52005DC0331

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 25.7.2005

KOM(2005) 331 končno

.

SPOROČILO KOMISIJE SVETU

Pregled sistema srednjeročne finančne pomoči državam članicam v skladu sčlenom 119 Pogodbe ES

.

SPOROČILO KOMISIJE SVETU

Pregled sistema srednjeročne finančne pomoči državam članicam v skladu s členom 119 Pogodbe ES

OZADJE

V skladu s členom 119 Pogodbe ES je v okviru sistema Skupnosti državam članicam, ki niso sprejele eura in so naletele ali jim grozijo težave v plačilni bilanci na tekočem ali kapitalskem računu, na voljo sistem srednjeročne finančne pomoči. Ta sistem ureja Uredba Sveta (ES) št. 332/2002 z dne 18. februarja 2002 (v nadaljnjem besedilu „Uredba“)[1]. Uredba določa, da mora Svet vsake tri leta pregledati, do katere mere sistem po načelu samem, določilih in zgornji meji posojil še vedno izpolnjuje svoj namen. Svet opravi ta pregled na podlagi poročila Komisije ter potem, ko poda svoje mnenje Ekonomsko-finančni odbor. Ker so od sprejetja Uredbe pretekla tri leta, je Komisija pripravila pričujoče sporočilo kot poročilo Svetu o delovanju sistema.

GLAVNE ZNAčILNOSTI SISTEMA

Sistem je oblikovan tako, da omogoča pravočasno dodelitev obsežne finančne pomoči. Država članica upravičenka mora prejeti pomoč dovolj hitro, da lahko sprejme ukrepe na področju gospodarske politike in tako prepreči akutno krizo v plačilni bilanci ter podpre konvergenčna prizadevanja. Na ta način – skupaj z gospodarskimi pogoji, ki spremljajo vsako finančno pomoč – lahko dostop do sistema poveča zaupanje finančnih trgov v sposobnost države članice upravičenke, da znova vzpostavi solidno stanje plačilne bilance[2].

Sistem lahko aktivira Svet na pobudo Komisije (v skladu s členom 119) ob soglasju države članice, ki zaprosi za financiranje s strani Skupnosti, ali na neposredno zahtevo zadevne države članice. Ko začne sistem delovati, Svet prouči stanje države članice, ki prosi za pomoč, in določi: (a) ali bo dodelil posojilo oziroma ustrezno finančno pomoč, višino tega zneska in povprečno trajanje; (b) pogoje gospodarske politike, ki spremljajo srednjeročno finančno pomoč za ponovno vzpostavitev trajnostnega stanja plačilne bilance; in (c) načine izplačila posojila ali finančne pomoči, katerega/katere sprostitve ali dvigi praviloma potekajo v več obrokih. Sklepe o zagotovitvi pomoči v okviru sistema sprejme.Svet s kvalificirano večino in na predlog Komisije, izdelan po posvetovanju z Ekonomsko-finančnim odborom, sprejme sklepe o zagotovitvi pomoči v okviru sistema.

Komisija v sodelovanju z Ekonomsko-finančnim odborom v rednih presledkih preveri, če je gospodarska politika države članice, ki prejema pomoč, skladna z obveznostmi, določenimi v programu prilagajanja, ali katerimi koli drugimi pogoji. Država članica zagotovi Komisiji vse potrebne podatke; sprostitev nadaljnjih obrokov je odvisna od ugotovitev teh preverjanj. Na zahtevo države članice upravičenke lahko posojila vsebujejo možnost predčasnega vračila. Če se med obdobjem finančne pomoči uvedejo ali ponovno uvedejo omejitve za pretok kapitala (člen 120 Pogodbe ES) se pogoji in določila finančne pomoči ponovno proučijo.

FINANCIRANJE POSOJIL V OKVIRU SISTEMA

Znesek posojil, dodeljen državi članici v okviru sistema srednjeročne finančne pomoči je trenutno omejen na 12 milijard EUR. Komisija je pooblaščena, da v imenu Evropske skupnosti na kapitalskih trgih ali pri finančnih institucijah sklene pogodbe za najem ustreznih posojil do omenjene zgornje meje. Najemanje in dodeljevanje posojil poteka v eurih, z istim datumom valute; za Skupnost to ne pomeni nobenih sprememb glede zapadlosti, tveganja pri menjavi ali obrestih merah oziroma nobenega drugega poslovnega tveganja. Za potrebne ukrepe pri upravljanju posojil skrbi ECB[3]. Svet prav tako odloča o vsakem polnem ali delnem financiranju srednjeročne pomoči, uporabljene s strani držav članic.

Na prošnjo držav članic dolžnic in kadar okoliščine dovoljujejo izboljšanje obrestne mere posojil, lahko Komisija refinancira vsa ali del prvotno najetih posojil ali prestrukturira ustrezne finančne pogoje. To ne bi smelo podaljšati povprečnega trajanja zadevnih posojil ali povečati višine kapitalnih zneskov. Stroške, povezane s sklepanjem in izvajanjem transakcij, krije država članica upravičenka. ECB mora biti obveščena o teh transakcijah. Posojila v okviru srednjeročne finančne pomoči so lahko dodeljena za namen konsolidacije kratkoročne denarne podore, zagotovljene v okviru sistema zelo kratkoročnega financiranja Evropske centralne banke (ECB).

OCENA NAčELA IN ZGORNJE MEJE POSOJIL V OKVIRU SISTEMA

Od sprejetja Uredbe sistem še ni bil uporabljen[4]. Nobena od upravičenih držav članic v tem obdobju ni naletela in ji niso grozile težave v plačilni bilanci. Ustreznost sistema glede načela samega, ureditve in zgornje meje neplačanih posojil zato ni bila preverjena v okviru dejanske potrebe financiranja držav(-e) članic(-e) s strani Skupnosti.

Kljub temu da se od sprejetja Uredbe ni pokazala potreba po srednjeročni finančni pomoči, ostajajo načelo in temelji zanjo veljavni. S širitvijo Unije 1. maja 2004 se je število držav članic upravičenk povečalo iz tri na trinajst. Dokler omenjene države članice ne sprejmejo eura so upravičene do srednjeročne finančne pomoči Skupnosti v primeru težav s plačilno bilanco. V okviru sistema je trenutno zgornjo mejo posojil v višini 12 milijard EUR določil Svet v pričakovanju prihodnjih širitev[5]. Čeprav je trenutna zgornja meja nižja kot 16 milijard EUR, predvidenih v uredbi iz leta 1988, Komisija meni, da je znesek še vedno dovolj visok za kritje potreb več držav članic hkrati. Zato načela, določil za delovanje sistema ali zgornje meje posojil na tej stopnji ni treba spremeniti.

POSODOBITEV PROGRAMA „EUROPEAN MEDIUM-TERM NOTE (EMTN)“

UREDBA, KI UREJA SISTEM, DOLOčA, DA JE TREBA VZPOSTAVITI USTREZNE POSTOPKE IN INSTRUMENTE, KI BODO OM ogočili Skupnosti, da pravočasno zagotovi srednjeročno finančno pomoč. V tem okviru je treba omeniti, da je Komisija dopolnila svoj okvirni sporazum – program „European Medium-Term Note (EMTN)“ – z izdajo obveznic. Dokumentacija dopolnjenega okvirnega sporazuma je bila prilagojena na trenutne finančno-tržne standarde. Poleg tega posodobljen program EMTN omogoča Komisiji, da v imenu Skupnosti in/ali Euratoma neposredno izda posojila v višini do 4 milijard EUR z zapadlostjo od treh mesecev do 30 let, odvisno od določenega projekta, ki ga je treba financirati[6]. Obseg programa odseva realno oceno potreb po kratkoročnem financiranju in bi ga lahko, če bi bilo potrebno, na pobudo Komisije hitro povečali.

Program EMTN ne uporablja samo sistem srednjeročne finančne pomoči. Izdaja EMTN se uporablja tudi za financiranje na t.i. podlagi „back-to-back“ posojil, (i) ki jih EU dodeli kot finančno pomoč državam nečlanicam v resnih finančnih težavah; in (ii) ki jih lahko državam članicam, nekaterim državam Srednje in Vzhodne Evrope ter SND dodeli Euratom za izboljšanje varnosti nuklearnih elektrarn. Do junija 2005 so bile v okviru novega programa že izvedene transakcije v višini 1,66 milijarde EUR.

Skladno s skupnim dogovorom, ki ga je sprejel Ekonomsko-finančni odbor septembra 2003, so bile v okviru dopolnitve programa EMTN dokumentaciji dodane t.i. „collective action clauses (CAC)“. CAC so oblikovane tako, da z uvedbo določb o kolektivnem zastopanju, večinskem prestrukturiranju in terjatev v primeru plačilne nesposobnosti izdajatelja, povečajo pravice lastnikov obveznic. Vključitev CAC v dokumentacijo EMTN je skladna z izjavo držav članic in Komisije, ki daje zgled z vključevanjem CAC v mednarodne instrumente za izdajo posojil tako, da spodbuja mednarodna prizadevanja za urejeno prestrukturiranje v primeru hudih zadolženosti[7].

SKLEP

To sporočilo je – kakor določeno v ustrezni uredbi Sveta – prvo triletno poročilo Svetu o načelu, določilih in zgornji meji posojil v okviru sistema Skupnosti za srednjeročno finančno pomoč. Ker v času pregleda sistema še ni aktivirala nobena od držav članic upravičenk, načela, določil in zgornje meje posojil v okviru sistema ni bilo moč preveriti. Kljub temu Komisija verjame, da sistem še naprej izpolnjuje morebitne potrebe držav članic upravičenk, zato ga na tej stopnji ni potrebno spremeniti.

[1] UL L 53, 23.2.2002; popravek: UL L 349, 24.12.2002. Uredba iz leta 2002 nadomeščaUredbo Sveta (ES) št. 1969/88.

[2] Če hoče država članica uporabiti vire financiranja izven Skupnosti, ki so predmet pogojev gospodarske politike, se mora najprej posvetovati s Komisijo in drugimi državami članicam, da se preverijo možnosti, ki so na voljo v okviru sistema Skupnosti za srednjeročno finančno pomoč. Takšna posvetovanja potekajo v okviru Ekonomsko-finančnega odbora.

[3] Sklep Evropske centralne banke ECB/2003/14 z dne 7. novembra 2003 o vodenju poslov najemanja in dajanju posojil, ki jih je sklenila Evropska skupnost v okviru sistema srednjeročne finančne pomoči(UL L 297, 15.11.2003).

[4] Nazadnje je Svet aktiviral sistem v skladu s prejšnjo uredbo januarja 1993, ko je Italija prejela posojilo v višini 8 milijard EUR v štirih obrokih. Izplačana sta bila le prva dva obroka, vsak v višini 2 milijardi EUR, saj zaradi izboljšanja plačilne bilance Italije izplačilo preostalih obrokov ni bilo potrebno.

[5] V času sprejetja Uredbe Sveta (ES) št. 322/2002 z dne 18. februarja 2002 so med pristopne države spadale: deset novih držav članic, Bolgarija in Romunija.

[6] Novi program nadomešča program, ki je bil prvotno uveden leta 1994 in dopolnjen leta 1999 ter omejen na 2 milijardi EUR. Program bosta izvajali banki Goldman Sachs in Deutsche Bank, ki bosta odgovorni za plasiranje obveznic pri evropskih in mednarodnih vlagateljih.

[7] V okviru mednarodnih prizadevanj za spodbujanje urejenega prestrukturiranja v primeru hudih zadolženosti, so se države članice EU strinjale, da bodo dajale zgled pri vključevanju t.i. „collective action clauses (CAC)“ (klavzule kolektivnih ukrepov) v svoje mednarodne instrumente za izdajo posojil. Predsednik ECOFIN-a je na zasedanju Mednarodnega monetarnega in finančnega odbora aprila 2003 izjavil, da bo „EU do konca tega leta za osrednje državne obveznice, izdane pod tujo pristojnostjo in/ali po tuji zakonodaji, uporabila pogodbene določbe, ki temeljijo na okviru G-10 – in po potrebi v skladu z veljavno zakonodajo –, ter jih prilagodila lokalni pravni praksi. Države članice EU nato ne bodo več izdajale teh obveznic brez CAC.“ Ob tej priložnosti je komisar za ekonomske in monetarne zadeve izjavil, da bodo CAC prav tako vključene v dokumentacijo, ki se nanaša na izdaje Skupnosti.