PRILOGA

1.   UVOD

Te smernice državam članicam pomagajo razlagati člene 8, 9, in 10 Direktive (EU) 2023/1791 pri njegovem prenosu v nacionalno zakonodajo. V njih je poudarek na novih elementih Direktive (EU) 2023/1791 in tako dopolnjujejo Prilogo k Priporočilu (EU) 2019/1658, ki se še naprej uporablja.

Ne glede na to je zavezujoča razlaga zakonodaje Unije v izključni pristojnosti Sodišča Evropske unije.

2.   Pravni okvir in okvir politike

Členi 8, 9 in 10 Direktive (EU) 2023/1791 so tesno povezani med seboj, saj morajo države članice doseganje zahtevane količine skupnega prihranka energije pri končni porabi, kot je določeno v členu 8, zagotoviti bodisi z vzpostavitvijo sistemov obveznosti energetske učinkovitosti v skladu s členom 9 bodisi z izvajanjem alternativnih ukrepov politike v skladu s členom 10 bodisi obojega.

Poleg tega so členi 8, 9 in 10 Direktive (EU) 2023/1791 še nadalje povezani z naslednjimi členi Direktive (EU) 2023/1791:

—	člen 2: opredelitev pomembnih pojmov, kot je „energetska revščina“;

—	člen 4: izvajanje obveznosti prihranka energije bo prispevalo k doseganju nacionalnih prispevkov držav članic k skupnim ciljem povečanja energetske učinkovitosti do leta 2030;

—

člen 24: obveznost držav članic, da ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti in s tem povezane ukrepe za varstvo potrošnikov ali informiranje prednostno izvajajo pri ljudeh, ki jih je prizadela energetska revščina, ranljivih odjemalcih, ljudeh iz gospodinjstev z nizkimi dohodki in, če je ustrezno, ljudeh, ki živijo v socialnih stanovanjih, da bi ublažile energetsko revščino;

—	člen 30(14): države članice lahko zavezancem omogočijo, da svoje obveznosti, določene v členu 8(1) in (4), izpolnijo tako, da v nacionalni sklad za energetsko učinkovitost vsako leto prispevajo znesek, ki je enak znesku naložb, potrebnih za izpolnitev teh obveznosti;

—	Priloga V: skupne metode in načela za izračun učinka sistemov obveznosti energetske učinkovitosti ali drugih ukrepov politike iz člena 8, 9 in 10 ter člena 30(14).

3.   Opredelitve pojmov iz Direktive (EU) 2023/1791

Pri razlagi členov 8, 9 in 10 Direktive (EU) 2023/1791 ter Priloge V k navedeni direktivi so najpomembnejše naslednje opredelitve pojmov iz člena 2 Direktive (EU) 2023/1791:

(a)	„poraba končne energije“ (člen 2, točka (6));

(b)	„prihranki energije“ (člen 2, točka 9);

(c)	„zavezanec“ (člen 2, točka (19));

(d)	„udeležena stran“ (člen 2, točka 21));

(e)	„ukrep politike“ (člen 2, točka 23);

(f)	„posamezni ukrep“ (člen 2, točka (24)).

V zvezi z Direktivo (EU) 2023/1791 je pomembno poudariti, da je bila opredelitev pojma „poraba končne energije“ revidirana, kar bi lahko vplivalo na izvajanje določb členov 8, 9 in 10 ter Priloge V. Več informacij je v oddelku 4.2 te priloge.

4.   Spremenjene obveznosti iz člena 8 Direktive (EU) 2023/1791

4.1   Spremembe ravni in izračuna zahtevane količine skupnega prihranka energije pri končni porabi (člen 8(1), točka (b), Direktive (EU) 2023/1791)

Ta oddelek je dopolnilo oddelka 2.1 Priloge k Priporočilu (EU) 2019/1658.

Raven skupnega prihranka energije pri končni porabi se zviša, vendar postopek izračuna ostaja enak:

—	prvi korak je izračun izhodiščne porabe energije kot povprečne letne porabe končne energije v letih 2016, 2017 in 2018 (glej oddelek 4.2 te priloge o posledicah sprememb opredelitve pojma „poraba končne energije“ v Direktivi (EU) 2023/1791);

—	v drugem koraku se stopnje novih letnih prihrankov uporabijo za izhodiščno porabo energije, pri čemer se ti prihranki v obdobju obveznosti seštevajo. V Direktivi (EU) 2023/1791 so te stopnje od leta 2024 revidirane, kot je pojasnjeno v oddelkih 4.1.1, 4.1.2 in 4.1.3 te priloge.

Od obdobja 2031–2040 bo morda potreben tretji korak, če stopnja prihrankov energije, zahtevanih v prejšnjem obdobju (glej oddelek 4.1.4), ne bo dosežena ali če bo presežena.

4.1.1   Najnižje stopnje novih letnih prihrankov energije

Z Direktivo (EU) 2023/1791 so se zvišale stopnje novih letnih prihrankov energije, ki se od leta 2024 naprej zahtevajo pri izračunu količine skupnega prihranka, določenega za obdobje 2021–2030 v členu 8(1), točka (b), Direktive (EU) 2023/1791. Te stopnje so prikazane v tabeli 1 te priloge.

Države članice lahko uporabijo drugačen pristop izračuna v skladu s členom 8(1), četrti pododstavek, če je izračunani znesek skupnega prihranka za celotno obdobje obveznosti, ki traja od leta 2021 do leta 2030, vsaj enakovreden tistemu, ki se izračuna po formuli, navedeni v nadaljevanju. Če se države članice odločijo za uporabo drugačnega pristopa izračuna, morajo to sporočiti Komisiji v posodobitvah svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov, v nadaljnjih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih ali z dvostransko komunikacijo.

Tabela 1

Najnižje stopnje novih letnih prihrankov energije, ki jih zahteva obveznost prihranka energije

2021	2022	2023	2024	2025	2026	2027	2028	2029	2030
0,8  %	0,8  %	0,8  %	1,3  %	1,3  %	1,5  %	1,5  %	1,9  %	1,9  %	1,9  %
Opombe: — Nove stopnje, ki se uporabljajo od leta 2024, so v krepkem tisku. — Za Ciper in Malto se uporabljajo posebne stopnje (glej oddelek 4.1.2).

Tabela 2

Stopnje za izračun zahtevane količine skupnega prihranka energije pri končni porabi za obdobje 2021–2030

Stopnja letnih prihrankov, doseženih v letu: Stopnja novih letnih prihrankov zaradi ukrepov, izvedenih v letu:	2021	2022	2023	2024	2025	2026	2027	2028	2029	2030
2021	0,8  %	0,8  %	0,8  %	0,8  %	0,8  %	0,8  %	0,8  %	0,8  %	0,8  %	0,8  %
2022		0,8  %	0,8  %	0,8  %	0,8  %	0,8  %	0,8  %	0,8  %	0,8  %	0,8  %
2023			0,8  %	0,8  %	0,8  %	0,8  %	0,8  %	0,8  %	0,8  %	0,8  %
2024				1,3  %	1,3  %	1,3  %	1,3  %	1,3  %	1,3  %	1,3  %
2025					1,3  %	1,3  %	1,3  %	1,3  %	1,3  %	1,3  %
2026						1,5  %	1,5  %	1,5  %	1,5  %	1,5  %
2027							1,5  %	1,5  %	1,5  %	1,5  %
2028								1,9  %	1,9  %	1,9  %
2029									1,9  %	1,9  %
2030										1,9  %
Enakovredne stopnje skupnih letnih prihrankov v vsakem letu	0,8  %	1,6  %	2,4  %	3,7  %	5,0  %	6,5  %	8,0  %	9,9  %	11,8  %	13,7  %
Opombe: — Revidirane stopnje so v krepkem tisku (te revidirane stopnje se uporabljajo za posodobljeno izhodiščno vrednost, glej oddelek 4.2 o posledicah spremembe opredelitve pojma „poraba končne energije“). — Za Ciper in Malto se uporabljajo posebne stopnje (glej oddelek 4.1.2). — Vsaka vrstica ustreza najnižji stopnji novih letnih prihrankov energije zaradi ukrepov, izvedenih v danem letu, ob predpostavki, da je življenjska doba teh prihrankov energije vsaj do konca obdobja. — Vsak stolpec ustreza najnižji stopnji letnih prihrankov energije, ki jo je treba doseči v danem letu. — V zadnji vrstici so navedene enakovredne stopnje skupnih letnih prihrankov v vsakem letu, ko se seštejejo stopnje, uporabljene za izračun zahtevanega zneska skupnega prihranka v obdobju 2021–2030. To je poenostavitev, pri kateri ni upoštevana sprememba izhodiščne vrednosti od leta 2024 (glej oddelek 4.2).

4.1.2   Odstopanje za Ciper in Malto

Malta in Ciper naj bi v obdobju 2024–2030 z odstopanjem dosegla vsaj najnižjo stopnjo v višini 0,45 % novih letnih prihrankov. Za ti dve državi članici je odstopanje veljalo že v Direktivi 2012/27/EU z najnižjo stopnjo novih letnih prihrankov v višini 0,24 %. Stopnja 0,24 % se ohrani samo za podobdobje 2021–2023. Komisija Malti in Cipru za posodobitev zahtev glede skupnih prihrankov energije priporoča uporabo naslednje formule:

Skupni prihranki energije (2021–2030) (Malta in Ciper)	=	0,24 % x „stara“ izhodiščna vrednost x 27	+	0,45 % x „nova“ izhodiščna vrednost x 28
Opomba: glej oddelek 4.2 te priloge, v katerem je pojasnjena sprememba izhodiščne vrednosti od leta 2024.

Ciper in Malta lahko uporabita drugačen pristop izračuna, če je izračunani znesek skupnega prihranka za celotno obdobje obveznosti, ki traja od leta 2021 do leta 2030, vsaj enakovreden tistemu, ki se izračuna po zgoraj navedeni formuli.

4.1.3   Stopnje novih letnih prihrankov energije v obdobju po letu 2030

Člen 8(1), peti pododstavek, Direktive (EU) 2023/1791 določa, da morajo države članice še naprej dosegati nov letni prihranek v skladu s stopnjo prihranka iz člena 8(1), točka (b)(iv), tj. 1,9 %, v desetletnih obdobjih po letu 2030. Komisija opozarja, da bodo skupni prihranki energije, zahtevani za obdobje 2031 do 2040, enaki za vse države članice:

skupni prihranki energije (2031–2040) = 1,9 % x izhodiščna vrednost x 55 = izhodišče x 1,045

4.1.4   Prenos morebitnih primanjkljajev ali presežkov iz prejšnjega obdobja

Da bi se prihranek energije upošteval v obdobju obveznosti, je treba v tem obdobju začeti izvajati posamezen ukrep, ki pa lahko zagotovi prihranek energije le do konca istega obdobja obveznosti.

Vendar člen 8(13), prvi pododstavek, določa, da država članica, če do konca obdobja obveznosti ne doseže zahtevanih skupnih prihrankov energije pri končni porabi, preostale prihranke energije doseže do konca naslednjega obdobja obveznosti.

Ne glede na kakršne koli pravne posledice nedoseganja obveznosti se preostali prihranki energije prištejejo količini prihrankov energije, ki se zahtevajo v naslednjem obdobju obveznosti. V primeru nezadostnega doseganja v obdobju [n – 1] je treba količino skupnih prihrankov energije, ki se zahteva za naslednje obdobje [n], izračunati na naslednji način:

Prilagojeni skupni prihranki energije (obdobje [n])

= skupni prihranki energije (obdobje [n]) + preostali prihranki energije (obdobje [n-1])

Člen 8(13), drugi pododstavek, določa, da sme država članica, če do konca vsakega obdobja obveznosti preseže zahtevane skupne prihranke energije pri končni porabi, prenesti upravičeno količino največ 10 % takšnega presežka v naslednje obdobje obveznosti, ne da bi se zato povečala zaveza glede cilja. Po mnenju Komisije je to v praksi mogoče doseči tako, da se upravičeni znesek, ki se prenese, odšteje od zahtevane količine skupnih prihrankov energije v naslednjem obdobju. Količino skupnih prihrankov energije, ki se zahteva za naslednje obdobje [n], je mogoče izračunati na naslednji način:

Prilagojeni skupni prihranki energije (obdobje [n])

= skupni prihranki energije (obdobje [n]) – upravičeni presežek prihrankov energije (obdobje [n-1])

4.2   Posledice sprememb opredelitve pojma „poraba končne energije“

Opredelitev pojma „poraba končne energije“ iz člena 2, točka 6, Direktive (EU) 2023/1791 se spremeni (glej tudi Priporočilo Komisije (EU) 2023/xxx z dne xxx 2023 o prenosu člena 4 prenovljene direktive o energetski učinkovitosti). Spremembe pojasnjujejo, da:

—	energija, dobavljena za prevoz, vključuje porabo energije v mednarodnem letalskem prometu;

—	obseg porabe končne energije izrecno vključuje energijo, ki se dobavlja gozdarstvu in ribištvu (prej sta bila implicitno vključena v druge sektorje končne porabe);

—	to področje uporabe izključuje porabo energije v mednarodnih pomorskih skladiščih in energijo okolice (poleg izključitve dobave sektorju za pretvorbo energije in energetskemu sektorju, ki sta že navedena v opredelitvi pojma v členu 2, točka 3, Direktive 2012/27/EU).

Ta sprememba opredelitve pojma vpliva na izhodiščno porabo energije, tj. povprečno letno porabo končne energije v letih 2016, 2017 in 2018. Države članice morajo to novo opredelitev pojma uporabiti pri izračunu skupnih prihrankov energije, ki se zahtevajo za podobdobje 2024–2030.

To pomeni, da je treba za izračun skupnih prihrankov energije za obdobji 2021–2023 in 2024–2030 uporabiti različni izhodiščni vrednosti, kot je prikazano v spodnji formuli:

Skupni prihranki energije v obdobju 2021–2030

=

0,8 % x izhodiščna vrednost na podlagi stare opredelitve porabe končne energije x 27

+

1,3 % x izhodiščna vrednost na podlagi nove opredelitve porabe končne energije x 13 + 1,5 % x izhodiščna vrednost na podlagi nove opredelitve porabe končne energije x 9 + 1,9 % x izhodiščna vrednost na podlagi nove opredelitve porabe končne energije x 6

4.3   Zahteva za upoštevanje in spodbujanje vloge skupnosti na področju energije iz obnovljivih virov in energetskih skupnosti državljanov (člen 8(3) Direktive (EU) 2023/1791)

Države članice lahko najdejo koristne vire o energetskih skupnostih v zbirki podatkov Komisije o energetskih skupnostih (1) in v novi pobudi Komisije „Prenova, ki jo vodijo državljani“  (2).

4.4   Določen delež za energetsko revščino (člen 8(3) Direktive (EU) 2023/1791)

Člen 8(3) Direktive (EU) 2023/1791 od držav članic zahteva, da določijo in dosežejo delež potrebnih skupnih prihrankov energije pri končni porabi pri določenih ciljnih skupinah, tj. pri ljudeh, ki jih je prizadela energetska revščina, ranljivih odjemalcih, ljudeh iz gospodinjstev z nizkimi dohodki in, kadar je ustrezno, ljudmi, ki živijo v socialnih stanovanjih. V Dodatku V k Prilogi k Priporočilu (EU) 2019/1658 so navedeni primeri ukrepov politike, ki so jih države članice izvedle v preteklosti, da bi ublažile energetsko revščino. Več primerov je na voljo tudi na spletni strani Usklajenega ukrepanja v skladu z direktivo o energetski učinkovitosti (3), Svetovalnega vozlišča za energetsko revščino (4) in v virih, pripravljenih v okviru različnih evropskih projektov (5), namenjenih predvsem zmanjševanju energetske revščine.

4.4.1   Določitev deleža prihrankov energije pri končni porabi med ciljnimi skupinami

Delež mora biti vsaj enak deležu, ki je bil določen z uporabo privzete možnosti, opisane v točki 4.4.1.1 te priloge. Če država članica ni izpolnila zahtev za uporabo privzete možnosti, mora biti delež vsaj enak deležu, ki je določen z uporabo nadomestne možnosti, opisane v točki 4.4.1.2 te priloge. Ta delež se uporabi za zahtevano količino skupnih prihrankov energije pri končni porabi iz člena 8(1) Direktive (EU) 2023/1791 (glej oddelek 4.1 te priloge).

4.4.1.1   Privzeta možnost – uporaba deleža energetsko revnih gospodinjstev v nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih .

Delež prihranka energije pri končni porabi med ciljnimi skupinami mora biti vsaj enak deležu energetsko revnih gospodinjstev, kot je ocenjen v NEPN držav članic ali posodobljenih NEPN, ob upoštevanju štirih kazalnikov, določenih v nadomestni možnosti, v nadaljevanju.

4.4.1.2   Nadomestna možnost – uporaba aritmetičnega povprečja štirih statističnih kazalnikov

Delež prihranka energije pri končni porabi pri ciljnih skupinah mora biti vsaj enak aritmetičnemu povprečju štirih kazalnikov, kot je opisano v točki 3 za leto 2019 (glej podatke v 4).

Tabela 3

Kazalniki iz člena 8(3) Direktive (EU) 2023/1791 za določitev deleža energetske revščine

Ime	Eurostatov sklic	Eurostatova opredelitev
Kazalnik a: nezmožnost primernega ogrevanja doma	SILC [ilc_mdes01] (6)	% oseb v celotnem prebivalstvu, ki so v stanju vsiljene nezmožnosti ustreznega ogrevanja doma (7)
Kazalnik b: zaostala plačila računov za komunalne storitve	SILC, [ilc_mdes07] (8)	% oseb v celotnem prebivalstvu, ki so v zaostanku z računi za komunalne storitve, kar kaže na vsiljeno nezmožnost pravočasnega plačila računov za komunalne storitve zaradi finančnih težav (9)
Kazalnik c: celotna populacija oseb, ki živijo v bivališču s streho, ki pušča, vlažnimi stenami, tlemi oziroma temelji ali s plesnivimi okenskimi okvirji oziroma tlemi	SILC [ilc_mdho01] (9)	% oseb v skupni populaciji, ki živijo v bivališču s streho, ki pušča, ali vlažnimi stenami, tlemi oziroma temelji ali s plesnivimi okenskimi okvirji oziroma tlemi (10)
Kazalnik d: Stopnja tveganja revščine	Anketi SILC in ECHP [ilc_li02] (11)	delež oseb, katerih ekvivalentni razpoložljivi dohodek (po socialnih transferjih) je pod pragom tveganja revščine, ki je določen kot 60 % nacionalne mediane ekvivalentnega razpoložljivega dohodka (12)

V letu 2019 so na voljo podatki za vse kazalnike za vse države članice. V tabeli 4 so podatki in aritmetično povprečje po državah članicah.

Tabela 4

Minimalni delež zahtevane količine skupnega prihranka energije pri končni porabi, ki ga je treba doseči pri prednostnih skupinah, na podlagi kazalnikov iz člena 8(3) Direktive (EU) 2023/1791

Država	Kazalnik a	Kazalnik b	Kazalnik c	Kazalnik d	Povprečje
Avstrija	1,80  %	2,40  %	9,40  %	13,30  %	6,73  %
Belgija	3,90  %	4,10  %	16,70  %	14,80  %	9,88  %
Bolgarija	30,10  %	27,60  %	11,60  %	22,60  %	22,98  %
Hrvaška	6,60  %	14,80  %	10,20  %	18,30  %	12,48  %
Ciper	21,00  %	10,40  %	31,10  %	14,70  %	19,30  %
Češka	2,80  %	1,80  %	7,30  %	10,10  %	5,50  %
Danska	2,80  %	3,60  %	14,90  %	12,50  %	8,45  %
Estonija	2,50  %	7,20  %	13,80  %	21,70  %	11,30  %
Finska	1,80  %	7,80  %	4,10  %	11,60  %	6,33  %
Francija	6,20  %	5,60  %	11,50  %	13,60  %	9,23  %
Nemčija	2,50  %	2,20  %	12,00  %	14,80  %	7,88  %
Grčija	17,90  %	32,50  %	12,50  %	17,90  %	20,20  %
Madžarska	5,40  %	10,20  %	22,30  %	12,30  %	12,55  %
Irska	4,90  %	8,90  %	12,50  %	13,10  %	9,85  %
Italija	11,10  %	4,50  %	14,00  %	20,10  %	12,43  %
Latvija	8,00  %	8,70 %	19,30  %	22,90  %	14,73  %
Litva	26,70  %	7,50  %	14,00  %	20,60  %	17,20  %
Luksemburg	2,40  %	2,40  %	15,40  %	17,50  %	9,43  %
Malta	7,80  %	6,50  %	7,60  %	17,10  %	9,75  %
Nizozemska	3,00  %	1,50  %	14,70  %	13,20  %	8,10  %
Poljska	4,20  %	5,80  %	10,80  %	15,40  %	9,05  %
Portugalska	18,90  %	4,30  %	24,40  %	17,20  %	16,20  %
Romunija	9,30  %	13,70  %	9,40  %	23,80  %	14,05  %
Slovaška	7,80  %	8,40  %	5,70  %	11,90  %	8,45  %
Slovenija	2,30  %	11,20  %	20,60  %	12,00  %	11,53  %
Španija	7,50  %	6,50  %	14,70  %	20,70  %	12,35  %
Švedska	1,90  %	2,30  %	7,00  %	17,10  %	7,08  %
Vir: Podatki Eurostata (glej povezave za vsak kazalnik v tabeli 3).

4.4.2   Opredelitev ciljnih skupin

Izraz „ljudje, ki jih je prizadela energetska revščina“ se nanaša na opredelitev energetske revščine iz člena 2, točka 52, Direktive (EU) 2023/1791, ki se sklicuje na ustrezni nacionalni okvir. Po mnenju Komisije to vsaki državi članici omogoča, da sprejme svojo pravno opredelitev energetsko revnih gospodinjstev.

Pojem „ranljivi odjemalci“ je določen v členu 28(1) Direktive (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta (13):

Koncept ranljivih odjemalcev lahko vključuje ravni dohodkov, delež izdatkov za energijo od razpoložljivega dohodka, energetsko učinkovitost stanovanj, kritično odvisnost od električne opreme iz zdravstvenih razlogov, starost ali druga merila.

Isti člen določa, da morajo države članice opredeliti pojem ranljivih odjemalcev. Ta opredelitev pojma bi se morala uporabljati za določbe člena 8(3) Direktive (EU) 2023/1791.

Pojem „ljudje iz gospodinjstev z nizkimi dohodki“ v pravu Unije ni opredeljen. Toda Komisija ugotavlja, da se kazalnik stopnje tveganja revščine iz člena 8(3) Direktive (EU) 2023/1791 nanaša na prag 60 % nacionalne mediane ekvivalentnega razpoložljivega dohodka po socialnih transferjih. Ta prag bi bilo zato treba uporabiti za opredelitev skupine „ljudi iz gospodinjstev z nizkimi dohodki“ v smislu člena 8(3) Direktive (EU) 2023/1791, razen če je mogoče upravičiti uporabo kakšne druge nacionalne opredelitve (npr. v zvezi z merili za upravičenost do nekaterih socialnih prejemkov).

Izraz „socialna stanovanja“ v pravu Unije ni opredeljen, v poročilu OECD o politiki za leto 2020 pa je opredeljen kot najemno stanovanje, ki se zagotavlja po podtržnih cenah ter je ciljno usmerjeno in dodeljeno v skladu s posebnimi pravili, kot so ugotovljena potreba ali čakalni seznami. Kljub temu je med državami članicami mogoče opaziti razlike v opredelitvi, velikosti, obsegu, financiranju, ciljni populaciji in vrsti ponudnika (npr. javni, zasebni, nepridobitni ali delno pridobitni subjekti, zadruge ali kombinacije teh). Opredelitev socialnih stanovanj v državah članicah se sčasoma razvija, kot se spreminjajo pristopi politike k spreminjajočim se tržnim pogojem. Nekatere države članice uporabljajo različne izraze za socialna stanovanja, npr. v Franciji „stanovanja z zmerno najemnino“, na Danskem „skupna stanovanja“ ali „neprofitna stanovanja“, v Nemčiji „stanovanjske spodbude“, v Avstriji „delno profitna stanovanja“ ali „ljudska stanovanja“, v Španiji „zaščitena stanovanja, na Švedskem „javna komunalna stanovanja“ itd. Glede na državo članico se izraz lahko nanaša na pravni položaj najemodajalca, način obračunavanja najemnine, metodo financiranja ali ciljno populacijo (14). Države članice, ki želijo ljudi, ki živijo v socialnih stanovanjih, vključiti v področje uporabe člena 8(3) Direktive (EU) 2023/1791, bi morale podati nacionalno opredelitev socialnih stanovanj.

Države članice morajo zagotoviti, da se pri ciljnih skupinah iz člena 8(3) Direktive (EU) 2023/1791 dosežejo vsaj skupni prihranki energije, določeni v skladu s točko 4.4.1.1 ali 4.4.1.2 te priloge. Te prihranke je treba doseči pri vseh ciljnih skupinah skupaj in ne v vsaki posamezni skupini posebej.

Pri tem bi morale države članice upoštevati posebnosti vsake skupine ali podskupine in temu ustrezno prilagoditi ukrepe politike. Npr. gospodinjstva v zgornjem območju skupine z nizkimi dohodki in najranljivejša gospodinjstva morda nimajo enakih težav.

Kadar prihranki energije, sporočeni za namene člena 8(3) Direktive (EU) 2023/1791, izhajajo iz ukrepov politike, ki niso namenjeni izključno ciljnim skupinam, izbranim izmed tistih iz člena 8(3), morajo države članice pojasniti, kako se v skupnih prihrankih energije, sporočenih na podlagi navedenih ukrepov politike, izračuna in spremlja delež prihrankov energije, doseženih med temi ciljnimi skupinami. Ta pojasnila je treba vključiti v priglasitev ukrepa politike v skladu s točko 5(g) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791. Po mnenju Komisije se lahko pri določbah, namenjenih predvsem zmanjševanju energetske revščine (npr. višja stopnja nepovratnih sredstev, dopolnilno brezobrestno posojilo), uporabijo posebna merila za upravičenost (npr. dohodkovni prag, upravičenost do socialnih prejemkov, energijski razred stanovanja pred posredovanjem). S spremljanjem izvajanja navedenih določb je mogoče razlikovati med posegi in iz njih izhajajočimi prihranki energije, ki se lahko štejejo v določen delež za energetsko revščino. Drug pristop bi lahko bil, da bi organizacije, ki so v neposrednem stiku s prednostnimi skupinami (npr. socialni organi, lokalni upravni organi, nevladne organizacije in dobrodelne organizacije), pooblastili, da gospodinjstvom pomagajo zaprositi za finančne spodbude ali drugo podporo. Te organizacije bi nato lahko spremljale posege, ki se lahko upoštevajo v določenem deležu za energetsko revščino.

4.5   Preprečevanje in blažitev škodljivih učinkov (člen 8(3) Direktive (EU) 2023/1791)

Po mnenju Komisije bi bilo treba razlikovati vsaj tri vrste škodljivih učinkov iz člena 8(3) Direktive (EU) 2023/1791.

Prva vrsta škodljivega učinka je, kadar ukrep politike povzroči zvišanje cen energije (npr. sistemi obveznosti energetske učinkovitosti ali davki na energijo, gl. tudi oddelek 7.9.2 o distribucijskih učinkih), ki se ne izravna z izboljšavami energetske učinkovitosti, ki zmanjšujejo stroške energije. To lahko poveča tveganje, da gospodinjstva prizadene energetska revščina. Takemu škodljivemu učinku se je mogoče izogniti ali ga ublažiti, če bi zagotovili, da bodo imele skupine, za katere bi višje cene energije lahko predstavljale veliko tveganje, koristi od ukrepa politike (ali dopolnilnih blažilnih ukrepov), ki bi vsaj izravnal učinek višjih cen energije. Pri tem člen 8(3) Direktive (EU) 2023/1791 od držav članic zahteva, da čim bolje izkoristijo javno financiranje, vključno z mehanizmi financiranja, vzpostavljenimi na ravni Unije, in prihodke od pravic iz sistema trgovanja z emisijami (ETS).

Druga vrsta škodljivih učinkov so negospodarski stranski učinki, ki lahko vplivajo na življenjske razmere in zdravje v gospodinjstvih. V programih prenove na primer morda ni ustrezno rešeno prezračevanje, kar bi lahko povzročilo bolezni dihal. Temu se je mogoče izogniti z upoštevanjem kakovosti zraka v zaprtih prostorih ali okoljskih učinkov pri zasnovi ukrepa politike.

Tretja vrsta škodljivih učinkov zadeva druge gospodarske stranske učinke, na primer zvišanje cene energetsko učinkovitih rešitev. To lahko končnim odjemalcem z nižjimi finančnimi sredstvi oteži dostop do teh rešitev. Tak škodljivi učinek je mogoče preprečiti ali ga ublažiti z uvedbo posebnih določb ali dopolnilnih ukrepov (npr. prostovoljni sporazum s trgovci na drobno ali monterji, ugodnejši pogoji za prednostne ciljne skupine).

Ustrezno analizo in pojasnila o tem, kako so bili škodljivi učinki ocenjeni in kako se preprečijo ali ublažijo, je treba vključiti v uradno obvestilo o ukrepih politike v skladu s točko (5)(i) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791.

4.6   Prispevek člena 8 k členu 4 (člen 8(14), točka (b), Direktive (EU) 2023/1791)

Člen 8(1) Direktive (EU) 2023/1791 je zasnovan tako, da naj bi ustvaril prihranke energije dodatno k drugi zavezujoči zakonodaji Unije, kot določa Priloga V, točka 2. Zato morajo države članice pojasniti, kako naj bi ukrepi politike, sporočeni v skladu s členom 8 Direktive (EU) 2023/1791 dosegli prihranke energije, ki bi sicer ostali neizkoriščeni, in tako prispevali k doseganju njihovega nacionalnega prispevka v skladu s členom 4 navedene direktive. Pri tem ocenjevanju je treba upoštevati naslednje:

—

spremembe v porabi končne energije so lahko posledica različnih dejavnikov, med drugim tudi izboljšanja energetske učinkovitosti. Za ločevanje izboljšav energetske učinkovitosti od razlik, ki nastanejo zaradi drugih dejavnikov (npr. vremenskih razmer, gospodarske dejavnosti), je mogoče uporabiti metode, kot je razčlenitvena analiza;

—	izboljšave energetske učinkovitosti so lahko povezane s prihranki energije iz člena 8(1), lahko pa izhajajo tudi iz drugih politik (npr. iz drugih pravno zavezujočih aktov Unije) in učinkov, ki ne izhajajo iz politike;

—

izboljšanje energetske učinkovitosti iz člena 8(1) lahko povzroči posredne povratne učinke (povečanje porabe energetskih storitev zaradi gospodarske rasti, ki jo spodbuja učinkovitejša raba virov, ali zaradi nepričakovanih dogodkov, kot so kriza zaradi COVID-19 ali cenovni šoki), ki ne bodo upoštevani v izračunih prihrankov energije iz člena 8(1);

—

izboljšave energetske učinkovitosti v skladu s členom 8(1) Direktive (EU) 2023/1791 pri ciljnih skupinah iz člena 8(3) navedene direktive (glej oddelek 4.4 te priloge) bodo verjetno povzročile neposredne povratne učinke (tj. del izboljšanja energetske učinkovitosti se uporablja za izboljšanje toplotnega udobja do dostojnih ravni namesto za zmanjšanje porabe energije). Prihranki energije, sporočeni za namene člena 8(3) Direktive (EU) 2023/1791, torej ne bodo (v celoti) zagotovili enakovrednega zmanjšanja porabe energije v okviru člena 4 navedene direktive (glej oddelek 7.1 te priloge).

S pomočjo te ocene lahko Komisija spremlja, ali so države članice na dobri poti, da dosežejo svoj nacionalni prispevek v skladu s členom 4 Direktive (EU) 2023/1791, v nasprotnem primeru pa lahko ugotovi, v kolikšni meri je vrzel lahko povezana z nezadostnimi dosežki ali precenjevanjem prihrankov energije, sporočenih v skladu s členom 8(1) navedene direktive.

Prva raven ocene je spremljanje trendov porabe končne energije (člen 4 Direktive (EU) 2023/1791) in sporočenih prihrankov energije (člen 8 navedene direktive), da bi ugotovili, ali so skladni s sedanjimi cilji in kažejo ustrezen napredek na poti do njih. Na drugi stopnji ocene je nato mogoče preučiti razlage opaženih sprememb ali vrzeli, na primer z naslednjimi pristopi:

—	oceno napredka držav članic pri doseganju njihovih prispevkov k energetski učinkovitosti, kot je opisano v členu 4(6) Direktive (EU) 2023/1791, je mogoče uporabiti kot vir analize za oceno politik in ukrepov, ki spadajo na področje uporabe člena 8 navedene direktive;

—	spremembe porabe končne energije ali energetske intenzivnosti in odstopanja od pričakovanega trenda je mogoče pojasniti z razčlenitveno analizo, ekonometrično analizo ali kakšnimi drugimi metodami na način „od zgoraj navzdol“ (člen 4 Direktive (EU) 2023/1791 o spremljanju);

—	mogoče je primerjati dosežene rezultate s pričakovanimi, da bi ugotovili, ali so rezultati ukrepov politike pod pričakovanji ali nad njimi (npr. udeležba, število ukrepov), kar bo omogočilo spremljanje ukrepov politike, sporočenih v skladu s členom 8 Direktive (EU) 2023/1791;

—	rezultate spremljanja in preverjanja je mogoče pregledati, da bi ugotovili možne vire previsokih ali prenizkih ocen prihrankov energije.

Pri tej oceni bi bilo treba dati prednost izboljšanju točnosti ocen prihrankov na podlagi člena 8(1) Direktive (EU) 2023/1791 z ocenjevalnimi študijami.

Več ko je bilo ugotovljenih neskladij med trendi, ki se spremljajo za namene členov 4 in 8 Direktive (EU) 2023/1791, in/ali večje ko so bile ugotovljene vrzeli med spremljanimi trendi in začrtanimi poteki za doseganje ciljev sedanjega obdobja obveznosti, bolj poglobljene bi morale biti zgoraj navedene ocene.

4.7   Upravičenost ukrepov politike (člen 8(14)(c))

V točki 5 Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791 in Prilogi III k Uredbi (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta (15) so našteti podrobni podatki, ki jih morajo države članice posredovati pri priglasitvi ukrepov politike v skladu s členom 8 Direktive (EU) 2023/1791. Zahtevani kratki opis ukrepa politike bi se lahko nanašal na pravno besedilo ali druge javno dostopne uradne informacije, v katerih so predstavljeni cilji ukrepa politike. Kadar v uradnih ciljih ukrepa politike ni izrecno navedeno doseganje prihrankov energije pri končni porabi, je treba podati dodatne utemeljitve, npr. s pojasnilom, kako ukrep politike spodbuja ukrepe za energetsko učinkovitost, ki so upravičeni v skladu s členom 8(1) Direktive (EU) 2023/1791, ali kako se dokažejo prihranki končne energije. Utemeljitev bi lahko vključevala tudi opis intervencijske logike ukrepa politike, kar bi pomagalo dokazati njegovo pomembnost (glej tudi Dodatek IX k Prilogi k Priporočilu (EU) 2019/1658).

5.   Obveznosti v zvezi s spremembami člena 9 o sistemih obveznosti energetske učinkovitosti

Smernice o zasnovi, izvajanju in dokumentiranju sistemov obveznosti energetske učinkovitosti so na voljo v oddelku 4.1 in Dodatku II k Prilogi k Priporočilu (EU) 2019/1658, saj se te določbe v primerjavi z Direktivo 2012/27/EU niso spremenile.

Najpomembnejše dopolnitve ali spremembe člena 9 Direktive (EU) 2023/1791 (v primerjavi s členom 7a Direktive 2012/27/EU):

—	novi člen 9(2): države članice lahko imenujejo javni organ izvajalec, ki izvaja sistem obveznosti energetske učinkovitosti;

—	dodatek v členu 9(3): med zavezanimi stranmi so lahko tudi operaterji prenosnih in distribucijskih sistemov (opomba: distributerji energije so bili že vključeni kot možne zavezane strani);

—	novi člen 9(5), (6) in (7): države članice lahko od sistemov obveznosti energetske učinkovitosti zahtevajo, da dosežejo prihranke energije pri prednostnih ciljnih skupinah, kot zahteva člen 8(3);

—	posodobitev v členu 9(8): sklic za spodnje kurilne vrednosti je zdaj Priloga VI k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2018/2066 (16), sklic za faktorje primarne energije pa je člen 31 Direktive (EU) 2023/1791. Če se uporabijo drugi pretvorbeni faktorji, je to treba utemeljiti;

—

novi člen 9(10): zahteva, da se v nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku navedejo informacije o vzpostavljenih sistemih merjenja, nadzora in preverjanja, vključno z uporabljenimi metodami, ugotovljenimi težavami in načinom njihovega reševanja. Kadar se o sistemih obveznosti energetske učinkovitosti poroča v okviru svežnja politik, glej oddelek 6.1 te priloge o smernicah za poročanje o prihrankih energije iz svežnja politik;

—	člen 9(9) obravnava medsebojni vpliv sistema obveznosti energetske učinkovitosti in sistema EU za trgovanje z emisijami, obravnavan v oddelku 7.6.1 te priloge.

6.   Obveznosti v zvezi s spremembami člena 10 o alternativnih ukrepih

Smernice o zasnovi, izvajanju in dokumentiranju alternativnih ukrepov so na voljo v oddelku 4.2 in Dodatku III k Prilogi k Priporočilu (EU) 2019/1658.

V Direktivi (EU) 2023/1791 sta dva dodatka glede na člen 7b Direktive 2012/27/EU.

Prvi je člen 10(3), ki je podoben členu 9(10) za sisteme obveznosti energetske učinkovitosti, ki od držav članic zahteva, da v nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku navedejo informacije o vzpostavljenih sistemih za merjenje, nadzor in preverjanje, med drugim tudi informacije o uporabljenih metodah, ugotovljenih težavah in načinu njihovega reševanja. To dopolnjuje obstoječo določbo iz točke (3)(e) Priloge V o preglednosti, ki od držav članic zahteva, da podatke o prihrankih energije javno objavijo v letnih poročilih.

Drugi je člen 10(4) o potrebi po dokazovanju učinkovitosti ukrepov obdavčitve in je obravnavan v spodnjem oddelku.

6.1   Merjenje, nadzor in preverjanje pri poročanju o svežnju politik

Pri poročanju za člen 8 Direktive (EU) 2023/1791 gre predvsem za poročanje o doseženih rezultatih za vsak ukrep politike. Tako je laže dokumentirati pomembnost (o pomembnosti glej tudi Dodatek IX k Prilogi k Priporočilu (EU) 2019/1658). Države članice lahko uporabijo sveženj ukrepov politike, ki so namenjeni istemu sektorju in vrstam posameznih ukrepov (npr. program za energetsko svetovanje in shema financiranja).

Prva možnost za poročanje o prihrankih energije iz svežnja politik je poročanje o svežnju, kot da bi šlo za en sam ukrep politike:

—

ali z izbiro glavnega ukrepa politike iz svežnja politik in s poročanjem o prihrankih samo iz tega ukrepa politike: tako bi preprečili tveganje dvojnega štetja med prekrivajočimi se ukrepi politike, priglasiti in dokumentirati v skladu z zahtevami iz Priloge V pa bi bilo treba le sporočeni ukrep politike;

—

ali s poročanjem o svežnju politik kot ukrepu politike: v tem primeru bi bilo treba v uradnem obvestilu in dokumentaciji o tem svežnju politike pojasniti zlasti, kako se zagotavlja pomembnost, kako se spremlja izvajanje posameznih ukrepov, ki izhajajo iz svežnja politik, in kako se preprečuje ali popravlja dvojno štetje istega posameznega ukrepa.

Druga možnost je ločeno poročanje o ukrepih politike, vključenih v sveženj. Vsak ukrep politike se nato priglasi in dokumentira, postopek za preprečevanje ali popravljanje dvojnega štetja pa je treba pojasniti. Ta postopek bi lahko bil na primer:

—

uporaba centralizirane zbirke podatkov, v kateri so zabeleženi identifikatorji za posamezne ukrepe (npr. naslovi ali identifikacijske številke električnih števcev), da bi preverjali, ali je prišlo do dvojnega štetja; v tem primeru bi bilo treba prihranke energije, sporočene za vsak ukrep politike na podlagi člena 8 Direktive (EU) 2023/1791, popraviti, da bi odšteli prihranke energije, ki bi bili šteti večkrat;

—	opredelitev pravil za razporeditev prihrankov energije med sporočene ukrepe politike (npr. glede na deleže zagotovljenega financiranja).

Zahteve iz Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791 se uporabljajo tako za svežnje politik kot tudi za posamezne ukrepe politike.

6.2   Ukrepi obdavčitve (ki dokazujejo učinkovitost) (člen 10(4) Direktive (EU) 2023/1791)

Ta oddelek dopolnjuje oddelek 4.2.8 Priloge k Priporočilu (EU) 2019/1658 glede davkov na energijo ali CO2.

Nove zahteve, uvedene s členom 10(4) Direktive (EU) 2023/1791 o dokazovanju učinkovitosti ukrepov obdavčitve, so enakovredne zahtevi glede pomembnosti iz točke 3(h) Priloge V k navedeni direktivi za sisteme obveznosti energetske učinkovitosti in alternativne ukrepe, tako da se vsi ukrepi politike obravnavajo enako.

Države članice morajo pri priglasitvi ukrepa obdavčitve za namene člena 8 Direktive (EU) 2023/1791 pojasniti, kako zasnova in izvajanje tega ukrepa obdavčitve zagotavljata ustrezen mehanizem učinka.

To bi bilo mogoče na primer tako, da bi pojasnili, kako je bila določena davčna stopnja in zakaj so bile sprejete (morebitne) odločitve o spremembah skozi čas, in navedli, ali naj bi sprememba dejansko povzročila spremembo vedenja, zmanjšala breme potrošnikov zaradi zvišanja cen ali podobnih zunanjih pogojev, da bi bili doseženi prihranki energije. Pri tem bi moralo biti pojasnjeno tudi, kako je zagotovljeno, da imajo vsi potrošniki možnost spremeniti svoje vedenje, vključno z gospodinjstvi z nizkimi dohodki ali potrošniki v primeru razdelitve spodbud. To bi lahko dosegli na primer tako, da bi pojasnili, kako spremljevalni ukrepi dopolnjujejo veljavni ukrep obdavčitve.

Za dodatna pojasnila gl. tudi oddelek 7.9 te priloge o ugotavljanju prihrankov energije zaradi ukrepov obdavčitve.

7.   Obveznosti v zvezi s spremembami Priloge V

7.1   Izračun prihrankov energije za namene člena 8(3) Direktive (EU) 2023/1791 (delež energetske revščine)

Točka 1(d) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791 določa, da lahko države članice pri izračunu prihrankov energije iz člena 8(3) navedene direktive te prihranke energije ocenijo na podlagi tehničnih ocen tako, da „uporabijo standardne pogoje ali parametre zasedenosti in toplotnega udobja, kot so parametri, opredeljeni v nacionalnih gradbenih predpisih.“.

Izboljšanje energetske učinkovitosti v stanovanjih, v katerih prebivajo ciljne skupine iz člena 8(3) Direktive (EU) 2023/1791, morda ne bo prineslo enakega zmanjšanja porabe končne energije kot enaki ukrepi, sprejeti za gospodinjstva, ki niso energetsko revna. Tako bo verjetno v primerih materialne prikrajšanosti (npr. nezmožnost ustreznega ogrevanja doma) pred ukrepi za energetsko učinkovitost: poraba energije pred ukrepi za energetsko učinkovitost je lahko manjša od tiste, ki je bila ocenjena ob standardnih predpostavkah, kot se na primer uporabljajo v energetskih izkaznicah. Npr. notranja temperatura je lahko nižja od tiste, ki je predvidena v gradbenih predpisih; nekatere sobe se morda ne ogrevajo ali se ogrevajo le nekaj ur na dan itd. Taka poraba energije, ki je manjša od standardnih predpostavk, se imenuje predhodni povratni učinek (prebound effect). V teh primerih je mogoče izboljšave energetske učinkovitosti uporabiti za doseganje dostojnega toplotnega udobja (npr. nastavitev termostata na višjo temperaturo kot prej; ogrevanje nekaterih sob po več ur na dan itd.).

Ta pojav povečane energetske storitve (v tem primeru udobja) namesto zmanjšanja porabe energije se običajno imenuje neposredni povratni učinek (rebound effect). Pri izračunu prihrankov energije, ki se sporočajo v skladu s členom 8(1), je treba praviloma upoštevati oba učinka (predhodni povratni učinek in povratni učinek). To pomeni, da bi lahko bili izračunani prihranki energije zaradi ukrepov, izvedenih pri prednostnih skupinah iz člena 8(3) Direktive (EU) 2023/1791, majhni, tako da bi nastal paradoks glede na cilj navedene določbe.

V točki 1(d) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791 je priznano, da je v teh posebnih primerih povratni učinek lahko pozitiven vpliv ukrepov politike, kadar prispeva k zmanjšanju energetske revščine tako, da se gospodinjstvom omogoči doseganje dostojnega toplotnega udobja v skladu z opredelitvijo energijske revščine iz člena 2, točka 52, navedene direktive, ki se sklicuje na „osnovno raven življenja in zdravja ter dostojne standarde zanju“.

Zato ta določba od držav članic zahteva tudi, da v uradnem obvestilu o podrobnostih o metodologijah izračuna, ki se uporabljajo za ukrepe politike, sporočene v skladu s členom 8, podrobno pojasnijo, „kako se pri ukrepih v stavbah upošteva udobje“. Če se izboljšave energetske učinkovitosti deloma ali v celoti uporabijo za doseganje ravni udobja, opredeljene kot „dostojne“, se lahko štejejo kot prihranki energije v skladu s členom 8. Del izboljšav energetske učinkovitosti, ki bi se uporabil za doseganje udobja, ki presega dostojne standarde, je treba šteti za povratni učinek in ga popraviti v izračunih prihrankov energije.

Dostojne standarde toplotnega udobja je na primer mogoče opredeliti v skladu s predpostavkami o obnašanju stanovalcev, ki se uporabljajo v gradbenih predpisih, ali metodologijami izračunavanja, določenimi za energetske izkaznice, določene v skladu z Direktivo 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta (17).

7.2   Prikaz cilja doseganja prihrankov energije pri končni porabi in predložitev dokumentarnih dokazil, da so prihranki energije doseženi zaradi ukrepa politike (točka 2(a) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791)

Točka 2(a) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791 od držav članic zahteva, da:

(1)	dokažejo, da je eden od ciljev ukrepov politike, sporočenih v skladu s členom 8(1), doseganje prihrankov energije pri končni porabi, in

(2)	dokumentirajo dokazila, da so prihranki energije doseženi zaradi ukrepa politike.

S tem se dopolnjujejo določbe o pomembnosti in dodatnosti iz Direktive 2012/27/EU in člena 8(14), točka (c), Direktive (EU) 2023/1791 o upravičenosti ukrepov politike (glej oddelek 4.7 te priloge). Smernice o pomembnosti in dodatnosti so na voljo v dodatkih IX in XI k Prilogi k Priporočilu (EU) 2019/1658.

Iz zahteve po dokumentiranju dokazil bi lahko izhajale tudi dodatne potrebne utemeljitve, če cilji politike ne vključujejo izrecno doseganja prihrankov energije pri končni porabi. Primeri dokumentarnih dokazil vključujejo pojasnila:

—	o tem, kako je bila spodbuda zasnovana, da bi zagotovila sprožilni učinek, in kako se spremlja uporaba spodbude (npr. ocena pripravljenosti za plačilo za določitev ustreznih stopenj nepovratnih sredstev; uporaba spletne platforme za evidentiranje ukrepov, ki so upravičeni do spodbude);

—

o tem, kako je bil zasnovan prostovoljni sporazum, da bi zagotovili, da bodo zavezi sledila dejanja (npr. z dovolj močnimi spodbudami in kaznimi; zahteve glede uspešnosti, ki presegajo tekoče poslovanje), in o tem, kako se spremljajo učinki prostovoljnega sporazuma (npr. z letnimi poročili sodelujočih strani in preverjanji, ki jih opravi javni organ izvajalec ali tretja oseba);

—

o tem, kako je bil oblikovan ukrep glede vedenja, s katerim bi zagotovili, da se bo zaradi informacij spremenilo vedenje (npr. s prilagojenimi informacijami in rednimi povratnimi informacijami; z uporabo pilotnih preizkusov za ugotovitev najučinkovitejših pristopov) in o tem, kako se dokazujejo učinki vedenjskega ukrepa (npr. z naključnimi kontroliranimi preizkusi);

—	o tem, kako je bil ukrep obdavčitve zasnovan, da bi zagotovil učinek varčevanja z energijo (glej tudi oddelek 6.2 o dokazovanju učinkovitosti ukrepov obdavčitve).

7.3   Odstopanja (točka 2(c) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791)

7.3.1   Člen 9 Direktive 2010/31/EU

Točka 2(c) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791 določa, da odstopanje za prihranke v zvezi s prenovo obstoječih stavb (18) vključuje prihranke, ki izhajajo iz izvajanja minimalnih standardov energetske učinkovitosti v stavbah v skladu z Direktivo 2010/31/EU, če je zadoščeno merilu pomembnosti iz točke 3(h) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791. To je odstopanje od načela dodatnosti, namreč da se prihranki, ki izhajajo iz izvajanja obveznega prava Unije, ne uveljavljajo kot prihranki energije za namene člena 8(1) Direktive (EU) 2023/1791.

Posebno pozornost bi bilo treba nameniti preprečevanju dvojnega štetja prihrankov energije zaradi izvajanja minimalnih standardov energetske učinkovitosti v stavbah in drugih ukrepov politike, ki podpirajo prenovo stavb, kot so programi subvencij in sistemi obveznosti energetske učinkovitosti. S prenovo stavb, ki je bila izvedena za doseganje nacionalnih minimalnih standardov energijske učinkovitosti, bi lahko nastali prihranki energije, ki se lahko upoštevajo pri obveznosti držav članic glede prihranka energije. S prenovo stavb, ki je bila izvedena za izpolnitev nacionalnih minimalnih standardov energijske učinkovitosti in je bila podprta s programom subvencioniranja, bi prav tako lahko nastali prihranki energije, ki bi jih bilo mogoče upoštevati, vendar bi jih bilo treba sporočiti le enkrat, da ne bi prihajalo do dvojnega štetja.

7.3.2   Člena 5 in 6 Direktive (EU) 2023/1791 (določbe glede javnega sektorja)

Točka 2(c) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791 državam članicam omogoča, da za namene člena 8 navedene direktive upoštevajo prihranke energije, ki izhajajo iz ukrepov za energetsko učinkovitost v javnem sektorju v skladu s členoma 5 in 6 navedene direktive, če izpolnjujejo zahteve iz Priloge V k navedeni direktivi. Npr. s prenovo stavbe javnega sektorja bi lahko nastali prihranki energije, ki bi se upoštevali pri obveznosti države članice glede prihranka energije, prenova pa bi prispevala tudi k izpolnjevanju obveznosti države članice glede javnega sektorja.

7.4   Ureditev za izredne razmere (točka 2(d) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791)

V določbi točke 2(d) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791 je pojasnjeno, da se ukrepi za izboljšanje energetske učinkovitosti, namenjeni zmanjšanju povpraševanja po plinu za 15 % v obdobju od avgusta 2022 do marca 2023 (19), ki je bilo nato podaljšano do marca 2024 (20), in zmanjšanju bruto porabe električne energije v času konic med decembrom 2022 in marcem 2023, ki v povprečju znašajo vsaj 5 % na uro (21), lahko upoštevajo pri obveznostih držav članic glede prihrankov energije.

Ta določba omejuje upravičenost ukrepov politike do ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti, saj izrecno izključuje prihranke energije, ki izhajajo iz ukrepov za racioniranje ali omejevanje porabe, ki ne izboljšujejo energetske učinkovitosti. Izraza „racioniranje“ in „ukrepi za omejevanje uporabe“ nista opredeljena niti v Direktivi (EU) 2023/1791 niti v drugi zakonodaji Unije. V zvezi s tem bi jih bilo treba obravnavati kot ukrepe, ki začasno omejujejo količino energije, dobavljene porabnikom, na primer tako, da se od industrijskega odjemalca zahteva ali se mu zagotavlja spodbude, da zmanjša porabo energije z ustavitvijo proizvodnega procesa, ali tako, da se od maloprodajnih odjemalcev zahteva, da se izogibajo porabi energije v danih obdobjih. Ukrepi za racioniranje ali omejevanje porabe bi lahko bili tudi ukrepi, ki posredno vplivajo na porabo energije, na primer pri omejevanju časa odprtosti ali delovnih dni trgovin ali javnih storitev.

7.5   Porazdelitev prizadevanj (točka 2(e) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791)

V določbi točke 2(e) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791 je pojasnjeno, da lahko ukrepi politike za energetsko učinkovitost, s katerimi se prihrani energija in zmanjšajo emisije na področju uporabe Uredbe (EU) 2018/842 Evropskega parlamenta in Sveta (22), ustvarijo prihranke energije, ki se lahko upoštevajo pri obveznosti prihrankov energije, če so skladni z drugimi določbami iz Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791. To pojasnilo ne spremeni upravičenosti ukrepov politike ali izračuna prihrankov energije v primerjavi s prejšnjo direktivo.

7.6   Medsebojni vplivi z EU ETS (točka 2(f) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791)

7.6.1   Pojasnitev dodatnosti k sistemu EU ETS in njegove uporabe v novih sektorjih

V določbi točke 2(f) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791 je pojasnjeno, da se lahko prihranki energije, ki izhajajo iz ukrepov politike energetske učinkovitosti v sektorjih, vključenih v sisteme EU za trgovanje z emisijami, upoštevajo, če so skladni s pravili iz Priloge V, ki urejajo izračun prihrankov energije (vključno z izključitvijo fosilnih goriv, glej oddelek 7.7 te priloge). To pomeni, da je mogoče prihranke energije pri gorivih, ki jih zajema Direktiva (EU) 2023/959 Evropskega parlamenta in Sveta (23) (tj. novi EU ETS v stavbnem, prometnem in industrijskem sektorju), obravnavati enako kot prihranke energije pri električni energiji v teh sektorjih ter goriva v velikih industrijskih obratih, ki jih zajema obstoječi EU ETS, in sicer Direktiva 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (24).

Sistemi trgovanja z emisijami lahko povzročijo višjo ceno energije, kar posledično vpliva na vedenje glede naložb in porabe, to pa je treba upoštevati, da bi zagotovili dodatnost in pomembnost prihrankov energije zaradi ukrepov politike energetske učinkovitosti. Na primer v naslednjih primerih:

—

države članice bi lahko pri pripravi programov v industrijskem sektorju določile minimalne zahteve za amortizacijo, npr. več kot tri leta. Če bi se za podporo ukrepom za energetsko učinkovitost v industrijskem sektorju zvišale cene energije, bi se s tem samodejno skrajšale amortizacijske dobe ukrepov za energijsko učinkovitost, zaradi česar bi bili nekateri morda izključeni iz podpore politike;

—

države članice bi lahko, ko bi ocenjevale učinek ukrepa politike v zvezi z vedenjem, ocenile vpliv sprememb cen energije, vključno z ETS, na porabo energije, pri čemer bi uporabile ocene cenovne elastičnosti. Ta učinek bi se nato lahko izravnal z opaženimi spremembami v porabi energije. Z uporabo naključnih kontroliranih preizkusov bi se samodejno upoštevale spremembe cen energije, in sicer ob predpostavki, da enake cene veljajo tako za ljudi, na katere ukrep politike vpliva, kot tudi za ljudi, na katere ne vpliva. Več informacij o izračunu prihrankov energije zaradi ukrepov v zvezi z vedenjem je na voljo v Dodatku VI k Prilogi k Priporočilu (EU) 2019/1658.

Novi člen 30e Direktive 2003/87/ES državam članicam omogoča, da do leta 2030 regulirane subjekte izvzamejo iz obveznosti predaje pravic v sektorjih, ki jih zajema novi EU ETS, če so med letoma 2027 in 2030 zavezanci za nacionalni davek na ogljik z davčno stopnjo, ki je vsaj tako visoka kot povprečna končna cena na dražbi. Če se je država članica odločila za to odstopanje, se lahko prihranki energije zaradi nacionalnih ukrepov obdavčitve, zajetih v EU ETS, upoštevajo le, če je bila davčna stopnja višja od povprečne končne cene na dražbi, in samo za razliko med davčno stopnjo in ceno na dražbi.

Pri tem velja zlasti naslednje:

—	prihranki energije se ne upoštevajo pri ukrepih za energetsko učinkovitost v napravah EU ETS, kadar ni nacionalnih ukrepov politike, ki bi bili upravičeni na podlagi člena 8 Direktive (EU) 2023/1791;

—	podobno se prihranki energije ne upoštevajo pri ukrepih za energetsko učinkovitost, ki so posledica zvišanja cen električne energije, ki izhaja iz EU ETS (in z razširitvijo trgovanja z emisijami, zvišanjem cen drugih končnih energentov), kadar ni ukrepov nacionalne politike;

—

prihranki energije bi se lahko upoštevali, kadar obstaja ukrep nacionalne politike. Npr. sheme „belih certifikatov“, prostovoljni sporazumi in programi subvencioniranja bi lahko na primer podpirali ukrepe za energetsko učinkovitost v napravah EU ETS, razen če naprave prejmejo brezplačno dodelitev pravic iz EU ETS in so zavezane v skladu s členom 11 Direktive (EU) 2023/1791 (gl. oddelek 7.6.2 te priloge);

—

podobno bi se lahko upoštevali prihranki električne energije, na primer zaradi ukrepov nacionalne politike, ki podpirajo uvajanje energetsko učinkovitih električnih naprav, pa tudi prihranki energije zaradi ukrepov nacionalne politike za goriva, zajeta v razširitvi trgovanja z emisijami, če so skladni z določbami, ki izključujejo prihranke energije zaradi fosilnih goriv (glej oddelek 7.7 te priloge);

—

prihranki energije zaradi nacionalnih ukrepov obdavčitve se lahko upoštevajo, če odstopanje od razširitve sistema EU ETS (člen 30e Direktive 2003/87/ES) ni bilo uporabljeno. Če je bilo odstopanje uporabljeno, se lahko za oceno upravičenih prihrankov energije uporabi le razlika med davčno stopnjo in povprečno ceno na dražbi;

—	države članice morajo pri oblikovanju nacionalnih ukrepov politike in ocenjevanju svojih prihrankov energije upoštevati vpliv EU ETS na cene nosilcev energije, da bi zagotovile spoštovanje načel dodatnosti in pomembnosti.

Točka 2(f) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791 in člen 9(9) navedene direktive določata tudi, da mora v primeru, da je subjekt zavezana stran v okviru nacionalnega sistema obveznosti energetske učinkovitosti v skladu s členom 9 navedene direktive in v skladu z EU ETS za stavbe in cestni promet, sistem spremljanja in preverjanja zagotoviti, da se cena ogljika, ki se prenese ob sprostitvi goriva v porabo, upošteva pri izračunu prihrankov energije zaradi subjektovega ukrepa za prihranke energije in poročanju o njih.

V navedenih določbah je poudarjena zahteva v zvezi z EU ETS za stavbe in cestni promet, ki jo je treba uporabiti tudi za drugo pravo Unije, kot je določeno v točki 2(b) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791, in sicer, da je treba dokazati, da so prihranki energije dodatni tistim, ki bi v vsakem primeru nastali brez dejavnosti zavezanih, udeleženih ali pooblaščenih strani ali organov izvajanja.

Ker zavezane strani prenesejo stroške nakupa pravic iz EU ETS naprej, bodo cene energije višje kot brez EU ETS, kar bo vplivalo na porabo energije in povpraševanje po njej. S prenosom cene ogljika v okviru sistema EU ETS za stavbe in goriva za cestni prevoz se bodo cene energije zvišale podobno, kot se prenese naprej cena ogljika v okviru EU ETS za energetski sektor, kar vpliva na ceno električne energije. Enako velja za uporabo najnižjih stopenj obdavčitve na podlagi Direktive Sveta 2003/96/ES (25) za več vrst goriv. V vseh teh primerih je treba višje cene energije, ki izhajajo iz prava Unije, upoštevati pri razmisleku o dodatnosti nacionalnih ukrepov politike za varčevanje z energijo. V praksi bi morale države članice razmisliti o tem, ali zvišanje cen energije pomeni, da bi se nekatere dejavnosti za energetsko učinkovitost izvajale brez nacionalnega ukrepa. V tem primeru zadevnih prihrankov energije ne bi bilo mogoče upoštevati za namene člena 8 Direktive (EU) 2023/1791.

7.6.2   Nedodatnost prihrankov energije, povezanih z dostopom do brezplačne dodelitve pravic iz EU ETS

Točka 2(f) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791 določa, da lahko države članice upoštevajo le tiste prihranke energije, ki presegajo izvajanje ukrepov, povezanih z brezplačnimi dodelitvami v okviru direktive o EU ETS.

Člen 10a Direktive EU ETS določa: „Če se za napravo uporablja obveznost izvedbe energetskega pregleda ali izvajanja potrjenega sistema upravljanja z energijo na podlagi [člena 11 direktive o energetski učinkovitosti] in če se priporočila iz poročila o pregledu ali iz potrjenega sistema upravljanja z energijo ne izvedejo, razen če čas vračanja za ustrezne naložbe presega tri leta ali če so stroški teh naložb nesorazmerni, se količina brezplačno dodeljenih pravic zmanjša za 20 %. Količina brezplačno dodeljenih pravic se ne zmanjša, če upravljavec dokaže, da je sprejel druge ukrepe, s katerimi je dosegel zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, enakovredno zmanjšanju, ki ga za zadevno napravo priporoča poročilo o pregledu ali potrjeni sistem upravljanja z energijo.“

Določba iz točke 2(f) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791 izrecno izključuje prihranke energije zaradi ukrepov, ki bi jih morali upravljavci industrijskih obratov sprejeti, da bi prejeli celotno brezplačno dodelitev pravic iz EU ETS (26). To vpliva samo na obrate, za katere velja člen 11 Direktive (EU) 2023/1791. To vpliva na prihranke energije, ki so priporočeni v poročilu o pregledu ali potrjenem sistemu upravljanja z energijo, razen če:

(1)	je amortizacija več kot tri leta;

(2)	so stroški naložb nesorazmerni ali

(3)	je bil izveden ukrep, ki ima za posledico enakovredno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, na primer uporaba plinov z nižjimi emisijami ogljika v industrijskem procesu.

Nazadnje, odločitev o tem, ali je pri posebnih ukrepih amortizacija daljša od treh let, ali so stroški naložb nesorazmerni ali pa je bilo doseženo enakovredno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, je prepuščena presoji regulativnih organov, ki so pristojni za brezplačno dodelitev pravic EU ETS. Države članice bi morale zagotoviti, da bodo regulatorji poročali le o prihrankih energije, ki presegajo izvajanje ukrepov, potrebnih za to, da obrati prejmejo celotno kvoto brezplačne dodelitve.

7.7   Izključitev fosilnih goriv

S točkami 2(h), (i), (j) in (m) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791 se uvajajo omejitve glede tega, da bi bili prihranki energije in ukrepi politike v zvezi s tehnologijami, ki uporabljajo neposredno zgorevanje fosilnih goriv, upravičeni do obveznosti prihranka energije (27).

Na sliki 1 je vodnik za oceno, ali se lahko prihranki energije v zvezi z uporabo neposrednega zgorevanja fosilnih goriv upoštevajo za namene členov 8, 9 in 10 ter člena 28(11) Direktive (EU) 2023/1791. Predstavlja dva zaporedna preizkusa: najprej, ali je ukrep politike upravičen, in nato, ali so prihranki energije, ki izhajajo iz tega ukrepa politike, upravičeni.

Slika 1

Upravičenost prihrankov energije zaradi ukrepov politike v zvezi z uporabo tehnologij fosilnih goriv  (28)

V uvodni izjavi 65 Direktive (EU) 2023/1791 je pojasnjeno, da se navedene določbe uporabljajo v primerih, ko države članice podpirajo uvajanje učinkovitih tehnologij na osnovi fosilnih goriv (kot so kotli na fosilna goriva ali vozila, ki delujejo na bencin) ali zgodnje nadomeščanje take tehnologije s podobnimi proizvodi. Po mnenju Komisije to pomeni, da:

—	se omejitev ne uporablja za posredno uporabo fosilnih goriv, npr. kadar je bila stavba izolirana, s čimer se je zmanjšala uporaba fosilnih goriv, ali kadar se električna energija, ki se uporablja za delovanje nove opreme, proizvaja s fosilnimi gorivi;

—	so ukrepi politike, usmerjeni v spremembe vedenja ali organizacijske spremembe za zmanjšanje porabe fosilnih goriv v obstoječih obratih ali opremi, kot so sheme okolju prijazne vožnje ali spodbujanje souporabe avtomobilov, še naprej upravičeni;

—

so ukrepi politike, namenjeni izboljšanju učinkovitosti obstoječe opreme, upravičeni, če ne vključujejo dodatnih kapitalskih naložb v opremo. Npr. politike, ki spodbujajo uporabo nižjih temperatur pretoka v obstoječih kotlih na fosilna goriva, so upravičene, medtem ko politike za financiranje posodobitve motorjev, ki uporabljajo fosilna goriva, niso upravičene.

Če se je ukrep politike začel izvajati pred začetkom veljavnosti omejitev, lahko ustvarja prihranke do konca obdobja. Npr. v okviru sheme subvencioniranja je bila podprta namestitev kotla na fosilna goriva januarja 2023. Država članica lahko upošteva prihranke energije iz navedene naprave za obdobje do 8 let (2023–2030), če so izpolnjeni drugi pogoji iz Priloge V.

Vsebina tega oddelka in določb Direktive (EU) 2023/1791 ne posega v obveznosti držav članic iz Uredbe (EU) 2017/1369 Evropskega parlamenta in Sveta (29) o vzpostavitvi okvira za označevanje z energijskimi nalepkami, zlasti člena 7(2) navedene uredbe, ali v določbo o postopni odpravi spodbud za namestitev kotlov na fosilna goriva v stavbe iz člena 15 predloga za prenovitev direktive o energetski učinkovitosti stavb (30). Če bo predlog za prenovitev direktive o energetski učinkovitosti stavb sprejet, bo treba njegovo navedeno določbo upoštevati v okviru obveznosti prihranka energije na podlagi člena 8 Direktive (EU) 2023/1791.

7.7.1   Upravičenost ukrepov politike

Točka 2(h)(i) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791 določa, da ukrepi politike „v zvezi z uporabo tehnologij za neposredno zgorevanje fosilnih goriv, ki se na novo uvajajo od 1. januarja 2026 “, niso upravičeni. To velja celo, če bi tak ukrep politike ustvaril tudi prihranke energije zaradi tehnologij, ki niso na fosilna goriva. Po mnenju Komisije „ki se na novo uvajajo“ pomeni, da omejitev velja za nove ukrepe politike in obstoječe ukrepe politike, pri katerih se začenja nov cikel uvajanja. Če je npr. shema subvencioniranja odvisna od odločitve o letnem proračunu, bi se omejitev uporabljala šele od datuma dodelitve novih proračunskih sredstev, tudi če je to po 1. januarju 2026.

Točka 2(h)(ii) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791 določa, da ukrepi politike „za subvencioniranje uporabe tehnologij za neposredno zgorevanje fosilnih goriv v stanovanjskih stavbah od 1. januarja 2026 “, niso upravičeni. Po mnenju Komisije to pomeni, da se v stanovanjskem sektorju omejitev upravičenosti uporablja od 1. januarja 2026, ne glede na to, ali se ukrep politike „na novo uvaja“ ali ne. Shema subvencioniranja bi na primer postala neupravičena od 1. januarja 2026, če vsaj eden od njenih ukrepov spodbuja namestitev ogrevalnih sistemov na fosilna goriva v stanovanjskem sektorju, tudi če se nov cikel uvajanja še ni začel.

7.7.2   Upoštevanje prihrankov energije zaradi upravičenih ukrepov politike

Točka 2(i) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791 določa, da prihranki energije zaradi ukrepov politike v zvezi z uporabo neposrednega zgorevanja fosilnih goriv niso upravičeni, če se ukrepi politike „na novo izvajajo“ od 1. januarja 2024. Ta datum je upoštevan tudi v točki (2)(m) Priloge V. Po mnenju Komisije to velja za ukrepe, izhajajoče iz ukrepov politike, ki se „na novo izvajajo“, tudi če so bile metodologije za izračun sprejete že pred začetkom novega obdobja izvajanja.

V primeru ukrepov politike, ki spodbujajo kombinacije tehnologij, od 1. januarja 2024 ni upravičeno upoštevati deleža prihrankov energije, povezanih s tehnologijo zgorevanja fosilnih goriv; Od leta 2026 bi bil zaradi „mešane“ narave ukrepa (tj. vključno s podporo tehnologiji, ki neposredno uporablja fosilna goriva) neupravičen celoten ukrep politike, tako da ne bi bilo več težav pri obračunavanju.

Za prihranke energije zaradi tehnologij neposrednega zgorevanja fosilnih goriv, ki izboljšujejo energetsko učinkovitost v energetsko intenzivnih podjetjih v industrijskem sektorju, velja posebno odstopanje iz točke 2(j) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791. Ti prihranki energije so upravičeni le, če izpolnjujejo več pogojev iz navedene določbe. Pogoj za odstopanje je energetski pregled, ki dokazuje, da ni tehnično izvedljive alternative za neposredno uporabo fosilnih goriv v dani vrsti uporabe v energetsko intenzivnem sektorju (npr. zaradi zelo visoke temperature, potrebne za industrijske procese). Rezultati revizije bi morali tudi potrditi, da tehnologija, povezana z neposrednim zgorevanjem fosilnih goriv v okviru odstopanja, ne povečuje potrebne količine energije ali zmogljivosti obrata, da je v skladu z najnovejšo ustrezno zakonodajo Unije o emisijskih vrednostih in da preprečuje učinke vezanosti na tehnologijo z zagotavljanjem prihodnje združljivosti s podnebno nevtralnimi alternativnimi nefosilnimi gorivi in tehnologijami. Poleg tega bi bilo treba na podlagi rezultatov revizije pripraviti izvedbeni načrt, ki bi vključeval vse priporočene ukrepe z amortizacijsko dobo do največ petih let.

7.8   Določbe o podpori tehnologijam za sončno toplotno energijo

V točki 2(l) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791 je pojasnjeno: „ Toplota, ki se proizvede s tehnologijami sončne toplotne energije, pridobljene iz sončnega sevanja, se lahko izključi iz njihove končne porabe energije“. Ta določba je v skladu z načinom upoštevanja toplote okolice za toplotne črpalke, s čimer se zagotavlja, da sta enako obravnavani obe tehnologiji: sončna toplotna tehnologija in toplotne črpalke.

Topla voda, ki jo proizvaja solarna toplotna naprava, ne more prispevati k oskrbi glavnega energetskega sistema z energijo. Zato se zaradi solarnih toplotnih naprav zmanjša povpraševanje po energiji na ravni energetskega sistema. Zato se lahko toplota, proizvedena s tehnologijami sončne toplotne energije, upošteva pri izračunu prihranka energije pri končni porabi, povezanih z določeno končno uporabo (npr. sanitarna topla voda).

Upravičeni prihranki energije, ki jih prispevajo solarne toplotne naprave, vključujejo količino energije samo za določeno končno porabo, ne za celotno proizvodnjo toplote solarne toplotne naprave.

Električne energije, proizvedene iz sončnih fotonapetostnih panelov na kraju samem, ni mogoče šteti za prihranek energije pri končni porabi v zvezi s členom 8 Direktive (EU) 2023/1791. Pojasnilo, dodano v točki 2(l) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791, se nanaša samo na harmonizacijo pravil za naprave, ki proizvajajo toploto (toplotne črpalke in tehnologije sončne toplotne energije). Ne vključuje primerov električne energije, proizvedene na kraju samem, tudi zato, ker je člen 8(1) Direktive (EU) 2023/1791 namenjen predvsem prihrankom energije pri končni porabi, sončna fotovoltaika pa ne zmanjšuje končne porabe energije. Sončna fotovoltaika spreminja vir električne energije, toda ne zmanjšuje porabe električne energije pri napravah, razsvetljavi, električnih vozilih ali drugih končnih uporabah.

7.9   Ugotavljanje prihrankov energije zaradi ukrepov obdavčitve

7.9.1   Uporaba prožnosti in prekrivanja z drugimi ukrepi politike in zakonodajo Unije

Dodatek IV k Prilogi k Priporočilu (EU) 2019/1658 že vsebuje smernice glede zahtev iz točk 4(a), (b) in (c) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791 v zvezi z izračunom prihrankov energije zaradi ukrepov obdavčitve. Navedene zahteve so bile dopolnjene z novimi ali revidiranimi zahtevami iz točk 4(b), (d) in (f) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791, obravnavanimi v tem oddelku, ter z novo točko 4(e) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791, ki bo obravnavana v naslednjem oddelku.

Določbe točke (4) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791 o metodologiji in uporabi prožnosti za izračun prihrankov energije zaradi ukrepov obdavčitve so bile revidirane, da bi pojasnili in poudarili, da:

—

je treba pri ocenjevanju prihrankov energije zaradi ukrepov obdavčitve, ki so lahko upravičeni do uporabe člena 8(1) Direktive (EU) 2023/1791 (nova točka 4(d) Priloge V), uporabiti le kratkoročne prožnosti: dolgoročne prožnosti naj se v ta namen ne uporabljajo, razen če je mogoče pojasniti, kako je bilo preprečeno ali popravljeno dvojno štetje prihrankov energije v okviru druge zakonodaje Unije in drugih ukrepov politike, sporočenih v skladu s členom 8(1) Direktive (EU) 2023/1791 (revidirana točka 4(b) Priloge V);

—

mora druga zakonodaja Unije, ki jo je treba upoštevati pri odpravljanju tveganj prekrivanja in dvojnega štetja, v vsakem primeru zajemati zakonodajo iz točke 2(f) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791 (tj. Uredbe (EU) 2019/631 Evropskega parlamenta in Sveta (31) in Direktive 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta (32)) ter točk 4(a) in (f) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791 (tj. Direktive 2003/96/ES oziroma Direktive Sveta 2006/112/ES (33) oziroma Direktive (EU) 2023/959);

—	se kratkoročne prožnosti, uporabljene pri izračunih, uporabljajo za državo članico, ki poroča o prihrankih energije, in morajo biti utemeljene s spremnimi študijami neodvisnega inštituta (revidirana točka 4(b) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791).

Namen teh določb je preprečiti dvojno štetje pri uporabi prožnosti za oceno prihrankov energije. Primer ukrepa davčne politike, pri katerem bi se za oceno prihrankov energije lahko uporabile tako kratkoročne kot tudi dolgoročne prožnosti, bi bil tisti, v katerem so upoštevani vsi prekrivajoči se ukrepi politike ali zahteve, tako na ravni Unije kot na ravni držav članic. To bi pomenilo upoštevanje najnižje ravni obdavčitve, ki se zahteva z Direktivo 2003/96/ES, in upoštevanje drugih ukrepov politike, ki vplivajo na naložbene odločitve ter posledične prihranke energije. Med ključnimi politikami na ravni Unije so okoljsko primerna zasnova, novi predpisi za izpuste CO2 iz vozil in zahteve za energetske preglede v direktivi o energetski učinkovitosti. Na ravni držav članic lahko prekrivajoči se ukrepi politike med drugim vključujejo sisteme obveznosti energetske učinkovitosti, programe subvencioniranja in prostovoljne sporazume. Kadar se ukrepi davčne politike prekrivajo z drugimi sporočenimi ukrepi politike, ki vplivajo na naložbene odločitve, bi morale države članice za izračun učinka ukrepa obdavčitve uporabiti le kratkoročne ocene prožnosti. Ocene dolgoročne prožnosti bi bilo treba uporabiti samo, če se ne poroča o prihrankih za prekrivajoče se ukrepe nacionalnih politik. Tako bi se izognili dvojnemu štetju.

Več smernic o točkah, ki so povezane z oceno prihrankov energije zaradi ukrepov obdavčitve in izračunom kratkoročnih prožnosti v okviru člena 8 Direktive (EU) 2023/1791, je na voljo v Dodatku IV k Prilogi k Priporočilu (EU) 2019/1658.

Opozoriti je treba tudi, da morajo države članice v skladu z delom 3.3(f) Priloge III k Uredbi (EU) 2018/1999 posredovati informacije o svoji metodologiji izračuna, vključno s prožnostmi cen, ki so jih uporabile, in načinom, na katerega so jih določile, v skladu s točko 4 Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791. Zato je treba nove zahteve, izpostavljene v tem oddelku Priloge, obravnavati tudi v informacijah in utemeljitvah v uradnih obvestilih in poročanju držav članic.

7.9.2   Distribucijski učinki in njihova blažitev

Točka 4 Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791 se dopolnjuje z novo točko (e), ki od držav članic zahteva, da določijo distribucijske učinke obdavčitve in enakovrednih ukrepov na ciljne skupine iz člena 8(3) navedene direktive. Od držav članic zahteva tudi, da prikažejo učinke blažilnih ukrepov, ki se izvajajo v skladu s členom 24(3) Direktive (EU) 2023/1791.

Komisija meni, da bi lahko prišlo do distribucijskih učinkov v več dohodkovnih skupinah (učinek vertikalne pravičnosti) ali znotraj istih dohodkovnih skupin (učinki horizontalne pravičnosti). Za zadnjenavedene lahko na primer gre, kadar so gospodinjstva s podobnimi dohodki različno energetsko obremenjena zaradi svoje lokacije (npr. območja s starejšim ali novejšim stavbnim fondom ali podnebnimi razlikami).

Točka 4(e) Priloge V k Direktivi (EU) 2023/1791 je namenjena predvsem tveganju, da bi se z ukrepi obdavčitve povečala energetska revščina. Ocena bi se zato morala osredotočiti na neposredne distribucijske učinke. Taka ocena (neposredna analiza pojavnosti) se običajno opravi z mikroekonomskim modeliranjem, pri čemer se upošteva davčni učinek na delež izdatkov za energijo v primerjavi s prihodki ali skupnimi izdatki glede na skupine dohodkov ali odhodkov. Glavni viri podatkov za tako oceno so navadno ankete o porabi v gospodinjstvih. Količinsko določeni negativni (ali pozitivni) učinek davka temelji na dohodkovnih razsežnostih, saj se izravnalna variacija uporablja kot indeks, in izraža znesek, za katerega bi se morali povprečni skupni izdatki gospodinjstev z nizkimi dohodki v ciljnem letu (2030) povečati/zmanjšati, da bi se ohranilo razmerje absolutnih odhodkov v izhodiščnem letu glede na skupne povprečne izdatke za energijo. Toda uvedba določenih ukrepov politike običajno ne prispeva k skupnim izdatkom za energijo, temveč prinese nove naložbene stroške za gospodinjstva. Za koliko bi se moral povečati dohodek, da bi določeno gospodinjstvo ohranilo enako raven blaginje, bi bilo zato treba izračunati z izravnavo variacije (izguba blaginje), kadar lahko države članice dokažejo škodljive učinke uvedbe obdavčitve brez finančne podpore, ki bi krila povečano obremenitev dohodka.

Še en možni parameter, pri katerem bi distribucijski učinki prišli bolj do izraza, bi bil, če bi jih izračunali na podlagi porabe energije za 1. ali 2. dohodkovni kvintil (ali decil) ali obojih, saj se zadnjenavedeni izražajo v statistiki Unije. Za to bi bilo potrebno mikromodeliranje pripisovanja porabe energije v vsaki dohodkovni skupini, vendar bi zagotovilo večjo natančnost pri ločevanju učinkov obdavčitve.

Blažilni ukrepi za distribucijske učinke ukrepov obdavčitve vključujejo finančno podporo (npr. znižane davčne stopnje, socialne tarife ali transfer ali nadomestilo) in ciljno usmerjene ukrepe politike za izboljšanje energetske učinkovitosti. Znižane davčne stopnje in socialne tarife zmanjšujejo vpliv ukrepov obdavčitve na prihranek energije. Zato bi bili bolj v skladu s ciljem varčevanja z energijo ukrepi za transfer ali nadomestilo. Če pa se zagotovijo po plačilu energije ali pa je zanje potreben postopek prijave, morda niso tako uspešni pri doseganju prizadetih skupin in blažitvi distribucijskih učinkov. Podobno tudi ranljiva gospodinjstva z visokimi potrebami glede porabe energije morda ne bodo prejela ustreznega nadomestila za neizogibne dodatne odhodke. Ukrepi politike za energetsko učinkovitost, namenjeni gospodinjstvom z nizkimi dohodki, zmanjšujejo stroške energetskih storitev zadevnih gospodinjstev in zmanjšujejo potrebo po blažilnih ukrepih, za katere je potrebna finančna podpora brez izboljšanja energijske učinkovitosti. Če je število gospodinjstev v prednostnih skupinah, na katere vplivajo ukrepi obdavčitve, večje od števila gospodinjstev, za katere je mogoče pred začetkom ukrepa obdavčitve izvesti dovolj poglobljene dejavnosti za energijsko učinkovitost, bo kratkoročno do srednjeročno verjetno potrebna kombinacija ukrepov politike za izboljšanje energetske učinkovitosti in finančne podpore. V vsakem primeru morajo države članice dokazati, da je cilj blažitvenih ukrepov glede prihrankov energije upravičen za namene člena 8 Direktive (EU) 2023/1791.

V skladu s členom 24(3) Direktive (EU) 2023/1791 bi morala ocena zato prikazati, kako blažilni ukrepi prispevajo k podpori za ciljne skupine, in sicer:

—	s predvidevanjem distribucijskih učinkov in zmanjšanjem njihovega tveganja za energetsko revščino;

—	z zagotovitvijo, da lahko dostopajo do ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti in imajo od njih koristi.

8.   Zahteve glede poročanja

8.1   Posodobitev celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov

V skladu s členom 14(2) Uredbe (EU) 2018/1999 morajo države članice do 30. junija 2024, nato pa do 1. januarja 2034 in nato vsakih deset let, predložiti posodobitev svojega zadnjega priglašenega celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta. V skladu s členom 14(1) morajo države članice predložiti osnutek posodobitve NEPN vsakokrat eno leto pred rokom za predložitev iz člena 14(2).

Poleg Uredbe (EU) 2018/1999 tudi člen 8(10) in (11) Direktive (EU) 2023/1791 določa, da morajo države članice Komisijo uradno obvestiti o revidiranih zahtevanih prihrankih energije v skladu z novo ambicijo iz člena 8(1) in (3) Direktive (EU) 2023/1791 v svojih posodobljenih NEPN ter pri naslednjih ponovitvah nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov. Informacije bi morale vključevati izračun količine prihrankov energije, ki jih je treba doseči v obdobju od 1. januarja 2021 do 31. decembra 2030, ter po potrebi pojasniti, kako sta bili določeni letna stopnja prihrankov in izhodišče za izračun ter kako in v kolikšni meri so bile uporabljene možnosti iz člena 8(8) Direktive (EU) 2023/1791. Več informacij o možnostih iz člena 8(8) Direktive (EU) 2023/1791 (prejšnji člen 7(4) Direktive 2012/27/EU) je na voljo v oddelku 3.4 Priloge k Priporočilu (EU) 2019/1658.

Člen 8(4) Direktive (EU) 2023/1791 določa tudi, da morajo države članice vključiti informacije o uporabljenih kazalnikih, deležu aritmetičnega povprečja in rezultatih ukrepov politike, določenih v skladu s členom 8(3) navedene direktive. Več informacij o tem je v oddelku 4.4 te priloge.

Poleg tega bi morale države članice v svojih posodobljenih NEPN ali nacionalnih energetskih in podnebnih poročilih o napredku upoštevati tudi člen 8(14) Direktive (EU) 2023/1791 (gl. tudi oddelek 8.2 te priloge). V skladu s členom 8(14) Direktive (EU) 2023/1791 morajo države članice dokazati, po potrebi vključno z dokazi in izračuni:

(a)	da se v primeru prekrivanja učinka ukrepov politike ali posameznih ukrepov prihranki energije ne štejejo dvojno;

(b)	kako doseženi prihranki energije prispevajo k njihovemu nacionalnemu prispevku k doseganju skupnih ciljev povečanja energetske učinkovitosti EU za leto 2030 v skladu s členom 4 Direktive (EU) 2023/1791;

(c)

da so sprejeti ukrepi politike za izpolnitev njihove obveznosti prihrankov energije, ki so zasnovani v skladu s členom 8 Direktive (EU) 2023/1791, in da so ti ukrepi politike upoštevni in primerni za dosego zahtevane količine skupnega prihranka energije pri končni porabi do konca vsakega obdobja obveznosti.

Točki (a) in (b) člena 8(14) Direktive (EU) 2023/1791 sta bili vključeni že v člen 7(12) Direktive 2012/27/EU. Več informacij o teh zahtevah glede poročanja je zato na voljo v oddelku 7.9 in Dodatku XI k Prilogi k Priporočilu (EU) 2019/1658. Za več informacij o zahtevah glede poročanja iz člena 8(14), točka (c), Direktive (EU) 2023/1791 gl. oddelek 4.7 te priloge.

8.2   Poročanje o napredku

V skladu s členom 17 Uredbe (EU) 2018/1999 morajo države članice predložiti svoja nacionalna energetska in podnebna poročila o napredku, ki zajemajo vseh pet razsežnosti energetske unije, ena od teh razsežnosti pa je energetska učinkovitost.

V členu 21, točka (b)(3), Uredbe (EU) 2018/1999 in delu 2, točke (b), (c) in (d), Priloge IX k navedeni uredbi so navedene informacije, ki jih je treba vključiti glede energetske učinkovitosti, in zajemajo poročanje v zvezi z obveznostmi iz členov 8, 9 in 10 Direktive (EU) 2023/1791.

Poleg Uredbe (EU) 2018/1999 morajo države članice vključiti informacije iz člena 8(4), (10) in (14) Direktive (EU) 2023/1791, kot je pojasnjeno v oddelku 8.1 te priloge. Zahteve glede poročanja za navedene določbe se dejansko nanašajo tako na nacionalne energetske in podnebne načrte in njihove poznejše ponovitve kot tudi na nacionalna energetska in podnebna poročila o napredku in njihove poznejše ponovitve.

Poleg tega so v členu 9(10) in členu 10(3) Direktive (EU) 2023/1791 vključene dodatne zahteve glede poročanja, in sicer, da morajo države članice v svoja nacionalna energetska in podnebna poročila o napredku vključiti informacije o vzpostavljenih sistemih merjenja, nadzora in preverjanja, vključno z uporabljenimi metodami, ugotovljenimi težavami in načinom reševanja teh težav. Več informacij o sistemih za merjenje, nadzor in preverjanje je v oddelku 6.1 te priloge.

—	Prva nacionalna energetska in podnebna poročila o napredku je bilo treba pripraviti do 15. marca 2023, nato pa morajo države članice poročati o svojem napredku vsaki dve leti.

---

(1)  Zbirka podatkov o energetskih skupnostih, https://energy-communities-repository.ec.europa.eu/index_en/.

(2)  Energetske skupnosti, https://energy.ec.europa.eu/topics/markets-and-consumers/energy-communities_en/.

(3)   https://www.ca-eed.eu/?s=energy+poverty/.

(4)  Svetovalno vozlišče za energetsko revščino, https://energy-poverty.ec.europa.eu/index_en/.

(5)  Seznam ustreznih projektov programa Obzorje 2020: https://cordis.europa.eu/search?q=contenttype%3D%27project%27%20AND%20programme%2Fcode%3D%27LC-SC3-EC-2-2018-2019-2020%27&p=1&num=10&srt=/project/contentUpdateDate:decreasing/.

https://cordis.europa.eu/search?q=contenttype%3D%27project%27%20AND%20programme%2Fcode%3D%27EE-06-2016-2017%27&p=1&num=10&srt=/project/contentUpdateDate:decreasing/.

Podatkovna zbirka projektov LIFE: https://webgate.ec.europa.eu/life/publicWebsite/search/get?basicSearchText=energy+poverty.

(6)   https://ec.europa.eu/eurostat/databrowser/view/ilc_mdes01/default/table?lang=en

(7)   https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=EU_statistics_on_income_and_living_conditions_(EU- SILC)_methodology_-_economic_strain#Description

(8)   https://ec.europa.eu/eurostat/databrowser/view/ilc_mdes07/default/table?lang=en

(9)   https://ec.europa.eu/eurostat/databrowser/view/ilc_mdho01/default/table?lang=en

(10)   https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=EU_statistics_on_income_and_living_conditions_(EU-SILC)_methodology_-_housing_deprivation#Description

(11)   https://ec.europa.eu/eurostat/databrowser/view/ilc_li02/default/table?lang=en/

(12)   https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Glossary:At-risk-of-poverty_rate

(13)  Direktiva (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. junija 2019 o skupnih pravilih notranjega trga električne energije in spremembi Direktive 2012/27/EU (UL L 158, 14.6.2019, str. 125, ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2019/944/oj).

(14)  Evropski parlament (2013): Socialna stanovanja v EU, https://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/note/join/2013/492469/IPOL-EMPL_NT(2013)492469_EN.pdf/.

(15)  Uredba (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 328, 21.12.2018, str. 1, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2018/1999/oj).

(16)  Izvedbena uredba Komisije (EU) 2018/2066 z dne 19. decembra 2018 o spremljanju emisij toplogrednih plinov in poročanju o njih v skladu z Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter spremembi Uredbe Komisije (EU) št. 601/2012 (UL L 334, 31.12.2018, str. 1, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg_impl/2018/2066/oj).

(17)  Direktiva 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o energetski učinkovitosti stavb (UL L 153, 18.6.2010, str. 13, ELI:). http://data.europa.eu/eli/dir/2010/31/oj).

(18)  Glej oddelek 7.3 o „dodatnosti“ v Prilogi k Priporočilu (EU) 2019/1658.

(19)  Uredba Sveta (EU) 2022/1369 z dne 5. avgusta 2022 o usklajenih ukrepih za zmanjšanje povpraševanja po plinu (UL L 206, 8.8.2022, str. 1, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2022/1369/oj).

(20)  Uredba Sveta (EU) 2023/706 z dne 30. marca 2023 o spremembi Uredbe (EU) 2022/1369 glede podaljšanja obdobja zmanjšanja povpraševanja pri ukrepih za zmanjšanje povpraševanja po plinu ter okrepitve poročanja in spremljanja njihovega izvajanja (UL L 93, 31.3.2023, str. 1, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2023/706/oj).

(21)  Uredba Sveta (EU) 2022/1854 z dne 6. oktobra 2022 o nujnem posredovanju za obravnavo visokih cen energije ((UL L 261I, 7.10.2022, str. 1, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2022/1854/oj).

(22)  Uredba (EU) 2018/842 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o zavezujočem letnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov za države članice v obdobju od 2021 do 2030 kot prispevku k podnebnim ukrepom za izpolnitev zavez iz Pariškega sporazuma ter o spremembi Uredbe (EU) št. 525/2013 (UL L 156, 19.6.2018, str. 26, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2018/842/oj).

(23)  Direktiva (EU) 2023/959 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. maja 2023 o spremembi Direktive 2003/87/ES o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Uniji ter Sklepa (EU) 2015/1814 o vzpostavitvi in delovanju rezerve za stabilnost trga za sistem Unije za trgovanje z emisijami toplogrednih plinov (UL L 130, 16.5.2023, str. 134, ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2023/959/oj).

(24)  Direktiva 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Uniji in o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES (UL L 275, 25.10.2003, str. 32, ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2003/87/oj).

(25)  Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (UL L 283, 31.10.2003, str. 51, ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2003/96/oj).

(26)  V zvezi s pogoji za brezplačno dodelitev pravic bi bilo treba upoštevati samo priporočila, povezana z industrijskim procesom. Več informacij je na voljo v Smernicah št. 12 o usklajeni metodologiji brezplačne dodelitve za EU ETS – pregledana verzija 2024: https://climate.ec.europa.eu/document/download/6bdefaa1-2aa8-4306-a4a2-4eb7d751f5ae_en?filename=12_gd12_eneff_conditionality_en.pdf

(27)  S predlogom prenovljene direktive o energetski učinkovitosti stavb je bila uvedena splošna omejitev javne podpore za tehnologije zgorevanja fosilnih goriv v stavbnem sektorju. Končni dogovor o teh določbah v prenovljeni direktivi o energetski učinkovitosti stavb bo treba upoštevati tudi v okviru obveznosti prihranka energije na podlagi člena 8 Direktive (EU) 2023/1791.

(28)  V tem diagramu poteka predpostavljamo, da na upravičenost prihrankov energije ne vplivajo nobene druge težave.

(29)  Uredba (EU) 2017/1369 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2017 o vzpostavitvi okvira za označevanje z energijskimi nalepkami in razveljavitvi Direktive 2010/30/EU (UL L 198, 28.7.2017, str. 1, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2017/1369/oj).

(30)  Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o energijski učinkovitosti stavb (COM(2021) 802 final).

(31)  Uredba (EU) 2019/631 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o določitvi standardov emisijskih vrednosti CO2 za nove osebne avtomobile in nova lahka gospodarska vozila ter razveljavitvi uredb (ES) št. 443/2009 in (EU) št. 510/2011 (UL L 111, 25.4.2019, str. 13, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2019/631/oj).

(32)  Direktiva 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo (UL L 285, 31.10.2009, str. 10, ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2009/125/oj).

(33)  Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, 11.12.2006, str. 1, ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2006/112/oj).