52005DC0352

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 28.7.2005

KOM(2005) 352 končno

SPOROČILO KOMISIJE SVETU

o mehanizmu za spremljanje in vrednotenje tretjih držav na področju boja proti ilegalnim migracijam

SPOROČILO KOMISIJE SVETU

o mehanizmu za spremljanje in vrednotenje tretjih držav na področju boja proti ilegalnim migracijam

POROčILO O SPREMLJANJU IN VREDNOTENJU (PILOTNO POROčILO 2004)

Uvod

Evropski svet je odločil, da morajo biti dialog in ukrepi EU na področju migracij s tretjimi državami del povsod integriranega, obširnega in uravnoteženega pristopa. Junija 2003 je Svet poudaril tudi pomembnost razvoja mehanizma vrednotenja za spremljanje odnosov s tretjimi državami. V sklepih, sprejetih decembra 2003, je cilj mehanizma opisan kot spremljanje stanja migracij v zadevnih tretjih državah, vključno z njihovimi upravnimi in institucionalnimi zmogljivostmi za upravljanje azilne in migracijske politike ter ukrepi, izvedenimi v boju proti ilegalnim migracijam. Komisija je bila zato pozvana, naj predloži letno poročilo o določenih tretjih državah. Prvo letno poročilo je pilotno poročilo o mehanizmu za spremljanje in vrednotenje sodelovanja s tretjimi državami glede ilegalnih imigracij. V poročilu so obravnavane naslednje države[1]: Albanija, Kitajska, Libija, Maroko, Rusija, Srbija in Črna gora, Tunizija in Ukrajina .

Poročilo vsebuje kratek pregled analize Komisije trenutnih odnosov z vsako državo o migracijah in nekatera politična priporočila, ki jih zahteva Svet. Opredeljuje tudi možnosti, kako bi lahko EU in njene države članice sodelovale pri podpori zadevni državi v upravljanju migracij. Ker gre za prvo poročilo, vsebuje slednje tudi tehnična priporočila za izboljšanje mehanizma. Priloga vsebuje nadaljnjo analizo sodelovanja EU z zadevnimi državami in nudi bolj podrobne informacije o dejanskem stanju v vsaki državi, s poudarkom na glavnih področjih interesa, ki jih je določil Svet. Podatki v tem poročilu in priloge so zbrale službe Komisije in njena predstavništva v zadevnih tretjih državah. Uporabljeni so podatki, ki so jih posredovale države članice in/ali so bili zbrani neposredno v zadevnih tretjih državah – delno s pomočjo držav članic, mednarodnih organizacij in predstavništev po državah. Vsebuje tudi material, zbran neposredno pri organih tretjih držav. Poročilo obravnava bistveni razvoj do 20. decembra 2004.

Stopnja obstoječega sodelovanja s Skupnostjo se po posameznih državah zelo razlikuje. Nekatere izbrane države sploh nimajo uradnih odnosov s Skupnostjo, druge imajo zelo tesne odnose ter izvajajo sistematično spremljanje migracijskih vprašanj. Tako se ne razlikujejo samo dosegljivi podatki, ampak tudi sklepi in možnosti za krepitev sodelovanja. Komisija upa, da bo to poročilo Svetu pomagalo pri ocenjevanju stopnje sodelovanja z vsako posamezno državo v boju proti ilegalnim imigracijam, kakor je bilo določeno v sklepih Sveta iz Seville iz leta 2002.

ALBANIJA

Pregled

Sodelovanje med EU in albansko vlado poteka na več ravneh, uporabljenih po potrebah, v migracijskih zadevah[2]. Prihodnji Stabilizacijsko-pridružitveni sporazum predvideva obravnavo migracijskih vprašanj v okviru enega od pododborov. Vprašanja glede območja svobode, varnosti in pravice bodo po potrebi prav tako obravnavana v okviru izvajanja programov pomoči ES, namenjenih Albaniji[3]. Albanija je sicer napredovala v nadzoru ilegalnih migracij/trgovanja z ljudmi čez Jadransko/Jonsko morje, vendar so na tem področju potrebna nadaljnja in nenehna prizadevanja. Okvir zakonodaje za področje migracij in azila je bil sprejet, vendar je potrebna podpora sekundarne zakonodaje še vedno pomanjkljiva. Omejene administrativne in finančne zmogljivosti Albanije ovirajo napredek, kar se odraža v nezadovoljivem izvajanju obstoječe zakonodaje. Uspešna pogajanja o sporazumu o ponovnem sprejemu na ravni Skupnosti (ki naj bi začel veljati leta 2005) je pozitiven razvoj v albanski migracijski politiki, ki nakazuje, da je država pripravljena prevzeti odgovornost na mednarodni ravni.

Priporočila

Albanija je pokazala pripravljenost do sodelovanja s Komisijo pri migracijskih zadevah.

Albanijo je treba spodbuditi k sprejetju vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev izvajanja in izvrševanja trenutnega pravnega okvira na področju migracij, azila in s tem povezanih področij (na primer, kazenska zakonodaja proti organiziranemu kriminalu in trgovanju z ljudmi).

Prav tako jo je treba spodbuditi in, kadar je to potrebno, diplomatsko podpreti, da sklene sporazume o ponovnem sprejemu ne le s svojimi področnimi sosedi, temveč tudi z matičnimi državami migrantov, ki Albanijo prehajajo.

V širšem okviru integracije problema migracij v razvojno politiko, bo pomembno dopolniti obstoječa prizadevanja Skupnosti tako, da se v prihodnosti izpostavijo problemi poenostavitve pri prenosu nakazil, ki so trenutno temeljnega pomena za albansko makro-ekonomsko stabilnost. To bi bilo mogoče doseči z nadaljnjim razvojem albanskega finančnega sektorja in krepitvijo sodelovanja z mednarodnimi bančnimi subjekti, kar ne bi samo poenostavilo prenosa nakazil, temveč pripomoglo k postopnemu zniževanju količine denarja v obtoku v državi in omejilo možnosti pranja denarja in davčnih utaj.

KITAJSKA

Pregled

Z izmenjavo pisem v letu 1994 sta EU in Kitajska potrdili širši politični dialog, ki izhaja iz trgovinskega in gospodarskega sodelovanja v osemdesetih letih.Vendar se je poseben dialog s Kitajsko o migracijah začel po tragediji v Doverju junija 2000, ko je v poskusu prebega izgubilo življenje 58 ljudi. Od takrat je bilo med EU in Kitajsko na visoki ravni organiziranih pet posvetovanj na temo boja proti ilegalnim migracijam in trgovanju z ljudmi.

Leta 2002 je bilo v proračunu Skupnosti namenjenih 10 milijonov EUR za vzpostavitev projekta sodelovanja s Kitajsko za boj proti ilegalnim migracijam. Na žalost je bilo nemogoče razviti takšen projekt v sodelovanju s kitajskimi organi. Posvetovanja na visoki ravni pa so brez dvoma poenostavila konstruktivni dialog o zadevah skupnega interesa[4]. Februarja 2004 sta Kitajska in ES podpisali Sporazum o statusu odobrenega namembnega kraja, ki kitajskim skupinam turistov dovoljuje obisk EU ter obvezuje kitajske oblasti, da ponovno sprejmejo turiste, ki so prekoračili dovoljeni čas prebivanja. Pred nedavnim so med ES in Kitajsko začeli potekati raziskovalni pogovori glede sporazuma o ponovnem sprejemu. V tem okviru in glede na izražene interese obeh strani, je EU izrazila pripravljenost do pogovorov o vprašanjih, povezanih s poenostavitvijo vizumskih postopkov za določene skupine kitajskih zaposlenih. Na vrhovnem srečanju decembra 2004 je bila izdana skupna izjava, v kateri sta izrazili upanje na skorajšnji začetek – kakor hitro bo to iz tehničnega in zakonskega vidika mogoče – pogajanj o omenjenih vprašanjih.

Priporočila

EU in Kitajska razvijata dialog o upravljanju migracij, ki ga je treba pozdraviti. Poleg tega je treba priznati, da so – glede na število strokovnjakov in študentov, ki se zanimajo za študij in delo v EU – za Kitajsko pomembne tudi legalne migracije. EU bi lahko predlagala pristno razpravo o dvostranskem poteku migracij ter v ta namen razširila pristojnosti posvetovanj na visoki ravni.

Zaradi visokih humanitarnih stroškov, ki pogosto spremljajo ilegalne migracije, mora poskušati Kitajska tudi v prihodnosti zmanjšati ilegalne migracije. Zmanjšanje bi lahko dosegla s pospeševanjem boljšega sodelovanja in izmenjave strokovnega znanja med kitajskimi organi in organi držav članic, vključno z možnostmi, ki jih ponuja program Aeneas. Komisija bo gradila na rezultatih vrha EU-Kitajska; predvsem si bo prizadevala začeti pogajanja glede prihodnjega dvostranskega sporazuma o ponovnem sprejemu med Evropsko skupnostjo in Kitajsko ter paralelne razprave s Kitajsko o poenostavitvi vizumskih postopkov za določene skupine zaposlenih.

LIBIJA

Pregled

EU nima uradnih odnosov z Libijo, ki ni članica Barcelonskega procesa. Zato trenutno ni poti do uradnega dialoga med EU in Libijo o upravljanju migracij. Kot je ugotovil Svet za splošne zadeve 11. oktobra 2004, je Libija naredila pomembne korake k ponovni integraciji v mednarodno skupnost.

Po raziskovalnih pogovorih v Libiji maja 2003 je pod vodstvom Komisije od 27. novembra do 6. decembra 2004 potekala tehnična misija o ilegalnih imigracijah, na kateri so sodelovali strokovnjaki držav članic. Ugotovljeno je bilo, da se bo migracijski pritisk na Libijo verjetno povečal. Libija je bila uvrščena med države, ki imajo prednost pri morebitni intervenciji in podpori Komisije v okviru programa Aeneas za obdobje 2004–2006. Vendar pa bo Svet na podlagi ugotovitev tehnične misije odločil, ali bo Skupnost Libiji zagotovila podporo za boj proti ilegalnim imigracijam in v kakšni obliki – neposredno ali preko regionalnih politik. Poročilo misije o Libiji je bilo predstavljeno Odboru stalnih predstavnikov (COREPER) aprila 2005 in bo predmet obravnave na junijskem zasedanju Sveta.

Priporočila

Komisija priporoča, da je treba Libijo spodbujati k pozitivnemu odzivu na politiko udejstvovanja EU in hkrati ponavlja, da je končni cilj vsakega sodelovanja popolna integracija Libije v Barcelonski proces. Dialog in sodelovanje z Libijo na področjih, kot so gradnja institucij, izobraževalne dejavnosti in vzpostavitev sistema za upravljanje azilne politike, zahteva dolgoročno obveznost tako EU kot tudi njenih držav članic. Komisija ugotavlja, da je treba za doseganje trajnih rešitev upoštevati regionalno razsežnost migracijskih izzivov, s katerimi se soočajo Libija in druge afriške države. Komisija bo raziskala možnosti za krepitev dialoga o migracijskih vprašanjih z afriškimi lokalnimi organizacijami.

MAROKO

Pregled

Od začetka veljavnosti Pridružitvenega sporazuma ES-Maroko 1. marca 2000 je bil dosežen pomemben napredek pri gradnji zaupanja med EU in Marokom. Prav tako pomemben napredek predstavljata ustanovitev delovne skupine za migracijske in socialne zadeve ter Sporazum o Akcijskem načrtu za evropsko sosedsko politiko[5]. Pri zajezitvi ilegalnih migracij čez morje s spremljajočimi humanitarnimi problemi sodeluje Maroko tudi s svojo sosedo Španijo. Prav tako si prizadeva sodelovati s tretjimi državami, zlasti z Nigerijo.

Kljub številnim pogajalskim krogom ES še ni potrdila besedila sporazuma o ponovnem sprejemu z Marokom. Večina nerešenih vprašanj je manj pomembnih, nekatera pa ostajajo problematična, tj. ponovni sprejem nedržavljanov in vrste dokazov, ki jih je treba predložiti.

Konkretno sodelovanje pri projektih, katerih namen je razviti maroško sposobnost za upravljanje migracij, se je začelo v okviru proračunske postavke, namenjene programu MEDA. Tudi Maroko, kot del pokrajine Mahgreb, je uvrščen med države, ki imajo prednost pri intervenciji v okviru programa Aeneas[6].

Priporočila

Maroko kaže pozitiven odnos v pogovorih z EU. Pomemben napredek je Maroko dosegel v dosedanjem izboljšanju pri upravljanju migracij in odprtem pristopu do regionalnega sodelovanja.

Hkrati je treba poudariti, da so nadaljnja prizadevanja za zajezitev ilegalnih migracij po Sredozemlju, povezana z visokimi humanitarnimi stroški, zelo pomembna. Za izvajanje Akcijskega načrta za evropsko sosedsko politiko in dosego končnega dogovora o sporazumu o ponovnem sprejemu z ES ter njegovega sprejetja v bližnji prihodnosti, bi moral Maroko tesno sodelovati z EU.

Spodbujati je treba nadaljnji dialog ne samo med Marokom in njegovimi regionalnimi sosedi, temveč tudi med sosednimi državami izvora na jugu, da bi našli regionalne strategije za bolj uspešno upravljanje migracijskih tokov.

RUSIJA

Pregled

Mejnik odnosov med EU in Rusijo je Sporazum o partnerstvu in sodelovanju, ki je začel veljati 1. decembra 1997[7]. Na politični ravni se na šestmesečnih vrhovnih srečanjih EU-Rusija redno obravnavajo tudi vprašanja glede območja svobode, varnosti in pravice. V praksi je EU razvila določene instrumente za krepitev sodelovanja na območju svobode, varnosti in pravice, kot je Skupni akcijski načrt o organiziranem kriminalu iz leta 2000 in instrument za njegovo izvajanje, mreža uradnikov za zvezo EU.

Za migrante je v zadnjih nekaj letih postala Rusija država izvora, tranzita in cilja. Kljub poskusom okrepitve kontrol na ruski meji s Kavkazom, Rusija ugotavlja, da pomanjkanje ustreznih virov ovira pomemben napredek na južni in vzhodni meji države. V okviru programa TACIS je bilo od njegovega začetka leta 1991[8] Rusiji dodeljenih 2,6 milijarde EUR; nacionalni indikativni program za 2004–2006 je zagotovil okvirni znesek v višini 20 milijonov EUR za okrepitev ruskega azilnega sistema, za izboljšanje usklajevanja med organi za priseljevanje ter za utiranje poti sporazumu o ponovnem sprejemu med ES in Rusijo. Tudi Rusija spada med države, ki imajo prednosti pri intervenciji in pomoči v okviru programa Aeneas.

Priporočila

Skupni prostor svobode, varnosti in pravice EU-Rusija v okviru Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju bo zagotovil glavni okvir za razvoj in širitev vsesplošnega sodelovanja na območju svobode, varnosti in pravice. Sodelovanje z Rusijo na področju migracijske politike je zelo pomembna zadeva skupnega interesa in pridobiva vedno večji pomen. EU bi morala povabiti Rusijo, da se vključi v obsežen dialog znotraj Sveta za stalno sodelovanje o vseh vprašanjih, ki zadevajo migracije, vključno z azilom, bojem proti ilegalnim migracijam in trgovanju z ljudmi.

Napredek tekočih pogajanj glede ponovnega sprejema in poenostavitvijo vizumskih postopkov z Rusijo je treba pozdraviti. Rusijo je treba pozvati, naj leta 2005 sklene hkrati oba sporazuma. Prav tako jo je treba spodbuditi k sklenitvi sporazumov o ponovnem sprejemu s sosednimi državami izvora. Na vrhu v St. Petersburgu sta se EU in Rusija dogovorili, da bosta – kot dolgoročno perspektivo – preverili pogoje za potovanja brez potrebnih vizumov. Končno je treba Rusijo spodbuditi, da zaključi sporazume o mejah z Estonijo in Latvijo ter pospeši pogajanja z Litvo.

Tako EU kot tudi Rusija se morata pozitivno lotiti izziva, kako uravnovesiti skrbi glede varnosti na eni strani ter svobode in pravice na drugi. Doseženo ravnovesje mora zagotoviti potrebne pogoje za učinkovito integracijo legalnih migrantov, zlasti z razvojem koherentnih politik pri upravljanju delovnih migracij.

SRBIJA IN ČRNA GORA

Pregled

Zaradi dolgotrajne in zahtevne ustavne reforme v letih 2002 in 2003 se Srbija in Črna gora[9] še vedno soočata s posebnimi izzivi, povezanimi s trenutnim določevanjem pristojnosti med državno skupnostjo in obema sestavnima deloma, republikama. Organi Srbije in Črne gore so na področju migracij in azila nekoliko napredovali, vendar se je potrebno truditi še naprej. Srbija in Črna gora sicer izvajata sporazume o ponovnem sprejemu, sklenjene z državami članicami in regionalnimi sosedami, vendar pa pomanjkanje virov otežuje reintegracijo povratnikov.

Praktični projekti sodelovanja na nacionalni in regionalni ravni s Srbijo in Črno goro so se začeli že v okviru programa CARDS[10]. Razvoj nacionalnih politik, ki temeljijo na enotnem pristopu do migracij (organov obeh držav) je Komisija (vključen v program Aeneas) določila za ključno prednostno nalogo Srbije in Črne gore. Komisija je prav tako predlagala razvoj nacionalnih in regionalnih strategij za preprečevanje trgovanja z ljudmi in za obveščanje morebitnih emigrantov o nevarnostih (in alternativah) ilegalnih imigracij.

Priporočila

Komisija ugotavlja, da imajo organi Srbije in Črne gore pozitiven odnos do sodelovanja z Evropsko skupnostjo in njenimi institucijami. Srbijo in Črno goro je treba spodbujati k izboljšanju sodelovanja med državno skupnostjo in obema republikama, da bi tako z ustreznim akcijskim načrtom učinkovito izvajali evropsko partnerstvo. V ta namen bi treba Srbijo in Črno goro spodbujati k vzpostavitvi mehanizmov, s katerimi bi preverili, ali obe republiki dosledno izvajata ukrepe, razvite na ravni državne skupnosti.

Poleg tega je želel Svet spodbuditi/poenostaviti dialog med Beogradom in Prištino, da bi se bolj učinkovito spoprijela z vrnitvami na Kosovo (v skladu z načrtom evropskega partnerstva) in zajezila prehajanje ilegalnih migrantov čez to ozemlje.

TUNIZIJA

Pregled

Pridružitveni sporazum, podpisan leta 1995 in veljaven od 1. marca 1998, upravlja dvostranske odnose med EU in Tunizijo ter vsebuje določbe, ki predvidevajo sodelovanje pri migracijskih zadevah. Vprašanja glede območja svobode, varnosti in pravice so bila le postopoma vključena v sodelovanje s Tunizijo, vendar lahko to ocenimo kot pozitiven razvoj. Tunizija je bila uvrščena na prednostni seznam za sodelovanja v migracijskih zadevah z EU. Ustanovitev delovne skupine pod okriljem Pridružitvenega sporazuma, katere naloge so povezane z vizumi, ilegalnimi imigracijami in tranzitnimi migracijami, predstavlja pomemben napredek, ki ga je potrdil Akcijski načrt za evropsko sosedsko politiko in ki vsebuje obširno poglavje o območju svobode, varnosti in pravice. Med posvetovanji evropske sosedske politike je Tunizija izrazila posebno zanimanje za začetek dialoga o poenostavitvi vizumskih postopkov. Na področju migracij je pozornost usmerjena na dve ključni praktični vprašanji: prvič obseg ilegalnih migracij (predvsem tranzitnih migracij iz subsaharskega območja in drugih držav regije Maghreb) ter drugič pomanjkanje učinkovitega azilnega sistema. Tunizija trenutno nima delujočega domačega sistema ugotavljanja upravičenosti do zaščite in je odvisna od UNHCR.

Priporočila

Tunizija že dolgo kaže pripravljenost do konstruktivnega dialoga z Evropsko skupnostjo. To sodelovanje je bilo pred kratkim razširjeno tudi na vprašanja, povezana z območjem svobode, varnosti in pravice, vključno z upravljanjem migracij. Dobrodošlo je tudi nedavno sprejetje Akcijskega načrta za evropsko sosedsko politiko. Tunizija in EU morata okrepiti dialog na temo migracij in socialnih zadev ter proučiti vprašanja glede poenostavitve azilnih in vizumskih postopkov, da bi preverili, če je možno na tem področju še napredovati.

Migracijski tokovi čez Tunizijo spadajo med regionalne pojave, zato je treba podpreti prizadevanja Tunizije v iskanju regionalnih strategij za upravljanje migracij. Takšne rešitve bi lahko vključevale regionalno sodelovanje pri mejnih kontrolah, pospešile dialog in sodelovanje med Tunizijo kot tranzitno državo in matičnimi državami ter tako pomagale tunizijski vladi pri vzdrževanju povezav med diasporo in domačimi skupnostmi in podpirale reintegracijo povratnikov.

UKRAJINA

Pregled

Pravno podlago odnosov med EU in Ukrajino predstavlja Sporazum o partnerstvu in sodelovanju, ki je začel veljati leta 1998. Poseben Akcijski načrt za pravosodje in notranje zadeve EU je bil z Ukrajino podpisan decembra 2001. Izvajanje Akcijskega načrta se spremlja v pregledu stanja. Sodelovanje med EU in Ukrajino na območju svobode, varnosti in pravice je postalo bolj intenzivno v zadnjih nekaj letih, zlasti po podpisu Akcijskega načrta za pravosodje in notranje zadeve EU-Ukrajina. Kljub temu da je Ukrajina dosegla velik napredek na nekaterih področjih azila in migracij, upravljanja mej in trgovanja z ljudmi, je treba storiti še veliko.Med letom 2004 so z Ukrajino potekala posvetovanja o Akcijskem načrtu za evropsko sosedsko politiko, ki ga je sprejel poseben Svet za sodelovanje na zasedanju februarja 2005.

Ukrajini je bistveno koristila pomoč iz programa TACIS, ki je med drugim podprla krepitev upravljanja meja, azila in migracij. Do sedaj je bilo za takšne projekte porabljenih približno 34 milijonov EUR, v razvoju pa so še projekti v vrednosti 20,5 milijona EUR. Za dopolnitev teh prizadevanj bo poskrbel program Aeneas. Podporni ukrepi bodo prispevali k izvajanju sporazuma o ponovnem sprejemu ES-Ukrajina, ko bo le-ta podpisan in sprejet. Ukrajina se aktivno vključuje v regionalne dejavnosti, kot sta procesa iz Söderköpinga in Budimpešte.

Priporočila

Sodelovanje z Ukrajino na področju migracijske politike spada med zadeve skupnega pomena in dobiva vedno večji pomen. Pristop na podlagi sodelovanja lahko prinese oprijemljive rezultate. Ukrajina je pokazala dobro pripravljenost za sodelovanje s Komisijo pri vprašanjih glede območja svobode, varnosti in pravice. Dobrodošla je tudi potrditev Akcijskega načrta za evropsko sosedsko politiko EU-Ukrajina. Akcijski načrt ponuja glavni okvir za razvoj in širitev vsesplošnega sodelovanja pri številnih temah iz območja svobode, varnosti in pravice.

Komisija in Ukrajina z zanimanjem pričakujeta – v okviru Akcijskega načrta za evropsko sosedsko politiko – vzpostavitev konstruktivnega dialoga o poenostavitvi vizumskih postopkov, da bi se pripravili na pogajanja o uradnem sporazumu za poenostavitev vizumskih postopkov. Ob tem je treba upoštevati potrebo po vzporednem napredku pri trenutnih pogajanjih v zvezi s sporazumom o ponovnem sprejemu ES-Ukrajina. Čim hitrejše sprejetje sporazuma o ponovnem sprejemu ES ostaja poglavitnega pomena. Novo vlado Ukrajine je treba spodbujati k nadaljevanju obširnega dialoga z EU o zadevah, povezanih z migracijami, vključno z bojem proti ilegalnim migracijam, z azilom in trgovanjem z ljudmi.

SPLOŠNA PRIPOROČILA

Politična priporočila

Prednosti in slabosti prvega poročila

Poročilo naj bi Svetu zagotovilo potrebne podatke za oceno trenutne stopnje sodelovanja z zadevno državo v boju proti ilegalnim migracijam. Cilj tega prvega poročila je zlasti zagotoviti merilo, s katerim bi v prihodnjih letih veliko lažje ocenjevali napredek, dosežen v sodelovanju s posamezno državo. Koristni napotki za prihodnost glede odnosov EU z zadevnimi državami so vidni že danes.

Zanesljivi in obširni podatki o upravljanju migracij in migracijskih tokovih so pomanjkljivi. Poleg tega se Svet zaveda, da so za številne tretje države pogovori o ilegalnih migracijah neločljivo povezani s širokim področjem upravljanja migracij, kot so: poenostavitev/odprava vizumskih postopkov, legalne migracijske poti, zagotovitev finančnih sredstev in oprema za mejni nadzor (ali na splošno tesnejša povezanost z EU).

Naslednje poročilo – dodatne države?

Komisija je bila pozvana[11], naj prouči možnost razširitve poročila na tiste države, za katere je prejela mandat za sporazum Skupnosti o ponovnem sprejemu. To pomeni, da bi bile v naslednje poročilo dodane: Alžirija, Hongkong, Macao, Pakistan in Šrilanka . Komisija podpira vključitev Alžirije in Pakistana v novo poročilo, saj bi bilo bolj podrobno poznavanje migracijskih problemov teh držav in njune zmogljivosti za sodelovanje z EU lahko v pomoč pri pogajanjih o ponovnem sprejemu. Komisija predlaga, da je treba proučiti vključitev Hongkonga in Macaa v naslednje poročilo, saj bo to skupnim odborom za ponovni sprejem (ki so bili ustanovljeni v Macau in Hongkongu septembra 2004 in zasedali spomladi 2005) omogočilo nadaljnji napredek. Vključitev Šrilanke je treba proučiti v ustreznem roku, kakor hitro bo neposredni pritisk na državo po humanitarni katastrofi zaradi cunamija popustil.

Razmislili bi lahko tudi o razširitvi poročila na več partnerskih držav evropske sosedske politike .

Tehnična priporočila

Izboljšanje statističnih podatkov

Ena poglavitnih težav za izdelavo natančne slike o stanju migracij posamezne države, je pomanjkanje natančnih in primerljivih podatkov ter statistik o migracijah. Najprej je bilo temu vzrok dejstvo, da države ali nimajo sistematičnega zbiranja celo osnovnih statističnih podatkov o imigracijah ali pa te podatke zbirajo, vendar uporabljajo za to zelo drugačno metodologijo kot EU. V vseh državah je zato treba izboljšati zbiranje in zmogljivosti obdelave podatkov ter vzpostaviti primerne metode in poti za primerjavo in izmenjavo teh podatkov; Komisija bo nadaljevala z razvojem ustreznih statističnih baz.

Boljša uporaba obstoječih mehanizmov poročanja

Da bi se izognili morebitnim prekrivanjem, je treba določiti, kakšno funkcijo ima pričujoče poročilo in druga poročila (kot na primer redne revizije v okviru evropske sosedske politike[12] ali odborov za pridružitveni sporazum ali poročilo – predvideno v Haškem programu – o napredku in dosežkih na področju azila in migracij v okviru evropske sosedske politike (2005)). Tudi v prihodnjih letih se bo Komisija po potrebi posvetovala z mrežo uradnikov za zvezo na področju imigracij in uporabila njihova redna poročila o zadevah, ki so povezane z ilegalnimi imigracijami v tretjih državah.

Ohranjevanje fleksibilnosti v mehanizmih poročanja

Komisija podpira izdelavo letnega poročila za spremljanje sodelovanja tretjih držav na področju ilegalnih imigracij in predlaga, da vsako poročilo ne zajema več kot 10 držav. Komisija meni tudi, je treba poročila ponoviti v rednih intervalih, da se lahko oceni napredek posamezne države. Vendar pa priporoča, da se pogostost poročanja o posameznih državah omeji na enkrat na dve leti , saj bo to zadevnim državam nudilo dovolj časa za morebitne spremembe zakonodaje ali za povečanje upravnih ali operativnih zmogljivosti. Vsako letno poročilo lahko zato zajema drugo skupino držav.

[1] Te države so bile v sklepih Sveta iz novembra 2002 in marca 2003 uvrščene med geografske prednostne naloge. Čeprav je bila Turčija sprva vključena v to skupino držav, ni vključena v pilotno poročilo, saj spada danes med države kandidatke.

[2] Glej odstavek 1.2 Priloge.

[3] Glej odstavek 1.2 Priloge.

[4] Glej odstavek 2.3 Priloge.

[5] Glej odstavka 4.2–4.3 Priloge.

[6] Glej odstavek 4.4 Priloge.

[7] Ta sporazum velja deset let, vendar bo avtomatsko podaljšan, razen če ga katera od podpisnic razveljavi.

[8] Glej odstavek 5.4 Priloge.

[9] V skladu z Resolucijo Varnostnega sveta Združenih narodov 1244 iz leta 1999 Kosovo še vedno ločeno upravlja začasna uprava ZN in zato ni predmet tega poročila.

[10] Glej odstavek 6.4 Priloge.

[11] Osnutek sklepov Sveta o prednostnih nalogah za uspešen razvoj skupne politike ponovnega sprejema 13758/04 z dne 27. oktobra 2004.

[12] Poročila o izvajanju prvega vala akcijskih načrtov evropske sosedske politike (ki pokriva vsa področja, vključno z azilom in migracijami) so predvidena za konec leta 2006 (2 leti po sprejetju).