52008DC0698

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 6.11.2008

COM(2008) 698 konč.

SPOROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

o izvajanju direktiv o zdravju in varstvu pri delu 92/57/EGS (začasna in premična gradbišča) ter 92/58/EGS (varnostni znaki pri delu) v praksi

SPOROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

o izvajanju direktiv o zdravju in varstvu pri delu 92/57/EGS (začasna in premična gradbišča) ter 92/58/EGS (varnostni znaki pri delu) v praksi

1. UVOD

To sporočilo je rezultat zaveze Komisije[1], da bo ocenila izvajanje zakonskega okvira zaradi njegovega izboljšanja.

Temelji v glavnem na nacionalnih poročilih, ki so jih predložile države članice[2], in na poročilu neodvisnih strokovnjakov, ki je analiziralo izvajanje teh direktiv v vseh zadevnih javnih in/ali zasebnih gospodarskih sektorjih. Opira se tudi na rezultate evropskih inšpekcijskih kampanj o varnosti v gradbeništvu, ki jih je 15 držav članic izvedlo leta 2003 in 2004, najnovejše evropske statistične podatke o nesrečah pri delu in na izkušnjah, ki jih je Komisija pridobila med spremljanjem prenosa in uporabe direktiv.

Ocena zajema prenos in izvajanje obeh direktiv: Direktive Sveta 92/57/EGS z dne 24. junija 1992 o izvajanju minimalnih varnostnih in zdravstvenih zahtev na začasnih ali premičnih gradbiščih[3] in Direktive Sveta 92/58/EGS z dne 24. junija 1992 o minimalnih zahtevah za zagotavljanje varnostnih in/ali zdravstvenih znakov pri delu[4] samo v državah EU-15. Komisija meni, da bo ta ocena za 12 novih držav članic vir zelo koristnih informacij za izvajanje direktiv.

2. PRAVNI UčINKI

2.1. Direktiva 92/57/EGS

Nacionalna poročila držav članic[5] kažejo, da je formalni vpliv Direktive 92/57/EGS (poenostavitev, racionalizacija, priprava prečiščenih besedil in kodifikacija) državam članicam omogočil poenotenje, pripravo prečiščenih različic in posodobitev obstoječe nacionalne zakonodaje. Vendar pa nekatere države članice trdijo, da Direktiva ni imela nobenega vpliva na zakonska/upravna načela.

Vsebinski vpliv na nacionalno zakonodajo je bil v vseh državah članicah precejšen. Celo tiste države članice, ki so trdile, da že imajo zelo razvito nacionalno zakonodajo, so uvedle spremembe zaradi vključitve temeljnih pojmov Direktive. Direktiva je privedla do pomembnih dopolnitev vseh nacionalnih zakonodaj o zdravju in varnosti pri delu, zlasti v zvezi z načrtovanjem in usklajevanjem na gradbiščih, varnostnim in zdravstvenim načrtom ter varnostno in zdravstveno dokumentacijo.

Zlasti velja, da je imel zelo velik vpliv nov pristop k preventivi, ki opredeljuje dolžnosti in odgovornost različnih sodelujočih na gradbišču.

Direktiva 92/58/EGS

Večina držav članic je preprosto razveljavila prejšnje določbe o varnostnih znakih, s katerimi je bila prenesena Direktiva 77/576/EGS, in jih nadomestila z novo zakonodajo, s katero je prenesla Direktivo 92/58/EGS. Nekateri menijo, da so nove določbe dopolnile, razširile ali posodobile njihov pravni okvir in tudi omogočile pripravo prečiščene različice nacionalne zakonodaje.

Najpomembnejše vsebinske spremembe uvajajo nova pravila o znakih, vključno z govorno komunikacijo in signali z roko, zdravstvenimi znaki, ki niso bili zajeti s predhodno direktivo, ter nove dolžnosti delodajalca glede informiranja in usposabljanja delavcev ter posvetovanja z njimi. Poleg tega razširjajo uporabo Direktive na vse sektorje dejavnosti.

3. OZAVEščANJE IN SPREMLJEVALNI UKREPI ZA DIREKTIVI 92/57/EGS IN 92/58/EGS

Po sprejetju direktiv so jih Komisija in države članice objavile in zagotovile svetovanje za njihovo izvajanje na gradbiščih in delovnih mestih. Za razširjanje informacij in obveščanje zavezancev o njihovih obveznostih so bili zlasti koristni evropsko leto varnosti, higiene in varovanje zdravja pri delu 1992, evropski tedni zdravja in varnosti ter nacionalne kampanje ozaveščanja. Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu, ustanovljena leta 1994[6], je izvedla vseevropsko obveščanje in ozaveščanje ter ustanovila evropski forum za varnost v gradbeništvu zaradi spodbujanja izmenjave izkušenj med udeleženci v sektorju, zlasti med malimi in srednjimi podjetji (MSP). Odbor višjih inšpektorjev za delo (SLIC)[7] je prav tako pripravil pobude za zagotavljanje spoštovanja predpisov in ozaveščanje (evropske inšpekcijske kampanje).

Države članice so uvedle obsežne načrte za spodbujanje aktivne preventivne dejavnosti, krepitev zavesti o celoviti zaščiti ter pripravo praktičnih smernic v pomoč zaposlovalcem in delavcem pri upoštevanju nove zakonodaje. V nekaterih državah članicah so bile te dejavnosti namenjene ključnim udeležencem, na primer investitorjem. Poklicna združenja, sindikati ter arhitekturna in inženirska združenja so obveščala svoje člane o novi zakonodaji na seminarjih in sestankih ter z zgibankami in drugimi tiskovinami. Nekatera velika gradbena podjetja pa so sama pripravila informacije za svoje delavce in podizvajalce.

4. PRENOS

Kljub temeljitemu predhodnemu posvetovanju s socialnimi partnerji in soglasnemu sprejetju v Svetu večina držav članic direktiv ni pravočasno prenesla v svojo zakonodajo, kar je imelo precejšnje negativne učinke na izvajanje na delovnih mestih[8].

Po prenosu je Komisija pazljivo spremljala usklajenost in začela razprave z nacionalnimi organi zaradi pojasnjevanja in reševanja kakršnih koli problemov ter za izvedbo potrebnih popravkov. Po potrebi je uvedla postopke za ugotavljanje kršitev v skladu s členom 226 ES. Poleg tega so pritožbe na Komisijo zagotovile dragocene informacije, tako da je lahko opredelila slabosti v nacionalnih zakonodajah.

4.1. Direktiva 92/57/EGS

Izvajanje Direktive 92/57/EGS je zapletena tehnična in upravna naloga. Države članice redno pregledujejo in posodabljajo svojo zakonodajo. To pojasnjuje, zakaj je bila v nekaterih državah članicah Direktiva prenesena na zelo razdrobljen način v različne zakonodajne akte (v nekaterih primerih v več kot 40 aktov), kar je otežilo ocenjevanje. Ocenjevanje je pokazalo razlike v nacionalnih zakonodajah, ki so bile posledica prejšnjega zakonskega okvira in dejstva, da Direktiva določa minimalne zahteve ter državam članicam prepušča ohranjanje ali vzpostavitev višjih ravni zaščite[9].

Najpomembnejši problemi, ugotovljeni v zvezi s skladnostjo, so se nanašali na obseg uporabe zakonodaje, opredelitve, določitev koordinatorjev, pripravo in izvedbo graditve objektov ter odgovornosti investitorjev, nadzornikov na objektih, koordinatorjev in delodajalcev.

Vendar pa je v številnih državah članicah zakonodaja presegla minimalne zahteve Direktive 92/57/EGS, razjasnila nekatere probleme v zvezi s koordinacijo ter določila postopke za učinkovito izvajanje.

Ugotovljeni problemi glede skladnosti in izredno visoka stopnja nesreč pri delu v gradbeništvu nakazujejo, da obstajajo težave z razumevanjem Direktive 92/57/EGS, ki jih izvedbeni ukrepi držav članic še zaostrujejo. K boljši uporabi Direktive v državah članicah bi lahko pripomogli dodatni nezavezujoči instrumenti na evropski ravni, ki bi vsem udeležencem pomagali bolje razumeti njihove obveznosti in pravice. Komisija je zato v tesnem sodelovanju s svetovalnim odborom[10] in raznimi sektorskimi strokovnjaki začela pripravljati nezavezujoče smernice za uporabo Direktive. |

4.2. Direktiva 92/58/EGS

Zaradi svoje narave je bila ta direktiva v večini držav članic prenesena skoraj dobesedno. Zelo redki primeri potencialno nezdružljivega prenosa so bili rešeni s stiki s pristojnimi organi in pravni spori niso bili potrebni.

5. UKREPANJE NA TERENU: IZVAJANJE DIREKTIVE 92/57/EGS V PRAKSI

Ocena položaja na terenu daje neenotno sliko: v nekaterih državah članicah je izvajanje Direktive v resnici pomagalo izboljšati zdravstvene in varnostne pogoje ter preprečiti nesreče, v drugih pa je treba še veliko storiti, da bodo zahteve izpolnjene in bodo dosežene vse koristi učinkovitega preventivnega delovanja.

Kljub vsem prizadevanjem so statistični podatki o nesrečah pri delu neizpodbitni: gradbeništvo je še vedno zelo nevaren sektor, v katerem se zgodi dvakrat več nesreč nasploh in 2,5-krat več smrtnih nesreč, kot je povprečna stopnja za vse sektorje dejavnosti[11].

Direktiva predvideva ključno vlogo v preventivni dejavnosti za vse, ki so dejavni na gradbiščih. Njeno izvajanje je bilo zato ocenjeno glede na vpliv, ki ga imajo posamezne skupine na preprečevanje poklicnih tveganj in zaščito pred njimi. Glavni sklepi so:

Investitorji

Direktiva investitorjem nalaga razne obveznosti za izvajanje preventivnih ukrepov za zdravje in varnost. Te obveznosti povzročajo nekaj nelagodnosti.

Investitorji spadajo v različne skupine glede na:

- sektor: javni ali zasebni;

- velikost gradbišča: veliko, srednje ali majhno;

- pogostost izvajanja gradbenih del visoke ali nizke gradnje: redno ali občasno;

- pravna oseba: posamezniki, gradbena podjetja ali investitorji, javne stanovanjske agencije.

Napor, ki ga različni investitorji vlagajo v preventivno delovanje, je zelo različen zaradi razlik v njihovem poznavanju zakonodaje, sredstev za preventivno delovanje in njihove motiviranosti. Posamezniki, ki so investitorji na občasnih majhnih gradbiščih, običajno ne vedo dovolj o svojih dolžnostih v zvezi s preventivno dejavnostjo, veliki investitorji, ki redno delajo na velikih gradbiščih, pa običajno poznajo svoje obveznosti in aktivno skrbijo za preprečevanje nevarnosti pri delu. Ti investitorji so prepričani, da je preprečevanje bistveno in bo na koncu pripeljalo do prihrankov, čeprav si prizadevajo čim bolj zmanjšati stroške. Ti investitorji pravijo, da je njihov največji problem zvišanje stroškov zaradi nove zakonodaje in zlasti usklajevanja. V nasprotju s tem pa so posamezniki, ki izvajajo občasna dela, zelo nenaklonjeni izvajanju preventivne dejavnosti, ki jo občutijo kot finančno in birokratsko oviro, in menijo, da se njihova odgovornost konča s podpisom gradbene pogodbe. Vendar ta problem ni neposredna posledica Direktive, ki dovoljuje državam članicam, da nosilce odgovornosti za preventivno dejavnost določijo glede na vrsto in velikost gradbenih objektov.

Slabo načrtovanje in časovne omejitve so bili večkrat omenjeni kot dejavniki, ki močno škodijo preprečevanju nesreč in obolenj. Investitorji, ki vztrajajo pri prekratkih rokih za izvedbo, so bili pogosto omenjeni kot vzrok teh problemov.

Čeprav Direktiva fizičnim in pravnim osebam ne prepoveduje istočasnega prevzema več nalog, pa se zdi, da kombinirana vloga npr. investitorja in koordinatorja povzroča praktične probleme. Investitor velikokrat ne more izvajati vloge koordinatorja, ker na primer nima ustreznih spretnosti ali znanja.

Položaj v nekaterih državah članicah kaže, da je treba informirati, usposabljati in ozaveščati različne kategorije investitorjev glede na velikost gradbišča (majhno), pravno osebo (posamezniki) in naravo dela (občasno ali redno). Državni organi in strokovna združenja morajo prevzeti vodilno vlogo na tem področju.

Nekatere države članice so že sprejele ukrepe za zagotavljanje ustrezne vključenosti dobre varnosti in zdravja pri delu v pogodbe za javna naročila. Temu zgledu naj bi sledile še druge države članice.

V skladu z Direktivo naj bi imeli investitorji kot subjekti, ki imajo ekonomske in finančne vire za izvajanje del, vodilno vlogo v sistemih preventivne dejavnosti. Vendar pa jim pogosto primanjkuje potrebnega znanja in spretnosti, zato Direktiva predvideva, da lahko vključijo druge udeležence, ne da bi se izognili svoji odgovornosti.

Nadzorniki pri graditvi objektov

Zelo pogosto investitorji prevzamejo tudi vlogo nadzornikov pri graditvi objektov. Če več podjetij opravlja dela na gradbišču kot podizvajalci, lahko glavni izvajalec, ki je odgovoren za dela, zaradi boljšega upravljanja preventivne dejavnosti prevzame vlogo nadzornika v smislu Direktive 92/57/EGS.

Praviloma nadzorniki pri graditvi objektov vedo, kako usklajevati probleme varnosti in zdravja med izvajanjem, vendar jim je žal, ker varnost ni dovolj upoštevana pri projektiranju in pripravi, ter menijo, da bi bilo treba odgovornosti nadzornika in investitorja bolj jasno opredeliti. Nekatera podjetja cenijo pomen usklajevanja, na pa administrativnih formalnosti, ki jih prinaša, in opozarjajo na zmedo med nalogami koordinatorjev in služb za preventivno dejavnost.

Velika podjetja, ki smo jih obiskali, dobro poznajo zahteve. Pogosto uporabljajo preventivne službe, njihova strokovna združenja pa jim pošiljajo redne informacije. Mala in mikro podjetja predpisov ponavadi ne poznajo tako dobro, tisti, ki pa jih, pa se še vedno izogibajo preventivni dejavnosti nasploh, še zlasti pa usklajevanju. MSP, ki niso včlanjena v strokovna združenja, nimajo informacij, kar omejuje njihovo poznavanje varnosti in zdravja pri delu. Čim daljša je veriga podizvajalcev, tem večje je pomanjkanj informacij. Po mnenju investitorjev in nadzornikov odgovornost v dolgih podizvajalskih verigah razvodeni. Samo mala podjetja na začetku podizvajalske verige imajo lahko korist od izkušenj in dobre prakse glavnega izvajalca.

Preventivna dejavnost je pogosto zelo dobro razvita pri podizvajalcih, ki so specializirani za posamezne naloge (npr. plinske instalacije ali vzdrževanje dvigal).

Tesno sodelovanje v celotni nabavni verigi odraža dejstvo, da bodo učinkovito načrtovani, vodeni in koordinirani gradbeni projekti bolj verjetno tudi zdravi in varni. Bolj verjetno bodo tudi prinašali ekonomske koristi zaradi manjše izgube časa zaradi odsotnosti, manj odpadkov in manjše možnosti za prekoračitev predračuna. Vsi v nabavni verigi – tako investitorji kot izvajalci – bi si morali to zapomniti in temu primerno ravnati. Glede na težave pri doseganju podjetij, ki so v verigi najbolj oddaljena od glavnega izvajalca, ostaja oddaja del po podpogodbah zadeva, ki jo je treba temeljito obravnavati. Vpliva tudi na izvajanje predpisov o varnosti in zdravju pri delu. Komisija mora upoštevati ta problem kot del strategije Skupnosti za obdobje 2007–2012. |

Arhitekti, inženirji in svetovalna podjetja

Čeprav se Direktiva ne nanaša neposredno na arhitekte, inženirje in svetovalna podjetja, je bila ocenjena tudi ta skupina, ker imajo projektanti ključno vlogo v fazi priprave graditve objekta in so zato pomembni za preprečevanje z delom povezanih tveganj na gradbiščih.

Arhitekti in inženirji, ki projektirajo objekte, so dali jasno vedeti, da poznajo zahteve, vendar se ne strinjajo povsem z novimi naloženimi ukrepi. Nekateri se ne strinjajo s tem, da investitor imenuje koordinatorja za fazo projektiranja, saj to po njihovem mnenju ovira njihovo ustvarjalno svobodo.

V nekaterih državah članicah pa imajo arhitekti in inženirji pogosto vlogo koordinatorjev v fazi projektiranja. To je zelo izboljšalo delovne pogoje na gradbiščih, saj so zagotovljeni skupna zaščita in znaki. Večina projektantov sprejema filozofijo, na kateri temelji koordinacija, vendar se izogibajo prevzemanju dodatnih odgovornosti. Nekateri poročajo o problemih pri prepričevanju investitorjev in nadzornikov za izvajanje potrebnih preventivnih ukrepov. Arhitekti tudi kritizirajo formalnost nekaterih nacionalnih pravil za majhna gradbišča in različna tolmačenja, do katerih lahko pride.

Zdravstveni in varnostni preventivni ukrepi pogosto niso vključeni v graditev objektov v fazi projektiranja, ker varnostne razmere med izvajanjem ter kasnejšo uporabo in vzdrževanjem niso najpomembnejši dejavnik pri projektiranju/arhitekturnih odločitvah. Države članice čaka še dolga pot, preden se bo kultura preventivnega delovanja zasidrala v fazi projektiranja. Da bi pristojni nacionalni organi to dosegli, si morajo prizadevati za usposabljanje projektantov na strokovnih šolah in univerzah, tako da bo preventivna dejavnost del študijskih programov. |

Koordinatorji

V skladu z Direktivo 92/57/EGS imajo koordinatorji nalogo usklajevati izvajanje raznih določb o varnosti in zdravju vseh, ki so vključeni v faze priprave in izvedbe graditve objektov.

Direktiva pa ne opredeljuje usposobljenosti, potrebne za vlogo koordinatorja med pripravo in izvedbo graditve objekta. Obstajajo velike razlike med državami članicami. Nekatere so zelo natančno opredelile usposobljenost in/ali spretnosti koordinatorjev in včasih celo zahtevajo, da imajo končano posebno usposabljanje ali kombinacijo usposabljanja in izkušenj. Druge pa samo zahtevajo, da so določeni koordinatorji, ne da bi predpisovale posebno raven usposobljenosti.

Usposobljenost, ki jo države članice zahtevajo od koordinatorjev za opravljanje njihovega dela, se močno razlikuje, zato se razlikuje tudi stopnja koordinacije med državami članicami. Na terenu opravljeno ocenjevanje kaže, da bi bilo za izvajanje dobro, če bi države članice uvedle minimalna merila za usposobljenost glede na velikost in/ali vrsto/naravo tveganj na gradbišču. Osnovna merila za ocenjevanje in dokazila o usposobljenosti koordinatorjev so bistvena. Komisija bo v sodelovanju z državami članicami spodbujala razvoj teh meril. |

Vsi udeleženci v gradbeništvu omenjajo, da je koordinator imenovan prepozno v postopku. Predstavniki delavcev so opozorili na resnično pomanjkanje usklajevanja v fazi projektiranja. Ocena prav tako kaže, da je pomanjkanje usklajevanja (in nadzora) v fazi priprave graditve objekta zelo razširjeno. Usklajevanje učinkovito poteka samo v fazi izvedbe.

Ker se v fazi priprave graditve objekta pred dokončanjem projekta ne upošteva preprečevanja tveganj pri delu, je treba pomanjkljivo načrtovanje preventivnega delovanja nadomestiti med samo gradnjo. To bi lahko bil eden od razlogov za izredno visoko stopnjo nesreč v tem sektorju v primerjavi z drugimi. To stanje tudi ovira preprečevanje nevarnosti pri delu ves čas med deli na gradbišču, zlasti v zvezi z gradnjo, vzdrževanjem in celo odstranitvijo gradbišča.

Če bi nacionalna zakonodaja zahtevala, da investitorji preventivne ukrepe, povezane s predmetom pogodbe, sistematično vključijo v tehnične specifikacije za razpis ter v pogodbene klavzule za dobro izvedbo del in kakovostno upravljanje pogodb, bi to pomagalo spremeniti odnos na tem področju.

Za fazo izvedbe gradnje je več scenarijev. Nekatere države članice določajo, da mora biti koordinator arhitekt ali inženir, ki je projektiral objekt, ali glavni izvajalec na gradbišču (nadzornik). V drugih državah članicah so koordinatorji lahko neodvisne fizične ali pravne osebe ali zaposleni v investitorjevih organizacijah ali družbah.

Tudi če koordinacija na gradbišču obstaja, je zelo pogosto še vedno zelo omejena. Pomanjkanje koordinacije pri projektiranju vpliva na kakovost koordinatorjevega dela med izvedbo. Imenovani koordinatorji na gradbiščih se pogosto srečujejo z zdravstvenimi in varnostnimi problemi, ki so težko rešljivi, ker niso bili upoštevani med pripravo graditve objekta. To se še bolj zaplete zaradi problemov glede pristojnosti: včasih drugi udeleženci ne razumejo, kaj so koordinatorjeve naloge. Samozaposleni delavci in podizvajalci na gradbišču so še manj pripravljeni priznati koordinatorjeva pooblastila.

Nasprotno pa so odnosi med koordinatorjem in delavci zelo dobri, kadar je koordinator neodvisna oseba (npr. če ni povezan z nadzornikom niti arhitektom ali inženirji itd.), ker ga zato delavci laže seznanijo z vsemi problemi glede preprečevanja nevarnosti, o katerih bi sicer neradi poročali odgovornemu vodji gradbišča. Tako zaupanje je laže doseči, če koordinator redno obiskuje gradbišče.

Na velikih gradbiščih je položaj nasploh sprejemljiv, koordinacija pa je učinkovita in uspešna. Položaj na malih in srednje velikih gradbiščih pa je povsem drugačen, Direktiva pa se le poredko izvaja. Na malih zasebnih gradbiščih se koordinacija skoraj vedno prezre in je omejena na „administrativno usklajenost“. Koordinator je pogosto imenovan pozno, mala podjetja pa običajno vidijo koordinacijo kot „neobvezno“.

Težave z učinkovito koordinacijo na malih gradbiščih bi bilo treba obravnavati med razvojem nezavezujočih predpisov, tako da bi se bistvene preventivne naloge izvajale enostavno in sorazmerno z velikostjo gradbišča ter tveganji na njem. |

Delavci

V mnogih državah članicah so delavci v gradbeništvu različne narodnosti, kar vodi do problemov pri sporazumevanju in razumevanju. Zaradi jezikovnih ovir delavci še teže upoštevajo varnostna in zdravstvena navodila v zvezi z uporabo strojev in kemičnih snovi. Kot kaže, so delavci migranti slabše usposobljeni in informirani glede preprečevanja tveganj pri delu kot drugi. Pomanjkanje prevencijske kulture ter različno dojemanje temeljnih vrednot lahko pogosto navedeta delavce k nesprejemljivemu tveganju. Izobraževanje in usposabljanje o preprečevanju zdravstvenih in varnostnih tveganj je bistveno za izboljšanje takega stanja.

Predstavniki gradbenih delavcev so ključni za vsakodnevno izvajanje dobre preventivne prakse, zlasti na malih gradbiščih, na katerih nadzornik in koordinator nista vedno prisotna. Predstavniki delavcev opažajo resničen napredek v zvezi s higienskimi ukrepi (slačilnice, menze, sanitarije) in dostopi do gradbišč, kar je posledica Direktive.

Delavci navajajo, da ne razumejo koordinatorjeve vloge ali dolžnosti v fazi projektiranja, so pa bolje seznanjeni z njegovim delom v fazi izvedbe.

Investitorji zatrjujejo, da delavci nimajo proaktivega odnosa do preventivnega delovanja, ampak jim zadostuje, da opravljajo svoje delo, ne da bi jih skrbelo zaradi vplivov na njihovo zdravje in varnost.

Ocenjevanje na terenu kaže, da poleg splošnega pomanjkanja usposabljanja pojavljajo še problemi s sporazumevanjem in razumevanjem, ki se še zaostrijo, kadar na gradbišču delajo tudi delavci migranti. Možen primer, ki bi ga veljalo posnemati, so programi usposabljanja „Safe Pass“[12]. Delovne pogoje bi lahko izboljšali tudi predstavniki delavcev na gradbišču. Delavci pogosto menijo, da dolžnosti koordinatorjev vključujejo inšpekcijske preglede na gradbišču, zlasti v zvezi z uporabo osebne zaščitne opreme. |

Samozaposlene osebe

Število samozaposlenih delavcev na gradbiščih v vseh državah članicah stalno narašča zaradi vse večje usmeritve v oddajanje del podizvajalcem. Položaj obravnava člen 10 Direktive 92/57/EGS, ki zahteva, da samozaposleni delavci na gradbiščih izpolnjujejo nekatere zahteve in se ravnajo po navodilih koordinatorjev.

Samozaposlene osebe, ki izvajajo rekonstrukcijo zgradb za zasebne investitorje, so zelo velik problem, saj so izvajalci storitev in ne podizvajalci. Običajno opravljajo delo brez vsakršnega tehničnega nadzora in pogosto sploh ne poznajo zakonodaje.

Pristojni organi bi morali organizirati posebne kampanje ozaveščanja, namenjene samozaposlenim osebam. Investitorji ali podjetja, ki najemajo samozaposlene delavce, morajo prevzeti odgovornost za njihovo zdravje in varnost ter za vpliv njihovih dejanj na druge delavce. |

Službe za preventivno dejavnost

Na splošno je nova zakonodaja spodbudila povečanje števila svetovalcev za varnost in zdravje pri delu, vendar pa so vključeni samo v fazo gradnje, ne pa tudi v projektiranje in pripravo.

V nekaterih državah članicah so bile službe za preventivno dejavnost zelo dejavne pri zagotavljanju usposabljanja in informiranju, zlasti za koordinatorje in investitorje. Vendar pa zatrjujejo, da nimajo potrebnih sredstev za vključevanje v fazo projektiranja.

Te službe bi morale dobiti bolj dejavno vlogo pri usposabljanju in informiranju delavcev na gradbiščih.

5.1. Zahtevani dokumenti – dejanska preventiva ali samo birokracija?

Ena od glavnih kritik Direktive 92/57/EGS je, da povečuje administrativno breme in nesorazmerne stroške za podjetja, zlasti mala in srednja.

Direktiva predpisuje tri vrste dokumentov, ki naj bi upoštevali vse zadeve v zvezi z zdravjem in varnostjo v vseh fazah gradnje: od zasnove do izvedbe, med uporabo in vzdrževanjem, med rekonstrukcijo in opremljanjem ter odstranitvijo, če je primerno.

Predhodna prijava gradbišča

V skladu s členom 3 Direktive 92/57/EGS mora investitor ali nadzornik v nekaterih primerih pripraviti predhodno prijavo gradbišča s formalnimi informacijami o gradbišču ter jo namestiti na gradbišču. V večini primerov je treba to predhodno prijavo poslati pristojnim organom v rokih, določenih v nacionalni zakonodaji. Pogosto investitorja k izpolnitvi te obveznosti spodbuja koordinator, ki je določen šele v eni od kasnejših faz graditve objekta.

Načini, na katere se predhodna prijave pripravi in pošlje pristojnim organom, se razlikujejo po državah članicah. Pogosto to opravi koordinator, čeprav Direktiva določa, da bi moral to narediti investitor ali nadzornik.

V skladu z Direktivo je namen predhodne prijave gradbišča zagotoviti osnovne informacije o gradbišču in ključnih udeležencih ter o številu delavcev, podjetij in samozaposlenih oseb na gradbišču, potrebno pa je samo za nekatere kategorije gradbišč. V zvezi s preventivno dejavnostjo ta dokument opozarja investitorja in/ali nadzornika na njune obveznosti in pristojnim organom omogoča, da zagotovijo njihovo izpolnjevanje vse od faze projektiranja, še preden se dela začnejo.

Večina držav članic sistematično zahteva predhodno prijavo gradbišča, čeprav se v Direktivi zahteva samo za nekatera gradbišča. Zaradi zmanjševanja birokracije bi države članice lahko preučile možnost kombiniranja predhodne prijave z drugimi upravnimi postopki, kot je izdaja gradbenega dovoljenja. |

Varnostni načrt

Člen 3(2) Direktive 92/57/EGS določa, da morata investitor ali nadzornik zagotoviti pripravo varnostnega načrta pred začetkom izvajanja del na gradbišču. Koordinator pripravi načrt, v katerem opredeli pravila, ki se uporabljajo na gradbišču.

Ocenjevanje je pokazalo, da se kakovost načrtov razlikuje. Eni so odlični, drugi pa komajda sprejemljivi. Včasih koordinator za varnost in zdravje pri delu v pripravljalni fazi k delu pritegne koordinatorja varnost in zdravje pri delu v izvajalni fazo, da pomaga opredeliti varnostne ukrepe, ki jih je treba uporabiti. Varnostni načrt bi moral zajemati varne delovne metode, ki jih je treba uporabljati na gradbišču. Po potrebi ga je treba posodabljati. Načrt je še zlasti pomemben, če se veliko del odda podizvajalcem.

Pogosto temelji na standardnih dokumentih, zlasti pri malih gradbiščih in malih podjetjih, tako da postane administrativna formalnost in ne odraža posebnih ukrepov, potrebnih za posamezno gradbišče. V drugih primerih je samo seznam dobre preventivne prakse ne glede na gradbišče.

Podjetja s takim odnosom trdijo, da se gradbišče neprestano spreminja in zato podrobno načrtovanje, ki bi lahko hitro zastarelo, ni upravičeno.

Vendar pa veliko število nesreč zakrivita slabo načrtovanje in pomanjkanje sposobnosti predvidevanja. To dokazuje, da varnostni načrt ni samo birokratska zahteva, ampak bistveno orodje za izboljšanje delovnih pogojev, če se spreminja v skladu s spremembami s položajem na gradbišču.

Še več, v praksi so države članice redko izkoristile v Direktivi zagotovljeno možnost, da podjetje oprostijo priprave varnostnega načrta, čeprav bi to bilo mogoče v vseh primerih razen tistih, ki so določeni v Direktivi (dela, s katerimi so povezana posebna tveganja, ter dela, za katera je potrebna predhodna prijava). To je še toliko bolj presenetljivo, ker ta možnost ni znana in se ne omenja med razpravo o administrativnih obremenitvah, ki so posledica Direktive.

Da bo naloga investitorjev in nadzornikov lažja, bo nezavezujoč vodnik zajel različne vidike varnostnega načrta ter možnosti, ki jih daje Direktiva za izvzem podjetij iz obveznosti priprave nekaterih dokumentov, kadar tveganja tega ne upravičujejo. |

Varnostna dokumentacija

V skladu s členom 5 Direktive koordinator pripravi dokumentacijo z ustreznimi podatki o zdravju in varnosti pri delu, ki jih je treba upoštevati pri vseh nadaljnjih delih na objektu. Dokumentacija se redko pripravi na koncu faze projektiranja. Pogosto jo pripravi koordinator za varnost in zdravje pri delu v izvajalni fazi in jo po zaključku del preda investitorju.

Dokumentacijo se zelo pogosto zamenjuje z varnostnim načrtom in jo običajno pripravljajo rutinsko. Pri malih gradbiščih bi morala varnostna dokumentacija ustrezati vrsti objekta, biti enostavna in vsebovati samo tiste varnostne in zdravstvene informacije, potrebne za nadaljnja dela. Direktiva izrecno omogoča, da se vsebina dokumentacije prilagodi objektu.

Nekateri udeleženci menijo, da sta varnostni načrt in varnostna dokumentacija administrativna formalnost, ki za zdravje in varnost na gradbišču nima dodatne vrednosti. Jasno je, da razumevanje namena in pomena varnostne dokumentacije za preprečevanje tveganj pri delu pri nadaljnjih delih še ni ustrezno. Za mala gradbišča so dokumenti pogosto kopije standardnih vzorcev, ki ne odražajo dejanskega stanja na gradbišču in ničesar ne prispevajo k izboljšanju delovnih pogojev. Ta problem bo obravnavan v nezavezujočem vodniku, da bi se zmanjšala administrativa bremena za podjetja, ne da bi se zmanjšala zaščita, ter da bi se izboljšala zavezanost in občutek lastništva varnostnih dokumentov. |

5.2. Odgovornost posameznih udeležencev na gradbišču

Člen 7 Direktive 92/57/EGS določa odgovornosti investitorjev, nadzornikov in delodajalcev.

V nekaterih primerih nacionalni predpisi za prenos Direktive obveznosti in odgovornosti investitorjev, nadzornikov in delodajalcev ne opisujejo dovolj jasno. V praksi to pomeni, da si vsak udeleženec po svoje razlaga svoje odgovornosti, zato si lahko naloge in odgovornosti podajajo med sabo. Projektanti prenašajo svoje odgovornosti na podjetja, ki jih nato prenesejo na podizvajalce. Koordinator varnost in zdravje pri delu v pripravljalni fazi se umakne, takoj ko so načrti in specifikacije končani, tudi če podrobni načrti še niso pripravljeni.

Ocenjevanje na terenu je pokazalo, da investitorji pogosto menijo, da lahko odgovornost za varnost in zdravje pri delu prenesejo na arhitekta ali nadzornika. To ni dovoljeno v državah članicah, v katerih predpisi o prenosu določajo, da je za preventivne ukrepe odgovoren investitor in ne nadzornik. Investitorji še vedno menijo, da so za zdravje in varnost na gradbišču odgovorni nadzorniki. To prepričanje je prevladuje zlasti na malih gradbiščih.

5.3. Uveljavitev

Za uveljavljanje nacionalnih predpisov za prenos Direktive 92/57/EGS so običajno odgovorni inšpektorati za delo v državah članicah.

Leta 2001 je Odbor višjih inšpektorjev za delo (SLIC) sklenil organizirati kampanjo za uveljavljanje zakonodaje v gradbeništvu po vsej EU. Prva kampanja je potekala leta 2003 v takratnih 15 državah članicah. Vključevala je inšpekcijo in informiranje v zvezi z izvajanjem Direktive 92/57/EGS s posebnim poudarkom na preprečevanju padcev z višin. Leta 2004 so jo ponovili in razširili, tako da je vključevala tudi transport na delovnem mestu, padajoče predmete in dvige.

Rezultati kampanje v letu 2003 so pokazali, da v zvezi s koordinacijo, varnostnim načrtom, prijavo gradbišča in projektno dokumentacijo obstaja pozitivna korelacija med velikostjo gradbišča in izvajanjem Direktive, pri čemer velika gradbišča (z več kot 50 delavci) dosegajo veliko boljše rezultate kot mala. Čeprav so velika gradbišča varnejša od malih, pa je stopnja izpolnjevanja še vedno nezadovoljiva (20–30 % velikih in 40–50 % malih gradbišče ne izpolnjuje določb).

Rezultati kampanje iz leta 2004 niso bili nič boljši. Nasprotno, obstajajo dokazi, da se je položaj na malih gradbiščih morda celo malce poslabšal, kar potrjuje ugotovitev iz leta 2003, da je za gradbeništvo nujno, da se posveti več pozornosti zdravju in varnosti pri delu ter izboljšajo delovni pogoji.

6. UKREPANJE NA TERENU: IZVAJANJE DIREKTIVE 92/58/EGS V PRAKSI

V večini držav članic udeleženci poznajo varnostne in zdravstvene znake, saj so se ti uporabljali že pred sprejetjem Direktive 92/58/EGS. Oblika, logotipi, barve itd. prejšnjih znakov so se zelo malo spremenili. Edina izjema so bili znaki za označevanje zasilnih izhodov ob požaru.

V večini držav članic delodajalci poiščejo nasvet pred nakupom posameznih vrst znakov. Običajno se pozanimajo, katere znake je treba uporabljati in kam jih je najbolje namestiti.

Čeprav so bila podjetja v večini držav članic zelo dobro seznanjena z zakonodajo, pa je niso vedno upoštevala zaradi močno razširjenega prepričanja, da je manj pomembna in pomožna.

Praviloma so podjetja bolje poznala požarne oznake in oznake za evakuacijo, saj pristojni organi in zavarovalnice ta tveganja najpogosteje poudarjajo. Večina podjetij je sicer vedela, da morajo namestiti znake za nevarnost, vendar so bila mala podjetja slabše informirana kot velika, v nekaterih sektorjih (npr. kmetijska gospodarstva, restavracije in hoteli, gradbišča) pa je bilo izvajanje zahtev manjše. Nevarnosti, neposredne povezane z glavno dejavnostjo podjetij (npr. kemične nevarnosti v kemičnih tovarnah), so bolje označene kot druge (kot npr. nevarnosti zaradi cestnega prometa ali transporta težkih bremen). |

Zakonodaja se bolj dosledno uporablja v novih podjetjih kot v starejših. Vendar pa so v praksi opažene mnoge pomanjkljivosti, tudi kadar je izpolnjena nova zakonodaja o znakih. Mnogokrat niso nameščeni novi znaki.

Posledice neizpolnjevanja predpisov so lahko zelo hude. Če ni znakov, ki opozarjajo na vozila na delovnem mestu, viseča bremena, odprte odtoke, električno nevarnost itd., lahko to povzroči hude nesreče. |

Kaže, da v večini držav članic ni na voljo prav veliko posebnega usposabljanja o pomenu znakov in drugih vizualnih informacij za delavce. V večini primerov se za delavce zagotovi splošno usposabljanje in informiranje o varnosti in zdravju pri delu, katerega le majhen del je namenjen znakom. Treba bi bilo preučiti poseben problem delavcev migrantov, da bi ugotovili, koliko razumejo znake.

Nekateri problemi se pojavljajo tudi v zvezi s tolmačenjem znakov za zasilni izhod in telefon za reševanje in prvo pomoč v nasprotju z znaki za požarno opremo in telefon za javljanje požara. Edina razlika med tema skupinama znakov je v barvi ozadja.

7. SPLOšNA OCENA

7.1. Glavni pozitivni učinki teh direktiv

Direktiva 92/57/EGS

Države članice v svojih nacionalnih poročilih navajajo, da je izvajanje Direktive 92/57/EGS okrepilo splošno zavest o problematiki varnosti in zdravja pri delu ter jih spodbudilo k posodobitvi nacionalnih predpisov. Države članice menijo, da je sprejetje te nove zakonodaje nujno, pozitivno, koristno, primerno, utemeljeno in zadovoljivo.

Direktiva 92/57/EGS je bila zelo koristna za izboljšanje delovnih pogojev na gradbiščih. Še zlasti je izboljšala kulturo preventivnega delovanja v tem sektorju, ki je črna točka za nesreče na delu in poklicne bolezni. Mnoge države članice poročajo, da se je izboljšala kakovost objektov za delavce na gradbiščih (prostori za osebno higieno, usposabljanje, menze, sanitarije in pisarne) in da sta zaradi Direktive boljša dialog in sporazumevanje med različnimi udeleženci na gradbišču v različnih fazah.

Najpomembnejša novost Direktive, ki jo vsi zaznavajo kot korak naprej, je porazdelitev odgovornosti na vse udeležence in zlasti investitorje. Prav tako se šteje za koristno uvedba koordinacije v pripravljalni in izvedbeni fazi ter obveznost priprave varnostnega načrta in varnostne dokumentacije.

Po mnenju nekaterih držav članic podjetja vse bolj priznavajo ustreznost varnostno-zdravstvene zaščite pri delu. Na varnostne in zdravstvene ukrepe se ne gleda več samo kot na stroške, ampak tudi kot na nekaj, kar prinaša gospodarske koristi, ker lahko zmanjšajo odsotnost in navsezadnje povečajo storilnost.

Direktiva 92/58/EGS

Nova zakonodaja je znake opredelila na praktičen in izčrpen način, kar omogoča uskladitev znakov, ki se uporabljajo na delovnih mestih, po vseh državah članicah. Dejstvo, da je Direktiva vključila in predpisala znake razen vizualnih, kot so svetlobni, zvočni, govorni in ročni, je prav tako naletelo na odobravanje.

Nacionalna poročila kažejo, da je Direktiva zagotovila priložnost za prenovo in razširitev nacionalnih predpisov. Pripomogla je k doslednosti nacionalne zakonodaje in uvedla usklajen sklop predpisov EU o varnosti in zdravju pri delu.

7.2. Glavni problemi pri izvajanju

Direktiva 92/57/EGS

Glavni problemi, o katerih poročajo države članice, so posledica zahteve za pripravo varnostnega načrta in imenovanje koordinatorjev že v fazi priprave graditve objekta.

V večini nacionalnih zakonodaj je za preventivno politiko odgovoren investitor. Investitorji se pri izvajanju svojih vse večjih obveznosti srečujejo s problemi. Imenovanje koordinatorjev še vedno ni dovolj dobro ali pa je v fazi priprave prepozno, saj se tudi na to gleda kot na administrativno breme.

Če pred fazo izvedbe ni izdelan varnostni načrt ali ni imenovan koordinator, obveznost vključitve načel preventivnega delovanja v pripravo graditve objekta ni izpolnjena. Še več, mnogi nacionalni predpisi o varnostnem načrtu so preveč ohlapni in splošni, da bi odgovorni lahko vedeli, kaj je treba vključiti v načrt. Inšpektorati za delo so zaznali še en resen problem: nekatera podjetja se zanašajo na standardne vzorce za varnostne načrte, ki ne omogočajo kontrole posebnih delovnih pogojev na posameznih gradbiščih. Države članice poročajo, da podjetja ne dojemajo, kakšno vlogo ima varnostna dokumentacija v sistemu preventivnega ukrepanja.

Še en problem, ki ga omenjajo, je nizka stopnja udeležbe gradbenih delavcev pri preprečevanju nevarnosti pri delu preko njihovih predstavnikov.

Ugotovljeno je bilo pomanjkanje usposabljanja za delavce, podizvajalce, samozaposlene osebe ter mala in srednja podjetja. Poleg tega imajo mala in srednja podjetja problem s preveliko birokracijo in zaradi premajhne prilagodljivosti nacionalne zakonodaje.

In kot zadnje, v mnogih državah članicah zakonodaja ne določa pristojnosti koordinatorjev. To pripelje do položajev, v katerih učinkovita koordinacija ni mogoča, ker tisti, ki prevzemajo to vlogo, nimajo potrebnega znanja.

Direktiva 92/58/EGS

Poročila držav članic in ocena strokovnjakov kažejo, da je glavni problem pomanjkanje usposabljanja za delavce. V večini primerov se za delavce zagotovi splošno usposabljanje o varnosti in zdravju pri delu, katerega le majhen del je namenjen znakom. Še bolj na splošno se kot problem navaja tudi pomanjkanje zanimanja, ki ga za izvajanje Direktive kažejo podjetja in njihovi vodilni delavci.

8. PREDLOGI ZA IZBOLJšAVO

Direktiva 92/57/EGS

Nekatere države članice navajajo, da je Direktivo težko uporabljati, ker so njene določbe presplošne. Nekatere so pozvale Komisijo, naj pripravi nezavezujoče informacije v zvezi z možnimi vprašanji in dvomi, kar naj bi pomagalo pri izvajanju.

Na splošno nacionalna poročila kažejo, da so glavna skrb držav članic pomanjkljivosti pri zagotavljanju varnostne koordinacije v pripravljalni fazi. Nekatere bi zato želele, da Komisija vključi koordinacijo v pripravljalni fazi v nezavezujoče instrumente.

Druge bi želele, da njihova nacionalna zakonodaja pojasni medsebojne vplive med koordinatorjem varnost in zdravje pri delu, projektanti in investitorjem ter med koordinatorjem za varnost in zdravje pri delu, nadzorniki, samozaposlenimi delavci in investitorjem.

Direktiva 92/58/EGS

Pripravljenih je bilo več predlogov za izboljšanje zakonodaje ali načina njenega izvajanja.

V skladu z enim od predlogov za izboljšanje zakonodaje naj bi vanjo vključili obvezno temeljno usposabljanje za delavce o varnostnih znakih, ki pa naj bi bilo sorazmerno s tveganji. V skladu z drugim predlogom naj bi zaradi izboljšanja izvajanja ponovno pregledali pravila o ročnih signalih. Treba bi si bilo prizadevati za uskladitev Direktive z mednarodnimi standardi.

9. OCENA UčINKOVITOSTI ZAKONODAJE

Direktiva 92/57/EGS

Zelo težko je objektivno prikazati povezavo med izvajanjem Direktive in izboljšanjem položaja glede na manjše število nesreč pri delu in poklicnih bolezni v gradbeništvu.

Rast v gradbeništvu po začetku veljavnosti Direktive, uvajanje novih tehnologij, zapletenost uvedbe sistema preventivnih ukrepov na gradbiščih in veliko število udeležencev, sezonska nihanja ter dejstvo, da Direktiva vključuje nekatere nove določbe, druge pa so dodane obstoječim nacionalnim predpisom, otežuje oceno njene učinkovitosti.

Gradbeništvo ima še naprej najslabše rezultate glede nesreč pri delu v primerjavi z drugimi gospodarskimi sektorji. Izvajanje Direktive je sicer v teh letih povzročilo stalno zmanjševanje števila nesreč v gradbeništvu, vendar pa zmanjšanje še vedno ne dosega pričakovanj.

(a) Vpliv na nesreče pri delu in poklicne bolezni

Najnovejši evropski statistični podatki o nesrečah pri delu na gradbiščih v državah EU-15 so na voljo za leto 2005. Od leta 1996 je bilo mogoče opaziti postopno izboljšanje stopnje incidence[13] za smrtne nesreče (1996: 13,3; 2005: 8,8) in nesreče, ki so zahtevale več kot tridnevno odsotnost z dela (1996: 8 023; 2005: 6 069). Vendar pa je treba omeniti, da je stopnja smrtnih nesreč v gradbeništvu skoraj 2,5-krat večja od povprečne stopnje za vse dejavnosti, vključno z gradbeništvom, stopnja nesreč, ki zahtevajo več kot tridnevno odsotnost z dela, pa dvakrat tako visoka.

(b) Vpliv na storilnost, zaposlovanje in konkurenčnost

Večina držav članic ne daje nobenih informacij o vplivu nove zakonodaje na storilnost, zaposlovanje in konkurenčnost. Praviloma v nekaterih državah članicah menijo, da so novi ukrepi koristni za storilnost in konkurenčnost, zlasti dolgoročno. Po mnenju teh držav članic izvajanje Direktive spodbuja posodabljanje in racionalizacijo proizvodnih procesov, kar logično vodi do boljše storilnosti, saj zagotavlja načrtovanje in preverjanje organizacije dela.

Direktiva 92/58/EGS

(a) Vpliv na nesreče pri delu in poklicne bolezni

O tej problematiki ni na voljo nobenih posebnih podatkov, saj statistike običajno ne ugotavljajo nesreč zaradi znakov. Če znak ni nameščen, se to običajno ne upošteva kot pomemben dejavnik pri nesreči. Zato manjkajoči znaki niso vključeni v seznam pomembnih dejavnikov v zvezi s statistiko o nesrečah. To je tudi vzrok, zakaj pomanjkanje ali neobstoj varnostnih znakov ni zajet v študije, ki prikazujejo vzroke nesreč pri delu.

(b) Vpliv na storilnost, zaposlovanje in konkurenčnost

V mnogih državah članicah so ugotovili, da je težko meriti vpliv Direktive na storilnost, zaposlovanje in konkurenčnost. Ena od držav članic je poročala, da je Direktiva kot instrument upravljanja prispevala k storilnosti, druga država članica pa omenja, da je pozitivno vplivala na število odsotnosti z dela zaradi bolezni in na delovne pogoje na splošno.

10. SKLEPNE UGOTOVITVE

Direktiva 92/57/EGS

Čeprav sta se stopnja incidence in število nesreč pri delu zmanjšali za smrtne nesreče in nesreče, ki zahtevajo več kot tridnevno odsotnost z dela (kar že samo po sebi kaže na pozitiven vpliv Direktive v zvezi z varnostjo in zdravjem delavcev v EU), pa so številke še vedno nesprejemljive: gradbeništvo je še vedno sektor z največjimi tveganji za delavce.

Ocenjevanje in prej omenjene številke jasno kažejo, da se lahko zdravje in varnost delavcev na gradbišču izboljšata samo, če bo izvajanje Direktive 92/57/EGS v praksi bolj učinkovito. Zdi se, da zdaj ni pravi čas za začetek procesa spremembe Direktive, ne da bi prej izvedli druge ukrepe na nacionalni in/ali evropski ravni, ki bodo omogočili uveljavitev Direktive v celoti in zagotovili njeno izvajanje. Pri razvijanju svojih nacionalnih strategij za zdravje in varnost bi države članice lahko poskrbele za bolj učinkovito uporabo Direktive 92/57/EGS, predvsem z racionalizacijo in poenostavitvijo obstoječih nacionalnih pravnih sistemov ob uporabi načel za dosledno in učinkovito zakonodajo. V zvezi s tem so bistvena sedanja prizadevanja Komisije za zmanjšanje administrativnih obremenitev v Evropski uniji[14], ki vključujejo oceno Direktive 92/57/EGS in bodo omogočila opredelitev nepotrebnih administrativnih obremenitev, katerih vzrok so nacionalne zakonodaje in zakonodaja EU.

Vse države članice se strinjajo, ocena na terenu pa to potrjuje, da so na evropski in/ali nacionalnih ravneh potrebni nezavezujoči instrumenti, ki bodo omogočili lažjo uporabo Direktive 92/57/EGS v praksi. Večina držav članic poudarja probleme pri razumevanju in pripravi varnostnih načrtov in pri opredeljevanju oseb, ki so za to odgovorne. Prav tako je treba razložiti vlogo varnostnih načrtov.

Na splošno države članice poročajo o problemih zaradi pomanjkanja jasnih informacij o opredelitvi, vlogi, nalogah in kvalifikacijah koordinatorjev glede na vrsto objekta.

Treba je povečati prizadevanja, da se z usposabljanjem in informiranjem okrepi zavest investitorjev o njihovih odgovornostih in da se jih prepriča, da koordinacija ne pomeni dodatnih stroškov, ampak učinkovit način za zmanjšanje stroškov med graditvijo objekta. Tudi za arhitekte in inženirje, vključene v projektiranje, je treba zagotoviti usposabljanje o preprečevanju tveganj pri delu, najbolje kot del univerzitetnega študija. Treba bi bilo razviti osnovne zahteve glede usposabljanja za koordinatorje. In končno, mala podjetja in delavce, zlasti delavce migrante in samozaposlene osebe, je treba informirati in ustrezno usposabljati o zakonodaji in njihovih odgovornostih.

Bistveni vidik je enako uveljavljanje Direktive po vsej EU. Poleg tega da se mora uveljavljanje Direktive osredotočiti na fazo gradnje, mora večjo pozornost posvečati tudi temu, da investitorji in projektanti izpolnjujejo svoje obveznosti v fazi projektiranja. Potrebna je bolj pogosta inšpekcija na gradbiščih, pregledati pa je treba tudi obliko in vsebino varnostnih načrtov in varnostne dokumentacije. Investitorjem in nadzornikom je treba naložiti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni, če ne izpolnijo svojih obveznosti. Pri tem ima SLIC temeljno vlogo in bi moral obravnavati poseben položaj v gradbeništvu kot prednostno nalogo v svojem prihodnjem delu.

Če povzamemo, je treba na nacionalni ravni ali na ravni EU razviti naslednje ukrepe:

- pripraviti nezavezujoče instrumente (smernice);

- vključiti posamezna vprašanja v zvezi z varnostjo in zdravjem v nacionalne programe poklicnih šol in terciarnega izobraževanja za strokovnjake, ki imajo ključno vlogo pri izvajanju direktive;

- uvesti nacionalne zahteve glede kompetenc koordinatorjev;

- sistematično vključevati preventivne ukrepe v pogodbene in tehnične specifikacije razpisov za zbiranje ponudb in klavzule za dobro izvedbo del in kakovostno upravljanje pogodb investitorjev;

- izboljšati izobraževanje in usposabljanje za delavce in jih obveščati na programih usposabljanja (kot je Safe Pass);

- organizirati posebne kampanje ozaveščanja, namenjene samozaposlenim osebam;

- kombinirati predhodno prijavo gradbišča z drugimi ustreznimi nacionalnimi postopki (kot je vloga za gradbeno dovoljenje);

- pogosteje opravljati inšpekcijo gradbišč;

- uvesti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni.

Gradbeništvo ostaja posebej nevaren sektor, ki od vseh udeležencev zahteva dodatna prizadevanja, če naj bi se izvajanje Direktive 92/57/EGS pomembno izboljšalo. Komisija bo k temu prispevala med drugim s pripravo praktičnega, nezavezujočega vodnika, da bi pojasnila ključne pojme in vsem udeležencem pomagala izpolnjevati njihove obveznosti.

Direktiva 92/58/EGS

Vse države članice menijo, da je imela Direktiva 92/58/EGS zelo pozitiven vpliv glede zaščite varnosti in zdravja delavcev in tretjih oseb. Omogočila je jasno oznako tveganih situacij neodvisno od znanja jezika ter odločilno pripomogla k izvajanju pomembnega načela zakonodaje Skupnosti, tj. prostega gibanja delavcev.

Vendar pa bo uvedba globalno usklajenega sistema razvrščanja in označevanja kemikalij (GHS), ki spreminja merila, piktograme in simbole za toksičnost, vnetljivost in druga kemična tveganja, vplivala na Direktivo, ki jo bo zato treba spremeniti.

[1] V sporočilu Izboljšanje kakovosti in produktivnosti pri delu: strategija Skupnosti 2007–2012 za zdravje in varnost pri delu COM(2007) 62 konč., 21.1.2007.

[2] Poslana Komisiji v skladu s členoma 11 in 14 teh dveh direktiv. Ta člena sta bila kasneje razveljavljena z Direktivo 2007/30/ES.

[3] UL L 245, 26.8.1992, str. 6.

[4] UL L 245, 26.8.1992, str. 23.

[5] Dve državi članici, ki sta hoteli zagotoviti objektivno oceno Direktive, sta uporabili preglede/študije, ki so jih izvedli neodvisni zunanji svetovalci, v skoraj vseh državah članicah pa so imeli socialni partnerji zelo pomembno vlogo pri pripravi poročila.

[6] Uredba Sveta (ES) št. 2062/94 z dne 18. julija 1994 o ustanovitvi Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu (UL L 216, 20.8.1994, str. 1). Nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 1112/2005 (UL L 184, 15.7.2005, str. 5).

[7] Sklep Komisije z dne 12. julija 1995 o ustanovitvi Odbora višjih inšpektorjev za delo (UL L 188, 9.8.1995, str. 11).

[8] V večini držav članic so bila opravljena predhodna posvetovanja z vsemi predstavniki v gradbeništvu (socialnimi partnerji, arhitekti, investitorji, izvajalci gradbenega nadzora itd.), ki so imeli možnost sodelovati tudi pri prenosu Direktive.

[9] Glej odstavek 17 sodbe Evropskega sodišča v zadevi C-84/94 Združeno kraljestvo proti Svetu [1996] ECR I-5755.

[10] Sklep Sveta z dne 22. julija 2003 o ustanovitvi Svetovalnega odbora za varnost in zdravje pri delu (UL C 218, 13.9.2003, str. 1).

[11] Vir: Podatki Eurostat ESAW 2005.

[12] Program usposabljanja o zdravju in varnosti Safe Pass (Safe Pass Health and Safety Awareness Training Programme) je enodnevni program, ki ga izvaja irski zavod za usposabljanje in zaposlovanje. Njegov cilj je zagotoviti, da si vsi gradbeni delavci na Irskem pridobijo temeljno znanje o zdravju in varnosti, tako da lahko delajo na gradbiščih, ne da bi ogrožali sami sebe ali drugih, na katere bi lahko vplivalo njihovo ravnanje.

[13] Stopnja incidence, določena po metodologiji evropske statistike o nesrečah pri delu (ESAW), je število nesreč pri delu na 100 000 zaposlenih delavcev.

[14] COM(2007) 23 z dne 24.1.2007, Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o Akcijskem programu za zmanjševanje upravnih obremenitev v Evropski uniji (SEC(2007) 84) (SEC(2007) 85).