52007DC0039

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 5.2.2007

COM(2007) 39 konč.

SPOROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

o izboljšanju kazalnikov ribolovne zmogljivosti in napora na podlagi skupne ribiške politike

SPOROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU

o izboljšanju kazalnikov ribolovne zmogljivosti in napora na podlagi skupne ribiške politike

Kazalo

1. Cilj tega sporočila 3

2. Opredelitev ribolovne zmogljivosti in ribolovnega napora 3

2.1. Ribolovna zmogljivost 3

2.2. Ribolovni napor 3

3. Količinska opredelitev ribolovne zmogljivosti 4

3.1. Kazalniki ribolovne zmogljivosti, ki temeljijo na značilnostih plovila 4

3.1.1. Tonaža ribiškega plovila 4

3.1.2. Moč ribiškega plovila 5

3.1.3. Drugi kazalniki ribolovne zmogljivosti, ki temeljijo na značilnostih plovila 5

3.2. Kazalniki ribolovne zmogljivosti, ki temeljijo na ribolovnem orodju 6

3.2.1. Vrsta in velikost ribolovnega orodja. Učinkovitost in selektivnost 6

3.2.2. Kazalniki ribolovne zmogljivosti za vlečne mreže 7

3.2.3. Kazalniki ribolovne zmogljivosti za parangale 7

3.2.4. Kazalniki ribolovne zmogljivosti za potegalke 7

3.2.5. Kazalniki ribolovne zmogljivosti za vrše 7

3.2.6. Kazalniki ribolovne zmogljivosti za zabodne mreže in troslojne mreže 7

3.2.7. Nadzor in izvajanje 7

4. Tehnološki napredek 8

5. Ribolovna aktivnost 9

5.1. Opredelitev ribolovne aktivnosti 9

5.2. Beleženje in spremljanje aktivnosti; ladijski dnevnik 9

6. Pot naprej 10

7. Sklepi 11

Cilj tega sporočila

Prilagoditev zmogljivosti ribiškega ladjevja razpoložljivim ribolovnim možnostim in omejitev ribolovnega napora, kadar je to potrebno zaradi ohranjanja staležev rib, sta ključna instrumenta upravljanja skupne ribiške politike.

Cilj tega sporočila je odpreti razpravo o najprimernejšem načinu za količinsko določanje zmogljivosti in ribolovnega napora v okviru skupne ribiške politike.

Opredelitev ribolovne zmogljivosti in ribolovnega napora

Ribolovna zmogljivost

Ribolovna zmogljivost je opredeljena kot zmogljivost plovila ali skupine plovil za ulov rib[1]. Obstajata dva pristopa h količinski opredelitvi zmogljivosti.

Ekonomski pristop enači zmogljivost plovila ali skupine plovil z največjo proizvodnjo ali največjo količino rib, ki se lahko potencialno ulovijo v določenem obdobju, pod pogojem da so plovila v celoti izkoriščena in da ostanejo staleži zdravi.

Pri drugem pristopu, ki se uporablja v glavnem pri upravljanju ribištva, temelji količinska opredelitev ribolovne zmogljivosti na možnosti ribiškega ladjevja, da predstavljajo vložek v ribištvo v smislu povzročitve ribolovne smrtnosti. Ta količinska opredelitev največjega potencialnega vložka lahko temelji na značilnostih plovila ali ribolovnega orodja. Te značilnosti plovila ali orodja se lahko štejejo tudi za parametre ribolovne zmogljivosti.

V okviru skupne ribiške politike se je ribolovna zmogljivost do sedaj količinsko opredeljevala na osnovi značilnosti plovila. Ta pristop izvira iz prvih večletnih usmerjevalnih programov, ki so bili sprejeti na začetku osemdesetih let. Takrat izbrana kazalnika ribolovne zmogljivosti sta bila tonaža plovila in moč motorja in sta bila vključena v osnovno uredbo o skupni ribiški politiki[2], ki predvideva tudi možnost opredelitve ribolovne zmogljivosti glede na količino in/ali velikost ribolovnega orodja.

Ribolovni napor

Zakonodaja Skupnosti opredeljuje ribolovni napor plovila kot zmnožek njegove zmogljivosti in aktivnosti. Ribolovni napor skupine plovil je opredeljen kot vsota ribolovnih naporov vseh plovil.

Ribolovni napor se lahko šteje za vnos energije, kjer zmogljivost predstavlja moč, aktivnost pa čas, v katerem se moč porabi. Ta zveza je še posebno neposredna, kadar je zmogljivost opredeljena kot moč plovila (glej 3.1.2).

Količinska opredelitev ribolovne zmogljivosti

Kazalniki ribolovne zmogljivosti, ki temeljijo na značilnostih plovila

Splošna praksa je, da se zmogljivost količinsko opredeli na podlagi značilnosti plovila. Ta pristop je preprost in se razmeroma zlahka uveljavi, vsaj glede tonaže. Tonaža in moč sta dva najpogosteje uporabljena kazalnika, čeprav obstajajo tudi druge možnosti.

Tonaža ribiškega plovila

Tonaža plovila je funkcija celotne zaprte prostornine ali le njenega dela. Obstajajo različni sistemi za izračun tonaže plovila in razlikujejo se predvsem glede na prostornino, ki se upošteva pri izračunu.

V začetnem obdobju SRP so države članice za merjenje tonaže uporabljale različne standarde. Le plovila, daljša od 24 m in ki so opravljala mednarodne vožnje, so se merila po skupnem sistemu v vsej Skupnosti, ker je zanje veljala Londonska konvencija[3].

Leta 1994 je Svet sprejel sedanjo opredelitev tonaže, ki se uporablja za vsa ribiška plovila Skupnosti[4]. Za plovila, ki merijo v celoti 15 m in več, se tonaža računa kot funkcija skupne zaprte prostornine, kot jo opredeljuje Londonska konvencija, medtem ko se za plovila, krajša od 15 m, skupna zaprta prostornina nadomesti z oceno prostornine trupa (funkcija dolžine, širine in globine).

Od konca 2003 se vsa ribiška plovila Skupnosti merijo v skladu s skupno opredelitvijo tonaže. To je pomemben dosežek za SRP. Kljub temu ribiči občasno zahtevajo, da bi se nekateri prostori znotraj plovila izključili iz izračuna tonaže ali celo iz režima vstopa/izstopa[5]. Po mnenju Komisije bi to pomenilo korak nazaj, ki bi ogrozil sedanje ukrepe upravljanja zmogljivosti. V preteklosti se je v državah članicah tonaža merila na različne načine, a skupno vsem je bilo dejstvo, da se nekateri prostori niso upoštevali pri izračunu. Zaradi tega je bil sistem zapleten in je spodbujal napačne navedbe uporabe prostorov, zato da bi lahko staro plovilo nadomestili z večjim.

Izkušnje so pokazale, da je sedanja opredelitev tonaže zadovoljiva in ni nobenih načrtov, da bi jo temeljito spremenili.

Po drugi strani pa so še vedno možni manjši popravki pri uporabi standarda Skupnosti za merjenje tonaže, na primer pri opredelitvi natančnosti, ki je potrebna pri izračunu BT, ali načinu izračuna prostornine v določenih okoliščinah, kot na primer pri katamaranih z dolžino, krajšo od 15 m.

Sedanji predpisi so vzpostavljeni v treh pravnih besedilih: Uredbi Sveta (EGS) št. 2930/86, Uredbi Sveta (EGS) št. 3259/94 o spremembi prejšnje in v izvedbeni Odločbi Komisije 95/84/ES. Da bi poenostavili zakonodajo Skupnosti, bo Komisija predlagala novo prečiščeno uredbo Sveta o določanju značilnosti ribiških plovil, ki bo nadomestila sedanja besedila.

Moč ribiškega plovila

V zakonodaji Skupnosti[6] je moč ribiškega plovila opredeljena kot skupna največja stalna moč, dobljena pri vztrajniku vsakega motorja, ki se lahko uporabi za pogon plovila. Zato moč ribiškega plovila v zakonodaji Skupnosti pomeni njegovo pogonsko moč.

Plovila uporabljajo tudi tako imenovano „pomožno moč“. Pomožna moč se lahko opredeli kot skupna moč, nameščena na krovu, ki ni vključena v opredelitev pogonske moči. Pomožna moč zajema naslednje potrebe: opremo, povezano s pogonom (črpalke, krmilo itd.), opremo za ribolovne aktivnosti, opremo za predelavo in skladiščenje rib, za nastanitev (razsvetljavo, ogrevanje, kuhanje) in elektronsko opremo za ribolov ali navigacijo.

Delež pomožne moči v skupni moči ribiškega plovila je postal precejšen, zlasti pri velikih plovilih z vlečnimi mrežami. Večja pomožna moč dovoljuje uporabo večjih mrež in omogoča ribolov v večjih globinah. Iz teh razlogov bo Komisija predlagala državam članicam, da se pomožna moč vključi v opredelitev ribolovne zmogljivosti.

Sedanji sistem merjenja in potrjevanja moči motorja ima resne pomanjkljivosti. Motor lahko dobi potrdilo za moč, ki je veliko nižja od njegove največje stalne moči. Nižja uvrstitev moči ( de-rating ) se na splošno doseže s pomočjo prilagoditev pri nastavitvah vbrizgavanja goriva ob certifikaciji motorja. Te prilagoditve se zlahka odpravijo in posledica je, da je skoraj nemogoče spremljati ali preverjati realno izhodno moč potem, ko je motor nameščen na krovu.

Komisija se ukvarja z iskanjem novega sistema za preverjanje moči motorja, tako da bi potrjena moč ustrezala realni največji stalni moči.

To vprašanje je tehnično zapleteno in ga ni mogoče rešiti brez sodelovanja proizvajalcev motorjev, klasifikacijskih družb in uprav, odgovornih za postopke potrjevanja v državah članicah.

Izvedba novega sistema potrjevanja moči bo zahtevala nove zakonske določbe, ki bodo nadomestile člen 5 Uredbe Sveta (EGS) št. 2930/86. Nove določbe bi morale kot del opredelitve zmogljivosti vključevati tudi opredelitev pomožne moči. Komisija si je zamislila, da bi moč motorja temeljila na obstoječem potrdilu o emisiji dušikovih oksidov, ki se izdaja na podlagi določb Priloge IV h Konvenciji MARPOL[7], vendar je za to rešitev potrebna dodatna tehnična ocena.

Drugi kazalniki ribolovne zmogljivosti, ki temeljijo na značilnostih plovila

Uporabijo se lahko drugi kazalniki zmogljivosti, ki temeljijo na značilnostih plovila, čeprav se zdi, da ne prispevajo k večji vrednosti v primerjavi s tonažo in močjo.

Včasih se kot kazalnik nosilne zmogljivosti ribiškega plovila uporablja prostornina skladišč za ribe . Za pridneni ribolov se zdi ta kazalnik povsem nepomemben, saj se skladišča za ribe le redko napolnijo. Nasprotno pa plovila, ki lovijo s pelagičnimi vlečnimi mrežami in zaporno plavarico, pogosto skrajšajo svoje ribolovne vožnje zaradi premajhnih skladišč za ribe. Ta kazalnik je vsekakor tesno povezan s prostornino plovila (to je z BT tonažo) in ga je težko spremljati.

Tudi zmogljivost zamrzovanja se lahko šteje kot primeren kazalnik zmogljivosti. Zmogljivost zamrzovanja je masa rib, ki se lahko zamrzne na časovno enoto in je omejevalni dejavnik za nekatere oblike ribolova. Vendar bi bilo zmogljivost zamrzovanja zelo težko potrjevati in spremljati. Kot približek za zmogljivost zamrzovanja se lahko uporablja pomožna moč, ker zahtevajo procesi zamrzovanja in ohlajanja veliko energije in to bi bil še en argument v prid vključitve pomožne moči v izračun zmogljivosti plovila.

Kot primeren kazalnik za plovila z vlečnimi mrežami je bila predlagana vlečna moč priveznika . Opredeljena je kot največja sila, s katero lahko deluje plovilo, ko vleče proti fiksni točki. Vlečna moč priveznika je bila vedno pogodbena vrednost za vlačilce (in pogosto za plovila z vlečno mrežo) in obstajajo standardne metode, kako se izmeri. Vendar je merjenje drago in bi imeli isto težavo s prenizko prijavo, ki vpliva na moč motorja; če bi bil motor prenizko uvrščen, bi bila tudi izmerjena vlečna moč nižja.

Kazalniki ribolovne zmogljivosti, ki temeljijo na ribolovnem orodju

Vrsta in velikost ribolovnega orodja. Učinkovitost in selektivnost

Za značilnosti in zlasti za velikost ribolovnega orodja se lahko šteje, da predstavljajo možnost plovila za povzročitev ribolovne smrtnosti. Če sta vrsta in velikost ribolovnega orodja, ki ga smejo ribiči uporabljati pri določenem ribolovu, dobro opredeljena, se lahko na podlagi teh informacij lažje količinsko določi ribolovno zmogljivost.

Učinkovitost in selektivnost

Ni jasne ločnice med značilnostmi ribolovnega orodja, ki vplivajo na njegovo učinkovitost (splošno sposobnost za ribolov), in tistimi, ki vplivajo na njegovo selektivnost (sposobnost za razlikovanje med vrstami ali velikostmi rib). Komisija predlaga, da se upošteva, da se vrsta in velikost ribolovnega orodja nanašata na učinkovitost in zato na možnost za ribolov ali ribolovno zmogljivost, medtem ko bi bilo pri nekaterih značilnostih ribolovnega orodja, na primer pri velikosti očesa ali pripomočkih za ločevanje, treba upoštevati, da vplivajo na selektivnost. Čeprav ta pristop pomeni poenostavitev, pa res služi razlikovanju ukrepov upravljanja, ki so namenjeni ločitvi zmogljivosti, od tistih, ki so namenjeni izboljšanju selektivnosti.

Komisija bo to upoštevala pri načrtovanju prihodnjih zakonodajnih predlogov na področju upravljanja zmogljivosti in tehničnih ohranitvenih ukrepov.

Vrsta ribolovnega orodja

Kadar se poskuša količinsko ovrednotiti ribolovno zmogljivost na podlagi ribolovnega orodja, je lahko koristno, če se ribolovna orodja razporedijo v dve skupini glede na to, ali ostanejo pritrjena na plovilo ali ne. Kadar ostanejo ribolovna orodja pritrjena na plovilo, je njihov ribolovni čas mogoče oceniti na podlagi časa plovila na morju. Tak primer so vlečne mreže in potegalke, pa tudi nekatere vrste parangalov. Če ostane ribolovno orodje na ribolovnem območju, plovilo pa si namesti druga orodja ali se vrne v pristanišče, lahko postane merjenje ribolovnega časa ali aktivnosti neodvisno od časa, ki ga plovilo preživi na morju, in ga je težje meriti. Tak primer so zabodne mreže, troslojne mreže ali vrše.

Kazalniki ribolovne zmogljivosti za vlečne mreže

Ribarjenje z vlečno mrežo je sestavljeno predvsem iz filtriranja vode. Ob predpostavljanju optimalne hitrosti ribarjenja z vlečno mrežo, ki je odvisna od ciljnih vrst, daje površinska odprtina mreže, merjena v kvadratnih metrih (m2), sprejemljivo količinsko opredelitev ribolovne zmogljivosti.

Za pridneno in pelagično ribarjenje z mrežo je lahko značilna zgoraj opisana površinska odprtina. Za vlečne mreže z gredjo je lahko značilna dolžina gredi, ki določa površino odprtine za to vrsto mreže.

Kazalniki ribolovne zmogljivosti za parangale

Ribolovna zmogljivost parangalov se lahko količinsko opredeli s številom trnkov ali, če je razdalja med trnki enaka, z dolžino parangala.

Kazalniki ribolovne zmogljivosti za potegalke

Za zmogljivost zapornih plavaric je lahko značilna skupna dolžina mreže, globina mreže pa je značilna za ciljne vrste. Pozornost je treba posvetiti uporabi naprav za zbiranje rib, kar lahko poveča zmogljivost do mere, ki jo je težko ovrednotiti. Potegalke so vedno pritrjene na plovilo.

Kazalniki ribolovne zmogljivosti za vrše

Zmogljivost ribolova z vršo se lahko količinsko opredeli s številom in velikostjo vrš. Druge značilnosti vrš, kot so oblika, velikost odprtine in določene specifikacije uporabljenih materialov, so precej odvisne od določenega ribolova in se lahko opredelijo kot tehnični ukrepi.

Kazalniki ribolovne zmogljivosti za zabodne mreže in troslojne mreže

Ribolovna zmogljivost teh mrež je neposredno povezana z njihovo velikostjo, zato bi bili število mrež, skupaj z njihovo dolžino in globino primerni kazalniki zmogljivosti. Namesto tega se lahko uporabi tudi površinsko območje na mrežo. Velikost očesa mreže in druge značilnosti so označene kot tehnični ukrepi.

Nadzor in izvajanje

Splošno znano je, da bi bilo vsak sistem, ki upravlja zmogljivost ali napor glede na kazalnike ribolovnega orodja, težje spremljati in izvajati kakor sistem, ki temelji na značilnostih plovila. Da bi bil tak sistem učinkovit, se mora opirati na močno zavezanost organov in zainteresiranih strani za izvajanje. To bi bilo mogoče le v dobro razmejeni ribolovni coni in za natančno opredeljeno skupino plovil, ki bi, kar bi bilo najbolje, imela izključni dostop do ribolova.

Tehnološki napredek

Ena glavnih slabih strani kazalnikov ribolovne zmogljivosti, ki temeljijo na značilnostih plovila, je, da ne morejo zlahka upoštevati učinka tehnološkega napredka.

Splošno znano je, da danes povprečno sodobno plovilo ulovi znatno večjo količino, kakor jo je plovilo enakovredne tonaže pred 30 leti. Vendar je ta pojav težko količinsko ovrednotiti. Nekatere študije navajajo letna povečanja produktivnosti zaradi tehnološkega napredka od 1 do 3 %[8] in pri nekaterih oblikah ribolova celo višje vrednosti. Primeri tehnoloških izboljšav, ki so prispevale k temu povečanju dejanske ribolovne zmogljivosti, so:

- uporaba propelerjev s krmiljenim nagibom ali šob ne povečuje moči plovila, kot je opredeljena v zakonodaji Skupnosti, vendar povečuje učinkovitost uporabe te moči. Enaka izhodna moč motorja lahko povzroči večji vlek pri ribarjenju z mrežo ali večjo plovno hitrost;

- elektronika v obliki opreme za iskanje rib ali opreme za nadzor položaja orodja je primer izboljšave učinkovitosti plovila, ki je ni mogoče predstaviti z merljivim parametrom. Enako velja za elektronske naprave za nadzor položaja vlečne mreže, zaradi katere je njena uporaba veliko učinkovitejša;

- naslednji primer je uporaba satelitskih podatkov za določanje možne lokacije staležev tuna. Ta tehnika omogoča, da plovila za lov tuna zmanjšajo čas iskanja v korist ribolovnega časa in tako povečajo ulov na ribolovnem potovanju;

- zmogljivejša palubna oprema omogoča, da plovilo izvleče in vleče mrežo večkrat dnevno in tako poveča učinkovitost ulova, čeprav se velikost ladje, njena pogonska moč in število ribolovnih dni ne spremenijo;

- načrt vlečnih mrež je bil na različne načine izboljšan, da bi se zmanjšala sila, ki je potrebna za vleko skozi vodo. Močnejši material omogoča tanjša vlakna in s tem manjši upor mreže, ki se premika skozi vodo. Tudi hidrodinamično oblikovanje vrat in oblika mreže sta bila izboljšana, da bi se zmanjšal upor, kar ladji omogoča uporabo večje vlečne mreže.

Učinek tehnološkega napredka na ribolovno zmogljivost je verjetno preveč zapleteno vprašanje, da bi ga vključili zgolj v ukrepe upravljanja ribištva. Upravljanje ribolovne zmogljivosti na podlagi vrste in velikosti ribolovnega orodja ima to prednost, da se delu težav izogne s postavljanjem omejitev na ravni ribolovnega orodja.

Standardizacija in tehnološki napredek

Količinska opredelitev in omejitev ribolovne zmogljivosti in ribolovnega napora na podlagi značilnosti ribolovnega orodja vključuje določeno stopnjo standardizacije vrste orodja, velikosti in drugih značilnosti, kot sta velikost očesa ali oblika trnka. Ta standardizacija lahko ovira tehnični napredek in posledično učinkovitost orodja.

Ribolovna aktivnost

Opredelitev ribolovne aktivnosti

Ribolovna aktivnost je opredeljena kot čas, v katerem učinkovito deluje ribolovna zmogljivost plovila. V zakonodaji Skupnosti se ribolovna aktivnost nanaša na aktivnost plovila in se meri v dnevih. Vendar bi jo za nekatere oblike ribolova lahko natančneje opredelili na podlagi časa, v katerem deluje ribolovno orodje.

Aktivnost plovila

Ta pojem se trenutno uporablja v načrtih obnovitve za trsko in osliča, pa tudi v Prilogi II k uredbi o celotnih dovoljenih ulovih (TAC) in kvotah za leto 2006, kjer se aktivnost plovila obravnava kot dnevi navzočnosti na območju in odsotnost iz pristanišča. Uporablja se tudi za izračun ribolovnega napora v režimu zahodnih voda[9], kjer je aktivnost opredeljena kot čas, preživet na natančno opredeljenem območju. Za plovila, ki se nahajajo v bližini svojega ribolovnega območja, sta zgornji opredelitvi enaki.

Poleg prej navedene opredelitve, morajo predpisi o ribolovni aktivnosti jasno določiti, kako se računa število dni. Na primer, treba je določiti, ali se dnevi upoštevajo kot koledarski dnevi ali kot število ur, deljeno s 24, in razložiti, kako se obravnavajo deli dneva.

Aktivnost ribolovnega orodja. Čas potopitve.

Natančnejši in teoretično boljši kazalnik za merjenje aktivnosti bi bil dejanski čas, porabljen za ribolov, to je čas, v katerem je ribolovno orodje aktivno v vodi ali „čas potopitve“. Vendar je čas potopitve fiksnega orodja navadno težko ali drago natančno spremljati, ker se lahko vrše, mreže in drugo fiksno orodje pusti v vodi, medtem ko gre plovilo drugam ali se vrne v pristanišče. Lahko ga tudi namesti ena ladja in pobere druga, lahko pa je tudi trajno nastavljeno.

Beleženje in spremljanje aktivnosti; ladijski dnevnik

Ladijski dnevnik mora načeloma zagotoviti možnost beleženja vseh podatkov, ki so potrebni za računanje aktivnosti na različne načine. Kapitani morajo vpisati ustrezne podatke, odvisno od ribolovnega režima, po katerem ribarijo. V zvezi z aktivnostjo ustrezata dve glavni skupini podatkov:

1. podatki o plovilu: geografski položaj v različnih časih,

2. podatki o orodju: čas, preživet v vodi med ribolovno operacijo.

Spremljanje aktivnosti plovila mora temeljiti na podatkih iz ladijskega dnevnika in iz sistema spremljanja plovila (VMS). Prihodnja izvedba elektronskega ladijskega dnevnika bi morala poudariti možnosti za natančno in pravočasno spremljanje aktivnosti.

Pot naprej

V zvezi s sedanjimi kazalniki zmogljivosti Komisija meni, da se opredelitev tonaže ribiškega plovila ustrezno in pravilno izvaja in zato niso potrebne večje spremembe. Toda potrjevanje moči ribiških plovil ni zadovoljivo. Službe Komisije bodo nadaljevale razgovore z državami članicami, proizvajalci motorjev, klasifikacijskimi družbami in predstavniki ribičev, da bi izboljšale sedanji sistem potrjevanja na podlagi Uredbe Sveta (EGS) št. 2930/86 o določanju značilnosti ribiških plovil.

V zvezi s sprejetjem kazalnikov zmogljivosti in napora na podlagi velikosti in značilnosti ribolovnega orodja, ni bilo doslej še nič narejenega. Vprašanje je zelo tehnično in bi zahtevalo natančno prilagojeno spremljanje in nadzor in zato nadaljnje posvetovanje, da bi pravilno ocenili to možnost.

Ribolov, ki je trenutno opredeljen po ribolovnih območjih, ciljnih vrstah in vrsti ribolovnega orodja, je lahko najprimernejši za izvajanje omejitev zmogljivosti in napora na podlagi ribolovnega orodja. Za ta ribolov bi lahko predlagali ribolovna dovoljenja v obliki največjega obsega aktivnosti, ki se izvaja z natančno opredeljeno vrsto in velikostjo ribolovnega orodja (standardizacija). Vendar obstajajo številna vprašanja, ki bi jih bilo treba obravnavati pred izvedbo takega pristopa v zakonodaji Skupnosti:

- združljivost s sedanjimi omejitvami ribolovnega napora in „poimenovanje“ ribolovnih dovoljenj, ki temeljijo na značilnostih plovila, to je na tonaži in moči;

- možnost ukinitve omejitev zmogljivosti na podlagi značilnosti plovila, kjer se uporablja režim upravljanja, ki temelji zgolj na ribolovnem orodju. Z drugimi besedami, ali bi lahko vzpostavili sistem ribolova na podlagi dovoljenj, neodvisno od moči in tonaže plovil?

- nazadnje bi bilo treba rešiti vključitev takšnega sistema upravljanja napora v sistem skupnih omejitev zmogljivosti, ki je vzpostavljen v zakonodaji Skupnosti (režim vstopa/izstopa).

Medtem ko Komisija čaka na izid te razprave, razmišlja, da bi sedanje stanje številnih oblik evropskega ribolova v vsakem primeru upravičilo sprejetje ukrepov za preprečevanje nadaljnjega povečevanja ribolovnega napora, ki izhaja iz tehnoloških izboljšav in povečevanja velikosti in števila ribolovnih orodij.

Akcijski načrt

V zvezi s potrjevanjem moči motorja in meritvami tonaže so predvideni naslednji ukrepi:

- predlog za prečiščenje določb o meritvah tonaže, ki so zdaj vključene v Uredbo Sveta (EGS) št. 2930/86 o določanju značilnosti ribiških plovil;

- nadaljevanje posvetovanj s proizvajalci motorjev in klasifikacijskimi družbami, da bi določili najboljšo tehnično rešitev za potrjevanje moči motorja, ki jim bo sledila izmenjava s strokovnjaki držav članic. Na podlagi teh razprav bi Komisija predložila predlog za nove določbe o moči motorja.

V zvezi z uporabo značilnosti ribolovnega orodja, kot sta kazalnika ribolovne zmogljivosti in napora, bo Komisija sprejela naslednje ukrepe:

- študije primerov. Države članice so postavile številne omejitve za vrsto in velikost ribolovnega orodja na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni. Izkušnje, pridobljene z uporabo teh ukrepov, bi predstavljale dragoceno osnovo za razpravo o možnosti izvajanja takih ukrepov na ravni Skupnosti. Prva naloga Komisije, ki bi se začela leta 2007, bi bilo zbiranje informacij pri državah članicah o značilnostih takih režimov. Naknadno bi sledila študija za analizo rezultatov ene ali več takih shem upravljanja;

- posvetovanje z državami članicami, zainteresiranimi stranmi in znanstveniki . V letu 2007 namerava Komisija uvesti vrsto stikov in sestankov z zainteresiranimi stranmi in znanstveniki, da bi določila oblike ribolova, primerne za uporabo novih vrst omejitev zmogljivosti ali napora, ki so omenjene v tem sporočilu. Znanstveni, tehnični in ekonomski odbor za ribištvo (STECF) bo zaprošen, naj zagotavlja nasvete o posebnih vidikih ocenjevanja ribolovnega napora na podlagi značilnosti ribolovnega orodja;

- pilotni projekti. Komisija bo potem kot pilotno nalogo predlagala, da se nekaj izbranih oblik ribolova upravlja na podlagi kazalnikov napora in zmogljivosti, omenjenih v tem sporočilu. To se lahko izvede v letu 2008.

Sklepi

Komisija meni, da je tonaža ribiških plovil ustrezen ukrep velikosti plovila in zato primeren kazalnik ribolovne zmogljivosti. Tonaža naj bi se še naprej uporabljala za ocenjevanje skupne zmogljivosti ribiškega ladjevja držav članic. Komisija namerava predlagati nekaj manjših izboljšav njene opredelitve, vključno z novim pravnim besedilom, ki bo prečistilo sedanje določbe.

Tudi moč ribiškega plovila je ustrezen kazalnik ribolovne zmogljivosti, vendar učinkovitost sedanjih pravil Skupnosti ni zadovoljiva. Postopek potrjevanja moči motorja je treba precej izboljšati. V zvezi z uporabo značilnosti ribolovnega orodja kot kazalnika ribolovne zmogljivosti bo Komisija izpeljala predlagani akcijski načrt, ki zajema oceno študij primerov, razprave z zainteresiranimi stranmi in izvedbo pilotnih projektov.

Komisija meni, da bi lahko ukrepi, predlagani v akcijskem načrtu, predstavljali trdno osnovo, na kateri bi temeljile prihodnje odločitve o tem, ali, kdaj in kako naj bi se značilnosti ribolovnega orodja širše uporabljale kot kazalniki ribolovne zmogljivosti in s tem kot orodje za upravljanje znotraj skupne ribiške politike.

[1] Gréboval D. (ed.) Upravljanje ribolovne zmogljivosti: izbrane listine o temeljnih pojmih in vprašanjih. Tehnično poročilo FAO o ribištvu št. 386. Rim, FAO. 1999.

[2] Člen 3 Uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002 z dne 20. decembra 2002 o ohranjanju in trajnostnem izkoriščanju ribolovnih virov na podlagi skupne ribiške politike.

[3] Mednarodna konvencija o izmeritvi ladij, podpisana v Londonu 1969.

[4] Uredba Sveta (EGS) št. 2930/86 o določanju značilnosti ribiških plovil. Uredba Sveta (ES) št. 3259/94 z dne 22. decembra 1994 o spremembi Uredbe (EGS) št. 2930/86 o določanju značilnosti ribiških plovil. Odločba Komisije z dne 20. marca 1995 o izvajanju Priloge k Uredbi Sveta (EGS) št. 2930/86 o določanju značilnosti ribiških plovil.

[5] V skladu z režimom vstopa/izstopa, vzpostavljenim s členom 13 Uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002, se mora vsak vstop zmogljivosti v ladjevje države članice nadomestiti z izhodom najmanj enake zmogljivosti, izražene s tonažo in močjo.

[6] Člen 5 Uredbe Sveta (EGS) št. 2930/86 o določanju značilnosti ribiških plovil.

[7] Mednarodna konvencija o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij, 1973, kakor je bila spremenjena s Protokolom iz leta 1978 (MARPOL 73/78)

[8] Poročilo o učinkovitosti in produktivnosti pri ulovu rib. Delovne skupine ICES za tehnologijo rib in Poročilo o obnašanju rib 2004.

[9] Uredba Sveta (ES) št. 1954/2003 z dne 4. novembra 2003 o upravljanju ribolovnega napora v zvezi z nekaterimi ribolovnimi območji in viri Skupnosti ter o spremembi Uredbe (ES) št. 2847/93 in razveljavitvi uredb (ES) št. 685/95 in (ES) št. 2027/95.