31.3.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 76/14

—

zlasti z vidika trenutne krize na finančnih trgih in njenega vpliva na gospodarstvo potrjuje pomembnost evropske strategije za podporo gospodarski rasti in zaposlovanju, ki temelji na inovacijah, raziskavah in konkurenčnosti. Ta strategija mora postati tudi bolj trajnostna s spoštovanjem načel kohezije in solidarnosti ter z varstvom okolja;

—

ugotavlja, da strategiji za rast in delovna mesta, ki jo je leta 2005 oživil spomladanski Evropski svet, kljub pozivanju k evropskemu partnerstvu ni povsem uspelo spodbuditi potrebnega sodelovanja institucionalnih akterjev, ki imajo ključno vlogo pri njenem izvajanju; poudarja, da je spomladanski Evropski svet priznal, „da imata lokalna in regionalna skupnost pomembno vlogo pri ustvarjanju rasti in novih delovnih mest“, in ocenil, da „če bodo vse ravni oblasti prevzele večjo odgovornost za izvajanje načrta za rast in delovna mesta, bo oblikovanje politik bolj usklajeno in učinkovitejše“;

—

ugotavlja, da je ta primanjkljaj zgoraj navedenega prevzemanja večje odgovornosti za izvajanje načrta za rast in delovna mesta razlog za to, da se cilji lizbonske strategije niso prenesli v celostne politike na vseh ravneh upravljanja, in da je to vodilo v postopke, ki niso vedno učinkoviti pri uporabi proizvodnih, finančnih, človeških in socialnih virov za doseganje ciljev, tj. večje gospodarske rasti in boljših delovnih mest.

Poročevalec

:

Flavio DELBONO (IT/ALDE)

1.

je seznanjen s čedalje večjo razliko med rastjo evropskega in svetovnega gospodarstva kot posledico spremenjenih razmer zaradi globalizacije trgov;

2.

zlasti z vidika sedanje krize na finančnih trgih in njenega predvidenega vpliva na realno gospodarstvo potrjuje pomembnost evropske strategije za podporo gospodarski rasti in zaposlovanju, ki temelji na inovacijah, raziskavah in konkurenčnosti. Ta strategija mora postati tudi bolj trajnostna s spoštovanjem načel kohezije in solidarnosti ter z varstvom okolja;

3.

ugotavlja, da strategiji za rast in delovna mesta, ki jo je leta 2005 oživil spomladanski Evropski svet, kljub pozivanju k evropskemu partnerstvu ni povsem uspelo spodbuditi potrebnega sodelovanja institucionalnih akterjev, ki imajo ključno vlogo pri njenem izvajanju; poudarja, da je spomladanski Evropski svet priznal, „da imata lokalna in regionalna skupnost pomembno vlogo pri ustvarjanju rasti in novih delovnih mest“, in ocenil, da „če bodo vse ravni oblasti prevzele večjo odgovornost za izvajanje načrta za rast in delovna mesta, bo oblikovanje politik bolj usklajeno in učinkovitejše“;

4.

opozarja zlasti na to, da je platforma za spremljanje lizbonske strategije pri svojem delu razkrila „lizbonski paradoks“: lokalne in regionalne oblasti igrajo poglavitno vlogo v strategiji za rast in delovna mesta (izobraževanje, inovacije, raziskave na lokalni/regionalni ravni), vendar v mnogih primerih teh prizadevanj ne vidijo kot del lizbonske strategije (pomanjkanje ekonomij obsega/področja uporabe), večina pa tudi ne ocenjuje, da bi jim lizbonska strategija zares koristila;

5.

meni, da je izvajanje lizbonske strategije lahko uspešno le, če je lokalna in regionalna raven zares zmožna ustvarjati, privabljati in uporabljati človeške vire, prilagodljive in vsestranske sposobnosti ter usposobljene raziskovalce in strokovnjake na visoki ravni; če so zanjo značilni vedenjski vzorci, vrednote, odnosi, ki temeljijo na zaupanju, in organizacijske sposobnosti, ki podpirajo interakcijo in sodelovanje med akterji in podjetji, delovanje trga in kakovost življenja; če je ustrezno opremljena z materialno in nematerialno infrastrukturo in če ima verodostojne in učinkovite institucije;

6.

ugotavlja, da je ta primanjkljaj zgoraj navedenega prevzemanja večje odgovornosti za izvajanje načrta za rast in delovna mesta razlog za to, da se cilji lizbonske strategije niso prenesli v celostne politike na vseh ravneh upravljanja, in da je to vodilo v postopke, ki niso vedno učinkoviti pri uporabi proizvodnih, finančnih, človeških in socialnih virov za doseganje ciljev, tj. večja gospodarska rast in boljša delovna mesta;

7.

opozarja na stališča, ki jih je v več nedavnih mnenjih izrazil o lizbonski strategiji:

8.

zato poudarja potrebo po:

9.

ocenjuje, da morajo za uspeh strategije različne ravni upravljanja uresničevati sklepe, določene v smernicah spomladanskega Evropskega sveta, ter s celovitejšim pristopom in z usklajevanjem agend na različnih političnih področjih doseči večjo učinkovitost pri oblikovanju politik. V tem okviru je treba spodbujati sporazume o upravljanju na več ravneh;

10.

spodbuja lokalne in regionalne oblasti ter njihova združenja in mreže (kot je na primer mreža lizbonskih regij) v Evropski uniji, da delujejo tudi onkraj svojih formalnih pristojnosti in v okviru strategije izvajajo politike in konkretne ukrepe za usmerjanje gospodarske in socialne strukture in njeno podporo, da bo mogoče doseči cilje na področju rasti in zaposlovanja;

11.

poziva nacionalne vlade EU-27, da bolj učinkovito vključijo lokalne in regionalne oblasti v svojih državah v izvajanje lizbonske strategije od začetka do njene končne faze. To je mogoče doseči z naslednjimi ukrepi:

12.

poziva Evropsko komisijo, da pripravi izčrpnejši pregled stanja v letnem poročilu, ki bo predvidoma objavljeno decembra 2008, ter strukturirano, za vsako državo posebej, razčleni vlogo in udeležbo lokalnih in regionalnih oblasti pri upravljanju na področju strategije;

13.

poziva prihodnji spomladanski Evropski svet leta 2009, da spodbudi čim obsežnejše razširjanje orodij za celostno sprejemanje odločitev in upravljanje na različnih ravneh kot stalni element oblikovanja politik v celotni EU do leta 2010 in pozneje;

14.

potrjuje svojo zavezanost k prispevku za uspeh strategije s spremljanjem njenega izvajanja na lokalni in regionalni ravni, z aktivno podporo nacionalnim revizijam ter prek nacionalnih delegacij;

15.

poleg tega Evropsko komisijo in institucije na vseh ravneh poziva, da obnovijo prizadevanja na področju komuniciranja, po eni strani za seznanjanje lokalnih in regionalnih oblasti z uvedenimi politikami in programi za financiranje ukrepov in načrtov, skladnimi s cilji lizbonske agende, ter po drugi strani za seznanjanje državljanov z vplivom strategije za rast in delovna mesta v vsakdanjem življenju ter s tem za povečano zavest o možnih rezultatih ukrepov na evropski ravni.

16.

Nenehne globalne spremembe in nepopolno izvajanje lizbonske strategije zahtevajo globlji razmislek o prihodnji vlogi ukrepov na ravni Skupnosti za dosego večje rasti in boljših delovnih mest.

17.

meni, da je hitro in usklajeno delovanje Evropske unije za zagotovitev in regulacijo finančnih trgov bistveni predpogoj za rast in zaposlovanje;

18.

želi, da bi se ob konkretnem prizadevanju vseh akterjev, ki imajo odločilno vlogo za doseganje ciljev, začel obsežen razmislek in široka razprava o naslednjih vidikih:

19.

ocenjuje, da je ukrepe evropske strategije za rast in delovna mesta treba osredotočiti na konkurenčnost, ki temelji na raziskavah in inovacijah, kar je ključno za to, da gospodarski in tržni prostor Evropske unije postane resnično konkurenčen na mednarodni ravni in da se notranji trg zaposlovanja na novo oblikuje glede na količino in kakovost dela. Poleg tega je treba nadaljevati z ukrepi za spodbujanje konkurenčnosti MSP in boljše zakonodaje. Socialna, ekonomska in okoljska trajnost rasti mora ostati referenčni parameter pri odgovoru na vprašanje, na kakšen način doseči več konkurenčnosti;

20.

predlaga, da pristop Skupnosti ne bi bil več zasnovan kot široka strategija, marveč kot strukturirana celota usklajenih in celostnih politik, zlasti zato, da bi lahko izvajala učinkovitejše in bolj ciljno usmerjene ukrepe;

21.

poudarja, da je treba dati večjo težo sprejemanju odločitev na ravni Skupnosti na področju oblikovanja, usklajevanja in izvajanja politik in programov, ki sestavljajo novo agendo za konkurenčnost. Pri tem je treba upoštevati pristojnosti držav članic in načelo subsidiarnosti. Zato je upati, da bo pregled proračuna Skupnosti vključeval tehtne sklepe v podporo politikam konkurenčnosti, in sicer na podlagi ocene obsega dodeljenih sredstev in v okviru tesnega usklajevanja med politikami samimi. Na področjih, ki so v pristojnosti nacionalnih držav, morajo Evropska unija in države članice imeti učinkovite instrumente odločanja in usklajevanja med različnimi ravnmi uprave, da se zagotovi uspeh teh politik.

22.

poudarja potrebo po preudarnih ukrepih za povečanje in izboljšanje naložb v uporabne raziskave. Skupno prizadevanje vseh ravni upravljanja mora imeti za cilj spodbujanje in podporo MSP pri iskanju možnosti za naložbe, hkrati pa ohranitev konkurenčnosti teh podjetij na notranjem trgu, kar jim omogoča dostop na mednarodne trge. Javne naložbe v temeljne raziskave morajo vsekakor spremljati obsežne zasebne naložbe v uporabne raziskave o inovacijah na ravni izdelkov in postopkov;

23.

se zaveda pomembnosti enotnega trga kot nujnega pogoja za resnično učinkovitost strategije za konkurenčnost in poziva k obnovljenim prizadevanjem za izvajanje vseh ukrepov za dokončanje enotnega trga; poleg tega poziva k priznanju pomembnosti lokalne in regionalne razsežnosti, da bi se tako s konkurenčno izrabo lokalnih raznolikosti povečala konkurenčna zmožnost MSP;

24.

pri izvajanju strategije prave, učinkovite konkurenčnosti si je treba posebej prizadevati za zmanjšanje števila nesreč pri delu;

25.

poudarja potrebo po evropski energetski politiki na področju proizvodnje, porabe in oskrbe ob postopnem zmanjšanju energetske odvisnosti od tretjih držav. To je nujno potrebno za podporo konkurenčnosti evropskih podjetij, predvsem MSP, in za ohranitev kakovosti življenja na ustrezni ravni;

26.

poudarja potrebo po proaktivni uporabi več različnih metod za spodbujanje novih delovnih mest za ženske, pri čemer je treba upoštevati, da morajo ukrepe, sprejete na tem področju, pripraviti države članice ali lokalne in regionalne oblasti, odvisno od njihovih pristojnosti. Empirični dokazi kažejo, da je ponudba ženske delovne sile občutljivejša za neto plačo kot ponudba moške delovne sile, in da bi lahko v različnih okoliščinah določene oblike ugodnosti za spodbujanje žensk k zaposlitvi prispevale k premoščanju te precejšnje vrzeli, ki jo je še vedno zaznati v mnogih državah kljub temu, da je v nasprotju z lizbonskimi cilji;

27.

opozarja, da je poleg obvladovanja posledic upadanja števila prebivalstva v mnogih regijah nujno treba obravnavati reševanje demografskega vprašanja zaradi staranja prebivalstva v evropskem prostoru, ki zahteva poleg pazljive politike priseljevanja ob upoštevanju človeških in družbenih potreb tudi novo socialno politiko za družine. Potrebna je politika priseljevanja, ki ne spodbuja le priseljevanja visokokvalificiranih oseb, marveč morda tudi nekvalificirane delovne sile, ki lahko zagotovi proizvodnjo MSP, odvisno od potreb posameznih držav članic in/ali lokalnih in regionalnih oblasti. Socialna in ekonomska globalizacija ne dopušča odnosov, ki pogosto vodijo v nezakonite prakse na trgu dela;

28.

opozarja na pomembnost znanstvenega izobraževanja na visokošolski ravni, pa tudi osnovnošolskega, srednješolskega, poklicnega in nadaljnjega izobraževanja, saj le to omogoča poti za dosego visoke ravni usposobljenosti srednješolskega izobraževanja, saj le to omogoča visoko raven usposobljenosti in ustvarja pogoje in možnosti za večjo udeleženost državljanov in državljank v delovnem življenju in proizvodnji. Zato bi si bilo treba bolj prizadevati za resnično zmanjšanje zgodnje opustitve šolanja;

29.

v tako opredeljenem okviru poudarja, da je treba ohraniti temeljne vrednote evropskega projekta;

30.

zato opozarja na pomembnost evropskega socialnega modela in evropske socialne agende poleg bolonjskega in kopenhagenskega procesa na področju izobraževanja in usposabljanja. Kljub različnosti imajo nacionalni sistemi iste temelje in skupna načela, ki omogočajo skupno razumevanje socialnega napredka; v okviru tega skupnega koncepta igrajo socialni akterji, lokalne skupnosti, skupine, lokalne in regionalne oblasti in organizacije civilne družbe čedalje pomembnejšo vlogo;

31.

spominja na zaveze k varstvu okolja z lokalnimi ukrepi ali z ukrepi na svetovni ravni, zlasti v okviru kjotskega protokola o podnebnih spremembah. V zvezi s tem poudarja pomen paketa „trajnostni razvoj“, ki ga je pripravila Komisija, za lokalno in regionalno razsežnost, zlasti sporočila o akcijskem načrtu za trajnostno industrijsko politiko kot celovite strategije za pomoč gospodarstvu EU, ki naj bi postalo ne le bolj konkurenčno, marveč tudi bolj trajnostno z okoljskega vidika;

32.

poudarja tudi, da je poznavanje lokalnih razmer ključno za prilagajanje ciljev lizbonske strategije na izvajanje na lokalni in regionalni ravni in da sta torej skupen statistični sistem ter razvijanje zmožnosti razlage kazalnikov tudi na lokalni in regionalni ravni bistvenega pomena;

33.

poleg tega predlaga, da bi strategijo po letu 2010 izvajali na temelju boljšega upravljanja, kar lahko evropskim prizadevanjem za spodbujanje gospodarske rasti in zaposlovanja da nov zagon. Treba je vzpostaviti upravljanje, ki bo zmožno preseči težave, ki jih povzročajo sedanji mehanizmi (odprta metoda usklajevanja, soglasje o referenčni vrednosti, strukturni kazalniki in druge tehnične izboljšave);

34.

to upravljanje mora temeljiti na:

35.

Odbor bo še naprej prispeval k razpravi o sklepih, ki jih je treba sprejeti glede prihodnosti evropske politike rasti in zaposlovanja po letu 2010. Zato bo Odbor regij tudi preučil možnost oblikovanja posebne delovne skupine za dialog z institucijami Skupnosti.