(1)

Neto ničelna preobrazba že zdaj povzroča velike industrijske, gospodarske in geopolitične premike po vsem svetu, ki bodo postali še bolj izraziti, ko bo svet napredoval v svojih prizadevanjih za razogljičenje. Unija se mora na ta razvoj odzvati pri izvajanju energetskega, podnebnega in okoljskega prehoda. Močna proizvodna baza je ključni element pri zagotavljanju dostopa do neto ničelnih tehnologij in ohranjanju kakovostnih delovnih mest v Uniji. Zato mora Unija ohraniti svojo konkurenčnost, tudi z inovacijami, zlasti na področju čistih tehnologij.

(2)

Zaradi kompleksnosti in nadnacionalnega značaja neto ničelnih tehnologij bi lahko neusklajeni nacionalni ukrepi za zagotovitev dostopa do teh tehnologij izkrivljali konkurenco in razdrobili notranji trg. Taki ukrepi držav članic lahko privedejo do tega, da za akterje na trgu veljali različni predpisi, da se v državah članicah zagotavljajo različne ravni dostopa do dobave z neto ničelnimi tehnologijami, vključno z različnimi ravnmi podpore za projekte za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij, ter da se določajo različna pravila in neusklajene oblike javnega naročanja, različne in različno dolge postopke za izdajo dovoljenj, kar bi ustvarjalo ovire za čezmejno trgovino med državami članicami in pravilno delovanje notranjega trga. Za zaščito delovanja notranjega trga je zato treba ustvariti skupni pravni okvir Unije, ki bo omogočil skupno obravnavo tega osrednjega izziva z izboljšanjem odpornosti Unije in zanesljivosti dobave na področju neto ničelnih tehnologij.

(3)

Unija se je zavezala pospešenemu razogljičenju svojega gospodarstva in ambiciozni uvedbi obnovljivih virov energije, da bi do leta 2050 dosegla podnebno nevtralnost in sicer neto ničelne emisije ali emisije, potem ko se odštejejo odvzemi. Ta cilj je v središču evropskega zelenega dogovora, ki je določen v sporočilu Komisije z dne 11. decembra 2019 z naslovom „Evropski zeleni dogovor“ in sporočilu Komisije z dne 5. maja 2021 z naslovom „Posodobitev nove industrijske strategije iz leta 2020: močnejši enotni trg za okrevanje Evrope“, ter je v skladu z zavezanostjo Unije svetovnim podnebnim ukrepom v okviru Pariškega sporazuma (4). Za uresničitev cilja Unije glede podnebne nevtralnosti je v Uredbi (EU) 2021/1119 Evropskega Parlamenta in Sveta (5) določen zavezujoč podnebni cilj Unije glede zmanjšanja neto emisij toplogrednih plinov za vsaj 55 % do leta 2030 v primerjavi z letom 1990. Cilj predlaganega svežnja „Pripravljeni na 55“ iz sporočila Komisije z dne 14. julija 2021 z naslovom „Pripravljeni na 55: uresničevanje podnebnega cilja EU za leto 2030 na poti do podnebne nevtralnosti“ je doseči podnebni cilj Unije za leto 2030 ter revidirati in posodobiti pravo Unije v zvezi s tem.

(4)

Poleg tega industrijski načrt v okviru zelenega dogovora iz sporočila Komisije z dne 1. februarja 2023 določa celovit pristop za podporo širitvi tehnologije čiste energije na podlagi štirih stebrov. Cilj prvega stebra je ustvariti regulativno okolje, ki poenostavlja in racionalizira postopke izdajanje dovoljenj za nove obrate za proizvodnjo in sestavljanje neto ničelnih tehnologij, ter olajšati povečanje neto ničelne industrije Unije. Drugi steber je namenjen spodbujanju naložb v proizvodnjo neto ničelnih tehnologij in njenega financiranja na podlagi revidiranega začasnega okvira za krizne razmere in prehod za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu po agresiji Rusije proti Ukrajini, vzpostavljenega s sporočilom Komisije z dne 17. marca 2023, in oblikovanju platforme za strateške tehnologije za Evropo (STEP), vzpostavljene z Uredbo (EU) 2024/795 Evropskega parlamenta in Sveta (6), da se ohrani prednost Unije na področju kritičnih in nastajajočih tehnologij, pomembnih za zeleni in digitalni prehod. Tretji steber zadeva razvoj spretnosti, potrebnih za uresničevanje prehoda, in povečanje števila usposobljenih delavcev v sektorju tehnologij čiste energije. Četrti steber se osredotoča na trgovino in diverzifikacijo dobavne verige s kritičnimi surovinami. To vključuje oblikovanje kluba za kritične surovine, da bi skupaj s podobno mislečimi partnerji okrepili dobavne verige in poskrbeli za diverzifikacijo dobaviteljev kritičnih vhodnih surovin. Ta uredba predstavlja del teh ukrepov in prispeva h krepitvi gospodarske upravičenosti industrijskega razogljičenja v Uniji.

(5)

Notranji trg zagotavlja ustrezno okolje za omogočanje dovolj obsežnega in hitrega dostopa do tehnologij, potrebnih za doseganje podnebnih in energetskih ambicij Unije ter cilja evropskega zelenega dogovora, da se bo razogljičenje spremenilo v trajnostno konkurenčnost. Pot do podnebno nevtralnega, z viri gospodarnega in neto ničelnega gospodarstva ustvarja velike priložnosti za širitev neto ničelne industrije Unije z uporabo moči notranjega trga, in sicer s spodbujanjem naložb v neto ničelne tehnologije in njihove dobavne verige. Te tehnologije so potrebne za doseganje ciljev celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov držav članic na podlagi Uredbe (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta (7), prispevajo k odpornosti in konkurenčnosti industrije Unije ter omogočajo razogljičenje gospodarskih sektorjev, od oskrbe z energijo do prometa, stavb in industrije v Uniji. Močna neto ničelna industrija v Uniji lahko precej pripomore k učinkovitemu doseganju podnebnih in energetskih ciljev Unije ter podpiranju drugih ciljev zelenega dogovora, hkrati pa spodbuja industrijsko bazo ter s tem ustvarja kakovostna delovna mesta in trajnostno rast.

(6)

Unija mora za izpolnitev teh zavez pospešiti prehod na neto ničelno gospodarstvo, med drugim s povečanjem deleža čiste energije v svoji mešanici virov energije ter s povečanjem energetske učinkovitosti in deleža obnovljivih virov energije. To bo prispevalo k doseganju ciljev Unije iz akcijskega načrta za evropski steber socialnih pravic za leto 2030, ki je prispevek Komisije k izvajanju evropskega stebra socialnih pravic, razglašenega v Göteborgu leta 2017 (v nadaljnjem besedilu: steber).

(7)

Višje cene energije po neupravičeni in nezakoniti vojaški agresiji Rusije proti Ukrajini so močno spodbudile pospešitev izvajanja evropskega zelenega dogovora in krepitev odpornosti energetske unije, ki jo ureja Uredba (EU) 2018/1999, in sicer s pospešitvijo prehoda na čisto energijo in odpravo vsakršne odvisnosti od fosilnih goriv, ki se izvažajo iz Rusije. Načrt REPowerEU iz sporočila Komisije z dne 18. maja 2022 z naslovom „Načrt REPowerEU“ ima ključno vlogo pri odzivanju na težave in motnje na svetovnem energetskem trgu, ki jih je povzročila invazija Rusije na Ukrajino. Namen tega načrta je pospešiti energetski prehod v Uniji, da bi se zmanjšala poraba plina in električne energije v Uniji ter spodbudile naložbe v uvajanje energijsko učinkovitih in nizkoogljičnih rešitev.

(8)

Za doseganje podnebnih in energetskih ciljev Unije je treba prednost nameniti energetski učinkovitosti. Varčevanje z energijo je najcenejši, najvarnejši in najčistejši način za uresničitev teh ciljev. „Energetska učinkovitost na prvem mestu“ je splošno načelo energetske politike Unije, ki je pomembno tako z vidika njegovih praktičnih posledic na politiko kot tudi na naložbene odločitve. Zato je bistveno povečati proizvodne zmogljivosti Unije za energijsko učinkovite tehnologije, kot so toplotne črpalke, daljinsko ogrevanje in hlajenje ter tehnologije pametnih omrežij, ki Uniji pomagajo pri zmanjševanju in obvladovanju porabe energije.

(9)

Zaradi ciljev Unije glede razogljičenja, zanesljivosti oskrbe z energijo, digitalizacije energetskega sistema in elektrifikacije povpraševanja, na primer v zvezi z mobilnostjo, in potrebe po dodatnih in hitrejših polnilnih mestih je treba precej razširiti električna omrežja v Uniji, tako na ravni prenosa kot na ravni distribucije. Na ravni prenosa so za priključitev energije iz obnovljivih virov na morju med drugim potrebni visokonapetostni sistemi prenosa z enosmernim tokom, na ravni distribucije pa priključitev ponudnikov električne energije in upravljanje prožnosti na strani povpraševanja temelji na naložbah v inovativne omrežne tehnologije, kot so pametno polnjenje električnih vozil, energetsko učinkovite stavbe ter industrijska avtomatizacija in pametne krmilne naprave, napredna merilna infrastruktura in sistemi upravljanja z energijo v domovih. Električno omrežje mora vzajemno delovati s številnimi akterji ali napravami na podlagi natančne ravni preverljivosti in posledične razpoložljivosti podatkov, da se omogočijo prožnost, pametno polnjenje, pametne stavbe s pametnimi električnimi omrežji in storitve za zagotavljanje prožnosti v majhnem obsegu, kar omogoča odziv na strani povpraševanja porabnikov in začetek uporabe energije iz obnovljivih virov. Priključitev neto ničelnih tehnologij na omrežje Unije zahteva veliko povečanje proizvodnih zmogljivosti električnih omrežjih na področjih, kot so kabli na morju in na kopnem, transformatorske postaje ter transformatorji.

(10)

Zato so potrebna dodatna prizadevanja v okviru politik, da bi imela Unija velik potencial za hitro povečanje proizvodne zmogljivosti in podprla podnebni cilj Unije za leto 2030 z izboljšanjem tržnih pogojev za tiste tehnologije, ki so komercialno dostopne, ter zanesljivost dobave z neto ničelnimi tehnologijami in njihovimi dobavnimi verigami, zmanjšanjem razdrobljenosti trga ter zaščito ali krepitvijo splošne odpornosti in konkurenčnosti energetskega sistema Unije. To vključuje dostop do varnih in trajnostnih virov najboljših goriv, kot je navedeno v Delegirani uredbi Komisije (EU) 2022/1214 (8).

(11)

Ta uredba bi morala dopolnjevati Uredbo (EU) 2024/1252 Evropskega parlamenta in Sveta (9) z osredotočanjem na proizvodnjo neto ničelnih tehnologij, in sicer končnih proizvodov, posebnih komponent in posebnih strojev, ki se primarno uporabljajo za njihovo proizvodnjo. Uredba (EU) 2024/1252 je osredotočena bolj na zgornji del dobavne verige, zlasti na kritične surovine ter na njihovo pridobivanje, predelavo in recikliranje. Te tehnologije so nepogrešljive za najrazličnejše strateške sektorje, med drugim za neto ničelno tehnološke industrije, digitalno industrijo ter vesoljski in obrambni sektor. Ta uredba in Uredba (EU) 2024/1252 sledita isti logiki spodbujanja gospodarske upravičenosti, izboljšanja in zagotavljanja ustreznih spretnosti ter podpiranja naložb in se medsebojno dopolnjujeta pri ustvarjanju sinergij v regulativni podpori vzdolž celotne dobavne verige proizvodnje neto ničelnih tehnologij v Uniji. Ta uredba zajema tudi predelane materiale, ki so bistvena komponenta neto ničelnih tehnologij, razen kritičnih surovin, ki spadajo na področje uporabe Uredbe (EU) 2024/1252.

(12)

Končne proizvode in posebne komponente, ki so bistveni za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij, bi bilo treba neizčrpno navesti v prilogi. Ti vključujejo končne izdelke in njihove komponente, ki jih proizvaja in z njimi trguje podjetje, vključno s predelanimi materiali, razen surovin, ki jih zajema Uredba (EU) 2024/1252. Cilj navedene priloge je, kolikor je mogoče, določiti končne proizvode in posebne komponente, ki so bistveni za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij in za katere se zato lahko razumno šteje, da se vedno primarno uporabljajo za vse neto ničelne tehnologije, navedene v tej uredbi. Posebne komponente in posebni stroji, ki niso zajeti v navedeni prilogi še vedno lahko spadajo na področje uporabe te uredbe, če lahko predlagatelj projekta na podlagi dokazov, predloženih pristojnemu nacionalnemu organu, na primer s tržnimi študijami ali sporazumi o odjemu dokaže, da se posebne komponente ali posebni stroji primarno uporabljajo za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij, razen kritičnih surovin, ki spadajo na področje uporabe Uredbe (EU) 2024/1252.

(13)

Določene posebne komponente v dobavni verigi neto ničelnih tehnologij se proizvajajo z energetsko intenzivnimi proizvodnimi procesi, in sicer v sektorjih jekla, aluminija, neželeznih kovin, osnovnih kemikalij, cementa, apna, stekla, keramike, gnojil ter celuloze in papirja. Za številne od teh procesov je značilna visoka energetska in ogljična intenzivnost, zaradi česar je njihove emisije CO2 običajno težko zmanjšati. Hkrati je v skladu z Uredbo (EU) 2021/1119 zahtevano hitro razogljičenje gospodarstva Unije. Glede na dejstvo, da so energetsko intenzivne industrije leta 2019 predstavljale 17 % skupnih emisij toplogrednih plinov v Uniji, je njihovo razogljičenje nujno potrebno za doseganje podnebne nevtralnosti v Uniji. To pomeni, da je v Uniji zanesljivost dobave s posebnimi komponentami, ki se uporabljajo za neto ničelne tehnologije, odvisna tudi od krepitve prizadevanj za razogljičenje energetsko intenzivnih industrij. Energetsko intenzivni industrijski obrati spadajo na področje uporabe te uredbe, če proizvajajo posebne komponente, ki se primarno uporabljajo v neto ničelnih tehnologijah. Ker je treba razogljičiti te sektorje kot celoto in da bi zagotovili razpoložljivost posebnih komponent, proizvedenih v teh sektorjih, ki se uporabljajo v dobavnih verigah neto ničelnih tehnologij, bi bilo treba to uredbo, za razliko od drugih projektov za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij, za katere se uporablja, uporabljati tudi za projekte v okviru energetsko intenzivnih industrij, ki proizvajajo posebne komponente, ki se uporabljajo, vendar ne izključno, v dobavnih verigah neto ničelnih tehnologij. Vključitev takih obratov, katerih emisije je težko razogljičiti, v področje uporabe te uredbe bi morala biti pogojena s projektom, ki vključuje gradnjo ali preoblikovanje takega obrata, kar bi omogočilo znatno zmanjšanje emisij CO2, ki izhajajo iz proizvodnih dejavnosti. Ciljno usmerjeno podpiranje teh sektorjev na podlagi te uredbe prispeva k zagotavljanju dostopa do trajnostne oskrbe z neto ničelnimi tehnologijami na notranjem trgu, izboljšuje naložbeno varnost in ustvarja povpraševanje po neto ničelnih preobrazbenih tehnologijah in tehnologijah za razogljičenje.

(14)

Na seznamu neto ničelnih tehnologij so določene tehnologije, ki so bistvene za doseganje ciljev Unije glede razogljičenja in izboljšanja delovanja notranjega trga. Seznam vključuje tehnologije, ki ne veljajo za vir čiste in varne energije v vseh državah članicah. To je v skladu z njihovo pravico, da same odločajo o izbiri med različnimi viri energije, splošni strukturi svoje oskrbe z energijo in industrijski politiki. Da bi zaščitili te pravice, seznam neto ničelnih tehnologij ne posega v dodelitev sredstev v okviru sedanjega večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027, zlasti v smislu meril za upravičenost do dodelitve in meril za dodelitev v zvezi z energetskimi tehnologijami v skladih Unije, vključno s tistimi, ki se financirajo iz pravic sistema za trgovanje z emisijami ali podpore Evropske investicijske banke (EIB). Od držav članic tudi ne bi smeli zahtevati, da kot strateške priznajo projekte, ki podpirajo dobavno verigo za tehnologijo, ki zanje ni sprejemljiva v njihovi mešanici energijskih virov.

(15)

Da bi zagotovili odpornost prihodnjega energetskega sistema Unije, bi bilo treba to povečanje izvesti vzdolž celotne dobavne verige zadevnih tehnologij, ob popolni doslednosti in dopolnjevanju z uredbama (EU) 2024/1252 in (EU) 2023/1781 (10) Evropskega parlamenta in Sveta.

(16)

Da bi rešili težave z zanesljivostjo dobave ter pripomogli k podpiranju odpornosti energetskega sistema Unije in prizadevanj za razogljičenje in posodobitev, se mora proizvodna zmogljivost za neto ničelne tehnologije v Uniji povečati. Unija mora zagotoviti, da bo regulativno okolje proizvajalcem tehnologij fotovoltaike v Uniji omogočalo, da bodo lahko povečali svojo konkurenčno prednost in izboljšali možnosti za zanesljivost dobave, pri čemer naj bi do leta 2030 dosegli vsaj 30 gigavatov operativne proizvodne zmogljivosti za fotovoltaike vzdolž celotne fotovoltaične vrednostne verige, kar je skladno s cilji, določenimi v okviru evropskega zavezništva za fotovoltaično industrijo, ki je podprto v strategiji Unije za sončno energijo, določeni v sporočilu Komisije z dne 18. maja 2022. Unija mora zagotoviti, da bo regulativno okolje proizvajalcem tehnologij vetrne energije in toplotnih črpalk v Uniji omogočalo, da bodo lahko utrdili svojo konkurenčno prednost ter v tem desetletju ohranjali ali povečevali svoje sedanje tržne deleže, v skladu z napovedmi Unije glede uvajanja tehnologije za uresničitev energetskih in podnebnih ciljev Unije za leto 2030. To pomeni proizvodno zmogljivost Unije za vetrno energijo vsaj 36 GW in vsaj 31 GW za toplotne črpalke do leta 2030. Proizvajalcem baterij in elektrolizatorjev v Uniji je treba zagotoviti regulativno okolje, ki jim bo omogočalo, da bodo lahko utrdili svoj vodilni tehnološki položaj in aktivno prispevali k oblikovanju teh trgov. Kar zadeva tehnologije baterij, bi to pomenilo, da je treba prispevati k ciljem evropskega zavezništva za baterije in si prizadevati, da bi proizvajalci baterij v Uniji zadostili skoraj 90 % letnega povpraševanja po baterijah v Uniji, kar bi pomenilo proizvodno zmogljivost Unije vsaj 550 GWh do leta 2030. Za proizvajalce elektrolizatorjev v Uniji je v načrtu REPowerEU predvidenih 10 milijonov ton domače proizvodnje obnovljivega vodika in uvoz do 10 milijonov ton obnovljivega vodika do leta 2030. Da bi zagotovili, da bo vodilni položaj Unije na tehnološkem področju postal vodilni položaj na področju komercializacije, kot je podprto v skupni izjavi Komisije in evropskega zavezništva za čisti vodik o elektrolizatorjih, bi bilo treba proizvajalcem elektrolizatorjev v Uniji omogočiti, da še bolj povečajo svojo zmogljivost, tako da bi do leta 2030 skupna nameščena in uvedena zmogljivost za elektrolizatorje dosegla vsaj 100 GW vodika. V načrtu RePowerEU je določen tudi cilj povečanja trajnostne proizvodnje biometana na 35 milijard kubičnih metrov do leta 2030. Biometan s svojo dobavno verigo, ki je danes večinoma v Evropi, že prispeva k odpornosti Unije in bi ga bilo treba še naprej spodbujati. Proizvajalci letalskih in pomorskih goriv v Uniji morajo nadalje razvijati, proizvajati in povečati trajnostna alternativna goriva, da bi znatno prispevali k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v prometnem sektorju za 90 % do leta 2050 ter izpolnili obveznosti iz Uredbe (EU) 2023/2405 Evropskega parlamenta in Sveta (11) ter Uredbe (EU) 2023/1805 Evropskega parlamenta in Sveta (12). To zmanjšanje močno podpira tudi industrijsko zavezništvo za vrednostno verigo obnovljivih in nizkoogljičnih goriv. Unija mora zagotoviti, da bosta regulativno okolje in podporni okvir za proizvajalce tehnologij trajnostnih letalskih in pomorskih alternativnih goriv tem proizvajalcem omogočila povečanje njihovih proizvodnih zmogljivosti vzdolž celotne vrednostne verige goriv, od zbiranja in dobave surovin do mešanja, vključno z zmogljivostmi za pretvorbo in rafiniranje.

(17)

Če upoštevamo vse te cilje skupaj, pa tudi cilj za določene elemente dobavne verige (kot so razsmerniki ter sončne celice, rezine in ingoti za fotovoltaiko ali katode in anode za baterije), je proizvodna zmogljivost Unije majhna. Da bi pomagali odpraviti odvisnost od uvoza in pomisleke glede ranljivosti ter zagotovili uresničitev podnebnih in energetskih ciljev Unije, bi bilo treba določiti splošno referenčno vrednost proizvodne zmogljivosti za neto ničelne tehnološke proizvode v Uniji, hkrati pa bi si morali prizadevati za podobno referenčno vrednost za neto ničelne tehnologije. Prizadevati bi si morali, da bi se letna zmogljivost Unije za neto ničelne tehnologije do leta 2030 približala skupni letni proizvodni referenčni vrednosti vsaj 40 % letnih potreb po uvajanju neto ničelnih tehnologij ali jo dosegla.

(18)

Hkrati bodo proizvodi neto ničelne tehnologije prispevali k odpornosti in zanesljivosti oskrbe s čisto energijo v Uniji. Zanesljiva oskrba s čisto energijo je osnovni pogoj za gospodarski razvoj ter za javni red in varnost. Proizvodi neto ničelne tehnologije bodo koristili tudi drugim strateško pomembnim gospodarskim sektorjem, kot sta kmetovanje in proizvodnja hrane, saj bodo zagotovili dostop do čiste energije in strojev po konkurenčnih cenah, s čimer bodo trajnostno prispevali k prehranski varnosti v Uniji in k zagotavljanju vse večje uporabe alternativ na biološki osnovi v krožnem gospodarstvu. Enako bo uresničitev podnebnih ciljev Unije pomenila gospodarsko rast in socialno blaginjo.

(19)

Svetovni trg ključnih tehnologij za množično proizvodnjo čiste energije bo do leta 2030 vreden približno 650 milijard USD letno, kar je več kot trikratnik sedanje ravni. Neto ničelne industrije na svetovni ravni rastejo vse hitreje. Industrija Unije lahko svojim državljanov zagotavlja blaginjo le, če je konkurenčna na svetovnem trgu in odprta zanj. Sektor neto ničelnih tehnologij Unije, ki je konkurenčen na svetovni ravni, bo zagotavljal podporo za razvoj močne proizvodne zmogljivosti Unije za neto ničelne tehnologije. Poleg tega bodo industrije Unije, ki so globalno konkurenčne v segmentih dobavnih verig neto ničelnih tehnologij, prispevale k splošni odpornosti teh dobavnih verig in izboljšale dostop Unije do neto ničelnih tehnologij.

(20)

Proizvodnja neto ničelnih tehnologij je odvisna od kompleksnih in svetovno povezanih vrednostnih verig. Da bi Unija ohranila konkurenčnost in zmanjšala sedanje strateške uvozne odvisnosti, kar zadeva proizvode neto ničelnih tehnologij in njihove dobavne verige, hkrati pa preprečila nastanek novih, mora še naprej krepiti svojo industrijsko bazo na področju neto ničelnih tehnologij ter postati bolj konkurenčna in odprta za inovacije. Ukrepi za povečanje proizvodne zmogljivosti v Uniji bi morali skupaj z drugimi ukrepi za povečanje njene konkurenčnosti zagotoviti tudi, da bo imela Unija prevladujočo vlogo v strateških delih svetovne vrednostne verige, vključno s končnimi proizvodi, da bo tako dosežena raven zanesljivosti dobave, ki jo Unija potrebuje za uresničevanje svojih podnebnih in energetskih ciljev. Zato bi bilo treba določiti drugo splošno referenčno vrednost. Proizvodna zmogljivost Unije za neto ničelne tehnologije bi morala biti usmerjena v doseganje večjega deleža svetovne proizvodnje, da bi do leta 2040 dosegli 15 % svetovne proizvodnje, in sicer na podlagi spremljanja, kot je določeno v tej uredbi. Ta druga referenčna vrednost se ne bi smela uporabljati, kadar bi bila povečana proizvodna zmogljivost Unije znatno večja od potreb Unije po uvajanju ustreznih tehnologij, potrebnih za doseganje podnebnih in energetskih ciljev Unije.

(21)

Za čimprejšnjo uvedbo in razširitev projektov za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij, vključno z neto ničelnimi strateškimi projekti, s katerimi bo zagotovljena zanesljivost dobave z neto ničelnimi tehnologijami v Uniji, je treba zagotoviti učinkovitost pri načrtovanju in varnost naložb tako, da se čim bolj zmanjša upravno breme za predlagatelje projektov. Zato bi bilo treba postopke držav članic za izdajo dovoljenj za projekte za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij, vključno z neto ničelnimi strateškimi projekti, racionalizirati in hkrati zagotoviti, da so taki projekti varni, zaščiteni, okoljsko trajnostni ter skladni z okoljskimi, socialnimi in varnostnimi zahtevami. V okoljskem pravu Unije so določeni skupni pogoji za potek in vsebino nacionalnih postopkov izdaje dovoljenj, s čimer je zagotovljena visoka raven varstva okolja. Dodelitev statusa neto ničelnega strateškega projekta ne bi smela posegati v veljavne pogoje za izdajo dovoljenj za ustrezne projekte, vključno s tistimi iz direktiv 2000/60/ES (13), 2004/35/ES (14), 2010/75/EU (15), 2011/92/EU (16) in 2012/18/EU (17) Evropskega parlamenta in Sveta ter Direktive Sveta 92/43/EGS (18).

(22)

Države članice bi morale imeti možnost, da se glede na svojo notranjo organizacijo odločijo, ali bodo vzpostavile ali imenovale svoje enotne kontaktne točke na lokalni, regionalni ali nacionalni ravni ali na kateri koli drugi ustrezni upravni ravni. Poleg tega bi morali ustrezni nacionalni pristojni organi pred začetkom postopka za izdajo dovoljenj določiti in imenovani kontaktni točki sporočiti zahteve in obseg informacij, ki jih zahteva predlagatelj projekta. Enotna kontaktna točka bi morala biti odgovorna za sporočanje teh informacij predlagatelju projekta. V svoji vlogi koordinatorja bi morala olajšati zagotavljanje informacij pristojnim organom, zlasti da bi se izognili podvajanju zahtev za postopek za izdajo dovoljenj. Take zahteve bi lahko vključevale študije, dovoljenja ali odobritve.

(23)

Da bi zmanjšali kompleksnost ter povečali učinkovitost in preglednost postopka za izdajo dovoljenja, bi morali imeti predlagatelji projektov za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij, vključno z neto ničelnimi strateškimi projekti, možnost sodelovanja z enotno kontaktno točko, ki je odgovorna za lajšanje in usklajevanje celotnega postopka izdaje dovoljenja. V ta namen bi morale države članice vzpostaviti ali imenovati eno ali več enotnih kontaktnih točk in hkrati zagotoviti, da morajo predlagatelji projektov sodelovati samo z eno kontaktno točko. Države članice bi morale odločiti, ali je enotna kontaktna točka tudi organ, ki sprejema odločitve o izdaji dovoljenj. Da bi države članice zagotovile učinkovito izvajanje svojih odgovornosti, bi morale svojim enotnim kontaktnim točkam in vsem organom, vključenim v postopek izdaje dovoljenj, zagotoviti dovolj osebja in virov.

(24)

Da bi imela lahko podjetja in predlagatelji projektov, vključno s čezmejnimi projekti, neposredne koristi od notranjega trga brez nepotrebnega dodatnega upravnega bremena, Uredba (EU) 2018/1724 Evropskega parlamenta in Sveta (19), s katero je bilo vzpostavljeno enotno digitalno vstopno mesto, določa splošna pravila za zagotavljanje informacij, postopkov in storitev za pomoč, pomembnih za delovanje notranjega trga, na spletu. Informacije, ki jih je treba predložiti katerim koli ustreznim pristojnim organom prek zadevne kontaktne točke v okviru postopkov za izdajo dovoljenj iz te uredbe, so določene v Prilogi I k Uredbi (EU) 2018/1724, s tem povezani postopki pa so vključeni v Prilogo II k navedeni uredbi, s čimer je zagotovljeno, da so predlagateljem projektov na voljo postopki, ki jih je mogoče v celoti opraviti na spletu, in storitve tehničnega sistema po načelu „samo enkrat“. Enotne kontaktne točke, vzpostavljene ali imenovane na podlagi te uredbe, so vključene na seznam storitev za pomoč in reševanje težav v Prilogi III k Uredbi (EU) 2018/1724.

(25)

Postopki za izdajo dovoljenj za projekte za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij so kompleksni in dolgotrajni ter lahko trajajo od dveh do sedem let, odvisno od države članice, tehnologije in segmenta vrednostne verige. Glede na obseg potrebnih naložb – zlasti za gigatovarniške projekte, ki so potrebni za doseganje pričakovane ekonomije obsega – neustrezni postopki za izdajanje dovoljenj ustvarjajo dodatno in pogosto škodljivo oviro za povečanje proizvodne zmogljivosti za neto ničelne tehnologije v Uniji. Da bi predlagateljem projektov in drugim vlagateljem zagotovili varnost in jasnost, potrebni za povečanje razvoja projektov za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij, bi morale države članice zagotoviti, da postopek za izdajo dovoljenja, povezan s takimi projekti, ne prekorači predhodno določenih rokov. Postopek za izdajo dovoljenja za neto ničelne strateške projekte ne bi smel trajati več kot dvanajst mesecev za obrate z letno proizvodnjo 1 GW ali več, devet mesecev za obrate z letno proizvodnjo manj kot 1 GW ali 18 mesecev za vsa potrebna dovoljenja za upravljanje strateškega območja shranjevanja CO2 ter uvedbo s tem povezanih projektov za zajemanje in transport CO2. Postopek za izdajo dovoljenja za projekte za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij ne bi smel trajati več kot 18 mesecev za obrate z letno proizvodnjo 1 GW ali več in 12 mesecev za obrate z letno proizvodnjo manj kot 1 GW. Za neto ničelne tehnologije, za katere merilo GW ni ustrezno, kot so omrežne tehnologije, tehnologije zajemanja in shranjevanja ogljika ali tehnologije za transport in uporabo CO2, bi bilo treba uporabljati zgornje meje teh rokov. Vendar prvo fazo presoje vplivov na okolje na podlagi Direktive 2011/92/EU, ki vključuje pripravo poročila o presoji vplivov na okolje, pogosto v največji meri izpelje predlagatelj projekta. Ta faza zato ne bi smela biti vključena v roke, ki jih morajo države članice spoštovati, kot je določeno v postopku za izdajo dovoljenj. V ta namen bi morala enotna kontaktna točka sporočiti datum, do katerega mora predlagatelj projekta predložiti poročilo o presoji vplivov na okolje, morebitno obdobje med tem sporočenim datumom in dejansko predložitvijo poročila pa se ne bi smelo šteti kot del roka. Enako načelo bi bilo treba uporabljati v primerih, ko enotna kontaktna točka po zahtevanih posvetovanjih obvesti predlagatelja projekta o možnosti predložitve dodatnih informacij za dopolnitev poročila o presoji vplivov na okolje. Države članice bi morale imeti možnost, da v izjemnih primerih – glede na naravo, kompleksnost, lokacijo ali velikost predlaganega projekta – podaljšajo roke. Taki izjemni primeri bi lahko vključevali nepredvidene okoliščine, zaradi katerih je treba dodati ali dokončati okoljske presoje v zvezi s projektom, ali po potrebi zamude zaradi postopkov razlastitve.

(26)

Nekatere specifične projekte za proizvodnjo neto ničelnih emisij je mogoče priznati kot neto ničelne strateške projekte. Ti zagotavljajo dodatne koristi, zlasti v zvezi z zmanjšanjem odvisnosti Unije ali doseganjem ciljev energetske unije in podnebnih ciljev. Projekti za proizvodnjo neto ničelnih emisij lahko prispevajo h krepitvi tehnološke in industrijske odpornosti Unije s povečanjem proizvodne zmogljivosti za ključni segment dobavne verige. Zlasti dodajanje proizvodne zmogljivosti za sektorje, v katerih proizvodna zmogljivost Unije predstavlja znaten delež svetovne proizvodnje in ki imajo ključno vlogo pri odpornosti Unije, omogoča krepitev položaja Unije v svetovni dobavni verigi za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij in pomaga pri reševanju težav v zvezi z ranljivostjo uvoza. Poleg tega lahko ti projekti zagotavljajo dodatne koristi v smislu razvoja spretnosti ter konkurenčnosti in podpirajo cilje Unije glede razogljičenja z izvajanjem krožnih in trajnostnih proizvodnih praks. Glede na take dodatne koristi, bi morale države članice te projekte izbrati kot strateške projekte, zanje pa bi moral veljati okvir, ki bi omogočal njihovo hitrejše izvajanje, zlasti s prednostnim statusom in krajšimi roki v postopku izdaje dovoljenj. Predlagatelji projektov, ki želijo za projekt pridobiti status neto ničelnega strateškega projekta, morajo za tak status uradno zaprositi pri zadevni državi članici v skladu z merili za vlogo in priznanje iz te uredbe.

(27)

Okoljske presoje in dovoljenja, ki so potrebni na podlagi prava Unije, vključno v zvezi z vodo, tlemi, zrakom, ekosistemi, habitati, biotsko raznovrstnostjo in pticami, so sestavni del postopka izdaje dovoljenja za projekt za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij in bistven zaščitni ukrep za zagotovitev, da se škodljivi vplivi na okolje preprečijo ali čim bolj zmanjšajo. Vendar bi bilo treba za zagotovitev, da so postopki izdaje dovoljenj za projekte za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij predvidljivi in pravočasni, izkoristiti vsako možnost za racionalizacijo potrebnih presoj in dovoljenj brez znižanja ravni varstva okolja. V zvezi s tem bi bilo treba potrebne presoje združiti, da bi preprečili nepotrebno prekrivanje, predlagatelji projektov in ustrezni organi pa bi se morali izrecno dogovoriti o obsegu združene presoje še pred njeno izvedbo, da bi preprečili nepotrebno nadaljnje ukrepanje.

(28)

Konflikti glede rabe zemljišč lahko povzročijo ovire za uvajanje projektov za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij. V dobro zasnovanih načrtih, vključno s prostorskimi načrti in določanjem območij, bi bilo treba razmisliti o uvedbi morebitnih projektov za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij, pri čemer bi bilo treba upoštevati rezultate javnih posvetovanj in morebitne vplive na okolje. Ti načrti lahko pomagajo uravnotežiti javni interes in skupno dobro, saj zmanjšujejo možnosti za konflikte in pospešujejo trajnostno uvajanje projektov za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij v Uniji. Zato bi bilo treba zadevne nacionalne, regionalne in lokalne organe spodbujati, naj v pripravo načrtov po potrebi vključijo določbe za projekte za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij, vključno z neto ničelnimi strateškimi projekti.

(29)

Z združevanjem industrijskih dejavnosti, usmerjenih v industrijsko simbiozo, se lahko zmanjša vpliv dejavnosti na okolje in zagotovi večja učinkovitost za vključene industrijske akterje. Združevanje lahko bistveno prispeva k doseganju ciljev te uredbe. Ta uredba v zvezi s tem spodbuja razvoj pospeševalnih dolin neto ničelne industrije (v nadaljnjem besedilu: doline). Cilj teh dolin je ustvariti grozde neto ničelnih industrijskih dejavnosti, da bi povečali privlačnost Unije kot lokacije za proizvodne dejavnosti in dodatno racionalizirali upravne postopke za vzpostavitev neto ničelne proizvodne zmogljivosti. Doline bi morale biti geografsko in tehnološko omejene, da bi spodbujali industrijsko simbiozo. Države članice bi morale pri opredelitvi področja uporabe upoštevati potrebo po spodbujanju večnamenske uporabe določenih območij, da bi zagotovili širitev, ponovno industrializacijo ali vzpostavitev industrijskih grozdov Unije za neto ničelne tehnologije, ter razpoložljivost ustrezne prometne in omrežne infrastrukture, shranjevanja in drugih orodij prožnosti. Vzpostavitev dolin bi morala ustrezati vsem načrtovanim ali obstoječim projektom in možnostim za dostop do priložnosti za izobraževanje in usposabljanje ali njihovo organizacijo, da bi zagotovili razpoložljivost usposobljene delovne sile. Doline bi morale določiti države članice, vsako odločitev o določitvi doline pa bi moral spremljati načrt s konkretnimi nacionalnimi ukrepi za povečanje privlačnosti doline kot lokacije za proizvodne dejavnosti. Doline bi bilo treba uporabljati zlasti kot orodje za krepitev neto ničelnih industrijskih dejavnosti v regijah, ob upoštevanju pravičnega prehoda in njegovih ciljev, zlasti v premogovniških regijah v prehodu.

(30)

Države članice bi morale imeti možnost določiti in podpirati doline. Pri določitvi doline bi morale pripraviti načrt, v katerem bi določile, katere neto ničelne proizvodne dejavnosti je treba zajeti (v nadaljnjem besedilu: načrt). Izvesti bi morale tudi presojo vplivov na okolje, ki se zahteva za neto ničelne proizvodne dejavnosti, ki se bodo izvajale v dolini. Tako se bistveno zmanjša potreba po izvedbi take presoje za podjetja, ko bodo prosila za dovoljenja za neto ničelne proizvodne dejavnosti v dolini. Načrt bi moral vključevati rezultate presoje vplivov na okolje in nacionalne ukrepe, ki jih je treba sprejeti za zmanjšanje ali blaženje morebitnih negativnih vplivov na okolje. Vključevati bi moral tudi konkretne nacionalne ukrepe za podporo industrijski dejavnosti v dolini. Ti bi morali vključevati naložbe v energetsko, digitalno in prometno infrastrukturo ali ukrepe za sprožitev zasebnih naložb ter ukrepe za zmanjšanje operativnih izdatkov industrije v dolini, kot so pogodbe o razliki za cene energije. Drugi ukrepi, ki jih je treba preučiti, vključujejo ukrepe za okrepitev zaščite intelektualne lastnine, vzpostavitev inovacijskega vozlišča v dolini in privabljanje zagonskih podjetij v dolino. Da bi bile naložbe v industrijo Unije varne, bi bilo treba v načrtu določiti tudi trajanje podpornih ukrepov.

(31)

Države članice se spodbuja, da določijo doline v manj razvitih regijah in regijah v prehodu ter na območjih, ki prejemajo pomoč. Naložbe za vzpostavitev dolin, opremljanje z ustrezno infrastrukturo, preoblikovanje degradiranih območij in razvoj lokalnih znanj in spretnosti so lahko upravičene do javne finančne podpore, tudi prek skladov z deljenim upravljanjem, in sicer Evropskega sklada za regionalni razvoj in Kohezijskega sklada, vzpostavljenih z Uredbo (EU) 2021/1058 Evropskega parlamenta in Sveta (20), Sklada za pravični prehod, vzpostavljenega z Uredbo (EU) 2021/1056 Evropskega parlamenta in Sveta (21), ter Evropskega socialnega sklada plus (ESS+), vzpostavljenega z Uredbo (EU) 2021/1057 Evropskega parlamenta in Sveta (22). V skladu s pravili, ki urejajo posamezen sklad, in po presoji ustreznih organov upravljanja lahko te naložbe prejmejo najvišje možne stopnje sofinanciranja, ki so dovoljene v posameznem skladu.

(32)

Glede na vlogo dolin pri agregaciji in združevanju virov, ki so relevantni za odprto strateško avtonomijo Unije, in njihov prispevek k zanesljivosti dobave Unije z neto ničelnimi tehnologijami ter zelenemu in digitalnemu prehodu bi morali ustrezni organi za izdajo dovoljenj doline obravnavati, kot da so v javnem interesu. Ta ukrep vključuje uvedbo določbe, v kateri je določeno, da so projekti v dolinah v javnem interesu za namene zadevnega okoljskega prava Unije. Ti projekti ne bi smeli imeti večjih škodljivih vplivov na okolje, ki jih ni mogoče ublažiti ali kompenzirati. Zadevni organ za izdajo dovoljenj lahko na podlagi predhodne ocene sklene, da javni interes, s katerim so povezani projekti v dolini, prevlada nad javnimi interesi, povezanimi z naravo in varstvom okolja, in da se zato projekti lahko odobrijo, če so izpolnjeni vsi ustrezni pogoji iz Direktive 2000/60/ES, Direktive 2009/147/ES Evropskega parlamenta in Sveta (23), Direktive 92/43/EGS ter zakonodajnih aktov Unije o obnovi narave.

(33)

Nepredvidljivost, kompleksnost in včasih predolgo trajanje nacionalnih postopkov za izdajo dovoljenj ogrožajo varnost naložb, ki je potrebna za učinkovit razvoj projektov za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij, vključno z neto ničelnimi strateškimi projekti. Da bi torej države članice zagotovile in pospešile učinkovito izvajanje, bi morale imeti racionalizirane in učinkovite postopke za izdajo dovoljenj. Poleg tega bi morale države članice razmisliti o inovaciji politik na tem področju. Sicer pa bi morali neto ničelni strateški projekti na nacionalni ravni veljati za nujne in zato imeti prednostni status v vseh sodnih postopkih in postopkih za reševanje sporov, povezanih z njimi, če in kolikor so v nacionalnem pravu določeni taki nujni postopki, pri čemer je treba zagotoviti spoštovanje pravice do obrambe, če in kolikor so v nacionalnem pravu določeni takšni nujni postopki. To bi bilo treba storiti, ne da bi pristojnim organom preprečili racionalizacijo postopkov za izdajo dovoljenj, med drugim za druge projekte za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij, ki niso neto ničelni strateški projekti.

(34)

Da bi dosegli cilje za leto 2030, je treba posebno pozornost nameniti nekaterim neto ničelnim strateškim projektom, tudi z vidika njihovega pomembnega prispevka k doseganju neto ničelnih emisij CO2 do leta 2050. Ti projekti imajo ključno vlogo v odprti strateški avtonomiji Unije, saj državljanom zagotavljajo dostop do čiste, cenovno dostopne in zanesljive energije. Glede na njihovo vlogo bi bilo treba za te projekte uporabljati še bolj racionalne in učinkovite postopke za izdajo dovoljenj, imeti bi morali status največjega možnega nacionalnega pomena, ki ga omogoča nacionalno pravo, in prejemati dodatno podporo za privabljanje naložb, hkrati pa bi morali še vedno izpolnjevati obveznosti Unije in mednarodne obveznosti na podlagi direktiv 2009/147/ES, 92/43/EGS, zakonodajnimi akti Unije o obnovi narave ter iz Konvencije Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, podpisane 25. junija 1998 v Aarhusu, ter veljavne obveznosti na področju socialnega in delovnega prava, določenih s pravom Unije ali nacionalnim pravom.

(35)

Zadevni organi, pristojni za izdajo dovoljenj, bi morali neto ničelne strateške projekte šteti za projekte v javnem interesu glede na njihovo vlogo pri zagotavljanju zanesljivosti dobave z neto ničelnimi tehnologijami v Uniji ter glede na njihov prispevek k odprti strateški avtonomiji ter zelenemu in digitalnemu prehodu Unije. Organ za izdajo dovoljenj lahko na podlagi svoje ocene za vsak primer posebej sklene, da je javni interes, s katerim je povezan projekt, pomembnejši od javnih interesov, povezanih z varstvom narave in okolja, ter da je posledično projekt mogoče dovoliti, če so izpolnjeni vsi ustrezni pogoji iz Direktive 2000/60/ES, 2009/147/ES ali 92/43/EGS ali zakonodajnih aktov Unije o obnovi narave.

(36)

Določiti je treba tudi ukrepe, s katerimi bo Unija uresničila cilj 50 milijonov ton letne operativne zmogljivosti vbrizgavanja CO2 do leta 2030, s tem pa podprla razogljičenje industrij Unije in boj proti podnebnim spremembam.

(37)

Komisija je leta 2020 sprejela strategijo EU za povezovanje energetskega sistema. V tej strategiji je navedena vizija o tem, kako pospešiti prehod na bolj povezan energetski sistem, ki podpira podnebno nevtralno gospodarstvo z najnižjimi stroški v vseh sektorjih. Vključuje tri dopolnjujoče se koncepte, ki se medsebojno krepijo: prvič, bolj „krožni“ energetski sistem, v središču katerega je energetska učinkovitost; drugič, večjo neposredno elektrifikacijo sektorjev končne uporabe; tretjič, uporabo obnovljivih in nizkoogljičnih goriv, vključno z vodikom. Pomisleki, povezani s povezovanjem energetskega sistema, se nanašajo na rešitve za popolno vključitev vse električne energije, proizvedene v napravah za energijo iz obnovljivih virov, v širši energetski sistem. To vključuje sprejetje tehničnih rešitev, ki omogočajo vključitev presežne električne energije, proizvedene v napravah za energijo iz obnovljivih virov, vključno s shranjevanjem in širjenjem nefosilnih virov energije v omrežje, ki jih je mogoče načrtovati, v različnih oblikah in z upravljanjem povpraševanja.

(38)

Zajemanje in shranjevanje ogljika je tehnologija, ki bo prispevala k blaženju podnebnih sprememb. Vključuje zajemanje CO2 iz industrijskih naprav, transport do območja shranjevanja ter vbrizgavanje v ustrezno podzemno geološko formacijo z namenom trajnega shranjevanja.

(39)

Razvoj rešitev za zajemanje in shranjevanje ogljika za industrijo ovira neuspešno usklajevanje. Po eni strani kljub temu da so zaradi cenovnega signala za CO2, ki ga zagotovi sistem za trgovanje z emisijami, takšne naložbe ekonomsko vzdržne, se industrije, ki vlagajo v zajemanje emisij CO2, soočajo z velikim tveganjem, da dostop do geoloških območij shranjevanja z dovoljenjem ne bo mogoč. Po drugi strani pa imajo vlagatelji v prva območja shranjevanja CO2 vnaprejšnje stroške z njihovim iskanjem, razvojem in ocenjevanjem, preden sploh lahko zaprosijo za regulativno dovoljenje za shranjevanje. Preglednost glede potencialne zmogljivosti shranjevanja CO2 z vidika geološke ustreznosti zadevnih območij in vsi obstoječi geološki podatki, vključno z neobdelanimi in vzorčnimi podatki, zlasti tistimi, pridobljenimi pri raziskovanju proizvodnih lokacij za ogljikovodike, lahko akterjem na trgu pomagajo pri načrtovanju naložb. Države članice bi morale take obstoječe podatke ob upoštevanju zaupnosti, nacionalne varnosti in poslovne občutljivosti ter ustreznega nadomestila za podatke, ki so zasebno ustvarjeni in v zasebni lasti, dati na voljo javnosti in redno poročati, z usmeritvijo v prihodnost, o vsakem napredku pri razvoju območij shranjevanja CO2 ter ustreznih potrebah po zmogljivostih vbrizgavanja in shranjevanja, da bi skupaj dosegle cilj na ravni Unije glede zmogljivosti vbrizgavanja CO2. Te obveznosti glede preglednosti ne posegajo v pravico držav članic, da ne odobrijo uporabe zmogljivosti shranjevanja CO2 na svojem ozemlju ali jo omejijo.

(40)

Da bi se izognili nasedlim naložbam in zagotovili, da bo ekonomsko vzdržna zmogljivost vbrizgavanja privedla do zmanjšanja emisij CO2, bi bilo treba vzdolž celotne vrednostne verige zagotoviti gospodarsko upravičenost. Zato je treba do leta 2030 vzpostaviti celotne in posamezne vrednostne verige zajemanja in shranjevanja ogljika, vključno z zajemanjem, transportom in shranjevanjem, in sicer z učinkovitimi politikami Unije in nacionalnimi politikami z ustreznimi predpisi, ki zagotavljajo konkurenco in odprt dostop.

(41)

Ključno ozko grlo za naložbe v zajemanje ogljika, ki so dandanes vse bolj ekonomsko vzdržne, je razpoložljivost delujočih območij shranjevanja CO2 v Uniji, ki podpirajo spodbude iz Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (24). Da bi Unija okrepila tehnologijo in razširila svoje vodilne proizvodne zmogljivosti, mora razviti v prihodnost usmerjeno oskrbo s stalnimi geološkimi območji shranjevanja CO2, ki imajo dovoljenja v skladu z Direktivo 2009/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta (25), pa tudi infrastrukturo za transport CO2. Z določitvijo cilja Unije glede letne operativne zmogljivosti vbrizgavanja 50 milijonov ton CO2 do leta 2030, kar je v skladu s pričakovanimi zmogljivostmi, ki bodo potrebne do leta 2030, in glede na to, da podjetja večinoma poslujejo v državah članicah, ki imajo zaradi pravnih, geoloških, geografskih, tehničnih in tržnih omejitev zelo omejeno zmogljivost shranjevanja, lahko zadevni sektorji usklajujejo svoje naložbe s ciljem ustvariti evropsko neto ničelno vrednostno verigo transporta in shranjevanja CO2, ki jo lahko industrije uporabijo za razogljičenje svoje dejavnosti. S tem začetnim uvajanjem se bo podprlo tudi nadaljnje shranjevanje CO2 do leta 2050. Po ocenah Komisije bi morala Unija do leta 2050 zajeti do 550 milijonov ton CO2 na letni ravni, da bi dosegla neto ničelni cilj, tudi za odvzeme ogljika. Tak prvi cilj glede zmogljivosti za shranjevanje v industrijskem obsegu bo zmanjšal tveganja naložb v zajemanje emisij CO2 kot pomembnega orodja za doseganje podnebne nevtralnosti. Ko bo ta uredba vključena v Sporazum o Evropskem gospodarskem prostoru, bo cilj Unije glede letne operativne zmogljivosti vbrizgavanja 50 milijonov ton CO2 do leta 2030 ustrezno prilagojen. Da bi države članice zagotovile, da bo cilj Unije dosežen, bi morale sprejeti potrebne ukrepe za olajšanje in spodbujanje uvajanja projektov zajemanja in shranjevanja ogljika. Ti ukrepi bi morali vključevati tudi ukrepe, ki onesnaževalce spodbujajo k zajemanju emisij, in naložbeno podporo za vlagatelje v infrastrukturo za transport CO2 do območij shranjevanja.

(42)

V vseh mednarodnih sporazumih o trajnem shranjevanju CO2 Unije v tretjih državah bi morali biti določeni enakovredni pogoji za zagotovitev trajnega in okoljsko varnega geološkega shranjevanja zajetega CO2, hkrati pa bi moralo biti zagotovljeno, da se shranjevanje CO2 Unije ne uporablja za povečanje proizvodnje ogljikovodikov in ustreza dejanskemu zmanjšanju emisij.

(43)

Z opredelitvijo območij shranjevanja CO2 ter vseh povezanih projektov za zajemanje CO2 in infrastrukturnih projektov za CO2, ki prispevajo k cilju Unije za leto 2030 kot neto ničelni strateški projekti, je mogoče pospešiti in olajšati razvoj območij shranjevanja CO2, vse večje povpraševanje industrije po območjih shranjevanja CO2 pa se lahko usmeri v stroškovno najbolj učinkovita območja shranjevanja. Vse več izčrpanih plinskih in naftnih polj, ki bi jih bilo mogoče spremeniti v varna območja shranjevanja CO2, se bliža koncu uporabne proizvodne življenjske dobe. Poleg tega je naftna in plinska industrija potrdila odločenost glede energetskega prehoda ter ima sredstva, spretnosti in znanje, ki so potrebni za raziskovanje in razvoj dodatnih območij shranjevanja. Za izpolnitev cilja Unije glede letne operativne zmogljivosti vbrizgavanja 50 milijonov ton CO2 do leta 2030 mora sektor zbrati svoje prispevke za zagotovitev, da bo zajemanje in shranjevanje ogljika kot podnebna rešitev na voljo še pred povpraševanjem. Da bi zagotovili pravočasen in stroškovno učinkovit razvoj območij shranjevanja CO2 na ravni Unije v skladu s ciljem Unije za zmogljivost vbrizgavanja, bi morali imetniki dovoljenj za proizvodnjo nafte in plina v Uniji prispevati k temu cilju sorazmerno glede na njihovo proizvodno zmogljivost za nafto in plin, hkrati pa pokazati prožnost za sodelovanje in upoštevanje drugih prispevkov tretjih strani. Pristop vrednostne verige bi bilo treba spodbujati z ukrepi, sprejetimi na ravni Unije in nacionalni ravni. V skladu s tem bi morali imetniki dovoljenj za proizvodnjo nafte in plina v Uniji izvajati potrebne naložbe in podpirati razvoj vzdržnih poslovnih modelov za celotno vrednostno verigo ogljikovega dioksida.

(44)

Da bi prispevali k cilju Unije glede zmogljivosti vbrizgavanja CO2, lahko zavezani subjekti sklenejo sporazume z nezavezanimi subjekti, da bi izpolnili svojo obveznost v celoti ali delno. Ti sporazumi so lahko del sporazuma o skupnem podjetju, v katerem je določeno območje shranjevanja, ali pa se izvajajo ločeno med strankami, da bi izpolnili prispevek zavezanega subjekta. Če so bila taka skupna podjetja ustanovljena pred datumom začetka veljavnosti te uredbe, se lahko za izpolnitev obveznosti drugih subjektov uporabi polna zmogljivost vbrizgavanja zadevnega skupnega projekta shranjevanja CO2.

(45)

Da bi zagotovili, da se območja shranjevanja razvijajo pod ugodnimi tržnimi pogoji, bi morala Komisija izvesti oceno, v kateri bi preučila razmerje med dejanskim povpraševanjem po zmogljivosti vbrizgavanja iz projektov zajemanja CO2 in glavno infrastrukturo, potrebno za transport CO2, ki se že uporablja ali naj bi začela obratovati do leta 2030, in obveznostmi glede zmogljivosti shranjevanja do leta 2030.

(46)

Odstopanja od obveznosti so bistveno orodje za preprečevanje nasedlih naložb v teh okoliščinah. Da bi omogočili učinkovito uporabo teh odstopanj, bi morale države članice in Komisija v celoti sodelovati z ustreznimi pooblaščenimi subjekti pri vsaki oceni potrebe po odstopanju, zlasti kadar pooblaščeni subjekt označi tako potrebo. Da bi dosegli cilj Unije glede zmogljivosti vbrizgavanja CO2, kadar na podlagi ocene Komisije odstopanje ni odobreno ali če zadevna država članica ni zaprosila za odstopanje, bosta Komisija in država članica sodelovali z ustreznimi pooblaščenimi subjekti, da bi pomagali pri reševanju ovir in preprek ter tako olajšali izpolnjevanje obveznosti.

(47)

Dodatna prizadevanja politike so bistvena za čezmejno načrtovanje infrastrukture. Dostopnost in povezljivost vseh oblik transporta CO2 imata ključno vlogo pri uvajanju projektov za tehnologije zajemanja in shranjevanja ogljika ter tehnologije zajemanja in uporabe ogljika. Taki načini zajemajo ladje, barže, vlake in tovornjake ter fiksne objekte za priključitev in privez, utekočinjanje, začasno shranjevanje in pretvornike CO2 zaradi nadaljnjega transporta po cevovodih in v namenskih načinih transporta.

(48)

Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da oblikujejo ali zagotovijo podporo pri ustanovitvi subjektov, katerih cilj je vzpostavitev omrežij za transport CO2, vključno z gradnjo infrastrukture ali zagotavljanjem plovil ali drugih prevoznih sredstev.

(49)

Zajemanje, shranjevanje in uporaba CO2 bodo neizogibno del razogljičene prihodnosti Unije, vključno z odvzemi. Potreben je dobro delujoč trg na ravni Unije za zajeti CO2, storitve vbrizgavanja CO2, storitve transporta CO2, in dejavnosti uporabe ogljika. Ta trg bi moral na ekonomsko najboljši način uresničevati nekatere cilje javne politike. Splošni cilj je trajnostno in stroškovno učinkovito razogljičenje industrije Unije z zagotavljanjem, da se lahko vse emisije CO2, ki jih ni mogoče zmanjšati s tehničnimi sredstvi ali kjer zmanjšanje teh emisij ni ekonomsko vzdržno, zajamejo in shranijo ali uporabijo, s čimer se preprečijo zapoznele emisije. Ta trg bi moral tudi zagotoviti, da je geološko shranjevanje zajetega CO2 varno, trajnostno in trajno ter da je zajeti CO2 na voljo za dejavnosti uporabe ogljika v skladu s podnebnimi cilji Unije. Delujoč trg za CO2 bi moral biti podprt tudi z mrežo infrastrukture za transport CO2 z minimalnim okoljskim odtisom, ki je dostopna udeležencem na trgu pod poštenimi, odprtimi in nediskriminatornimi pogoji. Trg bi moral biti skladen z okoljskimi standardi Unije.

(50)

Uporaba zajetega CO2 v nekaterih proizvodnih procesih lahko omogoči trajno shranjevanje CO2 ali prispeva k zmanjšanju odvisnosti Unije od fosilnih goriv. Zato bi bilo treba vse subjekte, vključene v vrednostno verigo dejavnosti vbrizgavanja CO2 iz te uredbe, spodbuditi, da razmislijo, ali je mogoče CO2, ki ga je treba shraniti, trajno shraniti v nove proizvode ali uporabiti v podporo ciljem Unije za zmanjšanje njene odvisnosti od fosilnih goriv.

(51)

Unija je pomagala zgraditi svetovni gospodarski sistem na podlagi odprte, pregledne in na pravilih temelječe trgovine, si prizadevala za spoštovanje in napredek socialnih standardov in standardov okoljske trajnostnosti ter standardov za podnebni prehod, tem vrednotam pa je v celoti zavezana. Unija želi z reformo Svetovne trgovinske organizacije (STO), vzpostavitvijo novih partnerstev ter bojem proti nepoštenim trgovinskim praksam in presežnim proizvodnim zmogljivostim zagotoviti enake konkurenčne pogoje za industrijo Unije, tudi z industrijskimi partnerstvi za neto ničelne tehnologije, ki zagotavljajo kakovostna delovna mesta za delavce.

(52)

Da bi Uniji zagotovili dostop do varne in trajnostne dobave z neto ničelnimi tehnologijami, ki so potrebne za zaščito odpornosti Unije in doseganje ciljev podnebne nevtralnosti, mora biti notranji trg ugodno okolje za inovacije na področju neto ničelnih tehnologij. Inovacije bodo ključne pri zagotavljanju konkurenčnosti Unije in čim hitrejšem doseganju neto ničelnih ciljev. Glede na hiter razvoj neto ničelnih tehnologij in pomembnih regulativnih smernic za zeleni prehod je za doseganje ciljev te uredbe izjemno pomembno, da se pri pripravi, pregledu in reviziji prava in političnih pobud Unije na področju inovacij, upoštevajo njihovi morebitni vplivi na inovacije, in sicer z uporabo načela inovativnosti.

(53)

Da bi upoštevali cilje te uredbe, bi Komisija lahko razmislila o morebitni posodobitvi poti prehoda, ki se razvijajo na podlagi sporočila Komisije iz maja 2021 in s pomočjo katerih bi lahko ugotovili, kje so možnosti za prehod in konkurenčnost industrije Unije in ozka grla, ali pa bi lahko pri vseh takih prihodnjih pobudah upoštevala to uredbo.

(54)

Unija mora kot del prvega stebra industrijskega načrta v okviru zelenega dogovora razviti in ohraniti industrijsko podlago za zagotavljanje rešitev neto ničelne tehnologije za zanesljivost svoje oskrbe z energijo, hkrati pa izpolniti tudi svoje cilje glede podnebne nevtralnosti. Za podporo temu cilju in za preprečitev odvisnosti pri dobavi z neto ničelnimi tehnologijami, ki bi upočasnila prizadevanja Unije za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov ali ogrozila zanesljivost oskrbe z energijo, bi morala ta uredba vsebovati določbe za spodbujanje povpraševanja po trajnostnih in odpornih neto ničelnih tehnologijah.

(55)

Uporaba minimalnih obveznih zahtev zagotavlja, da se vzvod javne porabe za večje povpraševanje po učinkovitejšem javnem naročanju za neto ničelne proizvode na področju okoljske trajnostnosti poveča na strukturiran način, ki ga lahko izvajajo javni naročniki in naročniki. Nekatere izjeme bi morale zagotoviti, da se javni naročniki in naročniki izognejo posebnim neželenim posledicam. Te izjeme se nanašajo na monopol, specifične primere nedelovanja trga ali okoliščine, v katerih bi se lahko javni naročniki ali naročniki soočili z nesorazmernimi stroški ali tehnično nezdružljivostjo. Javni naročniki in naročniki bi morali še naprej imeti možnost, da v dokumente v zvezi z oddajo javnega naročila vključijo dodatne minimalne zahteve, če so v skladu z direktivami 2014/23/EU (26), 2014/24/EU (27) ali 2014/25/EU (28) Evropskega parlamenta in Sveta ter veljavnim sektorskim pravom. Prav tako bi morali še naprej imeti možnost, da pod enakimi pogoji uporabijo tudi merila za oddajo javnega naročila pri določitvi ekonomsko najboljše ponudbe, kot so cena, stroški ali druga merila.

(56)

Za naročila gradenj in koncesije za gradnje, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, bi morali javni naročniki in naročniki izbrati enega ali več posebnih pogojev, zahtev ali pogodbenih obveznosti za pomoč pri doseganju več ciljev, kot so obravnavanje socialnih vidikov ali vidikov, povezanih z zaposlovanjem, da bi dosegli pozitiven socialni izid in po potrebi dejansko upoštevali pomisleke glede kibernetske varnosti ali pridobili zadostno zagotovilo, da bodo zadevni proizvodi dobavljeni pravočasno. Ti vidiki so pomembni tudi za krepitev odpornosti. Predvideti bi bilo treba tudi izjeme, ki se nanašajo na monopol, specifične primere nedelovanja trga ali okoliščine, v katerih bi se lahko javni naročniki ali naročniki soočili z nesorazmernimi stroški ali tehnično nezdružljivostjo.

(57)

V nekaterih primerih bi bilo treba v zvezi z nekaterimi tretjimi državami pozornost nameniti prispevku razpisa k odpornosti. Če Komisija ugotovi, da delež neto ničelne tehnologije ali njenih glavnih posebnih komponent s poreklom iz tretje države predstavlja več kot 50 % dobave te specifične tehnologije ali teh komponent v Uniji, bi bilo treba od javnih naročnikov in naročnikov zahtevati, da v dokumente v zvezi z oddajo javnega naročila vključijo več pogojev, da bi dosegli zadostno odpornost. Na ta način vrednost specifične neto ničelne tehnologije ali glavnih posebnih komponent specifične neto ničelne tehnologije, ki izvira iz zadevne tretje države, pod posebnimi pogoji ne bi smela presegati 50-odstotne omejitve. Poleg tega bi bilo treba uporabiti isti mehanizem, če Komisija ugotovi, da se je delež dobave teh proizvodov ali komponent s poreklom iz tretje države v Uniji dve zaporedni leti v povprečju povečal za vsaj 10 odstotnih točk in dosegel vsaj 40 % dobave v Uniji. To bo Uniji omogočilo, da učinkovito upošteva nastajanje odvisnosti. Za pogodbe zajete v Dodatku I Unije k Sporazumu Svetovne trgovinske organizacije o vladnih nabavah ali drugih ustreznih mednarodnih sporazumih, ki zavezujejo Unijo, javni naročniki in naročniki teh zahtev ne bi smeli uporabljati za neto ničelne tehnologije ali njihove glavne posebne komponente, ki izvirajo iz virov dobave, ki so podpisniki teh sporazumov.

(58)

V primeru neupoštevanja teh pogojev glede odpornosti bi morali javni naročniki in naročniki v njihovih dokumentih v zvezi z oddajo javnega naročila zahtevati tudi, da mora glavni izvajalec zadevnemu javnemu naročniku ali naročniku plačati sorazmerno pristojbino v višini vsaj 10 % vrednosti naročila specifičnih neto ničelnih tehnologij, da bi zagotovili skladnost z mehanizmom.

(59)

Države članice ne bi smele diskriminirati ali neupravičeno različno obravnavati ponudnika neto ničelnih tehnologij iz druge države članice. Ta obveznost odraža že obstoječo obveznost javnih naročnikov in naročnikov v skladu z direktivami 2014/23/EU, 2014/24/EU in 2014/25/EU, da gospodarske subjekte obravnavajo enako in nediskriminatorno ter da upoštevajo postopkovna pravila iz navedenih direktiv, da se zagotovi praktični učinek načel enake obravnave in nediskriminacije ter da so postopki javnega naročanja odprti za konkurenco.

(60)

Brez poseganja v pravo Unije, ki se uporablja za določeno tehnologijo, tudi na podlagi Uredbe (EU) 2024/1781 Evropskega parlamenta in Sveta (29) in Uredbo (EU) 2023/1542 Evropskega parlamenta in Sveta (30), in če v njih ni določeno drugače, bi morali imeti javni naročniki in naročniki možnost, da pri ocenjevanju okoljske trajnosti neto ničelnih rešitev, naročenih na podlagi te uredbe, upoštevajo različne elemente, ki imajo vpliv na podnebje in okolje.

(61)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti izvedbena pooblastila za določitev vodilnih načel za javne naročnike in naročnike za določitev tehničnih specifikacij, zahtev in pogojev za izvedbo javnega naročila v zvezi z okoljsko trajnostnostjo za javna naročila. To ne bi smelo posegati v pravo Unije, ki se uporablja za specifične tehnologije, tudi na podlagi Uredbe (EU) 2024/1781 in Uredbe (EU) 2023/1542.

(62)

Da bi v okviru postopka javnega naročanja ali dražbe upoštevali potrebo po podpori proizvodnji ali porabi energije iz obnovljivih virov in potrebo po diverzifikaciji virov dobave z neto ničelnimi tehnologijami, tako da ne bi obstajalo le nekaj virov dobave, in brez poseganja v mednarodne zaveze Unije, bi morala dobava šteti za nezadostno diverzificirano vsaj, kadar specifična ničelna tehnologija ali njene glavne posebne komponente, ki izvirajo iz ene tretje države in zagotavlja več kot 50 % te dobave v Uniji.

(63)

Da bi spodbujali odgovorno poslovno ravnanje ponudnikov, kibernetsko varnost in varnost podatkov uporabljenih tehnologij, projektov in z njimi povezanih infrastruktur ter celovito in pravočasno izvajanje projektov, bi morali javni organi, ki načrtujejo dražbe za uporabo energije iz obnovljivih virov, vključiti predizbirna merila, povezana z odgovornim poslovnim ravnanjem, kibernetsko varnostjo in varnostjo podatkov ter zmožnostjo celovitega in pravočasnega izvajanja projekta.

(64)

Da bi podprli cilj razvoja in ohranjanja industrijske podlage za zagotavljanje tehnologij za energijo iz obnovljivih virov, potrebnih za zagotovitev oskrbe Unije z energijo in preprečevanje odvisnosti od dobave s temi tehnologijami, ki bi upočasnile prizadevanja Unije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ali ogrozile zanesljivost oskrbe z energijo, bi morali javni organi, ki načrtujejo dražbe za uvajanje energije iz obnovljivih virov, izboljšati trajnostnost in odpornost dobave s temi tehnologijami v Uniji. Države članice bi morale oceniti prispevek dražb k trajnostnosti s preučitvijo okoljske trajnosti ponudb, njihovega prispevka k inovacijam in njihovega prispevka k povezovanju energetskega sistema. V ta namen bi morale imeti države članice možnost, da v zasnovo dražbe uvedejo predizbirna merila ali merila za dodelitev. Čeprav bi morali vsi projekti ponudnikov izpolnjevati predizbirna merila, da bi lahko sodelovali na dražbi, je cilj meril za dodelitev oceniti in razvrstiti različne projekte, ki sodelujejo na dražbi.

(65)

Javni organi, ki načrtujejo dražbe za uvajanje energije iz obnovljivih virov, lahko pri preučevanju okoljske trajnostnosti ponudb v obliki predizbirnih meril ali meril za dodelitev upoštevajo različne elemente, ki vplivajo na podnebje in okolje. Ti elementi bi lahko vključevali trajnost in zanesljivost rešitve, enostavnost popravila in vzdrževanja ter dostop do takih storitev, enostavnost posodobitve in prenovitve, enostavnost in kakovost recikliranja, uporabo snovi, porabo energije, vode in drugih virov v eni ali več fazah življenjskega cikla proizvoda, maso in prostornino proizvoda in embalaže, vključitev obnovljivih materialov, recikliranih ali rabljenih komponent, količino, lastnosti in razpoložljivost potrošnih materialov, potrebnih za pravilno uporabo in vzdrževanje, okoljski odtis proizvoda in vpliv njegovega življenjskega cikla na okolje; ogljični odtis proizvoda, izpust mikroplastike, emisije v zrak, vodo ali tla, izpuščene v eni ali več fazah življenjskega cikla proizvoda, količino nastalih odpadkov in pogoje uporabe.

(66)

Da bi podprli zasnovo in proizvodnjo bolj inovativnih in naprednih tehnologij za energijo iz obnovljivih virov, se lahko pri prispevku ponudb k trajnostnosti v obliki predizbirnih meril ali meril za dodelitev upošteva prispevek k inovacijam z določitvijo predizbirnih meril ali meril za dodelitev, ki spodbujajo uporabo popolnoma novih rešitev ali izboljšanje primerljivih najsodobnejših rešitev.

(67)

Da bi podprli vključevanje energije iz obnovljivih virov v energetski sistem Unije in njene koristi za stroškovno učinkovito razogljičenje, se lahko pri prispevku ponudb k trajnostnosti upošteva prispevek k povezovanju energetskega sistema, na primer s shranjevanjem energije, odvečno toploto in predelavo hladu ter proizvodnjo vodika iz obnovljivih virov.

(68)

Da bi izboljšali odpornost dobave z neto ničelnimi tehnologijami za energijo iz obnovljivih virov in preprečili pretirano odvisnost od držav z visoko koncentracijo dobave v Uniji, bi morali javni organi s predizbirnimi merili ali z merili za dodelitev preučiti prispevek različnih projektov, ki sodelujejo na dražbah za uvajanje energije iz obnovljivih virov, k odpornosti in pri tem upoštevati potrebe po diverzifikaciji dobave s tehnologijami za energijo iz obnovljivih virov, brez poseganja v mednarodne zaveze Unije. Javni organi bi morali pri uporabi merila odpornosti upoštevati, da bi bilo treba dobavo šteti za nezadostno diverzificirano, vsaj kadar več kot 50 % povpraševanja v Uniji po specifični neto ničelni tehnologiji ali njenih glavnih posebnih komponentah izvira iz ene same tretje države.

(69)

Kadar se uporablja kot merilo za dodelitev, ponderiranje meril za prispevek ponudbe k trajnostnosti in odpornosti v zvezi z dražbami za uvajanje energije iz obnovljivih virov ne posega v možnost organov, ki te dražbe načrtujejo, da določijo višji prag za merila v zvezi z okoljsko trajnostnostjo, inovacijami in povezovanjem energetskega sistema, če je to združljivo s katero koli omejitvijo za necenovna merila, določena v skladu s pravili o državni pomoči. V vsakem primeru bi morala uporaba teh meril ter njihove minimalne in skupne teže na dražbah zagotoviti, da dražbe ostanejo konkurenčne in skladne s členoma 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

(70)

Da bi izboljšali dobavo Unije s tehnologijami energije iz obnovljivih virov in do leta 2030 dosegli skupne letne referenčne potrebe po proizvodnji v Uniji, bi bilo treba v tej uredbi določiti poseben delež količine, prodane na dražbi, za katero se uporabljajo necenovna merila. Komisija bi morala ta delež oceniti vsaki dve leti, da bi določila vpliv necenovnih meril na razvoj letne proizvodnje tehnologij za energijo iz obnovljivih virov v Uniji in uporabo energije iz obnovljivih virov, vključno z njihovim finančnim učinkom in vplivom na hitrost uvajanja, pri čemer bi bilo treba upoštevati tudi izvedljivost in jasnost sistema za razvijalce projektov. Če ocene pokažejo, da uporaba meril odpornosti in trajnostnosti pozitivno prispeva k zanesljivosti dobave Unije z neto ničelnimi tehnologijami, zlasti s povečanjem proizvodne zmogljivosti za tehnologije za energijo iz obnovljivih virov v Uniji, in ne ovira bistveno doseganja ciljev za energijo iz obnovljivih virov iz Direktive (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (31), vključno z uvedbo v vsaki državi članici, bi bilo treba uporabo navedenih določb postopoma povečati. Za vsak korak bi bilo treba izvesti oceno učinka, da bi zagotovili, da večji deleži še naprej pozitivno prispevajo k zanesljivosti dobave s tehnologijami za energijo iz obnovljivih virov in da te koristi prevladajo nad učinki na stroške in hitrost uvajanja energije iz obnovljivih virov. Pri določanju deleža količine, prodane na dražbi, bi si bilo treba prizadevati, če je to primerno in izvedljivo, za postopno splošno povečanje, da bi prispevali k doseganju splošnih ciljev te uredbe in dosegli 50 % do konca leta 2029.

(71)

Uporaba meril odpornosti in trajnostnosti bi lahko zelo različno vplivala na države članice glede na njihove cilje za uvajanje energije iz obnovljivih virov in nacionalne strategije za razogljičenje. Zato bi morala Komisija pri ocenjevanju učinka teh meril na uvajanje energije iz obnovljivih virov preučiti skupni finančni vpliv in učinke na uvajanje v Uniji ter učinek na države članice in druge ustrezne deležnike, vključno z gospodinjstvi in podjetji. Da bi Komisija ugotovila učinek na uvajanje energije iz obnovljivih virov in upoštevala praktične izkušnje z uporabo necenovnih meril, bi se morala v okviru svoje ocene na strukturiran in pregleden način posvetovati z nacionalnimi organi, ki izvajajo dražbe.

(72)

Merila za dražbe bi lahko prekomerno obremenila predlagatelje projektov na področju energije iz obnovljivih virov z majhnimi zmogljivostmi. Da bi omejili vpliv te uredbe na dražbe za podporo projektom z največjo zmogljivostjo 10 megavatov, bi morale imeti države članice možnost, da te dražbe izključijo iz izračuna skupne količine zmogljivosti, prodane na leto.

(73)

Kadar je na dražbah, za katere se uporabljajo predizbirna merila ter merila odpornosti in trajnostnosti, premalo ponudb, se uvajanje energije iz obnovljivih virov ne bi smelo upočasniti z obveznostjo držav članic, da ta merila uporabljajo za delež dražbene količine, za katerega je bilo premalo ponudb. Države članice bi zato morale imeti možnost, da iz zahtev za dražbe izključijo delež dražbene količine, za katerega je bilo premalo ponudb. Za dražbo se šteje, da je ponudba premajhna, če ponudbe, predložene za to dražbo, zajemajo količino, ki je manjša od skupne količine zmogljivosti, prodane na dražbi.

(74)

Za namene vzpostavitve programov v korist gospodinjstev, podjetij ali potrošnikov, ki spodbujajo nakup proizvodov neto ničelne tehnologije, in brez poseganja v mednarodne zaveze Unije se dobava šteje za nezadostno diverzificirano, kadar en sam vir dobavlja več kot 50 % vsega povpraševanja po določeni neto ničelni tehnologiji v Uniji. Da bi zagotovili dosledno uporabo, bi morala Komisija objaviti letni seznam, ki se začne na dan začetka uporabe te uredbe, o porazdelitvi porekla končnih proizvodov neto ničelne tehnologije, ki spadajo v to kategorijo, razčlenjen po deležu dobave Unije s poreklom iz različnih virov v zadnjem letu, za katero so podatki na voljo.

(75)

S Sklepom Sveta 2014/115/EU (32) je bila med drugim odobrena sprememba Sporazuma o vladnih nabavah. Cilj Sporazuma o vladnih nabavah je vzpostaviti večstranski okvir uravnoteženih pravic in obveznosti glede javnih naročil, da bi dosegli liberalizacijo in rast svetovne trgovine. Za naročila, ki jih zajemajo Dodatek I Unije k Sporazumu o vladnih nabavah in tudi drugi ustrezni mednarodni sporazumi, ki zavezujejo Unijo, vključno s sporazumi o prosti trgovini in členom III:8(a) Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994, za javna naročila, ki jih izvajajo vladne agencije v zvezi z nakupom proizvodov z namenom nadaljnje prodaje na trgu ali uporabe v proizvodnji blaga za prodajo na trgu, javni naročniki in naročniki ne bi smeli uporabiti zahtev glede odpornosti za ničelne tehnologije ali njihove glavne posebne komponente, ki izvirajo iz virov dobave, ki so podpisniki teh sporazumov.

(76)

Uporaba določb o odpornosti v postopkih javnega naročanja na podlagi te uredbe ne bi smela posegati v člen 25 Direktive 2014/24/EU ter člena 43 in 85 Direktive 2014/25/EU in v skladu s sporočilom Komisije z dne 24. julija 2019 z naslovom „Smernice o udeležbi ponudnikov in blaga tretje države na trgu javnih naročil EU“. Podobno bi bilo treba določbe o javnem naročanju še naprej uporabljati za gradnje, blago in storitve, za katere se uporablja ta uredba, vključno s členom 67(4) Direktive 2014/24/EU in vsemi izvedbenimi ukrepi, ki izhajajo iz Uredbe(EU) 2024/1781.

(77)

Da bi omejili upravno breme, ki izhaja iz potrebe po upoštevanju zahtev v zvezi s prispevkom ponudbe k trajnostnosti in odpornosti, zlasti za manjše javne kupce in za naročila nižje vrednosti, ki nimajo pomembnega učinka na trgu, bi bilo treba uporabo ustreznih določb te uredbe odložiti za dve leti za javne kupce, ki niso osrednji nabavni organi, in za naročila z vrednostjo, nižjo od 25 milijonov EUR.

(78)

Za namene uporabe določb v zvezi s postopki javnega naročanja na podlagi te uredbe bi morali javni naročniki in naročniki, kadar je proizvod zajet v delegirani akt, sprejet na podlagi Uredbe (EU) 2017/1369 Evropskega parlamenta in Sveta (33), kupovati le proizvode, ki so skladni z obveznostjo iz člena 7(2) navedene uredbe.

(79)

Gospodinjstva, podjetja in končni potrošniki so bistven del povpraševanja Unije po končnih proizvodih neto ničelne tehnologije, javni programi podpore, namenjeni spodbujanju gospodinjstev k nakupu takih proizvodov, zlasti ranljivih gospodinjstev in potrošnikov z nizkimi in nižjimi srednjimi dohodki, pa so pomembno orodje za pospešitev zelenega prehoda. Države članice bi morale na primer v okviru pobude za strešne solarne panele, napovedane v sporočilu Komisije z dne 18. maja 2022, vzpostaviti nacionalne programe za podporo množičnemu nameščanju strešnih sončnih panelov. Komisija je v načrtu REPowerEU pozvala države članice, naj v celoti izkoristijo podporne ukrepe, ki spodbujajo prehod na toplotne črpalke. Taki programi podpore, ki jih države članice vzpostavijo na nacionalni ravni ali lokalni ali regionalni organi na lokalni ravni, bi prav tako morali prispevati k izboljšanju trajnostnosti in odpornosti neto ničelnih tehnologij Unije. Javni organi bi morali na primer upravičencem zagotoviti višje finančno nadomestilo za nakup končnih proizvodov neto ničelne tehnologije, ki bodo bolj prispevali k odpornosti Unije. Javni organi lahko upravičenost shem pogojujejo s prispevkom k trajnostnosti in odpornosti. Pri tem se naj države članice upoštevajo dostopnost sistema za državljane, ki živijo v energetski revščini. Javni organi bi morali zagotoviti, da so njihovi programi odprti, pregledni in nediskriminatorni, tako da bodo prispevali k večjemu povpraševanju po proizvodih neto ničelne tehnologije v Uniji. Javni organi bi morali tudi omejiti dodatno finančno nadomestilo za take proizvode, da se ne bi upočasnilo uvajanje neto ničelnih tehnologij v Uniji. Države članice bi morale za povečanje učinkovitosti takih programov zagotoviti, da imajo potrošniki in proizvajalci neto ničelnih tehnologij enostaven dostop do informacij na brezplačnem spletišču. Uporaba prispevka k trajnostnosti in odpornosti s strani javnih organov v programih, namenjenih potrošnikom ali gospodinjstvom, ne bi smela posegati v pravila o državni pomoči in pravila STO o subvencijah.

(80)

Pri oblikovanju programov za gospodinjstva, podjetja ali potrošnike, ki spodbujajo nakup končnih proizvodov neto ničelne tehnologije, bi morali države članice, regionalni ali lokalni organi, osebe javnega prava ali združenja enega ali več takih organov oziroma ene ali več takih oseb javnega prava zagotoviti upoštevanje mednarodnih zavez Unije, tudi z zagotavljanjem, da taki programi ne dosežejo obsega, ki ima resne posledice za interes članic STO.

(81)

Komisija bi morala imeti tudi možnost, da pomaga državam članicam pri oblikovanju programov, namenjenih gospodinjstvom, podjetjem in potrošnikom, da bi se ustvarile sinergije in izmenjevale najboljše prakse. Tudi platforma za neto ničelne tehnologije v Evropi (v nadaljnjem besedilu: platforma) bi morala imeti pomembno vlogo pri pospeševanju uresničevanja prispevka držav članic in javnih organov k trajnostnosti in odpornosti v njihovih praksah v zvezi s postopki javnega naročanja in dražb. Komisija bi morala po posvetovanju s platformo sprejeti izvedbeni akt, v katerem bi določila merila za ocenjevanje prispevka k odpornosti in trajnostnosti. V tem aktu bi bilo treba posebno pozornost nameniti malim in srednjim podjetjem (MSP), ki bi morala imeti pošteno možnost za sodelovanje na velikem trgu javnih naročil. Zagotoviti bi moral tudi, da se zahteve glede trajnostnosti in odpornosti uporabljajo na način, ki zagotavlja pošteno in enakopravno konkurenco med udeleženci na trgu, ne glede na njihovo lastniško strukturo.

(82)

Za zagotovitev, da bodo postopki javnega naročanja in dražbe za uvajanje obnovljivih virov energije resnično prispevali k odpornosti Unije, morajo biti te dejavnosti za industrijo predvidljive. Da bi industrija lahko pravočasno prilagodila svojo proizvodnjo, bi morali javni naročniki in naročniki trg vnaprej obvestiti o svojih ocenjenih potrebah po javnem naročanju proizvodov neto ničelne tehnologije.

(83)

Poleg ukrepov, usmerjenih v javno povpraševanje in povpraševanje gospodinjstev, bi lahko v Uniji razmislili o ukrepih za lažjo uvedbo neto ničelnih tehnologij v industrijske vrednostne verige Unije, pri čemer bi bila posebna pozornost namenjena MSP, zlasti z olajšanjem povezave med ponudbo in povpraševanjem industrije.

(84)

Kot je navedeno v sporočilu o industrijskem načrtu v okviru zelenega dogovora za neto ničelno dobo, so tržni deleži industrije Unije pod velikim pritiskom zaradi subvencij v tretjih državah, ki spodkopavajo enake konkurenčne pogoje. Te razmere za Unijo predstavljajo konkurenčni izziv, da ohrani in razvije lastno industrijo, hkrati pa ustvarjajo potrebo po hitrem in ambicioznem odzivu glede posodobitve svojega pravnega okvira.

(85)

Cilj Unije je, da zmanjša strateško odvisnost od tretjih držav na področju neto ničelnih tehnologij, zato je ključno, da se z javnimi podpornimi mehanizmi, kot so postopki javnega naročanja in dražbe, ta odvisnost ne povečuje. Po potrebi in kadar je to ustrezno, bi bilo torej treba določiti upravičene omejitve deleža proizvodov v dobavnih pogodbah, ki izvirajo iz tretjih držav, če je Komisija odločila, da so izpolnjeni pogoji v zvezi z odpornostjo, določeni v tej uredbi. Poleg tega bi si bilo treba prizadevati za učinkovito odpravo nepoštenih subvencij iz tretjih držav, ki spodkopavajo enake konkurenčne pogoje, na primer z uporabo vseh mogočih ukrepov iz uredb (EU) 2022/1031 (34) in (EU) 2022/2560 (35) Evropskega parlamenta in Sveta.

(86)

Dostop do javnega in zasebnega financiranja je ključen za zagotavljanje odprte strateške avtonomije Unije ter za vzpostavitev trdne in konkurenčne proizvodne baze za neto ničelne tehnologije in njihove dobavne verige po vsej Uniji. Večina naložb, potrebnih za doseganje ciljev evropskega zelenega dogovora, bo izhajala iz zasebnega kapitala, ki ga bosta privabila tako potencial rasti neto ničelnega ekosistema kot stabilen in ambiciozen okvir politike. Dobro delujoči, močni in povezani kapitalski trgi bodo tako bistveni za zbiranje in usmerjanje sredstev, potrebnih za zeleni prehod in projekte za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij. Hiter napredek v smeri unije kapitalskih trgov je tako potreben, da bi Unija dosegla svoje neto ničelne cilje. Tudi agenda za trajnostno financiranje (in kombinirano financiranje) ima ključno vlogo pri povečanju naložb v neto ničelne tehnologije vzdolž vrednostnih verig, ob hkratnem zagotavljanju konkurenčnosti sektorja. Kot je navedeno v delovnem dokumentu služb Komisije, ki je priložen tej uredbi, so za obdobje 2023–2030 potrebne naložbe v višini približno 92 milijard EUR, v razponu med približno 52 milijardami EUR in 119 milijardami EUR, odvisno od različnih scenarijev, zaradi česar bi se pojavile potrebe po javnem financiranju v višini od 16 do 18 milijard EUR. Glede na to, da se pri tej oceni upošteva le šest posebnih tehnologij, je dejanska potreba po naložbah verjetno precej višja.

(87)

Zasebne naložbe podjetij in finančnih vlagateljev so bistvenega pomena. Kadar zgolj zasebne naložbe ne zadostujejo, bi bila za učinkovito uvedbo projektov za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij morda potrebna javna podpora, na primer v obliki jamstev, posojil ali naložb lastniškega kapitala in navideznega lastniškega kapitala, pri čemer bi se bilo treba izogibati izkrivljanju na notranjem trgu. Kadar je ta javna podpora v obliki državne pomoči, bi morala imeti taka pomoč spodbujevalen učinek ter biti potrebna, ciljno usmerjena, začasna, ustrezna in sorazmerna, pri čemer je treba ohraniti konkurenco in kohezijo na notranjem trgu. Obstoječe smernice o državni pomoči, ki so bile pred kratkim temeljito revidirane v skladu s cilji dvojnega prehoda, zagotavljajo velike možnosti za podpiranje naložb za projekte na področju uporabe te uredbe, a pod določenimi pogoji. Države članice imajo lahko pomembno vlogo pri lajšanju dostopa do financiranja za projekte za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij, in sicer z obravnavo nedelovanja trga s ciljno usmerjeno in začasno podporo v obliki državne pomoči. Cilj začasnega okvira za krizne razmere in prehod, sprejetega 9. marca 2023, je zagotoviti enake konkurenčne pogoje na notranjem trgu, zlasti v tistih sektorjih, v katerih je bilo ugotovljeno tveganje preselitve v tretjo državo, in sorazmernost zneskov pomoči. Državam članicam omogoča vzpostavitev ukrepov za podporo novim naložbam v proizvodne obrate v opredeljenih neto ničelnih sektorjih, vključno z davčnimi ugodnostmi. Dovoljeni znesek pomoči je mogoče prilagoditi z višjo intenzivnostjo pomoči in zgornjimi mejami zneska pomoči, če se naložba izvaja na območjih, ki prejemajo pomoč, da bi se prispevalo k cilju zbliževanja med državami članicami in regijami. Da ne bi prišlo do drobljenja notranjega trga, je treba zagotoviti ustrezne pogoje za preverjanje, ali obstajajo konkretna tveganja preusmeritve naložbe izven EGP in da ni tveganja preselitve znotraj EGP. Da bi mobilizirali nacionalna sredstva za ta namen, bi morale države članice v skladu s členom 10(3) Direktive 2003/87/ES porabiti 25 % prihodkov sistema ETS, ki jih letno zberejo z dražbami sistema ETS.

(88)

Vsaka dodatna uporaba državne pomoči bi morala biti ciljno usmerjena, začasna in skladna s cilji politike Unije, kot sta evropski zeleni dogovor in steber. Tako financiranje ne bi smelo povzročiti dodatnih razlik med državami članicami v skladu s politiko konkurence in kohezijsko politiko Unije.

(89)

Z javno podporo bi bilo treba sorazmerno reševati specifične primere ugotovljenega nedelovanja trga ali neoptimalnih naložbenih okoliščin, ukrepi pa ne bi smeli podvajati ali izrivati zasebnega financiranja ali izkrivljati konkurence na notranjem trgu. Ukrepi bi morali imeti jasno dodano vrednost za Unijo. Javne naložbe so lahko usmerjene predvsem v potrebne naložbe v infrastrukturo, spodbujanje inovacij in nadgradnjo prelomnih tehnologij.

(90)

Več programov financiranja Unije, kot so mehanizem za okrevanje in odpornost, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/241 Evropskega parlamenta in Sveta (36), InvestEU, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/523 Evropskega parlamenta in Sveta (37), programi kohezijske politike ali sklad za inovacije, vzpostavljen na podlagi Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (38), je prav tako na voljo za financiranje naložb v projekte za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij. Poleg tega bo STEP pripomogla k boljšemu usmerjanju obstoječih sredstev Unije v kritične naložbe, s katerimi naj bi podprli razvoj ali proizvodnjo kritičnih tehnologij, tudi čistih tehnologij.

(91)

Z Uredbo (EU) 2023/435 (39) je državam članicam na voljo dodatnih 20 milijard EUR nepovratne podpore za spodbujanje energetske učinkovitosti in nadomestitev fosilnih goriv, med drugim s projekti Unije za neto ničelno industrijo. Kot je poudarjeno v smernicah Komisije o poglavjih REPowerEU, naj bi države članice v poglavja REPowerEU v svojih načrtih za okrevanje in odpornost vključile ukrepe za podporo naložbam v proizvodnjo neto ničelnih tehnologij in industrijskim inovacijam, v skladu z Uredbo (EU) 2021/241 Evropskega parlamenta in Sveta (40).

(92)

InvestEU je vodilni program Unije za spodbujanje naložb, zlasti v zeleni in digitalni prehod, z zagotavljanjem financiranja in tehnične pomoči, na primer z mehanizmi mešanega financiranja. Tak pristop prispeva k privabljanju dodatnega javnega in zasebnega kapitala. Poleg tega naj države članice prispevajo k oddelku InvestEU za države članice za podporo finančnim produktom, ki so na voljo za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij, brez poseganja v pravila o državni pomoči, ki se uporabljajo.

(93)

Države članice lahko zagotovijo podporo iz programov kohezijske politike v skladu z Uredbo (EU) 2021/1060 Evropskega parlamenta in Sveta (41), da bi spodbudile začetek izvajanja neto ničelnih strateških projektov in projektov za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij v vseh regijah, zlasti v manj razvitih regijah, regijah v prehodu in na ozemljih skladov za pravični prehod, z naložbenimi svežnji za infrastrukturo, produktivne naložbe v inovacije, proizvodno zmogljivost za MSP, storitve ter ukrep usposabljanja in izpopolnjevanja, vključno s podporo za krepitev zmogljivosti javnih organov in predlagateljev. Instrument za tehnično podporo, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/240 Evropskega parlamenta in Sveta (42), lahko državam članicam in regijam pomaga pri pripravi neto ničelnih strategij za rast, izboljšanju poslovnega okolja, zmanjšanju birokracije in pospeševanju izdajanja dovoljenj. Države članice naj bi spodbujale trajnostnost neto ničelnih projektov z vključitvijo teh naložb v vrednostne verige Unije, predvsem na podlagi medregionalnih in čezmejnih mrež za sodelovanje. O sprejetju takih ukrepov bi bilo treba razmisliti zlasti v zvezi z dolinami.

(94)

Sklad za inovacije prav tako zagotavlja zelo obetaven in stroškovno učinkovit način za podporo povečanju proizvodnje in uvajanja tehnologij čistega vodika in drugih neto ničelnih tehnologij v Uniji, s čimer se krepi suverenost Unije na področju ključnih tehnologij za podnebno ukrepanje in energetsko varnost.

(95)

Da bi premagali omejitve sedanjih razdrobljenih javnih in zasebnih naložbenih prizadevanj ter pospešili povezovanje in donosnost naložb, bi morale Komisija in države članice bolje usklajevati obstoječe programe financiranja na ravni Unije in nacionalni ravni in ustvarjati sinergije med njimi ter se bolje uskladiti in sodelovati z industrijo in ključnimi deležniki iz zasebnega sektorja. Platforma ima ključno vlogo pri oblikovanju celovitega pregleda razpoložljivih in ustreznih priložnosti financiranja ter pri obravnavi posameznih potreb po financiranju neto ničelnih strateških projektov. Da bi spodbudili proizvodnjo neto ničelnih tehnologij v Uniji, se lahko v okviru platforme razpravlja o tem, kako bi lahko obravnavali financiranje, regulativni okvir ter jamstva za naložbe in lokacijo.

(96)

Poleg tega bi bilo treba zaradi pomena projektov za proizvodnjo neto ničelnih tehnologij in neto ničelnih strateških projektov za oskrbo Unije z energijo nekatere upravne omejitve delno odpraviti ali poenostaviti za pospešitev izvajanja takih projektov.

(97)

Vesoljski podatki in storitve, ki jih omogoča vesoljski program Unije, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/696 Evropskega parlamenta in Sveta (43), zlasti Copernicus, se, kolikor je to mogoče, uporabljajo za zagotavljanje informacij o geologiji, biologiji, ekologiji in socialno-ekonomskem razvoju ter razpoložljivosti virov za okoljske presoje in dovoljenja. Taki podatki in storitve ter zlasti zmogljivost programa Copernicus za spremljanje in preverjanje antropogenih emisij CO2 so pomembni za oceno učinkov industrijskih projektov in ponorov antropogenih emisij CO2 na koncentracije in tokove toplogrednih plinov na svetovni ravni.

(98)

Komisija bi morala v skladu s členom 10(1) Uredbe (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (44) od ene ali več evropskih organizacij za standardizacijo zahtevati pripravo evropskih standardov v podporo ciljem te uredbe.

(99)

Vodikove doline z industrijsko končno uporabo imajo pomembno vlogo pri razogljičenju energetsko intenzivnih industrij. Načrt REPowerEU določa cilj podvojitve števila vodikovih dolin v Uniji. Za izpolnitev tega cilja bi morale države članice pospešiti izdajanje dovoljenj, razmisliti o vzpostavitvi regulativnih peskovnikov za neto ničelne tehnologije in prednostno obravnavati dostop do financiranja. Za okrepitev odpornosti neto ničelne industrije bi morale države članice zagotoviti medsebojne povezave vodikovih dolin prek meja Unije. Industrijske naprave, ki proizvajajo lastno energijo in lahko pozitivno prispevajo k proizvodnji električne energije, bi bilo treba s poenostavitvijo regulativnih zahtev spodbuditi, naj prispevajo v pametno električno omrežje kot proizvajalci energije.

(100)

Regulativni peskovniki za neto ničelne tehnologije so lahko pomembno orodje za spodbujanje inovacij na področju neto ničelnih tehnologij in regulativnega učenja. Inovacije je treba omogočiti s prostori za eksperimentiranje, saj je treba znanstvene rezultate preskusiti v nadzorovanem resničnem okolju. Regulativne peskovnike za neto ničelne tehnologije bi bilo treba uvesti, da bi v nadzorovanem resničnem okolju in časovno omejeno testirali inovativne neto ničelne tehnologije ali druge inovativne tehnologije, ki bi lahko omogočile prehod na podnebno nevtralno in čisto gospodarstvo ter zmanjšale strateške odvisnosti, s čimer bi izboljšali regulativno učenje ter morebitno povečanje in širše uvajanje. Ustrezno je najti ravnovesje med pravno varnostjo za udeležence regulativnih peskovnikov za neto ničelne tehnologije in doseganjem ciljev prava Unije. Države članice bi morale imeti možnost, da v nacionalnem pravu določijo odstopanja od regulativnih peskovnikov za neto ničelne tehnologije, pri čemer morajo zagotoviti skladnost s pravom Unije in bistvenimi zahtevami za neto ničelne tehnologije, določenimi v nacionalnem pravu. Komisija je leta 2023 objavila smernice o regulativnih peskovnikih, kot je bilo napovedano v novem evropskem programu za inovacije, da bi države članice podprla pri pripravi regulativnih peskovnikov za neto ničelne tehnologije. Te inovativne tehnologije bi se lahko sčasoma izkazale za bistvene za doseganje cilja Unije glede podnebne nevtralnosti ter za zagotovitev zanesljivosti oskrbe in odpornosti energetskega sistema Unije.

(101)

Strateški načrt Unije za energetsko tehnologijo (v nadaljnjem besedilu: načrt SET), ki ga je Komisija revidirala v sporočilu z dne 20. oktobra 2023, podpira razvoj čistih, učinkovitih in stroškovno konkurenčnih energetskih tehnologij z usklajevanjem in sodelovanjem pri raziskavah in inovacijah na področju čiste energije, pri čemer združuje evropsko industrijo, raziskovalne organizacije in vladne predstavnike držav iz načrta SET (45). Z revizijo načrta SET naj bi bili strateški cilji izvirnega načrta SET usklajeni z evropskim zelenim dogovorom, načrtom REPowerEU in industrijskim načrtom v okviru zelenega dogovora za neto ničelno dobo, zlasti s to uredbo. Spodbujal naj bi enoten pristop k doseganju evropskih ciljev glede razogljičenja, podpiranju evropskih neto ničelnih tehnologij ter oblikovanju trajnostne in odporne energetske prihodnosti. Načrt SET ima strukturiran učinek na skupne ukrepe na področju raziskav in inovacij, saj jim pomaga hitreje in učinkoviteje doseči skupne energetskoraziskovalne in tehnološke cilje. Načrt SET je kot primer uspešnega medsektorskega sodelovanja v Uniji prispeval k uskladitvi raziskovalnih in inovacijskih prizadevanj ter spodbujanju sodelujočih držav, da nacionalna javna sredstva namenijo za podpiranje skupno dogovorjenih raziskovalnih in inovacijskih prednostnih nalog v okviru partnerstva za prehod na čisto energijo in partnerstva za spodbujanje urbanega prehoda v sklopu programa Obzorje Evropa, vzpostavljenega z Uredbo (EU) 2021/695 Evropskega parlamenta in Sveta (46). Načrt SET ima osrednjo vlogo pri izvajanju razsežnosti raziskav, inovacij in konkurenčnosti energetske unije ter nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov. Vendar je bil od svojega začetka leta 2007 neuradni forum. Ta uredba daje zagon krepitvi povezave med evropskimi inovacijami ter proizvodnjo novih inovativnih tehnologij.

(102)

Potrebni so dodatni usposobljeni delavci, da bi omogočili zeleni in digitalni prehod ter trajnostno rast in konkurenčnost Unije, povečanje dobavnih verig industrij neto ničelnih tehnologij Unije ter ohranjanje kakovostnih delovnih mest v Uniji. To pomeni, da so potrebne velike naložbe v prekvalifikacijo in izpopolnjevanje, tudi na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Energetski prehod bo zahteval precejšnje povečanje števila usposobljenih delavcev v številnih sektorjih, vključno z obnovljivo energijo, shranjevanjem energije in surovinami, ter ima velik potencial za ustvarjanje kakovostnih delovnih mest. Že samo potrebe po spretnostih v podsektorju vodikovih gorivnih celic v proizvodnji so v načrtu SET ocenjene na 180 000 usposobljenih delavcev, tehnikov in inženirjev do leta 2030. V sektorju fotovoltaične sončne energije bo samo za proizvodnjo potrebnih do 66 000 delovnih mest. Zato je izredno pomembno, da so delovna mesta na področju neto ničelnih tehnologij privlačna in dostopna, odpraviti pa je treba tudi sedanjo neskladnost med spretnostmi delavcev in potrebami podjetij.

(103)

Ker okrepitev proizvodne zmogljivosti za ključne neto ničelne tehnologije v Uniji ne bo mogoča brez številčne usposobljene delovne sile, je treba uvesti ukrepe za spodbujanje vključevanja in aktivacije več ljudi na trg dela, zlasti žensk, mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo (NEET), ljudi z migrantskim ozadjem, starejših in invalidov. Poleg tega bi morali med njimi biti delavci iz tretjih držav, saj Unija privabi le majhen delež kvalificiranih migrantov. V skladu s cilji priporočila Sveta o zagotavljanju pravičnega prehoda na podnebno nevtralnost je pomembna tudi posebna podpora za prehajanje med delovnimi mesti za delavce v sektorjih, ki se opuščajo in so v upadu. To pomeni vlaganja v spretnosti za vse, hkrati pa tudi ciljno usmerjen pristop k ranljivim skupinam in regijam v prehodu. Končni cilj bi moral biti ustvarjanje kakovostnih delovnih mest v Uniji, ki so potrebna za neto ničelne tehnologije, v skladu s cilji za zaposlovanje in usposabljanje iz stebra, vključno s poštenimi in ustreznimi plačami, izboljšanjem življenjskih in delovnih pogojev ter zagotavljanjem varnih in zdravih delovnih mestih ter pravico do kakovostnega vseživljenjskega učenja. Premajhna ponudba spretnosti in delovne sile je lahko tudi posledica neprivlačnih delovnih mest in slabih delovnih pogojev. Izboljšanje kakovosti delovnih mest v sektorjih in podjetjih s slabimi delovnimi pogoji je zato pomemben dejavnik za privabljanje delavcev. Na podlagi in ob popolnem upoštevanju obstoječih pobud, kot so evropski pakt za spretnosti, dejavnosti na ravni EU za zbiranje podatkov o spretnostih ter pripravo napovedi o njih, kar na primer izvajata Evropski center za razvoj poklicnega usposabljanja (Cedefop) in Evropski organ za delo, ter načrti za sektorsko sodelovanje na področju spretnosti, je cilj mobilizirati vse akterje, da bi zagotovili relevantnost in povečali vpis v programe usposabljanja, vključno z organi držav članic, tudi na regionalni in lokalni ravni, izvajalci izobraževanja in usposabljanja, socialnimi partnerji in industrijo, zlasti MSP, pa tudi vse vrste univerz, da bi določili potrebe po spretnostih, razvoj programov izobraževanja in usposabljanja ter njihovo obširno hitro in operativno uvedbo. V zvezi s tem imajo neto ničelni strateški projekti ključno vlogo. Države članice in Komisija bi morale zagotoviti ustrezno finančno podporo, vključno z uporabo možnosti proračuna Unije z instrumenti, kot so ESS+, InvestEU, Sklad za pravični prehod, Obzorje Evropa, Evropski sklad za regionalni razvoj, mehanizem za okrevanje in odpornost, sklad za modernizacijo, vzpostavljen na podlagi člena 10d Direktive 2003/87/ES, načrt REPowerEU, program Enotni trg in STEP. Finančna podpora bi morala vključevati semenski kapital, ki ga mora zagotoviti Komisija, za ustanovitev evropskih akademij za neto ničelno industrijo (v nadaljnjem besedilu: akademije) ter omogočanje njihovega delovanja, da bi postale finančno vzdržne tri leta po ustanovitvi, tudi s prejemanjem finančnih prispevkov iz zasebnega sektorja.

(104)

Akademije bi morale biti ustanovljene, da bi pripravile programe, vsebino in gradiva za izobraževanje in usposabljanje ter dokazila, da je učni program razvila ena od akademij, za izpopolnjevanje in prekvalifikacijo vseh delovno sposobnih ljudi, potrebnih za vrednostne verige ključnih neto ničelnih tehnologij, ter te programe, vsebino in gradiva v prostovoljno uporabo ponuditi ustreznim izvajalcem izobraževanja in usposabljanja in drugim akterjem, ki v državah članicah izvajajo izpopolnjevanje in prekvalifikacijo. Akademije bi morale imeti podporno vlogo, pri čemer bi morale v celoti spoštovati odgovornost držav članic za vsebino poučevanja in organizacijo izobraževalnih sistemov ter vsebino in organizacijo poklicnega usposabljanja. Akademije bi morale pri tem z odzivanjem na kritično pomanjkanje spretnosti prispevati k dolgoročnemu cilju sočasne ponovne industrializacije in razogljičenja Unije ter s povečanjem njene inovativnosti in proizvodne sposobnosti prispevati tudi k njeni odprti strateški avtonomiji in zadostiti potrebi po neto ničelnih tehnologijah, ustvarjenih v Uniji. Ustanovljene bi morale biti na podlagi ocene glede pomanjkanja spretnosti v industrijah neto ničelnih tehnologij, ključnih za industrijsko preobrazbo in razogljičenje, ki jo z uporabo obstoječih in objektivnih študij pripravi Komisija. Vsaka akademija bi morala pripraviti akcijski načrt z mejniki in cilji, tudi glede števila učečih se na podlagi ocene o pomanjkanju spretnosti.

(105)

Akademije bi morale spodbujati poučevanje prečnih spretnosti, ki olajšujejo poklicno mobilnost, skupaj z drugimi potrebnimi spretnostmi. Njihove učne vsebine bi morale biti na voljo v različnih jezikih, da bi lahko do učnih programov dostopalo čim več učečih se. Zagotavljati bi morale usposabljanje na vseh ravneh spretnosti, kolikor je to potrebno, da bi bile tako namenjene vsem stopnjam izobrazbe in kvalifikacij vzdolž vrednostne verige v zadevnih sektorjih. Izvajalci izobraževanja in usposabljanja v državah članicah lahko vsebine in gradiva za izobraževanje in usposabljanje, ki jih razvijejo akademije, dopolnijo z dodatnimi ustreznimi informacijami, ki so pripravljene na ravni države članice in, na primer, upoštevajo nacionalno pravo o delavskih in socialnih pravicah, veljavne kolektivne pogodbe ali ozemeljske ali sektorske zahteve, pri čemer po potrebi sodelujejo socialni in ekonomski partnerji. Učne vsebine bi morale biti namenjene tudi zaposlenim v nacionalnih in lokalnih upravah, zlasti odgovorne za izdajanje dovoljenj, oceno učinka in predpise o novih tehnologijah, s čimer bi prispevali h krepitvi zmogljivosti med nacionalnimi upravami in zmanjšanju razlik med državami članicami.

(106)

Akademije bodo za podporo preglednosti in prenosljivosti spretnosti ter mobilnosti delavcev pripravile dokazila, po potrebi vključno z mikrodokazili, ki bodo zajemala učne dosežke, in spodbujale njihovo uvajanje pri izvajalcih izobraževanja in usposabljanja. Dokazila, ki jih pripravijo akademije, lahko v državah članicah izdajo izvajalci izobraževanja in usposabljanja ali organi, pristojni za podeljevanje, če je bil program izobraževanja in usposabljanja, ki so ga pripravile akademije, uspešno zaključen. Dokazila bi bilo treba izdajati v obliki evropskih digitalnih dokazil za učenje ter jih vključiti v Europass in, kjer je ustrezno in mogoče, v nacionalna ogrodja kvalifikacij. Mreža evropskih služb za zaposlovanje (EURES), ki delavcem in delodajalcem po vsej Uniji zagotavljajo informacije, nasvete, zaposlitev ali posredovanje, lahko imajo pomembno vlogo pri objavljanju prostih delovnih mest na področju neto ničelnih tehnologij ter po potrebi uvajanju evropskih poklicnih profilov.

(107)

Platforma bi morala pomagati pri usmerjanju dela akademij, poskrbeti, da njihova vsebina obravnava pomanjkanje spretnosti, ugotovljeno v oceni Komisije, ter zagotoviti splošni pregled. Države članice bi morale zagotoviti, da bo lahko imenovani nacionalni predstavnik povezoval ustrezna nacionalna ministrstva in pristojne organe držav članic, pa tudi nacionalne socialne partnerje in predstavnike industrije. Platforma bi morala spremljati napredek, ki ga dosežejo različne akademije, analizirati temeljne vzroke za pomanjkanje spretnosti ter ugotoviti, v kolikšni meri uvedba programov akademij za usposabljanje odpravlja pomanjkanje spretnosti v industrijah neto ničelnih tehnologij in dopolnjuje obstoječe možnosti usposabljanja na področju neto ničelnih tehnologij v državah članicah. Poročati bi morala o uvajanju učnih programov, med drugim v poročilu o napredku, ki se predloži vsaka tri leta po ustanovitvi vsake od akademij in v katerem je navedeno število učečih se, udeleženih v programih akademij, razčlenjeno po industrijskih sektorjih, spolu, starosti ter ravneh izobraževanja in kvalifikacij.

(108)

Ker v pravu Unije ni posebnih določb, ki bi uvajale minimalne zahteve glede usposabljanja za dostop do reguliranega poklica ali za njegovo opravljanje, je v pristojnosti držav članic, da se odločijo, ali in kako bodo regulirale poklic. Vendar nacionalna pravila, ki urejajo dostop do opravljanja reguliranih poklicev, ne bi smela neutemeljeno ali nesorazmerno ovirati uresničevanja temeljnih pravic. Pristojnost za reguliranje dostopa do poklica je treba izvajati v okviru načel nediskriminacije in sorazmernosti v skladu z Direktivo (EU) 2018/958 Evropskega parlamenta in Sveta (47). Države članice bi morale pri svoji oceni upoštevati vse škodljive učinke, ki jih lahko ima regulacija poklicev na razpoložljivost spretnosti v neto ničelni industriji, in si čim bolj prizadevati za omejitev regulacije na teh področjih.

(109)

Kadar države članice odločijo, da so učni programi, ki jih pripravijo akademije, enakovredni posebnim kvalifikacijam, ki so v državi članici gostiteljici potrebne za dostop do reguliranih dejavnosti v okviru poklica, ki je posebej zanimiv za neto ničelno industrijo v tej državi članici, bi morale države članice v zvezi z dostopom do reguliranega poklica in da bi olajšale mobilnost v poklicih neto ničelne industrije, ta dokazila obravnavati kot zadosten dokaz o formalnih kvalifikacijah v skladu s členom 11 Direktive 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta (48).

(110)

Prispevek neto ničelnih tehnologij k ciljem Unije glede razogljičenja se lahko udejanji le, kadar se te tehnologije uvajajo. Do neke mere bodo verjetno uvedene v zasebnih gospodinjstvih, vendar bo večina razogljičenja verjetno izhajala iz industrijskih procesov. Da bodo naložbe za tako razogljičenje izvedene v Uniji, kar je bistveno za kakovostna delovna mesta in blaginjo v Uniji ter za izpolnjevanje ciljev Unije glede razogljičenja, mora ta uredba prispevati k izboljšanju naložbenega okolja za industrijo v Uniji.

(111)

Na ravni Unije bi bilo treba vzpostaviti platformo, ki bi jo sestavljale države članice, predsedovala pa bi ji Komisija. Platforma lahko svetuje in pomaga Komisiji in državam članicam glede posebnih vprašanj ter predstavlja referenčni organ, v katerem Komisija in države članice usklajujejo svoje ukrepe in si lažje izmenjujejo informacije o vprašanjih, povezanih s to uredbo. Platforma bi poleg tega morala izvajati naloge iz te uredbe, zlasti v zvezi z izdajanjem dovoljenj, vključno z enotnimi kontaktnimi točkami, neto ničelnimi strateškimi projekti, usklajevanjem financiranja, dostopom do trgov, spretnostmi, regulativnimi peskovniki za neto ničelne tehnologije, ter pomočjo Komisiji pri ocenjevanju izvedljivosti in sorazmernosti predlaganja ukrepov, če Komisija sklene, da splošni cilji te uredbe verjetno ne bodo doseženi. Po potrebi lahko platforma oblikuje stalne ali začasne podskupine ter povabi tretje strani, kot so strokovnjaki ali predstavniki neto ničelnih industrij.

(112)

Kadar je to ustrezno in koristno, bi si morala platforma prizadevati za tesno sodelovanje z drugimi ustreznimi pobudami, platformami in skupinami Komisije, da bi poiskali sinergije, si izmenjevali strokovno znanje in informacije ter spodbujali vključevanje deležnikov, hkrati pa preprečevali podvajanje in prekrivanje. Platforma bo sodelovala z obstoječimi industrijskimi zavezništvi Unije in tako prispevala k njihovemu delu z vključevanjem držav članic. Ključna zavezništva za sodelovanje s platformo so evropsko zavezništvo za baterije, evropsko zavezništvo industrije za fotovoltaiko, evropsko zavezništvo za čisti vodik, zavezništvo za brezemisijsko letalstvo, industrijsko zavezništvo za procesorje in polprevodniške tehnologije ter industrijsko zavezništvo za vrednostne verige obnovljivih in nizkoogljičnih goriv. Tudi sektorji, ki trenutno niso zastopani v industrijskih zavezništvih, imajo koristi od strukturiranega okvira, ki ga zagotavlja platforma. V zvezi z neto ničelnimi strateškimi partnerstvi je predvideno tesno sodelovanje z odborom za kritične surovine, kjer je to ustrezno.

(113)

Zlasti je pomembno zmanjšati regulativno in upravno breme ter vzpostaviti ustrezen regulativni okvir, da se bodo industrije lahko učinkovito prilagodile podnebnemu in energetskemu prehodu. Zato bi si morala Unija prizadevati, da do leta 2030 znatno zmanjša splošno regulativno breme za industrijo, zlasti za dajanje novega izdelka na notranji trg. Ta prizadevanja bi morala potekati zlasti v okviru boljšega pravnega urejanja ter brez poseganja v okoljske in delovne standarde Unije. Komisija bi morala platformo obveščati o razvoju regulativnega in upravnega bremena za industrije neto ničelnih tehnologij v Uniji na podlagi poročila Evropske komisije z dne 24. oktobra 2023 z naslovom „Napredek na področju konkurenčnosti tehnologij za čisto energijo“ in njene letne študije bremena za leto 2022. Da bi olajšali prizadevanja institucij Unije za čim manjše regulativno breme za industrije neto ničelnih tehnologij, se s to uredbo ustanovi Znanstvena svetovalna skupina za regulativno breme za neto ničelne industrije (v nadaljnjem besedilu: znanstvena svetovalna skupina). Znanstvena svetovalna skupina bi morala pripravljati znanstveno utemeljene nasvete o vplivu regulativnega bremena v Uniji na neto ničelne industrije ter pri tem za oceno učinka regulativnih bremen uporabljati znanstveno utemeljeno metodologijo in po potrebi upoštevati zbirko orodij za boljše pravno urejanje. Delo znanstvene svetovalne skupine ne posega v pristojnosti institucij Unije.

(114)

V Uredbi (EU) 2018/1999 je določeno, da morajo države članice predložiti posodobljene osnutke svojih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov za obdobje 2021–2030. Kot je poudarjeno v smernicah Komisije državam članicam za te posodobitve, bi bilo treba v posodobljenih načrtih opisati cilje in politike držav članic za olajšanje širitve projektov proizvodnje komercialno dostopnih energetsko učinkovitih in nizkoogljičnih tehnologij, opreme in komponent na njihovem ozemlju. V načrtih bi morali biti opisani tudi cilji in politike držav članic v zvezi z doseganjem takega povečanja s prizadevanji za diverzifikacijo v tretjih državah ter v zvezi z omogočanjem industrijam, da trajno zajemajo, prevažajo in shranjujejo emisije CO2 na geoloških območjih shranjevanja. Ti načrti bi morali biti podlaga za ugotavljanje potrebe po neto ničelnih tehnologijah. Upoštevajoč to uredbo bi morale države članice pri pripravi svojih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov dolgoročno razmišljati o splošni konkurenčnosti ter raziskavah in inovacijah na področju neto ničelnih industrij.

(115)

Komisija je v industrijskem načrtu v okviru zelenega dogovora za neto ničelno dobo napovedala, da namerava skleniti industrijska partnerstva za neto ničelne tehnologije, ki bodo zajemala neto ničelne tehnologije, ter tako okrepila prizadevanja za skupno delovanje s partnerji, zavezanimi Pariškemu sporazumu. Sodelovanje v okviru takih partnerstev bo verjetno spodbujalo sprejetje neto ničelnih tehnologij na svetovni ravni ter podpiralo partnerstva med Unijo in tretjimi državami, ki se vzajemno krepijo, vključno s trajnostnimi naložbami in tehnično pomočjo. Industrijska partnerstva za neto ničelne tehnologije bi morala biti vzajemno koristna za Unijo in njene partnerje ter bi morala prispevati k doseganju svetovnih podnebnih ciljev. Ta partnerstva lahko prispevajo tudi k diverzifikaciji in odpornosti dobave Unije z neto ničelnimi tehnologijami in njihovimi komponentami ter izboljšanju izmenjave informacij med Unijo in njenimi partnerji o razvoju neto ničelnih tehnologij ter podpirajo neto ničelne industrije Unije pri dostopu do globalnega trga s čisto energijo, hkrati pa tudi nastajajoče industrije na področju tehnologij čiste energije v tretjih državah z jasnimi sorazmernimi prednostmi. Komisija in države članice lahko v okviru platforme usklajujejo industrijska partnerstva za neto ničelne tehnologije ter razpravljajo o obstoječih relevantnih partnerstvih in postopkih, kot so zelena partnerstva, energetski dialogi in druge oblike obstoječih dvostranskih pogodbenih dogovorov, in morebitnih sinergijah z ustreznimi dvostranskimi sporazumi držav članic s tretjimi državami.

(116)

Unija bi si morala prizadevati za diverzifikacijo in pospeševanje mednarodne trgovine in naložb v neto ničelne tehnologije ter v ta namen vzpostavljati partnerstva, ki se vzajemno krepijo, in hkrati spodbujati visoke socialne, delovne in okoljske standarde na svetovni ravni. To bi moralo potekati v tesnem sodelovanju in partnerstvu s podobno mislečimi državami v okviru obstoječih sporazumov ali novih strateških dogovorov. Podobno bi bilo treba zasledovati močnejše mednarodno sodelovanje pri raziskovalnih in inovacijskih prizadevanjih, da bi razvili in uvedli neto ničelne tehnologije, ter pri tem tesno sodelovati s partnerskimi državami na odprt in uravnotežen način in na podlagi vzajemnosti in skupnih interesov.

(117)

Da bi ugotovili, kje so morebitna tveganja pri dobavi v zvezi z neto ničelnimi tehnologijami, in jih zmanjšali, bi moralo biti mogoče neprekinjeno spremljati kazalnike, povezane s tržnimi trendi, proizvodnimi zmogljivostmi, inovacijami, zaposlovanjem in spretnostmi, časom izdaje dovoljenj za neto ničelne tehnologije in zmogljivostmi vbrizgavanja CO2. Vendar trenutno ni na voljo dovolj visokokakovostnih podatkov za spremljanje teh kazalnikov. Za naloge, predvidene v tej uredbi, so potrebni kakovostni podatki, zato bi morala Komisija pri svojem spremljanju prednostno razvrstiti neto ničelne tehnologije na podlagi njihovega pomena v Uniji ter si hkrati prizadevati za večjo razpoložljivost zadevnih podatkov. Komisija bo tudi tesno sodelovala s statističnim uradom Unije Eurostat, da bi določila skupne kode za neto ničelne tehnologije, potrebne za visokokakovostno dolgoročno poročanje in statistiko.

(118)

Kadar se s to uredbo na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU, je zlasti pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (49). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(119)

Če kateri koli ukrep, predviden s to uredbo, pomeni državno pomoč, določbe o takih ukrepih ne posegajo v uporabo členov 107 in 108 PDEU.

(120)

Ker cilja te uredbe države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ali učinka ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenega cilja –