(1)

Komisija je v Priporočilu 2003/670/ES z dne 19. septembra 2003 o evropskem seznamu poklicnih bolezni (1) državam članicam priporočila, naj uvedejo vrsto ukrepov za posodobitev in izboljšanje različnih vidikov svojih politik v zvezi s poklicnimi boleznimi. Ti ukrepi se nanašajo na priznavanje in preprečevanje poklicnih bolezni ter nadomestila zanje, določitev nacionalnih ciljev za zmanjšanje pojavnosti poklicnih bolezni, poročanje o poklicnih boleznih in njihovo evidentiranje, zbiranje podatkov o epidemiologiji bolezni, spodbujanje raziskav glede zdravstvenih težav, povezanih s poklicno dejavnostjo, izboljšanje diagnosticiranja poklicnih bolezni, razširjanje statističnih in epidemioloških podatkov o poklicnih boleznih ter spodbujanje dejavne vloge nacionalnih sistemov javnega zdravja in zdravstvenega varstva pri preprečevanju poklicnih bolezni.

(2)

Države članice se od začetka leta 2020 soočajo z izbruhom COVID-19, ki je povzročil znatne motnje v vseh sektorjih in storitvah ter vplival na zdravje in varnost delavcev po vsej Evropski uniji (EU). Trenutno so epidemiološke razmere v EU v zvezi s COVID-19 ugodnejše, kar je zlasti posledica široke razpoložljivosti cepiv, vseeno pa ta bolezen ostaja izziv, predvsem zaradi morebitnih novih valov in pojava novih različic virusa SARS-CoV-2 in zaradi primerov dolgega COVID-19.

(3)

V zvezi s tem je Komisija v sporočilu z naslovom Strateški okvir EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje 2021–2027 – Varnost in zdravje pri delu v spreminjajočem se svetu dela (2) (v nadaljnjem besedilu: strateški okvir EU) med drugim navedla, da bo posodobila Priporočilo 2003/670/ES ter vanj vključila tudi COVID-19, da bi spodbudila priznavanje COVID-19 kot poklicne bolezni v državah članicah in spodbudila konvergenco.

(4)

Po sprejetju strateškega okvira EU je Svetovalni odbor za varnost in zdravje pri delu (ACSH) ustanovil namensko delovno skupino, pristojno za pripravo osnutka mnenja o posodobitvi Priporočila 2003/670/ES z vključitvijo COVID-19, ki naj bi ga sprejel navedeni odbor. Svetovalni odbor za varnost in zdravje pri delu je 18. maja 2022 sprejel povezano mnenje, v katerem je priporočil vključitev COVID-19 v Prilogo I k Priporočilu 2003/670/ES z novim vnosom št. 408 v zvezi s COVID-19, ki ga povzroči delo na področju preprečevanja bolezni, v zdravstvu in socialnem varstvu ter pri pomoči doma ali v pandemičnih razmerah v sektorjih, v katerih pride do izbruha pri dejavnostih, pri katerih je bilo dokazano tveganje okužbe.

(5)

S tem priporočilom se upošteva mnenje Svetovalnega odbora za varnost in zdravje pri delu in v Prilogo I k navedeni uredbi dodaja COVID-19. Pojem „zdravstvo in socialno varstvo“ bi bilo treba razumeti kot gospodarske dejavnosti s področja Q statistične klasifikacije NACE Rev. 2 (3). Kar zadeva gospodarske dejavnosti, ki ne spadajo na področje Q statistične klasifikacije NACE Rev. 2, bi bilo treba razumeti, da sta določena pogoja, tj. obstoj „pandemičnih razmer“ in obstoj „izbruha pri dejavnostih, pri katerih je bilo dokazano tveganje okužbe“, kumulativna. Pri tem bi bilo treba „pandemične razmere“ razumeti kot obdobje, za katero pristojni mednarodni organi, kot je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO), izbruhe določene bolezni razglasijo za svetovno pandemijo. „Izbruh“ v smislu nove določbe priporočila bi morale opredeliti države članice v skladu z nacionalnim pravom ali prakso. „Dokazano“ tveganje okužbe obstaja pri dejavnostih, za katere je bila v skladu z nacionalnim pravom ali prakso ugotovljena vzročna povezava med delom v teh dejavnostih in povečano izpostavljenostjo SARS-CoV-2.

(6)

V skladu z načelom subsidiarnosti ter ob upoštevanju pristojnosti EU in držav članic na področju javnega zdravja in socialne politike v skladu s Pogodbama so za določitev javnozdravstvenih ukrepov, ki se sprejmejo v primeru katere koli pandemije, vključno z ukrepi, ki zadevajo delovna mesta in podjetja, ter obstoja izbruha pri dejavnostih, pri katerih je bilo dokazano tveganje okužbe, pristojne države članice, ki morajo pri tem v celoti upoštevati pravo EU, vključno z zakonodajo EU o varnosti in zdravju pri delu. Pri tem bi bilo treba upoštevati zlasti Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o resnih čezmejnih grožnjah za zdravje in o razveljavitvi Sklepa št. 1082/2013/EU (2020/0322(COD)) (4).

(7)

Poročilo Eurostata iz leta 2021 z naslovom Possibility of recognising COVID-19 as being of occupational origin at national level in EU and EFTA countries (Možnost priznavanja poklicnega izvora COVID-19 na nacionalni ravni v državah EU in državah Efte) (5) kaže, da večina držav članic COVID-19 priznava kot poklicno bolezen ali nesrečo pri delu v skladu s pogoji, določenimi na nacionalni ravni.

(8)

Čeprav je priznavanje poklicnih bolezni tesno povezano z zasnovo sistemov socialne varnosti, ki so v pristojnosti držav članic, Komisija države članice spodbuja k priznavanju poklicnih bolezni, uvrščenih na evropski seznam poklicnih bolezni. Kot je navedeno v strateškem okviru EU, še vedno obstaja potreba po večjem poudarku na poklicnih boleznih. V skladu s splošnimi načeli preprečevanja, ki so jedro okvirne direktive o varnosti in zdravju pri delu iz leta 1989 (6) ter povezanih direktiv o zdravju in varnosti pri delu, bi moralo biti to priporočilo glavni instrument za preprečevanje poklicnih bolezni na ravni EU. Poleg tega je pomembno podpreti okužene delavce, zlasti tiste, okužene s COVID-19, in družine, ki so izgubile družinske člane zaradi izpostavljenosti pri delu.

(9)

V skladu s strateškim okvirom EU bi bilo treba države članice pozvati, naj v oblikovanje ukrepov za učinkovito preprečevanje poklicnih bolezni dejavno vključijo vse akterje, zlasti socialne partnerje.

(10)

Strateški okvir EU se sklicuje na potrebo po okrepljenih dokazih v podporo zakonodaji in politikam ter po raziskavah in zbiranju podatkov na ravni EU in na nacionalni ravni kot predpogojih za preprečevanje z delom povezanih bolezni in nesreč. Za boljšo analizo in preprečevanje po vsej EU sta ključna sodelovanje in izmenjava informacij, izkušenj in najboljših praks.

(11)

Priporočilo državam članicam, naj Komisiji pošljejo statistične in epidemiološke podatke o poklicnih boleznih, priznanih na nacionalni ravni, ter te podatke dajo na voljo zainteresiranim stranem, je ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1338/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (7) ter glede na razvoj dogodkov v zvezi s pilotnim delom na področju evropske statistike poklicnih bolezni še vedno ustrezno.

(12)

Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu, ustanovljena z Uredbo (EU) 2019/126 Evropskega parlamenta in Sveta (8) med drugim institucijam in organom Unije ter državam članicam zagotavlja objektivne tehnične, znanstvene in ekonomske razpoložljive informacije ter kvalificirano strokovno znanje, ki ga potrebujejo za oblikovanje in izvajanje preudarnih in učinkovitih politik, namenjenih zaščiti varnosti in zdravja delavcev, poleg tega pa zbira, analizira in razširja tehnične, znanstvene in ekonomske informacije v državah članicah. V skladu s tem bi morala imeti Agencija pomembno vlogo tudi pri izmenjavi informacij, izkušenj in najboljših praks na področju preprečevanja poklicnih bolezni.

(13)

Nacionalni sistemi javnega zdravja in zdravstvenega varstva imajo lahko pomembno vlogo pri izboljšanju preprečevanja poklicnih bolezni, na primer z ozaveščanjem zdravstvenega osebja, da bi se izboljšala poznavanje in diagnosticiranje teh bolezni.

(14)

Glede na navedeno in ob upoštevanju, da je vključitev COVID-19 v Prilogo I k temu priporočilu časovno občutljiva, zlasti glede na morebitne nove valove COVID-19 in pojav novih različic virusa SARS-CoV-2, ter da Priporočilo 2003/670/ES v veliki meri ostaja relevantno in še naprej ustreza svojemu namenu, bi bilo treba s tem priporočilom COVID-19 vključiti v Prilogo I in ponoviti vsebino Priporočila 2003/670/ES brez poseganja v poznejše nadaljnje posodobitve tega priporočila –

1.

v svoje nacionalne zakone ali druge predpise, ki se nanašajo na znanstveno priznane poklicne bolezni, upravičene do odškodnine in za katere veljajo preventivni ukrepi, čim prej vključijo evropski seznam iz Priloge I;

2.

sprejmejo ukrepe, s katerimi v svoje nacionalne zakone in druge predpise vključijo pravico delavca do nadomestila za poklicne bolezni, če trpi zaradi zdravstvenih težav, ki niso navedene v Prilogi I, vendar se lahko dokaže, da so poklicnega izvora in narave, zlasti če so navedene v Prilogi II;

3.

razvijejo in izboljšajo učinkovite preventivne ukrepe proti poklicnim boleznim, navedenim na evropskem seznamu iz Priloge I, ob dejavnem vključevanju vseh akterjev ter po potrebi izmenjevanju informacij, izkušenj in najboljših praks prek Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu;

4.

določijo količinsko opredeljene nacionalne cilje za zmanjšanje stopenj pojavnosti priznanih poklicnih bolezni, zlasti tistih, navedenih na evropskem seznamu iz Priloge I;

5.

zagotovijo, da se poroča o vseh primerih poklicnih bolezni, in postopoma uskladijo svoje statistične podatke o poklicnih boleznih z evropskim seznamom iz Priloge I, in sicer v skladu z delom, ki poteka v zvezi s sistemom usklajevanja evropske statistike poklicnih bolezni, da bodo za vsak primer poklicne bolezni na voljo podatki o povzročitelju ali dejavniku, diagnozi in spolu pacienta;

6.

uvedejo sistem zbiranja informacij ali podatkov o epidemiologiji bolezni iz Priloge II in vseh drugih poklicnih bolezni;

7.

spodbujajo raziskave glede zdravstvenih težav, povezanih s poklicno dejavnostjo, zlasti zdravstvenih težav iz Priloge II in psihosocialnih motenj, povezanih z delom;

8.

zagotovijo široko razširjanje dokumentov za pomoč pri diagnosticiranju poklicnih bolezni, navedenih na njihovih nacionalnih seznamih, pri čemer naj zlasti upoštevajo obvestila o diagnozi poklicnih bolezni, ki jih objavi Komisija;

9.

statistične in epidemiološke podatke o poklicnih boleznih, priznanih na nacionalni ravni, posredujejo Komisiji in dajo na voljo zainteresiranim stranem, zlasti prek informacijske mreže, ki jo je vzpostavila Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu;

10.

spodbujajo dejavno vlogo nacionalnih sistemov zdravstvenega varstva pri preprečevanju poklicnih bolezni, zlasti z ozaveščanjem zdravstvenega osebja, da bi se izboljšala poznavanje in diagnosticiranje teh bolezni.