52008DC0466

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 16.7.2008

COM(2008) 466 konč.

ZELENA KNJIGA

Avtorske pravice v gospodarstvu znanja

ZELENA KNJIGA

Avtorske pravice v gospodarstvu znanja

KAZALO

1. Uvod 3

1.1. Namen zelene knjige 3

1.2. Vsebina Zelene knjige 3

2. Splošna vprašanja 4

3. Izjeme: posebna vprašanja 6

3.1. Izjeme za knjižnice in arhive 6

3.1.1. Digitalizacija (ohranjanje) 7

3.1.2. Dajanje digitaliziranih del na voljo 9

3.1.3. Avtorsko zaščitena dela neznanih avtorjev 9

3.2. Izjema v korist invalidnih oseb 11

3.3. Razširjanje del za namene pouka in raziskovanja 14

3.4. Vsebine, ki jih ustvarjajo uporabniki 17

4. Povabilo k predložitvi pripomb 18

1. Uvod

1.1. Namen zelene knjige

Namen te zelene knjige je spodbuditi razpravo o tem, kako bi lahko znanje za raziskave, znanost in izobraževanje čim bolje razširjali v spletnem okolju. Cilj Zelene knjige je predstaviti številna vprašanja, povezana z vlogo avtorskih pravic v „gospodarstvu znanja“[1], in odpreti posvetovanje o teh vprašanjih.

Zelena knjiga je sestavljena iz dveh glavnih delov. Prvi del obravnava splošna vprašanja glede izjem pri izključnih pravicah, uvedenih s temeljnim evropskim pravnim aktom o avtorskih pravicah – Direktivo 2001/29/ES o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (v nadaljnjem besedilu: Direktiva)[2]. Drugi pravni akt o avtorskih pravicah, pomemben za gospodarstvo znanja, Direktiva 96/9/ES o pravnem varstvu baz podatkov[3], je bil analiziran v ločenem poročilu[4]. Kljub temu bodo nekateri vidiki te direktive, kot so izjeme in omejitve, obravnavani tudi v tem poročilu.

Drugi del Zelene knjige obravnava posebna vprašanja v zvezi z izjemami in omejitvami, ki so za razširjanje znanja najbolj pomembne, ter ocenjuje, ali bi bilo v dobi digitalnega razširjanja znanja treba te izjeme razširiti.

Vsa navedena vprašanja so v Zeleni knjigi obravnavana uravnoteženo ob upoštevanju stališč založb, knjižnic, izobraževalnih ustanov, muzejev, arhivov, raziskovalcev, invalidnih oseb in širše javnosti.

1.2. Vsebina Zelene knjige

V pregledu enotnega trga[5] je Komisija poudarila potrebo po spodbujanju prostega pretoka znanja in inovacij kot „pete svobode“ na enotnem trgu. Zelena knjiga se bo osredotočila na vprašanje, kako se raziskovalno, znanstveno in izobraževalno gradivo razširja javnosti in ali znanje na notranjem trgu prosto kroži. Vendar Zelena knjiga ne obravnava zgolj znanstvenega in izobraževalnega gradiva. Gradivo, ki ne sodi v navedeni okvir, vendar je pomembno za povečevanje znanja, je prav tako predmet Zelene knjige.

„Javnost“, na katero je naslovljena ta zelena knjiga, zajema znanstvenike, raziskovalce in študente, pa tudi invalidne osebe in širšo javnost, ki si z uporabo interneta želijo širiti svoje znanje in izboljšati raven izobrazbe. Širše razširjanje znanja prispeva k razvoju bolj vključujočih in kohezivnih družb, ki spodbujajo enake možnosti v skladu s prednostnimi cilji prenovljene socialne agende.

Visoka raven zaščite avtorskih pravic je za intelektualno ustvarjanje bistvenega pomena. Avtorske pravice zagotavljajo ohranjanje in razvoj ustvarjalnosti v interesu avtorjev, producentov, potrošnikov in širše javnosti. Potreben je dosleden in učinkovit sistem za zaščito avtorskih in sorodnih pravic, ki avtorje in izvajalce nagrajuje za njihovo ustvarjalno delo, producente in založnike pa spodbuja k financiranju ustvarjalnih del (glej uvodni izjavi 10 in 11 Direktive). Založništvo je pomemben del evropskega gospodarstva[6]. Politika varstva avtorskih pravic je tudi v skladu z nujnostjo spodbujanja napredka in inovacij. Komisija zbira mnenja raziskovalcev o novih načinih dostave digitalnih vsebin, ki naj bi potrošnikom in raziskovalcem omogočili dostop do zaščitenih vsebin ob polnem spoštovanju avtorskih pravic.

Obstoječi zakoni o avtorskih pravicah so ponavadi skušali doseči ravnotežje med zagotavljanjem nagrade za preteklo ustvarjanje in financiranjem prihodnjega razširjanja proizvodov znanja, in sicer tako, da so uvedli seznam izjem in omejitev, ki so omogočale določene dejavnosti v zvezi z znanstvenim raziskovanjem, dejavnostmi knjižnic in invalidnimi osebami. Direktiva tako vsebuje končni seznam izjem in omejitev. Vendar pa te izjeme za države članice niso obvezne, in tudi če so na nacionalni ravni sprejete, jih države članice pogosto opredelijo ožje kot Direktiva.

2. Splošna vprašanja

Direktiva je uskladila pravico reproduciranja, pravico priobčitve javnosti, pravico dajanja na voljo javnosti in pravico distribuiranja. Temeljno načelo pri prizadevanju za uskladitev je bilo zagotoviti imetnikom pravic visoko raven varstva, zato je bil obseg izključnih pravic opredeljen zelo široko. Nekatere zainteresirane strani dvomijo, da uvedba izključnih pravic zagotavlja pravičen delež dohodka vsem kategorijam imetnikov pravic. Avtorji (npr. skladatelji, filmski režiserji in novinarji) in zlasti izvajalci menijo, da jim uveljavljanje nove pravice „dajanja na voljo“ pri spletni uporabi njihovih del ni prineslo omembe vrednih dohodkov.

Direktiva je prilagodila izključne pravice spletnemu okolju, poleg tega pa je uvedla tudi končni seznam izjem pri avtorskih pravicah, čeprav za to ni obstajala mednarodna obveznost. Glavni razlog za uvedbo takega seznama je najverjetneje v tem, da se omejijo možnosti držav članic za uvedbo novih izjem ali razširitev obsega obstoječih izjem prek okvira, dovoljenega v Direktivi. V zakonodajnem procesu so države članice postopoma uvedle sedanji seznam, ki obsega eno obvezno in 20 neobveznih izjem.

Pogoji za uporabo izjem so opredeljeni dokaj splošno. Pripravljavci so tako dali državam članicam precej proste roke pri izvajanju izjem, navedenih v Direktivi. Razen pri izjemi, ki se nanaša na začasno reproduciranje, je lahko nacionalna zakonodaja pri obsegu izjem bolj omejujoča kot Direktiva. S seznamom izjem, navedenih v Direktivi, je bila dosežena določena stopnja uskladitve, saj države članice ne smejo uvesti ali ohraniti izjem, ki niso zajete v seznamu.

Poleg tega člen 5(5) Direktive določa, da se izjeme in omejitve, ki jih dovoljuje Direktiva, uporabljajo le v določenih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem dela ali drugega predmeta in ne vplivajo pretirano na legitimne interese imetnika pravic. Ta določba je znana kot „preskus v treh korakih“.

Besedilo člena 5(5) odraža mednarodne obveznosti Skupnosti na področju avtorskih in sorodnih pravic. Preskus v treh korakih je na podoben način opredeljen v členu 9(2) Bernske konvencije[7] in, kar je še pomembneje, v členu 13 Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine („Sporazum TRIPS“)[8], katerega podpisnica je Skupnost[9]. Preskus v treh korakih je zato del mednarodnega okvira avtorskega prava, ki ga morajo Skupnost in njene države članice spoštovati. Preskus je postal merilo za vse omejitve avtorskih pravic[10].

Vprašanja:

1. Ali bi bilo treba spodbujati pogodbene dogovore med imetniki in uporabniki pravic glede izvajanja izjem pri avtorskih pravicah oziroma zagotoviti smernice za sklepanje takih dogovorov?

2. Ali bi bilo treba spodbujati pogodbene dogovore med imetniki in uporabniki pravic glede drugih vidikov, ki niso zajeti v izjemah avtorskih pravic, oziroma zagotoviti smernice ali vzorčne licence za sklepanje takih dogovorov?

3. Ali je glede na razvijajoče se internetne tehnologije ter prevladujoča pričakovanja gospodarstva in družbe pristop, ki temelji na neobveznih izjemah, ustrezen?

4. Ali bi morale biti nekatere kategorije izjem obvezne, da bi zagotovili večjo pravno varnost in boljše varstvo upravičencev do teh izjem?

5. Če je odgovor pritrdilen, katere so te kategorije?

3. IZJEME: POSEBNA VPRAšANJA

Zelena knjiga obravnava predvsem tiste izjeme pri avtorskih pravicah, ki so najbolj pomembne za razširjanje znanja, in sicer:

- izjemo v korist knjižnic in arhivov,

- izjemo, ki dovoljuje razširjanje del za namene pouka in raziskovanja,

- izjemo v korist invalidnih oseb,

- možno izjemo za vsebine, ki jih ustvarjajo uporabniki.

3.1. Izjeme za knjižnice in arhive

Pri knjižnicah in drugih podobnih ustanovah sta pomembni predvsem dve področji: izdelava digitalnih kopij gradiva, ki se hrani v knjižničnih zbirkah, in elektronska dostava teh kopij uporabnikom. Digitalizacija knjig, avdiovizualnega gradiva in drugih vsebin ima lahko dvojni namen – ohranjanje vsebin za prihodnje generacije in njihovo zagotavljanje končnim uporabnikom prek spleta.

V skladu z veljavnim pravnim okvirom za knjižnice in arhive ne velja splošna izjema glede pravice reproduciranja. Reproduciranje je dovoljeno le v posebnih primerih, ki naj bi vključevali določena dejanja, potrebna za ohranjanje del, zbranih v knjižničnih katalogih. Vendar izjema za knjižnice in nacionalni predpisi, s katerimi se izvaja, niso vedno jasni glede vprašanj, kot so spremembe formata ali število kopij, ki jih je v skladu s to izjemo dovoljeno narediti. Podrobni predpisi o navedenih vprašanjih so rezultat zakonodajnega odločanja na nacionalni ravni. Nekatere države imajo restriktivna pravila glede reproduciranja v knjižnicah.

V zadnjih letih se povečuje zanimanje knjižnic in drugih ustanov javnega interesa za ohranjanje (digitalizacijo) del in njihovo dajanje na voljo na spletu. Knjižnice to usmeritev utemeljujejo z argumentom, da raziskovalcem tako ne bi bilo več treba hoditi v prostore knjižnic ali arhivov, temveč bi zlahka našli in pridobili želene informacije na internetu. Tudi založbe digitalizirajo svoje kataloge, da bodo lahko vzpostavile interaktivne spletne zbirke podatkov, s katerih si bodo uporabniki lahko preprosto prenesli gradivo na svoj računalnik [11]. Za te storitve je treba plačati naročnino.

V skladu z veljavno zakonodajo o avtorskih pravicah sta za javne knjižnice, izobraževalne ustanove, arhive in muzeje v Direktivi predvideni dve izjemi:

- izjema glede pravice reproduciranja za posebna dejanja reproduciranja, ki niso namenjena za komercialno uporabo (člen 5(2)(c) Direktive) in

- ozko opredeljena izjema glede pravice priobčitve javnosti in pravice dajanja na voljo v raziskovalne namene ali za zasebni študij na temu namenjenih terminalih, ki se nahajajo v prostorih takih ustanov (člen 5(3)(n) Direktive).

3.1.1. Digitalizacija (ohranjanje)

Izjema glede pravice reproduciranja je omejena na „posebna dejanja reproduciranja“. Člen 5(2)(c) tako določa edino izjemo, ki se izrecno nanaša na prvi del „preskusa v treh korakih“, določenega v členu 5(5) Direktive, v skladu s katerim so izjeme omejene na „določene posebne primere“. V skladu z navedenim in kot določa uvodna izjava 40 Direktive, bi morala biti ta izjema omejena na nekatere posebne primere in ne bi smela zajemati uporabe v kontekstu spletne dostave zaščitenih del ali fonogramov.

Previdna formulacija te izjeme knjižnicam ali drugim upravičencem ne zagotavlja splošne izjeme glede pravice reproduciranja. Reproduciranje je dovoljeno le v posebnih primerih, ki naj bi vključevali določena dejanja, potrebna za ohranjanje del, zbranih v knjižničnih katalogih. Hkrati opredelitev izjeme ne določa jasnih pravil glede vprašanj, kot so spremembe formata ali število kopij, ki jih je v skladu s to izjemo dovoljeno narediti. Podrobni predpisi o navedenih vprašanjih so rezultat zakonodajnega odločanja na nacionalni ravni.

Nekatere države članice imajo restriktivna pravila glede reproduciranja v knjižnicah. Vlada Združenega kraljestva trenutno opravlja posvetovanje[12] o spremembah oddelka 42 zakona o avtorskih pravicah, modelih in patentih (Copyright, Designs and Patents Act), ki knjižnicam in arhivom dovoljuje izdelati le po eno kopijo literarnih, dramskih ali glasbenih del v njihovih stalnih zbirkah zaradi ohranjanja in nadomeščanja. Vlada predlaga, da bi to izjemo razširili, tako da bi bilo dovoljeno razmnoževati ali spreminjati format zvočnih posnetkov, filmov in oddaj ter izdelati več kot eno kopijo, kadar je to potrebno zaradi ohranjanja stalnih zbirk v dostopnem formatu.

Dela v trajnem formatu hranijo knjižnice, arhivi in muzeji. Vendar so tudi zasebna podjetja, kot so internetni iskalniki, vse bolj vključena v velike digitalizacijske projekte. Leta 2005 je bil uveden projekt Google Book Search, ki naj bi omogočil iskanje knjižnih vsebin na internetu[13]. Sporazumi med Googlom in evropskimi knjižnicami se nanašajo na digitalizacijo javno dostopnih del[14]. Tudi založbe eksperimentirajo s prostim spletnim dostopom do delov ali celo celotnih besedil knjig in razvijajo orodja, ki uporabnikom omogočajo iskanje po vsebini knjig[15].

Poudariti je treba, da za dejavnosti zasebnih subjektov, kakršni so spletni iskalniki, ne velja izjema iz člena 5(2)(c), ki je omejena na javne knjižnice, izobraževalne ustanove, muzeje in arhive in zajema le dejanja, ki ne prinašajo neposredne ali posredne ekonomske ali komercialne koristi. Digitalizacija vključuje pravico reproduciranja[16], ker sprememba formata iz analognega v digitalnega zahteva reprodukcijo dela. Knjige je na primer treba skenirati, preden se jih lahko digitalizira. Če skeniranje opravljajo podjetja ali če poteka v okoliščinah, ki niso zajete v členu 5(2)(c), morajo imetniki pravic predhodno dovoliti tako reproduciranje. Tudi za dajanje digitaliziranega dela na voljo na spletu je potrebno predhodno privoljenje imetnikov pravic.

Skeniranje knjižničnih del z namenom, da se omogoči spletno iskanje po njihovi vsebini, običajno ločimo od povezovanja, globinskega povezovanja, medsebojnega povezovanja in indeksiranja dokumentov; navedene dejavnosti se uporabljajo za dela, ki so že dostopna na spletu. V zvezi s hiperpovezavami (elektronska povezava na datoteko na internetu) je tako nemško zvezno vrhovno sodišče odločilo, da vzpostavljanje povezav ali globinskih povezav (povezava, ki uporabnika interneta pripelje na drugo spletno stran znotraj spletne strani) ni reproduciranje[17]. V ameriški zadevi Perfect 10 proti Googlu in Amazonu [18] je sodišče odločilo, da povezava na sliko v originalni velikosti na drugi spletni strani, ki ne zahteva reprodukcije originalne slike, ne posega v pravico reproduciranja. Medtem ko so nekatera sodišča mnenja, da predogledne sličice, tj. reprodukcije slik v malem formatu, ki omogočajo povezave na druge spletne strani, posegajo v izključno pravico reproduciranja[19], je Regionalno sodišče v Erfurtu[20] odločilo, da uporaba predoglednih sličic za vzpostavljanje povezav ne posega v avtorske pravice, če jih je na spletu objavil imetnik pravic sam ali so bile objavljene z njegovim privoljenjem[21].

Vendar se pogosto pojavlja stališče, da projekt Google Book Search presega okvire spletnega iskalnika, ki je bil predmet zadev Paperboy [22] in Perfect 10 na nemškem zveznem vrhovnem sodišču. Spletni iskalnik v zadevi Paperboy je vzpostavljal povezave na spletne strani, na katerih so bila dostopna zaščitena dela, ki so bila na spletu objavljena s privoljenjem imetnika pravic. Storitev, ki jo je ponujal Paperboy, je omogočala povezave na dela, ki so jih dali na voljo drugi. Če bi imetnik pravic umaknil delo s spleta, povezave ne bi bilo več mogoče vzpostaviti. Storitev tudi ni omogočala shranjevanja v predpomnilniku, saj povezava ne bi več delovala, ko bi bil original odstranjen.

3.1.2. Dajanje digitaliziranih del na voljo

V skladu z veljavno zakonodajo o avtorskih pravicah velja za javne knjižnice, izobraževalne ustanove, muzeje in arhive ozko opredeljena izjema glede pravice priobčitve javnosti in dajanja na voljo javnosti del ali predmetov sorodnih pravic, kadar gre za uporabo v raziskovalne namene ali za zasebni študij na temu namenjenih terminalih, ki se nahajajo v prostorih takih ustanov (člen 5(3)(n) Direktive).

Ta izjema verjetno ne bi zajela elektronske dostave dokumentov končnim uporabnikom na daljavo. Glede elektronske dostave gradiva končnim uporabnikom uvodna izjava 40 Direktive določa, da naj izjema za knjižnice in arhive ne zajema uporabe v kontekstu spletne dostave zaščitenih del ali predmetov sorodnih pravic.

3.1.3. Avtorsko zaščitena dela neznanih avtorjev

Pri velikih digitalizacijskih projektih se je pojavilo vprašanje t.i. osirotelih del. To so dela, ki so še vedno avtorsko zaščitena, vendar njihovih avtorjev ni mogoče najti oziroma identificirati. Obstaja veliko povpraševanje po spletnem razširjanju del ali zvočnih posnetkov z izobraževalno, zgodovinsko ali kulturno vrednostjo širokemu krogu uporabnikov po razmeroma nizkih cenah. Pogosto je slišati argument, da se s takimi projekti odlaša, ker vprašanje osirotelih del ni ustrezno rešeno. Zaščitena dela lahko osirotijo, če podatkov o avtorju in/ali drugih pomembnih imetnikih pravic (kot so založbe ali filmski producenti) ni ali so zastareli. To se pogosto zgodi z deli, ki se tržno ne izkoriščajo več.

Poleg osirotelih knjig danes knjižnice, muzeji in arhivi hranijo na tisoče drugih osirotelih del, kot so fotografije in avdiovizualni posnetki. Pomanjkanje podatkov o njihovem lastništvu lahko predstavlja oviro pri dajanju takih del na voljo javnosti prek spleta in onemogoča njihovo digitalno obnovo. To še zlasti velja za osirotele filme.

Vprašanje osirotelih del je povezano predvsem z vprašanjem, kako v primeru, da se imetnik pravic ponovno pojavi in želi uveljavljati avtorske pravice do dela, zagotoviti, da uporabnik, ki je dal osirotelo delo na voljo, ne bo odgovoren za kršitev avtorskih pravic. Poleg vprašanja odgovornosti se zlasti pri delih z več avtorji lahko izkaže tudi, da bi bili stroški in čas, potrebni za iskanje ali ugotavljanje identitete imetnikov pravic, preveliki, da bi upravičili potreben napor. Kot kaže, to še zlasti velja za zvočne posnetke in avdiovizualna dela, ki se danes hranijo v arhivih radijskih in televizijskih hiš. Neugotovljeno lastništvo avtorstva osirotelih del lahko preprečuje razširjanje koristnih vsebin ter ovira nadaljnjo ustvarjalnost, ki bi izvirala iz takih del. Vendar ni jasno, v kolikšni meri nerešene avtorske pravice osirotelih del dejansko omejujejo uporabo teh del. Ekonomski podatki, ki bi bili potrebni za oceno tega problema na vseevropski ravni, so pomanjkljivi.

Vprašanje osirotelih del je trenutno predmet razprave na nacionalni ravni[23] in na ravni EU. Tudi ZDA[24] in Kanada[25] sta sprejeli pobude glede osirotelih del. Čeprav se pristopi k temu vprašanju razlikujejo, predlagane rešitve večinoma temeljijo na skupnem načelu, da se mora uporabnik ustrezno potruditi, da bi identificiral oziroma našel imetnike pravic.

Komisija je leta 2006 sprejela priporočilo[26], v katerem spodbuja države članice, naj uvedejo mehanizme, ki bi omogočili uporabo osirotelih del, ter spodbujajo dostopnost seznamov znanih osirotelih del. Ustanovljena je bila skupina strokovnjakov za digitalne knjižnice na visoki ravni, katere člani so zainteresirane strani, ki jih to vprašanje zadeva. Skupina je sprejela „končno poročilo o digitalnem ohranjanju, osirotelih delih in razprodanih delih“, predstavniki knjižnic, arhivov in imetnikov pravic pa so podpisali „memorandum o soglasju o osirotelih delih“[27]. Memorandum vsebuje vrsto smernic za prizadevno iskanje imetnikov pravic ter splošna načela glede zbirk podatkov osirotelih del in mehanizmov za ugotavljanje avtorstva. Podrobne rešitve naj bi razvili na nacionalni ravni.

Večina držav članic vprašanja osirotelih del še ni uredila s predpisi. Zaradi možnega čezmejnega značaja tega vprašanja bo verjetno potreben usklajen pristop.

Vprašanja:

6. Ali bi morala izjema za knjižnice in arhive ostati nespremenjena, ker bodo založbe same razvile spletni dostop do svojih katalogov?

7. Ali bi morali javne knjižnice, izobraževalne ustanove, muzeji in arhivi sklepati licenčne sporazume z založbami, da bi izboljšali dostop do del? Ali obstajajo primeri uspešnih licenčnih sporazumov za spletni dostop do knjižničnih zbirk?

8. Ali bi bilo treba natančneje opredeliti področje uporabe izjeme za javne knjižnice, izobraževalne ustanove, muzeje in arhive v zvezi s:

9. spremembami formata;

10. številom kopij, ki jih je v skladu z izjemo dovoljeno narediti;

11. skeniranjem celotnih knjižničnih zbirk.

12. Ali bi bilo treba v zakonodaji bolj jasno opredeliti, ali skeniranje knjižničnih del z namenom, da se omogoči spletno iskanje po njihovi vsebini, presega okvir veljavnih izjem na področju avtorskih pravic?

13. Ali je za rešitev vprašanja osirotelih del potreben dodaten zakonski instrument Skupnosti, ki bi presegal okvir Priporočila Komisije 2006/585/ES z dne 24. avgusta 2006?

14. Če je tako, ali bi bilo tak instrument treba uvesti s spremembami Direktive o avtorskih pravicah v informacijski družbi iz leta 2001 ali s samostojnim dokumentom?

15. Kako bi bilo treba urediti čezmejne vidike osirotelih del, da bi zagotovili upoštevanje rešitev, sprejetih v različnih državah članicah, po celotni EU?

3.2. Izjema v korist invalidnih oseb

Invalidne osebe bi morale imeti možnost, da izkoristijo prednosti gospodarstva znanja. Zato ne potrebujejo le fizičnega dostopa do prostorov izobraževalnih ustanov ali knjižnic, temveč tudi možnost dostopanja do del v formatih, prilagojenih njihovim potrebam (npr. Braillova pisava, velik tisk, avdio knjige in dostopne elektronske knjige).

Direktiva vključuje izjemo glede pravice reproduciranja in pravice priobčitve javnosti v korist invalidnih oseb. To izjemo so uvedle vse države članice, vendar je v nekaterih nacionalnih zakonih omejena na določene kategorije invalidnih oseb (npr. izjema, ki zajema le slabovidne osebe). V nekaterih državah članicah je treba imetnikom pravic plačati nadomestilo za uporabo del na podlagi te izjeme.

Stroški (čas in denar), potrebni za izdelavo dostopnih kopij knjig, ki so na voljo le v papirnem ali digitalnem formatu in jih ni preprosto pretvoriti v Braillovo pisavo, so skupen problem vseh, ki jih to vprašanje zadeva. Imetniki pravic menijo, da je treba zagotoviti ustrezno zaščito pred piratstvom in zlorabami, zlasti pri dostavljanju del v digitalnem formatu, ki omogoča enostavno razmnoževanje in hitro razširjanje po spletu.

Člen 5(3)(b) Direktive predvideva nekomercialno uporabo, neposredno povezano z invalidnostjo, v obsegu, ki ga zahteva invalidnost. Uvodna izjava 43 Direktive poudarja, da morajo države članice sprejeti vse potrebne ukrepe za olajšanje dostopa do del za invalidne osebe, ki jih invalidnost ovira pri uporabi del, in da morajo posvetiti posebno pozornost dostopnim formatom. Izjema v korist invalidnih oseb je ena od izjem javnega interesa, pri kateri se države članice spodbuja, da ob odsotnosti prostovoljnih ukrepov imetnikov pravic sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi upravičencem zagotavljajo dostop do del, ki so zaščitena s tehničnimi ukrepi.

To izjemo so uveljavile vse države članice, vendar je v nekaterih nacionalnih zakonih omejena na določene kategorije invalidnih oseb (npr. v Združenem kraljestvu[28] in Bolgariji velja le za slabovidne, v Latviji[29], Litvi in Grčiji[30] pa za slabovidne in slušno prizadete. V Litvi je izjema dodatno omejena na uporabo v izobraževalne in znanstvenoraziskovalne namene[31]. V Grčiji se izjema nanaša le na reproduciranje in ne vključuje priobčitve del.

V skladu z uvodno izjavo 36 Direktive lahko države članice predvidijo pravično nadomestilo tudi, kadar uporabljajo neobvezne določbe o izjemah. V nekaterih državah članicah, na primer v Nemčiji, Avstriji in na Nizozemskem, je treba na podlagi te izjeme imetnikom pravic plačati nadomestilo za uporabo del. Glede na stroške pretvarjanja del v dostopne formate in glede na omejena razpoložljiva sredstva se postavlja vprašanje, ali bi morali upravičenci do te izjeme plačati nadomestilo imetnikom pravic ali pa bi morali biti izvzeti iz te obveznosti.

Študija organizacije WIPO[32] je pokazala, da so stroški in čas, potrebni za izdelavo dostopnih kopij knjig, ki so na voljo le v papirnem ali digitalnem formatu in jih ni preprosto pretvoriti v Braillovo pisavo, skupen problem vseh, ki jih to vprašanje zadeva. V skladu z Direktivo imetniki pravic niso dolžni dati svojih del na voljo v določenem formatu. Zato se postavlja vprašanje, kako ustreznim organizacijam zagotoviti nezaščitene digitalne kopije za izdelavo dostopnih formatov na način, ki bo založbam zagotavljal varnost in zaščito njihovih avtorskih pravic v takih delih.

Obstajajo primeri uspešnega sodelovanja med založbami in organizacijami slabovidnih oseb. Na Danskem so elektronske in avdio knjige, ki jih Danska knjižnica pripravlja za slepe, opremljene s posebno identifikacijsko oznako, ki omogoča nadzor uporabe dela in sledenje možnih kršiteljev. V Franciji so uveljavljeni sporazumi med neprofitno agencijo BrailleNet in založbami o dostavi digitalnih kopij del, ki se hranijo na specializiranem varnem strežniku, dostopnem le pooblaščenim organizacijam.

Imetniki pravic menijo, da je treba zagotoviti ustrezno zaščito pred piratstvom in zlorabami, zlasti pri dostavljanju del v digitalnem formatu, ki omogoča enostavno razmnoževanje in hitro razširjanje po spletu. Sistem zanesljivih posrednikov, kot so specializirane knjižnice ali organizacije invalidov, ki se lahko pogajajo z imetniki pravic in z njimi sklepajo sporazume, se kaže kot izvedljiva rešitev. Taki sporazumi vključujejo različne omejitve in jamstva za imetnike pravic, namenjene preprečevanju zlorab.

S tem je povezano tudi vprašanje, ki se zastavlja ob dejstvu, da izjema za invalidne osebe ni posebej predvidena v Direktivi 96/9/ES o pravnem varstvu baz podatkov[33]. Člen 6(2) te direktive predvideva izjeme za namene pouka ali znanstvenega raziskovanja in reprodukcije v zasebne namene, ne vključuje pa izjeme za invalidne osebe. Ob tem se pojavlja problem, da bi bilo izjemo za invalidne osebe iz člena 5(3)(b) Direktive 2001/29 mogoče izpodbijati s sklicevanjem na varstvo zbirk podatkov z argumentom, da je neko literarno delo hkrati zaščiteno kot zbirka podatkov. Kot je bilo poudarjeno v delovnem dokumentu Komisije z dne 19. julija 2004, ta situacija lahko nastane, kadar je literarno delo (npr. enciklopedija) hkrati zaščiteno kot delo in kot zbirka podatkov.

Vprašanja:

16. Ali bi morale invalidne osebe sklepati licenčne sporazume z založbami, da bi izboljšale svoj dostop do del? Če je tako, kakšne oblike licenčnih sporazumov bi bile najprimernejše? Ali se kje že uporabljajo licenčni sporazumi za izboljšanje dostopa do del za invalidne osebe?

17. Ali bi morala obstajati zakonska obveznost dajanja del na voljo invalidnim osebam v posebnem formatu?

18. Ali bi bilo treba jasneje opredeliti, da se veljavna izjema v korist invalidnih oseb ne nanaša zgolj na slabovidne in slušno prizadete osebe?

19. Če je tako, katere druge oblike invalidnosti bi bilo treba zajeti v izjemo glede spletnega razširjanja znanja?

20. Ali bi bilo treba v nacionalnih zakonih izrecno določiti, da upravičenci do izjeme za invalidne osebe ne bi smeli biti dolžni plačevati nadomestila za uporabo del za njihovo pretvorbo v dostopen format?

21. Ali bi morala Direktiva 96/9/ES o pravnem varstvu baz podatkov vključevati posebno izjemo v korist invalidnih oseb, ki bi se uporabljala tako za izvirne zbirke podatkov kot za zbirke podatkov sui generis?

3.3. Razširjanje del za namene pouka in raziskovanja

Učitelji in študentje za dostop do študijskega gradiva in njegovo razširjanje vse bolj uporabljajo digitalno tehnologijo. Spletno podprto učenje danes predstavlja pomemben del dejavnosti rednega učnega načrta. Razširjanje študijskega gradiva prek spletnih omrežij sicer lahko koristi kakovosti evropskega izobraževanja in raziskovanja, vendar hkrati prinaša tudi tveganje kršitev avtorskih pravic, kadar sta digitalizacija in/ali dajanje na voljo kopij raziskovalnega in študijskega gradiva zaščitena z avtorskimi pravicami.

Izjema javnega interesa za namene poučevanja in raziskovanja je bila uvedena zaradi uskladitve legitimnega interesa imetnikov pravic s širšim ciljem dostopa do znanja. Direktiva o avtorskih pravicah državam članicam omogoča, da predvidijo izjeme ali omejitve pravic reproduciranja in priobčitve javnosti, kadar se delo uporablja „izključno v namen ilustracije pri pouku ali znanstvenem raziskovanju, kadar se navede vir vključno z avtorjevim imenom, razen če se to izkaže za nemogoče". Ta izjema se pogosto izvaja v ožjem smislu in ne zajema učenja na daljavo ali učenja prek interneta od doma. Poleg tega izjema pogosto velja le za kopiranje odlomkov raziskovalnega gradiva, ne pa celotnih del. Nekatere države članice so uvedle izjemo za pouk, ne pa tudi izjeme za raziskovanje.

Ob sprejetju Direktive so bili upoštevani klasično poučevanje v razredu in sodobne metode e-učenja. Uvodna izjava 42 tako določa, da se člen 5(3)(a) lahko uporablja tudi za učenje na daljavo. Vendar pa to ni upoštevano v samem besedilu člena 5(3)(a), saj ta ne vsebuje niti opredelitev pojmov „pouk“, „znanstveno raziskovanje“ in „ilustracija“ niti nadaljnjih pojasnil glede področja uporabe navedene izjeme. Uvodna izjava 42 se nanaša na nekomercialni značaj pouka in znanstvenega raziskovanja, ki je odločilno merilo za uporabo te izjeme, ne glede na organizacijsko strukturo in način financiranja ustanove, v kateri take dejavnosti potekajo. Direktiva je tako dala državam članicam veliko svobode pri njenem izvajanju, saj so lahko same določile meje dovoljene uporabe v okviru izjeme.

Uporaba del za namene ponazoritve pri pouku ali znanstvenem raziskovanju je po državah članicah urejena različno. V nekaterih državah, denimo na Danskem, Finskem, Švedskem in v Franciji (do januarja 2009) se lahko dela uporabljajo za ponazoritev pri pouku in raziskovanju le pod pogojem, da so med kolektivnimi organizacijami in izobraževalnimi ustanovami sklenjeni razširjeni kolektivni sporazumi. Kljub prednostim sistema razširjenih kolektivnih licenc (ustanove lahko s pogajanjem dosežejo dogovore, ki najbolj ustrezajo njihovim potrebam) ta oblika licenciranja vključuje tveganje, da dogovor sploh ne bo dosežen ali da bo precej omejen, kar ustvarja pravno negotovost za izobraževalne ustanove[34].

V državah članicah, kjer je izjema za pouk in raziskovanje vključena v nacionalno zakonodajo, se zadevne določbe precej razlikujejo. Medtem ko je v nekaterih državah izjema razširjena na pravico priobčitve in dajanja na voljo javnosti (npr. v Belgiji, Luksemburgu, na Malti in v Franciji (od januarja 2009)), je v drugih omejena na pravico reproduciranja (Grčija, Slovenija) ali pa dovoljuje priobčitev javnosti le pod pogojem, da se ta ne opravlja zunaj prostorov izobraževalne ustanove (Združeno kraljestvo). Na drugi strani pa Nemčija razlikuje med dejavnostmi poučevanja in raziskovanja; pri prvih je uporaba zaščitenih del dovoljena le za pouk v razredu in po intranetu, kjer je omejena na skupino udeležencev pouka. Pri raziskovalnih dejavnostih Nemčija uporablja manj restriktiven pristop, saj je dajanje del na voljo dovoljeno „za namene lastnega raziskovanja“ in „za omejeno število udeležencev“[35].

Glede načina razmnoževanja večina držav ne dela razlike med analognim in digitalnim razmnoževanjem; oba načina sta zajeta v izjemi. Madžarski zakon o avtorskih pravicah pa omejuje področje uporabe izjeme zgolj na analogne reprodukcije. Na Danskem med kolektivnimi upravljavci pravic in izobraževalnimi ustanovami ne obstaja dogovor o digitalnem razmnoževanju. Univerze in šole imajo dovoljenje le za razmnoževanje odlomkov del na papirju. Edina razširjena kolektivna licenca, ki vključuje dejavnosti, kot so skeniranje, tiskanje, pošiljanje po elektronski pošti, prenašanje s spleta in shranjevanje, je bila izdana za uporabo del na spletu na pedagoških fakultetah.

Različno obravnavanje istega akta po državah članicah lahko vodi v pravno negotovost glede vprašanja, kaj je v okviru izjeme dovoljeno, zlasti kadar se pouk ali raziskovalna dejavnost izvaja v čezmejnem okviru. Vse več študentov in raziskovalcev daje prednost dostopu do ustreznih učnih virov ne le na klasičen način v razredu, temveč tudi prek spletnih omrežij brez časovnih ali geografskih omejitev. Določbe, ki dovoljujejo zgolj reprografsko razmnoževanje del ali zahtevajo, da morajo biti študentje fizično prisotni v prostorih izobraževalnih ustanov, tem ustanovam ne omogočajo izkoriščanja potenciala novih tehnologij in sodelovanja v programih učenja na daljavo. V britanskem poročilu Gowers Review je poudarjeno: „to pomeni, da so študentje na daljavo v slabšem položaju kot tisti, ki študirajo na fakultetah, zato te omejitve nesorazmerno vplivajo na invalidne študente, ki morda študirajo na daljavo. (…) Zadevno izjemo pri avtorskih pravicah bi bilo treba razširiti tako, da bi omogočala pošiljanje odlomkov del študentom po elektronski pošti ali njihovo dajanje na voljo v virtualnem učnem okolju.“[36]

Tudi dolžina odlomkov del, ki jih je dovoljeno reproducirati ali dajati na voljo za namene pouka in raziskovanja, se po državah članicah razlikuje. Izjema tako lahko velja za celotna dela (Malta), članke strokovnih revij in kratke odlomke del (Belgija, Nemčija in Francija) ali zgolj kratke odlomke del, ne glede na njihovo vrsto (in dolžino) (Luksemburg). Pri zadnjem primeru je mogoče reči, da za članke strokovnih revij izjema dejansko ne velja, saj uporaba kratkih odlomkov strokovnih člankov za namene pouka in raziskovanja običajno ni zanimiva.

Države članice so sprejele tudi različne rešitve glede ustanov, ki lahko uveljavljajo izjemo za namene pouka in raziskovanja. V nemškem zakonu o avtorskih pravicah so navedene „šole, univerze, višje strokovne šole in nekomercialne ustanove za poklicno usposabljanje“. Druge države, kot na primer Združeno kraljestvo, uporabljajo splošni izraz „izobraževalne ustanove“ brez natančnejše opredelitve. Francoski zakon o intelektualni lastnini sploh ne omenja ustanov, za katere se uporablja izjema, temveč zgolj povzema formulacijo člena 5(3)(a): „ilustracija pri pouku in raziskovanju“. V Španiji in Grčiji pa izjema velja le za pouk, izključuje pa raziskovalne dejavnosti.

Poleg tega, da ustvarjajo določeno raven pravne negotovosti zaradi omejene usklajenosti, lahko zgoraj omejene razlike predstavljajo problem, kadar se študentje vpisujejo v programe v drugih državah v okviru učenja na daljavo ali kadar učitelji in raziskovalci izvajajo svoje dejavnosti v več ustanovah, ki se nahajajo v različnih državah. Enaka dejanja so lahko v neki državi zakonita, v drugi nezakonita. Ta problem izvira iz različnih načinov prenosa te izjeme v nacionalno zakonodajo po državah članicah. Zato je bilo že večkrat predlagano, da bi bilo smiselno uvesti obvezno izjemo za pouk in znanstveno raziskovanje, katere področje uporabe bi moralo biti jasno opredeljeno v Direktivi. Tako denimo Gowers Review priporoča, da bi morala biti izjema za izobraževanje določena glede na kategorijo uporabe in dejavnosti, ne pa glede na medij oziroma lokacijo[37].

To, da bi izjema postala obvezna in bi bilo njeno področje uporabe natančneje opredeljeno, pa še ne pomeni, da bi bila tudi razširjena, saj je treba upoštevati interese imetnikov pravic. V zvezi z izjemo glede priobčitve javnosti za namene ponazoritve pri pouku in raziskovanju je v poročilu Gowers Review poudarjeno, da bo treba zagotoviti, da takšno (učno in raziskovalno) gradivo ne bo splošno dostopno javnosti[38], temveč le omejenemu krogu študentov in raziskovalcev. Podobno uvodna izjava 44 Direktive o avtorskih pravicah določa, da naj „določanje takšnih izjem ali omejitev s strani držav članic še posebej ustrezno odraža povečan ekonomski vpliv, ki ga lahko imajo takšne izjeme ali omejitve v kontekstu novega elektronskega okolja. Torej je mogoče, da je obseg določenih izjem ali omejitev še bolj omejen, kadar gre za določene nove rabe varovanih del in predmetov sorodnih pravic.“ Treba je najti pravo ravnotežje med zagotavljanjem ustrezne ravni zaščite za izključne pravice ter spodbujanjem večje konkurenčnosti evropskega izobraževanja in raziskav.

Vprašanja:

22. Ali bi morala znanstvena in raziskovalna skupnost sklepati licenčne sporazume z založbami, da bi izboljšala dostop do del za namene pouka ali raziskovanja? Ali obstajajo primeri uspešnih licenčnih sporazumov, ki omogočajo spletno uporabo del za namene poučevanja in raziskovanja?

23. Ali bi bilo treba izjemo za pouk in raziskovanje natančneje opredeliti, tako da bi vključevala tudi sodobne načine učenja na daljavo?

24. Ali bi bilo treba jasneje opredeliti, da izjema za pouk in raziskovanje ne velja le za gradivo, ki se uporablja v razredu ali izobraževalnih ustanovah, temveč tudi za uporabo del za študij doma?

25. Ali bi bilo treba uvesti minimalne obvezne predpise glede dolžine odlomkov del, ki jih je dovoljeno reproducirati ali dajati na voljo za namene pouka in raziskovanja?

26. Ali bi bilo treba uvesti minimalno obvezno zahtevo, da mora izjema veljati za pouk in za raziskovanje?

3.4. Vsebine, ki jih ustvarjajo uporabniki

Potrošniki niso zgolj uporabniki, temveč so vse pogosteje tudi ustvarjalci vsebin. Konvergenca vodi v razvoj novih načinov uporabe, ki izkoriščajo možnost IKT, da se v ustvarjanje in razširjanje vsebin vključijo tudi uporabniki. Spletne tehnologije druge generacije (Web 2.0), npr. blogi, podcasti, hitre strani (wikiji) in video sharing, uporabnikom omogočajo enostavno ustvarjanje besedil, videov ali slik in njihovo dajanje na voljo drugim. Uporabniki so tako bolj dejavno in v večji meri vključeni v ustvarjanje vsebin in razširjanje znanja. Vendar obstaja pomembna razlika med vsebinami, ki jih ustvarijo uporabniki, in že obstoječimi vsebinami, ki jih uporabniki le naložijo na splet in ki so običajno avtorsko zaščitene. V študiji OECD so vsebine, ki jih ustvarjajo uporabniki, opredeljene kot vsebine, ki so javno dostopne na internetu, ki kažejo določeno raven ustvarjalnega napora in ki nastajajo na neprofesionalen način“[39].

Direktiva zaenkrat ne vključuje nobene izjeme, ki bi omogočala uporabo obstoječih avtorsko zaščitenih vsebin za ustvarjanje novih ali izpeljanih del. Obveznost, da je treba razčistiti vprašanje avtorstva, preden se lahko da na voljo kakršna koli priredba avtorskega dela, je mogoče razumeti kot oviro inovacijam, saj onemogoča razširjanje novih, potencialno koristnih del. Vendar bi bilo treba pred uvedbo morebitne izjeme za prirejena dela skrbno določiti pogoje, pod katerimi bi bila uporaba prirejenih del dovoljena, da ne bi prišlo do navzkrižja z ekonomskimi interesi imetnikov pravic izvirnega dela.

Pojavljajo se predlogi, da bi bilo smiselno sprejeti izjemo za prirejene vsebine, ki jih ustvarjajo uporabniki. Zlasti Gowers Review priporoča uvedbo izjeme za „ustvarjalna, prirejena in izpeljana dela“[40] v skladu s preskusom v treh korakih iz Bernske konvencije. Poročilo upošteva dejstvo, da bi bilo to v nasprotju z veljavno Direktivo, in zato poziva k spremembi Direktive. Cilj take izjeme bi bil podpirati inovativno uporabo del in spodbujati ustvarjanje dodane vrednosti[41].

V Bernski konvenciji je priredba na prvi pogled zajeta v pravici reproduciranja[42] in pravici do dovoljevanja priredb. Izjema pri teh pravicah bi morala prestati preskus v treh korakih. Predvsem bi morala biti natančneje opredeljena in bi se morala sklicevati na posebno utemeljitev politik ali na določene vrste utemeljene uporabe. Prav tako bi morala biti omejena na uporabo kratkih delov (kratkih odlomkov, z izjemo posebno značilnih odlomkov), da ne bi posegala v pravico do dovoljevanja priredb[43].

V skladu z Direktivo nekatere izjeme potencialno omogočajo določeno fleksibilnost glede proste uporabe del. Razen prej omenjenih izjem člen 5(3)(d) predvideva izjemo za citate za namene, kot sta kritika ali ocena. Kritika in ocena sta torej zgolj primera situacij, v katerih je dovoljeno citiranje. To kaže, da je področje uporabe člena 5(3)(d) lahko široko, čeprav mora biti citat „v obsegu, ki ga zahteva poseben namen“ ter v skladu s „pošteno prakso“. Ob tem ni treba, da je „poseben namen“ komentarja sama analiza dela. Vendar lahko dolžina odlomka, ki v komentarju nekega dela velja za pošteno, lahko postane nepoštena, če se komentar nanaša na širše vprašanje. Druga izjema, ki pušča nekaj svobode glede področja uporabe, je izjema iz člena 5(3)(k) Direktive, ki dovoljuje uporabo „v namene karikature, parodije ali pastiša“. Čeprav ti načini uporabe niso opredeljeni, uporabnikom omogočajo ponovno uporabo delov obstoječih del za lastno ustvarjanje ali prirejanje.

Vprašanja:

27. Ali bi bilo treba določiti bolj natančna pravila glede tega, katera dejanja so ali niso dovoljena končnim uporabnikom, ki uporabljajo avtorsko zaščiteno gradivo?

28. Ali bi bilo treba v Direktivo uvesti izjemo za vsebine, ki jih ustvarjajo uporabniki?

4. POVABILO K PREDLOžITVI PRIPOMB

Kombinacija široko opredeljenih izključnih pravic in omejenih izjem poraja vprašanje, ali končni seznam izjem iz Direktive zagotavlja „pravično ravnotežje pravic in interesov med […] različnimi kategorijami imetnikov pravic in uporabnikov“[44].

Analiza, usmerjena v prihodnost, mora oceniti, ali je ravnotežje, ki ga zagotavlja Direktiva, še v skladu s hitro spreminjajočimi se razmerami. Tehnologije ter družbene in kulturne prakse predstavljajo nenehen izziv za to pravno zagotovljeno ravnotežje, medtem ko novi akterji na trgu, kot so spletni iskalniki, skušajo vključevati te spremembe v nove poslovne modele. Tak razvoj lahko povzroča tudi prenos vrednosti med različnimi subjekti, ki delujejo v spletnem okolju, ter vpliva na ravnotežje med lastniki digitalnih vsebin in ponudniki tehnologij za internetno navigacijo.

V teh razmerah naprošamo vse zainteresirane strani, da predložijo svoje odgovore na tehnična in pravna vprašanja, navedena v tej zeleni knjigi. Vprašanja so zgolj orientacijska; zainteresirane strani lahko predložijo tudi pripombe o vseh drugih temah, ki so obravnavane ali le na kratko omenjene v tej zeleni knjigi.

Odgovori in pripombe, ki se lahko nanašajo na vsa ali le nekatera od zgoraj navedenih vprašanj, morajo biti poslana na spodnji naslov do 30. novembra 2008:

markt-d1@ec.europa.eu.

Če želijo zainteresirane strani predložiti zaupne odgovore, naj v svojih prispevkih jasno označijo, kateri deli besedila so zaupni in se ne smejo objaviti na spletni strani Komisije. Vse druge prispevke, ki niso jasno označeni kot zaupni, Komisija lahko objavi.

[1] Izraz „gospodarstvo znanja“ se običajno uporablja za opis gospodarskih dejavnosti, ki niso odvisne od „naravnih“ virov (npr. zemlje ali mineralov), temveč temeljijo na intelektualnih virih, kot so spretnosti in strokovna znanja. V skladu z enim od temeljnih konceptov gospodarstva znanja se lahko znanje in izobrazba (za katera se uporablja tudi izraz „človeški kapital“) obravnavata kot tržno blago oziroma kot izobraževalni in intelektualni proizvodi in storitve, ki jih je mogoče izvažati z visokim donosom. Gospodarstvo znanja ima seveda večji pomen v regijah, kjer so naravni viri redki.

[2] Direktiva 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi, UL L 167, 22.6.2001, str. 10–19. Komisija je leta 2007 objavila poročilo, v katerem ocenjuje, kako so države članice prenesle člene 5, 6 in 8 Direktive v nacionalno zakonodajo in kako jih uporabljajo nacionalna sodišča. Glej poročilo „Report on the application of the Directive on the harmonisation of certain aspects of copyright and related rights in the information society (2001/29/EC)“, ki je dostopno na naslovu:http://ec.europa.eu/internal_market/copyright/copyright-infso/copyright-infso_en.htm.

[3] Direktiva 96/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 1996 o pravnem varstvu baz podatkov (UL L 77, 27.3.1996, str. 20–28).

[4] http://ec.europa.eu/internal_market/copyright/prot-databases/prot-databases_en.htm.

[5] COM(2007) 724 konč. z dne 20.11.2007 – Enotni trg za Evropo 21. stoletja.

[6] Raziskava Zveze evropskih založnikov je pokazala, da so letni prihodki od prodaje v knjižnem založništvu leta 2004 znašali 22 268 milijonov EUR. Leta 2004 je bilo izdanih več kot 620 000 novih knjig ali novih izdaj knjig, v knjižnem založništvu pa je polno zaposlenih približno 123 000 ljudi. Glej http://www.fep-fee.be/.

[7] Čeprav Skupnost ni podpisnica Bernske konvencije (niti ne more biti, ker je članstvo v Bernski konvenciji omejeno na države), mora v skladu s členom 9 Sporazuma TRIPS upoštevati določbe Konvencije.

[8] Priloga 1C k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije.

[9] Člen 13 Sporazuma TRIPS z naslovom „Omejitve in izjeme“ je splošna klavzula o izjemah, ki se uporablja za izključne pravice imetnikov avtorskih pravic. Organ Svetovne trgovinske organizacije za poravnavo sporov je v odločbi v zvezi z oddelkom 110(5) zakona Združenih držav o avtorskih pravicah podal razlago člena 13 Sporazuma TRIPS. Odbor je odločil, da morajo biti dovoljene izjeme na podlagi člena 13 ozko opredeljene in omejene na rabo de minimis. Izpolnjeni morajo biti vsi trije pogoji, tj. (1) izjema je omejena na nekatere posebne primere; (2) izjema ne nasprotuje normalnemu izkoriščanju dela in (3) izjema ne vpliva nerazumno na legitimne interese imetnika pravic.

[10] Glej odločbo Organa STO za reševanje sporov Združene države – oddelek 110(5) zakona Združenih držav o avtorskih pravicah , WT/DS160, z dne 15. junija 2000.

[11] Tako je na primer založba Elsevier, ki izdaja 2 200 strokovnih revij, uvedla storitev ServiceDirect, ki 10 milijonom znanstvenikov in raziskovalcev omogoča dostop do 8,7 milijonov člankov prek lastnega računalnika. Leta 2004 je založba Elsevier vzpostavila zbirko podatkov „Scopus“, ki obsega 16 000 revij vseh pomembnih založb, ki izdajajo znanstvene, tehnične in medicinske publikacije. Zagotavljajo tudi spletno storitev „MD Consult“, ki je namenjena strokovnjakom s področja zdravstvenega varstva in vsebuje najpomembnejše vire s področja medicine.

[12] http://www.ipo.gov.uk/about/about-consult/about-formal/about-formal-current/consult-copyrightexceptions.htm

[13] http://books.google.com

[14] Glej informacije na spletni strani oxfordske knjižnice:http://www.bodley.ox.ac.uk/librarian/CNIGoogle/CNIGoogle.htm.

[15] Tako je na primer založba HarperCollins pred kratkim uvedla več takih pobud, in sicer program „full access“ (celotna besedila izbranih knjig so določeno obdobje dostopna zastonj), program „Sneak Peek“ (bralci si lahko ogledajo 20 % vsebine številnih knjig dva tedna pred izidom) in program „Browse Inside“ (bralci lahko pregledajo 20 % vsebine knjig po njihovem izidu). Glej www.HarperCollins.com .

[16] Glej dogovorjeno izjavo glede člena 4(1) Pogodbe Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO) o avtorskih pravicah: „Pravica reproduciranja, kakor je določena v členu 9 Bernske konvencije, ter tam dovoljene izjeme, se v celoti uporabljajo v digitalnem okolju, zlasti za uporabo del v digitalni obliki. Hranjenje zaščitenega dela v digitalni obliki na elektronskem nosilcu pomeni reprodukcijo v smislu člena 9 Bernske konvencije“.

[17] Zvezno vrhovno sodišče Nemčije (BGH), 17. julij 2003, zadeva I WR 259/00, Paperboy (Sodišče je o zadevi odločilo pred začetkom izvajanja Direktive).

[18] Zadeva 06-55405, 9th Cir, 16. maj 2007.

[19] Regionalno sodišče v Bielefeldu, 8. november 2005, JurPC Web-Dok. 106/2006 in Regionalno sodišče v Hamburgu, 5. september 2003, JurPC Web-Dok 146/2004.

[20] Regionalno sodišče v Erfurtu, 15. marec 2007, 3 O 1108/05 – Bildersuche Suchmaschine Haftung.

[21] Na podoben način tudi spletni iskalniki argumentirajo dejstvo, da pred indeksiranjem vsebine spletnih strani ne pridobijo dovoljenja lastnikov avtorskih pravic. Trdijo namreč, da lahko lastnik vsebine zakodira sporočilo v besedilno datoteko z imenom „robots.txt“, če ne želi, da se vsebina spletne strani indeksira, in tako prepreči iskalniku, da bi vsebino razmnoževal. Če lastnik vsebine ne uporabi te tehnologije, upravljavci spletnih iskalnikov menijo, da jim s tem posredno dovoli razmnoževati in indeksirati vsebino.

[22] Zvezno vrhovno sodišče Nemčije (BGH), 17. julij 2003, zadeva I WR 259/00, Paperboy .

[23] „Gowers Review of Intellectual Property“ iz Združenega kraljestva na primer vsebuje priporočilo, naj Komisija spremeni Direktivo 2001/29/ES in uvede izjemo za osirotela dela. Danska in Madžarska sta razvili rešitve za osirotela dela (danska rešitev temelji na razširjenih kolektivnih licencah, madžarska pa na licencah, ki jih izda javni organ).

[24] US Copyright Office je januarja 2006 objavil poročilo o osirotelih delih. 24. aprila 2008 sta bila v senatu in predstavniškem domu vložena dva zakonska osnutka („Shawn Bentley Orphan Works Act“ in „Orphan Works Act of 2008“). Oba osnutka predlagata spremembo naslova 17 Kodeksa ZDA (US Code), in sicer tako, da bi dodali oddelek o izjemah in pravnih sredstvih, ki se nanašajo na osirotela dela.

[25] Kanadska rešitev temelji na neizključnih licencah, ki jih izdaja kanadski Copyright Board.

[26] Priporočilo Komisije z dne 24. avgusta 2006 o digitalizaciji in spletni dostopnosti kulturnega gradiva in digitalnem arhiviranju, 2006/585/ES, L 236/28.

[27] http://ec.europa.eu/information_society/activities/digital_libraries/hleg/hleg_meetings/index_en.htm

[28] Oddelki 31A–31F zakona o avtorskih pravicah za slabovidne osebe (Copyright (Visually Impaired Persons) Act) iz leta 2002.

[29] Oddelek 19(1)(3) in oddelek 22 zakona o avtorskih pravicah iz leta 2004.

[30] Člen 28A zakona 2121/1993.

[31] Člen 22(1)(2) zakona o avtorskih pravicah iz leta 2003.

[32] Študija o omejitvah in izjemah avtorskih pravic za slabovidne, ki jo je pripravil J. Sullivan za Stalni odbor za avtorske in sorodne pravice organizacije WIPO (2006), str. 71–72.

[33] Direktiva 96/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 1996 o pravnem varstvu baz podatkov (UL L 77, 27.3.1996, str. 20–28).

[34] Tak je bil primer v Franciji, kjer je bilo šele leta 2005, po podpisu skupne deklaracije Ministrstva za nacionalno izobraževanje kot predstavnika izobraževalnih ustanov in Ministrstva za kulturo kot predstavnika imetnikov pravic, za posamezna področja sklenjenih pet sporazumov o uporabi del za ponazoritev pri pouku in raziskovalnih dejavnostih. V postopku prenosa Direktive v nacionalno zakonodajo je bila izjema, ki ureja uporabo del za namene ponazoritve pri pouku in znanstvenem raziskovanju, zaradi posredovanja izobraževalnih ustanov in zlasti univerz prvič vključena v francoski zakon o intelektualni lastnini; ta določba, ki je nadomestila prejšnji sistem pogodb, bo začela veljati januarja 2009.

[35] Oddelek §52a nemškega zakona o avtorskih pravicah (UrhG) določa tudi, da morajo uporabniki plačati pravično nadomestilo imetniku pravic, ki je delo dal na voljo.

[36] Gowers Review of Intellectual Property 2006, odstavka 4.17 in 4.19.

[37] Gowers Review of Intellectual Property 2006, odstavek 4.15.

[38] Gowers Review of Intellectual Property 2006, odstavek 4.18.

[39] Participative Web and User-Created Content, OECD 2007, str. 9.

[40] Priporočilo št. 11.

[41] V poročilu je pojem priredbe („transformative use“) očitno uporabljen v smislu prava ZDA in se sklicuje na primer „semplanja“ v industriji hip hop glasbe. Vendar po pravu ZDA sama uporaba priredbe še ne ščiti pred kršitvijo avtorskih pravic, temveč je le eden od pogojev, ki jih je potrebno izpolnjevati za pravično uporabo v skladu z oddelkom 107 zakona ZDA o avtorskih pravicah.

[42] Člen 9 Konvencije.

[43] Bernska konvencija, člen 12, Pravica do priredbe, obdelave ali druge obdelave.

[44] Uvodna izjava 31.