31.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 76/38

—

meni, da si mora kohezijska politika zato, da bi ohranila trdnost konceptov vključevanja in solidarnosti, še naprej prizadevati za gospodarsko in socialno ravnotežje, ne da bi podlegla skušnjavi, da se preobremeni s preveč nasprotujočimi si cilji;

—

meni, da sta oba cilja, torej kohezija in rast, lahko – in tudi morata biti – združljiva, ker sta tesno povezana; poudarja, da je treba ugotoviti, kako lahko rast krepi kohezijo, ne pa, kako lahko kohezija podpira rast;

—

dvomi, da je smiselno instrumentom kohezijske politike dodeliti cilje na področju konkurenčnosti za strategijo rasti, in se opredeljuje za to, da se v okviru razmišljanj o prihodnjem oblikovanju strukturnih skladov proučijo učinki namenskega dodeljevanja sredstev v skladu z lizbonsko strategijo na rezultate ekonomske in socialne kohezije;

—

meni, da je treba proučiti možnosti za oblikovanje pomembnejših in celovitejših kazalnikov razvoja, ki na regionalni in lokalni ravni odražajo precejšnje razlike v dohodkih, razpoložljivosti javnih storitev, kakovosti zdravstvene oskrbe in ponudbi kulturnega in poklicnega izobraževanja;

—

izrecno opozarja, da mora kohezijska politika razpolagati s primernimi viri in sredstvi, če naj bi imela pomembno vlogo pri vzpostavljanju novega gospodarskega in socialnega ravnotežja, in meni, da je sedanja raven financiranja minimum, potreben za izpolnjevanje te naloge.

Poročevalka

:

Marta VINCENZI (IT/PES), županja Genove

1.

meni, da je vedno bolj pomembno, da se v kohezijski politiki poleg ekonomske in socialne kohezije upošteva tudi ozemeljska razsežnost, ker so razvojne razlike med regijami prisotne kljub razvoju in izboljšavam, poleg tega pa se povečujejo tudi strukturni problemi v regijah. Poudarja, da je treba zagotoviti ozemeljsko razsežnost skupaj s spoštovanjem načel enakosti in sorazmernosti;

2.

soglaša, da so ukrepi, ki jih financira Evropska unija, pokazali dodano vrednost. Na podlagi upravičenosti do pomoči je laže pritegniti javni in zasebni kapital ter hitreje razvijati inovacije v upravljanju in izvajanju;

3.

obžaluje, da Komisija še naprej zanemarja učinek vzvoda strukturnih skladov, in opozarja, da je v predhodnem mnenju na to temo predlagal določitev ocenjevalnega okvira za različne razsežnosti dodane vrednosti kohezijske politike;

4.

pozdravlja uvedbo koncepta regij v prehodnem obdobju, ki zajema sedanje regije v obdobju uvajanja (phasing-in) in sedanje regije v obdobju postopnega izločanja (phasing-out), pa tudi regije, ki po koncu obdobja financiranja 2007–2013 ne bodo več prejemale pomoči, ter podpira pripravo rešitev za te regije;

5.

pozdravlja posvetovanje pred objavo zelene knjige Komisije o ozemeljski koheziji, in ugotavlja, da vse udeležene strani še naprej priznavajo in podpirajo vlogo kohezijske politike pri graditvi Evropske unije;

6.

opozarja, da je bila v razpravi obravnavana možnost uvedbe novih in drugačnih meril za upravičenost do pomoči. Izražena je bila želja, da se poleg BDP in BND upoštevajo tudi demografska in naselitvena struktura (podatki o gostoti prebivalstva, demografsko staranje in stopnja starostne odvisnosti), trg dela, ponudba storitev, urejanje prostora, mestna in podeželska razsežnost, naravne in kulturne dobrine ter okoljski in podnebni dejavniki. Za vse te dejavnike bi lahko rekli, da vplivajo na gospodarski in socialni razvoj. Skupni kazalniki za določitev območij, ki so upravičena do pomoči, so se sicer obnesli, vendar pa bi bilo treba za konkretno oceno učinkovitosti kohezijske politike uporabiti obsežnejše kazalnike na podlagi širše „palete podatkov“;

7.

se opredeljuje za to, da se pri vsebinskem ocenjevanju razvojnih neenakosti in napredka na področju kohezije poleg BDP in BND upoštevajo tudi trg dela (podatki o zaposlenosti, mobilnosti in izobraženosti), ponudba storitev (podatki o dostopu, učinkovitosti in razširjenosti) in urejanje prostora (podatki o velikosti, kontinuiteti in policentrizmu), demografska in poselitvena struktura (podatki o gostoti prebivalstva, staranju prebivalstva in stopnji starostne odvisnosti), stopnja izobrazbe prebivalstva, naložbe v raziskave in inovacije (podatki o virih za raziskave, razvoj in inovacije glede na BDP) ter posebne geografske značilnosti nekaterih regij (kot so najbolj oddaljene, otoške ali gorske regije);

8.

meni, da bodo izzivi, povezani s podnebnimi spremembami, in problemi oskrbe z energijo še naprej na različne načine in v različnem obsegu vplivali na celo vrsto področij gospodarskega in družbenega razvoja in s tem tudi na prizadevanja in zmogljivosti kohezijske politike;

9.

opozarja, da so najbolj oddaljene regije in otoška območja posebej izpostavljena tem novim izzivom, vendar pa EU ponujajo priložnost, da tam v naravnih okoliščinah proučuje vpliv teh problemov in išče rešitve zanje, kar bi koristilo celotni EU;

10.

poudarja, da so regionalne statistike resda zelo pomemben instrument za izboljšanje meril upravičenosti ali spremembo kazalnikov razvoja, da pa je podatke, ki so na razpolago, v mnogih državah članicah včasih težko uporabljati ali obdelovati, če pa še niso na razpolago, pa se lahko izkaže, da jih je težko pridobiti ali vrednotiti.

11.

opozarja, da bo cilj tudi v prihodnje spodbujanje kohezije v Evropi z zmanjševanjem razvojnih razlik. Zato bi morala podpora biti v prvi vrsti namenjena gospodarsko šibkejšim regijam, čeprav mora biti kohezijska politika na voljo vsem evropskim območjem, če naj bi bila uspešna in pomembna za vse;

12.

meni, da je glavni izziv v tem, da se pospeši proces dohitevanja pri regijah z razvojnim zaostankom in še posebej vključevanje regij novih držav članic, kot to redno in pravilno navajajo različna poročila Evropske komisije o kohezijski politiki;

13.

meni, da bi morali posebno prednost nameniti ugotavljanju in odpravljanju infrastrukturnih primanjkljajev;

14.

poudarja, da je cilj kohezijske politike krepitev gospodarske, socialne in ozemeljske kohezije in v okviru tega tudi prispevek k vsem sektorskim ukrepom Evropske unije ali vsem nacionalnim ukrepom držav članic;

15.

meni, da je povezovanje sektorskih ukrepov in ukrepov kohezijske politike še zelo šibko in da bi krepitev celostnega pristopa zahtevala določitev horizontalnih ciljev, da bi uskladili predvsem razvoj na področju kmetijstva, varstva okolja, energije in prometa;

16.

meni, da je zaradi sedanjega gospodarsko-političnega stanja potreba po povezovanju in združevanju v okviru projektov mreženja in grozdenja še močnejša ne glede na omejitev območij;

17.

meni, da sta oba cilja, torej kohezija in rast, lahko – in tudi morata biti – združljiva, ker sta tesno povezana; poudarja, da je treba ugotoviti, kako lahko rast krepi kohezijo, ne pa, kako lahko kohezija podpira rast;

18.

dvomi, da je smiselno instrumentom kohezijske politike dodeliti cilje na področju konkurenčnosti za strategijo rasti, in se opredeljuje za to, da se v okviru razmišljanj o prihodnjem oblikovanju strukturnih skladov proučijo učinki namenskega dodeljevanja sredstev v skladu z lizbonsko strategijo na rezultate ekonomske in socialne kohezije;

19.

poudarja, da bi racionalizacija postopkov po mnenju vseh strani pomagala olajšati upravljanje skladov, vendar opozarja, da reforme ne smejo zmanjšati dodane vrednosti vključevanja regionalnih in lokalnih skupnosti pri oblikovanju politike Skupnosti, ki poteka na več ravneh;

20.

meni, da je pravno in upravno okolje za uspeh kohezijske politike bistvenega pomena, in opozarja, da je krepitev institucij eden najdragocenejših in najmanj očitnih instrumentov za izvajanje ukrepov in s tem za delovanje kohezijske politike;

21.

opozarja, da je treba upoštevati vse večjo konkurenco med evropskimi regijami na področju produktivne in upravne učinkovitosti v okviru ekonomske in socialne kohezije, ker je ta konkurenca pomembna za privabljanje tujih naložb in za vključevanje v svetovno gospodarstvo;

22.

pozdravlja razvoj novih in inovativnih instrumentov finančnega inženiringa v okviru kohezijske politike (npr. obnovljivi skladi) in hkrati opozarja, da je načelo sofinanciranja dragocen in učinkovit instrument za ohranjanje dodane vrednosti kohezijske politike;

23.

poudarja velikanski prispevek, ki bi ga lahko kohezijska politika dodala k prepoznavnosti evropskega projekta, in poudarja, da mora Komisija v sodelovanju z državami članicami ter regionalnimi in lokalnimi skupnostmi poiskati najbolj učinkovit način za obveščanje evropskih državljanov o prednostih in rezultatih kohezijske politike.

24.

poudarja, da so načela sedanje evropske kohezijske politike – to so koncentracija, načrtovanje programov, sofinanciranje, dodatnost in partnerstvo – dokazala svojo vrednost, in meni, da morajo biti tudi v prihodnje v središču delovanja Skupnosti;

25.

opozarja, da mora evropska kohezijska politika tudi v prihodnje temeljiti na tesnem partnerstvu med vsemi ravnmi upravljanja, kar pomeni vse močnejšo udeležbo lokalnih in regionalnih skupnosti v vseh fazah, od opredeljevanja projektov do ocenjevanja programov;

26.

poudarja pomen ozemeljskega sodelovanja za vse vidike kohezijske politike glede dodane vrednosti in prepoznavnosti na lokalni ravni in v zvezi s tem meni, da kaže v celoti izkoristiti možnosti, ki jih ponuja novi instrument, Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje;

27.

poziva k okrepitvi urbane razsežnosti kohezijske politike in opozarja, da so mestna območja pogosto gonila gospodarske rasti, da pa se soočajo tudi s hudimi težavami zaradi gospodarskih razlik, socialne neenakosti in kulturne izolacije;

28.

opozarja, da je pri odpravljanju težav podeželskih in mestnih območij potrebno večje usklajevanje, ker so odnosi med mestom in podeželjem bistven element celostne politike razvoja podeželja;

29.

priporoča, da se instrumenti razvoja podeželja vključijo v splošno kohezijsko politiko, ker se iz strukturnih skladov že financirajo številne aktivnosti z vzporednimi cilji in bi bila to lahko najboljša možnost za preprečitev podvajanja projektov in ukrepov;

30.

predlaga sodelovanje med upravnimi organi in statističnimi uradi za pripravo novih instrumentov regionalne statistike in s tem za primerno in ciljno usmerjeno oceno učinkov kohezijske politike, da bi še bolje opredelili razvojne kazalnike ali primerno določili merila za upravičenost do pomoči;

31.

meni, da je treba proučiti možnosti za oblikovanje pomembnejših in celovitejših kazalnikov razvoja, ki na regionalni in lokalni ravni odražajo precejšnje razlike v dohodkih, razpoložljivosti javnih storitev, kakovosti zdravstvene oskrbe in ponudbi kulturnega in poklicnega izobraževanja;

32.

poudarja, da bi možnost izkoriščanja integrativnih oblik financiranja, kot so obnovljivi skladi s tveganim kapitalom in posojila z ugodno obrestno mero ali zavarovana posojila, lahko imela pozitiven multiplikacijski učinek, ne da bi vplivala na sistem pomoči v okviru kohezijske politike;

33.

meni, da bodo morale v prihodnosti oblasti, predvsem lokalne in regionalne skupnosti, več vlagati v zagotavljanje ali podporo storitev splošnega pomena, da se zapolnijo obstoječe vrzeli, predvsem na področju javnih storitev in prometa;

34.

opozarja, da se države članice Evropske unije soočajo z demografskim izzivom postopnega staranja prebivalstva, in poudarja, da se ta sprememba med drugim kaže z rastočim povpraševanjem po javnih storitvah (predvsem na zdravstvenem in socialnem področju), ki vsem zagotavljajo enako učinkovitost in kakovost;

35.

meni, da se mora poenostavitev kohezijske politike opirati na načela subsidiarnosti in sorazmernosti in da je treba pri tem obveznosti poročanja in nadzorne postopke prilagoditi obsegu posegov in lokaciji projektov, da se zmanjšajo stroški in decentralizira upravljanje.

36.

meni, da mora Evropska unija priznati in okrepiti ozemeljsko razsežnost kohezijske politike, da se omogoči uravnotežen in trajnostni gospodarski in socialni razvoj različnih regij, pa tudi policentričen in harmoničen razvoj znotraj regij samih;

37.

poudarja, da kohezija še vedno ostaja velik izziv, ker precejšnje razlike v gospodarskem in družbenem razvoju med različnimi regijami in tudi v samih regijah še naprej ostajajo, od zadnje širitve EU pa so se celo povečale;

38.

meni, da si mora kohezijska politika zato, da bi ohranila trdnost konceptov vključevanja in solidarnosti, še naprej prizadevati za gospodarsko in socialno ravnotežje, ne da bi podlegla skušnjavi, da se preobremeni s preveč nasprotujočimi si cilji;

39.

izrecno opozarja, da mora kohezijska politika razpolagati s primernimi viri in sredstvi, če naj bi imela pomembno vlogo pri vzpostavljanju novega gospodarskega in socialnega ravnotežja, in meni, da je sedanja raven financiranja minimum, potreben za izpolnjevanje te naloge, ter da se mora odzvati tudi na pritiske obvladovanja izdatkov, ki so posledica svetovne finančne krize, torej razmer, v katerih je treba bolj odločno izvajati kohezijsko politiko;

40.

ugotavlja, da je treba vztrajati pri evropski razsežnosti kohezijske politike, in zavrača vsak poskus vnovične nacionalizacije delovanja Skupnosti. Dodana vrednost delovanja na ravni Skupnosti je tudi dejstvo, da gre za veliko skupno politično področje z jasnimi strateškimi cilji, ki je zmožno obvladati kontinentalne in globalne izzive ter se prilagoditi regionalnim in lokalnim potrebam;

41.

poudarja učinek vzvoda kohezijske politike, saj imajo naložbe dolgoročne strukturne učinke za gospodarstvo na regionalni in lokalni ravni ter precejšnje učinke na krepitev usposobljenosti uprav in podjetij, spodbujajo pa tudi inovativne koncepte razvoja in zaposlovanja;

42.

poziva k uporabi novih finančnih instrumentov, ki bi lahko enostavneje in učinkoviteje prispevali k naložbam, zlasti v regijah, v katerih so potrebna prestrukturiranja in inovacije, predvsem za spodbujanje vloge in razvoja MSP;

43.

opozarja, da morajo biti lokalne in regionalne skupnosti v skladu z načelom subsidiarnosti udeležene v vseh fazah, od načrtovanja do ocenjevanja, saj predstavljajo raven upravljanja, ki je najbliže končnim naslovnikom in glavnim nosilcem odločanja na področju kohezijske politike.