5.7.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 172/1

—

meni, da je nujno ohraniti močan politični in gospodarski okvir, ki bo srednje- in dolgoročno imel dovolj sredstev, da prek skupnih politik izraža skupno voljo;

—

meni, da mora prihodnji evropski proračun temeljiti na pristojnostih EU, opredeljenih v Lizbonski pogodbi, in načelu subsidiarnosti, ter da mora odsevati obogatitev pravnih podlag Pogodbe; zavrača predpostavko o tekmovanju med obstoječimi politikami in novimi področji delovanja EU ali novimi politikami, ki so posledica novih globalnih izzivov;

—

poziva, naj se pri obravnavi proračuna EU upošteva postopen proces integracije, s predvidevanjem eksperimentalnih ukrepov EU; poziva k jasnemu odmiku od sedanjega trenda zmanjševanja proračuna EU;

—

zahteva, da se cilj, izkoristiti ves potencial, ki izhaja iz upravljanja na več ravneh, postavi v ospredje strategije reforme proračuna EU, in poudarja, da regionalne in lokalne oblasti lahko znatno prispevajo k snovanju, načrtovanju, sofinanciranju in izvajanju evropskih politik;

—

izraža posebno zaskrbljenost, da bi morebitna vnovična nacionalizacija politik, ki jih financira Unija, lahko prinesla zgolj nezadostne in neučinkovite odgovore, ki bi na ravni Evropske unije ne bili skladni, ali izgubo učinka vzvoda finančnega posredovanja Unije;

—

ponovno poudarja, da bi bil stabilen večletni finančni okvir, za obdobje, ki bi bilo znatno daljše od petih let, bistven pogoj za zagotovitev učinkovitosti delovanja Evropske unije, zato predlaga, da se programsko obdobje podaljša na 10 let, s tem, da se vsi zneski v celoti dodelijo samo za prvih pet let in da se za nove potrebe dodelijo vsote iz rezerve, na primer v deležu 25 %, na podlagi dejanske vmesne ocene; ta rešitev bi pomagala zagotoviti skladnost z mandatnimi obdobji v institucijah EU;

—

meni, da mora nov sistem financiranja proračuna EU temeljiti na transparentnosti in na lastnih sredstvih, ki so jamstvo za pravičnost, solidarnost, stabilnost, preglednost, jasnost, natančnost in preprostost, ter da mora biti kolikor mogoče brez izjem;

Poročevalca

:

Michel DELEBARRE – župan mesta Dunkerque (FR/PES)

Luc VAN DEN BRANDE – poslanec flamskega parlamenta (BE/EPP)

1.

ocenjuje, da mora biti reforma proračuna EU, zato da bi se ambiciozno odzvala na pričakovanja Evropejcev, najprej namenjena krepitvi demokratičnega pakta zaupanja, ki povezuje državljane z Unijo, in s tem obnovitvi partnerstva med institucijami, ki so odgovorne za politike na različnih ozemeljskih ravneh;

2.

poudarja, da si Evropska unija prizadeva, da bi bila svetovni referenčni model na področju blaginje in kohezije, pri katerem se evropski politični koncept spaja z zaščito identitet udeleženih ter spodbujanjem udeležbe in demokracije na lokalni in regionalni ravni;

3.

je prepričan, da je dodana vrednost Evropske unije v miru, zaščiti in stabilnosti, ki jih zagotavlja državljanom; možnosti, ki jih daje Evropejcem, da lahko v celoti razvijejo svoj individualni potencial onkraj nacionalnih meja in na evropski ravni pri oblikovanju evropske zavesti in solidarnosti med državljani različnih narodnosti in kultur s spodbujanjem ekonomske, socialne in ozemeljske kohezije; v ustvarjanju prostora, ki Evropejcem omogoča ohranjati trgovanje na enotnem trgu in uporabi skupnega pristopa pri soočanju z izzivi 21. stoletja;

4.

ugotavlja, da je izziv pri pregledu proračuna prav v tem, da se omogoči napredovanje tega gospodarskega in družbenega modela, tako da se prepreči spodkopavanje njegovih temeljev in v večji meri izkoristi ozemeljsko bogastvo Evrope in njene raznolikosti, zlasti kulturne, v prid njene kohezije;

5.

meni, da je nujno ohraniti močan politični in gospodarski okvir, ki bo srednje- in dolgoročno imel dovolj sredstev, da prek skupnih politik izraža skupno voljo, ki teži k uresničevanju zastavljenih ciljev;

6.

poudarja veljavo proračuna EU, ki je – ker temelji na načelih solidarnosti in stabilnosti njenega večletnega finančnega okvira ter na načelu, da za uporabo sredstev iz tega proračuna veljajo pogoji – bistven element zagotavljanja učinkovitosti ter prostorske in časovne kontinuitete delovanja Evropske unije;

7.

je prepričan, da večletni finančni okvir Evropske unije zagotavlja ohranjanje strateške usmeritve glede glavnih evropskih političnih smernic ter gotovost decentraliziranih naložb;

8.

zato ponovno poudarja svojo podporo novi Pogodbi, ki pomeni napredek v procesu evropskega povezovanja, ker krepi, posodablja in celo na novo opredeljuje politike, ki so že v središču evropske izgradnje, obenem pa druge pomembne politike prenaša v pristojnost EU;

9.

meni, da mora prihodnji evropski proračun temeljiti na pristojnostih EU, opredeljenih v Lizbonski pogodbi, in načelu subsidiarnosti; ter da mora v skladu s potrebami odsevati obogatitev pravnih podlag Pogodbe; zavrača predpostavko o tekmovanju med obstoječimi politikami, katerih cilji so še vedno aktualni, in novimi področji delovanja EU ali novimi politikami, ki so posledica novih globalnih izzivov;

10.

poziva, naj se pri obravnavi proračuna EU upošteva postopen proces integracije, da bi temeljil na izvajanju ukrepov v korist socialne, ekonomske in ozemeljske kohezije;

11.

želi, da bi bil prihodnji proračun EU sposoben omogočati eksperimentalne ukrepe EU;

12.

trdno verjame v potrebo, da se v splošnem okviru proračunskih omejitev sprejme celovita vizija vseh javnih ukrepov in financ na evropski in nacionalni ravni ter na ravni lokalnih in regionalnih oblasti. Vanjo bi bilo treba poleg subvencij vključiti tudi druge načine financiranja, vključno z davčnimi ukrepi, ter upoštevati posredovanje drugih finančnih partnerjev, kot je na primer Evropska investicijska banka;

13.

meni, da je cilj reforme proračuna EU jasen: Evropski uniji je treba omogočiti finančne pripomočke, skladne s političnimi, gospodarskimi, družbenimi in ozemeljskimi nalogami in perspektivami, ki jih Uniji določajo Pogodbe, ter jo opremiti s preprostim in preglednim sistemom, ki bo državljanom omogočal jasno razločiti evropsko dodano vrednost;

14.

meni, da mora Evropa izkoristiti to priložnost, da bi postala skladnejša politična celota, ki ji bodo naši sodržavljani pripadali s ponosom in ki jim bo dajala zaupanje v prihodnost ter v njihove odnose s svetom.

15.

poudarja dejstvo, da nova pogodba z razširitvijo načela subsidiarnosti na lokalno in regionalno raven ter vključitvijo ozemeljske razsežnosti kohezije prinaša velik napredek za evropsko upravljanje na več ravneh; ta perspektiva krepi vez med Unijo in njenimi državljani in omogoča napredek ob spoštovanju identitet in raznolikosti;

16.

poudarja, da partnerstvo med evropskimi institucijami, državami članicami ter regionalnimi in lokalnimi oblastmi dejansko predstavlja ustreznejši model upravljanja v sedanjem obdobju, v katerem so priložnosti in izzivi pogosto omejeni na ozemlja, njihove posledice pa se čutijo tudi širše;

17.

poudarja, da regionalne in lokalne oblasti s svojimi čeznacionalnimi, medinstitucionalnimi in medsektorskimi izkušnjami lahko znatno prispevajo k snovanju, načrtovanju, sofinanciranju in izvajanju evropskih politik;

18.

zato torej zahteva verodostojen proračun EU, ki bo omogočal prilagajanje velikih evropskih ciljev posebnim potrebam različnih ozemeljskih razmer;

19.

zato opozarja na dejstvo, da so regionalne in lokalne oblasti zaradi splošnega trenda prenašanja pristojnosti ali decentralizacije v več državah članicah dobile več pristojnosti ali bistvenih nalog pri ukrepanju na področjih, ki so za Evropo največji izzivi;

20.

prav tako pa opozarja, da so tudi lokalne in regionalne oblasti postale pomembni javno-finančni akterji, na katere ima proračun EU lahko znaten učinek vzvoda, tako s kvantitativnega kot kvalitativnega vidika. Že leta 2004 so nadzorovale več kot 60 % vseh javnih naložb v razširjeni Evropi;

21.

soglaša z ugotovitvijo Evropske komisije v Četrtem poročilu o ekonomski in socialni koheziji, da so v številnih državah članicah za javne naložbe v veliki meri odgovorne tako lokalne in regionalne oblasti kot tudi vlada. Regionalne in lokalne oblasti so pristojne tudi za naložbe na področju šolstva, stanovanjskega gospodarstva, raziskav in razvoja, prometa, javne infrastrukture ter varstva okolja. Ta težnja se je v zadnjem desetletju še okrepila;

22.

opozarja, da regionalne in lokalne oblasti ob zahtevi po celostnem in prožnem izvajanju politik EU lahko strateške usmeritve, sprejete na evropski ravni, prenesejo v konkretne ukrepe in pri tem sodelujejo z evropskimi in državnimi institucijami;

23.

opozarja, da morajo lokalne in regionalne oblasti pogosto usklajevati različne nacionalne in evropske politike, s kombiniranjem različnih sektorskih politik na regionalni in mestni ravni;

24.

vztraja, da je treba doseči cilj socialne, ekonomske in ozemeljske kohezije, tako da se mu namenijo potrebna finančna sredstva, na temelju načel solidarnosti, integracije, upravljanja na več ravneh in ozemeljskega sodelovanja, ki je v Evropi že uresničeno, ter izkoristiti kapital nabranih izkušenj z razširjenim institucionalnim partnerstvom;

25.

meni, da nov cilj Pogodbe, ki se nanaša na ozemeljsko kohezijo, pomeni dodaten zagon za oblikovanje in izvajanje vseh politik Evropske unije, ki imajo teritorialno podlago; po eni strani nas spodbuja k uveljavljanju raznolikosti naših regij, po drugi strani pa k iskanju rešitev za zmanjševanje razlik, ki še vedno obstajajo na različnih ravneh upravljanja v Evropski uniji;

26.

zahteva, da se cilj, izkoristiti vse možnosti, ki izhajajo iz upravljanja na več ravneh, in iz prispevka regionalnih in lokalnih oblasti, postavijo v ospredje strategije reforme proračuna EU;

27.

meni, da se mora Evropska unija, ki trenutno doživlja globoke družbenoekonomske spremembe kot razširjena skupnost in skupnost, ki se še vedno širi, ter kot pomemben akter na svetovnem prizorišču, soočiti tudi z velikimi okoljskimi, energetskimi, demografskimi, tehnološkimi in varnostnimi izzivi;

28.

ugotavlja, da se same države članice ne morejo vedno ustrezno odzivati na te spremembe in izzive;

29.

opaža, da v večini sektorjev odprta metoda usklajevanja še ni pokazala sposobnosti zapolnjevanja vrzeli, niti kot dopolnilna metoda;

30.

opozarja, da so skupne politike ali politike Skupnosti ter „metoda Skupnosti“ učinkovito sredstvo za nadaljnji obstoj skupne politične volje;

31.

izraža posebno zaskrbljenost, da bi morebitna vnovična – popolna ali delna – nacionalizacija politik, ki jih financira Unija, lahko prinesla zgolj nezadostne in neučinkovite odgovore, ki bi na ravni Evropske unije ne bili skladni, ali pa zamudo pri povezovanju svetovnih sprememb in posameznih premikov na terenu;

32.

poleg tega opozarja na dejstvo, da bi vnovična nacionalizacija politik Skupnosti pripeljala do izgube učinka vzvoda finančnega posredovanja Unije, ki povečuje koristne učinke na financiranje konkretnih ukrepov, ki se izvajajo;

33.

opozarja, da bi vnovična nacionalizacija konec koncev otežila tudi skladen in trajnosten razvoj čezmejnih dejavnosti;

34.

ponovno poudarja, da učinek vzvoda finančnega posredovanja Unije daleč presega zgolj večanje finančnih sredstev, ki jih tradicionalno napajajo sistemi javnega sofinanciranja. Učinek vzvoda se – z operativnega in finančnega vidika – kaže tudi v omogočanju javno-zasebnih partnerstev;

35.

med drugim poudarja, da vzvod financiranja Skupnosti podpira strateško usmeritev ostalih politik javnih naložb, ki se izvajajo na ozemljih EU. Prispeva k znatnemu izboljšanju programskih in upravljavskih zmogljivosti javnih uprav in zasebnih akterjev ter predstavlja bistven element procesa integracije EU ter njene prepoznavnosti med državljani;

36.

se zavzema za oceno dodane vrednosti, ki bi upoštevala različne ravni upravljanja: evropsko, nacionalno, regionalno in lokalno;

37.

upošteva dejstvo, da dodana vrednost evropskega financiranja lahko izhaja tudi iz ukrepov, ki na nacionalni ali podnacionalni ravni morda niso nujno pomembni ali prednostni, kot je na primer čezmejno sodelovanje;

38.

meni, da je dodana vrednost tesno povezana z upoštevanjem načela dodatnosti, po katerem posredovanje Skupnosti ne sme biti pretveza za opuščanje obveznosti na nacionalni ravni. Tak primer je kohezijska politika;

39.

poziva k oceni splošne vrednosti začetnega ukrepa iz proračuna Skupnosti, ki s tem, ko spodbudi najbolj zaostale države in regije, da dohitijo druge in se posodobijo, koristi celotnemu evropskemu družbenoekonomskemu sistemu.

40.

priznava, da se mora Evropa soočati z velikimi izzivi, kot sta kohezija in konkurenčnost, v okviru inovacij, izboljšanja kakovosti in ravni zaposlenih in dela, podnebnih sprememb, posodabljanja našega energetskega modela, demografskih neravnovesij, pritiskov migracij ter varnosti v svetu in na evropski celini;

41.

kljub temu pa poudarja, da se Unija ne sme omejiti le na odzivanje na nove izzive, temveč mora slediti svojemu cilju povezovanja;

42.

meni, da je bistvenega pomena, da Unija nadaljuje prizadevanja za dokončno vzpostavitev notranjega trga ob upoštevanju trajnostnega razvoja, pravičnosti in vključevanja ter večjega izkoriščanja teritorialnega bogastva Evrope in njene kulturne raznolikosti;

43.

zahteva, da si Unija za promocijo svojih vrednot in doseganje političnih ciljev prizadeva za poglabljanje demokracije političnega življenja v EU s spodbujanjem razvoja lokalne in regionalne samouprave ter civilne družbe;

44.

opaža, da vsi novi izzivi zahtevajo po eni strani obvladovanje globalizacije, po drugi pa zagotavljanje ozemeljske kohezije v Evropski uniji in na njenih mejah;

45.

poudarja, da se morajo lokalne in regionalne oblasti Evrope – ne glede na družbene in gospodarske razlike med njimi – soočati s podobnimi izzivi, pri tem pa upoštevati, da imajo ti izzivi na različnih območjih različne oblike;

46.

ugotavlja, da lahko v tem procesu, ki bi moral temeljiti na sistemu upravljanja na več ravneh, regije in mesta najdejo tudi možnost za uveljavitev svojega še neizkoriščenega potenciala;

47.

meni, da bi moral biti naslednji proračunski okvir Skupnosti sposoben zagotoviti:

48.

ugotavlja, da z Lizbonsko pogodbo Evropska unija potencialno dobiva učinkovitejši mehanizem odločanja pri opredeljevanju strukture proračuna;

49.

ponovno poudarja, da bi bil stabilen večletni finančni okvir, za obdobje, ki bi bilo znatno daljše od petih let, bistven pogoj za zagotovitev učinkovitosti delovanja Evropske unije, akterjem pa bi omogočal dolgoročno načrtovanje naložb in dokončanje projektov teritorialnega razvoja;

50.

zato predlaga, da se programsko obdobje večletnega finančnega okvira podaljša na 10 let, vendar da se vseh sredstev ne razdeli takoj. Za zagotovitev skladnosti z mandatnimi obdobji v institucijah EU bi bil možen korak naprej razdelitev obdobja na dva dela: zneski za prvih pet let bi se dodelili v celoti, sledila bi vmesna ocena, na podlagi katere bi se dodelile vsote iz rezerve, na primer 25 % za nove izdatke, da bi lahko začeli nove pobude ali okrepili tiste politike, ki to najbolj potrebujejo;

51.

meni, da prožnost ponuja zanimive možnosti za optimizacijo učinka porabe evropskih sredstev in je lahko koristna pri prilagajanju na morebitne spremembe okoliščin, obenem pa – če ni vpeta v jasne okvirne pogoje – pomeni tveganje, da utre pot Evropi več hitrosti;

52.

meni, da lahko mehanizmi za ciljno usmerjanje sredstev, kakršni so tisti, ki so bili preskušeni pri kohezijski politiki 2007-2013, izboljšajo povezavo glavnih političnih ciljev s pomočjo različnih proračunskih postavk;

53.

zahteva, da prihodnji proračun EU vključuje odstotek, namenjen podpori eksperimentiranju, ki se razlikuje od sredstev za spremljanje splošnih ukrepov;

54.

se zavzema za razjasnitev mehanizmov nadzora ter za neposrednejšo in učinkovitejšo uporabo sankcij, kadar so potrebne;

55.

ponavlja, da je treba konkretno izvajati načelo partnerstva, tako v fazi priprave kot v fazi izvrševanja proračuna EU;

56.

opozarja, da je Evropska komisija sprožila in razvila zamisel o ciljnih tristranskih pogodbah in sporazumih, in vnovič predlaga, da se ti instrumenti revidirajo in da se na podlagi izkušenj iz poskusne faze, ki jo je Evropska komisija uvedla za tristranske sporazume, uvedejo evropski teritorialni pakti;

57.

poudarja dejstvo, da pravo partnerstvo ni možno brez finančnega prispevka obeh pogodbenih strani; predlaga, naj razmislek o financiranju evropskih teritorialnih paktov temelji na možnih sinergijah in na dodani vrednosti med (na evropski ravni) obstoječimi proračunskimi postavkami za določena področja in strukturnimi skladi po eni strani ter (na lokalni, regionalni in nacionalni ravni) razpoložljivimi proračunskimi postavkami po drugi strani, in sicer brez ustvarjanja dodatnega finančnega instrumenta regionalne politike Skupnosti ali dodatnih sredstev za ta namen;

58.

ocenjuje, da bi lahko povečali preglednost proračuna EU, če bi okrepili partnerstvo na terenu in pospešili prizadevanja za komunikacijo na lokalni, regionalni in evropski ravni.

59.

se strinja s stališčem, da mora Evropa preusmeriti svoj okvir političnega delovanja in finančnih sredstev, tako da bi si zastavila dovolj oddaljeno obzorje načrtovanja, ki bi zajemalo obdobje med letoma 2020 in 2030;

60.

opozarja, da znaša dogovorjena zgornja meja lastnih sredstev trenutno 1,24 % bruto domačega proizvoda Unije;

61.

v zvezi s proračunom Unije ugotavlja, da:

62.

obžaluje, da se razlika med proračunskimi sredstvi, ki so dejansko na voljo, in dogovorjeno zgornjo mejo lastnih sredstev še naprej povečuje;

63.

opozarja na dejstvo, da so izračuni „pravičnega vračila“ države članice postopoma prisilili v sprejemanje logike, ki je preveč oddaljena od evropskega ideala in interesov državljanov;

64.

v imenu predstavnikov lokalnih in regionalnih oblasti, ki so glavna gibala ustvarjanja bogastva na nacionalni ravni in v več primerih tudi institucionalni akterji, ki neposredno sodelujejo pri opredeljevanju davčnih sistemov na nacionalni ravni, Odbor regij zavrača razraščanje te logike;

65.

meni, da je kvalitativni preskok v sistemu financiranja proračuna EU nujen, da bi različnim institucijam omogočili skupno napredno vizijo proračuna;

66.

meni, da mora nov sistem financiranja proračuna EU temeljiti na transparentnosti in na lastnih sredstvih, ki so jamstvo za pravičnost, solidarnost, stabilnost, preglednost, jasnost, natančnost in preprostost;

67.

zahteva, da institucije, ki imajo proračunske pristojnosti, pripravijo in uporabijo nov način financiranja, ki bo kar se le da brez izjem in katerega cilj bo razširjanje ekonomsko-socialnega modela;

68.

napoveduje, da namerava še naprej aktivno sodelovati pri razmišljanju in evropski razpravi o reformi proračuna, predvsem v okviru pregleda predloga Komisije za revizijo;

69.

meni, da mora reformo proračuna EU in sredstev njegovega financiranja spremljati močna in pregledna politika komuniciranja, namenjena tako javnosti kot tudi institucionalnim in družbenoekonomskim akterjem, ki jih reforma najbolj zadeva. Državljani bi bili tako bolje obveščeni o porabi njihovega denarja, kar bi jih približalo institucijam, ki so odgovorne za vodenje evropskih programov in projektov. Odbor se je pripravljen pridružiti ostalim institucijam pri teh prizadevanjih za demokracijo.