31.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 76/58

—

poudarja, da mora biti najvišji cilj ukrepov, ki segajo prek nacionalnega okvira, ustvarjanje evropske dodane vrednosti. Zato se Odbor pridružuje zahtevi Komisije, da je treba bolje izkoriščati – na skupnih vrednotah temelječo – raznolikost šolskih sistemov v Evropi s številnimi inovativnimi in odličnimi postopki;

—

opozarja, da bo treba različno stopnjo decentralizacije v posameznih državah članicah upoštevati tudi v prihodnje. V mnogih državah članicah so za šolstvo pristojne lokalne in regionalne oblasti, zato je pomembno dobro skupno politično in upravno delovanje vseh ravni, prav tako pa tudi priprava skupnih politik. Šolstvo bo mogoče najuspešneje izboljšati, če bodo v tem procesu aktivne partnerke lokalne in regionalne oblasti, ki bodo prevzele odgovornost za razvoj izobraževanja na svojem območju;

—

meni, da pri tem ne smemo pozabiti, da se ne izobražujemo le v šoli, temveč tudi v predšolskih ustanovah in vsakdanjem življenju zunaj šole, npr. v družini, med preživljanjem prostega časa z vrstniki, v virtualnih okoljih ali prek medijev. Odgovorni za izobraževanje ali za mladinsko politiko bi morali poskušati gledati na mlade, za katere skrbijo, ob upoštevanju vseh njihovih življenjskih okoliščin, in zato izvenšolske procese izobraževanja ter njihov vpliv na šolsko in neformalno izobraževanje po možnosti vključiti v svoje premisleke;

—

ugotavlja, da velik del predšolske ponudbe v vsej Evropi financirajo lokalne in regionalne oblasti, ki to ponudbo že dolgo let po svojih močeh stalno dograjujejo in izboljšujejo. Veliko projektov pa je bilo – in je – mogoče začeti samo s podporo iz sredstev evropskih programov, npr. spodbujanje zgodnje večjezičnosti med otroci, predvsem v obmejnih regijah. Odbor meni, da bi morali spodbujevalni ukrepi EU v takšnih primerih ponujati več kontinuitete, s čimer bi preprečili, da bi bili dobri projekti zaradi pomanjkanja denarja že po nekaj letih ustavljeni, pridobljeno izkustveno znanje pa bi bilo izgubljeno.Za nadaljevanje teh projektov je treba predvideti finančno podporo EU;

—

s tega vidika od novega programa Comenius Regio pričakuje več manevrskega prostora za lokalne in regionalne oblasti pri odločanju o tem, čemu želijo pri spodbujanju projektov namenjati prednost;

—

ponuja Komisiji svojo podporo pri sodelovanju, ki ga Komisija predlaga. Vnovič poudarja, da bi moralo sodelovanje potekati predvsem v obliki neposredne izmenjave izkušenj med službami, ki so v državah članicah in regijah odgovorne za izobraževalno politiko.

Poročevalka

:

Helma KUHN-THEIS (DE/EPP), poslanka posarskega deželnega zbora

1.

pozdravlja sporočilo Komisije Krepitev kompetenc za 21. stoletje: agenda za evropsko sodelovanje v šolstvu. Sporočilo navaja glavne izzive, s katerimi se soočajo šolski sistemi v Evropi. V veliki meri soglaša s Komisijo glede njene analize problemov in iz tega izpeljanih sklepov. V celoti se strinja predvsem z mnenjem Komisije, da je treba naložbam v mladino – predvsem na področju izobraževanja – nameniti največjo prednost;

2.

meni, da bi bilo v veliko pomoč, če bi bila Komisija poskusila oceniti red velikosti finančnega angažmaja lokalnih in regionalnih oblasti, povezanega z izvajanjem njenih predlogov;

3.

meni namreč, da je obvladovanje problemov, ki jih ugotavlja Komisija, že marsikje v žarišču prizadevanj, ne samo držav članic, temveč tudi lokalnih in regionalnih oblasti. Zato Odbor obžaluje, da Komisija v svojih premislekih ne obravnava prispevka, ki ga za reševanje zastavljenih vprašanj že dajejo lokalne in regionalne oblasti zaradi svojih raznoterih pristojnosti v izobraževalnem sektorju, kot tudi zaradi natančnega poznavanja krajevnih in regionalnih razmer ter dejstva, da bodo prispevale tudi finančna sredstva in strokovno znanje;

4.

po drugi strani pa meni, da je vsekakor treba še marsikaj storiti glede ključne vloge izobraževanja za gospodarsko rast in blaginjo v Evropi ter zaradi izrednega pomena šolske izobrazbe za vseživljenjsko učenje. Zato načelno zagovarja predlog krepitve evropskega sodelovanja v šolstvu;

5.

obenem poudarja, da mora biti najvišji cilj ukrepov, ki segajo prek nacionalnega okvira, ustvarjanje evropske dodane vrednosti. Zato se Odbor pridružuje zahtevi Komisije, da je treba bolje izkoriščati – na skupnih vrednotah temelječo – raznolikost šolskih sistemov v Evropi s številnimi inovativnimi in odličnimi postopki. To posebej velja za pristop Komisije, da se službe, ki so na lokalni, regionalni in nacionalni ravni odgovorne za oblikovanje in vsebino izobraževalnih sistemov, podpre z olajševanjem izmenjave dobrih praks;

6.

opozarja, da bo treba različno stopnjo decentralizacije v posameznih državah članicah upoštevati tudi v prihodnje. V mnogih državah članicah so za šolstvo pristojne lokalne in regionalne oblasti, zato je pomembno dobro skupno politično in upravno delovanje vseh ravni, prav tako pa tudi priprava skupnih politik. Šolstvo bo mogoče najuspešneje izboljšati, če bodo v tem procesu aktivne partnerkelokalne in regionalne oblasti, ki bodo prevzele odgovornost za razvoj izobraževanja na svojem območju;

7.

meni, da je omejitev sporočila na strukturiranost evropskega sodelovanja v šolstvu legitimen in izvedljiv pristop. Vendar pri tem ne smemo pozabiti, da se ne izobražujemo le v šoli, temveč tudi v predšolskih ustanovah in vsakdanjem življenju zunaj šole, npr. v družini, med preživljanjem prostega časa z vrstniki, v virtualnih okoljih ali prek medijev. Odgovorni za izobraževanje ali za mladinsko politiko bi morali poskušati gledati na mlade, za katere skrbijo, ob upoštevanju vseh njihovih življenjskih okoliščin, in zato izvenšolske procese izobraževanja ter njihov vpliv na šolsko in neformalno izobraževanje po možnosti vključiti v svoje premisleke.

8.

poudarja ugotovitev Komisije, da je pridobivanje kompetenc v pomembni meri odvisno od učencev samih, „s kritičnim razmislekom o svojih učnih ciljih, obvladovanjem učenja s samodisciplino, avtonomnim delom in sodelovanjem, iskanjem informacij in po potrebi podpore ter izkoriščanjem vseh možnosti, ki jih prinašajo informacijske in komunikacijske tehnologije“ (točka 2.3). Prav v družbi, v kateri postaja sposobnost vseživljenjskega učenja vse pomembnejša, sta „učiti se učiti“ in samostojno učenje bistvenega pomena in ju je treba spodbujati kot ključni spretnosti;

9.

zato je po njegovem mnenju pomembno, da imajo šole prepričljiv koncept izobraževanja, da učenci razumejo, kako je sestavljen pouk, ki ga obiskujejo, in kaj se od njih pričakuje. Značilnosti učenja otrok in mladostnikov bi morala biti pozitivna pričakovanja, sprejemanje, spodbujanje in usmerjenost;

10.

se pridružuje mnenju, da bi morale reforme učnih načrtov izhajati iz celostnega pristopa, ki pomeni „vsestransko vključevanje učiteljev, učencev in drugih akterjev“ (točka 2.5), pri čemer je zlasti pomembno vključevanje staršev. Pri tem bi morali od šolskega sistema veliko pričakovati, vendar se obenem zavedati, da šole resda lahko dosežejo veliko, vendar so tudi močno odvisne od okvirnih družbenih razmer. To lahko ponazorita dva primera: prizadevanja šol obrodijo več, če je bil v družini in predšolskem obdobju že ustvarjen pozitiven odnos do učenja. Proti koncu šolanja so signali, ki prihajajo iz gospodarstva in s trga dela, prav tako zelo pomembni za učno motiviranost mladostnikov; Šole lahko poleg tega podpirajo novo kulturo državljanstva, npr. z:

11.

soglaša s Komisijo, da je spodbujanje sposobnosti branja ena osrednjih nalog šole. Marsikatera od strategij spodbujanja, ki jih navaja Komisija, je – predvsem v šolskem okolju – značilna naloga regionalnih in lokalnih skupnosti: npr. spodbujanje jezikovnega znanja družin in izboljševanje bralne infrastrukture. Oprema šol, mediatek in rekreacijskih objektov, ki jo večidel financirajo lokalne in regionalne skupnosti, je pomemben dejavnik tudi za razvoj pozitivnega odnosa do matematike, informatike, naravoslovja in tehnike (MINT);

12.

poudarja, da je treba poleg pridobivanja znanja pisanja in branja v šoli spodbujati tudi razvoj znanj na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij (digitalna pismenost), kar bo otroke in mladostnike najbolje pripravilo na samostojno življenje in jim omogočilo, da z uporabo sodobnih informacijskih tehnologij ustvarjajo dodano vrednost za lasten razvoj in za razvoj celotne družbe;

13.

soglaša z mnenjem Komisije, da so pomembni posamezniku prilagojeni učni pristopi, pa tudi namen, s katerim se ocenjuje. Ocenjevanje naj bi bilo formativno, torej usmerjeno v prihodnost; cilj naj bi bil učinkovitejše nadaljnje učenje. Vendar pa so ocenjevanja pogosto sumativna, torej zaključna, in uporabljajo se zgolj za razvrstitev učencev. Tu je po mnenju Odbora treba še marsikaj izboljšati pri izobraževanju in nadaljnjem usposabljanju učiteljev, k čemur lahko prispevajo tudi evropski programi za razširjanje novih spoznanj, predvsem če zajamejo učitelje, ki se izobražujejo in dodatno usposabljajo;

14.

meni, da je besedilo v tretji alineji povzetka – „usvojitev vsestranskega načina razvijanja kompetenc, ki bi vključeval kurikulum, učna gradiva, izobraževanje učiteljev …“ – nesrečno izbrano, ker manjka pojasnilo, da s tem ni mišljen način, ki bi bil usklajen v vsej Evropi, temveč da gre za spodbudo državam članicam in tistim, ki so tam odgovorni za izobraževalni sistem;

15.

meni, da je vzgoja za podjetniški duh tesno povezana s prej že obravnavanim načelom, da bi bilo treba nasploh spodbujati razvoj k samostojnim osebnostim, ki so pripravljene same dajati pobude – in to ne samo na gospodarskem področju, temveč tudi kot državljani, s prevzemanjem odgovornosti za skupnost. Zato mora šola razviti kakovostno učenje za vse učence (poglavje 3 sporočila Komisije), se predstavljati kot skupnost, ki izobražuje s kognitivnega, kulturnega in socialnega vidika, ter ne le posredovati znanje, temveč tudi vzgajati za državljanstvo. V tem oziru je pomembno tudi tesno sodelovanje s krajevnim in regionalnim gospodarstvom.

16.

se brez zadržkov pridružuje zavzemanju Komisije za boljše učne vsebine za predšolske otroke. Izrecno poudarja ugotovitev, da sta „izboljševanje zagotavljanja predšolskega izobraževanja in večanje njegove dostopnosti […] nemara najpomembnejša prispevka šolskih sistemov k izboljšanju možnosti za vse in doseganju lizbonskih ciljev“. V predšolskih ustanovah se gradijo temelji poznejšega učnega uspeha v celotnem času šolanja. To ne velja samo za otroke iz prikrajšanih skupin; dobro predšolsko izobraževanje koristi vsem. Z vključenostjo v predšolske programe imajo otroci dejansko prvo priložnost za približevanje znanju. Ti programi namreč predvidevajo socialno-pedagoške dejavnosti, ki že od najzgodnejših let ustvarjajo temelje za pozitivno socializacijo in pozitivni odnos do prevzemanja obveznosti in učenja ter temelje za vključenost družin v izobraževanje njihovih otrok. Inovativne učne metode, ki se pogosto uporabljajo v predšolskih programih, so lahko z ustreznimi spremembami koristne tudi na naslednjih ravneh izobraževanja. Vendar Odbor iz previdnosti opozarja, da celo najboljša možna organizacija predšolskega učenja ne odvezuje učiteljev v nadaljnjem izobraževanju odgovornosti za to, da pri svojih učencih ohranjajo in razvijajo veselje do odkrivanja in učenja;

17.

ugotavlja, da velik del predšolske ponudbe v vsej Evropi financirajo lokalne in regionalne oblasti, ki to ponudbo že dolgo let po svojih močeh stalno dograjujejo in izboljšujejo. Veliko projektov pa je bilo – in je – mogoče začeti samo s podporo iz sredstev evropskih programov, npr. spodbujanje zgodnje večjezičnosti med otroci, predvsem v obmejnih regijah. Odbor meni, da bi morali spodbujevalni ukrepi EU v takšnih primerih ponujati več kontinuitete, s čimer bi preprečili, da bi bili dobri projekti zaradi pomanjkanja denarja že po nekaj letih ustavljeni, pridobljeno izkustveno znanje pa bi bilo izgubljeno. Za nadaljevanje teh projektov je treba predvideti finančno podporo EU;

18.

s tega vidika od novega programa Comenius Regio pričakuje več manevrskega prostora za lokalne in regionalne oblasti pri odločanju o tem, čemu želijo pri spodbujanju projektov namenjati prednost;

19.

podpira Komisijo pri njeni zahtevi po več pravičnosti v izobraževalnem sistemu, vendar se ne more pridružiti njenim trditvam o razhajajočih se rešitvah v posameznih državah članicah, ker so te trditve v nekaterih primerih preveč posplošene. To se npr. nanaša na vprašanje, ali naj bi učence prej ali pozneje razvrščali v šole, v katerih učenci ob zaključku šolanja prejmejo kvalitativno različna spričevala. Študija podjetja McKinsey iz leta 2007 (1) ugotavlja, da je za učni uspeh veliko pomembnejša struktura pouka kot pa organizacija šolskega sistema. Kot Komisija pravilno ugotavlja drugje v svojem sporočilu (v poglavju 4), bi si morali zato bolj prizadevati za izboljšanje kakovosti izobraževanja učiteljev;

20.

meni, da je pomembno, da si vse države članice prizadevajo za še bolj enake možnosti za vse pri dostopu do šolske izobrazbe. Cilj je, da bi vsi lahko dosegli dostop do visokokakovostne šolske izobrazbe ter da socialne in gospodarske neenakosti za uspešnost izobrazbe ne bi imele odločilnega pomena;

21.

se zaveda, da se učenci iz priseljenskih okolij povečini soočajo z zelo zapletenimi težavami in da jim je zato treba namenjati posebno pozornost. Zato pozdravlja zeleno knjigo Komisije o tej tematiki (2), o kateri bo Odbor regij pripravil samostojno mnenje. Glede tega je treba podpirati prizadevanja šol za zagotovitev vključevanja tujih otrok in mladostnikov ter njihovih družin s ponudbami medkulturnega izobraževanja, ki namenjajo pozornost vsem in zagotavljajo spoštovanje različnosti. Razumevanje globoke povezave jezika in kulture poudarja pomen učenja jezikov, od ustnega in pisnega znanja jezika države gostiteljice kot sredstva za komuniciranje in navezovanje stikov, do ohranjanja jezika države izvora, pri čemer gre za priznavanje identitete in spoštovanje različnosti;

22.

meni, da je zelo bistvena naloga šole, da podpira šibke in prikrajšane učence, krepi njihovo samozaupanje, priznava njihov napredek in jim kaže poti do uspeha, ki kolikor mogoče ustrezajo njihovim osebnim sposobnostim in potrebam. Pri tem pa ne bi smeli pozabiti, da imajo učenci z dobrimi predispozicijami in darom hitrega dojemanja prav tako pravico do spodbujanja, opogumljanja in pozivanja, naj storijo čim več, kar morejo. Tudi to sodi k pravičnemu šolskemu sistemu. Med najplemenitejše in najtežavnejše pedagoške naloge sodi individualno spodbujanje različnih učencev na tak način, da ne vodi v izgubo družbene solidarnosti. Čut odgovornosti posameznika za celoto je treba ohranjati;

23.

zahteva močno okrepitev pomena teh šolskih in izvenšolskih ukrepov za zmanjšanje števila primerov predčasne prekinitve šolanja. Lokalne in regionalne oblasti so za to v veliki meri soodgovorne in vlagajo znatna sredstva. Odbor v zvezi s tem priznava zagotavljanje virov iz evropskih strukturnih skladov kot bistven način pomoči, vendar bi pozdravil to, da bi bile lokalnim in regionalnim oblastem priznane nadaljnje, čimbolj nebirokratske možnosti dostopa do evropskih finančnih podpor;

24.

v zvezi z omembo „šol za drugo priložnost“ opozarja na pomen druge izobrazbene poti ne samo za mladostnike, temveč v vsem življenju. Vsem odraslim, seveda pa predvsem tistim, ki so v otroštvu in mladosti veliko zamudili, morajo biti še na voljo možnosti razvoja;

25.

meni, da splošne zahteve glede izobraževalnih vsebin, ki naj bi jih ponudili učencem s posebnimi učnimi potrebami, niso primerne. Prvič so individualne potrebe takšnih otrok zelo različne, drugič pa so razlike med sistemi za šolanje učencev s posebnimi učnimi potrebami v državah članicah precejšnje. Splošni cilj pedagoškega delovanja mora biti pravočasna in prožna pomoč učencem s težavami pri učenju in prilagajanju, ne glede na vrsto šole, ki jo obiskujejo. Zato ni pravilno, če ocenjevanje kakovosti pouka za učence s posebnimi učnimi potrebami skrčimo na vprašanje, katero vrsto šole obiskujejo. Mnogim učencem omogočijo dostop do izobrazbe šele specializirane šole za učence s posebnimi učnimi potrebami. Za otroke z morebitnimi posebnimi učnimi potrebami je še posebej pomembno, da se te potrebe ugotovijo in prepoznajo čim prej v predšolskem obdobju, da je mogoče uporabiti podporne mehanizme. To tem otrokom in njihovim družinam bistveno olajša prehod v šolo;

26.

poudarja pomen razvoja šol za trajnost reform, vpeljanih v različnih izobraževalnih sistemih. Pri tem bi morali proučiti tudi vlogo šolske inšpekcije, ki bi morala spodbujati in podpirati prožnost in inovacije na šolah. V skladu s tem Odbor poziva Komisijo, naj bo previdna pri politikah usklajevanja in koherence, ki bi lahko spodkopavale splošna cilja inovacij in podjetništva na šolski ravni, če bi postale instrument standardizacije. Odbor meni, da je razvoj šol tema, pri kateri lahko izmenjava izkušenj koristi ne le državam članicam, temveč tudi lokalnim in regionalnim skupnostim in samim šolam, ter priznava, da so bili – in so – evropski programi, predvsem Comenius in prejšnji ARION, pri tem zelo koristni;

27.

potrjuje mnenje Sveta (3), da bi se morale šole razvijati v učne skupnosti, ki se ocenjujejo same in si zastavljajo nove cilje, ob tem pa se vključujejo v izobraževalno politiko lokalnih in regionalnih skupnosti, po možnosti v skladu z ustavnimi določbami posamezne države članice, in sodelujejo pri njihovi pripravi. To vključuje okrepitev ponudbe učiteljem, da se stalno izpopolnjujejo in razvijajo. V zvezi s tem Odbor pozdravlja, če šole in učitelji vzdržujejo dobre stike s skupnostjo v njihovem neposrednem okolju. Odbor meni, da so regionalne in lokalne oblasti za pozitiven razvoj šole izredno pomembne.

28.

se strinja s Komisijo, da je za doseganje lizbonskih ciljev učiteljem treba nameniti ključen položaj. Meni, da je začetno izobraževanje, ki je tako s pedagoškega kot strokovnega vidika visokokakovostno in ki vsebuje tudi praktični del, prednostnega pomena;

29.

zahteva večjo mobilnost učiteljev pri njihovem izobraževanju in izpopolnjevanju. Od učiteljev, ki so pridobili lastne izkušnje v drugih evropskih državah, je mogoče pričakovati, da lahko svojim učencem nazorno posredujejo raznolikost evropskih izročil in kultur, a tudi priznavanje skupnih vrednot;

30.

meni, da bi bilo treba pri izobraževanju in izpopolnjevanju učiteljev upoštevati še druge vidike. Ti so npr. spremenjen učni proces zaradi uporabe interneta in s tem povezane novosti, zato se morata ustrezno spremeniti podoba učiteljev in njihova samozaznava. Pri tem je nujna prožnost: učitelji morajo hitro prepoznavati trende izobraževanja in se soočati s spremembami v izobraževalnem sektorju. Učitelji, socialni delavci in mnogi drugi na pedagoškem področju morajo sodelovati in poskušati razumeti poklicni svet drugega. Ena osrednjih tem izobraževanja, izpopolnjevanja in nadaljnjega usposabljanja bi moralo biti skupinsko delo. Enako pomembna sta ustvarjanje mrež in sodelovanje s kolegi na drugih šolah;

31.

predlaga, da bi se bilo treba ukvarjati tudi z vlogo dopolnilnih, morda tudi polprofesionalnih dejavnosti. Tako so npr. v nekaterih regijah ustvarili funkcijo „učnega svetovalca“ (Learning Coach), da bi se ukvarjali z individualnimi potrebami nekaterih učečih. Glede tega morda obstajajo posnemanja vredni modeli za druge šolske sisteme;

32.

meni, da predlog Komisije za boljše postopke zaposlovanja vprašanje, ki zahteva pozornost. Usmerjeno pridobivanje usposobljenih kandidatov, ki ga opisuje Komisija v točki 4.4, in njihovo stalno spremljanje pri izobraževanju in v poklicu je po mnenju Odbora pravilen pristop;

33.

soglaša s Komisijo, da so se zahteve do oseb, ki jim je zaupano vodenje šole, močno povečale. Lokalne in regionalne oblasti so to spoznale in pri svojem prizadevanju, da bi za to nalogo pridobile usposobljene ljudi, se trudijo šole spremeniti tako, da bi postale privlačna delovna mesta tudi za ravnatelje;

34.

meni, da je pri nadaljnjem sodelovanju pomembna splošna razprava o vlogi, nalogah in potrebnih znanjih in spretnostih ravnateljev. V zvezi s tem je pomembna tudi izmenjava izkušenj o postopkih, ki so se obnesli pri zaposlovanju ravnateljev.

35.

ponuja Komisiji svojo podporo pri sodelovanju, ki ga Komisija predlaga. Vnovič poudarja, da bi moralo sodelovanje potekati predvsem v obliki neposredne izmenjave izkušenj med službami, ki so v državah članicah odgovorne za izobraževalno politiko. Odbor pri tem meni, da je osredotočenje na večjo pismenost, izboljšanje dostopnosti predšolskega izobraževanja in krepitev izobraževanja učiteljev, kar Komisija predlaga v sklepu, dejansko nujno. Zavzema se za povečanje in olajšanje možnosti, da bi posredovanje in preizkušanje postopkov, ki so se obnesli v občinah in regijah, podpirali s sredstvi EU – vedno ob upoštevanju načela, da mora prenos modelov iz ene regije v drugo zaradi različnega kulturnega in socialnega okolja vedno potekati zelo preudarno ter na koncu vedno le na podlagi zavestne odločitve in z izrecnim pristankom krajevno odgovornih;

36.

Odbor se Komisiji zahvaljuje za spodbude v njenem sporočilu in jo naproša, naj v nadaljevanju razprave upošteva prej navedene pripombe.