30.6.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 146/77

—

ugotavlja, da je izključitev iz izobraževalnega sistema prvi korak na poti k marginalizaciji, ki ji sledi izključitev iz sistema zaposlovanja in izključitev iz kulturnega, družbenega in državljanskega življenja. Znova poudarja pomen zmanjševanja števila oseb, ki niso končale šolanja, saj to negativno vpliva na konkurenčnost in kohezijo;

—

ugotavlja, da imajo predšolsko izobraževanje in ciljni, zgodaj začeti programi dolgoročno največji učinek v okviru procesa vseživljenjskega učenja, zlasti za najbolj prikrajšane, in opozarja na potrebo po medsektorskem pristopu, kjer imajo glavno odgovornost lokalne in regionalne oblasti;

—

se strinja, da je posodobitev visokošolskega izobraževanja ključni dejavnik v hitro razvijajoči se družbi znanja. Visokošolske ustanove so zaradi svojih medsebojno povezanih vlog bistveni element „trikotnika znanja“ – izobraževanja, raziskav in inovacij. Lokalne in regionalne oblasti imajo ključno vlogo pri usmerjanju finančnih sredstev v posodabljanje visokošolskih izobraževalnih sistemov;

—

podpira dvojni cilj izboljšanja preglednosti kvalifikacij in spodbujanja mobilnosti v Evropski uniji, toda poudarja, da je treba ogrodja kvalifikacij še naprej razvijati na nacionalni in regionalni ravni. Odgovornost za to reformo mora ostati v domeni pristojnih oblasti v državah članicah.

1.1

se zahvaljuje Komisiji za ta prispevek k razpravi o reformi sistemov splošnega in poklicnega izobraževanja in se strinja z mnenjem Komisije, da mora odgovornost za to reformo ostati v domeni pristojnih oblasti v državah članicah;

1.2

se strinja, da je za obrestovanje naložb v izobraževanje in usposabljanje potreben čas, zato bi morale vlade pri odločanju o prednostnem financiranju upoštevati dolgoročno načrtovanje na lokalni, regionalni in nacionalni ravni; dejansko bi lahko na proračunski položaj občin in regij vplivalo več predlogov sporočila;

1.3

priznava pomen dolgoročnega načrtovanja, a poudarja, da je treba lokalne in regionalne oblasti vključiti v oblikovanje in izvajanje vseh strategij vseživljenjskega učenja;

1.4

se strinja, da je v sistemih izobraževanja in usposabljanja potrebna kultura vrednotenja, a poudarja potrebo po večjem zavedanju o učinkoviti uporabi sredstev (2). Opozarja na dejstvo, da je odstranjevanje finančnih ovir za dostop do izobraževanja v zgodnji starosti pomemben politični ukrep, ki pa ni zadosten. Ker predšolsko izobraževanje v večini držav ni del obveznega izobraževanja, starši svoje otroke v predšolske programe vpisujejo prostovoljno;

1.5

meni, da bi morali ciljni politični ukrepi spodbujati ne le pogostejše vpisovanje predšolskih otrok v izobraževalne programe, ampak tudi ustvarjati spodbude in podporne ukrepe, namenjene staršem, ki bodo spodbujali redno obiskovanje predšolskih programov, zlasti za otroke iz prikrajšanega družbenega okolja ali otroke iz gorskih, podeželskih ali redko poseljenih območij;

1.6

poudarja, da je za učinkovito izobraževanje v zgodnjem otroštvu potrebno dobro usposobljeno pedagoško osebje, zato poziva k večjemu prizadevanju na področju usposabljanja učiteljev;

1.7

v zvezi s tem podpira spodbujanje izmenjav najboljše prakse in čezmejnih mrež med kraji in regijami na področju izboljšanja ocenjevanja in spodbujanja zagotavljanja kakovosti;

1.8

ugotavlja, da je izključitev iz izobraževalnega sistema prvi korak na poti k marginalizaciji, ki ji sledi izključitev iz sistema zaposlovanja in izključitev iz kulturnega, družbenega in državljanskega življenja. V tej povezavi znova poudarja  (3) pomen zmanjševanja števila oseb, ki niso končale šolanja, saj to negativno vpliva na konkurenčnost in kohezijo (4);

1.9

pozdravlja, da se sporočilo osredotoča na načrtovanje politike, ki temelji na dejstvih in uporablja trdne rezultate raziskav.

1.10

ugotavlja, da so rezultati raziskav, med drugim tudi pomembnega dela OECD na tem področju, pokazali, da imajo predšolsko izobraževanje in ciljni, zgodaj začeti programi dolgoročno največji učinek v okviru procesa vseživljenjskega učenja, zlasti za najbolj prikrajšane;

1.11

toda opozarja na potrebo po medsektorskem pristopu, kjer imajo glavno odgovornost lokalne in regionalne oblasti, ter obžaluje, da sporočilo ne priznava njihove vloge.

1.12

priznava, da imajo države članice EU in pristojne regije različne sisteme izobraževanja in različne pristope; vendar se strinja, da zgodnje razdeljevanje učencev glede na njihove sposobnosti v zgodnjih letih lahko vpliva na njihovo prihodnjo poklicno in življenjsko pot;

1.13

podpira priložnosti za vključevanje vseh v vseživljenjsko učenje in priznava pravico do obiskovanja pouka in udeležbe v izobraževalnih programih;

1.14

meni, da je preložitev „sledenja“ do ravni srednje šole, povezana z možnostjo prestopa med različnimi vrstami šol, lahko eno izmed sredstev za zmanjševanje ločevanja in spodbujanje pravičnosti, ne da bi pri tem prišlo do zmanjšanja učinkovitosti, ter lahko pomaga razvijati nadarjenost in sposobnosti vsakega učenca;

1.15

vedno znova poziva k ukrepom za čimprejšnjo podporo učencem s posebnimi potrebami v okviru sistema. Poudarja, da je treba zaustaviti marginalizacijo od osnovne šole naprej, in pomen izmenjave izkušenj na tem področju; poudarja tudi, da bi pouk moral biti izziv za vse in da mora šola spodbujati vse učence. To velja tako za slabše kot za boljše učence;

1.16

poudarja zlasti potrebe priseljencev, ki imajo pogosto težave pri vključevanju v sistem izobraževanja, in sicer morda zaradi pomanjkljive izobrazbe, ki so jo pridobili v državi izvora, ali zaradi nepoznavanja jezika države gostiteljice. Za primerno obravnavanje te družbene skupine je potrebno tudi ustrezno usposabljanje učiteljev;

1.17

meni, da so motivacija, spretnosti, sposobnosti ter plače učiteljev in inštruktorjev, dostopnost svetovalnih storitev in dejavniki infrastrukture, kot je ustrezna velikost učnih skupin, pomembni dejavniki, ki prispevajo k doseganju visokokakovostnih učnih izidov;

1.18

meni, da je pomembno vzpostaviti socialno učno okolje, ki spodbuja posameznikovo motivacijo, marljivost pri učenju in samozavest. Prav tako poudarja, da je treba zagotoviti vključitev staršev v proces izobraževanja, in opozarja, da učence in dijake s skromno podporo doma in med sovrstniki bolj ogroža socialna izključenost;

1.19

meni, da je pomembno, da prihodnji ukrepi za večjo pravičnost in ustrezno obravnavanje posebnih potreb posameznih družbenih skupin ostanejo v skladu s prizadevanji za izboljšanje učinkovitosti in kakovosti izobraževalnega sistema. Pri tem je treba vzpostaviti tudi mehanizme, ki omogočajo, da učni proces ohrani ustrezno hitrost;

1.20

poudarja, da je treba v sistemih izobraževanja vzpostaviti ravnovesje med splošnim osnovnim izobraževanjem in možnostmi za specializacijo. V to osnovno znanje bi morali v vsakem primeru vključiti kulturo in zgodovino Evrope. Poleg tega je treba v različnih sistemih izobraževanja in usposabljanja ustrezno upoštevati ključne sposobnosti za vseživljenjsko učenje, kot so opredeljene in sprejete v Priporočilu Evropskega parlamenta in Sveta o ključnih sposobnostih za vseživljenjsko učenje.

1.21

se strinja, da je posodobitev visokošolskega izobraževanja ključni dejavnik v hitro razvijajoči se družbi znanja. Visokošolske ustanove so zaradi svojih medsebojno povezanih vlog bistveni element „trikotnika znanja“ – izobraževanja, raziskav in inovacij;

1.22

zato poudarja, da bi se morale visokošolske ustanove bolj odpreti za nove skupine udeležencev učnega procesa ter tako spodbujati vseživljenjsko učenje in zagotavljati širši dostop do visokošolskega izobraževanja, ki sta nujna pogoja za obvladovanje demografskih in strukturnih sprememb v naslednjih desetletjih;

1.23

toda priznava, da je treba s povečanjem števila študentov in naraščajočimi stroški visokokakovostnega izobraževanja in raziskav povečati tudi javno in, kjer je to ustrezno, zasebno financiranje. Lokalne in regionalne oblasti imajo ključno vlogo pri usmerjanju finančnih sredstev v posodabljanje visokošolskih izobraževalnih sistemov, zlasti s ciljno uporabo evropskih strukturnih skladov;

1.24

opozarja, da mora biti visokošolsko izobraževanje dostopno čim večjemu številu ljudi, ne le zato, da bi zagotovili prihodnost Evrope znanja, ampak tudi zato, da bo služilo kot temelj socialne kohezije celotne Evrope. Potrjuje široko poslanstvo visokošolskega izobraževanja, njegovega prispevka k osebnemu razvoju in demokratičnemu državljanstvu ter vlogo pri oživljanju kulturne dediščine (5);

1.25

ugotavlja, da je v središču sporočila vprašanje šolnin kot sredstva za povečanje financiranja in spodbujanja študentov in družin k odgovornemu odnosu do visokošolskega izobraževanja. Šolnine ne smejo postati dejavnik izključevanja na podlagi finančnih zmožnosti. Toda poudarja, da šolnine nikoli niso ločeno vprašanje, ravno nasprotno, vedno so del širšega konteksta številnih dejavnikov, ki so povezani s finančnimi spodbudami ali ovirami za dostop do visokošolskega izobraževanja. Zato poziva k širšemu pristopu, ki bo upošteval celoten položaj ter posebnosti financiranja in davčnih sistemov na nacionalni, regionalni in lokalni ravni ter se ne bo omejil le na vprašanje šolnin.

1.26

se strinja z Evropsko komisijo, da je glede na staranje prebivalstva nedopustna stalna visoka stopnja brezposelnosti med mladimi v EU, zlasti glede na povečano povpraševanje po visokokvalificirani delovni sili;

1.27

zahteva spodbujanje in priznavanje sistemov poklicnega izobraževanja in usposabljanja v državah, kjer so nerazviti, da bi na eni strani zadostili pričakovanjem mnogih mladih, ki iščejo zanesljiv dostop do trga dela, in po drugi strani potrebam samega trga dela;

1.28

podpira predlog Komisije, da je treba razviti jasne in raznolike poti poklicnega izobraževanja in usposabljanja za spodbujanje učenja in zaposlovanja, ter pozdravlja posebno omembo vključevanja lokalne in regionalne ravni pri spodbujanju partnerstev zainteresiranih strani za povečanje kakovosti in pomena programov javnega usposabljanja za brezposelne in prikrajšane udeležence učnega procesa;

1.29

poudarja, da je treba posodobiti usposabljanje učiteljev in inštruktorjev, da bi zadostili potrebam vedno bolj zrelih udeležencev učnega procesa. Treba je razviti posebne pedagoške metode in gradivo ob upoštevanju prožnih oblik posredovanja, prilagojenih udeležencem učnega procesa, ki svoje usposabljanje usklajujejo s poklicnimi in družinskimi nalogami. V tem okviru bo politika izobraževanja in usposabljanja posegala v vprašanja socialne politike, kjer imajo lahko lokalne in regionalne oblasti vlogo pobudnika;

1.30

poudarja potrebo po splošni uporabi strukturnih mehanizmov za vrednotenje že pridobljenega znanja, zlasti znanja in sposobnosti, pridobljenih izven okvira formalnega izobraževalnega sistema. To vrednotenje bi imelo dvojni namen: pospeševanje zaposljivosti oz. socialnega vključevanja in zagotavljanje dostopa do nadaljnjega učenja na podlagi že pridobljenih znanj;

1.31

v zvezi s tem pozdravlja sporočilo Evropske komisije z naslovom Izobraževanje odraslih: Za učenje ni nikoli prepozno ter se strinja, da je treba zaradi demografskih sprememb v Evropi nameniti več poudarka izobraževanju odraslih s pomočjo dobro usmerjenih, učinkovitih naložb;

1.32

v zvezi s tem poudarja, da imata v mnogih evropskih državah regionalna in lokalna raven ključno odgovornost na področju izobraževanja odraslih in tudi neposredni interes za razvoj usposobljenosti delovne sile. Zato poziva k tesnejšemu vključevanju lokalne in regionalne ravni v dejavnosti, ki so povezane z izobraževanjem odraslih na ravni EU.

2.1

se zaveda potrebe po posebnem evropskem ogrodju kvalifikacij kot dopolnitve ureditve o poklicnih kvalifikacijah, nenazadnje ker bo z evropskim ogrodjem kvalifikacij za vseživljenjsko učenje prehod med različnimi potmi izobraževanja in usposabljanja postal preglednejši in jasnejši. Kvalifikacije imajo pomembno vlogo pri prehodu iz učnega okolja v poklicno življenje in jih zato ni mogoče ločiti od vprašanj priprav za trg dela;

2.2

opozarja Komisijo, da je treba sistematično oceniti posledice zakonodajnih predlogov za lokalno in regionalno raven, predvsem na področjih, kot sta splošno in poklicno izobraževanje, za izvajanje katerih so v več državah članicah pristojne lokalne in regionalne ozemeljske skupnosti. Oceno vplivov bi bilo treba v celoti objaviti na spletu in v vseh uradnih jezikih EU;

2.3

pozdravlja ogrodje kvalifikacij, ki ga predlaga Komisija, ter podpira dvojni cilj izboljšanja preglednosti kvalifikacij in spodbujanja mobilnosti v Evropski uniji. Toda poudarja, da evropsko ogrodje kvalifikacij samo po sebi ne zagotavlja kvalifikacij, ampak da se ogrodja kvalifikacij razvijajo na nacionalni oz. regionalni ravni. Pristojne oblasti na lokalni in regionalni ravni zato morajo biti vključene v povezovanje nacionalnih oz. regionalnih ogrodij kvalifikacij z evropskim ogrodjem kvalifikacij;

2.4

se strinja s Komisijo, da bodo nacionalna in evropska ogrodja kvalifikacij olajšala vrednotenje vseh oblik učenja. Pozdravlja ta vključujoči pristop in znova poudarja potrebo po priznavanju formalnega, neformalnega in priložnostnega učenja v okviru vseživljenjskega učenja ter se strinja, da je to zlasti pomembno za spodbujanje enakih možnosti s priznavanjem ključnih sposobnosti in spretnosti prikrajšanih (6);

2.5

meni, da bo evropsko ogrodje kvalifikacij uporabno orodje, ki bo krepilo medsebojno zaupanje med nacionalnimi in regionalnimi sistemi izobraževanja v Evropi ter prispevalo k mobilnosti, konkurenčnosti in zaposlenosti s spodbujanjem izmenjave znanja in sposobnosti v EU;

2.6

toda poziva Komisijo, da razjasni povezavo med ravnmi kvalifikacij, Direktivo 2005/36/ES in določbami o priznavanju formalnega in priložnostnega učenja, ki že obstajajo in ki jih oblikujejo na nacionalni in regionalni ravni (7);

2.7

ne glede na širšo perspektivo strategij na področju vseživljenjskega učenja, ki zajemajo cilje socialnega vključevanja, zaposljivosti in osebne rasti, pozdravlja pristop Komisije, ki je usmerjen na rezultate učenja, tj. opis kvalifikacij na podlagi znanja in sposobnosti;

2.8

meni, da bi morale biti kvalifikacije med seboj primerljive, ne glede na učno okolje in učni zavod. S pomočjo pristopa, ki temelji na učnih izidih, je lažje primerjati kvalifikacije v različnih državah in sistemih izobraževanja in usposabljanja, kar krepi vlogo lokalnih in regionalnih izobraževalnih oblasti v EU;

2.9

poleg tega lahko učni izidi in deskriptorji služijo kot referenčne točke za zagotavljanje kakovosti ter tako krepijo evropsko sodelovanje na področju zagotavljanja kakovosti in vzajemnega priznavanja zaključenih ocen. Zato pozdravlja izrecno povezavo v priporočilu med evropskim ogrodjem kvalifikacij kot orodjem preglednosti in splošnimi načeli o zagotavljanju kakovosti, saj imajo lahko ta načela pomembno vlogo pri ustvarjanju medsebojnega zaupanja kot temelja za mednarodno priznavanje kvalifikacij;

2.10

poziva k spodbujanju okvira za sodelovanje in razširjanje najboljših praks, kar bi omogočilo resnično stalno izmenjavo izkušenj. Tako bi lahko imeli vsi koristi od pozitivnega razvoja v državah članicah zlasti na lokalni in regionalni ravni. Zato priporoča spodbujanje več vseevropskih mrež za razširjanje najboljših praks na področju spodbujanja dostopa do usposabljanja, zlasti prek lokalnih in regionalnih partnerstev;

2.11

poudarja, da mora evropsko ogrodje kvalifikacij spoštovati raznolikost in prednosti regij in krajev v EU. Evropsko ogrodje kvalifikacij, ki bo služilo kot pripomoček za ugotavljanje rezultatov ali sredstvo za njihovo primerjavo, ne bo nadomestilo ampak dopolnjevalo nacionalna in regionalna ogrodja kvalifikacij;

2.12

meni, da bodo uporabi evropskega ogrodja kvalifikacij skoraj zagotovo sledili drugi ukrepi Skupnosti, in poudarja, da je treba v tem primeru temeljito preveriti subsidiarnost in sorazmernost prihodnjih ukrepov;

2.13

poziva k uporabi jasnih deskriptorjev in jasnemu usklajevanju med sedanjimi regionalnimi ogrodji kvalifikacij in evropskim ogrodjem kvalifikacij;