UTEMELJITEV SVETA

I.   UVOD

Komisija je 24. septembra 2004 predložila predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa (1). Podlaga za predlog je člen 137(2) Pogodbe.

Evropski parlament je v skladu s členom 251 Pogodbe dal svoje mnenje v prvi obravnavi 11. maja 2005 (2).

Ekonomsko-socialni odbor je mnenje predložil 11. maja 2005 (3), Odbor regij pa 14. aprila 2005 (4).

Komisija je 2. junija 2005 predstavila spremenjeni predlog (5), v katerega je vključila 13 od 25 sprememb Evropskega parlamenta.

Svet je 9. junija 2008 s kvalificirano večino sprejel politični dogovor o skupnem stališču skupaj s političnim dogovorom o skupnem stališču o direktivi o delovnih pogojih za začasne delavce. Pet delegacij, ki niso mogle sprejeti besedila političnega dogovora o direktivi o delovnem času, je v zapisnik Sveta vključilo skupno izjavo (6).

Svet je v skladu s členom 251(2) Pogodbe ES 15. septembra 2008 s kvalificirano večino sprejel skupno stališče.

II.   CILJI

Cilja predloga sta:

—

prvič, pregledati nekatere določbe Direktive 2003/88/ES (s katero je bila nazadnje spremenjena Direktiva 93/104/ES) v skladu s členoma 19 in 22 direktive. Te določbe se nanašajo na odstopanje od referenčnega obdobja pri uporabi člena 6 (najdaljši delovni čas na teden) in na možnost neuporabe člena 6, če delavec soglaša z opravljanjem takega dela („določba o možnosti neuporabe“);

—

drugič, upoštevati sodno prakso Sodišča, zlasti sodbi v primerih SIMAP (7) in Jaeger (8), po katerih je treba čas dežurstva zdravnika, če se od njega zahteva, da je v bolnišnici fizično prisoten, šteti za delovni čas. Taka razlaga nekaterih določb direktive, ki jo je Sodišče Evropskih skupnosti dalo po več zahtevah za predhodno odločanje v skladu s členom 234 Pogodbe, močno vpliva na pojem „delovni čas“ in posledično tudi na bistvene določbe direktive.

Predlog zlasti:

—

poskuša vzpostaviti pravo ravnotežje med zdravjem in varnostjo delavcev ter potrebo delodajalcev po prožnosti in zato uvaja splošna načela varstva dežurnih delavcev med aktivnimi in neaktivnimi urami dežurstva. Predlog določa, da neaktivne ure dežurstva ne spadajo v delovni čas v smislu direktive, če ni drugače določeno v nacionalni zakonodaji, kolektivnih pogodbah ali sporazumih med socialnimi partnerji.

—

Namen predloga je pod določenimi pogoji povečati prožnost delodajalcev v državah članicah pri organizaciji delovnega časa, saj omogoča, da se referenčno obdobje za izračun najdaljšega delovnega tedna razširi do največ enega leta, tako da se bodo podjetja lahko spoprijela z bolj ali manj rednimi nihanji v povpraševanju.

—	Predlog prav tako omogoča boljšo usklajenost delovnega in družinskega življenja, predvsem s predlaganimi spremembami člena 22.

—

Predlog glede možnosti posameznika, da se odloči za neuporabo določbe o povprečno 48-urnem delovnem tednu, krepi socialni dialog, tako da vključuje socialne partnerje v sprejemanje odločitev države članice glede uporabe možnosti posameznih delavcev, da se odločijo za možnost neuporabe. V okviru tega novega sistema je treba odločitev države članice, da dovoli uporabo možnosti neuporabe, izvesti s kolektivno pogodbo ali sporazumom med socialnimi partnerji na ustrezni ravni ali z nacionalno zakonodajo po posvetovanju s socialnimi partnerji na ustrezni ravni. Noben delodajalec ne sme od delavca zahtevati, da dela več od povprečnega 48-urnega delovnega tedna, zato mora tudi posamezni delavec dati soglasje k izbiri možnosti neuporabe. Okrepljeni pogoji se bodo uporabljali tudi na ravni Skupnosti, da se preprečijo zlorabe in da se zagotovi popolnoma svobodna odločitev delavca glede izbire možnosti neuporabe. Predlog nadalje uvaja splošno načelo, v skladu s katerim naj bi bilo omejeno tudi največje število delovnih ur v tednu.

III.   ANALIZA SKUPNEGA STALIŠČA

(1)   Splošne ugotovitve

(a)   Spremenjeni predlog Komisije

Evropski parlament je sprejel 25 sprememb predloga Komisije, od katerih jih je bilo 13 v predlog Komisije vključenih v celoti, delno ali v drugačnem besedilu (spremembe 1, 2, 3, 4, 8, 11, 12, 13, 16, 17, 18, 19 in 24). Dvanajst drugih sprememb za Komisijo ni bilo sprejemljivih (spremembe 5, 6, 7, 9, 10, 14, 15, 20, 21, 22, 23 in 25).

(b)   Skupno stališče Sveta

Svet je lahko sprejel 8 od 13 sprememb, kot so bile v celoti ali delno vključene v spremenjeni predlog Komisije, namreč spremembe 1 in 2 (uvodna izjava št. 4, ki navaja sklepe Evropskega sveta iz Lizbone), 3 (uvodna izjava št. 5, ki omenja večjo stopnjo zaposlenosti žensk), 4 (uvodna izjava št. 7: dodana navedba o združljivosti poklicnega in družinskega življenja), 8 (uvodna izjava št. 14, ki navaja člen 31(2) Listine o temeljnih pravicah), 16 (člen 17(2) o nadomestnem počitku), 17 (prva alinea člena 17(5), odprava napake) in 18 (člen 18(3) o nadomestnem počitku).

Svet je prav tako sprejel načela, ki so podlaga za naslednje spremembe, vendar jih je treba na novo napisati:

—	št. 12 (člen 2b: dodana določba o usklajenosti poklicnega in družinskega življenja);

—	št. 13 (črtanje člena 16b(2) o 12-mesečnem referenčnem obdobju);

—	št. 19 (člen 19: referenčno obdobje).

Po mnenju Sveta ne bi bilo priporočljivo sprejeti teh sprememb:

—

št. 11 (kumuliranje ur v primeru več delovnih pogodb), kot je upoštevana v uvodni izjavi 2 spremenjenega predloga, saj uvodna izjava 3 veljavne direktive določa: „Določbe Direktive Sveta 89/391/EGS z 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu se še naprej v celoti uporabljajo za področja, zajeta v tej direktivi, brez poseganja v njene bolj zavezujoče in/ali podrobnejše določbe“. Poleg tega tudi člen 1(4) direktive določa, da se določbe Direktive 89/391/EGS v celoti uporabljajo za najkrajši čas dnevnega počitka, tedenskega počitka in letnega dopusta, odmore in največje število delovnih ur na teden ter za določene vidike nočnega dela, izmenskega dela in ritem dela;

—	št. 24 (določba o veljavnosti sporazumov o možnosti neuporabe, ki so bili podpisani pred začetkom veljavnosti sedanje direktive, člen 22(1c)): Svet je menil, da ta določba, ki je bila vključena v spremenjeni predlog Komisije, ni potrebna;

—	št. 25 (ki določa, da se po objavi vladam in parlamentom držav kandidatk pošlje izvod te direktive).

Svet iz enakih razlogov, kot so navedeni v spremenjenem predlogu Komisije, prav tako ni mogel sprejeti sprememb 5, 6, 7, 9, 10, 14, 15, 20, 21, 22 in 23.

Komisija je sprejela skupno stališče, o katerem se je dogovoril Svet.

(2)   Posebne pripombe

Določbe o času dežurstva

Svet se je strinjal z opredelitvijo „časa dežurstva“ in „neaktivnega dela časa dežurstva“, kot jo je Komisija predlagala v prvotnem predlogu in potrdila v spremenjenem predlogu.

Svet se je s Komisijo strinjal tudi, da je treba dodati opredelitev pojma „delovno mesto“ v členu 1(1)(1b) skupnega stališča ter tako razjasniti opredelitev pojma „čas dežurstva“.

Svet se je tudi pri novem členu 2a o času dežurstva strinjal s Komisijo o načelu, da neaktivne ure dežurstva ne bi smele biti obravnavane kot delovni čas, razen če nacionalna zakonodaja ali kolektivna pogodba ali sporazum med socialnimi partnerji v skladu z nacionalno zakonodajo določajo drugače. Svet deli mnenje Komisije, da bi moralo biti zaradi uvedbe te nove kategorije razmerje med delovnim časom in počitkom jasnejše.

Svet je uporabil isti pristop k metodi za izračun neaktivnih ur dežurstva kot Komisija, vendar dodal, da ni nujno, da se ta metoda določi le s kolektivno pogodbo ali sporazumom med socialnimi partnerji, temveč se lahko določi tudi z nacionalno zakonodajo po posvetovanju s socialnimi partnerji.

Svet je priznal, da se neaktivne ure dežurstva načeloma ne bi smele upoštevati pri izračunu dnevnega ali tedenskega počitka. Vendar bi bilo po mnenju Sveta ustrezno dopustiti tudi nekaj prožnosti pri uporabi te določbe v okviru kolektivnih pogodb, sporazumov med socialnimi partnerji ali nacionalne zakonodaje po posvetovanju s socialnimi partnerji.

Nadomestni počitek

Pri členih 17(2) in 18(3) se je Svet lahko strinjal s spremembama št. 16 in 18, kot sta bili na novo napisani v spremenjenem predlogu Komisije.

Splošno načelo je, da bi morali delavci dobiti čas za nadomestni počitek, kadar ne morejo imeti običajnega časa za počitek. Določitev ustreznega časa za nadomestni počitek delavcev bi bilo treba prepustiti državam članicam, ki morajo upoštevati zdravje in varnost zadevnih delavcev ter načelo sorazmernosti.

Usklajevanje poklicnega in družinskega življenja

Svet se strinja s Parlamentom, da je treba izboljšati usklajenost poklicnega in družinskega življenja. Ta skrb je precej jasno izražena v uvodnih izjavah 5, 6 in 7 ter v členu 1(2) skupnega stališča, ki vključuje tudi novi člen 2b.

Svet se strinja s spremembama 2 in 3 (o uvodnih izjavah 4 in 5), kot sta na novo napisani v spremenjenem predlogu Komisije.

Pri novem členu 2b je Svet sprejel besedilo prvega odstavka spremenjenega predloga Komisije, v katerem je določeno, da „države članice spodbujajo socialne partnerje na primerni ravni, da brez poseganja v njihovo neodvisnost sklepajo sporazume s ciljem boljše usklajenosti med poklicnim in družinskim življenjem“.

Druga dva odstavka temeljita na spremembi 12 in na spremenjenem predlogu Komisije. Drugi odstavek nadalje navaja Direktivo 2002/14/ES o določitvi splošnega okvira za obveščanje in posvetovanje z delavci v Evropski skupnosti ter posvetovanja s socialnimi partnerji. Tretji odstavek določa, da bi morale države članice spodbujati delodajalce, da preučijo zahteve delavcev za spremembe delovnega urnika in ritma, ob upoštevanju potreb po prožnosti delodajalcev in delavcev.

Referenčno obdobje (člen 19)

Svet deli mnenje Evropskega parlamenta, da bi moralo biti podaljšanje referenčnega obdobja povezano z večjo udeleženostjo delavcev in njihovih predstavnikov ter s potrebnimi preventivnimi ukrepi glede zdravstvenih in varnostnih tveganj za delavce. Vendar bi po njegovem mnenju ustrezno zagotovilo predstavljalo sklicevanje na oddelek II Direktive 89/391/ES (9), ki vsebuje več določb o tej zadevi.

Okvir za možnost neuporabe (člen 22)

Svet ni mogel sprejeti niti spremembe 20, po kateri bi se člen 22 o možnosti neuporabe prenehal uporabljati 36 mesecev po začetku veljavnosti direktive, niti spremenjenega predloga Komisije, ki predvideva podaljšanje te možnosti po treh letih. Nekatere delegacije so podprle načelo o prenehanju možnosti neuporabe po določenem času, vendar je večina nasprotovala kakršni koli taki rešitvi, kar pa ne pomeni nujno, da bodo na tej stopnji vse izbrale možnost neuporabe.

Svet je po preučitvi različnih možnih rešitev tako na koncu ugotovil, da je edina rešitev, ki bi jo podprla kvalificirana večina delegacij, nadaljnja možnost neuporabe, vendar je treba uvesti varovalke, da ta možnost ne bi bila izkoriščena na škodo delavcev.

Predvsem člen 1(7) skupnega stališča o členu 22a(a) direktive določa, da možnost neuporabe ne more biti uporabljena skupaj z možnostjo iz člena 19(b). Uvodna izjava 13 poleg tega določa, da bi bilo treba pred uporabo možnosti neuporabe preučiti, ali potrebne prožnosti ne zagotavljajo že najdaljše referenčno obdobje ali druge določbe o prožnosti, predvidene v tej direktivi.

Skupno stališče glede pogojev za možnost neuporabe določa, da:

—

bi moral najdaljši delovni teden v EU ostati 48 ur v skladu s členom 6 veljavne direktive, razen če država članica zagotovi možnost neuporabe s kolektivnimi pogodbami ali sporazumi med socialnimi partnerji na ustrezni ravni ali z nacionalno zakonodajo po posvetovanju s socialnimi partnerji na ustrezni ravni, pri čemer možnost neuporabe izbere posamezen delavec. Odločitev tako sprejme posamezen delavec, ki ne more biti prisiljen, da dela več kot 48 ur;

—	za uporabo te možnosti poleg tega veljajo strogi pogoji, katerih namen je zavarovati prostovoljno privolitev delavca, uvesti pravno omejitev števila delovnih ur na teden v okviru možnosti neuporabe ter določiti posebne obveznosti za delodajalce, da na zahtevo obveščajo pristojne organe.

Skupno stališče glede zavarovanja prostovoljne privolitve delavca določa, da je izbira možnosti neuporabe veljavna le, če je delavec dal soglasje, preden je opravil tako delo in ne za več kot enoletno obdobje, ki pa je obnovljivo. Delodajalec ne more v nobenem primeru šikanirati delavca, če ni pripravljen dati soglasja za tako delo ali če iz drugih razlogov umakne svoje soglasje. Odločitev o neuporabi je lahko poleg tega podpisana le po prvih štirih tednih dela in od delavca ni mogoče zahtevati, da podpiše izbiro možnosti neuporabe hkrati s pogodbo, razen v primeru kratkoročnih pogodb (glej v nadaljevanju). Delavec lahko v določenem roku tudi umakne soglasje, da bo delal na podlagi možnosti o neuporabi.

Skupno stališče uvaja pravno omejitev dovoljenega števila delovnih ur na teden v okviru možnosti neuporabe, ki je veljavna direktiva ne določa. Običajna omejitev naj bi bila 60 ur, izračunano kot trimesečno povprečje, razen če bo v kolektivni pogodbi ali sporazumu med socialnimi partnerji določeno drugače. Ta omejitev se lahko poveča na 65 ur, izračunano kot trimesečno povprečje, če ni kolektivne pogodbe in če so neaktivne ure dežurstva obravnavane kot delovni čas.

Skupno stališče prav tako določa, da morajo delodajalci voditi evidenco delovnih ur, ko so zaposleni delali na podlagi možnosti neuporabe. Evidence so na voljo pristojnim organom, ki lahko iz razlogov, povezanih z varnostjo in/ali zdravjem delavcev, prepovejo ali omejijo možnost preseganja najvišjega števila delovnih ur na teden. Pristojni organi lahko od delodajalca zahtevajo podatke o primerih, ko so delavci dali soglasje za več kot 48-urno delo v sedemdnevnem obdobju, izračunano kot povprečje za referenčno obdobje iz člena 16(b).

V skupnem stališču so določeni posebni pogoji za kratkoročne pogodbe (če je delavec v obdobju 12 mesecev zaposlen pri istem delodajalcu za obdobje ali obdobja, ki skupaj ne presežejo 10 tednov): soglasje k izbiri možnosti neuporabe se lahko da v prvih štirih tednih zaposlitvenega razmerja, za dovoljeno število delovnih ur na teden v okviru možnosti neuporabe pa ni pravne omejitve. Vendar se od delavca ne sme zahtevati, da da soglasje za delo v okviru možnosti neuporabe ob podpisu pogodbe o zaposlitvi.

Skupno stališče nadalje določa, da lahko država članica, kadar izbere možnost neuporabe, z zakoni ali drugimi predpisi zaradi objektivnih ali tehničnih razlogov ali zaradi organizacije dela omogoči, da se kot referenčno obdobje določi obdobje, ki ne presega šest mesecev. Vendar to referenčno obdobje ne bi smelo vplivati na trimesečno referenčno obdobje za izračun omejitve najdaljšega 60- ali 65-urnega delovnega tedna.

Določbe o spremljanju, oceni in pregledu

Člen 1(9) skupnega stališča o novem členu 24a direktive določa podrobne zahteve o poročanju o možnosti neuporabe in drugih dejavnikih, ki lahko prispevajo k dolgim delovnim uram, kot je uporaba člena 19(b) (12-mesečno referenčno obdobje). Te zahteve naj bi Komisiji omogočile podrobno spremljanje.

Natančneje, skupno stališče določa, da bo Komisija:

—	najpozneje štiri leta po začetku veljavnosti direktive predložila poročilo, po potrebi skupaj z ustreznimi predlogi za zmanjšanje prekomernih delovnih ur, tudi uporabe možnosti neuporabe, ob upoštevanju učinka na zdravje in varnost delavcev, za katere velja ta možnost. To poročilo bo ocenil Svet;

—	lahko ob upoštevanju te ocene in najpozneje pet let po začetku veljavnosti direktive Svetu in Evropskemu parlamentu predlagala, naj revidirata direktivo in tudi možnost neuporabe.

IV.   SKLEP

Svet ob upoštevanju istočasno doseženega občutnega napredka pri direktivi o začasnih delavcih, zaposlenih prek agencij, meni, da je skupno stališče o direktivi o delovnem času uravnotežena in realna rešitev zadev iz predloga Komisije, zlasti zaradi velikih razlik v razmerah na trgu dela v državah članicah in v njihovih stališčih glede potrebnih pogojev za poenotenje teh razmer. Z zanimanjem pričakuje konstruktivne razprave z Evropskim parlamentom, ki bodo omogočile končni dogovor o tej pomembni direktivi.

---

(1)  UL C 322, 29.12.2004, str. 9.

(2)  UL C 92, 20.4.2006, str. 292.

(3)  UL C 267, 27.10.2005, str. 16.

(4)  UL C 231, 20.9.2005, str. 69.

(5)  UL C 146, 16.6.2005, str. 13.

(6)  Dok. 10583/08 ADD 1.

(7)  Sodba Sodišča z dne 3. oktobra 2000 v zadevi C-303/98, Sindicato de Médicos de Asistencia Publica (SIMAP) proti Conselleria de Sanidad y Consumo de la Generalidad Valenciana, ECR 2000, str. I-07963.

(8)  Sodba Sodišča z dne 9. oktobra 2003 v zadevi C-151/02, predlog za predhodno odločanje: Landesarbeitsgericht Schleswig Holstein (Nemčija) v postopku pred tem sodiščem med Landeshauptstadt Kiel in Norbertom Jaegerjem; še ni objavljena.

(9)  UL L 183, 29.6.1989, str. 1.