52007DC0396

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 10.7.2007

COM(2007) 396 konč.

SPOROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU

o izvajanju strategije Skupnosti glede dioksinov, furanov in polikloriranih bifenilov (COM(2001) 593) – drugo poročilo o napredku {SEC(2007) 955}

SPOROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU

o izvajanju strategije Skupnosti glede dioksinov, furanov in polikloriranih bifenilov (COM(2001) 593) – drugo poročilo o napredku

Ozadje

Dioksini, furani in poliklorirani bifenili (PCDD, PCDF in PCB) so skupina strupenih kemikalij, ki ostajajo v okolju, se kopičijo v živih organizmih prek prehranjevalne verige in lahko škodujejo človeškemu zdravju in okolju. Lahko poškodujejo imunski, živčni, endokrini in reproduktivni sistem, obstaja pa sum, da povzročajo tudi raka. Najbolj škodujejo zarodkom in novorojenim otrokom. Javnost, politiki in znanstveniki so zelo zaskrbljeni glede negativnih učinkov na človeško zdravje in na okolje, ki jih povzroča dolgotrajna izpostavljenost celo najmanjšim količinam dioksinov, furanov in polikloriranih bifenilov (PCB).

Splošno znižanje ravni dioksinov, furanov in polikloriranih bifenilov v okolju in ljudeh je v zadnjih dveh desetletjih že bilo doseženo, zlasti prek nadzorovanja virov industrijskih emisij, na primer sežiganja odpadkov. Glede na obstojnost teh kemikalij pa je primerno nadaljevati s prizadevanji za zmanjšanje antropogenih emisij v okolje, z namenom, da se jih stalno zmanjšuje na najnižjo možno vrednost in, kjer je to izvedljivo, popolnoma odstrani. Poleg tega je treba njihove ravni v krmi in hrani še naprej zmanjševati, da bi se zmanjšala izpostavljenost ljudi.

Za zmanjšanje vnosa v ljudi je pomembno zmanjševati ravni v prehranjevalni verigi, saj so ljudje prav prek hrane najbolj izpostavljeni tem snovem. Onesnaženje prehranjevalne verige je posledica onesnaženja okolja. Dioksini, izpuščeni v zrak, se lahko na primer odlagajo na rastlinah ali v vodi, potem pa jih zaužijejo živali in ribe, v katerih se kopičijo; tako pridejo v prehranjevalno verigo. Zato je treba sprejeti ukrepe za zmanjševanje prisotnosti dioksinov, furanov in polikloriranih bifenilov v okolju in tudi v krmi in hrani.

Dne 24. oktobra 2001 je Komisija sprejela Sporočilo Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, v katerem je določila strategijo Skupnosti glede dioksinov, furanov in polikloriranih bifenilov[1] (Dioksinska strategija). Dioksinska strategija je sestavljena iz dveh delov: en del vsebuje ukrepe za zmanjšanje prisotnosti dioksinov, furanov in polikloriranih bifenilov v okolju , drugi del pa ukrepe za zmanjšanje njihove prisotnosti v krmi in hrani .

Dne 12. decembra 2001 je Svet za okolje sprejel sklepe o sporočilu Komisije, s katerimi je podprl dioksinsko strategijo Komisije in zahteval od Komisije, da poroča o izvajanju ob koncu leta 2003, pozneje pa vsaka tri leta. Prvo poročilo o napredku, ki se je nanašalo na obdobje 2002–2003, je bilo sprejeto 13. aprila 2004[2].

To sporočilo je drugo poročilo o napredku, ki povzema dejavnosti, ki jih je Komisija izvajala v obdobju 2004–2006 na področjih okolja in krme ter hrane. Dopolnjeno je s Prilogo, ki vsebuje bolj podrobne in strokovne opise delovanja na različnih področjih (SEC (2007) 955).

Dejavnosti na področju okolja

Z dioksini, furani in polikloriranimi bifenili se ukvarja več različnih področij okoljske politike. Področje posebnega pomena za obravnavano obdobje je izvajanje dveh mednarodnih konvencij o obstojnih organskih onesnaževalih (POPs – persistent organic pollutants).

Tako kot druga obstojna organska onesnaževala se tudi dioksini, furani in poliklorirani bifenili prenašajo prek mednarodnih meja in ogrožajo okolje in človeško zdravje po vsem svetu. Zaradi te globalne nevarnosti je nastala Stockholmska konvencija UNEP o obstojnih organskih onesnaževalih, h kateri je Skupnost pristopila februarja 2005, in Protokol o obstojnih organskih onesnaževalih iz leta 1998 v okviru Konvencije UN–ECE o čezmejnem onesnaževanju zraka na velike razdalje.

Da bi EU v celoti izpolnila obveznosti iz obeh mednarodnih inštrumentov, je bila leta 2004 sprejeta Uredba (ES) št. 850/2004 o obstojnih organskih onesnaževalih[3]. Njeno sprejetje je velik dosežek pri zmanjševanju emisij dioksinov, furanov in polikloriranih bifenilov. Ta uredba zahteva, da države članice razvijejo nacionalne popise emisij dioksinov, furanov in polikloriranih bifenilov in določijo ukrepe za zmanjševanje teh emisij. Pripravljeni so bili nacionalni izvedbeni načrti ali pa bodo pripravljeni v bližnji prihodnosti. Uredba o obstojnih organskih onesnaževalih (Uredba o POP) na ta način zagotavlja, da bodo na voljo boljše informacije o nacionalnih emisijah dioksinov, furanov in polikloriranih bifenilov in da je v teku opredeljevanje nacionalnih ukrepov za zmanjševanje teh emisij.

Komisija je pripravila tudi Izvedbeni načrt Skupnosti[4], ki določa ukrepe, ki se bodo izvajali na ravni EU. Za namene tega načrta so bile ocenjene prednostne naloge, da se opredelijo ukrepi za zmanjševanje nenamernih emisij obstojnih organskih onesnaževal, vključno dioksinov, furanov in polikloriranih bifenilov. Izvedbeni načrt predvsem navaja, da je treba še naprej zmanjševati emisije industrijskih virov v skladu z obstoječim zakonodajnim okvirom, vključno z Direktivo IPPC[5] in Direktivo o sežiganju odpadkov[6]. Gospodinjski viri, na primer ogrevanje stanovanj z lesom in premogom, postajajo vse bolj pomembni in Komisija bo prispevala k zmanjševanju njihovih emisij tako, da bo podpirala izmenjavo izkušenj in informacij med zainteresiranimi stranmi in državami članicami.

Razen pri teh splošnih dejavnostih je bil pri okoljskih ukrepih dioksinske strategije v obdobju 2004–2006 napredek dosežen na več posebnih področjih:

Na področju industrijskih emisij se je delo za določitev najboljših razpoložljivih tehnik (BAT – Best Available Techniques) za preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja nadaljevalo in ob koncu leta 2006 je bilo dokončanih zadnjih šest iz niza 32 dokumentov BREF (Referenčni dokumenti o najboljših razpoložljivih tehnikah). Za nekatere dokumente BREF, sprejete prej, se je že začel postopek revizije, tako da bodo upoštevali novosti, tudi glede cementa in apna, celuloze in papirja ter železa in jekla.

Tematska strategija o zaščiti tal je bila sprejeta septembra 2006. Vsebuje predlog za okvirno direktivo, ki zahteva od držav članic, da preprečijo onesnaženje tal, napravijo popis onesnaženih lokacij in izboljšajo stanje na teh ugotovljenih lokacijah. Za odpadke Uredba o obstojnih organskih onesnaževalih predvideva, da je treba obstojna organska onesnaževala v odpadkih uničiti ali nepovrnljivo pretvoriti v druge snovi. Obstajajo nekatera odstopanja od tega splošnega pravila in v letih 2006 in 2007 sta bili sprejeti dve uredbi[7], ki določata mejne vrednosti za dioksine, furane in poliklorirane bifenile pri uporabi teh odstopanj.

Kar zadeva javni dostop do podatkov o industrijskih emisijah, je bil januarja 2006 sprejet nov javno dostopen evropski register onesnaževal (E-PRTR)[8]. V primerjavi s sedanjim registrom (EPER) ima manjše prage poročanja za dioksine in furane in obsega tudi poročanje o polikloriranih bifenilih.

V obdobju 2002–2005 sta bili izvedeni dve večji študiji, ki sta dali obsežne podatke o dioksinih, furanih in polikloriranih bifenilih v EU-10. O rezultatih se je razpravljalo na delavnici, organizirani v Bruslju februarja 2005, pri čemer sta bila kot prednostni nalogi za prihodnost določena izvajanje obstoječe zakonodaje in povečana pozornost na majhne gospodinjske vire[9].

Dejavnosti, ki se izvajajo na področjih krme in hrane

Dioksinska strategija opisuje celovit pristop k zakonodaji o krmi in hrani, ki omogoča zmanjšanje prisotnosti dioksinov, furanov in polikloriranih bifenilov v prehranjevalni verigi. Celovit pristop sloni na treh stebrih:

1. Določitev strogih, vendar izvedljivih najvišjih ravni pri hrani in krmi, pri čemer se upoštevajo rezultati, dobljeni pri zmanjševanju prisotnosti dioksina v okolju.

2. Določitev ravni za ukrepanje, pri katerih je treba takoj ukrepati, ko se v krmi ali hrani ugotovijo ravni, ki so znatno višje od ravni naravnega ozadja. Te ravni ukrepanja zagotavljajo zgodnje opozarjanje.

3. Določitev ciljnih ravni, ki naj bi bile sčasoma dosežene, da bi izpostavljenost večine evropskega prebivalstva bila znotraj meja, ki jih priporoča Znanstveni odbor za prehrano.

Zakonodaja o najvišjih ravneh v krmi in hrani se je, z namenom, da bi se nanašala tudi na dioksinom podobne poliklorirane bifenile, med obravnavanim obdobjem posodobila tako, da določa najvišje ravni za skupno vsebnost dioksinov, furanov in dioksinom podobnih polikloriranih bifenilov[10]. Da bi bil zagotovljen neoviran prehod, obstoječe najvišje ravni za dioksine in furane začasno še veljajo, poleg novih predlaganih najvišjih ravni za skupno vsebnost dioksinov, furanov in dioksinom podobnih polikloriranih bifenilov.

Ker so viri dioksinov in dioksinom podobnih polikloriranih bifenilov različni, so bile ravni za ukrepanje , določene za dioksine in furane v letu 2002, ohranjene, leta 2006 pa so bile posebej določene ravni za ukrepanje za dioksinom podobne poliklorirane bifenile in hkrati najvišje ravni za skupno vsebnost dioksinov, furanov in dioksinom podobnih polikloriranih bifenilov[11].

Zakonodaja o metodologiji analize in nadzoru krme in hrane je bila revidirana in posodobljena, tako da so bili v predpisanih ravneh upoštevani tudi dioksinom podobni poliklorirani bifenili in da so bile upoštevane pridobljene izkušnje[12].

Glede polikloriranih bifenilov, ki niso podobni dioksinom, je Evropska agencija za varnost hrane izvedla ocenjevanje tveganj za javno zdravje in zdravje živali zaradi prisotnosti polikloriranih bifenilov, ki niso podobni dioksinom, v krmi in hrani[13]. Ob upoštevanju rezultatov tega ocenjevanja tveganj potekajo razprave o možni določitvi regulativnih ravni za poliklorirane bifenile, ki niso podobni dioksinom, v krmi in hrani.

Raziskovalne dejavnosti

Da se zapolnijo nekatere vrzeli v znanju, so bili dioksini, furani, poliklorirani bifenili in tudi nekatere druge snovi obravnavani v več raziskovalnih projektih, ki se financirajo v okviru Šestega okvirnega programa za raziskave in se osredotočajo na učinke na zdravje, onesnaženje prehranjevalne verige in okoljske vidike. Raziskave o teh snoveh je izvedlo tudi Skupno raziskovalno središče na področjih tal, vode, okoljskega zraka in emisij.

[1] COM(2001) 593 konč.

[2] COM(2004) 240 konč.

[3] Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 850/2004 z dne 29. aprila 2004 o obstojnih organskih onesnaževalih in spremembi Direktive 79/117/EGS, UL L 158, 30.4.2004.

[4] SEC(2007) 341.

[5] Direktiva Sveta 96/61/ES z dne 24. septembra 1996 o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja, UL L 257, 10.10.1996, str. 26.

[6] Direktiva 2000/76/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 4. decembra 2000 o sežiganju odpadkov, UL L 332, 28.12.2000, str. 91.

[7] Uredba Sveta (ES) št. 1195/2006 z dne 18. julija 2006 o spremembi Priloge IV k Uredbi (ES) št. 850/2004 o obstojnih organskih onesnaževalih, UL L 217, 8.8.2006, str. 1, in Uredba Sveta (ES) št. 172/2007 z dne 16. februarja 2007 o spremembi Priloge V k Uredbi (ES) št. 850/2004 Evropskega parlamenta in Sveta o obstojnih organskih onesnaževalih, UL L 55, 23.2.2007, str. 1.

[8] Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 166/2006 z dne 18. januarja 2006 o Evropskem registru izpustov in prenosov onesnaževal, UL L 33, 4.2.2006, str. 1.

[9] Poročila študij in dokumente z delavnic je mogoče najti na spletni strani: http://ec.europa.eu/environment/dioxin/index.htm#enlarged_eu

[10] Direktiva Komisije 2006/13/ES z dne 3. februarja 2006 o spremembi Prilog I in II k Direktivi 2002/32/ES Evropskega parlamenta in Sveta o nezaželenih snoveh v živalski krmi v zvezi z dioksini in dioksinom podobnimi PCB (UL L 32, 4.2.2006, str. 44) za krmo in Uredba Komisije (ES) št. 199/2006 z dne 3. februarja 2006 o spremembi Uredbe (ES) št. 466/2001 o določitvi mejnih vrednosti nekaterih kontaminatov v živilih v zvezi z dioksini in dioksinom podobnimi polikloriranimi bifenili (UL L 32, 4.2.2006, str. 34) za hrano. Slednja je bila nadomeščena z Uredbo Komisije (ES) št. 1881/2006 z dne 19. decembra 2006 o določitvi mejnih vrednosti nekaterih onesnaževal v živilih (UL L 364, 20.12.2006, str. 5).

[11] Priporočilo Komisije 2006/88/ES z dne 6. februarja 2006 o zmanjšanju prisotnosti dioksinov, furanov in PCB v krmi in živilih (UL L 42, 14.2.2006, str. 26).

[12] UL L 364, 20.12.2006, str. 32. Uredba, ki je nadomestila Direktivo 2002/69/ES z dne 26. julija 2002 o metodah vzorčenja in analitskih metodah za uradni nadzor dioksinov ter o določitvi dioksinu podobnih PCB-jev v živilih (UL L 209, 6.8.2002, str. 5).

[13] www.efsa.europa.eu/etc/medialib/efsa/science/contam/contam_opinions/1229.Par.0003.File.dat/contam_op_ej284_ndl-pcb_en1.pdf