemniki zelo težko pripravijo učinkovite proračune ali načrtujejo vnaprej, hkrati pa parlamenti, civilna družba in drugi težko spremljajo dotok in učinkovitost pomoči,

U.

ker je uporaba nacionalnih sistemov ključni element učinkovitosti pomoči ter velja za pomembno sredstvo za povečanje odgovornosti partnerskih držav za oblikovanje in uresničevanje politike; ker se zato pričakuje, da bo uporaba nacionalnih sistemov okrepila nacionalne razvojne strategije in izvajalske okvire partnerskih držav,

V.

ker je v skladu z nedavno raziskavo OECD o spremljanju Pariške deklaracije pomanjkanje tehnične pomoči, ki bi bila odvisna od povpraševanja, ključno vprašanje za vlade držav v razvoju, saj je veliko tehnične pomoči še vedno predrage in precenjene ter je ta pogosto neučinkovita pri krepitvi lokalne zmogljivosti, kot to določa člen 31 uredbe o instrumentu razvojnega sodelovanja,

W.

ker je vloga nacionalnih parlamentov ključna za osveščanje in opozarjanje v zvezi s spremembo strukture pomoči, to je prek razprave, odobritve razvojnih okvirov in proračunov, dodelitve sredstev sektorjem, povezanim z revščino, spodbujanja delitve dela ter zahteve, da vlada prevzame odgovornost za izvajanje Pariške deklaracije,

X.

ker imajo lokalni organi glavno vlogo v razvojni politiki, saj jim njihovo strokovno znanje in poznavanje lokalnih potreb omogoča, da vsakodnevno posredujejo pričakovanja ljudi in premostijo vrzeli med slednjimi in državo,

Y.

ker je vloga civilne družbe osrednjega pomena, in sicer v vlogi partnerice v političnem dialogu o učinkovitosti pomoči, pa tudi kot varuhinje, ki nadzoruje vladno porabo denarja,

Z.

ker instrument razvojnega sodelovanja predvideva, da se bo največ 15 % vsebinske kreditne linije za nedržavne akterje in lokalne organe, dodelilo slednjim, in ker mora biti takšen ugoden trend, ki naj bi pripomogel k učinkovitejši pomoči, povezan z večjim decentraliziranim sodelovanjem držav članic,

AA.

ker mora EU zagotoviti, da se bo agenda o učinkovitosti pomoči, ki bo sprejeta na tretjem forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči septembra 2008 v Akri, osredotočala na zmanjšanje in dolgoročno izkoreninjenje revščine,

AB.

ker sta večanje kakovosti pomoči in večja količina pomoči bistveni za doseganje razvojnih ciljev tisočletja, učinkovitost pomoči pa ne more biti izgovor za neuresničevanje zavez, ki so jih države članice sprejele v skladu z omenjenim soglasjem iz Monterreyja,

AC.

ker je v Evropskem soglasju o razvoju enakost med spoloma priznana kot samostojen cilj, EU pa se z njim zavezuje, da bo ta pristop krepila v vsem svojem razvojnem sodelovanju, in ker sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom Enakost spolov in krepitev vloge žensk v razvojnem sodelovanju (KOM(2007)0100) donatorje EU obvezuje, da zagotovijo učinkovito izvajanje strategij in praks, ki ženskam resnično pomagajo,

AD.

ker je lokalni, nacionalni, regionalni in svetovni mir uresničljiv in neločljivo povezan z napredovanjem žensk, saj so gonilna sila ne le družinskega življenja in vzgoje otrok, marveč tudi javnih pobud, reševanja konfliktov in spodbujanja trajnega miru na vseh ravneh, kot je zapisano v odstavku 18 omenjene Pekinške deklaracije,

1.

poziva države članice in Komisijo, naj si čim bolj prizadevajo, da bo EU delovala enotno, da prilagodijo dobavo pomoči prednostnim nalogam partnerskih držav ter dosežejo, da bodo njihovi ukrepi bolj usklajeni, pregledni, predvidljivi in kolektivno učinkoviti;

2.

poudarja, da bo morala Komisija ohraniti celovitost razvojne agende in jasno osredotočenost na končni cilj, namreč odpravo revščine, ter poudariti učinkovito izvajanje prednostnih politik, vključno z jasno osredotočenostjo na rezultate;

3.

poudarja, da je rast cen surovin bistveno prispevala k sedanji svetovni prehrambeni krizi, ki lahko izniči vsa dosedanja prizadevanja za izboljšanje učinkovitosti pomoči, zato poziva Komisijo in vse države članice, naj podprejo vse ukrepe, s katerimi bi stabilizirali cene surovin za države v razvoju;

4.

poziva Komisijo, naj pomaga vključevati nove članice v vedno bolj usklajene mednarodne pristope k razvojni politiki in uresničevanju z ustreznimi mehanizmi, sodeluje z novimi državami članicami pri določanju, kako bodo izpolnile dodatne cilje EU o učinkovitosti pomoči, kakor je bilo dogovorjeno na pariškem forumu na visoki ravni, in dodatno preuči načine za morebitne postopke skupnega načrtovanja; v zvezi s tem opozarja, da so se nove države članice EU zavezale, da bodo dosegle cilj uradne razvojne pomoči v deležu 0,17 % bruto nacionalnega dohodka do leta 2010 in 0,33 % do leta 2015, ter da morajo njihovi prihodnji prispevki okrepiti vlogo EU v razvojnem sodelovanju;

5.

priznava, da imata demokratična odgovornost in parlamentarni nadzor v državah v razvoju osrednjo vlogo pri zagotavljanju učinkovitosti pomoči, da mora EU parlamentom teh držav zagotoviti sredstva in podporo za razvoj zmogljivostih, zato da bi jim omogočili ustrezne zmogljivosti za pregled in nadzor nad proračuni svojih vlad, ter priznava pomembnost dejstva, da lahko boljše poročanje o rezultatih Evropskemu parlamentu, civilni družbi in državam članicam okrepi zaupanje v programe Skupnosti, poveča odgovornost ter omogoči bolj strateške oblike pregleda nad delovanjem; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj predlaga nov kazalnik za spremljanje parlamentarnega nadzora;

6.

poziva Komisijo in države članice, da skupaj opredelijo kazalnike uspešnosti, osredotočenih na kazalnike razvojnih ciljev novega tisočletja, zlasti v zvezi s proračunsko pomočjo, zato da lahko nacionalni parlamenti, lokalni organi in lokalna civilna družba ter Evropski parlament preverjajo rezultate prispevkov EU;

7.

poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo politike EU in struktura pomoči podpirale načelo Pariške deklaracije v rezultate usmerjenega upravljanja, zlasti za dosego rezultatov glede razvojnih ciljev tisočletja, kot je peti razvojni cilj, ki imajo po poročilu Združenih narodov o razvojnih ciljih tisočletja za leto 2007 najmanj možnosti za uresničitev;

8.

poziva Komisijo, naj oblikuje matriko vseh finančnih instrumentov, iz katerih je namenila sredstva za dobro upravljanje, kot so Evropski razvojni sklad, instrument razvojnega sodelovanja, strategija EU-Afrika ali sredstva, dodeljena afriškim vladam za dobro upravljanje, da se preveri skladnost politike in dobro upravljanje teh sredstev;

9.

poziva Komisijo in države članice, naj podprejo oblikovanje in izvajanje inovativnih mehanizmov financiranja, ki bodo pomembno prispevali k uresničitvi razvojnih ciljev tisočletja v predvidenih rokih; poudarja, da omenjena dodatna sredstva ne morejo nadomestiti že sprejetih zavez glede javne razvojne pomoči;

10.

podpira odločitev Komisije, da bo vedno bolj uporabljala proračunsko podporo, obenem pa jo spodbuja, naj nadalje preuči izzive te oblike pomoči;

11.

poziva države članice in njihove nacionalne parlamente, naj spodbujajo oblikovanje programov za delitev dela, zlasti kot to določa zgoraj omenjeni Kodeks ravnanja o delitvi dela v razvojni politiki, ter pripravijo izvedljive načrte, kako jih bodo izvedli, da se izboljša prizadevanje na področju evropske pomoči, obenem pa zagotovijo, da bodo te programe vodile partnerske države, ne zgolj donatorji;

12.

poudarja, da bi morale o porazdelitvi dela odločati države na podlagi načel Pariške izjave in usmerjeno v rezultate, privesti pa bi morala do zadostnega financiranja vseh sektorjev v vseh partnerskih državah;

13.

podpira spremembo in razširitev pobude o atlasu donatorjev, da se spodbuja skladnejši meddržavni dialog o politiki med evropskimi donatorji;

14.

opozarja, da je korupcija, zaradi katere se sredstva, namenjena za razvoj, preusmerjajo, glavna ovira za večjo učinkovitost pomoči; poziva Komisijo, naj izboljša spremljanje dodeljevanja razvojne pomoči in spodbuja prejemnike pomoči k ratifikaciji ter doslednemu izvajanju mednarodnih in regionalnih sporazumov, ki se uporabljajo na tem področju;

15.

poziva Komisijo, naj zagotovi večjo odgovornost in preglednost nacionalnih sistemov za upravljanje javnih financ, če je zagotovljeno, da bo pomoč uporabljena za predvidene namene, zato da se pospešita prevzemanje odgovornosti in zmanjšanje revščine;

16.

poziva Komisijo in Svet, naj sprejmeta praktične ukrepe za boj proti korupciji, zlasti s podpiranjem pobud civilne družbe za zagotovitev preglednosti uporabe pomoči EU in s spodbujanjem vseh držav članic in partnerskih držav k ratifikaciji Konvencije ZN o boju proti korupciji iz leta 2003;

17.

podpira vlogo Komisije pri usklajevanju razvojnega sodelovanja med državami članicami na sedežu in na terenu ter poudarja dodano vrednost tega, da je Komisija prevzela vodstvo v političnem dialogu med EU in partnerskimi državami na podlagi skupnih vrednot EU, na primer spodbujanja človekovih pravic in enakosti med spoloma;

18.

poziva Komisijo, naj še naprej poenostavlja postopke, vključno s postopki dodeljevanja pomoči, dodatno decentralizira odgovornost in delegacijam zagotavlja zadostne zmogljivosti (osebje in usposobljenost) ter po potrebi nadzira ali vpliva na obliko in postopek odobritve vsebinskih in regionalnih proračunskih vrstic za izpolnjevanje njihovih odgovornosti; poudarja, da je pomembno prihodnji evropski službi za zunanje delovanje zagotoviti zadostne zmogljivosti za razvoj;

19.

poziva Komisijo, naj tudi spodbuja redne stike in skupno delo med njenimi delegacijami ter civilno družbo in lokalnimi organi, da bi se bolje upoštevale potrebe in prednostne naloge partnerskih držav, s tem pa bi se tudi spodbujalo boljše dodeljevanje sredstev, kar je glavni cilj Pariške deklaracije;

20.

poudarja potrebo po boljših smernicah in metodologiji za spremljanje Pariške deklaracije, da bi se izboljšalo kolektivno razumevanje agende, oblikovane na pariškem forumu na visoki ravni, in zagotovilo skladno združevanje informacij o kazalnikih po vseh ključnih državah, ki prejemajo pomoč; poudarja, da je treba zagotoviti, da bodo države donatorice uresničile svoje obljube o pomoči, in poziva države članice, naj zagotovijo boljši dostop do svojih ustreznih podatkov, da bi povečale preglednost in odgovornost pri poročanju o pomoči; zato poudarja potrebo po uporabi natančnih kazalnikov za vmesne presoje, na podlagi katerih bo mogoče prilagoditi in/ali okrepiti potrebne ukrepe za dosego ciljev, predvidenih za leto 2010;

21.

poudarja potrebo po pripravi srednjeročnega načrta spremljanja, da se pregleda napredek in spodbudijo akcijski koraki za povečanje zanesljivosti spremljanja na nacionalni ravni, omogoči sinergija med nacionalnim in mednarodnim prizadevanjem za spremljanje ter zmanjša morebitno podvajanje prizadevanja pri spremljanju zavez iz Pariške deklaracije, ki jih je sprejela EU;

22.

poziva Komisijo, naj izboljša jasnost opredelitev v zvezi s sektorsko dodelitvijo uradne razvojne pomoči, zato da se izboljša skladnost rezultatov ter zmanjšajo transakcijski stroški upravljanja podatkov Komisije in držav članic na nacionalni ravni; poziva Komisijo, naj zagotovi, da se opredelitve uradne razvojne pomoči ne bodo širile na tak način, da bi se lahko vanjo vštele postavke, ki niso pomoč, na primer poraba sredstev za vojaške namene;

23.

poziva Komisijo in države članice, naj v skladu z zavezo, sprejeto na svetovnem vrhunskem srečanju o družbenem razvoju v Kopenhagnu 15. do 12. marca 1995, upoštevajo poziv organizacij civilne družbe, da se najmanj 20 % razvojne pomoči nameni za izboljšanje osnovnih javnih storitev, kot so izobraževanje, zdravstvo, dostop do vode in sanitarna ureditev;

24.

poziva člane Odbora za razvojno pomoč OECD, ki je pristojen za to področje, naj čim prej podajo opredelitev razvojnega sodelovanja, ki bo omogočila, da se bo dokončno prenehalo preusmerjati pomoč za namene, ki nimajo nič skupnega z razvojem, saj je bilo to preusmerjanje mogoče zgolj zaradi izredno široke sedanje uradne opredelitve razvojne pomoči;

25.

poziva Komisijo in države članice, da v celoti sprostijo pomoč, zlasti tehnično pomoč, pomoč v hrani in pomoč pri dostavi hrane, v skladu s priporočilom Odbora za razvojno pomoč OECD iz leta 2001 za države, upravičene po Evropskem razvojnem skladu in členu 31 uredbe o instrumentu razvojnega sodelovanja;

26.

poziva Komisijo in države članice, naj postopno odpravijo politično usmerjene pogoje, zlasti gospodarsko-politične, podpirajo skupno soglasje o najpomembnejših prednostnih nalogah in uporabijo svoj vpliv, da prepričajo Svetovno banko in Mednarodni denarni sklad, naj storita enako; še posebej poziva, naj imajo od strategije pomoči za trgovino korist vse države v razvoje in ne le tiste, ki soglašajo z večjo liberalizacijo svojih trgov, zlasti v okviru sporazumov o gospodarskem partnerstvu;

27.

poudarja, da morajo mednarodne finančne institucije in države donatorice objaviti pogoje za dodelitev razvojne pomoči, da bodo lahko parlamenti, lokalni organi in civilna družba izvajali resnično demokratični nadzor;

28.

poudarja potrebo po izplačilu pomoči v skladu s prednostnimi nalogami in časovnimi razporedi partnerjev ter upoštevanju nacionalnega načrtovanja in razvojnih prednostnih nalog ali nacionalnega proračunskega časovnega okvira;

29.

poudarja, da bi bilo treba vprašanje držav in sektorjev, ki ne prejemajo pomoči, obravnavati z večjo usklajenostjo Komisije in držav članic, ter poudarja pomembnost posodobljene in izboljšane različice atlasa donatorjev v zvezi s tem;

30.

poudarja potreb po izboljšanju napredka pri razvojnih ciljih tisočletja s področja zdravstva, predvsem glede situacij, kjer vladajo nestabilne razmere, ter da morata generalna direktorata Komisije za humanitarno pomoč (ECHO) in za razvoj uskladiti svoje delo v obdobju nudenja človekoljubne pomoči, prehodnem obdobju in razvojnem obdobju (povezovanje nujne pomoči, sanacije in razvoja), kot je na primer opredeljeno v Evropskem soglasju o človekoljubni pomoči (5);

31.

poudarja potrebo po okrepljenem posvetovanju Komisije s partnerji civilne družbe na sedežu in na terenu na bolje strukturiranih sestankih o vprašanjih politike, strateškega načrtovanja in učinkovitosti pomoči, med drugim z zahtevami za javna naročila, postopke za izplačila, finančni nadzor nad projekti ter postopke spremljanja in ocenjevanja; poziva donatorje in vlade partnerice, naj zagotovijo celovito in pomembno udeležbo civilne družbe in lokalnih organov pri načrtovanju, spremljanju in vrednotenju sredstev in programov ter naj podpirajo pogoje, ki so potrebni za izpolnitev njihove vloge;

32.

poudarja, da mora biti udeležba žensk in ženskih gibanj pri oblikovanju in izvajanju politike in programov, izvajanju, spremljanju in ocenjevanju sestavni del zagotavljanja prave odgovornosti, saj ima revščina na ženske nesorazmerno velik vpliv;

33.

poudarja potrebo po vključitvi lokalnih organov držav članic in partnerjev EU v proces uresničevanja ciljev Pariške deklaracije, zlasti v vseh fazah oblikovanja, izvajanja in presoje razvojnih politik;

34.

opozarja na odločilno vlogo, ki jo lahko imajo člani diaspor pri izboljšanju učinkovitosti evropske pomoči, in zato poziva Komisijo in države članice, naj jih bolj vključijo v načrtovanje in izvajanje evropskih razvojnih programov; poudarja, da je vključevanje tujcev in oseb tujega porekla v partnerstvo med EU in njihovimi državami porekla močen dejavnik povezovanja;

35.

meni, da je večja preglednost informacij o dotoku pomoči pomemben cilj pri izboljšanju učinkovite uporabe pomoči in vzajemne odgovornosti in pri zagotavljanju pravočasne javne objave celovitih informacij o vsej pomoči, ki je bila obljubljena, dodeljena in porazdeljena, vključno z objavo zanesljivih časovnih razporedov o obveznostih in izdatkih za pomoč po posameznih državah; meni, da bi morale države članice in vsi partnerji avtomatsko, pravočasno in samoiniciativno objaviti vse dokumente, povezane z načrtovanjem, izvajanjem in ocenjevanem strategij in projektov pomoči, ter da bo ta objava zajemala publikacije z informacijami, ki bodo omogočile javno udeležbo pri odločanju, v jezikih in oblikah, primernih za zadevne zainteresirane strani;

36.

poziva Komisijo in države članice, naj dosežejo napredek na tem področju s podpiranjem oblikovanja računovodskih standardov za zahteve po razkritju zunanje pomoči ter s sodelovanjem z organizacijami civilne družbe, nacionalnimi parlamenti in mednarodnimi organizacijami, da se pri evidentiranju dotoka pomoči v nacionalne proračune uvede dobra praksa;

37.

poziva Komisijo in države članice, naj svojo pomoč povežejo z državnimi sistemi prek splošne in sektorske proračunske podpore, ki mora temeljiti na trdnem načrtu za odpravljanje revščine, ki bo krepil odgovornost držav in ki mora biti povezan z deljeno zavezanostjo odpravljanju revščine in doseganju razvojnih ciljev tisočletja, spoštovanju človekovih pravic ter okrepljenem in boljšem spremljanju, finančnem poslovodenju in odgovornosti;

38.

poudarja, da se morajo sredstva Komisije in držav članic povečevati in biti predvidljiva, v obliki večletnih (tri leta ali več) obveznostih za pomoč, ki bodo temeljile na jasnih in preglednih merilih in rezultatih odpravljanja revščine, vključno s sektorskimi rezultati, o katerih se bodo dogovorile s partnerskimi državami, in ki bodo izpolnjene na pregleden način v skladu s časovnim razporedom, tako da bodo omogočene naložbe v krepitev človeških virov, saj so osrednjega pomena za večjo učinkovitost pomoči; pozdravlja pobudo o pogodbah o razvojnih ciljih tisočletja, da bi dolgoročno zagotovili bolj predvidljivo obliko proračunske podpore; vztraja pa, da to zajema odločno zavezanost temu, da partnerske države dosežejo razvojne cilje tisočletja, in da je potrebno neprekinjeno spremljanje, ki bo odločno usmerjeno na rezultate; pozdravlja pogodbo o razvojnih ciljih tisočletja kot enega od načinov za zagotovitev večje predvidljivosti pomoči;

39.

ugotavlja, da večina držav v razvoju večine razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015 ne bo izpolnila; poziva države članice, naj pripravijo letne časovne načrte za izpolnitev danih zavez;

40.

priznava pomembnost določitve ciljev, da se postopno doseže, da je celotna tehnična pomoč odvisna od povpraševanja in usklajena z nacionalnimi strategijami partnerjev;

41.

poudarja, da mora tehnična pomoč, načrtovana glede na potrebe, ki jih izrazijo države prejemnice in organizacije civilne družbe, in ne glede na prednostne naloge držav donatoric, omogočiti okrepitev zmogljivosti partnerjev EU in lokalno dodeljevanje;

42.

ugotavlja, da je reforma pomoči le eden od korakov, ki jih mora EU narediti poleg tega, da doseže usklajeno delovanje trgovinske, varnostne, migracijske, kmetijske, ribiške, energetske, okoljske, podnebne in drugih politik z razvojnimi cilji, da bo koristila državam v razvoju ter spodbujala pošten mednarodni finančni in trgovinski sistem v korist razvoju; s tem v zvezi opozarja na odstavek 35 Evropskega soglasja o razvoju, kjer je zapisano, da je „pomembno […], da politike, ki zadevajo tudi druga področja poleg razvoja, pripomorejo k prizadevanjem držav v razvoju pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja“;

43.

opozarja na zavezo, ki so jo sprejele države podpisnice Pariške deklaracije, da bodo izvajale strateške okoljske presoje na sektorski in nacionalni ravni; zato poziva Komisijo, naj upošteva ta cilj, da bo ocenila učinek svoje politike zlasti na podnebne spremembe, dezertifikacijo in biotsko raznovrstnost v državah v razvoju;

44.

poudarja, da je poleg prizadevanj za večjo učinkovitost pomoči potrebno boljše obveščanje državljanov držav donatoric o ciljih, metodah izvajanja in prejemnikih razvojne pomoči;

45.

opominja, da je v Evropskem soglasju o razvoju enakost med spoloma priznana kot samostojen cilj, zato bi to moralo biti osrednje področje razprave o učinkovitosti pomoči;

46.

priznava, da sta agendi o količini in kakovosti pomoči neločljivo povezani in da je treba zaveze o sedanjih količinskih ciljih, o katerih so se dogovorile države članice, nadaljevati, da bodo doseženi cilji o učinkovitosti pomoči; v zvezi s tem nujno poziva Komisijo in države članice, naj ponovno potrdijo svoje zaveze, da bodo dosegle skupni cilj glede uradne razvojne pomoči, in sicer 0,56 % bruto nacionalnega dohodka leta 2010 in 0,7 % bruto nacionalnega dohodka leta 2015, povečajo pomoč in pripravijo ambiciozne večletne časovne načrte, ki bodo ustrezali postopnemu zviševanju sredstev za pomoč;

47.

poudarja, da je pomembno na vseh ravneh načrtovanja, izvajanja, spremljanja in ocenjevanja vključiti neizpodbiten vidik spola;

48.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Odboru za razvojno pomoč OECD in nacionalnim parlamentom držav članic.