52008DC0905

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 14.1.2009

COM(2008) 905 konč.

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o izvajanju Direktive 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov

(predložila Komisija)

KAZALO

1. Uvod 4

1.1. Področje uporabe Poročila 4

1.2. Pregled 4

2. Prenos 6

3. Uporaba in regulativni razvoj 6

3.1. Delovanje nadzora trga 6

3.2. Delovanje sistema RAPEX 7

3.3. Sledljivost proizvodov 9

3.4. Ukrepi Skupnosti, ki temeljijo na členu 13 Direktive 10

3.5. Standardizacija 10

3.6. Varnost storitev 13

4. Sklepi 13

4.1. Splošno 13

4.2. Prenos 13

4.3. Delovanje nadzora trga 14

4.4. Delovanje sistema RAPEX 14

4.5. Sledljivost proizvodov 14

4.6. Ukrepi Skupnosti, ki temeljijo na členu 13 Direktive 14

4.7. Standardizacija 15

1. UVOD

Direktiva o splošni varnosti proizvodov („Direktiva“)[1] je bila sprejeta 3. decembra 2001, veljati je začela 15. januarja 2002, rok za prenos za države članice pa je bil 15. januar 2004. Nadomestila je prejšnjo direktivo o splošni varnosti proizvodov iz leta 1992[2].

1.1. Področje uporabe Poročila

To poročilo je bilo sestavljeno v skladu s členom 19(2) Direktive in vključuje informacije o:

- varnosti potrošniških proizvodov, zlasti o izboljšani sledljivosti proizvodov;

- delovanju nadzora trga in sistema RAPEX;

- standardizaciji;

- ukrepih, ki temeljijo na členu 13 Direktive.

Čeprav se Direktiva ne uporablja za varnost storitev, se nekatere njene določbe osredotočajo na to področje, da se zagotovi „ doseganje varstvenih ciljev “ Direktive. To poročilo bo torej predstavljalo tudi glavni napredek pri doseganju varnejših storitev v Evropi.

Poleg obsežnega odpoklica potrošniških proizvodov po vsem svetu je Komisija leta 2007 na podlagi notranjega pregleda[3] okvira varnosti proizvodov EU sklenila, da lahko sistem Skupnosti, vključno s to direktivo, evropskim državljanom zagotovi visoko raven varstva pred nevarnimi potrošniškimi proizvodi[4], če se pravilno uporabljajo pravila sistema. Kljub temu so bila pri pregledu opredeljena nekatera področja, na katerih so potrebne izboljšave, pri čemer je pregledu neposredno sledilo sprejetje Odločbe Komisije o igračah z magneti[5]. Poleg tega se bo s predlogom o reviziji sedanje evropske direktive o varnosti igrač[6] in „novim zakonodajnim okvirom“[7] za trženje blaga povečala obstoječa raven varstva. To poročilo opredeljuje tudi dodatne možnosti za izpopolnitev sistema, ki ga uvaja ta direktiva.

1.2. Pregled

1.2.1. Cilji in področje uporabe

Namen Direktive je zagotoviti, da so na trg Skupnosti dani le varni potrošniški proizvodi. Direktiva se uporablja za neživilske potrošniške proizvode. Kadar za te proizvode veljajo posebne varnostne zahteve, ki jih določa druga zakonodaja Skupnosti, se Direktiva uporablja le za tiste vidike in nevarnosti ali vrste nevarnosti, za katere navedene posebne zahteve ne veljajo[8].

Varnost storitev ne spada na področje uporabe Direktive, vendar se zaradi zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov njene določbe uporabljajo tudi za dobavljene proizvode ali proizvode, ki so potrošnikom na voljo v okviru zagotavljanja storitev. Kljub temu je s področja uporabe izključena varnost opreme, ki jo uporabljajo ponudniki storitev, zlasti opreme, na kateri se potrošniki vozijo ali z njo potujejo. Vendar se za proizvode, ki jih potrošnik dejavno uporablja v prostorih ponudnika storitev, kot so sušilniki za lase, ki so na voljo gostom hotela v sobah, ali solariji v sončnih studiih, uporabljajo določbe iz Direktive[9].

1.2.2. Obveznosti gospodarskih subjektov in organov držav članic

Direktiva za gospodarske subjekte določa izpolnjevanje splošne obveznosti, da dajejo na trg le varne proizvode ter potrošnikom in organom držav članic zagotavljajo informacije. Te informacije se nanašajo na sledljivost proizvodov in izvajanje ukrepov, na primer umik ali odpoklic proizvoda[10].

Organi držav članic morajo zagotoviti varnost proizvodov na trgu in to obveznost izpolnjevati tako, da spremljajo izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev in distributerjev v okviru Direktive.

1.2.3. Institucionalni in izvedbeni okvir

Direktiva določa sistem hitrega opozarjanja za neživilske potrošniške proizvode („RAPEX“). Ta sistem uvaja širjenje informacij med Komisijo in organi držav članic o ukrepih, ki so jih sprejeli organi držav članic in gospodarski objekti v zvezi s proizvodi, ki pomenijo resno nevarnost za zdravje in varnost potrošnikov. V okviru sistema RAPEX se lahko širijo tudi informacije o manj resnih nevarnostih (manj kot 1 % vseh obvestil). Sistem RAPEX je še naprej dostopen tretjim državam na podlagi posebnega sporazuma, ki ga skleneta Skupnost in država prosilka. Do zdaj je le ena država, ki ni država članica EU (Kitajska), prejela delen in posreden dostop do podatkov RAPEX.

V skladu s členom 15 Direktive Komisiji pri njenih nalogah izvajanja pomaga odbor, ki ga sestavljajo predstavniki držav članic („odbor za Direktivo o splošni varnosti proizvodov“). Poleg tega člen 10 Direktive vzpostavlja neformalno mrežo organov držav članic, katere namen je dodatno okrepiti upravno sodelovanje („mreža za varnost potrošnikov“).

Ker je Direktiva del Sporazuma EGP[11], se enaka pravila in mehanizmi izvajajo tudi v državah EFTA, ki uporabljajo Sporazum EGP, to so Norveška, Islandija in Lihtenštajn.

2. PRENOS

Ukrepe za prenos je priglasilo vseh 27 držav članic EU[12]. Vendar metoda izvajanja ni enaka v vseh državah članicah[13]. Še vedno potekajo dvostranske razprave med Komisijo in državami članicami za pojasnitev nekaterih vidikov.

V nekaterih zakonih o prenosu se zlasti vidiki ocene varnosti razlikujejo od pravil iz člena 3 Direktive. Nekatere države članice niso prenesle vseh meril iz člena 3, medtem ko so druge države članice ta merila spremenile ali oblikovale svoja.

V zvezi s sledljivostjo so nekatere države članice kot obveznost uvedle navedbo identitete in podatkov o proizvajalcu (ali uvozniku) na proizvodu ali embalaži, medtem ko je v drugih državah članicah to še vedno neobvezno. Zato se lahko v praksi obveznosti proizvajalcev med državami članicami razlikujejo.

V nekaterih državah članicah se obvestilo proizvajalca zahteva le v primeru znane nevarnosti, pri čemer obvestilo ni potrebno, ko bi proizvajalec „ moral poznati “ nevarnost na podlagi razpoložljivih informacij.

Čeprav morajo države članice predpisati določbe za usklajenost z ukrepi, ki jih Komisija lahko sprejme v skladu s členom 13 , nekatere države članice niso predpisale namenskih nacionalnih določb za izvajanje takšnih ukrepov.

3. UPORABA IN REGULATIVNI RAZVOJ

3.1. Delovanje nadzora trga

Večina organov za nadzor trga v državah članicah deluje na podlagi programov letnih inšpekcijskih pregledov, ki upoštevajo predhodne izkušnje in ugotovitve, proizvode, pogosto priglašene prek sistema RAPEX, in pritožbe potrošnikov. Vse države članice po potrebi izvajajo kontrole in preizkuse, ki niso nujno vključeni v njihove načrte, na primer v izrednih razmerah.

3.1.1. Skupni ukrepi

Za spodbujanje evropske mreže organov držav članic za varnost proizvodov[14] je Komisija v zadnjih petih letih sofinancirala več skupnih čezmejnih nadzornih in izvedbenih dejavnosti med temi organi[15]. Ti skupni ukrepi so zajemali nesreče z zadušitvijo, katerih žrtve so bili otroci, varnost igralne opreme, vžigalnike, svetlobne nize in komplete podaljškov. Dve dejavnosti obravnavata čezmejno sodelovanje: ena se nanaša na sodelovanje s carinskimi organi v regiji Baltskega morja, medtem ko je druga, ki je znana kot projekt „EMARS“, usmerjena v okrepitev nadzora trga z najboljšimi praksami. Zadnji projekt je vključeval 15 držav članic, ki so v njegovem okviru razvile bazo znanja, sistem hitrega svetovanja, priročnik najboljših praks in strateški dokument o prihodnjem nadzoru trga[16].

3.1.2. Nov zakonodajni okvir

Nov zakonodajni okvir za trženje proizvodov, ki ga sestavljata Uredba (ES) št. 765/2008[17] in Sklep 768/2008/ES[18], je bil sprejet 9. julija 2008. Eden od ciljev teh ukrepov je vzpostaviti okrepljen okvir nadzora trga za proizvode, ki jih ureja zakonodaja Skupnosti o usklajevanju, in sledljivost proizvodov. Poleg tega Uredba pristojnim organom držav članic nalaga obveznost, da izvajajo ustrezne kontrole lastnosti proizvodov v primernem obsegu na trgu EU, preden se zadevni proizvodi sprostijo v prosti promet. Komisija pripravlja smernice za pojasnitev odnosa med okvirom nadzora trga iz Uredbe in Direktive.

Člen 42 Uredbe (ES) št. 765/2008 tudi spreminja besedilo člena 8(3) Direktive, da bi se te določbe za države članice strožje uporabljale in da bi se besedilo Direktive uskladilo z določbami iz Uredbe.

3.2. Delovanje sistema RAPEX

3.2.1. Širjenje opozoril o nevarnih proizvodih

Namen sistema RAPEX je zagotavljati učinkovito širjenje informacij vsem državam članicam, da se omogoči hitro ukrepanje proti potrošniškim proizvodom na trgu, ki pomenijo resno nevarnost za zdravje in varnost potrošnikov. Za obravnavanje tako imenovanih izrednih razmer obstoječi mehanizmi zagotavljajo, da je opozorilo takoj posredovano vsem državam članicam za nadaljnje spremljanje.

Službe Komisije zadevne informacije v zvezi z obvestili RAPEX vsak teden objavijo na internetu[19].

3.2.2. Smernice RAPEX

Komisija je leta 2004 sprejela posebne smernice („smernice RAPEX“) za zagotovitev učinkovitega delovanja sistema RAPEX[20]. Smernice RAPEX opredeljujejo področje obveznosti držav članic glede obveščanja, tako da opisujejo merila za opredelitev „resne nevarnosti“ ter zagotavljajo navodila glede vrst ukrepov in proizvodov, ki jih zadeva obveščanje. Vsebujejo tudi smernice za oceno nevarnosti. Komisija je leta 2008 začela revizijo smernic RAPEX, ki je nujna zaradi različnih sprememb od leta 2004.

3.2.3. Statistična gibanja 2004–2008

Število obvestil, ki jih je potrdila Komisija, se je v zadnjih letih zelo povečalo. Leta 2007 je Komisija potrdila 1 605 obvestil v primerjavi s 1 051 leta 2006, 847 leta 2005 in 468 leta 2004. Število sporočenih ukrepov, ki so vključevali resno nevarnost, se je več kot potrojilo, s 388 leta 2004 na 1 355 leta 2007. Ta trend povečevanja se nadaljuje tudi leta 2008. Število obvestil se je povečalo, ker so organi držav članic učinkoviteje uveljavljali varnost proizvodov, ker so se podjetja bolj zavedala svoje odgovornosti, ker se je EU leta 2004 in leta 2007 uspešno širila ter ker so bili uvedeni ukrepi za oblikovanje mreže, ki jih usklajuje Komisija[21]. Poleg tega se manjša vrzel med državami z največjim in najmanjšim številom obvestil.

V zvezi s kategorijami proizvodov, ki so zaradi resnosti nevarnosti, ki jo predstavljajo, predmet popravnih ukrepov, so proizvodi, namenjeni otrokom (igrače in otroška oprema), in električni proizvodi (npr. gospodinjski aparati, oprema za razsvetljavo) skupine proizvodov, za katere je bilo izdano največ obvestil; te skupine proizvodov skupaj predstavljajo več kot 50 % vseh obvestil RAPEX.

Najpogosteje sporočene nevarnosti so poškodbe, dušitev in električni šok, medtem ko jim sledijo opekline, požar, zadušitev in kemično tveganje. Dolgoročne nevarnosti, na primer zaradi izpostavljenosti nekaterim kemikalijam, je težje odkriti in oceniti, ker nevarni učinki niso takoj vidni[22].

Število obvestil o prostovoljnih popravnih ukrepih, ki so jih sprejela podjetja, se je v zadnjih letih povečalo, in sicer je leta 2007 doseglo 50 % skupnega števila obvestil o proizvodih, ki pomenijo resno nevarnost.

3.2.4. Usposabljanje

Komisija je organizirala usposabljanje za organe držav članic, ki so odgovorni za varnost proizvodov, da bi okrepila njihovo zmožnost sodelovanja v mreži RAPEX. V obdobju 2006–2008 se je teh seminarjev udeležilo 22 držav članic. Komisija organizira tudi srečanja oseb za stike RAPEX v Bruslju. Poleg tega so se carinski organi in organi za nadzor trga iz vseh držav članic strinjali, da je potrebno večje sodelovanje, izboljšano obvladovanje tveganja ter boljša izmenjava znanja in najboljših praks[23].

3.2.5. RAPEX-Kitajska

Zaradi zelo velikega deleža obvestil RAPEX, povezanih s proizvodi s poreklom iz Kitajske (56 % med januarjem in septembrom 2008, 52 % leta 2007, 49 % leta 2006, 49 % leta 2005 in 38 % leta 2004), so se okrepili odnosi s kitajskimi organi za varnost proizvodov. Generalni direktorat Komisije za zdravje in varstvo potrošnikov ter Uprava za nadzor kakovosti, inšpekcijske preglede in karanteno Ljudske republike Kitajske sta januarja 2006 podpisala memorandum o soglasju. Memorandum o soglasju je bil posodobljen novembra 2008, tako da odraža okrepljeno sodelovanje.

Uprava za nadzor kakovosti, inšpekcijske preglede in karanteno Ljudske republike Kitajske ima prek namenskega informacijskega sistema dostop do obvestil o nevarnih proizvodih s poreklom iz Kitajske, prijavljenih v okviru sistema RAPEX („RAPEX-Kitajska“). Kitajski organi vsako četrtletje Komisiji poročajo o nadaljnjih ukrepih, sprejetih na podlagi podatkov sistema RAPEX. Do zdaj je Uprava za nadzor kakovosti, inšpekcijske preglede in karanteno Ljudske republike Kitajske Komisiji predložila sedem poročil. Navedena uprava je med septembrom 2006 in majem 2008 preiskala 599 obvestil RAPEX in po potrebi sprejela ukrepe v zvezi z njimi. V 51 % primerov je navedena uprava ali kitajski proizvajalec (ali izvoznik) na podlagi preiskav prostovoljno sprejel preprečevalne ali omejevalne ukrepe, ki so vključevali popravne ukrepe, prepoved izvoza, okrepljen nadzor nad zadevnimi kitajskimi družbami ter začasni ali trajni odvzem izvoznih dovoljenj. V 49 % preiskanih primerov niso bili sprejeti nobeni ukrepi, predvsem zaradi pomanjkanja razpoložljivih informacij o kitajskem proizvajalcu ali izvozniku.

3.3. Sledljivost proizvodov

Namen sledljivosti je opredeliti gospodarske subjekte, vključene v proizvodnjo in distribucijo. S temi informacijami se lahko učinkovito sprejmejo popravni ukrepi. Pomembna opozorila v zvezi z neživilskimi potrošniškimi proizvodi po svetu so nedavno poudarila potrebo po učinkovitih postopkih odpoklica, ki za gospodarske subjekte niso predragi.

Člen 5(1) Direktive vsebuje splošne obveznosti proizvajalcev, da potrošnikom zagotovijo informacije, potrebne za ugotavljanje porekla proizvoda, ali da na embalaži proizvoda navedejo identiteto proizvajalca ali podatke o proizvodni seriji. Kljub temu so države članice odgovorne za sprejetje konkretnih ukrepov za izvajanje takšnih obveznosti. Število obvestil, pri katerih proizvoda ni bilo mogoče izslediti, se je v primerjavi s prejšnjimi leti zmanjšalo. Vendar je še vedno mogoče izboljšanje, ker proizvodi, ki pomenijo resno nevarnost in katerih država porekla ni znana, predstavljajo 10 % obvestil[24].

Predvidene so nadaljnje izboljšave na podlagi nedavno sprejetega Sklepa 768/2008/ES, ki kot splošno načelo za zakonodajo Skupnosti o usklajevanju zahteva navedbo imena in naslova proizvajalca ter v primeru uvoženih proizvodov imena in naslova uvoznika in proizvajalca[25].

3.4. Ukrepi Skupnosti, ki temeljijo na členu 13 Direktive

Komisija je postopek iz člena 13 Direktive do zdaj uporabila trikrat. Prvič se je uporabil za razširitev prepovedi ftalatov v igračah[26] v obdobju do sprejetja trajne prepovedi v skladu z Direktivo 2005/84/ES[27].

Naslednji ukrep na podlagi tega člena je bila Odločba z dne 11. maja 2006[28], ki je države članice pozvala k zagotovitvi, da so vžigalniki na trgu EU varni za otroke, in k prepovedi dajanja na trg vžigalnikov, podobnih predmetom, ki so zlasti zanimivi za otroke (tako imenovani „neobičajni vžigalniki“). Vžigalniki, ki izpolnjujejo nekatera tehnična merila, so izključeni s področja uporabe Odločbe. Države članice so bile pozvane, da najpozneje do 11. marca 2007 začnejo ravnati v skladu z Odločbo. Odločba je bila podaljšana do 11. maja 2008 z Odločbo z dne 12. aprila 2007[29], ki je od 11. marca 2008 prav tako prepovedala oskrbo potrošnikov z vžigalniki, ki niso varni za otroke, in z neobičajnimi vžigalniki. Dodatno podaljšanje do 11. maja 2009 je bilo sprejeto 18. aprila 2008[30].

Najnovejši ukrep na podlagi člena 13 je bila Odločba z dne 21. aprila 2008[31], ki poziva države članice k zagotovitvi, da igrače z magneti, ki so dane na trg ali so na voljo na trgu, opozarjajo na nevarnost za zdravje in varnost. Magneti, ki se uporabljajo v igračah, so močnejši, vendar se tudi lažje odstranijo, zaradi česar so lahko smrtno nevarni, če se zaužijejo, ker lahko predrejo želodec ali črevo. Ker veljavna zakonodaja in zadevni varnostni standard (oba v postopku revizije) ne vsebujeta namenskih določb, je Komisija sprejela ta začasni ukrep, ki velja do 21. aprila 2009.

Izvajanje ukrepov v skladu s členom 13 Direktive je pokazalo, da je začasna narava teh ukrepov skrb vzbujajoča. Na eni strani so zaradi omejene veljavnosti teh ukrepov in njihovega večkratnega podaljšanja gospodarski subjekti negotovi. Na drugi strani ti ukrepi zaradi svoje začasne narave ne morejo odpraviti temeljnega vzroka zadevne težave v zvezi z varnostjo.

3.5. Standardizacija

3.5.1. Postopek in zadevni udeleženci

Direktiva določa merila za oceno varnosti proizvoda, ker ni zakonodaje Skupnosti, ki se nanaša na nacionalno zakonodajo in evropske standarde, ki so jih razvile evropske organizacije za standardizacijo („EOS“)[32]. V skladu s členom 3(2) se proizvod šteje za varnega, če je v skladu s prostovoljnimi nacionalnimi standardi, ki prevzemajo evropske standarde in katerih sklicevanja so bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije .

Komisija v skladu s pogoji iz člena 4 s postopkom komitologije sprejme odločbe, ki opredeljujejo varnostne zahteve, ki jih morajo izražati prihodnji standardi. Nato Komisija v skladu z navedeno odločbo izda pooblastilo zadevni evropski organizaciji za standardizacijo za oblikovanje standardov, ki izpolnjujejo posebne varnostne zahteve.

Ko evropska organizacija za standardizacijo standard oblikuje in sprejme, Komisija s postopkom komitologije sprejme odločbo, ki potrjuje, da je standard oblikovan v skladu z navedenim postopkom, in v Uradnem listu Evropske unije objavi sklicevanje na standard. V skladu s to objavo se za proizvod, proizveden v skladu z zadevnim standardom (ali njegovimi enakovrednimi nacionalnimi različicami), predvideva, da je v skladu s splošnimi varnostnimi zahtevami iz člena 3(2) Direktive.

Prvotna odločba, ki določa posebne varnostne zahteve, kot taka ne predpostavlja, da je varnost proizvodov v skladu z navedenimi zahtevami, in ne določa obveznosti in pravic tretjih strank, ki se začnejo takoj uporabljati. Kljub temu se lahko te odločbe uporabijo kot dodatno orodje za oceno, ali je proizvod v skladu s splošno varnostno zahtevo iz člena 3(3) Direktive.

V zvezi z upoštevanjem interesov pri oblikovanju standardov lahko dostop in učinkovito vključevanje družbenih interesov v postopek standardizacije ovirajo številni dejavniki, kot so pomanjkanje sredstev, nezadostno strokovno znanje in neučinkovito usklajevanje. Zato Komisija dodeljuje finančno pomoč potrošniškim in okoljskim organizacijam ter sindikatom in malim in srednje velikim podjetjem. V zvezi z zastopanostjo potrošnikov Komisija finančno prispeva k delovanju evropskih potrošniških organizacij, ki zastopajo interese potrošnikov pri oblikovanju standardov za proizvode in storitve na ravni Skupnosti[33].

3.5.2. Odločbe o varnostnih zahtevah in mandatih

V obdobju, ki ga obravnava to poročilo, so bile sprejete tri odločbe, ki določajo varnostne zahteve, in izdani ustrezni mandati za standardizacijo v skladu s členom 4(1)(a) in (b).

Komisija je 21. aprila 2005 sprejela Odločbo 2005/323/ES o varnostnih zahtevah, ki jim morajo ustrezati Evropski standardi za plavajoče predmete za prosti čas, ki se uporabljajo na ali v vodi[34]. Na podlagi navedene odločbe je Komisija izdala mandat M/372 za CEN. V okviru tega mandata poteka oblikovanje sedmih standardov[35].

Komisija je 25. marca 2008 sprejela Sklep 2008/264/ES o zahtevah za požarno varnost, ki jih morajo izpolnjevati evropski standardi za cigarete[36]. Na podlagi navedenega sklepa je Komisija izdala mandat M/425 za CEN za oblikovanje standarda za zmanjšanje gorljivosti cigaret.

Komisija je 23. aprila 2008 sprejela Sklep 2008/357/ES o posebnih zahtevah za varnost otrok za vžigalnike[37]. Na podlagi tega je bil izdan mandat M/427 za revizijo obstoječega standarda EN 13869 o varnosti otrok v zvezi z vžigalniki.

3.5.3. Objava sklicevanj na standarde

V obdobju poročanja je Komisija sprejela tri odločbe o usklajenosti nekaterih standardov s splošnimi varnostnimi zahtevami iz Direktive[38]. Te odločbe so bile sprejete v skladu z drugim in četrtim pododstavkom člena 4(2) Direktive. Vsaka objava je nadomestila prejšnjo tovrstno objavo; posodobljen seznam standardov, naveden v Direktivi, je torej tisti, priložen najnovejši objavi leta 2006[39].

3.5.4. Priprava prihodnjih mandatov za standardizacijo

Komisija namerava izboljšati varnost predmetov za nego otrok, ki so namenjeni dojenčkom in zelo majhnim otrokom (na splošno od rojstva do 4. ali 5. leta), medtem ko spijo, se hranijo, kopajo in prevažajo. Vsako leto se v Evropi zgodi veliko nesreč, včasih s smrtnim izidom, ki vključujejo te proizvode[40]. V skladu z Direktivo je bilo objavljenih več varnostnih standardov za predmete za nego otrok. Vseeno je veliko proizvodov, za katere še vedno ni nobenih varnostnih standardov, medtem ko obstoječi standardi za druge proizvode ne vključujejo vseh nevarnosti. Študija iz leta 2006 je omogočila opredelitev in uvrstitev na seznam proizvodov, za katere je treba prednostno uvesti standardizacijo. Študija vključuje predhodno oceno nevarnosti in osnutek varnostnih zahtev. Odločbe o varnostnih zahtevah bodo predvidoma sprejete leta 2009.

Komisija na področju nesreč in poškodb zaradi ognja nadaljuje razvoj strategije za izboljšanje požarne varnosti bivalnega okolja. Komisija preučuje načine izboljšanja varnosti vnetljivih površin in materialov, ki se uporabljajo v domovih, kot so pohištvo, notranja oprema, oblačila in televizorji. Na tem področju je veliko evropskih prostovoljnih standardov, vendar so razprave z državami članicami pokazale, da rešitve, ki jih ti standardi ponujajo, niso v celoti zadovoljive, zlasti v zvezi z uporabo zaviralcev gorenja. Ključni predhodni ukrep je torej pridobiti obsežno znanje o kemikalijah, ki se uporabljajo kot zaviralci gorenja, da se doseže zadovoljiva kompromisna rešitev med požarno varnostjo ter zaščito zdravja in okolja, ki bo izražena v varnostnih standardih.

3.6. Varnost storitev

Komisija v zvezi z varnostjo potrošniških storitev ugotavlja pomanjkanje soglasja med državami članicami glede ustrezne ravni ukrepanja Skupnosti. Hkrati javno mnenje in politični pritisk Evropskega parlamenta kažeta, da je potrebno ukrepanje na evropski ravni, da se obravnavajo splošne nevarnosti in nesreče, na primer požarna varnost v hotelih.

Potrebo po izboljšanju obstoječega evropskega sistema za spremljanje nesreč in poškodb, vključno s tistimi, povezanimi s storitvami, je Komisija priznala v številnih predlogih, usmerjenih v preprečevanje poškodb in spodbujanje varnosti[41].

Komisija je leta 2007 sprejela predlog osnutka okvirne uredbe o statističnih podatkih Skupnosti v zvezi z javnim zdravjem ter zdravjem in varnostjo pri delu[42]. Vendar pomanjkanje primerljivih podatkov Komisiji ni preprečilo uresničevanja novih pobud, ki se osredotočajo na ozaveščanje in spodbujanje zainteresiranih strani k obravnavanju prednostnih področij ukrepanja Skupnosti, kot je varnost v hotelih.

Kot odziv na mandat M/371 Komisije na področju storitev je CEN izvedel študijo za ugotavljanje izvedljivosti programa za standardizacijo zahtev za opravljanje storitev, vključno z vidiki varnosti[43].

4. SKLEPI

4.1. Splošno

Direktiva se je izkazala za učinkovito orodje zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov. Pripomogla je k izsleditvi in odpravi veliko nevarnih proizvodov z evropskega trga. Sistem RAPEX, ki ga določa Direktiva, je dopolnil obstoječ regulativni okvir, ki se uporablja za nekatere ključne potrošniške proizvode, kot so igrače, kozmetika, električne naprave in naprave za osvetljevanje, osebna zaščitna oprema ter vozila, z namenskim sistemom hitre izmenjave informacij in opozarjanja.

4.2. Prenos

Čeprav je prenos Direktive v državah članicah na splošno zadosten, še vedno obstajajo nekatere nedoslednosti. Službe Komisije sodelujejo z državami članicami pri ugotavljanju, ali so v nekaterih državah članicah potrebni dodatni ukrepi, vendar si Komisija pridržuje pravico, da po potrebi sproži postopek za ugotavljanje kršitev. To zadeva predvsem upoštevanje rokov za izvajanje ukrepov v skladu s členom 13 Direktive.

4.3. Delovanje nadzora trga

Veliko povečanje števila obvestil RAPEX v zadnjih štirih letih jasno kaže, da je nadzor trga v skladu z Direktivo uspešen. Kljub temu obstaja na vedno bolj globalnem trgu z vedno več proizvodi, ki prihajajo v EU iz tretjih držav, potreba po dodatnem usklajevanju nadzora trga med državami članicami, vključno s sodelovanjem s carinskimi organi.

K temu usklajevanju bi pripomoglo izvajanje skupno dogovorjenih najboljših praks (kot so tiste iz projekta EMARS), večja izmenjava informacij med organi držav članic v okviru obstoječih orodij informacijske tehnologije, pravilno izvajanje okvira, ki ga določa nov zakonodajni okvir, in večja vloga Komisije pri določanju skupnih prednostnih nalog za nadzor trga.

4.4. Delovanje sistema RAPEX

Veliko držav obravnava Direktivo, zlasti sistem RAPEX, kot merilo uspešnosti, pri čemer je več nacionalnih, regionalnih in mednarodnih organizacij izrazilo interes za sodelovanje v sistemu ali za pomoč pri vzpostavljanju podobnega sistema.

Čeprav je zaradi povečanja števila obvestil sistem nekoliko obremenjen, jasno kaže na izboljšanje varstva potrošnikov na evropski ravni. Povečanje števila sporočenih ukrepov, ki so jih gospodarski subjekti neposredno sprejeli za obvladovanje nevarnosti, ki jih predstavljajo potrošniški proizvodi, prav tako kaže, da odgovorna podjetja varnost proizvodov jemljejo resno in spoštujejo obveznosti iz Direktive.

4.5. Sledljivost proizvodov

Navedba proizvajalca na proizvodu ali embalaži je pomemben element pri zagotavljanju sledljivosti[44]. Vendar ta zahteva ni obvezna v zakonodaji vseh držav članic, kar je vzrok za nezadovoljive rezultate. Če organ za nadzor trga ne more izslediti proizvajalca ali uvoznika proizvoda, ki je bil opredeljen kot nevaren, ne more sprejeti popolnoma učinkovitih ukrepov. Nadaljnje izboljšave so mogoče, če se pojasni obvezna narava te zahteve o navedbi in če se na vseh proizvodih zagotovijo informacije o gospodarskem subjektu, odgovornem za varnost proizvoda. S tem bi se povečala tudi usklajenost z določbami iz Sklepa o novem zakonodajnem okviru, ki kot obveznost določa navedbo imena, registriranega trgovskega imena ali registrirane blagovne znamke proizvajalca ali uvoznika ter njunih naslovov na proizvodu[45].

4.6. Ukrepi Skupnosti, ki temeljijo na členu 13 Direktive

Čeprav so začasni ukrepi v nekaterih okoliščinah dejansko potrebni, Direktiva ne vsebuje nobenih posebnih določb, ki izrecno dovoljujejo trajno prepoved neusklajenih proizvodov, ko se zanje nedvomno dokaže, da so nevarni[46].

4.7. Standardizacija

Določbe standardizacije je treba poenostaviti, da se omogoči večja prožnost. Omogočiti je treba določitev varnostnih zahtev za posebno kategorijo proizvodov (npr. predmete za nego otrok, pohištvo, oblačila) in na podlagi teh izdajo „okvirnih“ ali „stalnih“ mandatov za evropske organizacije za standardizacijo. S tem bi se poenostavil dolgotrajni postopek izdaje varnostnih zahtev za vsak posamezen proizvod. Poleg tega bi se lahko hitro obravnavale tehnološke izboljšave in nove nevarnosti.

Komisiji je treba omogočiti tudi objavo sklicevanja na standard, ki ga je sprejela evropska organizacija za standardizacijo brez ustreznega mandata, če se proizvod, vključen v standard, uvršča v predhodno opredeljene kategorije proizvodov, za katere je Komisija določila zadevne varnostne zahteve, in če jih tak standard izpolnjuje. Na ta način bo predpostavljanje usklajenosti s splošno varnostno zahtevo spodbudilo usklajenost poslovanja in omogočilo večje varstvo potrošnikov. [pic][pic][pic]

[1] Direktiva 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov, UL L 11, 15.1.2002, str. 4.

[2] UL L 228, 11.8.1992, str. 24.

[3] http://ec.europa.eu/consumers/safety/news/stocktaking_%20execsum_en.pdf.

[4] http://ec.europa.eu/consumers/strategy/docs/eurobar_298_summary_en.pdf.

[5] Glej oddelek 3.4.

[6] COM(2008) 9 in http://ec.europa.eu/enterprise/toys/2008_108_directive.htm.

[7] Glej oddelek 3.1.2 in http://ec.europa.eu/enterprise/newapproach/index_en.htm.

[8] Kot navodilo za razumevanje uporabe Direktive in direktiv, ki obravnavajo varnost proizvodov v posebnih sektorjih, glej http://ec.europa.eu/consumers/safety/prod_legis/index_en.htm.

[9] Glej mnenje Znanstvenega odbora za potrošniške proizvode (SCCP) na spletni strani http://ec.europa.eu/health/ph_risk/committees/04_sccp/sccp_opinions_en.htm#3.

[10] Smernice za gospodarske subjekte, Odločba Komisije 2004/905 (UL L 381, 28.12.2004, str. 63).

[11] Sklep 9/2003 (UL L 94, 10.4.2003, str. 59).

[12] http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:72001L0095:EN:NOT.

[13] Primerjalni popis prenosa je na voljo na spletni strani: http://ec.europa.eu/consumers/safety/prod_legis/index_en.htm.

[14] Člen 10 Direktive; za proračunske vidike glej Sklep št. 1926/2006 (UL L 404, 30.12.2006, str. 39).

[15] h ttp://ec.europa.eu/consumers/safety/projects/index_en.htm#ongoing_projects .

[16] http://www.emars.eu/.

[17] UL L 218, 13.8.2008, str. 30.

[18] Ibid., str. 82.

[19] http://ec.europa.eu/consumers/safety/rapex/index_en.htm. Pomembnost tega informacijskega portala dokazuje povprečje 35 200 mesečnih obiskov leta 2007.

[20] Odločba Komisije 2004/418/ES (UL L 151, 30.4.2004, str. 84).

[21] http://ec.europa.eu/consumers/safety/rapex/stats_reports_en.htm.

[22] Komisija je oblikovala spletni priročnik za oceno izpostavljenosti, da bi izboljšala usklajenost ocenjevanja nevarnosti: http://www.jrc.ec.europa.eu/eis%2D chemrisks/.

[23] Sklepne ugotovitve s seminarja „Preprečevanje uvoza nevarnih proizvodov“ iz aprila 2008, ki se je financiral v okviru programa Carina 2013.

[24] Razmere septembra 2008, vir: statistični podatki RAPEX januar–september 2008. http://ec.europa.eu/consumers/safety/rapex/stats_reports_en.htm.

[25] Sklep 768/2008/ES, Priloga I, člena R2(6) in R4(3).

[26] Odločbe Komisije 2004/178/ES (UL L 55, 24.2.2004, str. 66), 2004/624/ES (UL L 280, 31.8.2004, str. 34) in 2004/781/ES (UL L 344, 20.11.2004, str. 35).

[27] Direktiva 2005/84/ES (UL L 344, 27.12.2005, str. 40).

[28] Odločba Komisije 2006/502/ES (UL L 198, 20.7.2006, str. 41).

[29] Odločba Komisije 2007/231/ES (UL L 99, 14.4.2007, str. 16).

[30] Odločba Komisije 2008/322/ES (UL L 109, 19.4.2008, str. 40). Ustanovljena je bila delovna skupina strokovnjakov iz carinskih organov in organov za nadzor trga držav članic za izboljšanje usklajevanja kontrole.

[31] Odločba Komisije 2008/329/ES (UL L 114, 26.4.2008, str. 90).

[32] CEN (Evropski odbor za standardizacijo), CENELEC (Evropski odbor za standardizacijo v elektrotehniki) in ETSI (Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde). Glej tudi: http://ec.europa.eu/enterprise/newapproach/standardization/harmstds/stdbody.html.

[33] Za več informacij glej: http://ec.europa.eu/consumers/tenders/information/grants/support_en.htm.

[34] UL L 104, 23.4.2005, str. 39.

[35] Glej www.cen.eu.

[36] UL L 83, 26.3.2008, str. 35.

[37] UL L 120, 7.5.2008, str. 11.

[38] Odločba z dne 23. aprila 2004, C(2004) 1493 (neobjavljena), Odločba 2005/718/ES (UL L 271, 15.10.2005, str. 51) in Odločba 2006/514/ES (UL L 200, 22.7.2006, str. 35).

[39] Sporočilo Komisije 2006/C 171/04, (UL C 171, 22.7.2006, str. 23).

[40] Poškodbe otrok (0–14 let), podatki 2002–2004. Glej https://webgate.ec.europa.eu/idb.

[41] COM(2006) 328 in 329.

[42] COM(2007) 46.

[43] Glej http://www.cen.eu/cenorm/sectors/nbo/value/chesss/index.asp.

[44] Točka (a) četrtega pododstavka člena 5(1) Direktive.

[45] Sklep 768/2008/ES, Priloga I, člen R2(6) in člen R4(3).

[46] Glej letno poročilo RAPEX za leto 2007 in poročilo Eurobarometra iz oktobra 2008:

http://ec.europa.eu/consumers/safety/rapex/docs/rapex_annualreport2008_en.pdf,

http://ec.europa.eu/consumers/strategy/docs/fl224%20_eurobar_cbs_analrep.pdf.