(1)

Za zagotovitev, da investitorji in nadzorniki razumejo, na kakšen način je sintetična ali pogojna oblika zadržanja enakovredna eni od možnosti zadržanja iz člena 6(3) Uredbe (EU) 2017/2402, bi bilo treba uporabo take oblike zadržanja in njene podrobnosti razkriti v končni ponudbeni dokumentaciji, prospektu, povzetku posla ali pregledu glavnih značilnosti listinjenja.

(2)

V členu 6(3), točke (a) do (e), Uredbe (EU) 2017/2402 so določeni različni načini za izpolnitev zahteve po zadržanju tveganja iz člena 6(1) navedene uredbe. Za uskladitev uporabe zahteve po zadržanju tveganja in doseganje enakovrednega zadržanja pomembnega neto ekonomskega deleža v listinjenju je treba podrobneje opredeliti te načine, vključno z izpolnitvijo prek sintetične ali pogojne oblike zadržanja. V programu ABCP je okvirni likvidnostni kredit, ki krije 100 % kreditnega tveganja vsake od listinjenih izpostavljenosti ali ki predstavlja pozicijo prve izgube v zvezi z listinjenjem, enakovreden zadržanju neto ekonomskega deleža v listinjenju. Zato bi bilo treba take programe ABCP šteti za skladne z zahtevo po zadržanju tveganja v skladu s členom 6(3), točki (a) in (d), Uredbe (EU) 2017/2402.

(3)

Sintetični presežni razmik je opredeljen v členu 2, točka 29, Uredbe (EU) 2017/2402 kot znesek, ki ga originator pogodbeno dodeli za pokritje izgub. Posledično sintetični presežni razmik povzroči vrednost izpostavljenosti, ki bi jo bilo treba upoštevati pri merjenju pomembnega neto ekonomskega deleža ob izdaji listinjenja. Zato bi bilo treba sintetični presežni razmik priznati kot možno obliko skladnosti originatorja sintetičnega listinjenja z zahtevo po zadržanju tveganja, kadar ta sintetični presežni razmik izpolnjuje pogoje iz člena 6(1) Uredbe (EU) 2017/2402 in kadar za ta sintetični presežni razmik velja kapitalska zahteva v skladu z veljavno bonitetno ureditvijo.

(4)

Sintetični presežni razmiki se lahko dodelijo na dva različna načina. En način je z zagotavljanjem kreditne izboljšave za nadrejene ali vmesne tranše. Drug način je z zagotavljanjem kreditne izboljšave za vse tranše, vključno s tranšo prve izgube. Kadar sintetični presežni razmik zagotavlja kreditno izboljšavo samo za nadrejene ali vmesne tranše, se ne more obravnavati kot tranša prve izgube. Subjekt, ki zadrži delež, bi zato moral za skladnost s členom 6(3), točka (a), Uredbe (EU) 2017/2402 zadržati vsaj minimalni znesek v vseh tranšah. Kadar sintetični presežni razmik zagotavlja kreditno izboljšavo za vse tranše, bi moral biti sintetični presežni razmik enak tranši prve izgube v sintetičnem listinjenju in bi se zanj torej moralo šteti, da je skladen s členom 6(3), točka (d), Uredbe (EU) 2017/2402.

(5)

Določiti je treba ekonomski delež, ki se zadrži, kadar osnovne izpostavljenosti listinjenja vključujejo črpane in nečrpane zneske kreditnih aranžmajev. Ker se kreditno tveganje določi na podlagi črpanih zneskov, bi bilo treba neto ekonomski delež izmeriti z upoštevanjem samo teh zneskov.

(6)

Da se zagotovi stalno izpolnjevanje zahteve po zadržanju, kadar neto ekonomski delež zadrži konsolidirana skupina, subjekt, ki zadrži delež in pripada skupini, pa ni več vključen v področje uporabe nadzora na konsolidirani podlagi, je treba določiti, da bi moral izpostavljenost do listinjenja prevzeti en ali več preostalih subjektov, vključenih v področje uporabe nadzora na konsolidirani podlagi.

(7)

Člen 6(1), prvi pododstavek, Uredbe (EU) 2017/2402 prepoveduje prodajo ali varovanje pred tveganjem zadržanega ekonomskega deleža, saj bi se s tem odpravila izpostavljenost subjekta, ki zadrži delež, kreditnemu tveganju zadržanih pozicij ali izpostavljenosti v listinjenju. Zato bi moralo biti varovanje pred tveganjem dovoljeno samo, kadar varuje subjekt, ki zadrži delež, pred tveganji, ki niso kreditno tveganje zadržanih pozicij ali izpostavljenosti v listinjenju. Vendar bi moralo biti varovanje pred tveganjem dovoljeno tudi, kadar se sklene pred listinjenjem kot legitimen in preudaren element odobritve kredita ali upravljanja tveganja ter ne ustvari razlikovanja v korist subjekta, ki zadrži delež, med kreditnim tveganjem zadržanih pozicij ali izpostavljenosti v listinjenju in kreditnim tveganjem pozicij ali izpostavljenosti v listinjenju, prenesenih na investitorje. Poleg tega pri listinjenjih, pri katerih se subjekt, ki zadrži delež, zaveže, da bo zadržal več od minimalnega pomembnega neto ekonomskega deleža v višini 5 %, varovanje pred tveganjem ne bi smelo biti prepovedano za noben zadržan delež nad tem odstotkom pod pogojem, da so te okoliščine razkrite v končni ponudbeni dokumentaciji, prospektu, povzetku posla ali pregledu glavnih značilnosti listinjenja.

(8)

Da se zagotovi trajno zadržanje pomembnega neto ekonomskega deleža, bi morali subjekti, ki zadržijo delež, zagotoviti, da v strukturo listinjenja ni vgrajen mehanizem, zaradi katerega se zadržan pomemben neto ekonomski delež, izmerjen ob izdaji listinjenja, zmanjša hitreje kot prenesen delež. Iz istega razloga se zadržan pomemben neto ekonomski delež ne bi smel prednostno razvrstiti v smislu denarnih tokov, da bi imel prednost pri poplačilu ali amortizaciji na način, ki bi zmanjšal zadržan pomemben neto ekonomski delež pod 5 % tekoče nominalne vrednosti tranš, prodanih ali prenesenih investitorjem, ali listinjenih izpostavljenosti ali pod 5 % neto vrednosti v primeru nedonosnih izpostavljenosti iz tradicionalnih listinjenj nedonosnih izpostavljenosti. Poleg tega se kreditna izboljšava, zagotovljena investitorju, ki prevzame izpostavljenost do pozicije v listinjenju, ne bi smela zmanjševati nesorazmerno s stopnjo odplačila obveznosti za osnovne izpostavljenosti. Navedena zahteva ne bi smela preprečiti prednostnega plačila subjektu, ki zadrži delež, za storitve, ki jih zagotovi subjektu s posebnim namenom pri listinjenju, pod pogojem, da se znesek plačila določi na podlagi običajnih tržnih pogojev in da struktura takega plačila ne ogroža zahteve po zadržanju.

(9)

Kadar je interes glavnega dolžnika popolnoma usklajen z investitorjevim, tudi v primeru, ko listinjenje zajema izključno lastno izdane krite obveznice ali druge lastno izdane dolžniške instrumente, se od subjekta, ki listini te instrumente, ne bi smelo zahtevati sprejetje nobenih nadaljnjih ukrepov za izpolnitev zahteve po zadržanju tveganja.

(10)

Člen 8 Uredbe (EU) 2017/2402 določa nekatere izjeme glede prepovedi relistinjenja. Ker se zahteve po zadržanju uporabljajo za obe ravni poslov, vključenih v relistinjenje, je treba določiti, na kakšen način bi morali ti posli izpolnjevati zahtevo po zadržanju. Na splošno bi bilo treba za namene izpolnjevanja zahteve po zadržanju tveganja prva listinjenja izpostavljenosti in drugo „preoblikovano“ raven posla obravnavati ločeno. Zato bi morala obstajati obveznost zadržanja pomembnega neto ekonomskega deleža na vsaki od teh ravni. Enako bi moralo veljati za posle z več kot enim osnovnim listinjenjem, kot so programi ABCP, razen tistih iz člena 8(4) Uredbe (EU) 2017/2402. Vendar je mogoče, da originator listinjenja, ki deluje kot subjekt, ki zadrži delež, listini pozicije, ki jih je zadržal nad zahtevo po minimalnem zadržanju na prvi ravni listinjenja. V tem primeru se od tega originatorja ne bi smelo zahtevati, da zadrži dodaten delež na ravni relistinjenja, pod pogojem, da se v osnovno skupino relistinjenja ne dodajo nobene druge izpostavljenosti ali pozicije. V teh primerih bi bilo treba relistinjenje obravnavati le kot drugi del istega posla, ki ne bi bistveno spremenil ekonomske osnove listinjenja. Prvotno zadržanje na ravni listinjenja bi zato moralo zadostovati za izpolnitev namena zahteve po zadržanju tveganja. Nazadnje, zgolj ponovno tranširanje pozicije v listinjenju v povezane tranše s strani originatorja listinjenja se ne bi smelo šteti za relistinjenje za namene zahteve po zadržanju.

(11)

Zahteve za izbiro sredstev iz člena 6(2) Uredbe (EU) 2017/2402 so sestavni del okvira za zadržanje tveganja. Če bi originatorji lahko selektivno izbirali sredstva za listinjenje portfeljev slabše kreditne kakovosti in zlasti brez vednosti investitorjev ali potencialnih investitorjev, bi bila namen in učinkovitost zadržanja tveganja za uskladitev interesov originatorjev in investitorjev resno ogrožena. V tem scenariju bi originator uporabljal listinjenje za odstranitev tveganih sredstev, vendar bi bili investitorji zavedeni, da je dejstvo, da originator zadrži del tveganja, dokaz za to, da so interesi ustrezno usklajeni. Da bi se izognili takemu scenariju in zagotovili pravno varnost, je treba določiti merila, na katera se lahko originatorji zanesejo pri zagotavljanju skladnosti s členom 6(2) Uredbe (EU) 2017/2402. Poleg tega bi bilo treba določiti tudi merila za določitev „primerljivih sredstev“. Za listinjenja, pri katerih primerjava iz člena 6(2) Uredbe (EU) 2017/2402 ni mogoča, ker so bila vsa primerljiva sredstva prenesena na SSPE, bi bilo treba šteti, da izpolnjujejo zahteve iz navedenega odstavka, pod pogojem, da se dejstvo, da taka primerjava ni mogoča, razkrije v končni ponudbeni dokumentaciji, prospektu, povzetku posla ali pregledu glavnih značilnosti listinjenja.

(12)

Če se je v zvezi s subjektom, ki zadrži delež, začel postopek v primeru insolventnosti ali če subjekt, ki zadrži delež, ne more več delovati v tej vlogi iz razlogov, nad katerimi ta subjekt ali njegovi delničarji nimajo nikakršnega nadzora, bi moralo biti mogoče, da preostali zadržan pomemben neto ekonomski delež zadrži drug pravni subjekt, ki izpolnjuje zahteve iz člena 6 Uredbe (EU) 2017/2402, tako da še naprej obstaja usklajenost interesov.

(13)

V skladu s členom 6(1), četrti pododstavek, Uredbe (EU) 2017/2402 smejo samo serviserji, ki lahko dokažejo strokovno znanje na področju servisiranja izpostavljenosti, ki so po svoji naravi podobne listinjenim izpostavljenostim, delovati kot subjekti, ki zadržijo delež, v tradicionalnem listinjenju nedonosnih izpostavljenosti. Zato je primerno določiti merila, ki bi jih morali izpolnjevati serviserji, da bi lahko dokazali, da imajo zahtevano strokovno znanje na področju servisiranja izpostavljenosti, ki so podobne listinjenim.

(14)

Delegirana uredba Komisije (EU) št. 625/2014 (2) dopolnjuje določbe o zadržanju tveganja iz člena 405 Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (3) za kreditne institucije in investicijska podjetja. Uredba (EU) 2017/2401 Evropskega parlamenta in Sveta (4) je spremenila Uredbo (EU) št. 575/2013 s črtanjem dela 5 in s tem člena 405 navedene uredbe. Zahteve po zadržanju tveganja, ki so bile določene v členu 405 Uredbe (EU) št. 575/2013, so zdaj določene v členu 6 Uredbe (EU) 2017/2402. Zato je primerno razveljaviti Delegirano uredbo (EU) št. 625/2014 brez poseganja v člen 43(6) Uredbe (EU) 2017/2402.

(15)

Ta uredba temelji na osnutku regulativnih tehničnih standardov, pripravljenem v tesnem sodelovanju z Evropskim organom za vrednostne papirje in trge ter Evropskim organom za zavarovanja in poklicne pokojnine, ki ga je Komisiji predložil Evropski bančni organ.

(16)

Evropski bančni organ je opravil odprta javna posvetovanja o osnutku regulativnih tehničnih standardov, na katerem temelji ta uredba, analiziral morebitne povezane stroške in koristi ter zaprosil za nasvet interesno skupino za bančništvo, ustanovljeno v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (5) –

(a)

„sintetična oblika zadržanja“ pomeni zadržanje pomembnega neto ekonomskega deleža z uporabo izvedenih finančnih instrumentov;

(b)

„pogojna oblika zadržanja“ pomeni zadržanje pomembnega neto ekonomskega deleža z uporabo podpore kreditni kakovosti, ki zagotavlja takojšnjo izvršitev zadržanja, vključno z jamstvi, akreditivi ali podobnimi oblikami podpore kreditni kakovosti.

(a)

neposredno zadržanje vsaj 5 % nominalne vrednosti vsake tranše, prodane investitorjem ali prenesene nanje;

(b)

zadržanje izpostavljenosti, pri kateri je njen imetnik izpostavljen kreditnemu tveganju vsake izdane tranše posla listinjenja po načelu sorazmernosti v višini vsaj 5 % skupne nominalne vrednosti vsake izdane tranše;

(c)

zadržanje vsaj 5 % nominalne vrednosti vsake od listinjenih izpostavljenosti, če se zadržano kreditno tveganje uvršča pari passu s kreditnim tveganjem, listinjenim v zvezi z istimi izpostavljenostmi, ali mu je podrejeno;

(d)

zagotavljanje okvirnega likvidnostnega kredita v okviru programa ABCP, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: