20.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 231/69

1.1

pozdravlja pobudo Komisije za spremembo direktive o delovnem času v tej fazi zaradi nujne potrebe po reševanju vrste vprašanj, povezanih z razlago in uporabo direktive o delovnem času na ravni držav članic;

1.2

opominja Komisijo, Parlament in Svet, da so lokalne in regionalne oblasti v Evropski uniji zelo pomembni delodajalci in imajo pomembno vlogo pri upravljanju javnih storitev kot so socialno in zdravstveno varstvo ter civilna zaščita;

1.3

izraža bojazen, da bo neuspeh pri iskanju ustrezne rešitve še povečal neposredne težave zaradi pomanjkanja kvalificirane delovne sile v sektorjih zdravstva in socialnega varstva v celotni EU ter da bo to kratkoročno povzročil še večje ekonomske migracije v teh sektorjih iz novih držav članic in revnejših držav izven EU v dosedanje države članice, kar bo kratkoročno in dolgoročno škodljivo vplivalo na sektorja zdravstva in socialnega varstva v novih državah članicah in revnejših državah zunaj EU;

1.4

verjame, da vprašanje predpisov o delovnem času, kljub temu, da vključuje tehnični vidik, vpliva tudi na to, kakšne vrste družba želi postati Evropa; da si Evropa prizadeva spodbujati razvoj podjetništva, ustvarjalnosti in dejavne državljanskosti, obenem pa posameznikom zagotavljati boljše ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem, in da predpisi o delovnem času vplivajo na vsa ta prizadevanja, zato jih je treba obravnavati v tem kontekstu;

1.5

priznava, da predlog Komisije o opredelitvi delovnega časa skuša odpraviti pravno negotovost, ki je nastala s sodbami SES v zadevah Jaeger in SIMAP; cilj evropske zakonodaje mora biti zagotavljanje, da dežurstvo ostane pomemben dejavnik pri zagotavljanju kakovosti in trajnosti zdravstvenih storitev ter nege na domu, vključno z nego odraslih in otrok, ki zahtevajo posebno oskrbo;

1.6

priznava, da bi vračanje v stanje, kakršno je bilo pred sodbami v zadevah SIMAP in Jaeger, lahko imelo negativne posledice v določenih primerih, ko ritem dela od delavcev zahteva, da preživijo velik del časa na delovnem mestu v obliki dežurstva, kar bi v primeru neučinkovitega vodenja lahko vplivalo na zdravje in varnost delavcev ter ostalih, kot so stranke in javnost, kakor tudi na delavčevo sposobnost usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja življenja;

1.7

vendar opozarja, da je direktiva o delovnem času ukrep na področju zdravja in varnosti, katerega namen je omejitev delovnega časa, da bi dosegli ravnovesje med delom in počitkom. Ne gre za ukrep, ki bi opredeljeval druge obveznosti in pogoje zaposlovanja, kot je soglasje za določen vzorec dela ali finančno nadomestilo za tak vzorec dela. O teh zadevah se je treba dogovoriti individualno ali kolektivno v skladu s prakso in postopki v posameznih državah članicah ali primerno delovnemu področju. Ne glede na to, kateri vzorec dela se upošteva, je delodajalec še naprej odgovoren za zdravje in varnost delavcev in mora sprejeti ukrepe za to, da njihovo zdravje in varnost nista ogrožena;

1.8

domneva, da je trenutno možno podaljšati referenčno obdobje za izračunavanje povprečnega tedenskega delovnega le za omejeno število delovnih mest, za katere veljajo odstopanja, ali če je bilo mogoče o tem skleniti kolektivno pogodbo; zato zagovarja hitro sprejetje letnega pristopa do delovnega časa, zlasti pri dejavnostih z velikimi sezonskimi razlikami glede povpraševanja po proizvodih in storitvah. To bi bil koristen prispevek k agendi konkurenčnosti;

1.9

opaža, da je pravilo za izračunavanje povprečnega tedenskega delovnega časa za delavce s krajšimi pogodbami o zaposlitvi praktično enako kot tisto, ki je trenutno velja za delavce, ki delajo manj kot standardno referenčno obdobje 4 mesecev;

1.10

opaža, da predlog o dodelitvi nadomestnega počitka ukinja obveznost takojšnje zagotovitve nadomestnega počitka iz sodbe SES v zadevi Jaeger. S tem bo konec zmede, ki je nastala zaradi sodbe. V večini primerov bo 72 ur razumno obdobje za zagotovitev nadomestnega počitka.

1.11

opaža, da predlogi Komisije sicer ohranjajo pravico delavcev do odstopanja od povprečnega najdaljšega 48-urnega tedenskega delovnega časa v državah članicah, ki so izbrale to možnost, vendar pa je na nekaterih delovnih mestih ta možnost odvisna od kolektivne pogodbe. Ta del predloga bi potreboval dodatno obrazložitev, saj se v skladu s predlogom posamezniki lahko odločijo za to možnost tudi na delovnih mestih, ki jih kolektivna pogodba ne zajema. Zato ni popolnoma jasno, kdaj natančno se lahko uveljavlja ta možnost. Tako bi se lahko na primer nanašala samo na majhne delodajalce v državah članicah, v katerih strukture za kolektivna pogajanja niso razširjene, kot na primer v Združenem kraljestvu. Ravno tako bi se lahko izkazala za koristno za katero koli državo članico, ki nima dovolj razvitega socialnega dialoga, vključno s kolektivnimi pogodbami;

1.12

se strinja, da je odločitev za odstopanje od povprečnega najdaljšega 48-urnega tedenskega delovnega časa prostovoljna izbira posameznega delavca, ki pri odločanju ne sme biti pod pritiskom delodajalca. Potrebna je ustrezna zaščita, ki bo to preprečevala, in dodatni ukrepi za zagotavljanje zdravja in varnosti delavcev, ki se odločijo za tako odstopanje;

1.13

opaža, da veliko pogojev, ki se nanašajo na odstopanje od 48-urnega tedenskega delovnega časa, že velja za sedanja individualna odstopanja; vendar določeni delavcem ne nudijo nobene bistvene dodatne zaščite, zato in bi jih morali bodisi odpraviti bodisi prepustiti državam članicam.

1.14

meni, da zahteva po omejitvi odstopanja na eno leto z možnostjo podaljšanja vzbuja zmoten vtis, da odstopanje velja eno leto, dejansko pa ga delavec lahko kadarkoli prekliče;

1.15

priznava, da bi določba, da je vsako odstopanje, sklenjeno hkrati s podpisom pogodbe o zaposlitvi, nično in neveljavno, nekoliko zaščitila delavce, ki čutijo pritisk za sklenitev odstopanja. Vendar pa bi lahko posamezniki na začetku svoje poklicne poti pri novem delodajalcu morda želeli izkoristiti možnost za daljši delovnik, zaradi dodatnega zaslužka, zato mora biti v tej fazi jasno, kdaj ima delavec pravico do odstopanja. To je še zlasti pomembno v primerih, ko so delavci zaposleni za krajše obdobje, zaradi visoke sezonske delovne obremenitve. Ker tudi ni nobene splošno veljavne opredelitve pojma poskusna doba, lahko dodatne zahteve, da se delavec ne sme odločiti za odstopanje med opravljanjem poskusne dobe, sprožijo vprašanja glede razlage pojma, delavcu pa odrekajo možnosti za dodatni zaslužek;

1.16

opozarja na nenavadno anomalijo, ki jo vsebuje nov predlog, po katerem delavec, ki se je odločil delati več kot 48 ur na teden (če mu to dopušča kolektivna pogodba), kljub temu ne sme prekoračiti 65 ur v delovnem tednu. Treba je priznati, da je to neobičajno visoko število delovnih ur, ki mora ostati izjema.Vendar pa predlog dejansko pomeni, da delavec, ki se je odločil delati več kot 48 ur tedensko, ne sme prekoračiti 65 ur, za razliko od delavca, ki pa ni prosil za odstopanje, in je podrejen povprečnemu delovnemu času največ 48 ur tedensko, ki lahko prekorači 65 ur. Poleg tega kaže, da tudi za delavca na delovnem mestu, ki ga ne zajema kolektivna pogodba ali nima predstavnika delavcev in ki se odloči za odstopanje na individualni osnovi, ne velja omejitev 65 ur tedensko;

1.17

meni, da bi dodatne zahteve za natančno evidenco vseh delovnih ur delavcev, ki so se odločili za odstopanje, prav tako povečale birokracijo, ter da bi bila boljša rešitev, da se z direktivo določi odgovornost organov posamezne države članice, da predpišejo obveznosti delodajalcev. Ti organi bodo tako imeli možnost vključiti podobne zahteve v okvir strategije varovanja zdravja in varnosti delavcev vsake države članice ter obveznosti, ki jih imajo delodajalci.

2.1

da Komisija, Parlament in Svet čimprej sprejmejo sklep glede predlogov, da bi bila direktiva o delovnem času jasna in da bi vzbujala zaupanje;

2.2

da se sprejme nova opredelitev delovnega časa, ki vključuje dve novi kategoriji: dežurstvo in neaktivni del dežurstva, kar pomeni, da se med dežurstvom, ki se nanaša na čas, ko mora biti delavec na razpolago na svojem delovnem mestu, da bo na zahtevo delodajalca lahko opravljal svoje delo ali dolžnosti, neaktivni del dežurstva ne šteje za delovni čas, razen če se države članice odločijo drugače ali če tako določa kolektivna pogodba. Čas dežurstva, ko delavci dejansko delajo, se šteje za delovni čas;

2.3

da se sprejme predlog Komisije, da lahko države članice določijo standardno referenčno obdobje do 12 mesecev za vse delavce, pri čemer referenčno obdobje za delavce po pogodbah za določen čas sme presegati dolžine pogodbe, če je ta krajša od enega leta;

2.4

da, čeprav prinaša predlog Komisije, da je treba delavcem, ki jim zavrnejo pravico do dnevnega in tedenskega počitka, v roku 72 ur zagotoviti enakovreden nadomestni počitek, bistveno izboljšanje trenutnih razmer, ki izhaja iz sodbe SES v zadevi Jaeger, je treba resno pretehtati možnost daljšega obdobja za zagotovitev nadomestnega počitka, da bo mogoče upoštevati večje število sektorjev in delovnih praks. Poleg tega bi bilo treba v členu 17 predvideti možnost, da se ta rok podaljša z zakonodajo ali kolektivnimi pogodbami, odvisno prakse v posameznih državah;

2.5.

da se, če EU in države članice nameravajo spodbujati razvoj podjetništva, ustvarjalnosti in dejavne državljanskosti, obenem pa zagotoviti boljše ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem, postopoma opušča možnost, ki jo imajo države članice, da se lahko posamezni delavec prostovoljno odloči za odstopanje od najdaljšega 48-urnega tedenskega delovnega časa, v prid pobud, namenjenih spodbujanju teh prizadevanj;

2.6

da se podpre predlog Komisije glede možnega odstopanja od najdaljšega časa 48 ur samo kadar to predvideva kolektivna pogodba ali sporazum med obema stranema na nacionalni ali regionalni ravni ali s kolektivnimi pogodbami na ustrezni ravni;

2.7

naj se izrecno podprejo prizadevanja Komisije za zagotovitev, da bi posamezniki, ki se odločijo za odstopanja, to naredili na lastno željo in pri tem vedeli, da lahko svobodno in brez strahu pred negativnimi posledicami to odstopanje prekličejo;

2.8

zato je treba ohraniti naslednje pogoje:

2.8.1

in ukiniti naslednje pogoje:

2.8.2

naslednje pogoje je treba ukiniti ali njihovo izvajanje prepustiti posameznim državam članicam v skladu z njihovimi nacionalnimi praksami in postopki, ob upoštevanju njihove pomembnosti v okviru nacionalne zakonodaje in odnosov med delavci in delodajalci: