19.12.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 325/56

—

znova poziva k temu, da se v zvezi s partnerstvom lokalne in regionalne oblasti ne uvrsti v enako kategorijo kot civilno družbo ter ekonomske in socialne partnerje. Lokalne in regionalne oblasti so namreč izvoljeni organi, ki so neposredno odgovorni državljanom EU;

—

poudarja, da ne obstaja splošna evropska metodologija za vzpostavitev partnerstev pri pripravi, izvajanju, spremljanju in ocenjevanju programskih dokumentov in prostorskih aktov. Zato je dejansko nemogoče oceniti, ali se načelo partnerstva resnično izvaja ali pa se nanj sklicujejo le formalno, in kakšne dejanske učinke ima;

—

priporoča Evropskemu parlamentu in Evropski komisiji, naj ocenita možnosti uporabe zmogljivosti nacionalnih in/ali regionalnih oblasti za spremljanje izvajanja operativnih programov in porabe sredstev v okviru kohezijskega in strukturnih skladov, da preverita nastale stroške in dosežene rezultate;

—

je prepričan, da bi moral imeti pomembnejšo vlogo pri pripravi, izvajanju in spremljanju politik EU z dejavnim vključevanjem članov Odbora v dialog z javnimi organizacijami in organizacijami civilne družbe na lokalni in regionalni ravni;

—

se zavzema za načrtovanje in izvajanje pobud za razširjanje dobrih praks pri uporabi partnerstva za določanje političnih prednostnih nalog v državah članicah.

Poročevalec

:

Vladimir KISJOV (BG/EPP), član mestnega sveta občine Sofija

1.

v celoti podpira pobudo, da se pregleda in analizira partnerstvo na nacionalni in regionalni ravni za upravljanje in projektno načrtovanje na področju regionalne politike v okviru priprave in izvajanja programskih dokumentov in prostorskih aktov za regionalni razvoj;

2.

pozdravlja prizadevanja držav članic ter lokalnih in regionalnih oblasti za vzpostavitev in načrtno uvajanje partnerstev med državnimi, regionalnimi in lokalnimi institucijami ter predstavniki civilne družbe, socialnimi partnerji in gospodarstvom v okviru priprave prostorskih aktov za razvoj in izvedbo politik regionalnega načrtovanja in razvoja;

3.

zlasti pozdravlja dejstvo, da si vlade držav članic prizadevajo za vzpostavitev dialoga z regionalnimi in lokalnimi oblastmi pri določanju ciljev, prednostnih nalog in virov za teritorialni razvoj ter načina njegovega izvajanja v okviru evropskih in nacionalnih politik;

4.

poudarja vodilno vlogo mest in regij pri pripravi strateških dokumentov, izvajanju programov ter spremljanju in izvajanju politik EU;

5.

znova poziva k temu, da se v zvezi s partnerstvom lokalne in regionalne oblasti ne uvrsti v enako kategorijo kot civilno družbo ter ekonomske in socialne partnerje. Lokalne in regionalne oblasti so namreč izvoljeni organi, ki so neposredno odgovorni državljanom EU. Zato so partnerstva med nacionalnimi oblastmi držav članic, evropskimi institucijami ter lokalnimi in regionalnimi oblastmi kakovostno na drugi ravni od drugih partnerstev. Od državljanov izvoljene lokalne in regionalne oblasti, ki jim je zaupano izvajanje javnih nalog, morajo zato biti kot take jasno vključene v splošne predpise in dokumente;

6.

je prepričan, da je načela dobrega upravljanja na področju lokalne in regionalne politike mogoče prenesti v prakso z večjim vključevanjem predstavnikov civilne družbe ter ekonomskih in socialnih partnerjev.

7.

podpira celovit pristop k upravljanju na področju strukturne politike v sistemu Evropske unije na več ravneh;

8.

meni, da je za dobro upravljanje na področju regionalne politike ključnega pomena, da se politični instrumenti uporabljajo povezano, da se zagotovi dejavna udeležba vseh akterjev in da obstaja jasna usmeritev v uspešnost in učinkovitost izvajanja politik na podlagi horizontalnega in vertikalnega povezovanja različnih instrumentov, ki prinaša merljive rezultate;

9.

priznava vlogo, ki jo ima evropska strukturna politika kot učinkovit instrument v postopku decentralizacije uprave v različnih evropskih državah pri razvoju procesov regionalnega načrtovanja in s kazalniki podprtega upravljanja, ki so veliko prispevali k izboljšanju javnih pobud na lokalni in regionalni ravni;

10.

meni, da je sedanji model upravljanja na področju strukturne politike dobra podlaga za prihodnjo usmeritev strukturne politike;

11.

poudarja, da ne obstaja splošna evropska metodologija za vzpostavitev partnerstev pri pripravi, izvajanju, spremljanju in ocenjevanju programskih dokumentov in prostorskih aktov. Zato je dejansko nemogoče oceniti, ali se načelo partnerstva resnično izvaja ali pa se nanj sklicujejo le formalno, in kakšne dejanske učinke ima.

12.

meni, da so bili ukrepi, usmerjeni v krepitev partnerstva in razvoj bolj trajnostne politike za tesnejše in močnejše vertikalno in horizontalno povezovanje upravljanja in partnerstva na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, uspešni;

13.

meni, da so prizadevanja vlad novih držav članic za uvajanje načel dobrega upravljanja v proces priprave in izvajanja programskih dokumentov, demokratični dosežek;

14.

nacionalni in regionalni organi ter upravni organi morajo pripraviti in določiti metodologijo za izvajanje partnerstva na področju regionalne politike v zvezi s programskimi dokumenti in prostorskimi akti, ki bo jasno opredelila delovanje in minimalno področje uporabe partnerstva v vseh fazah (priprava, izvajanje, spremljanje in ocenjevanje). Pri tem je treba glede na njuno kakovost upoštevati dve ravni partnerstva:

Udeleženi partnerji se med seboj razlikujejo glede na njihovo področje delovanja, specializacijo, sposobnosti in morebitni prispevek. Poleg tega je treba upoštevati tudi dejstvo, da decentralizacija poteka v različnih državah članicah Unije na različnih ravneh, in ugotoviti, ali so lokalne in regionalne oblasti pristojne za dejansko upravljanje nekaterih operativnih programov;

15.

meni, da starejše države članice, zlasti tiste, ki so zelo decentralizirane, s svojimi dobrimi praksami znatno prispevajo k izboljšanju sistema partnerstva za upravljanje na nacionalni, regionalni in lokalni ravni in k projektnemu načrtovanju na področju regionalne politike ter so lahko primeri dobre prakse drugim državam;

16.

trdi, da vključitev partnerskih mrež v pripravo in izvajanje politik regionalnega razvoja odpira obsežne možnosti, da različni akterji in udeleženci izrazijo svoje interese, ter povečuje zaupanje ljudi v organe upravljanja. Vendar je treba zagotoviti, da imajo partnerji z ustreznim mandatom za ukrepanje ter zahtevanimi sposobnostmi in možnostmi in katerih udeležba bo pomenila resničen prispevek, na voljo zadostna finančna sredstva, da se lahko v polni meri vključijo v razpravo. Finančna sredstva bi lahko bila sestavni del tehnične pomoči in morajo kriti tudi stroške priprave resnično upravičenih študij in raziskav, ki se izvajajo na evropski, nacionalni in celo lokalni ravni;

17.

poziva Evropsko komisijo, naj – zato, ker številni operativni programi tega ne vključujejo – lokalne in regionalne oblasti, njihova nacionalna in nadnacionalna združenja ter druge ustrezne partnerje pooblasti za uporabo sredstev, namenjenih tehnični pomoči v sedanjem obdobju načrtovanja, in jih pri tem podpira; ti akterji bodo tako lahko na lokalni, regionalni, nacionalni in evropski ravni pripravili študije in analize, ki bodo omogočile opredelitev potreb in prednostnih nalog nove kohezijske politike;

18.

je prepričan v čedalje večji pomen krepitve partnerstva za upravljanje in projektno načrtovanje v vseh fazah oblikovanja politik EU na področju lokalnega in regionalnega razvoja, tj. priprave, izvajanja, spremljanja in ocenjevanja;

19.

meni, da morata upravljanje in partnerstvo v okviru priprave, izvajanja, spremljanja in ocenjevanja politike teritorialnega razvoja EU zasedati čedalje pomembnejše mesto v komunikacijski strategiji EU;

20.

poziva Evropski parlament in Evropsko komisijo, da obsežneje uporabljata partnerstvo in upravljanje ter odprto metodo usklajevanja pri razvoju politik EU in da tako vključita čim večje število zainteresiranih strani, zlasti lokalne in regionalne oblasti kot upravne ravni, na katerih se običajno izvaja velik delež politik Skupnosti. V zvezi s tem poziva Komisijo, naj lokalne in regionalne oblasti, ki to želijo in so sposobne voditi evropske programe regionalnega razvoja, določi kot organe za vodenje operativnih programov;

21.

poudarja, da je treba vzpostaviti povezavo med vprašanji, povezanimi z upravljanjem in partnerstvom na nacionalni in regionalni ravni pri pripravi nacionalne, regionalne in lokalne strategije in prostorskih aktov, ter analizo in uvedbo pobud, kot so na primer pobude za premagovanje izzivov, ki jih prinašajo podnebne spremembe, mestni prevoz, razvoj znanosti o življenju in biotehnologija, znanstvene in raziskovalne dejavnosti in inovacije v EU in drugih regijah.

22.

meni, da bo pri pripravi nove politike gospodarske, socialne in ozemeljske kohezije, zlasti za območja s hudimi trajnimi naravnimi ali demografskimi ovirami, odločilnega pomena zagotoviti, da bodo predvsem lokalne in regionalne oblasti ter njihova nacionalna in nadnacionalna združenja, vendar tudi ekonomski in socialni partnerji ter civilna družba, čim prej vključeni v oblikovanje nacionalnih stališč in prednostnih nalog ter v pripravo dokumentov in da bodo njihova stališča ustrezno upoštevana;

23.

meni, da je primerno nadaljevati natančno pregledovanje praks in izkušenj držav članic pri uporabi partnerstev za določanje prednostnih nalog za lokalni, regionalni, nacionalni in nadnacionalni razvoj. Ocenjevanja bodo prispevala k izvajanju preprostejših in učinkovitejših oblik komuniciranja med partnerji na lokalni in regionalni ravni;

24.

meni, da zaradi različnih stopenj decentralizacije v državah članicah obstajajo razlike tudi v procesu posvetovanja in načinu upravljanja v zvezi s projektnim načrtovanjem;

25.

priznava potrebo, da morajo biti udeleženci v upravljanju in partnerstvu na nacionalni in regionalni ravni v državah članicah v naslednjem obdobju načrtovanja EU pripravljeni na te naloge z uporabo preskušenih, preverjenih in učinkovitih načinov posvetovanja s partnerji in akterji civilne družbe, kot so priročniki o dobri praksi, javno-zasebna partnerstva in sodelovanje s partnerji civilne družbe pri posvetovanjih o prihodnjem načrtovanju lokalnega in regionalnega razvoja;

26.

v skladu s ciljem lizbonske strategije, tj. razvoj gospodarstva, temelječega na znanju, priporoča ciljno usmerjene ukrepe, da se v pripravo nacionalnih stališč in dokumentov za novo obdobje načrtovanja vključijo univerze, raziskovalni inštituti, znanstvene ustanove in tehnološka središča, ne samo na nacionalni ravni, temveč tudi na regionalni in lokalni ravni;

27.

meni, da je treba v okviru splošnih prizadevanj za krepitev upravne zmogljivosti nujno uvesti ciljno usmerjene ukrepe, da se v pripravo, analizo in programsko oblikovanje politik teritorialnega razvoja v čim zgodnejši fazi vključijo mladi. To bi lahko imelo globok in dolgotrajen vpliv na izvajanje politik EU, poleg tega pa bi mlade spodbudilo, da bolj dejavno sodelujejo v družbenem življenju;

28.

priznava potrebo po nadaljevanju izboljševanja aktivnega partnerstva (na pobudo lokalnih in regionalnih oblasti in tudi nevladnih organizacij) v procesu upravljanja. V ta namen morajo države članice po mnenju Odbora sprejeti ukrepe, prilagojene njihovim posebnim nacionalnim okoliščinam, da spodbudijo svoje skupnosti partnerjev, da se organizirajo in tako povečajo stopnjo vključenosti, odgovornosti in interesa akterjev iz civilne družbe;

29.

priporoča Evropskemu parlamentu in Evropski komisiji, naj ocenita možnosti uporabe zmogljivosti nacionalnih in/ali regionalnih oblasti za spremljanje izvajanja operativnih programov in porabe sredstev v okviru kohezijskega in strukturnih skladov, da preverita nastale stroške in dosežene rezultate. Tako bi poenostavila postopke in zmanjšala stroške;

30.

meni, da obstaja potreba po razvoju institucionalnih instrumentov za lažje uvajanje horizontalnih in vertikalnih pristopov. Ti bi lahko vključevali platforme, upravljanje politik na regionalni ravni in okrogle mize, ki spodbujajo komuniciranje znotraj sektorskih mrež in na upravnih ravneh;

31.

meni, da je treba upoštevati in okrepiti vlogo evropskih združenj za teritorialno sodelovanje pri upravljanju regionalne politike. Ta nova združenja niso le instrument za upravljanje sredstev Skupnosti, temveč zlasti mehanizem za sodelovanje različnih sektorjev v interesu civilne družbe sosednjih regij;

32.

meni, da je treba pri vrednotenju partnerstev na področju upravljanja in projektnega načrtovanja poudarek čedalje bolj preusmerjati s kvantitativnih kazalnikov na kvalitativne. Zato je bistveno, da partnerji na ravni osrednjih, regionalnih in lokalnih oblasti v postopku upravljanja niso ocenjevani enako, temveč da so razvrščeni v kategorije glede na svoje zmogljivosti in potencialne prispevke;

33.

glede na težave pri zagotavljanju učinka regionalnih politik v javnosti je izjemno pomemben razvoj potrebnih vmesnikov na različnih ravneh, prek katerih se politike povežejo z različnimi sektorskimi področji;

34.

ena temeljnih nalog lokalnih, regionalnih in osrednjih oblasti mora biti krepitev in nenehno izboljševanje upravnih zmogljivosti. Letne ocene upravnih zmogljivosti je treba preoblikovati iz formalnih dejanj v analize dosežkov, ki morajo biti javno dostopne in služiti kot podlaga za nadaljnjo krepitev zmogljivosti.

35.

je prepričan, da bi moral imeti pomembnejšo vlogo pri pripravi, izvajanju in spremljanju politik EU z dejavnim vključevanjem članov Odbora – v njihovi funkciji zastopanja interesov lokalnih in regionalnih oblasti – v dialog z javnimi organizacijami in organizacijami civilne družbe na lokalni in regionalni ravni. To je predpogoj za uspešno načrtovanje teritorialnega razvoja ter za izgradnjo in povečanje upravnih in komunikacijskih zmogljivosti na lokalni in regionalni ravni, s ciljem odpraviti upravni primanjkljaj, ki se v dokumentih EU pogosto navaja kot ovira razvoju;

36.

bo pripravil letna priporočila za izboljšanje partnerstva na regionalni in lokalni ravni, ki bodo sestavni del letnih razprav na visoki ravni;

37.

bo podprl pobude, ki jih bodo sprožile države članice, Evropski parlament in Evropska komisija na področju razvoja partnerstva z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, ne samo v fazi spremljanja izvajanja politik, temveč predvsem v fazi njihove priprave;

38.

meni, da bi bilo treba partnerstva z nevladnimi organizacijami in delodajalci na nižjih ravneh podpirati, spodbujati in razvijati z raznovrstnimi pobudami, zlasti v fazi načrtovanja in med izvajanjem posebnih ukrepov;

39.

se zavzema za načrtovanje in izvajanje pobud za razširjanje dobrih praks pri uporabi partnerstva za določanje lokalnih, regionalnih, nacionalnih in nadnacionalnih političnih prednostnih nalog v državah članicah. V komuniciranje je treba vključiti lokalne oblasti, ker so te v najboljšem položaju, da državljanom pojasnijo, kakšen pomen ima Evropska unija za njihovo vsakdanje življenje;

40.

bo sprejel vse potrebne ukrepe za čim boljšo uporabo mehanizmov Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS) za usklajevanje in izvajanje evropskih, nacionalnih in regionalnih politik, ki kot sredstvo za decentralizirano mednarodno sodelovanje lahko omogoči tudi učinkovitejše vključevanje različnih partnerskih skupin v upravljanje.