5.7.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

C 164/18

1.1

Za podeželska območja v Evropski uniji je značilna izredna raznolikost. Politika razvoja podeželja mora upoštevati in ohranjati to raznolikost, vključno z družbeno strukturo in okoljem. Živo podeželje je koristno ne samo za podeželsko prebivalstvo, ampak tudi za celotno družbo.

1.2

Politika razvoja podeželja, ki se počasi oblikuje v Evropski uniji, je več kot samo podaljšek kmetijske politike. Poleg proizvodnje prehrambnih izdelkov so za podeželsko gospodarstvo nujno potrebni tudi drugi gospodarski stebri ob upoštevanju zmanjšanja gospodarskega pomena kmetijstva na številnih podeželskih območjih. Samo tako bo lahko evropsko podeželje ohranilo dinamiko v ekološkem, gospodarskem in družbenem pogledu. Pri tem je treba doseči tri cilje: a) prebivalstvu podeželskih območij je treba ponuditi dolgoročne perspektive s spodbujanjem ustvarjanja delovnih mest in razvoja infrastrukture ter diverzifikacijo delovnih mest; b) kmetijska proizvodnja mora postati bolj usmerjena na potrošnike, namesto da se — tako kot v preteklosti — osredotoča na proizvajalce; c) treba je izboljšati kakovost hrane ter bolj zaščititi naravo in pokrajino, okolje in vodo.

1.3

Pomemben je tudi realističen pristop. To pomeni, da se je treba zavedati vloge evropskega kmetijstva pri ohranjanju okolja ter posledic za regijo, če bi zaradi uporabe izključno gospodarskih meril za kmetijske in gozdarske dejavnostih ta vloga izginila. Politika razvoja podeželja zato ne more sama rešiti vseh težav, s katerimi se srečujejo podeželska območja EU. V nekaterih regijah težave zelo presegajo obseg uredbe; treba bo predvideti uporabo več skladov. Uskladitev — na regionalni ravni — med politiko razvoja podeželja in regionalno politiko (2) — je v tem pogledu bistven dejavnik. Odbor regij poziva k dodatnim predlogom za preučitev drugih politik Skupnosti in nacionalnih politik, da bi zagotovili večjo usklajenost s politikami razvoja podeželja na ravni EU in držav članic. Prav tako je treba preučiti EKSRP v odnosu do drugih politik za določitev skupnih koristnih ciljev.

1.4

S konferenco v Salzburgu (2003) je politika razvoja podeželja doživela nov pomemben zagon. Odbor regij je izraža zadovoljstvo, da je uredba v veliki meri prevzela sklepe iz Salzburga. Uporaba politike razvoja podeželja v vseh regijah Unije ter poenostavitev izvajanja in financiranja sta ravno tako pomembni pozitivni točki. Odbor regij podpira tudi partnerstvo, kot je opredeljeno v členu 6 uredbe. Nujno je treba vključiti lokalne in regionalne oblasti v vse faze politike razvoja podeželja. To je najboljši način, da se v zadevnih regijah uporabijo ukrepi, ki krepijo ekonomsko in socialno kohezijo v zadevni regiji in v sosednjih regijah.

1.5

Na podlagi tega ima Odbor k uredbi naslednje pripombe. Glavna prednostna naloga je oblikovati pravo politiko razvoja podeželja.

2.1

Odbor regij izraža zadovoljstvo, da Komisija, v skladu z določbami člena 159 Pogodbe o ustanovitvi ES, namenja znaten delež Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) regijam iz novega cilja konvergence.

2.2

Odbor pozdravlja novo zakonodajo na področju politike razvoja podeželja, vendar obžaluje, da se ta politika v uvodnih izjavah uredbe v prvi vrsti razume kot dopolnilna ali spremljevalna politika k politiki trga in dohodkovne podpore in ni priznana kot samostojna politika. V zvezi s tem se lahko vprašamo, ali bodo sredstva, predvidena v proračunu, zadostna za dokončanje ambiciozne politike razvoja podeželja.

2.3

Odbor regij priznava koristnost bolj strateškega pristopa razvoja podeželja. Pomembno je preprečiti drobitev pomoči. Vendar se zaradi tega sprašuje o dodatni vrednosti, ki bi jo prinesla evropska strategija. Lizbonska in göteborška strategija in tudi sklepi konference v Salzburgu že določajo zadosten okvir na ravni Skupnosti. Države članice, regije in lokalne oblasti morajo določiti pomen teh okvirov za podeželska območja in politiko razvoja podeželja. To je edini način, da se prepreči nastanek napetosti med željo po bolj strateškem pristopu podeželske politike na ravni Skupnosti in ohranitvijo zadostne prilagodljivosti na nacionalni, regionalni in lokalni ravni.

2.4

Odbor pozdravlja predlog, ki predvideva, da se morajo države članice posvetovati s svojimi regionalnimi in lokalnimi oblastmi. Vendar izraža skrb glede časa, ki ga imajo na voljo države članice, da pripravijo nacionalno strategijo in nacionalne programe na področju razvoja podeželja. Obžaluje tudi, da mora biti ta strategija predstavljena, preden bo lahko program predložen Komisiji, saj sta tesno povezana. Odbor regij predlaga, da se v tej točki uporabi isti postopek kot v primeru regionalne politike in v katerem lahko države članice strateški okvir predstavijo hkrati z operativnim programom (priporočilo 1).

2.5

Bolj dolgoročno bi se lahko oblikoval enoten regionalni sklad, ki bi odpravil razlikovanje med skladom za politiko razvoja podeželja in skladom za regionalno politiko ter za vsako regijo na podlagi dosledne enotne strategije, ki bi se uporabila za njeno celotno ozemlje, obravnaval vse priložnosti in težave.

2.6

Politika razvoja podeželja se uresničuje prek enega ali več programov razvoja podeželja. Na podlagi analize prednosti in pomanjkljivosti regije in/ali države članice programi za razvoj podeželja določijo ukrepe, prilagojene potrebam zadevne regije in/ali države članice. Možno je, da so sprejeti ukrepi v nasprotju z določbami člena 16 uredbe za vsakega od prednostnih ciljev (15 % za programa prednostnih ciljev I in III ter 25 % za program prednostnih ciljev II). Odbor priznava nujnost ohranitve ravnovesja v izdatkih na področju politike razvoja podeželja. S tega vidika je pomembno določiti minimum predvsem v okviru tretjega prednostnega cilja, tj. diverzifikacije podeželskega gospodarstva. Iz vrednotenja različnih programov razvoja podeželja za obdobje 2000-2006 namreč izhaja, da je ravno ta del politike regionalnega razvoja najmanj uspešen. Vendar mora razdelitev sredstev med prednostne naloge upoštevati tudi sklepe analize prednosti in pomanjkljivosti, ki je bila izvedena v okviru programa. Odbor regij zato poudarja možnost odstopanja od odstotkov, predvidenih v členu 16, v primerih, ko to ustrezno upravičujejo sklepi analize programa (priporočilo 3).

2.7

S tega vidika razdelitev sredstev ne sme ovirati načrtov, ki na splošno spadajo v področje uporabe uredbe, vendar kljub temu presegajo okvir enega samega prednostnega cilja. Zdi se torej, da določba člena 71(6), ki predvideva, da se določena dejavnost lahko financira samo v okviru enega prednostnega cilja. Odbor zato predlaga ustrezno spremembo člena (priporočilo 19).

2.8

V primerjavi z uredbami o regionalni politiki je raven podrobnosti te uredbe včasih presenetljiva. Nekatera vprašanja bi bilo bolje prepustiti odgovornim za pripravo programov razvoja podeželja. Na primer omejitev pomoči na majhna in mikropodjetja za izboljšanje predelave in prodaje, določba člena 50, po kateri je pomoč za diverzifikacijo omejena na enega otroka in maksimalni znesek pomoči Skupnosti, kot je omenjeno v Prilogi 1.

2.9

V Salzburgu je bilo sklenjeno, da je živo podeželje ravno tako potrebno za kmetijstvo, kot je slednje potrebno samo za živo podeželje. Bistveno je, da je v programih razvoja podeželja dovolj pozornosti namenjeno začetku delovanja mladih kmetov. Sedaj ne obstaja nobena integrirana politika, namenjena tej kategoriji prebivalstva. Primer takšne politike bi bil začetni paket, v katerem bi bila v enem programu združena vsa vprašanja o prevzemu kmetije in začetku delovanja mladega kmeta.

2.10

Odbor regij sprejema v vednost predlog za prenehanje uporabe socialno-ekonomskih meril za določanje „območij z omejenimi možnostmi, ki niso visokogorska območja“ in prilagoditvi osnove za izračun pomoči plačilom, izvršenim v okviru kmetijsko-okoljskih programov. Utemeljitev Evropske komisije v tej zadevi je jasna, vendar Odbor izraža skrb glede posledic, ki jih bo lahko imela sprememba meril za kmetijska gospodarstva na zadevnih območjih. Če bi se izkazalo, da so morebitne posledice na socialno-ekonomski ravni velike, bi se jih lahko omililo z drugimi političnimi ukrepi. Predvideti bi bilo treba vsaj določitev prehodnega roka za postopno ukinitev pomoči kmetom na območjih, ki kmalu ne bodo več upravičena do te pomoči.

2.11

Odbor izraža zadovoljstvo, da so lahko danes tudi lastniki zemljišč, ki niso kmeti, deležni kmetijsko-okoljskih ukrepov. Lahko bi se izkazalo, da so ti akterji manjkajoči členi verige v upravljanju zemljišč, ki naj bi zajelo vsa zemljišča določenega področja in ne le obdelovalne površine. Odbor regij v nadaljevanju tega razmišljanja izrecno predlaga možnost drugih osnov plačila za kmetijsko-okoljske ukrepe, ker se sedanja osnova — ki temelji na dodatnih stroških in izgubi dohodka zaradi sprejetih obveznosti, — ne more vedno uporabiti. Ena od možnosti so plačila na podlagi dejanske proizvodnje in dobičkov, ki iz nje izhajajo (priporočilo 8).

2.12

Uredba ne povzema več spodbujanja udeležbe pri kmetijsko-okoljskih ukrepih, namreč možnosti 20-odstotnega povečanja odškodnine. To je vredno obžalovanja, če se upošteva nujnost takšnih ukrepov in njihov pomen za upravljanje podeželskih območij. Odbor regij odslej predlaga ponovno vključitev te spodbude v uredbo (priporočilo 8).

2.13

Med državami z dobro razvitim in manj razvitim gozdarskim sektorjem obstajajo zelo velike razlike. Predlogi Komisije niso dovolj prožni za spodbujanje pogozdovanja v državah z nizko stopnjo pogozdenosti. Če se te razlike ne bodo upoštevale, bo ogrožen razvoj gozdarske industrije v teh državah, okoljske koristi pa bodo izgubljene.

2.14

Vsako leto številni kmetje iščejo delo zunaj kmetijskega sektorja. V nekaterih regijah lahko ta pojav poveča problem zmanjševanja števila prebivalstva na podeželju. V povezavi z ustvarjanjem delovnih mest je treba skrbeti za strokovno preusposabljanje kmetov in za možnosti kmetovanja s polovičnim delovnim časom. Tudi v regijah, ki so deležne manj sredstev iz strukturnih skladov (zlasti iz Evropskega socialnega sklada), je treba za preusposabljanje in/ali za opravljanje več dejavnosti hkrati, vključno v kombinaciji z nekmetijskimi dejavnostmi, uporabiti program razvoja podeželja. V regijah, ki so deležne več sredstev iz ESS, bi bilo treba izrecno predvideti strokovno preusposabljanje kmetov in možnosti izvajanja več dejavnosti hkrati.

2.15

Podeželska območja v EU nudijo izjemno naravno in kulturno dediščino, kar lahko igra ključno vlogo v diversifikaciji podeželskega gospodarstva. Vendar pa sposobnost lokalne turistične industrije, da te vire uporabi na trajnosten način in ponudi visoko kakovostne turistične usluge, pogosto ovirajo slaba kakovost storitev in/ali neprimeren razvoj proizvodov. Bistveno je torej, da se usposabljanje izrecno omeni v členu 52, ki se nanaša na ukrepe za spodbujanje turizma (priporočilo 12).

2.16

Ženske imajo pomembno vlogo pri diverzifikacji podeželskega gospodarstva, vendar pogosto naletijo na posebne težave, kot je na primer omejen dostop do kapitala, potrebnega za ustanovitev podjetja. Po mnenju Odbora regij bi morala uredba prispevati k večji udeležbi žensk v podeželskem gospodarstvu (priporočilo 11). Poleg tega je tudi internet neprecenljivo orodje za diverzifikacijo tega gospodarstva. Vendar imajo številna podeželska območja omejen dostop do tega medija ali ga celo nimajo. Odbor pozdravlja predlog Komisije, da se ESRR uporabi za opremljanje podeželskih območij z ustrezno ICT infrastrukturo. To bo v veliki meri pomagalo k zmanjšanju digitalnega razkoraka, zaradi česar bodo ta območja postala bolj privlačna za nova podjetja in kar bo podjetjem, ki so tam že ukoreninjena, omogočilo prodor na nove trge. V okviru EKSRP bi lahko sprejeli dodatne ukrepe kot del prednostne naloge za diverzifikacijo podeželskega gospodarstva.

3.1

Odbor regij pripisuje velik pomen sodelovanju lokalnih in regionalnih oblasti pri pripravi in izvedbi načrtov razvoja podeželja in meni, da bi morala biti ta vloga veliko jasneje izražena v uredbi (priporočilo 13). Odbor regij vztraja, da nacionalne strategije puščajo zadosten manevrski prostor za ukrepe, ki so prilagojeni potrebam regij in lokalnih območij (glej tudi točko 2.2). Odbor regij meni, da je pomembno, da strategije upoštevajo potrebo po uravnovešenem teritorialnem razvoju znotraj vsake regije. Preveč uredb o strategiji, po kateri se je treba ravnati na ravni Skupnosti ali na nacionalni ravni, lahko ohromi uvajanje regionalnih pobud, zasnovanih glede na lokalne možnosti in težave.

3.2

Delo „po meri“ je potrebno v zvezi s programiranjem, financiranjem in nadzorom. Zato je presenetljivo, da uredba določa, da lahko države članice pripravijo program razvoja podeželja na nacionalni ali na regionalni ravni. Bolje bi bilo, da se jim da več svobode v tej točki, vključno z možnostjo združevanja regionalnih in nacionalnih programov. Razen tega se je prav v državah članicah z zvezno upravno ureditvijo v tekočem programskem obdobju izkazala za koristno možnost odobritve nacionalnih okvirnih določb, ki se lahko izvajajo v okviru regionalnih programov (priporočilo 2).

3.3

Odbor regij podpira predlog o izvedbi tretje prednostne naloge predvsem s strategijami lokalnega razvoja. Nesporno je, da so nove gospodarske dejavnosti življenjskega pomena za podeželska območja. Te dejavnosti dopolnjujejo kmetijske dejavnosti. Vendar je treba te nove dejavnosti uvajati previdno, da ne bi spremenile kakovosti podeželskih območij. Odbor v tej točki sledi stališču Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (3), namreč da je treba preprečiti tako imenovano „rurbanizacijo“, se pravi uporabo enakih predpisov v urbanih in podeželskih območjih. To seveda velja za območja, ki se morajo spopadati z urbanim pritiskom in kjer je ohranjanje posebnih značilnosti podeželskih območij velikega pomena za kakovost življenja v urbanih območjih. Težave, s katerimi se srečujejo ta območja, in zlasti tiste, povezanez urbanim kmetijstvom, zahtevajo popolnoma drugačen pristop od tistega, ki ga je treba sprejeti za težave bolj oddaljenih podeželskih območij. Uredba mora predvideti dovolj manevrskega prostora za to.

4.1

Odbor regij pripisuje velik pomen pristopu LEADER in torej obžaluje njegov dvoumen položaj v uredbi. Po eni strani je pristop LEADER v členu 4(2) določen kot četrti prednostni cilj, po drugi strani pa se razume kot metoda za izvedbo ukrepov, ki izhajajo iz prvih treh prednostnih ciljev. Odbor vztraja, da se LEADER dodeli mesto, ki mu pripada, tj. mesto posebne prednostne naloge, primerljivo s položajem Interreg v regionalni politiki. Z vključitvijo LEADER tvegamo izgubo enotnega značaja in koristi tega pristopa. Odbor regij torej od Komisije zahteva, da v uredbo vključi podrobnosti glede prihodnje vloge LEADER in da pojasni mesto LEADER kot ločene prednostne naloge.

4.2

V zvezi z uporabo lokalnih strategij se zdi, da člen 63(1) predlaga, da morajo te strategije zadovoljiti vse cilje, povezane s štirimi prednostnimi cilji. To je v nasprotju s členom 62(a), ki pravi, da si je prek pristopa LEADER treba prizadevati za „doseganje enega ali več od treh prednostnih ciljev…“. Odbor regij predlaga, da se odpravi to neskladje v uredbi (priporočilo 14).

4.3

Odbor regij podpira predlog, da se za LEADER prihrani določen delež financiranja Skupnosti, ki je na voljo državam članicam, glede na potrebe prizadetih območij. Odbor regij tudi podpira predlog za ustanovitev Evropskega omrežja za razvoj podeželja. Odbor v zvezi s tem predlaga zgledovanje po izkušnjah pri oblikovanju nacionalnih omrežij LEADER. Vendar pa svari pred ponavljanjem nesprejemljivih zamud pri vzpostavljanju Opazovalnice EU za podeželska območja (LEADER+), LEADER Evropske opazovalnice (LEADER II) in številnih nacionalnih omrežij LEADER. Evropska komisija in države članice bi morale poskrbeti za to, da bo ustanovitev teh teles prednostna naloga že na začetku programskega obdobja. Lokalne oblasti imajo veliko izkušenj s pristopom LEADER; te izkušnje bi države članice morale izkoristiti pri oblikovanju okvira za program LEADER

4.4

Odbor nasprotuje temu, da je nujno prihraniti velik delež proračuna za države članice, ki so „najbolj uspešne“ pri izvajanju programov LEADER. To lahko kratkoročno povzroči, da se daje prednost „lahkim“ projektom v škodo srednje- ali dolgoročnih projektov. Za zanesljivo načrtovanje mora biti določeno, katera sredstva so na voljo v posamezni državi članici (priporočili 15 in 18).

5.1

Nujno je, da je prehod med programskima obdobjema 2000-2006 in 2007-2013 zasnovan tako, da ne ogroža stalnosti dejavnosti in ukrepov. Tako je treba zagotoviti, da se bodo večletni ukrepi, odobreni v prejšnji fazi, kot recimo kmetijski okoljski ukrepi, financirali do izteka obdobja in da bo ohranjen dogovorjeni delež sofinanciranja Skupnosti (delež sofinanciranja). Za učinkovito podeželsko politiko EU v novi fazi Odbor regij podpira predlog Komisije za proračun v višini 88,75 milijard eurov (brez modulacije) za financiranje politike razvoja podeželja Evropske unije. Odbor regij odločno zavrača popolno ali delno renacionalizacijo politike razvoja podeželja.

5.2

Odbor opaža, da je treba v skladu z osnutkom uredbe poleg predhodne, vmesne in naknadne ocene predložiti tudi sprotno letno oceno; vendar pa se sprašuje, kakšna je dodana vrednost sprotne letne ocene.

5.3.

Eden izmed ciljev uredbe je poenostavitev zakonodaje na tem področju. Da bomo lahko ocenili, če so bili zastavljeni cilji doseženi, je bistvenega pomena, da imamo vpogled v izvedbene določbe. Odbor regij bi želel, da se ga prosi za oblikovanje mnenja o teh določbah, saj imajo njegovi člani izkušnje z izvajanjem politik na tem področju.