9.5.2006   

SL

Uradni list Evropske unije

C 110/68

1.1

To raziskovalno mnenje je nastalo na zahtevo predsedstva Združenega kraljestva. Razvoj strateškega partnerstva s Kitajsko je ena od prednostnih nalog britanskega predsedovanja. Komisar Mandelson je poudaril tudi potrebo po vzpostavitvi odnosov s Kitajsko na področju človekovih pravic in pomen razvitejše pluralne civilne družbe.

1.2

EU temelji na vrednotah, ki so skupne vsem državam članicam, ter jih izraža in spodbuja v odnosih z ostalim svetom. Te vrednote vključujejo spoštovanje človeškega dostojanstva, svobodo, demokracijo, enakost, pravno državo in človekove pravice. Na podlagi teh vrednot si EU prizadeva sklepati partnerstva s tretjimi državami in mednarodnimi, regionalnimi ali svetovnimi organizacijami, ki so jim skupna načela enakosti dostopa, nedeljivosti človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

1.3

Evropa ima večji politični in gospodarski interes pri podpori uspešnega prehoda Kitajske v stabilno, uspešno in odprto državo, ki v celoti spoštuje demokracijo, načela prostega trga in pravno državo.

1.4

Kitajska je doživela izjemno hitro gospodarsko rast in strukturne spremembe v družbi, kar je prispevalo k večjemu prihodku delov prebivalstva in povzročilo neenake življenjske, okoljske, zdravstvene in delovne pogoje, ker prikrajšane skupine temu razvoju niso sledile. Pomanjkanje poti, po katerih lahko prizadeti zakonito in učinkovito izražajo svoje pravice ter težnje, je povzročilo vedno večje socialne nemire, ki ogrožajo prizadevanja kitajske vlade in tudi EU za gradnjo uspešne ter skladne družbe.

1.5

Odbor je že izrazil stališče, da močna in neodvisna civilna družba veliko prispeva k dobremu upravljanju ter politični, gospodarski in socialni stabilnosti. Njegovi stiki s civilno družbo zunaj EU, v razvitih državah in državah v razvoju potrjujejo to prepričanje. Odbor se zato zavzema za razvoj svobodnih, neodvisnih in reprezentativnih nevladnih organizacij delodajalcev, delavcev, kmetov, potrošnikov, okoljevarstvenikov, zadrug itd. Poziva k sprejetju zakonodaje, ki tem organizacijam zagotavlja pravice, ter ratifikaciji in izvajanju mednarodnih instrumentov, ki zajemajo te pravice, v pravu in praksi. Ti temeljni vidiki so osnova velikega interesa Odbora, da sodeluje z že vzpostavljeno in nastajajočo civilno družbo na Kitajskem. Odbor bo poskušal vključiti tudi evropska združenja organizacij, ki so zastopana v Odboru.

1.6

Cilj tega mnenja je pregledati lastnosti, delovanje in operativni okvir, v katerem deluje kitajska civilna družba, ter dajanje priporočil, katerih cilj je omogočiti, da civilna družba EU in Kitajske izboljšata odnose med EU in Kitajsko. Pred kratko obravnavo glavnih vprašanj želi Odbor poudariti, da bodo njegove pripombe dane v duhu medsebojnega spoštovanja. Kršitev mednarodnih norm, ki zavezujejo države članice EU in Kitajsko, ne sodi med notranje zadeve držav. Skupna obveznost mednarodne skupnosti je, da jih upošteva, tako na papirju kot v praksi.

2.1.1.1

Nevladne organizacije na Kitajskem obstajajo od začetka reform leta 1978. Ob koncu leta 2004 je bilo na Kitajskem registriranih 289 476 nevladnih organizacij. Ni znano, koliko jih je dovolj močnih, da lahko delujejo kot partnerske organizacije organom EU. Na Kitajskem zdaj deluje od 3 000 do 6 500 tujih nevladnih organizacij.

2.1.1.2

Kitajska opredelitev nevladnih organizacij vključuje organizacije s socialnega in gospodarskega področja, zato se trgovinska in industrijska združenja štejejo za nevladne organizacije. Odbor meni, da so združenja delodajalcev in sindikati pomemben del organizirane civilne družbe, čeprav niso nevladne organizacije v strogem pomenu besede.

2.1.1.3

Kitajske nevladne organizacije so razdeljene v „socialne organizacije“, ki so organizacije s članstvom, in „zasebne nepodjetniške enote“, ki so organizacije brez članstva, tj. neprofitne organizacije na področju storitev socialne varnosti, kot so zasebne šole in bolnišnice.

2.1.1.4

Obstaja osem velikih državnih socialnih organizacij, ki se natančneje imenujejo „ljudske organizacije“ ali „množične organizacije“. Te organizacije, ki vključujejo vsekitajsko zvezo sindikatov, zvezo mladih komunistov in vsekitajsko združenje žensk, je dejansko ustanovila država in v njihovem imenu izvaja upravne naloge. Te organizacije delujejo kot oddelki za delo, mladino in ženske v komunistični partiji. Imenovanje takšnih organizacij nevladne je zato zavajajoče.

2.1.1.5

Vladne organizacije mora odobriti in registrirati ministrstvo za civilne zadeve ali njegovi lokalni uradi, da pravno obstajajo. Registracijo nevladnih organizacij urejajo trije pravilniki:

2.1.1.6

Po sedanjih pravilnikih se nekatere organizacije le težko registrirajo, večinoma iz dveh razlogov:

2.1.1.7

Posledica teh pravil je, da se mnogo temeljnih nevladnih organizacij ni moglo registrirati, ker niso uspele najti vladnih organizacij, ki bi bile pripravljene delovati kot strokovne upravne enote, ali ker so se druge nevladne organizacije s podobnih področij že registrirale na geografskem območju, na katerem nameravajo opravljati dejavnosti. Da bi bile v skladu z zakonom, so se nekatere nevladne organizacije registrirale kot podjetja pri uradu za industrijo in trgovino, čeprav opravljajo dejavnosti za javno dobro in ne ustvarjajo dobička.

2.1.1.8

Nekatere nevladne organizacije se sploh ne registrirajo. Čeprav je to nezakonito, jih vlada ne preganja, ker meni, da so njihove dejavnosti neškodljive. Njihov nezakoniti status pa vseeno pomeni, da so posebej ranljive, ko se vlada občasno odloči „počistiti in izboljšati“ sektor nevladnih organizacij. Obstaja precej dokazov, da so kitajske oblasti v preteklih letih dejavneje spremljale in nadzorovale dejavnosti takšnih nevladnih organizacij, ker so menile, da so nepooblaščene nevladne organizacije dejansko ali potencialno protivladne organizacije, ki bi lahko destabilizirale državo.

2.1.1.9

Odbor razume, da se zdaj sestavlja osnutek novega pravilnika o nevladnih organizacijah. Prvič bo pravilnik zahteval, da se vse tuje nevladne organizacije registrirajo.

2.1.1.10

Na Kitajskem se pogosto razlikujejo nevladne organizacije, ki jih organizira vlada, in nevladne organizacije civilne družbe. Prve, tj. nevladne organizacije, ki jih organizira vlada, prejemajo vladne subvencije. Osebje organizacij je na plačilni listi vlade, vodijo pa jih upokojeni vladni uradniki. V nasprotju z njimi organizacije civilne družbe predlagajo posamezni državljani in ne prejemajo vladnih subvencij. Osebje ni zaposleno v vladi in glavnih položajev ne zasedajo uradniki.

2.1.1.11

Nevladne organizacije, ki jih organizira vlada, imajo včasih boljše stike z vlado. Zaradi tega jim vlada bolj zaupa in vanje ne posega ter jim omogoča večjo avtonomnost. Nevladne organizacije, ki jih organizira vlada, imajo boljši dostop do vlade in več možnosti, da sodelujejo pri sprejemanju odločitev.

2.1.1.12

Velika večina nevladnih organizacij civilne družbe poskuša sodelovati z vlado in ne poudarja svoje neodvisnosti. Po več kot dveh desetletjih tržnih reform je kitajska vlada zmanjšala neposredni nadzor nad gospodarskimi in socialnimi dejavnostmi, vendar pa ima nad njimi še vedno veliko moč. Nevladne organizacije ne morejo ustrezno delovati brez določene stopnje potrditve in podpore vladnih agencij ter uradnikov. Le dostop do vlade omogoča učinkovitost nevladnih organizacij, zato kitajske nevladne organizacije v splošnem bolj cenijo dostop in vpliv na vlado kot neodvisnost, saj se zavedajo, da ima vlada še vedno moč nadzora, ki jo bo uporabila, če ne bodo izpolnjevale nekaterih omejitev.

2.1.1.13

Pri upravljanju nevladnih organizacij ima kitajska vlada navzkrižne cilje. Po eni strani spodbuja rast nevladnih organizacij, da bi lahko nanje prenesla nekatere naloge, ki jih v okviru modela planskega gospodarskega opravljala sama. Upa, da lahko nevladne organizacije nase prevzamejo del bremena zagotavljanja socialnega varstva in pomagajo zbrati družbena sredstva, ki bodo dopolnila državno porabo na področju sociale. Po drugi strani je vlada pozorna na aktivizem nevladnih organizacij, ki se razvija v družbena gibanja in jo lahko politično ogrozi ter povzroči nestabilnost. Zato je vlada v zadnjih dveh desetletjih izvedla več operacij „čiščenja in izboljšanja“, da utrdi svoj nadzor nad dejavnostmi nevladnih organizacij, kadar se ji zazdi, da so ušle nadzoru. Kljub občasnim operacijam se trend rasti in širjenja civilne družbe ni ustavil, kar dokazuje povečevanje števila nevladnih organizacij.

2.1.1.14

V uradnih publikacijah je vlada navedla, da z odobritvijo pravnega statusa lajša delo na stotine tujih nevladnih organizacij, ki so na Kitajskem dejavne na več kot 20 različnih področjih.

Ukvarjala pa se je tudi s tujimi nevladnimi organizacijami in njihovimi kitajskimi partnericami. Več kitajskih nevladnih organizacij je poročalo o poostrenem nadzoru. Razen tega so opozorile na dejstvo, da se okoljska vprašanja in enakost spolov obravnavajo kot občutljive zadeve.

2.1.1.15

Glavna utemeljitev vlade je, da sta socialna stabilnost in ustvarjanje usklajene družbe glavni prednostni nalogi. Enaki razlogi so bili navedeni za odvzem prostosti disidentov in cenzuro interneta. Odbor meni, da so zahodna podjetja Kitajski prodala varnostna orodja in požarne zidove za nadzor ter omejitev svobode izražanja in informacij. Nekaj podjetij je šlo celo tako daleč, da so podpisala izjavo o „samodiscipliniranju“ in se obvezala, da bodo spoštovala kitajsko zakonodajo na področju cenzure.

2.1.1.16

Presenetljivo je, da se lokalne nevladne organizacije kljub razširjenosti korupcije, ki je glavna tema na Kitajskem, še niso začele ukvarjati s tem vprašanjem.

2.1.1.17

Tuji in kitajski akademiki so za nevladne organizacije zelo pomembni. Tuje nevladne organizacije in Evropska komisija z njimi pogosto sodelujejo in podpirajo njihove raziskovalne dejavnosti.

2.1.1.18

Hongkong ima še naprej uspešne nevladne organizacije, ki delujejo na področju zagotavljanja storitev in oblikovanja javnega mnenja. Na obeh področjih ostaja v stiku z nevladnimi organizacijami, ki delujejo na sosednjih območjih celinske Kitajske.

2.2.1

EU in Kitajska sta razglasili, da želita spodbujati povezovanje med svojimi organizacijami civilne družbe. Kitajski dokument o politiki do EU iz leta 2003 je navaja, da „je treba spodbujati neposredne izmenjave ljudi in izmenjave med nevladnimi organizacijami Kitajske in EU“.

2.2.2

Čeprav je prihajalo do izmenjav med organizacijami civilne družbe v EU in na Kitajskem, takšne izmenjave še niso imele pomembnejšega vpliva na dvostranske odnose. V mnenju EESO o odnosih med EU in Kitajsko, pripravljenem leta 2003, je bilo danih več priporočil o krepitvi dialoga civilne družbe. Na primer v točki 4.7 Odbor predlaga, da „mora EU podpirati in izboljšati dialog med organizirano civilno družbo, gospodarskimi in socialnimi interesnimi skupinami na Kitajskem in v EU v zvezi z zadevami, kot je socialna pravičnost (zmanjšanje revščine, enakost spolov, večja udeležba, varstvo okolja itd.), ter vključiti dialog o vprašanjih, kot so človekove pravice, dobro upravljanje in manjšinska politika“.

2.2.3

V točki 4.14 predlaga, da „prihodnji obiski Ekonomsko-socialnega odbora na Kitajskem ne smejo biti namenjeni le krepitvi stikov s kitajskim ekonomsko-socialnim svetom (KESS), ampak tudi obnavljanju in širjenju stikov s skupnostjo nevladnih organizacij na Kitajskem (zlasti s svobodnimi in neodvisnimi nevladnimi organizacijami), ki delujejo na področjih, kot sta zdravstveno varstvo in varstvo okolja, tako kot med obiskom julija 2002“.

2.2.4

Doslej v zvezi s tema točkama ni bilo bistvenega napredka. Med obiskom EESO na Kitajskem oktobra 2005 sta predsednika EESO in KESS podpisala dodatek k Skupni deklaraciji predsednikov iz leta 2002. V dodatku se predlaga ustanovitev mehanizma letnih srečanj za krepitev stikov civilne družbe med EU in Kitajsko. Prav tako se predlaga, da se na naslednjem vrhu med EU in Kitajsko zahteva ustanovitev okrogle mize za civilno družbo EU in Kitajske.

2.2.5

Ti predlogi pomenijo dejanske korake h krepitvi povezav med civilno družbo EU in Kitajske. Civilni družbi omogočajo pomembnejšo vlogo v odnosih med EU in Kitajsko, „vključno s Hongkongom in Macaom“.

2.2.7

Kitajska zakonodaja glede pravic delavcev in sindikatov je precej bolj omejevalna kot predpisi v zvezi z nevladnimi organizacijami. Evropska komisija, Evropski parlament in sam Odbor so večkrat poudarjali te omejitve, ki kršijo mednarodne delovne standarde, ki zavezujejo Kitajsko in države članice EU. Zlasti Kitajska redno krši mednarodne standarde in Konvenciji ILO 87 in 88 o svobodi združevanja in pravici do kolektivnega pogajanja.

2.2.8

Kitajska vlada trdi, da ima izčrpno zakonodajo, ki zajema pravice delavcev in sindikatov, vendar obstaja velika vrzel med zakonodajo in prevladujočo prakso. Kitajska vlada je to pred kratkim tudi priznala. Odbor Kitajskega ljudskega kongresa je preučil razmere v 200 podjetjih in ugotovil, da so v 80 % teh podjetij pravice delavcev, kot so določene v zakonodaji, resno kršene. Težave so najhujše v lahki industriji, gradbeništvu in v rudarskih sektorjih.

2.2.9

Odbor meni, da mora celovita razprava o vlogi civilne družbe v odnosih med EU in Kitajsko vključevati razpravo o teh težavah. Pomembno je, da Odbor izrazi mnenje o težavah in poda predloge za sodelovanje med EU in Kitajsko na tem področju, kar bi moralo prispevati k izboljšavam. Te predloge je treba preučiti in obravnavati v okviru sodelovanja med EESO in KESS.

2.2.10

Kot članica ILO mora Kitajska spoštovati pravice, določene v Konvencijah 87 in 98. Te pravice so vključene v Filadelfijski deklaraciji, ki je del ustave ILO. Kršitve teh pravic v državah članicah, ki še niso ratificirale Konvencij 87 in 98, se lahko obravnavajo v okviru nadzornega sistema ILO, natančneje v odboru za svobodo združevanja, ki deluje pod okriljem upravljavskega organa. Osnova za ocene tega odbora je obsežna sodna praksa o svobodi združevanja in kolektivnem pogajanju, ki se je razvijala skozi več desetletij in na splošno velja za rezultat objektivnih, nepristranskih in neodvisnih pravnih analiz.

2.2.11

Kitajska je bila v zadnjih letih večkrat predmet kritike, včasih tudi ostre, zaradi kršitev pravic iz Konvencij 87 in 98. Glavna neskladnost med kitajsko zakonodajo o sindikatih in Konvencijo iz leta 87 je sindikalni monopol, ki ga zakonodaja priznava Vsekitajski zvezi sindikatov (ACFTU). Konvencija ne izključuje obstoja enega samega sindikata, ki zastopa interese delavcev, če je to želja delavcev, kar je povsem v skladu s standardom ILO. Konvenciji nasprotuje zakonska vzpostavitev sindikalnega monopola, ki zakonsko prepoveduje prizadevanja delavcev za ustanovitev alternativne organizacije zunaj okvira ACFTU.

2.2.12

Sindikalno pravo prav tako določa politično usmeritev edinega sindikata, tako da med drugim zahteva, da ta podpira vodstvo Komunistične partije Kitajske. Nadalje predpisuje načelo „demokratičnega centralizma“, ki je, kot se izvaja na Kitajskem, tuje vsaki demokratični ureditvi.

2.2.13

Zakona o kolektivnem pogajanju na Kitajskem ni. Obstajajo predpisi v zvezi s kolektivnimi pogodbami, ki pa imajo bolj posvetovalen kot pogajalski značaj. „Kolektivno posvetovanje“ se šteje kot ustrezen instrument za usklajevanje različnih interesov med delavci in delodajalci. V teh predpisih nič ne izraža ključnih delov Konvencije ILO 98 o pravici do kolektivnega pogajanja, kot sta, da vlada spodbuja kolektivnega pogajanja, in načelo, da pogajalske strani ne smejo posegati v notranje zadeve druge strani.

2.2.14

V zvezi z uresničevanjem pravice do organiziranja so na Kitajskem v praksi prepovedani vsi neodvisni sindikati, vsa prizadevanja za njihovo ustanovitev pa so strogo zatrta. Pobudnikom teh prizadevanj grozi aretacija, navadno zaporne kazni in včasih „prevzgoja v delovnih taboriščih“ ali namestitev v psihiatričnih bolnišnicah. Kljub zatiranju se uveljavlja jasen trend kolektivnih dejavnosti zunaj ACFTU, vključno z organizacijskimi dejavnostmi. Neodvisni aktivisti in sodelavci nevladnih organizacij, ki poskušajo braniti svoje zakonske pravice, so imeli pomembno vlogo pri podpiranju pravne države na Kitajskem, vendar so bili leta 2005 pod vse večjim upravnim in policijskim pritiskom.

Zgoraj omenjeno poročilo Odbora ljudskega kongresa v zvezi z dejansko uporabo zakona o kolektivnih pogodbah iz leta 1995 navaja, da v 80 % podjetij v zasebnem sektorju pogodbe niso v skladu z zakonom. Če pogodba obstaja, je njena veljavnost navadno krajša od enega leta. Pogodbe vključujejo več členov o obveznostih kot o pravicah delavcev. Poročilo navaja, da je položaj v državnih podjetjih malce boljši.

2.2.15

Področje pravic delavcev, ki se v zvezi s pogoji na delovnem mestu pogosto omenja v javnosti in s katerim se sindikati premalo ukvarjajo, je zdravje in varnost pri delu. Znan primer tega je rudarska industrija.

2.2.16

To je zanimivo področje za razpravo in sodelovanje pri raziskovanju vloge, ki jo ima lahko civilna družba v odnosih med EU in Kitajsko. Vprašanje zdravja in varnosti pri delu se seveda razlikuje od temeljnih pravic delavcev in sindikatov. Kitajska ni ratificirala nobene pomembne konvencije ILO, številnih niso ratificirale niti države članice EU. Seveda je pravica do organizacije pomembna za izvajanje nekaterih določb politike o zdravju in varnosti pri delu.

2.2.17

Ob upoštevanju navedenega Odbor pozdravlja odločitev kitajske vlade, da napoti 100 000 predstavnikov za varnost delavcev v 24 000 rudnikov premoga na Kitajskem, ter njeno pripravljenost za pomoč pri usposabljanju teh predstavnikov.

2.2.18

V zvezi s pravicami delavcev in sindikatov je Ekonomsko-socialni svet Združenih narodov kot odziv na prvo poročilo Kitajske o izvajanju mednarodnega sporazuma o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah navedel naslednja poglavitna področja, ki poleg prepovedi pravice do organiziranja in nevarnih delovnih pogojev, vzbujajo zaskrbljenost:

2.3.1

Konvenciji ILO 87 in 98 ne ščitita le pravic delavcev, ampak tudi pravice delodajalcev. Od poznih 90. poskuša Kitajska konfederacija delodajalcev (CEC) razviti nekatere osnovne funkcije organizacije predstavnikov delodajalcev. Doslej je bil napredek počasen, čeprav ne zaradi vladnega vmešavanja. Finančne težave, prevlada velikih državnih podjetij in odsotnost sistema odnosov med delavci in delodajalci, v katerih bi lahko imela določeno vlogo, so glavni razlogi za njeno zelo omejeno vlogo. Hčerinske družbe tujih multinacionalk nimajo nobene vloge v CEC.

2.3.2

CEC se ne zdi naklonjen sodelovanju pri celovitem zastopanju interesov svojih članov. Meni, da je partija sposobna brez protislovij zastopati vse interese na Kitajskem in zato svojo vlogo opredeljuje zelo skromno: voditi člane, da bodo lahko sledili vladnim makro- in mikropredpisom, pomagati pri reševanju posebnih težav in zahtevati pravično obravnavo, kjer je to primerno. Druga večja organizacija delodajalcev, Vsekitajska zveza industrije in trgovine, meni enako.

Vseeno je zanimivo omeniti, da številne nove organizacije, na primer Vsekitajska zveza lastnikov podjetij, zastopajo interese „novih kapitalistov“. Obstajajo tudi številne socialno-poklicne organizacije, ki zastopajo akademike in poklicne interese ter zagotavljajo tesno vez med strokovnjaki in vlado ter predstavljajo forum za srečanja in razprave o idejah in napredku.

2.4.1

Ob upoštevanju tega mora Odbor ponovno izraziti svojo zaskrbljenost v zvezi s trajnim in vse večjim družbenim nezadovoljstvom in nemirom. Glede na uradne podatke je bilo leta 2004 74 000 večjih protestov delavcev, v katerih je sodelovalo več kot 3,7 milijona ljudi. Leta 2003 je vlada naštela 58 000 protestov. Od leta 1994, ko jih je bilo 10 000, ta številka nenehno raste. Splošno razširjeni družbeni nemir je največja grožnja stabilnosti. Očitno partija in vlada še vedno mislita, da bosta neprekinjena visoka gospodarska rast in predlagani poskusi zmanjšanja najbolj očitnih neenakosti sprejemljiva za kitajske delavce. Zaradi tega so prisiljeni hoditi po tanki vrvi med hitrim napredkom in stabilnostjo.

2.4.2

Odbor ostaja prepričan, da je čimprejšnji razvoj sodobnega sistema odnosov med delavci in delodajalci s svobodnimi in neodvisnimi udeleženci eden bistvenih zaščitnih ukrepov za stabilno gospodarsko tranzicijo. Pravo tristransko posvetovanje v skladu z opredelitvijo iz Konvencije ILO št. 144, ki temelji na pojmu samostojnih organizacij delavcev in delodajalcev, je lahko temelj takega sistema.

2.4.3

V sedanjih pogojih je lahko vloga civilne družbe v procesu doseganja takega sistema le zelo omejena.

Po mnenju delodajalcev se lahko hčerinska podjetja tujih multinacionalk in Evropska trgovinska zbornica v Pekingu v večji meri vključijo v ta proces. Vseeno pa doslej niso pokazali velike zavezanosti. Morda se lahko uporabi instrument družbene odgovornosti gospodarskih podjetij, za katerega je kitajska vlada doslej pokazala nekaj zanimanja.

Sindikati v EU na splošno nasprotujejo sodelovanju z ACFTU, dokler ta organizacija ne začne zastopati interesov svojih članov. Obstaja pa interes za pomoč Kitajski pri dejavnostih v zvezi z ozaveščanjem delavcev glede njihovih pravic, usposabljanjem delavcev za zdravje in varnost pri delu ter zagotavljanjem pravne pomoči delavcem na sodišču. Včasih sodelujejo z lokalnimi nevladnimi organizacijami. Če bodo te dejavnosti sčasoma vodile k ustanovitvi ustreznega sistema odnosov med delavci in delodajalci, so to prvi (in nujno zelo pazljivi) koraki na zelo dolgi poti.

3.1

Jasno je, da učinkovito sodelovanje civilnih družb EU in Kitajske ne bo enostavno. Kulturi in politična sistema EU in Kitajske se zelo razlikujeta in zaenkrat drug drugega še ne razumemo najbolje. Zato obstaja nevarnost, da bo Kitajska na zaskrbljenost EU odgovorila, da naše izkušnje niso ustrezne za njihove razmere; priporočilo, naj bodo „bolj podobni nam“, pa ne bi bilo uspešno. Vseeno je treba začeti sodelovati, ker bo to koristno.

3.2

EU mora izboljšati razumevanje zapletenosti razvoja civilne družbe na Kitajskem. Medtem ko je poudarjanje sodelovanja in podpiranja resnično neodvisnih organizacij civilne družbe na Kitajskem razumljivo in ga je treba še naprej ohranjati, mora EU upoštevati, da imajo celo nevladne organizacije civilne družbe (v nasprotju s tistimi, ki jih organizira vlada) neuradne vezi z vlado in dajejo prednost dostopu do vlade pred svojo neodvisnostjo. Evropska komisija mora še naprej raziskovati potencial nekaterih od množičnih državnih organizacij, na primer Vsekitajsko združenje žensk (All-China Women's Federation — ACWF), za spodbujanje demokracije, človekovih pravic in pravne države na Kitajskem. V zadnjih letih so nekaj novih pobud in inovativnih projektov na tem področju uvedle nevladne organizacije, ki jih organizira vlada, množične organizacije in njihove lokalne podružnice.

3.3

Zato je priporočljivo, da EU sprejme pristop z več težišči in hkrati sodeluje z različnimi vrstami nevladnih organizacij, ki jih vključuje v različne dejavnosti ter pri tem upošteva njihovo različno moč in usposobljenost. Razširiti mora tudi stike z organizacijami civilne družbe na regionalni in lokalni ravni.

Namen dodatnega sporazuma o izboljšanju sodelovanja med Evropskim ekonomsko-socialnim odborom in kitajskim ekonomsko-socialnim svetom je okrepiti njune delovne odnose z uvedbo letnih srečanj na ravni predsednikov, pri čemer bi bili v delegacijah obeh strani vključeni predstavniki različnih ekonomskih in socialnih komponent organizirane civilne družbe. Predvideva tudi skupni pristop, da bi na srečanju na vrhu EU in Kitajske predlagali ustanovitev dvostranske okrogle mize na osnovi obstoječega sodelovanja med Evropskim ekonomsko-socialnim odborom in istovrstnim telesom na Kitajskem. Če bo predlog sprejet, je priporočljivo, da med člane na kitajski strani niso vključene samo vladne organizacije, ampak tudi pomemben del organizacij civilne družbe, pri čemer naj bi obstajala možnost, da se delegati srečajo z neodvisnimi organizacijami civilne družbe v okviru srečanj za okroglo mizo.

3.4

V zvezi s pravno državo na Kitajskem so mnogi predstavniki civilne družbe, ki so se sestali z delegacijo EESO, menili, da je treba dati prednost uveljavljanju obstoječih zakonov pred oblikovanjem novih. Mnoge težave in pomanjkljivosti v upravljanju, varstvu človekovih pravic in demokratizaciji se lahko pripišejo neupoštevanju obstoječih pravnih določb. V prizadevanju za izboljšave na teh področjih je zato priporočljivo, da EU bolj poudari potrebo po spoštovanju obstoječih zakonov. Zahteva, da se kitajska vlada ravna po zakonih, ki jih je sama pripravila, lahko okrepi prizadevanje EU.

3.5

EESO ugotavlja, da je kitajska vlada še vedno močno zaskrbljena glede ohranjanja politične in socialne stabilnosti, ter se boji, da lahko neomejene dejavnosti nevladnih organizacij povzročijo nestabilnost. Priporočljivo je, da EU še naprej poudarja kitajski vladi, da stabilnost in živahna civilna družba nista nezdružljivi, če se spoštuje pravna država. To lahko naredi tako, predvsem s primeri iz novih držav članic srednje in vzhodne Evrope, da kitajski vladi s svojimi primeri prikaže, da lahko dobro razvita civilna družba izboljša upravljanje in okrepi stabilnost.

3.6

Zaradi trenutno izjemne občutljivosti delavskih vprašanj na Kitajskem kitajska vlada mogoče ne bo pripravljena zmanjšati nadzora nad delavskimi organizacijami. Le v primeru, da se v mednarodnem dialogu s Kitajsko sistematično obravnava ključno vprašanje svobode združevanja, obstaja upanje, da bo vlada zmanjšala nadzor nad sindikati.

3.7

Glede na interes kitajske vlade za razvoj trgovinskih in industrijskih združenj se priporoča, da EU izrabi to priložnost za pomoč trgovinskim in industrijskim združenjem na Kitajskem, da bi se lahko učila iz izkušenj evropskih trgovinskih in industrijskih združenj. Sčasoma bi lahko pozitiven razvoj katerega koli področja civilne družbe enako vplival na druga področja.

3.8

Zaradi možnega zmanjšanja razvojne pomoči EU Kitajski vodje kitajskih nevladnih organizacij in tudi predstavniki tujih nevladnih organizacij na Kitajskem menijo, da mora EU ohranjati vsaj sedanjo raven finančne podpore organizacijam civilne družbe na Kitajskem. Zdaj je finančna podpora kitajske vlade organizacijam civilne družbe zelo omejena, nerazvito je tudi sponzoriranje dejavnosti nevladnih organizacij iz zasebnega sektorja. Zato je priporočljivo, da EU razmisli o ohranjanju ali celo povečanju svoje finančne podpore organizacijam civilne družbe na Kitajskem, vendar naj se pri tem osredotoči na ukrepe, ki spodbujajo temeljne pravice in pravice delavcev. EESO pozdravlja programe pomoči za razvoj civilne družbe na Kitajskem, ki jih je predlagala in zagotovila Komisija, ter EU priporoča, da razmisli o povečanju finančne podpore organizacijam civilne družbe na Kitajskem, vendar poudarja pomembnost vključitve pomoči za temeljne organizacije tako, da se zagotovijo majhni zneski pomoči na osnovi poenostavljenega postopka prijave, vključno z zagotavljanjem tehnične pomoči za pripravo takšnih prijav.

3.9

Enako pomembna je podpora EU programov usposabljanja za nevladne organizacije na Kitajskem. Priporočljivo je izboljšati načrtovanje takšnih programov, da bi ustrezali posebnim potrebam nevladnih organizacij na Kitajskem, in vključevati morajo posvetovanje s temi organizacijami.

3.10

Predstavniki civilne družbe na Kitajskem tudi menijo, da mora EU uporabiti svoj vpliv za spodbujanje partnerstev med nevladnimi organizacijami in vlado ter nevladnimi organizacijami in gospodarstvom na Kitajskem. Kitajsko vlado mora spodbuditi k oblikovanju poti, po katerih bodo nevladne organizacije izrazile svoje mnenje o javnih vprašanjih vladi. To je vprašanje, ki bi se ga EU morala lotiti. V mnenju o odnosih med EU in Kitajsko iz leta 2003 je EESO navedel, da je učinkovito zastopanje interesov nevladnih organizacij mogoče le na osnovi svobode združevanja (točka 3.13). Medtem ko je zdaj svoboda združevanja na Kitajskem omejena, še vedno obstaja možnost za povečanje sodelovanja nevladnih organizacij pri odločanju. EU lahko kitajski vladi in nevladnim organizacijam pokaže, kako evropske organizacije civilne družbe opravljajo naloge zagovarjanja, spremljajo delovanje vlade in zagotavljajo prispevek v javno politiko, da bi Kitajska lahko pridobila znanje na podlagi evropskih izkušenj.

3.11

Kljub različnim omejitvam svobode tiska so kitajski mediji v zadnjih letih imeli pomembno vlogo pri pospeševanju rasti civilne družbe. Priporočljivo je, da EU razišče načine podpore nadaljnje dejavne vloge medijev na Kitajskem; vključno z možnimi izmenjavami novinarjev med EU in Kitajsko.

3.12

EESO ugotavlja, da ima civilna družba v Hongkongu še vedno nepogrešljivo vlogo pri zagovarjanju demokracije in človekovih pravic v Hongkongu ter je pomemben vir navdiha in podpore za civilno družbo v celinskem delu Kitajske. Priporoča se ohranjanje stikov in sodelovanja s civilno družbo v Hongkongu.

3.13

Priporoča se, da EESO in druge relevantne organizacije evropske civilne družbe spremljajo in spodbujajo Komisijo pri ustreznem spremljanju kršenj temeljnih pravic z Evropskim parlamentom in KESS (kitajski ekonomsko-socialni svet).

3.14

Razprava o pravici do organiziranja in pravici do kolektivnega pogajanja mora biti v središču dela Odbora s KESS v zvezi s človekovimi pravicami.

Komisija mora nadaljevati dialog s kitajsko vlado, da bi ji pomagala premagati globoko nezaupanje do „protivladnih organizacij“, „učinka gibanja Solidarnost“ in do „barvnih revolucij“. Poskušati mora pozitivno označiti „različne načine delavskega sodelovanja“, ki ga je kitajska vlada opredelila kot pomembno točko v predlogu za trgovinsko in gospodarsko sodelovanje v „dokumentu o politiki do EU“ iz oktobra 2003. Strukturni dialog med EU in Kitajsko o delu, zaposlovanju in socialnih zadevah, za katerega sta se dogovorila komisar Špidla in kitajski minister za delo in socialno varnost, je morda lahko dobra priložnost za to. Prav tako bo Odbor poskušal uporabiti svoje stike s KESS.

3.15

EESO bo raziskal vlogo, ki jo lahko imajo družbena odgovornost gospodarskih družb in mednarodna pravila o ravnanju za večnacionalna podjetja (zlasti smernice OECD) pri prispevanju tujih podjetij k razvoju sistema odnosov med delavci in delodajalci na Kitajskem.

Odbor priporoča, da se posebna pozornost nameni vlogi, ki jo lahko imajo sindikati, organizacije delodajalcev in, kjer je to ustrezno, nevladne organizacije pri spodbujanju varnejših in bolj zdravih delovnih pogojev.