52008DC0312

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 22.5.2008

COM (2008) 312 konč.

SPOROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

o obravnavi mednarodnega izziva jedrske varnosti in zaščite

(predložila Komisija)

SPOROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

o obravnavi mednarodnega izziva jedrske varnosti in zaščite

1. UVOD

Nesreča v Černobilu leta 1986 je bila vrhunec katastrofalnih posledic jedrskih elektrarn s pomanjkljivo konstrukcijo v državah z nizko varnostno kulturo in nezadovoljivim okvirom operativne varnosti ter nezadostnim regulativnim okvirom.

Verjetno bo število jedrskih elektrarn po svetu naraslo, saj bi radi mednarodni akterji izboljšali zanesljivost oskrbe z energijo, tako da bi povečali raznolikost mešanice energetskih virov in s tem ohranili gospodarsko konkurenčnost kljub najvišjim cenam nafte v zgodovini, zmanjšali emisije toplogrednih plinov ali se tovrstnim emisijam izognili.

Cilj tega sporočila je pregled varnostnih in zaščitnih izzivov, ki jih postavlja vse večja geografska razširjenost jedrske energije, in predlogi priporočil o:

1. ključnih vprašanjih, pri katerih EU zagotavlja dodano vrednost;

2. delovnem programu, ki temelji na geografskih in tehničnih prednostnih nalogah;

3. možnih elementih paketov jedrske varnosti in zaščite za pomoč tretjim državam.

2. RAZšIRJANJE UPORABE JEDRSKE ENERGIJE

Proizvodnja jedrske energije je ustaljen del mešanice energetskih virov v številnih razvitih državah in nekatere od njih bi rade razširile njeno uporabo. Rusija in Kitajska sta na primer objavili načrte o razširitvi svojih jedrskih zmogljivosti za več kot 20 GW vsaka do leta 2020. Rusija širi tudi svojo prodajo jedrske tehnologije; Kitajski in Indiji je prodala že več jedrskih elektrarn (v gradnji) in pred kratkim sklenila pogodbo za gradnjo jedrske elektrarne v Bolgariji.

Veliko držav, ki trenutno ne proizvajajo jedrske energije, je izrazilo zanimanje za gradnjo jedrskih elektrarn. Nekatere od njih so sosede EU (Jordanija, Egipt, Tunizija, Alžirija, Maroko, Belorusija), druge, kot so Saudova Arabija, Združeni arabski emirati, Vietnam, Tajska, Čile in Venezuela, pa so bolj oddaljene. Arabska liga in Svet za sodelovanje v Zalivu prav tako pri svojih članicah spodbujata uporabo jedrske energije. Nekatere od držav v teh skupinah se nahajajo v geopolitično negotovih regijah. Vprašanje jedrskega razvoja v Iranu je dobro znano.

EU ima visoko razvito jedrsko industrijo ter lahko zaradi svojih dolgoletnih izkušenj na tem področju sodeluje s partnerji, ki gradijo ali nameravajo zgraditi jedrske elektrarne, in zagotovi, da vsa jedrska dejavnost poteka v skladu z najvišjimi standardi varnosti in zaščite. Vprašanji varnosti in neširjenja jedrske tehnologije je treba obravnavati kot stebra politike EU, ki sta glede tega medsebojno povezana.

3. JEDRSKA VARNOST

3.1. Zapuščina programa za jedrsko varnost Tacis

Ob razpadu Sovjetske zveze leta 1991 so nekatere nove neodvisne države imele jedrske elektrarne različnih starosti in konstrukcij, a jim je primanjkovalo gospodarskih sredstev, neodvisnih zmogljivosti ali politik varnega upravljanja, da bi jih posodobile na raven zahodnih standardov. Mednarodna agencija za atomsko energijo je dobila nalogo, da prepozna pomanjkljivosti na področju jedrske varnosti v Srednji Evropi in v novih neodvisnih državah. Za obravnavo teh izzivov je bil ustanovljen program za jedrsko varnost Tacis, pri katerem se je upoštevala strategija G7, ki je bila sprejeta leta 1992 v Münchnu[1].

Nadaljevati je treba s pomočjo, ki se od leta 1991 zlasti v Rusiji in Ukrajini, v manjši meri pa tudi v Kazahstanu in Armeniji, zagotavlja v okviru programa za jedrsko varnost Tacis. Potrebna je okrepitev, nekatere tradicionalne sektorje, na primer podporo, ki se zagotavlja upravnim organom, pa bo treba ohraniti tudi v bližnji prihodnosti. Pomoč na lokaciji jedrskih elektrarn se razvija v varnost njihovega delovanja in se bo prav tako morala nadaljevati.

V Rusiji je pomembno nadaljevati s spremljanjem razvoja reaktorjev prve generacije, ki ne ustrezajo veljavnim mednarodno sprejetim standardom jedrske varnosti in za katere v EU velja, da jih je negospodarno posodabljati. To vprašanje bo treba začeti obravnavati v okviru trgovanja z električno energijo med sistemoma UCTE in IPS/UPS s ciljem, da se Rusija zaveže k predčasnemu zaprtju teh reaktorjev.

Nadaljevalo se bo čiščenje zapuščine severne flote v severozahodni Rusiji. Zaradi razgradnje in skladiščenja radioaktivnih odpadkov z jedrskih podmornic, ledolomilcev, plavajočih baz in kopenskih baz nastajajo resni tehnični in finančni problemi. ES je v okviru programa za jedrsko varnost Tacis prispevala 40 milijonov EUR v sklad za program 'jedrsko okno' okoljskega partnerstva severne dimenzije (NDEP) ter je na tem področju opravila več projektov in študij. Predvideno je nadaljnje financiranje.

V Ukrajini je EU pomemben donator Sklada za zaščitno zgradbo černobilskega reaktorja (CSF), v katerega je do zdaj prispevala približno 240 milijonov EUR, in Računa za jedrsko varnost (NSA), iz katerega se financirajo projekti v zvezi z razgradnjo na tej lokaciji. Oba sklada upravlja Evropska banka za obnovo in razvoj. Poleg tega Komisija izvaja druge projekte, vključno z industrijskim kompleksom za ravnanje s trdnimi radioaktivnimi odpadki (ICSRM), ki se financirajo iz programa Tacis v skupnem znesku približno 50 milijonov EUR. Za financiranje projektov v okviru CSF in NSA bodo potrebni dodatni prispevki. Instrument Euratoma za posojila je bil uporabljen za posojilo v višini 83 milijonov USD za financiranje programa posodobitve enot Rovno 4 in Khmelnitsky 2 (Projekt K2R4). Tako kot v Rusiji bo v bližnji prihodnosti še naprej zagotovljena podpora za jedrske upravne organe. Pomoč na lokaciji jedrskih elektrarn se razvija v smeri varnosti njihovega delovanja in se bo morala nadaljevati.

V memorandumu o soglasju o energetiki, ki je bil podpisan z Ukrajino leta 2005[2], je predvidena ocena varnosti ukrajinskih jedrskih elektrarn. Pred kratkim je bil sprožen skupni projekt Komisije, Mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA) in Ukrajine o tem vprašanju, ki je večinoma financiran v okviru instrumenta za sodelovanje na področju jedrske varnosti. EU je kot pogoj za podporo dokončnemu pristopu Ukrajine k Skupnosti za energijo postavila zadovoljivo oceno ravni jedrske varnosti v vseh delujočih ukrajinskih jedrskih elektrarnah. Za varnostno posodobitev teh elektrarn je zadolženo tudi ukrajinsko podjetje za distribucijo energije, kakor je bilo dogovorjeno v pogodbi za posojilo Euratoma za K2R4.

V Armeniji je jedrsko elektrarno Medzamor s sovjetskim reaktorjem prve generacije leta 1988 prizadel močan potres in so jo zato zaprli. Toda zaradi pomanjkanja energije se je vlada leta 1995 odločila ponovno zagnati enoto 2 navedene jedrske elektrarne. EU je ob izvajanju pritiska na Vlado Armenije za določitev točnega datuma zaprtja elektrarne in skladno z drugimi donatorji pod okriljem IAEA prispevala približno 25 milijonov EUR za izpeljavo najnujnejših sprememb na področju jedrske varnosti. Medtem je Vlada Armenije za okvirni datum zaprtja elektrarne določila leto 2016. Ta datum je nesprejemljiv za mednarodno skupnost in EU še vedno izvaja pritiske na Vlado Armenije za zgodnejše zaprtje. Toda da bi zmanjšali tveganje, ki ga zlasti za regijo južnega Kavkaza pomeni nadaljnje delovanje elektrarne, je treba nadaljevati s pomočjo za izvedbo najnujnejših ukrepov za kratkoročno izboljšanje varnosti.

V Kazahstanu je IAEA na prošnjo vlade za pomoč, naslovljene na mednarodno skupnost, vodila skupino mednarodnih donatorjev, ki je vzpostavila načrt za oceno območja za poskuse z jedrskim orožjem Semipalatinsk. Službe Komisije so pri tem delu obširno sodelovale, rezultat tega pa je bil projekt Komisije za pregled območja. Poleg tega bo Komisija še naprej financirala projekte za razgradnjo jedrske elektrarne Aktau.

Službe Komisije so še naprej aktivno udeležene v skupini G8 za jedrsko varnost in zaščito držav (NSSG), ki je prevzela dejavnosti delovne skupine za jedrsko varnost G7 (NSWG), ustanovljene leta 1992. Ta skupina je oblikovala program za izboljšavo jedrske varnosti v novih neodvisnih državah ter državah Srednje in Vzhodne Evrope, ki ga bo financirala mednarodna skupnost. Leta 1995 je NSWG izpogajala memorandum o soglasju med Ukrajino, G7 in Komisijo, na podlagi katerega so decembra 2000 zaprli zadnjo delujočo enoto v Černobilu. Skupina je bila dejavna pri iskanju dodatnih prispevkov, s katerimi bi pokrili sistematično naraščanje stroškov černobilskih projektov, ter sodelovala pri vodilnih mednarodnih pobudah na področju jedrske varnosti in zaščite.

3.2. Novi projekti na področju jedrske varnosti

Dejstvo, da veliko naših partnerjev razmišlja bodisi o tem, da bi začeli z jedrskim programom bodisi o razširitvi svojih obstoječih dejavnosti, pomeni nov izziv za EU.

Večina držav v razvoju, ki želi začeti program proizvodnje jedrske energije, trenutno nima zakonodajne in regulativne infrastrukture, ki je potrebna za zagotovitev, da je varnost glavno načelo pri odločitvah glede načrtovanja, gradnje in delovanja. Poleg tega te države pogosto nimajo potrebnih strokovnih zmogljivosti ali zadostne industrijske infrastrukture. Ta dejstva pomenijo izzive za EU na področju jedrske varnosti in zaščite. Nekatere države z obstoječimi programi na področju jedrske energije, zlasti tiste, pri katerih je predvidena hitra širitev, bodo morda potrebovale tudi precejšnjo zunanjo pomoč.

Ko se je leta 2006 končal program za jedrsko varnost Tacis, je bil sprejet nov instrument za sodelovanje na področju jedrske varnosti (INSC) z globalnim geografskim področjem delovanja, da bi se nadaljevale in razširile dejavnosti Komisije na področju jedrske varnosti in varnostnih ukrepov. Finančni viri v okviru tega instrumenta za obdobje 2007–2013 znašajo približno 524 milijonov EUR[3]. Poleg tega se bo posojilo Euratoma še naprej izvajalo za Rusijo, Ukrajino in Armenijo.

Ker se potreba po pomoči v Rusiji in Ukrajini zmanjšuje in nastajajo nove potrebe v državah zunaj novih neodvisnih držav, mora Komisija ponovno presoditi, kako bi prednostno obravnavala svoje dejavnosti s tretjimi državami[4] na področju jedrske varnosti in zaščite. Cilji prihodnje pomoči tretjim državam in sodelovanja z njimi so:

- izboljšanje kulture jedrske varnosti (vključno na stopnjah načrtovanja in delovanja),

- izboljšanje zaščite pred ionizirajočimi sevanji,

- obravnavanje problemov, ki so povezani z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom,

- pomoč pri izvajanju jedrskih varnostnih ukrepov.

Pri opredelitvi programov in projektov za dosego teh ciljev bodo upoštevane tudi omejitve, ki jih nalagajo razpoložljiva finančna sredstva in človeški viri.

3.3. Drugi instrumenti

EU ima pri razvoju sodelovanja na voljo več drugih sredstev. Vprašanja jedrske varnosti in zaščite zajema Pogodba Euratom, ki Komisiji ob privolitvi Sveta omogoča sklepanje mednarodnih sporazumov na tem področju[5]. S številnimi državami, med drugim z Avstralijo, Kanado, Švico, Združenimi državami, Japonsko, Argentino, Ukrajino in Uzbekistanom, so bili podpisani sporazumi, katerih cilj je spodbujanje sodelovanja pri miroljubni uporabi jedrske energije in jedrskih raziskavah.

EU je podpisala tudi sporazume na področju jedrske varnosti z državami, kot sta Ukrajina in Kazahstan. Skupnost sodeluje pri vedno večjem številu mednarodnih sporazumov s tretjimi državami in krepi sodelovanje z mednarodnimi organizacijami, zlasti z IAEA, pri spodbujanju neširjenja jedrske tehnologije, jedrske varnosti in zaščite.

Poleg tega politika Skupnosti za jedrske raziskave in izobraževanje/usposabljanje, ki vključuje program Euratom za fisijo v okviru sedmega okvirnega programa, razpolaga z viri za posredno in neposredno ukrepanje Skupnega raziskovalnega središča (SRS). S tem bi se lahko zagotovilo pomembno usklajevanje na področjih jedrske varnosti in zaščite.

4. JEDRSKA VARNOST IN NEšIRJENJE

4.1. Trenutno stanje

Jedrske varnosti (z drugimi besedami varno načrtovanje, delovanje in razgradnja jedrskih obratov ter upravljanje odlaganja odpadkov) ne moremo obravnavati ločeno od jedrske zaščite (fizična zaščita jedrskih obratov, preprodaja jedrskih materialov, nadzor nad viri neznanega izvora, zmogljivost odkrivanja, ukrepanje v nujnih primerih).

Glede na možno dvojno (miroljubno in vojaško) rabo nekaterih materialov, opreme in jedrskih objektov[6] bi lahko razvoj jedrske energije povečal tveganje širjenja jedrskega orožja[7]. Poleg tega obstajajo resni pomisleki, da bi lahko nedržavni akterji jedrsko tehnologijo, ki se uporablja v miroljubne namene, zlorabili v teroristične ali druge kriminalne namene. V boju proti tihotapljenju jedrskih materialov je potrebno vzpostavljanje novih zmogljivosti na nacionalni, regionalni in mednarodni ravni.

Za obravnavanje tveganj na področju jedrske varnosti je bilo pred kratkim sproženih več pobud z namenom, da se okrepijo mehanizmi IAEA za preverjanje, pravila o nadzoru jedrskega izvoza, nadzor meja in „večstranskost“ cikla jedrskega goriva[8]. Eden od ciljev skupne izjave o okrepljenem sodelovanju, ki jo pripravljata Komisija in IAEA, je tudi splošno zmanjšanje varnostnih tveganj na področju jedrske energije.

EU je navedene ukrepe podpirala prek Strategije EU proti širjenju orožja za množično uničevanje iz leta 2003 in z zagotavljanjem celovite podpore Resoluciji Varnostnega sveta Združenih narodov 1540 (april 2004). V skladu s sklepi Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose z dne 17. novembra 2003 EU v sporazume s tretjimi državami vstavlja tudi klavzulo o neširjenju. Poleg tega bo Komisija spodbujala ratifikacijo in izvajanje Konvencije o fizičnem varovanju jedrskega materiala in jedrskih objektov (kakor je bila spremenjena na Dunaju 8. julija 2005) v vseh državah, ki imajo civilni jedrski program ali ga nameravajo vzpostaviti.

Evropski program za varovanje ključne infrastrukture vključuje tudi zunanjo dimenzijo, ki predvideva sklenitev posebnih memorandumov o soglasju in izmenjavo najboljših praks s tretjimi državami z namenom povečanja varnosti ključne infrastrukture.

Prek programov Skupnosti in skupnih ukrepov Sveta je EU že od začetka devetdesetih let dvajsetega stoletja dejavna pri zmanjševanju tveganj širjenja orožja s posebnim poudarkom na državah Skupnosti neodvisnih držav in namerava z novosprejetim instrumentom za stabilnost reševati tveganja in nevarnosti po vsem svetu. Instrument obravnava različna vprašanja z namenom preprečevanja širjenja orožja za množično uničevanje[9]. Nazadnje se bodo tveganja širjenja orožja obravnavala tudi v okviru trenutnega pregleda evropske varnostne strategije.

Zanesljivost oskrbe z jedrskim gorivom je prav tako pomemben dejavnik za države, ki upravljajo jedrske elektrarne in za tiste, ki razmišljajo, da bi začele s programi jedrske energije. Dolgoročni oskrbovalni odnosi so pomembni za ponudnike in uporabnike jedrskih materialov v interesu stabilnega in predvidljivega delovanja trga. Euratom je sklenil sporazume za sodelovanje z glavnimi državami ponudnicami (npr. Avstralija, Kanada, ZDA, Kazahstan), ki zagotavljajo redna posvetovanja med pogodbenicami. Sporazumi vključujejo tudi klavzule o „miroljubni uporabi“ za jedrske materiale in določajo uporabo varnostnih ukrepov, ki ostanejo v veljavi tudi, kadar se jedrski materiali izvozijo v tretje države.

4.2. Prihodnje dejavnosti

Skupnost si bo še naprej prizadevala za zagotavljanje, da se bodo najvišji standardi ukrepov za neširjenje, varnost in zaščito, ki se nadalje razvijajo v okviru Skupnosti, spoštovali tudi na mednarodni ravni[10]. Skupnost bi morala premisliti o okrepljenem sodelovanju s tretjimi državami za spodbujanje neširjenja, varnosti in zaščite. Pri pogajanjih o mednarodnih sporazumih Euratom in njihovem podpisovanju bo Skupnost skušala svoje partnerje prepričati o pristopu k vsem zadevnim mednarodnim konvencijam. V tem smislu je treba opozoriti, da bo Komisija na Svet in Parlament naslovila posebno sporočilo o pristojnostih Skupnosti na podlagi Pogodbe Euratom na področju neširjenja.

5. DODANA VREDNOST EU

Katera koli država, ki namerava uporabljati jedrsko energijo v civilne namene in strogo spoštovati mednarodno priznane varnostne in zaščitne zahteve, se bo soočila z izzivi razvijanja zmogljivosti (na področju človeških in finančnih virov ter infrastrukture) in vzpostavljanja zakonodajnega okvira ter ustanov, ki so potrebne za spoštovanje mednarodnih obveznosti. EU lahko prek institucij Skupnosti in držav članic zagotovi precejšen prispevek na podlagi svojih obsežnih izkušenj pri ravnanju z jedrsko energijo, izvajanjem programa za jedrsko varnost Tacis (glej zgoraj) in številnimi instrumenti, ki jih ima na razpolago.

Posredovanje Komisije bo osredotočeno izključno na dejavnosti, s katerimi naj bi se izboljšala jedrska varnost in zaščita, vključno s študijami, razvijanjem zakonodaje, krepitvijo institucij, v nekaterih izjemnih primerih obstoječih jedrskih elektrarn pa tudi na opremo. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti usposabljanju na področju varnosti, zaščite in neširjenja, katerega cilj bi bil zmanjšati primanjkljaj polno usposobljenih človeških virov v zadevnih državah. Paket podpornih ukrepov bi bilo treba načrtovati s ciljem zagotavljanja trajnosti, tudi potem ko bo podpora EU prenehala.

6. MERILA NAčRTOVANJA PROGRAMOV ZA OBDOBJE 2007–2013

Sodelovanje z državami, ki so prejele pomoč v okviru programa Tacis se bo v bližnji prihodnosti nadaljevalo. Za ostale države bo prednost pri financiranju temeljila na strateških, geografskih in tehničnih merilih.

6.1. Strateška in geografska merila

V zvezi z jedrsko varnostjo in zaščito bi se morali za določanje prednosti pri dodeljevanju pomoči ob primernem trenutku upoštevati naslednji strateški in geografski premisleki:

- geografska, strateška in geopolitična pomembnost države za EU, vključno z geografsko bližino ter prispevkom instrumenta za sodelovanje na področju jedrske varnosti (NSC) in instrumenta za stabilnost (IfS) k doseganju ciljev evropske sosedske politike[11],

- pripravljenost države na sodelovanje in njene kvalifikacije v zvezi z neširjenjem,

- politična stabilnost države ter zlasti njena zmožnost, da finančno dolgoročno prispeva.

6.2. Tehnična merila

S tehničnega stališča je treba pri določanju prednosti za sodelovanje ES s tretjimi državami upoštevati naslednje vidike:

- resnost problemov[12] v zvezi z varnostjo državljanov in objektov ter zaščito,

- razvoj zanesljivega programa jedrske energije v državi v bližnji prihodnosti.

Različne tretje države so lahko uvrščene glede na trenutno stanje v zvezi z svojimi izkušnjami z jedrsko energijo in izkazanimi prizadevanji, in sicer:

- države z delujočimi jedrskimi elektrarnami,

- države, ki upravljajo raziskovalne reaktorje in bi želele začeti s programom jedrske energije ali ne,

- države brez jedrskih reaktorjev, ki nameravajo začeti s programom jedrske energije.

Poleg vprašanj jedrske varnosti bodo nekatere države morale izboljšati zaščito pred ionizirajočimi sevanji in biti deležne pomoči pri izvajanju varnostnih ukrepov.

7. SKLEPNA UGOTOVITEV

Med vse večjo geografsko razširjenostjo jedrske energije mora EU graditi na svoji ustaljeni politiki in strokovnem znanju ter nadaljevati svoje delo s partnerji za spodbujanje najvišjih standardov jedrske varnosti in zaščite.

Komisija bo skupaj s partnerji določila, kakšno pomoč je možno zagotoviti za podporo najboljših praks v obstoječih civilnih jedrskih programih, v primerih prihodnje vzpostavitve programov pa za zagotovitev polnega spoštovanja varnosti in zaščite v postopkih odločanja, pri oblikovanju in izvajanju načrtov ter pri nadaljnjem delovanju elektrarn.

[1] Vzporedni program je bil sprejet v okviru programa Phare za izvajanje izboljšav na področju jedrske varnosti v državah kandidatkah EU.

[2] Memorandum o soglasju o sodelovanju na področju energetike med Evropsko unijo in Ukrajino, ki so ga 1. decembra 2005 podpisali predsednik Evropskega sveta g. Blair, predsednik Evropske komisije g. Barroso in predsednik Ukrajine g. Juščenko.

[3] Porabili se bodo večinoma v okviru proračunske vrstice 19.060401.

[4] Države, ki jih zajema predpristopni instrument, so izključene. Načeloma so izključene tudi industrializirane države in države z visokimi dohodki.

[5] Poglavje 10 Pogodbe Euratom (člen 101).

[6] Kakor je navedeno v Uredbi Sveta (ES) št. 1334/2000 z dne 22. junija 2000 o vzpostavitvi režima Skupnosti za nadzor izvoza blaga in tehnologije z dvojno rabo.

[7] Glej Konvencijo o fizičnem varovanju jedrskega materiala in jedrskih objektov (kakor je bila spremenjena na Dunaju 8. julija 2005).

[8] Primer je globalno partnerstvo za jedrsko energijo (GNEP), ki ga vodijo ZDA in pri katerem bi združenje držav z napredno jedrsko tehnologijo zagotovilo storitve v zvezi z gorivom in reaktorje državam, ki „se strinjajo, da ne bodo izvajale dejavnosti gorivnega cikla“, kakršni sta bogatenje in recikliranje. To je dejansko pristop zakupa goriva, pri katerem ponudnik prevzame odgovornost za končno odstranjevanje izrabljenega goriva.

[9] Glavna proračunska vrstica za uporabo v ta namen bo 19.060201.

[10] Glej Sporočilo Komisije z dne 10. januarja 2007 o „energetski politiki za Evropo“, COM(2007) 1 konč., str. 18 in 19.

[11] V sosedskih državah, ki želijo začeti z jedrskim programom, sta zaradi svoje bližine Uniji zlasti pomembni regiji Magreb in Mašrek. Regija Srednjega Vzhoda je druga prednostna naloga.

[12] Prednost bi bilo morda treba nameniti državam z obstoječimi programi na področju jedrske energije, zlasti tistim, ki programe hitro širijo in ki prej še niso bile upoštevane.