52008DC0763

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 20.11.2008

COM(2008) 763 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

EVROPSKA UNIJA IN ARKTIČNA REGIJA

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

EVROPSKA UNIJA IN ARKTIČNA REGIJA

1. Uvod

Evropska unija je prek edinstvenega prepleta zgodovine, geografskih značilnosti, gospodarstva in znanstvenih dosežkov neločljivo povezana z arktično regijo (v nadaljnjem besedilu: Arktika)[1]. Tri države članice – Danska (Grenlandija), Finska in Švedska – imajo na Arktiki svoja ozemlja. Dve drugi arktični državi – Islandija in Norveška – sta članici Evropskega gospodarskega prostora[2]. Kanada, Rusija in ZDA so strateške partnerice EU. Evropska arktična območja so prednostna naloga politike severne dimenzije[3]. Zunaj območij, ki so v državni pristojnosti, so v Arktičnem oceanu območja, ki so del odprtega morja in morskega dna pod upravo Mednarodne oblasti za morsko dno.

Prostrana morska in kopenska območja arktične regije so bistven in ranljiv del zemljinega okolja in podnebnega sistema. Temperatura zraka na Arktiki narašča dvakrat hitreje od svetovnega povprečja[4]. Hitro taljenje morskega ledu, snežne odeje in permafrosta sproža močne povratne mehanizme, ki pospešujejo globalno segrevanje. Pospešeno izginjanje ledene plošče na Grenlandiji bi hitro in občutno povišalo gladino morij.

Kljub ostrim razmeram bodo taljenje ledu in nove tehnologije postopno povečali dostop do arktičnih živih in neživih virov ter novih plovnih poti. Čeprav Arktika ostaja eno najbolj nedotaknjenih območij na zemlji, jo bodo vse bolj ogrožali kombinirani učinki podnebnih sprememb in povečane človekove dejavnosti.

Politike EU na področjih, kot so okolje, podnebne spremembe, energetika, raziskave, promet in ribištvo, so neposredno povezane z Arktiko. Temeljno izhodišče celostne pomorske politike EU je, da je vsako morsko območje edinstveno in se mu je treba posvetiti posebej, da bi dosegli trajnostno uravnoteženo izkoriščanje njegovih bogastev.

Glede na to, da podnebne spremembe delujejo kot „pomnoževalec nevarnosti“, sta Komisija in Visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko poudarila, da okoljske spremembe spreminjajo geostrateško dinamiko Arktike, kar bi lahko vplivalo na mednarodno stabilnost in evropske varnostne interese, zato je treba oblikovati arktično politiko EU[5]. V celoti gledano bodo izzivi in priložnosti, povezani z Arktiko, še več generacij v prihodnosti pomembno vplivali na življenje evropskih državljanov. Nujno je, da se Evropska unija z njimi spoprime usklajeno in sistematično, v sodelovanju z arktičnimi državami, ozemlji in drugimi zainteresiranimi stranmi. V tem sporočilu so predstavljeni interesi EU in predlogi za ukrepanje držav članic in institucij na področjih treh glavnih ciljev politik:

- zaščita in ohranjanje Arktike v sozvočju z njenim prebivalstvom,

- spodbujanje trajnostne rabe virov,

- prispevanje k okrepljenemu večstranskemu upravljanju Arktike.

2. Zaščita in ohranjanje Arktike v sozvočju z njenim prebivalstvom

2.1. Okolje in podnebne spremembe

Kot v večini drugih držav tudi dejavnosti v državah članicah EU puščajo ekološko sled na Arktiki. Odpravljanje vzrokov za spremembe na Arktiki zahteva odziv na svetovni ravni. Učinki, ki so posledica podnebnih sprememb, so za to regijo najpomembnejši izziv v tem trenutku, pa tudi v prihodnosti. EU je vodilna sila v boju s podnebnimi spremembami in spodbujanju trajnostnega razvoja. Države članice EU in Evropska skupnost so podpisnice večine večstranskih okoljskih sporazumov, ki so za Arktiko temeljnega pomena. Evropska industrija je v ospredju pri razvoju tehnologij za varno in trajnostno ukrepanje v ostrih razmerah – na kopnem, na obalnih in priobalnih območjih.

Arktično okolje je izrazito ranljivo, vendar je zaradi nizke gostote prebivalstva in infrastrukture upravljanje odzivanja v nujnih primerih na tem območju izredno težko.

Cilji politike

Glavni cilj mora biti preprečiti in omiliti negativne učinke podnebnih sprememb ter podpirati prilagajanje neizogibnim spremembam. Ukrepi za preprečevanje in omilitev bi se morali uporabljati tudi pri drugih globalnih in čezmejnih procesih z negativnimi učinki na Arktiki, npr. pri prevozu onesnaževal na dolge razdalje. Te ukrepe bi bilo treba dopolniti z razvojem celostnega, ekosistemskega upravljanja človekovih dejavnosti, s čimer bi zagotovili, da bi se omenjene dejavnosti izvajale trajnostno in bi se okoljska vprašanja upoštevala na vseh ravneh. Treba je izboljšati upravljanje odzivanja v nujnih primerih.

Predlogi za ukrepanje :

- oceniti učinkovitost politik EU in večstranskih okoljskih sporazumov pri spoprijemanju z okoljskimi izzivi Arktike,

- okrepiti mednarodna prizadevanja za omilitev podnebnih sprememb in opredeliti področja, na katerih je treba zagotoviti podporo za prilagajanje učinkom podnebnih sprememb, vključno s prilagodljivim upravljanjem biotske raznovrstnosti,

- spodbujati stalen dialog z nevladnimi organizacijami o stanju okolja v arktični regiji,

- uskladiti prizadevanja za spodbujanje visokih okoljskih standardov z arktičnimi državami, ozemlji in drugimi zainteresiranimi stranmi; okrepiti ekosistemsko upravljanje morja v Arktičnem oceanu z izmenjavo izkušenj EU z arktičnimi državami,

- kadar strategije in projekti EU zadevajo Arktiko, pred sprejemanjem odločitev upoštevati okoljske učinke; spodbujati uporabo ocene učinkov projektov, načrtov in programov, ki vplivajo na arktično okolje, vključno s strateškimi okoljskimi presojami, ter izmenjevati izkušnje z arktičnimi državami,

- podpirati pregledovanje in spremljanje kemikalij na Arktiki; okrepiti prizadevanja za zmanjšanje onesnaževanja Arktike s trdovratnimi organskimi onesnaževali, težkimi kovinami in drugimi kontaminanti, vključno s tistimi iz kopenskih virov; še naprej podpirati uničevanje zalog škodljivih kemikalij in zmanjševanje tveganja radioaktivnih izpustov na Arktiki,

- vzpostaviti sodelovanje na področju preprečevanja nesreč ter pripravljenosti in odzivanja nanje. Center za spremljanje in obveščanje pri Komisiji lahko prispeva h krepitvi zmogljivosti EU za odzivanje na nesreče na Arktiki. Komisija bo podpirala sklenitev sporazuma o nujnih ukrepih za preprečevanje nesreč in odzivanje nanje v okviru Barents evro-arktičnega sveta (BEAC)[6],

- okrepiti sodelovanje za izboljšanje varčevanja s primarno energijo, energetske učinkovitosti in rabe obnovljivih virov energije na Arktiki,

- prispevati k presoji vpliva povečanega akustičnega hrupa, ki ga povzročajo človekove dejavnosti, na morske sesalce.

2.2. Podpora avtohtonim ljudstvom in lokalnemu prebivalstvu

Približno tretjina od 4 milijonov ljudi, ki živijo na Arktiki, je avtohtonih prebivalcev. Te še posebno ogrožajo vse večji pritiski zaradi podnebnih sprememb in globalizacije.

Cilji politike

Arktična avtohtona ljudstva v EU so zaščitena s posebnimi določbami prava Evropske skupnosti[7]. Eno glavnih načel Skupne izjave o razvojni politiki EU[8] je polna vključenost avtohtonih ljudstev ter njihova svobodna privolitev po predhodni seznanitvi. Tudi regionalna politika in čezmejni programi EU prinašajo koristi avtohtonim ljudstvom, katerih organizacije sodelujejo v severni dimenziji. Pravice avtohtonih ljudstev so prednostna tema Evropske pobude za demokracijo in človekove pravice.

Lov na morske sesalce je že od predzgodovinskih časov ključen za preživetje arktičnih ljudstev, zato je pravica do ohranjanja njihovega tradicionalnega načina življenja jasno priznana. Vendar sodobne človekove dejavnosti ogrožajo nekatere od teh vrst, zato v EU narašča zaskrbljenost za dobro počutje živali. Politike EU bi morale še naprej upoštevati vse dejavnike in si prizadevati za odprt dialog z zadevnimi skupnostmi.

Predlogi za ukrepanje :

- vključiti arktična avtohtona ljudstva v reden dialog,

- zagotoviti priložnosti za njihov samostojen razvoj in zaščito njihovega načina življenja,

- podpirati zlasti organizacije in dejavnosti ljudstva Sami in drugih ljudstev evropske arktične regije, med drugim v okviru regionalnih in čezmejnih programov; spodbujati severnoevropsko znanje in izkušnje pri reji severne jelenjadi,

- nadaljevati prizadevanja za zagotavljanje učinkovite zaščite kitov, predvsem v okviru Mednarodne komisije za kitolov (IWC), med drugim v okviru arktičnih vprašanj; podpirati predloge za upravljanje kitolova, namenjenega preživetju avtohtonih prebivalcev, pri čemer mora biti zagotovljeno ohranjanje staleža kitov, kitolov mora biti ustrezno urejen s predpisi, obseg ulova pa mora ostati v okvirih dokumentiranih in priznanih potreb, ki jih narekuje preživetje,

- vzpostaviti dialog z avtohtonimi in drugimi lokalnimi skupnostmi, ki se tradicionalno ukvarjajo z lovom na tjulnje,

- Skupnost trenutno razmišlja o prepovedi dajanja izdelkov iz tjulnjev na trg ter njihovega uvoza, tranzita in izvoza. Vendar to ne sme negativno vplivati na temeljne gospodarske in družbene interese avtohtonih skupnosti, ki se tradicionalno ukvarjajo z lovom na tjulnje. V skladu s pogoji iz predloga Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o trgovini z izdelki iz tjulnjev[9], so izdelki iz tjulnjev, pridobljeni z lovom, s katerim se tradicionalno ukvarjajo inuitske skupnosti, in ki prispevajo k njihovemu preživetju, izvzeti. Predlog predvideva tudi, da se trgovina dovoli v drugih primerih, če so izpolnjene nekatere zahteve glede načina in metode ubijanja in odiranja tjulnjev. Dialog Komisije z zadevnimi avtohtonimi skupnostmi bo namenjen lažjemu praktičnemu izvajanju teh določb.

2.3. Raziskave, spremljanje in ocenjevanje

Odzivi politik bi morali biti pripravljeni na podlagi ocen, temelječih na najboljšem dostopnem znanju in razumevanju procesov, ki vplivajo na Arktiko. Arktični svet[10] ima široke raziskovalne programe in objavlja koristne ocene.

Države članice EU in Evropska skupnost so pomembne podpornice arktičnih raziskav[11]. Veljavni sedmi okvirni program Skupnosti zagotavlja sredstva za nove projekte in velika mednarodna podjetja, ki se ukvarjajo z raziskavami, povezanimi z Arktiko. Evropski polarni odbor si prizadeva za usklajevanje evropskih polarnih raziskav in maksimiranje njihovih učinkov. Evropska agencija za okolje je na podlagi dela Arktičnega sveta pripravila vrsto ocen.

Kljub temu dolgoročno spremljanje in usklajevanje arktičnih raziskav ter dostopnost podatkov zanje ostajajo nezadostni.

Cilji politike

Evropska skupnost bi morala Arktiko ohraniti kot prednostno področje raziskav in s tem zapolniti vrzeli v znanju ter oceniti prihodnje antropogene učinke, zlasti na področju podnebnih sprememb. Poleg tega bi morala okrepiti mednarodno sodelovanje in povezljivost ter prispevati k oblikovanju konkretnih ukrepov za preprečevanje in omilitev podnebnih sprememb ter prilagajanje nanje.

Predlogi za ukrepanje :

- razvijati nove raziskovalne programe za proučevanje naraščanja morske gladine, izgube morskega ledu in taljenja permafrosta ter z njimi povezanih povratnih učinkov, ki povzročajo pospešeno segrevanje in imajo še druge antropogene učinke na arktične ekosisteme,

- oceniti stanje in razvoj arktičnega okolja in na podlagi te ocene oblikovati ustrezne politike EU,

- vzpostaviti novo raziskovalno infrastrukturo ter okrepiti zmogljivosti za spremljanje in nadzor; podpreti dokončanje ledolomilca Aurora Borealis za raziskovanje severnega sija,

- uskladiti prizadevanja na različnih področjih raziskav, pomembnih za Arktiko, kot so okolje, promet, zdravje in energetika, ter razvijati arktične tehnologije,

- zagotoviti stalnost vesoljskih meritev prek pobude GMES[12]; podpirati dolgoročne meritve in sporočanje pomorskih podatkov prek evropske mreže za pomorsko opazovanje in podatke; podpirati ustanovitev arktične komponente globalnega zemeljskega opazovalnega sistema sistemov,

- razviti okrepljeno, široko mednarodno izmenjavo informacij o raziskovalnih projektih in olajšati usklajevanje nacionalnih programov. EU bi tako morala podpirati ustanovitev stalne arktične opazovalne mreže,

- zagotoviti prost dostop do informacij, pridobljenih s spremljanjem in raziskovanjem Arktike, po načelu skupnega okoljskega informacijskega sistema; olajšati in podpirati doseganje širše javnosti.

3. Spodbujanje trajnostne rabe virov

3.1. Ogljikovodiki

Na Arktiki so obsežne nedotaknjene zaloge ogljikovodikov[13]. Znani arktični priobalni viri ležijo znotraj izključne ekonomske cone arktičnih držav. Arktični viri bi lahko prispevali k izboljšanju varnosti preskrbe EU z energenti in surovinami na splošno[14]. Vendar bo izkoriščanje počasno, saj zaradi ostrih razmer in številnih tveganj za okolje prinaša velike izzive in vključuje visoke stroške.

Cilji politike

Podporo za izkoriščanje arktičnih zalog ogljikovodikov je treba zagotoviti ob polnem spoštovanju strogih okoljskih standardov in upoštevanju izrazite ranljivosti Arktike. Treba je ohraniti prednost EU pri tehnologijah za trajnostno izkoriščanje virov v polarnih razmerah.

Predlogi za ukrepanje :

- utrditi temelje za dolgoročno sodelovanje, predvsem z Norveško in Rusko federacijo, kar bo olajšalo trajnostno in okolju prijazno iskanje, črpanje in prevoz arktičnih zalog ogljikovodikov. Kot sicer bosta tudi tu upoštevani dve glavni načeli – enaki pogoji in vzajemen dostop do trga,

- spodbujati spoštovanje najvišjih možnih okoljskih standardov; zahtevati uvedbo zavezujočih mednarodnih standardov, ki bodo med drugim izhajali iz smernic Arktičnega sveta in ustreznih mednarodnih konvencij,

- spodbujati nadaljnje raziskave ter razvoj priobalnih tehnologij in infrastrukture; nadgrajevati izkušnje evropske industrije pri izkoriščanju nafte in plina na morju; omogočiti nadaljnje raziskave in inovacije, ko se bo težišče raziskav prevesilo k še ostrejšim podnebjem in globljim vodam,

- spodbujati rast pomorskih grozdov, prek katerih lahko univerze in raziskovalna središča zagotavljajo usposobljeno osebje in raziskovalne zmogljivosti manjšim podjetjem. Velik del inovacij bodo poganjala mala in srednja podjetja v regionalnih grozdih,

- oceniti možnosti za odobritev smernic za izkoriščanje nafte in plina, ki jih je pripravil Arktični svet.

3.2. Ribištvo

Za zdaj sta edina za ribištvo pomembna arktična predela Barentsovo morje ter območje vzhodno in južno od Norveškega morja. Vendar bi se lahko zaradi podnebnih sprememb povečala produktivnost nekaterih staležev rib, drugi pa bi se lahko preselili na nova območja. Zaradi zmanjšanja ledene plošče na morju bodo morda nova območja postala privlačna za ribolov in lažje dostopna. Del arktičnega odprtega morja še ne spada v nobeno mednarodno ureditev za ohranitev in upravljanje. To bi lahko privedlo do nereguliranega ribolova.

EU spada med najpomembnejše potrošnike arktičnih rib, vendar jih ladje Skupnosti ulovijo le manjši del. Evropska skupnost je članica Komisije za ribištvo severovzhodnega Atlantika (NEAFC). V polnem obsegu sodeluje z državami, ki imajo suverenost ali pristojnost v arktičnih vodah, ter pri tem poskuša zagotavljati ne le priložnosti za ribolov, ampak tudi dolgoročno ohranjanje in optimalno izkoriščanje ribolovnih virov.

Cilji politike

Glavni cilj EU je zagotoviti trajnostno izkoriščanje arktičnih ribolovnih virov ob spoštovanju pravic lokalnih obalnih skupnosti.

Predlogi za ukrepanje :

- vzpostaviti regulativni okvir za tisti del arktičnih odprtih voda, ki še ni vključen v nobeno mednarodno ureditev za ohranitev in upravljanje, preden se razvijejo nove možnosti ribolova. To bo preprečilo, da bi se ribištvo razvijalo brez regulativnega okvira, ter zagotovilo pravično in pregledno upravljanje ribištva v skladu s Kodeksom odgovornega ribištva. Načeloma je podaljšanje mandata obstoječim upravljavskim organizacijam, kakršna je NEAFC, bolj zaželeno od ustanavljanja novih. Dokler za območja, ki še niso vključena v nobeno ureditev za ohranitev in upravljanje, taka ureditev ne bo vzpostavljena, se ribolov ne sme začeti izvajati.

3.3. Promet

Države članice EU imajo največje trgovsko ladjevje na svetu. Mnoge od teh ladij uporabljajo čezoceanske poti. Taljenje morskega ledu postopoma odpira možnosti za plovbo po poteh skozi arktične vode. To bi lahko občutno skrajšalo pot iz Evrope do Tihega oceana, prihranilo energijo, zmanjšalo izpuste, pospešilo trgovino in zmanjšalo pritisk na glavne čezcelinske plovne kanale. Še vedno pa obstajajo resne ovire, npr. plavajoči led, pomanjkanje infrastrukture, tveganja za okolje in negotovost glede prihodnjega razvoja trgovine. Zato bo razvoj arktične trgovske plovbe zahteval čas in trud.

Cilji politike

V interesu EU je, da prouči in izboljša razmere za postopno uvedbo arktične trgovske plovbe, hkrati pa se zavzema za strožje varnostne in okoljske standarde ter preprečuje škodljive učinke.

V enakem duhu bi se morale države članice in Skupnost zavzemati za spoštovanje načela proste plovbe in pravice do neškodljivega prehoda na novoodprtih poteh in območjih.

Predlogi za ukrepanje :

- spodbujati polno izpolnjevanje obstoječih obveznosti glede predpisov o plovbi, pomorske varnosti, sistema plovnih poti in okoljskih standardov na Arktiki, zlasti tistih, ki jih določa Mednarodna pomorska organizacija (IMO),

- poudarjati potrebo po preprečevanju diskriminatornih praks (zlasti glede pristojbin, obveznih storitev, predpisov) arktičnih obalnih držav do trgovskih ladij tretjih držav,

- izboljšati zmogljivosti za pomorski nadzor na skrajnem severu. Komisija skupaj z Evropsko vesoljsko agencijo preizkuša polarni orbitalni satelitski sistem, ki lahko sprejema signale s katerega koli kraja na zemlji. Če bo sistem uspešen, bo omogočal boljše poznavanje ladijskega prometa in hitrejše odzivanje na nujne primere. Pomembno vlogo za boljšo in varnejšo plovbo, pomorski nadzor in odzivanje na nujne primere na Arktiki bo imel tudi satelitski navigacijski sistem Galileo,

- v okviru veljavnih predpisov konkurenčnega prava ohranjati konkurenčno prednost evropskih ladjedelnic pri razvijanju tehnologij, potrebnih za arktične razmere[15]. Potencial za zagotavljanje posebno oblikovanih, okolju prijaznih ladij, vključno z ledolomilci, je dragocen kapital za prihodnost,

- preveriti, ali bi obstajala podpora, da se nekatere arktične plovne poti uvrstijo med posebno ogrožena območja v skladu s predpisi IMO, če bi to predlagala katera od arktičnih obalnih držav,

- podpirati nadaljnja prizadevanja za izboljšanje okoljskih in varnostnih standardov IMO, ki se uporabljajo za arktične vode.

Na področju kopenskega in zračnega prometa v evropskih arktičnih območjih bi moral biti poglavitni cilj razvoj kopenske in zračne prometne infrastrukture v smeri vzhod-zahod. Vzpostavitev partnerstva severne dimenzije za promet in logistiko bo dodatno podpirala boljše kopenske povezave med EU in severozahodno Rusijo, ki so pomembne za prihodnji razvoj tega območja.

3.4. Turizem

Arktični turizem (zlasti turistična križarjenja) se hitro razvija, vendar je več nesreč opozorilo na tveganja, ki so povezana s to dejavnostjo.

Cilji politike

EU bi morala še naprej podpirati trajnostni arktični turizem in spodbujati prizadevanja, da se čim bolj zmanjša ekološka sled. V ospredju morajo biti varstvo okolja in koristi za lokalne obalne skupnosti.

Predlogi za ukrepanje:

- podpirati povečanje varnosti ladij za križarjenje, boljše vodenje, omejitev dostopa do izrazito ogroženih območij,

- spodbujati okolju prijazne turistične dejavnosti, v katere so vključene lokalne skupnosti.

4. Podpiranje okrepljenega večstranskega upravljanja Arktike

Pogodbe ne določajo posebne ureditve za Arktiko. Nobena država ali skupina držav nima suverenosti nad severnim tečajem ali Arktičnim oceanom, ki ga obdaja. Obstaja več morskih meja, na katerih se arktične obalne države niso dogovorile o razmejitvi izključnih ekonomskih con[16]. Lahko se zgodi, da bo pri ozemeljskih zahtevah za meje epikontinentalnega pasu, predloženih Komisiji ZN, prišlo do prekrivanja[17]. Poleg tega obstajajo različne razlage pogojev za prehod ladij skozi nekatere arktične vode, zlasti skozi Severozahodni prehod[18].

Obsežen mednarodni pravni okvir, ki se uporablja tudi za Arktiko, je že v veljavi. Določbe Konvencije Združenih narodov o mednarodnem pomorskem pravu (UNCLOS)[19] so podlaga za reševanje sporov, vključno z določanjem meja. Konvencija UNCLOS vsebuje tudi pravila o rabi živih in neživih virov ter varstvu okolja. Poleg tega obstajajo številni večstranski okoljski sporazumi, ki se nanašajo na Arktiko, čeprav ta v njih pogosto ni izrecno omenjena.

Maja 2008 je pet obalnih držav Arktičnega oceana sprejelo deklaracijo[20], v kateri izjavljajo, da ostajajo zavezane veljavnemu pravnemu okviru in urejenemu reševanju morebitnih nasprotujočih si zahtev. Od takrat jih je nekaj med njimi napovedalo ukrepe, s katerimi bodo razširile ali utrdile svojo nacionalno pristojnost in okrepile svojo prisotnost na Arktiki.

Arktični svet uspešno pripravlja ocene, razvija regionalno identiteto in oblikuje program za Arktiko. Poleg BEAC in Nordijskega sveta ministrov[21] sodeluje v severni dimenziji.

Evropski parlament je pred nedavnim poudaril pomen upravljanja Arktike in se zavzel za samostojno arktično politiko EU ter pozval Komisijo, naj prevzame dejavno vlogo v arktični regiji[22]. Parlamentarna razsežnost arktičnega sodelovanja je ključna za povečanje osveščenosti in okrepitev prispevka politik. V tem pogledu Evropski parlament igra pomembno vlogo.

Evropska investicijska banka lahko v okviru svojih pooblastil podpira naložbe v nekaterih delih arktične regije, predvsem v okoljsko, prometno, energetsko in raziskovalno infrastrukturo.

Med glavnimi problemi, povezanimi z upravljanjem arktične regije, so razdrobljenost pravnega okvira, pomanjkanje učinkovitih instrumentov, odsotnost enotnega postopka za oblikovanje politik ter vrzeli v sodelovanju, izvajanju in določitvi geografskega področja uporabe.

Cilji politike

- EU bi si morala prizadevati za nadaljevanje razvoja skupnega sistema upravljanja Arktike, ki temelji na Konvenciji UNCLOS, kar bi zagotavljalo:

- varnost in stabilnost,

- strogo okoljevarstveno upravljanje, vključno s spoštovanjem previdnostnega načela,

- trajnostno rabo virov ter odprt in enakopraven dostop.

- Polno izvajanje že obstoječih obveznosti bi moralo imeti prednost pred predlaganjem novih pravnih instrumentov, kar pa ne bi smelo preprečevati nadaljnjega razvoja nekaterih okvirov in njihovega prilagajanja novim razmeram ali arktičnim posebnostim.

- EU bi morala spodbujati širši dialog in rešitve, dosežene s pogajanji, ne bi pa smela podpirati ureditev, ki izključujejo katero od arktičnih držav članic EU ali arktičnih držav EGP-Efta.

- Arktična vprašanja bi bilo treba vključiti v širše politike in pogajanja EU.

Predlogi za ukrepanje:

- oceniti učinkovitost večstranskih sporazumov, ki se nanašajo na Arktiko, in ugotoviti, ali so potrebni dodatni ukrepi ali pobude; natančno spremljati procese določanja morskih meja in vzpostavljanja zunanjih meja epikontinentalnih pasov ter oceniti njihove učinke na interese EU,

- proučiti možnost vzpostavitve novih, večsektorskih okvirov za celostno upravljanje ekosistemov. To bi lahko vključevalo vzpostavitev mreže zaščitenih morskih območij, ukrepov za plovbo in predpisov za zagotavljanje trajnostnega izkoriščanja mineralov,

- okrepiti prispevek Arktičnemu svetu v skladu z vlogo in potencialom Skupnosti. Prvi korak v tej smeri bo vloga Komisije za pridobitev statusa stalne opazovalke v Arktičnem svetu,

- predlagati, naj partnerji severne dimenzije redno razpravljajo o arktičnih vprašanjih in proučijo možnosti, da bi projekti v okviru okoljskega partnerstva severne dimenzije zajeli širša območja evropske Arktike. Prizadevanja na področju energetske učinkovitosti in v okviru partnerstva severne dimenzije bodo zelo pomembna za arktično sodelovanje,

- začeti razmislek o možnostih za nadaljnji razvoj čezmejnega sodelovanja in regionalnih programov, povezanih z Arktiko, zaradi okrepitve sodelovanja z arktičnimi državami,

- proučiti vse možnosti na mednarodni ravni za spodbujanje ukrepov, namenjenih zaščiti morske biotske raznovrstnosti na območjih zunaj nacionalne pristojnosti, med drugim s prizadevanji za sklenitev sporazuma o izvajanju konvencije UNCLOS,

- prizadevati si za uspešen zaključek mednarodnih pogajanj o zaščitenih morskih območjih na odprtem morju,

- z Norveško in Islandijo razpravljati o vprašanju, kako bo okvirna direktiva o morski strategiji vključena v Sporazum EGP in bo torej veljala za del Arktičnega oceana,

- vključiti arktična vprašanja v razprave na prihodnjih srečanjih na visoki ravni o pomorskih zadevah,

- zagotoviti pregled vseh pomembnih dejavnosti EU, povezanih z Arktiko, na tematski spletni strani o pomorskih zadevah ter spodbujati dialog o teh dejavnostih z zainteresiranimi stranmi,

- skupaj z nordijskimi državami proučiti možnosti za vzpostavitev evropskega informacijskega centra za Arktiko,

- vzpostaviti tesnejše povezave z arktičnimi izobraževalnimi omrežji.

Grenlandija

Grenlandija kot del Danske spada med čezmorske države in ozemlja, pridružene Skupnosti. Skupnost z letnimi akcijskimi programi Grenlandiji zagotavlja obsežno finančno pomoč[23].

Predlogi za ukrepanje:

- okrepiti sodelovanje z Grenlandijo, povezano z Arktiko. Treba je predvideti dodatna prizadevanja, da bi EU postala še pomembnejša partnerica Grenlandije pri upravljanju njenega občutljivega okolja in izzivov, s katerimi se spoprijema njeno prebivalstvo[24].

5. Sklepne ugotovitve

Predlogi, predstavljeni v tem sporočilu, naj bi bili podlaga za bolj poglobljen razmislek. Koristni bodo pri izvajanju strateških pobud EU, vključno s celostno pomorsko politiko. To sporočilo bi moralo voditi tudi k vzpostavitvi strukturiranega in usklajenega pristopa k arktičnim zadevam, ki naj bi bil prvi korak k oblikovanju arktične politike Evropske unije. To bo odprlo nove perspektive za sodelovanje z arktičnimi državami, tako da bomo lahko skupaj povečali stabilnost in vzpostavili pravo ravnovesje med prednostnim ciljem ohranjanja arktičnega okolja in potrebo po trajnostnem izkoriščanju virov.

[1] Pojem „arktična regija“, uporabljen v tem sporočilu, obsega območje okrog severnega tečaja severno od severnega tečajnika. Vključuje Arktični ocean in ozemlja osmih arktičnih držav: Kanade, Danske (vključno z Grenlandijo), Finske, Islandije, Norveške, Rusije, Švedske in ZDA.

[2] Določbe Sporazuma EGP zagotavljajo polno sodelovanje držav EGP-Efta na notranjem trgu in v teh pogledih omogočajo sodelovanje na področjih, kot so okolje, raziskave, turizem in civilna zaščita, ki so za Arktiko vsa zelo pomembna.

[3] Severna dimenzija je skupna politika štirih partneric: Evropske unije, Islandije, Norveške in Rusije. Spodbuja stabilnost, blaginjo in trajnostni razvoj.

[4] Ugotovitev Arktičnega sveta (2005), ki so jo potrdile poznejše meritve.

[5] Podnebne spremembe in mednarodna varnost, skupni dokument z dne 14. marca 2008 Evropskemu svetu.

[6] Forum za medvladno sodelovanje v Barentsovi regiji.

[7] Protokol št. 3 k Aktu o pristopu Švedske in Finske.

[8] Ki so jo sprejeli Svet, Parlament in Komisija leta 2005.

[9] COM(2008) 469, 23.7.2008.

[10] Arktični svet je medvladni forum, ki spodbuja sodelovanje med arktičnimi državami, v katerih živijo avtohtone skupnosti.

[11] Prejšnja okvirna programa Skupnosti (peti in šesti okvirni program) sta podpirala več kot 50 projektov za polarne raziskave. Med njimi je projekt DAMOCLES, največji prispevek k mednarodnemu polarnemu letu. Proračun za arktične raziskave v okviru šestega okvirnega programa je znašal 86 milijonov EUR.

[12] GMES (Global Monitoring for Environment and Security) – globalno spremljanje okolja in varnosti – je pobuda EU, namenjena zagotavljanju trajnostnih in popolnoma zanesljivih informacijskih storitev z zmogljivostmi za opazovanje zemlje.

[13] Prim. Wood Mackenzie in Fugro Robertson: „Future of the Arctic, A new dawn for exploration“ ter ocene vprašalnika U.S. Geological Survey. Ob tem je treba opozoriti, da ocene temeljijo na vprašalnikih; za bolj natančno oceno so potrebne nadaljnje temeljite raziskave.

[14] Komisija je 4. novembra 2008 sprejela Sporočilo „Pobuda za surovine – zagotavljanje preskrbe z nujno potrebnimi surovinami za rast in delovna mesta v Evropi“ (COM(2008) 699).

[15] V ladjedelništvu, pri popravilih in predelavi ladij, pri pomorski opremi in oblikovanju – primer je edinstvena tehnologija ladje z dvojnim delovanjem („double acting ship“), pri kateri je premec prirejen za plovbo po vodi, krma pa je prilagojena za lomljenje ledu. Še eno področje je izkopavanje arktičnih pristanišč.

[16] Doseženi so bili dogovori o petih dvostranskih razmejitvah. Meje, ki ostajajo nerešene, so: Rusija/Norveška v Barentsovem morju, ZDA/Rusija v Beringovem prelivu in ZDA/Kanada v Beaufortovem morju. Kanada in Danska sta v sporu zaradi otoka Hans Island. Poleg tega Norveška in več drugih držav, med njimi tudi države članice EU, različno razlagajo uporabo Svalbardske pogodbe na območju 200 navtičnih milj okrog tega arhipelaga.

[17] Rusija je leta 2001 vložila zahtevo za velik del Arktike, vključno s severnim tečajem. Zahtevo je vložila tudi Norveška, Danska in Kanada pa to še nameravata storiti.

[18] Spor se nanaša na razmejitev notranjih voda Kanade, prehod prek katerih lahko Kanada v celoti ureja sama, in na pravico Kanade do sprejetja in uveljavitve zakonodaje za preprečevanje onesnaževanja z ledom prekritih voda, ki ga povzročajo ladje.

[19] Vse arktične države (razen ZDA), vse države članice EU in Skupnost so podpisnice konvencije UNCLOS.

[20] Deklaracija iz Ilulissata, sprejeta na Konferenci držav Arktičnega oceana 28. maja 2008.

[21] Nordijski svet ministrov opravlja pomembno delo pri spodbujanju arktičnega sodelovanja.

[22] Resolucija z dne 9. oktobra 2008 o upravljanju arktičnega območja.

[23] V obdobju 2007–2013 se za letne akcijske programe namenja do 25 milijonov EUR finančne pomoči letno za podporo dejavnosti izobraževanja in poklicnega usposabljanja. Dodatnih 15,8 milijona EUR letno je namenjenih ribištvu.

[24] Ob upoštevanju Zelene knjige Komisije o prihodnjih odnosih med EU ter čezmorskimi državami in ozemlji (COM(2008) 383).