(1)

Zahteve glede poročanja o trajnostnosti imajo ključno vlogo pri zagotavljanju preglednosti trga in zagotavljanju, da so podjetja odgovorna za svoj vpliv na ljudi in okolje. Da bi te zahteve izpolnjevale svoj namen in da bi se omejilo upravno breme, jih je treba racionalizirati.

(2)

Direktiva 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3) določa, da mora Komisija do 30. junija 2024 z delegiranimi akti sprejeti standarde poročanja o trajnostnosti, ki bodo, poleg informacij, ki jih morajo podjetja že zagotoviti na podlagi Delegirane uredbe Komisije (EU) 2023/2772 (4), določali informacije, o katerih morajo podjetja poročati glede zadev v zvezi s trajnostnostjo in področij poročanja, ki so specifična za sektor, v katerem posluje podjetje.

(3)

Da bi zmanjšali breme poročanja za podjetja, kot je navedeno v sporočilu Komisije z dne 16. marca 2023 z naslovom „Dolgoročna konkurenčnost EU: pogled v obdobje po letu 2030“, bi moralo biti podjetjem dovoljeno, da se najprej osredotočijo na izvajanje zahtev glede poročanja o trajnostnosti iz Delegirane uredbe (EU) 2023/2772. Zato bi bilo treba rok za sprejetje delegiranih aktov, ki vsebujejo standarde poročanja o trajnostnosti, ki določajo informacije, o katerih morajo podjetja poročati glede zadev v zvezi s trajnostnostjo in področji poročanja, ki so specifična za sektor, v katerem posluje podjetje, iz Direktive 2013/34/EU, odložiti za dve leti. Vendar ta odlog Komisiji ne bi smel preprečiti, da bi delegirane akte, ki vsebujejo sektorske standarde poročanja o trajnostnosti objavila pred iztekom dveletnega obdobja, in prizadevati bi si morala, da bo delegirane akte, ki vsebujejo osem sektorskih standardov poročanja o trajnostnosti sprejela takoj, ko je vsak od njih pripravljen.

(4)

Podjetja v istem sektorju so pogosto izpostavljena podobnim tveganjem glede trajnostnosti in pogosto podobno vplivajo na družbo in okolje. Primerjave med podjetji v istem sektorju so še posebej koristne za vlagatelje in druge uporabnike informacij o trajnostnosti. Standardi poročanja o trajnostnosti bi morali zato določati informacije, ki bi jih morala razkriti podjetja v vseh sektorjih, in informacije, ki bi jih morala podjetja razkriti glede na sektor, v katerem poslujejo. Sektorski standardi poročanja o trajnostnosti so zlasti pomembni v sektorjih, povezanih z velikimi tveganji glede trajnostnosti ali vplivi na področju okolja, človekovih pravic in upravljanja, vključno s sektorji, naštetimi v oddelkih A, B (vključno z nafto, plinom, rudarjenjem in premogom) do H, K in L Priloge I k Uredbi (ES) št. 1893/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (5), ter relevantnimi dejavnostmi znotraj teh sektorjev. Komisija bi morala pri sprejemanju delegiranih aktov, ki vsebujejo sektorske standarde poročanja o trajnostnosti zagotoviti, da bodo informacije, ki jih določajo ti standardi poročanja o trajnostnosti, sorazmerne z obsegom tveganj in vplivov, povezanih z zadevami v zvezi s trajnostnostjo, ki so značilni za posamezni sektor, ter ob tem upoštevati, da so v nekaterih sektorjih tveganja in vplivi večji kot v teh drugih sektorjih. Komisija bi morala upoštevati tudi to, da vse dejavnosti v določenem sektorju niso nujno povezane z velikimi tveganji ali vplivi glede trajnostnosti. Za podjetja, ki delujejo v sektorjih, ki so še posebej odvisni od naravnih virov, bi sektorski standardi poročanja o trajnostnosti zahtevali razkritje vplivov, povezanih z naravo, na biotsko raznovrstnost in ekosisteme ter tveganj zanje.

(5)

Direktiva 2013/34/EU od Komisije tudi zahteva, da do 30. junija 2024 sprejme delegirani akt, s katerim določi standarde poročanja o trajnostnosti, ki se uporabljajo za razkrivanje informacij o trajnostnosti v zvezi s podjetji iz tretjih držav, katerih čisti prihodek presega 150 milijonov EUR v Uniji in imajo bodisi odvisna podjetja v Uniji, ki so velika podjetja ali mala in srednja podjetja z vrednostnimi papirji, sprejetimi v trgovanje na reguliranih trgih Unije, bodisi podružnice v Uniji s čistim prihodkom nad 40 milijonov EUR. Ta zahteva glede poročanja za nekatera podjetja iz tretjih držav se uporablja šele od poslovnega leta 2028. Ker bo rok za sprejetje delegiranih aktov, ki vsebujejo standarde poročanja o trajnostnosti, ki določajo informacije, o katerih morajo podjetja poročati glede zadev v zvezi s trajnostnostjo in področji poročanja, ki so specifična za sektor, v katerem posluje podjetje, preložen za dve leti, bi bilo treba za dve leti preložiti tudi rok za sprejetje standardov poročanja o trajnostnosti za nekatera podjetja iz tretjih držav.

(6)

Zaradi spodbujanja demokratičnega nadzora, spremljanja in preglednosti bi se morala Komisija glede razvoja standardov poročanja o trajnostnosti vsaj enkrat letno posvetovati z Evropskim parlamentom in izvesti skupno posvetovanje s strokovno skupino držav članic za financiranje trajnostne rasti in računovodskim regulativnim odborom, in sicer o delovnem programu EFRAG. Glede razvoja standardov poročanja o trajnostnosti bi moral delovni program EFRAG vključevati informacije o načrtovanju, prednostni razvrstitvi in rokih za prihodnje osnutke standardov in druge rezultate.

(7)

Direktivo 2013/34/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti. Ker spremembe uvedene s to direktivo o spremembi zadevajo specifičen element pooblastila za sprejemanje delegiranih aktov, podeljenega Komisiji, državam članicam ni treba prenesti sprememb, v primeru, da se v nacionalni zakonodaji sklicujejo zgolj na pooblastilo –

(1)

člen 29b(1) se spremeni:

(2)

v členu 40b se datum „30. junija 2024“ nadomesti s „30. junija 2026“.