30.6.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

C 146/1

—

priporoča priznanje skupne evropske politike na področju priseljevanja, ki bi omogočila okrepljeno sodelovanje in usklajevanje v vseh državah članicah in tretjih državah;

—

poziva k nujni uvedbi finančnega instrumenta, ki bo še posebej namenjen območjem z največjo stopnjo priseljencev in območjem tranzita, ki se srečujejo z množičnimi prihodi priseljencev, kot so Kanarski otoki, Ceuta, Lampedusa, Malta, Melilla in južna Italija, kjer množični prihod priseljencev predstavlja izredno resno vprašanje;

—

priporoča sprejetje vseh potrebnih ukrepov, da bi odpravili trgovino z ljudmi in zaustavili mafijo, ki jo izvaja, in zahteva, da se to vprašanje uvrsti med prednostne naloge EU in za to namenijo ustrezna finančna sredstva. Bistveno je preprečevati nezakonito priseljevanje in se boriti proti sivi ekonomiji, ki jo spodbuja;

—

poudarja pomembno vlogo lokalnih in regionalnih skupnosti tako zaradi njihovih izkušenj in odnosov z državami izvora kot zaradi ukrepov, ki jih izvajajo za vključevanje priseljencev, predvsem na področju zdravstva (najpomembnejša postavka javne porabe), stanovanj, izobraževanja in zaposlovanja;

—

predlaga mehanizem za spremljanje mnenj o priseljevanju, da bi zagotovili, da Odbor zastopajo predsednik komisije za ustavne zadeve ali poročevalci (odvisno od primera) v okviru različnih pobud Evropske komisije na tem področju. Ta mehanizem bi omogočil njihovo dejavno sodelovanje v različnih fazah zakonodajnega postopka: a) v predzakonodajni fazi (posvetovanje, kot zainteresirana stran, analiza o učinkih), b) v fazi ocene politike (letna poročila o migraciji in vključevanju, letni forum o vključevanju).

1.

Evropa se še nikoli v svoji zgodovini ni srečevala s tako nujnimi razmerami na področju migracije; glede na to, da je končni cilj tega pojava dostop do evropskega ozemlja, to vprašanje ne zadeva samo držav članic in regij, ki so glavni cilj priseljevanja, ampak ga je treba obravnavati celostno na ravni EU, držav članic, držav izvora in tranzitnih držav. Te države se morajo skupaj spoprijeti z novimi izzivi, ki jih iz dneva v dan prinašajo migracijski tokovi, vključno s preseljevanjem prebivalstva znotraj EU. Haaški program, ki ga je novembra 2004 sprejel Evropski svet, je osnutek delovnega programa za oblikovanje skupne politike na področju priseljevanja, ki jo uvršča med prednostne naloge Unije.

2.

Primanjkuje zanesljivih statističnih podatkov za natančno oceno razmerja med zakonitim in nezakonitim priseljevanjem ter pojavov priseljevanja na splošno, zato je pomembno, da evropska migracijska mreža nadaljuje svoje delo, da bi dobili objektivne in primerljive informacije za podporo skupne politike priseljevanja in azila.

3.

Vključevanje priseljencev je treba obravnavati s stališča vključevanja priseljencev na trg dela in pri tem nameniti posebno pozornost ženam priseljencev, a v širši perspektivi, ki med drugim zajema tudi področje izobraževanja, kulture, sociale in politike.

4.

Vključevanje je dvostranski proces, ki po eni strani predvideva pripravljenost priseljencev za vključevanje v družbo gostiteljico in njihovo odgovornost pri uresničevanju te pripravljenosti ter po drugi strani pripravljenost državljanov EU, da sprejmejo vključevanje priseljencev. Da bi pozitivno vplivali na obnašanje obeh skupin, so potrebni ukrepi za ozaveščanje in izobraževanje.

5.

Lokalne in regionalne skupnosti bi morale, kot neposredni cilj priseljevanja in poglavitni akterji izvajanja ukrepov vključevanja (na poklicnem, izobraževalnem, kulturnem, socialnem in političnem področju), imeti bistveno vlogo pri opredelitvi politike priseljevanja, da bi zagotovili dejansko vključevanje priseljencev na ravni, ki je najbližje državljanom –

1.1

meni – v skladu s tem, kar je zapisal v svojih prejšnjih mnenjih o vračanju nezakonitih priseljencev in izvajanju Haaškega programa (1) na lokalni in regionalni ravni – da je treba priseljevanje obravnavati celostno z jasno vizijo o najpomembnejših ukrepih na področju politike priseljevanja, ki ne temelji na razdrobljenih ukrepih. Upoštevati je treba vse potrebne zakonodajne, operativne in ekonomske pobude do zadnje faze procesa – prek razvojnega sodelovanja z državami izvora in boja proti nezakonitemu trgovanju z ljudmi – in sprejeti potrebne ukrepe za vključevanje vseh priseljencev, ki so nastanjeni v naših državah, in za boj proti sivi ekonomiji, ki ima jasen učinek privabljanja in izkoriščanja priseljencev; ugotavlja, da kriminalne organizacije prispevajo k nezakonitemu priseljevanju;

1.2

poudarja, da kljub povečanemu priseljevanju od 80-ih let in dejstvu, da je EU cilj velikega števila priseljencev iz držav v razvoju (njihovo število se trenutno ocenjuje na 40 milijonov), še ni skupne evropske politike na področju regulacije migracijskih tokov. Zato države članice sprejemajo enostranske odločitve, ki otežujejo sprejetje skupnega stališča;

1.3

ugotavlja tudi, da ne smemo čakati na to, da pride do dogodkov s hudimi posledicami na področju upravljanja migracijskih tokov. Nujne razmere ne smejo biti pogoj za oblikovanje sporazuma o partnerstvu;

1.4

meni, da bi sporazumi o partnerstvu, sklenjeni s tretjimi državami, morali vključevati politične, družbeno-ekonomske in kulturne vidike, da bi vzpostavili ustrezen odnos ali medsebojno odvisnost med priseljevanjem in razvojem, kot v svojem poročilu o razvoju in migraciji priporoča Evropski parlament (2);

1.5

potrjuje, da je za preprečevanje nenadzorovanega priseljevanja treba sprejeti prednostni ukrep, to je sodelovanje pri splošnem razvoju s projekti, ki spodbujajo zaposlovanje, z ustanovitvijo gospodarskega in trgovinskega foruma, z ustanovitvijo mreže univerz, skladov mikro posojil za priseljence, z izvajanjem ukrepov za lažje sodelovanje priseljencev pri razvoju njihove lastne države, z gradnjo infrastruktur, zlasti za pitno vodo (42 % prebivalcev Afrike nima dostopa do pitne vode) in elektriko (samo 20 % jih ima redni dostop do omrežja električne energije), zdravstvenih centrov in šol. Pri tem je ključnega pomena krepiti institucionalni okvir, tako da se v državah prejemnicah razvojne pomoči ustvari niz predhodnih pogojev (kot sta pregledno upravljanje in demokratizacija struktur), ki so potrebni za učinkovito prejemanje in izkoriščanje pomoči. Če povzamemo, v okviru razvojnega sodelovanja je treba bolj kot količino poudariti kakovost; še zlasti pomembno je zagotoviti visoko raven preglednosti pri uporabi pomoči, da bodo resnično spodbujale razvoj;

1.6

poudarja pomembno vlogo lokalnih in regionalnih skupnosti tako zaradi njihovih izkušenj in odnosov z državami izvora kot zaradi ukrepov, ki jih izvajajo za vključevanje priseljencev, predvsem na področju zdravstva (najpomembnejša postavka javne porabe), stanovanj, izobraževanja in zaposlovanja. V okviru sodelovanja z državami izvora so lokalne in regionalne skupnosti sklenile številne sporazume in pripravile projekte, med katerimi je treba omeniti zavetišča za mlade, ki se vračajo v svojo državo, kot jih je v okviru programa AENEAS v Maroku odprla Skupnost Madrid;

1.7

opozarja na izjavo s pete konference parlamentov regij glavnih mest EU z dne 26. in 27. aprila 2006, v kateri se ugotavlja, da te regije s svojo blaginjo in dinamiko močno privabljajo državljane tretjih držav, ki iščejo nove razvojne možnosti. Pri tem ocenjuje, da je treba izvajati ukrepe, ki bi preprečili množično priseljevanje, ki ne poteka na zakonit način, prek mejnih prehodov na letališčih, pristaniščih in na kopnem, in obenem razviti ustrezne načrte za vključevanje teh oseb v druge regije naših držav;

1.8

prav tako opozarja na položaj regij glavnih mest, ki podpirajo razvoj skupne evropske politike priseljevanja, ki celostno zajema vsa vprašanja, ki se nanašajo na polno vključevanje priseljencev v družbo. Samo z vključevanjem bo mogoče s priseljenci deliti vrednote demokratičnega sožitja in spoštovanja človekovih pravic, ki so temelj obstoječih političnih sistemov EU. V tem smislu opozarja na pomen razvoja pobud, ki bi priseljencem omogočile izobraževanje o uradnem jeziku ali uradnih jezikih in kulturi države gostiteljice in jim dajale občutek, da so pomembni in soodgovorni za njeno prihodnost;

1.9

meni, da je priseljevanje izziv za vse: vsi smo odgovorni za to, od uprav na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni do evropskih državljanov in samih priseljencev. Samo na ta način bomo rešili težave, ki jih povzroča, in izkoristili priložnosti, ki jih prinaša, v dobro vseh, tudi držav izvora;

1.10

meni torej, da je treba izboljšati sodelovanje:

1.11

priporoča naslednje:

1.12

od Komisije in držav članic zahteva, da izvajajo politike za usmerjanje prenosov sredstev priseljencev v obliki proizvodnih naložb v državi izvora in jim olajšajo dostop do mikro posojil. S tem zvezi poudarja, da je treba prenose usmerjati zato, da bi jih povezali z naložbami, ki se izvajajo prek skladov razvojnega sodelovanja. Poleg tega priporoča, da se odpisani dolg obvezno uporabi za izvajanje produktivnih naložb, ki so lahko povezane s prej omenjenimi prenosi, zato da bi naložba prihrankov v te projekte za priseljence predstavljala najbolj donosno izbiro;

1.13

zahteva vzpostavitev jamstvenih skladov za zagotavljanje nadaljnjega obstoja mikro projektov in za maksimalno povečanje njihovega učinka na razvoj. Podpira ustanovitev gospodarskega in trgovskega foruma ter vzpostavitev mrež strokovnjakov iz Evropske unije in držav v razvoju;

1.14

od držav članic zahteva, da se povežejo z lokalnimi in regionalnimi skupnostmi pri pripravi migracijskih politik in pri vzpostavitvi nacionalnih programov vključevanja in zaposlovanja, ker se ukrepi, ki so potrebni za njihovo izvedbo, izvajajo na lokalni in regionalni ravni;

1.15

poziva k nujni uvedbi finančnega instrumenta, ki bo še posebej namenjen območjem z največjo stopnjo priseljencev in območjem tranzita, ki se srečujejo z množičnimi prihodi priseljencev, kot so Kanarski otoki, Ceuta, Lampedusa, Malta, Melilla in južna Italija, kjer množični prihod priseljencev predstavlja izredno resno vprašanje zaradi pomanjkanja sredstev, s katerimi bi jim nudili ustrezno humanitarno pomoč. Opozoriti je treba, da je razlika v dohodku na eni in drugi strani južne zunanje meje EU največja na svetu;

1.16

poziva Evropsko unijo in države članice, da priznajo izredno naravo nezakonitega priseljevanja prek obal otoških območij v EU, humanitarno katastrofo, ki jo predstavlja to priseljevanje, in njene posledice za varnost in kohezijo območja Skupnosti. EU mora izkoristiti potencial, ki ga imajo regije ob njeni morski meji kot platforma za razvoj odnosov s tretjimi državami, ki so v medsebojnem interesu;

1.17

meni – v skladu s tem, kar je zapisano v prejšnjih mnenjih o združevanju družin, izvajanju Haaškega programa na lokalni in regionalni ravni, zeleni knjigi o politiki vračanja nezakonitih priseljencev in v priporočilih Evropskega parlamenta v poročilu o razvoju in migraciji (3) –, da je treba sprejeti ukrepe za večjo pravno varnost na področju migracij, in sicer na različnih področjih:

1.18

priporoča, glede na to, kar je zapisal v enem izmed prejšnjih mnenj o zeleni knjigi o politiki Skupnosti na področju vračanja nezakonitih priseljencev (4), da se izvajajo ukrepi za spodbujanje prostovoljnega vračanja, ki imajo prednost pred prisilnim vračanjem. Primerno bi bilo predvideti spodbude za to, da kandidati za priseljevanje ostanejo v svoji državi. V primeru prisilnega vračanja je treba nameniti posebno pozornost kategorijam ranljivih oseb. V vsakem primeru je nujno sodelovati z državami izvora;

1.19

opozarja, da je v skladu z mednarodnimi konvencijami o otrocih za otroka najbolje, da odrašča v družinskem okolju, kadar je mogoče. Pomoč je treba nuditi v državi izvora, kjer se otroci izobražujejo in usposabljajo, da bodo lahko našli zaposlitev v bližini svoje družine. V skladu s konvencijo o otrokovih pravicah se morajo države boriti proti nezakonitemu prehodu otrok v druge države;

1.20

želi, da upravljanje Evropskega sklada za vključevanje upošteva posebne zahteve lokalnih in regionalnih oblasti, in podpira sodelovanje le-teh pri pogajanjih za nacionalne in ustrezne operativne programe;

1.21

prav tako zahteva od Komisije, v skladu s poročilom Evropskega parlamenta o razvoju in migraciji, da pripravi potrebne finančne instrumente za vključevanje priseljencev v politično in družbeno življenje države gostiteljice z jezikovnimi, kulturnimi in državljanskimi usposabljanji, vendar ne na račun ohranjanja njihove lastne identitete. Obenem poudarja, da je treba upoštevati tudi specifične težave vključevanja potomcev priseljencev (otrok in vnukov);

1.22

poudarja pomen izobraževanja, kot politike, ki v največji meri in najbolje omogoča lažje vključevanje, glede na to, da je delež uspešnih šolarjev priseljencev občutno manjši in skrb vzbujajoč v primerjavi z drugimi državljani EU. Prav tako opozarja, da je bistveno predvideti potrebne instrumente, da bi omogočili vključevanje priseljencev v izobraževalni sistem in na trg dela. Zato predlaga:

1.23

meni, da je, v skladu s tem, kar je predstavila Komisija v svojem priročniku o vključevanju, pomembno:

2.1

v zvezi z zakonitim priseljevanjem meni, da ravno tisti priseljenci, ki se izselijo zaradi svojih sposobnosti, lahko spodbujajo razvoj v svoji državi izvora;

2.2

meni, da je treba upoštevati beg možganov, kot je poudaril v mnenju o predlogu direktive Sveta o pogojih za vstop in bivanje državljanov tretjih držav z namenom študija, poklicnega usposabljanja ali prostovoljnega dela (5). Spodbujati je treba možnosti, ki jih ti državljani predstavljajo za naša gospodarstva. Prav tako jim je treba olajšati vračanje v državo izvora, da bi lahko tam pospeševali razvoj, in jim omogočiti vrnitev za nadaljevanje usposabljanja ali dodatnega usposabljanja. Tako bi prišlo do kroženja izkušenj in prednosti, tako za državo izvora kot za državo gostiteljico;

2.3

meni, da je krožna migracija pomembno sredstvo za krepitev pozitivnega prispevka migracij k razvoju;

2.4

podpira glavni cilj, ki si ga je zastavila Komisija za zagotavljanje skupnega okvira pravic za vse državljane tretjih držav, ki jim je dovoljen vstop v državo članico in v njej opravljajo zakonito delo. Poudarja zlasti, da je treba obravnavati tudi vprašanje priznavanja in enakovrednosti diplom in drugih kvalifikacij, da bi se izognili položajem, ko priseljenci opravljajo delo, ki je precej pod njihovimi sposobnosti;

2.5

poudarja, da je za uspešno vključevanje priseljencev pomemben dostop do delovnih mest in opozarja na nasprotje, ki obstaja med pretirano poenostavljenim pristopom, ki se osredotoča samo na potrebo po sprejemu večjega števila priseljencev in preprosto legalizacijo delovne sile, ter med lokalnimi in regionalnimi napori za boj proti izključenosti, marginalizaciji in ksenofobiji. Obenem je pomembno izvajati ukrepe za zagotavljanje vključevanja žensk, saj je njihova povezanost z otroki bistvena za vključevanje družine;

2.6

meni, da mora zakonito priseljevanje upoštevati združevanje družin kot enega izmed temeljev za družbeno vključevanje priseljencev, sicer bo ta strategija nepopolna. Združevanje družin kot proces spodbujanja vključevanja je treba spodbujati, vendar omejiti na družinsko celico, ki jo sestavljajo starši, otroci in stari starši;

2.7

v tem smislu poudarja zaskrbljenost lokalnih in regionalnih skupnosti v zvezi z razsežnostjo spola, saj ženske doživljajo dvojno diskriminacijo, tako zaradi spola kot zaradi svoje etnične pripadnosti. Od Komisije in držav članic zahteva, da krepijo dialog z državami izvora za spodbujanje pravic žensk in enakosti spolov;

2.8

podpira ugotovitve Komisije o sezonskih delavcih in meni, da je treba pripraviti ugodnejše standarde na področju mobilnosti sezonske delovne sile. Vendar se je treba izogniti temu, da bi sezonsko delo postalo kanal za nezakonito priseljevanje. Eden izmed načinov za to, da bi se temu izognili, je, da se sezonsko delo uvrsti med projekte sodelovanja z državami izvora, tako da bi delavce spodbujali k temu, da se po koncu sezone vrnejo v državo izvora in nadaljujejo delo v projektu za sodelovanje. V okviru teh projektov sodelovanja bi lahko spodbujali prihod sezonskih delavcev iz geografsko bližnjih držav, pa tudi iz bolj oddaljenih, kot so države Latinske Amerike. S tem bi izkoristili sedanje znižanje potnih stroškov;

2.9

kot Komisija ocenjuje, da je bistveno izboljšati zbiranje podatkov, da bi zagotovili ustrezni razvoj evropske politike priseljevanja. V vsakem primeru bi ta morala ustrezati odločilnemu merilu potreb trga dela za sprejem priseljencev. Nedopustno je namreč, da so priseljenci v 90 % primerih naprej nezakoniti in šele nato zakoniti;

2.10

pozdravlja pripravljenost, ki jo Evropska komisija izraža v tem dokumentu, da se v tem smislu okrepi vloga evropskega portala za poklicno mobilnost, ki na spletu nudi informacije mreže za sodelovanje EURES (evropske službe za zaposlovanje). Cilj portala je ponuditi storitve na področju informiranja, svetovanja in zaposlovanja (iskanja zaposlitve) delavcem in delodajalcem ter tako obveščati, usmerjati in svetovati kandidatom za mobilnost v zvezi z možnostmi zaposlitve, življenjskimi in delovnimi pogoji v evropskem gospodarskem prostoru, ter pomagati delodajalcem, ki želijo zaposliti delavce iz drugih držav. OR bi lahko sodeloval tako, da bi Komisijo obvestil o spletnih portalih, ki jih upravljajo lokalne in regionalne skupnosti. Te bi lahko predstavljale pomemben vir informacij za vse vpletene strani (6);

2.11

podpira predlog Evropske komisije, da mora biti Evropa privlačna za kvalificirane delavce, najboljše študente in raziskovalce. Študentom je treba med študijem omogočiti delo (v nasprotju s sedanjo prakso v nekaterih državah članicah), saj jim lahko pomaga pri prehodu na trg dela. Zanimivo bi bilo uvesti posebne programe za mobilnost tujih študentov, kot to že poteka v EU z uspešnimi izkušnjami, kot sta Erasmus in Leonardo da Vinci, da bi se izognili begu možganov in olajšali usposabljanje človeškega kapitala, ki je neprecenljiv za države izvora;

2.12

pozdravlja zamisel, da se v nekaterih natančno določenih primerih prouči možnost skupnega izdajanja delovnih dovoljenj in dovoljenj za bivanje, s čimer bi se izognili postopkom in povečali nadzor; predlaga tudi poenotenje delovnih dovoljenj in dovoljenj za bivanje v celotni Uniji;

2.13

poudarja trditev Evropske komisije, da priseljevanje ni rešitev za pojav staranja v Evropi, temveč samo instrument, ki olajša vprašanje demografskega deficita v Evropi, ne prinaša pa rešitve;

2.14

pozdravlja dejstvo, da Evropska komisija v svojem sporočilu namenja pomen sodelovanju z državami izvora priseljevanja ter podpira krepitev finančnih instrumentov v zvezi z obstoječim priseljevanjem in prav tako uvedbo določenih posebnih instrumentov;

2.15

opaža, da se zaradi svojih sposobnosti upravljanja lokalne in regionalne skupnosti na interni ravni neposredno srečujejo s vprašanji priseljevanja; poudarja torej, da lahko prispevajo pomembno dodano vrednost dejavnostim in razpravam za izmenjavo izkušenj, ki jih Evropska komisija načrtuje za leto 2007 na področju osveščanja, informiranja in usposabljanja (7);

2.16

Evropski komisiji predlaga, naj prispeva k izvajanju analiz o učinkih, ki jih je napovedala, preden predloži konkretne predloge na področju zakonitega priseljevanja in rednega posveta z lokalnimi in regionalnimi oblastmi (8).

3.1

zlasti podpira potrebo po sodelovanju s tretjimi državami za preprečevanje nezakonitega priseljevanja in v tem smislu podpira sklep Evropskega sveta 15. in 16. decembra 2005, da se 3 % evropskega sosedskega in partnerskega instrumenta nameni povečanju finančne pomoči na področjih, ki so neposredno ali posredno povezana s priseljevanjem;

3.2

meni, da je treba spodbujati sklepanje sporazumov o partnerstvu z državami izvora priseljevanja, ki bodo morali predvideti morebitne izredne migracijske ali humanitarne razmere in vsebovati sporazume na področju sodelovanja pri boju proti nezakonitemu priseljevanju, vračanju in repatriaciji nezakonitih priseljencev, pomoči za razvoj in ustvarjanju priložnosti za zaposlitev avtohtonega prebivalstva teh držav;

3.3

meni, da je bistveno razvijati vse vire razpoložljivih informacij v državah izvora, ki so povezani s priseljevanjem, njegovimi razsežnostmi, obstoječo zakonodajo in možnostmi usmerjanja po zakonitih poteh;

3.4

podpira predlog Komisije za uvedbo mehanizma hitre pomoči državi članici, ki se srečuje z razmerami, v katerih prihaja do hudega pritiska na zunanje meje; zahteva, da Svet dodeli Komisiji zadostna sredstva za ustrezno izvajanje mehanizma;

3.5

poudarja potrebo, ki jo navaja dokument Komisije, da se prepreči trgovina z ljudmi in onemogočijo mafije, ki jo izvajajo, in zahteva, da se to vprašanje uvrsti med prednostne naloge EU ter da se za to namenijo ustrezna finančna sredstva. Zavedati se je treba razsežnosti humanitarne tragedije, ki jo povzroča: po statističnih podatkih raznih mednarodnih organizacij en priseljenec od treh umre na poti do ciljne države;

3.6

v skladu s prej navedenim ugotavlja, da se je treba izogniti temu, da evropske države prepuščajo upravljanje vračanja priseljencev mejnim državam, ki ne spoštujejo v zadostni meri človekovih pravic, temveč je treba izvajati največji možni nadzor nad spoštovanjem človekovih pravic;

3.7

v tem smislu poudarja, da bi evropska strategija zaposlovanja in splošne direktive morale spodbujati zakonito zaposlovanje z ukrepi, kot so zmanjšanje neplačnih stroškov delovne sile, zmanjšanje davčnega pritiska na slabo plačane ali slabo kvalificirane delojemalce, ki lahko prispevajo k odvračanju od nezakonitega dela in posledično do zaposlovanja nezakonitih priseljencev. Ti ukrepi za prožnejši trg dela morajo spodbujati zakonito zaposlovanje priseljencev;

3.8

podpira informativne kampanje o prednostih zakonitega priseljevanja in o nevarnostih nezakonitega priseljevanja ter pobudo Komisije, da v letu 2007 začne študijo o sedanjih praksah in učinkih regularizacije v državah članicah, ki bo osnova za prihodnje razprave in za določitev skupnega pravnega okvira za regularizacijo na evropski ravni;

3.9

meni, da je smiselno, da diplomatska predstavništva držav članic in obveščevalne službe sodelujejo na ravni Skupnosti, da bi lahko skupaj s pristojnimi organi na kraju samem izsledili kriminalna združenja, ki tihotapijo migrante, in se proti njim borili.

4.1

se strinja z nalogami prihodnje migracijske mreže, ki bo Skupnosti, njenim državam članicam in širši javnosti zagotovila objektivne, zanesljive in primerljive informacije na področju azila in priseljevanja, in podpira zamisel, da morajo biti dostopnejše širši javnosti, razen v primeru zaupnih informacij in v dogovoru z agencijami za varovanje podatkov;

4.2

podpira zamisel, da konkretne naloge zbiranja podatkov, analize informacij, raziskav, objave mnenj in priporočil ter dejavnosti ozaveščanja opravlja ena struktura, saj koncentracija ustvarja ekonomijo obsega in olajšuje koordinacijo;

4.3

k nalogam evropske migracijske mreže dodaja še usklajevanje prenosa zakonodaje Skupnosti, ki ga izvajajo države članice;

4.4

predlaga, v skladu z Evropskim parlamentom (9) in s ciljem zagotoviti tesno sodelovanje med vpletenimi akterji in odgovornimi organi zbiranja informacij, da se določijo kontaktne točke v okviru vseh akterjev in organov ter da se uporablja spletna stran, katere dostop je omejen samo na zainteresirane in specializirane uporabnike. Potrebna je povezava med nacionalnimi in mednarodnimi organi, pristojnimi za ta vprašanja. Ti morajo iskati sredstva za sodelovanje za reševanje težav;

4.5

glede strukture mreže svetuje, da je treba izbrati prvo možnost, to je mrežo, ki je povezana s Komisijo, saj bo to olajšalo nadzor, usklajevanje in odnose z drugimi evropskimi institucijami. Glede nalog nacionalnih kontaktnih točk morajo biti nacionalni predstavniki pristojni za zbiranje podatkov in analizo problemov. Naloga kontaktnih točk bi bila zbiranje in po možnosti analiza ter posredovanje podatkov mreži in nacionalnim akterjem v skladu z nacionalno opredeljenimi in določenimi nalogami in dejavnostmi. Njihov statut bi jim moral zagotoviti neodvisnost v razmerju do vlad posamezne države, njihova struktura pa bi morala vključevati regije in lokalne skupnosti. V vsakem primeru je treba zagotoviti neoviran pretok informacij;

4.6

meni, da je s pomočjo mreže bistveno:

5.1

meni, da je treba spodbujati pripravo letnih načrtov na področju priseljevanja in razvoja, ki nudijo številčne podatke in omogočajo načrtovanje priseljevanja in izvajanje ustrezne migracijske politike. Javnih politik ni mogoče načrtovati brez zadostnih informacij, kar še zlasti velja za to področje;

5.2

močno priporoča spodbujanje izmenjav informacij prek obstoječih in prihodnjih evropskih migracijskih mrež, med državami članicami po eni strani ter med državami članicami in lokalnimi in regionalnimi skupnostmi po drugi. Vsi vpleteni akterji morajo imeti možnost dostopa do najbolj izčrpnih informacij;

5.3

poudarja, da je treba vsako zamisel, ki jo želimo uresničiti, zapisati v program. Program ali zakonodajo, ki jo želimo pripraviti, je treba nato analizirati, da bi ocenili njeno koristnost in kakovost upravljanja. Pozdravlja torej pobudo Komisije za pripravo letnega poročila z oceno o migraciji in vključevanju;

5.4

podpira predlog Komisije za ustanovitev letnega posveta o vključevanju, v okviru katerega bi strokovnjaki, priseljenci, odgovorne osebe iz javnih uprav (na lokalni in regionalni ravni) in vsi vpleteni akterji na splošno lahko izmenjevali najboljše prakse in sprejemali učinkovite sklepe. Odbor meni, da je izmenjava najboljših praks zelo pomembna, saj lokalnim in regionalnim skupnostim omogoča konkretni prispevek k napredku in poenotenju rezultatov politik, ki se izvajajo na tem področju. V vsakem primeru je treba sprejeti ustrezne ukrepe, da bi zbrali obsežne in natančne podatke o migracijskem pojavu, ki bodo upoštevani pri izvajanju teh politik. Posvet naj upošteva letna poročila. Pomembno je, da so vpleteni akterji vedno v stiku;

6.1

priporoča priznanje skupne evropske politike na področju priseljevanja, ki bi omogočila okrepljeno sodelovanje in usklajevanje v vseh državah članicah in tretjih državah;

6.2

meni, da je ključno količinsko in kakovostno izboljšati razpoložljive podatke in ugotoviti potrebe trga dela za ustrezno izvajanje evropske politike priseljevanja in nadzor migracijskih tokov;

6.3

priporoča spodbujanje sorazvoja kot načina, ki omogoča, da se izkoristijo zmogljivosti priseljenskih skupnosti, ki so nastanjene v državah Unije, za razvoj njihove države izvora, in svetuje, da se proučijo druge inovativne možnosti za uravnavanje zakonitega priseljevanja, ki bi odstranile obstoječe ovire za zaposlovanje priseljencev v državi izvora;

6.4

priporoča sprejetje vseh potrebnih ukrepov, da bi odpravili trgovino z ljudmi in zaustavili mafijo, ki jo izvaja, in zahteva, da se to vprašanje uvrsti med prednostne naloge EU in za to namenijo ustrezna finančna sredstva. Bistveno je preprečevati nezakonito priseljevanje in se boriti proti sivi ekonomiji, ki jo spodbuja;

6.5

znova potrjuje, da se na interni ravni lokalne in regionalne skupnosti glede na svoje pristojnosti na področju upravljanja, neposredno srečujejo s vprašanji, povezanimi s priseljevanjem, in zato predlaga mehanizem za spremljanje mnenj o priseljevanju, da bi zagotovili, da Odbor zastopajo predsednik komisije za ustavne zadeve ali poročevalci (odvisno od primera) v okviru različnih pobud Evropske komisije na tem področju. Ta mehanizem bi omogočil njihovo dejavno sodelovanje v različnih fazah zakonodajnega postopka:

6.6

zahteva torej, da je zastopan v formalnih in neformalnih delovnih skupinah Komisije za politiko priseljevanja. Meni, da bo spremljanje Komisiji omogočilo, da bo izkoristila izkušnje lokalnih in regionalnih skupnosti na lokalni ravni na področju priseljevanja;

6.7

zahteva, da struktura evropske migracijske mreže vključuje tudi regije in lokalne skupnosti;

6.8

zahteva možnost sodelovanja pri spletnem portalu o priseljevanju, ki ga želi izdelati Komisija, in poudarja, da obstajajo spletni portali, ki jih upravljajo lokalne in regionalne skupnosti, ki so lahko vir informacij za vse vpletene akterje;

6.9

zahteva okrepitev obstoječih pravnih in finančnih instrumentov in uvedbo novega, ki bo posebej namenjen vključevanju pred kratkim prispelih priseljencev in njihovih potomcev (otrok in vnukov);

6.10

predlaga, da se priredi prvo vrhunsko srečanje na temo „Vloga evropskih regij pri upravljanju migracijskih tokov“ in s tem spodbudi izmenjava mnenj in izkušenj med evropskimi regijami na tem področju.