(1)

Komisija je 17. marca 2016 sprejela Izvedbeno uredbo (EU) 2016/388 (2) o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz cevi iz nodularnega litega železa (imenovanega tudi sferoidno grafitno lito železo) s poreklom iz Indije, kot je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo (EU) 2016/1369 (3) (v nadaljnjem besedilu: sporna uredba).

(2)

Družba Jindal Saw Limited (v nadaljnjem besedilu: družba Jindal) in njen povezani uvoznik, družba Jindal Saw Italia SpA (v nadaljnjem besedilu skupaj: vložnika), sta izpodbijala sporno uredbo pred Splošnim sodiščem. Splošno sodišče je 10. aprila 2019 izdalo sodbo v zadevi T-301/16 (4) glede sporne uredbe (v nadaljnjem besedilu: sodba).

(3)

Splošno sodišče je ugotovilo, da je Komisija v primeru vložnikov storila napako pri izračunih nelojalnega nižanja prodajnih cen. V tem primeru je Komisija po eni strani v zvezi z industrijo Unije upoštevala bodisi cene na ravni franko tovarna (5) proizvodnih subjektov, kadar so prodajali neposredno neodvisnim kupcem, bodisi cene na ravni franko tovarna prodajnih subjektov. Po drugi strani pa je Komisija v zvezi s prodajo s strani družbe Jindal na trgu Unije pri izračunu primerljive cene z vsemi stroški v EU kot izhodiščno ceno uporabila izvozno ceno, ki je bila konstruirana v okviru določitve stopnje dampinga (in sicer ni upoštevala prodajnih, splošnih in administrativnih stroškov skupaj z dobički z družbo Jindal povezanih prodajnih subjektov v EU). Po mnenju Splošnega sodišča v primeru, da proizvajalec izdelkov ne trži neposredno, ampak prek prodajnih subjektov, to pomeni, da obstajajo stroški in stopnja dobička teh subjektov, tako da so te cene, ki jih ti zaračunavajo nepovezanim kupcem, na splošno višje od cen, ki jih takim kupcem zaračunajo proizvajalci pri neposredni prodaji in jih torej ni mogoče izenačiti s temi zadnje navedenimi cenami (6). Splošno sodišče je zato menilo, da je Komisija s tem, da je za primerjavo cen v okviru izračuna nelojalnega nižanja prodajnih cen izenačila cene prodajnih subjektov za nepovezane kupce s cenami proizvajalcev pri neposredni prodaji takim kupcem le v zvezi s podobnim izdelkom industrije Unije, za ta izdelek upoštevala višjo in s tem manj ugodno ceno za družbo Jindal Saw, ki je večino svoje prodaje v Uniji ustvarila prek prodajnih subjektov (7). Po mnenju Splošnega sodišča je šlo za napako pri izračunu nelojalnega nižanja prodajnih cen zadevnega izdelka, saj se izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen ni opravil s primerjavo cen na isti ravni trgovanja. Zato je Splošno sodišče ugotovilo, da je Komisija storila napako, ker je prodajne stroške in dobičke povezanih prodajnih subjektov družbe Jindal v Uniji odštela od prodaj prvemu neodvisnemu kupcu, prodajni stroški in dobički povezanih prodajnih subjektov industrije Unije pa niso bili odšteti od prodajnih cen industrije Unije prvemu neodvisnemu kupcu. Splošno sodišče je zato menilo, da se zadevni ceni nista primerjali simetrično na isti ravni trgovanja.

(4)

Splošno sodišče je zato ugotovilo, da je Komisija kršila člen 3(2) osnovne protidampinške uredbe, ki je veljala v času prvotne preiskave (v nadaljnjem besedilu: osnovna protidampinška uredba) (8). Ker je bilo nelojalno nižanje prodajnih cen, izračunano v sporni uredbi, osnova za ugotovitev, da je bil uvoz zadevnega izdelka vzrok za škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, je Splošno sodišče ugotovilo, da je bil potencialno izkrivljen tudi dokaz o obstoju vzročne zveze med dampinškim uvozom in škodo, povzročeno industriji Unije, ki je nujen pogoj za uvedbo protidampinške dajatve v skladu s členom 3(6) osnovne protidampinške uredbe (9).

(5)

Splošno sodišče je prav tako ugotovilo, da ni mogoče izključiti, da bi bila stopnja škode za industrijo Unije določena na nižji ravni od stopnje dampinga, če bi bilo nelojalno nižanje prodajnih cen pravilno izračunano. V tem primeru bi se moral v skladu s členom 9(4) osnovne protidampinške uredbe znesek protidampinške dajatve zmanjšati na stopnjo, ki bi zadostovala za odpravo navedene škode (10).

(6)

Glede na zgoraj navedeno je Splošno sodišče sporno uredbo razglasilo za nično v delu, v katerem se nanaša na družbo Jindal Saw Limited.

(7)

Institucije Unije morajo v skladu s členom 266 Pogodbe o delovanju Evropske unije („PDEU“) sprejeti ukrepe, potrebne za izvršitev sodbe Sodišča. Če je akt, ki so ga institucije Unije sprejele v okviru upravnega postopka, kot je v tem primeru protidampinška preiskava, razglašen za ničnega, se v skladu s sodbo Splošnega sodišča nični akt zamenja z novim aktom, v katerem je odpravljena nezakonitost, ki jo je ugotovilo Splošno sodišče (11).

(8)

V skladu s sodno prakso Sodišča se postopek za nadomestitev akta, razglašenega za ničnega, nadaljuje v točki, v kateri je prišlo do nezakonitosti (12). To pomeni zlasti, da v primeru, ko je za ničnega razglašen akt, ki zaključuje upravni postopek, razglasitev ničnosti ne vpliva nujno na pripravljalne akte, kot je začetek protidampinškega postopka. Kadar se na primer uredba o uvedbi dokončnih protidampinških ukrepov razglasi za nično, postopek ostaja odprt, saj je iz pravnega reda Unije (13) izginil le akt, s katerim se postopek zaključi, razen v primerih, ko pride do nezakonitosti v fazi začetka postopka. Nadaljevanje upravnega postopka s ponovno uvedbo protidampinških dajatev na uvoz, ki je bil izveden v obdobju uporabe uredbe, ki je bila razglašena za nično, se ne šteje za nezdružljivo s pravilom o prepovedi retroaktivnosti (14).

(9)

Splošno sodišče je v obravnavani zadevi sporno uredbo razglasilo za nično v delu, ki se nanaša na družbo Jindal Saw Limited, ker je Komisija storila napako pri ugotavljanju obstoja znatnega nelojalnega nižanja prodajnih cen. Ta napaka bi potencialno lahko vplivala na analizo vzročne zveze in stopnjo škode.

(10)

Ugotovitve iz sporne uredbe, ki se niso izpodbijale ali so se izpodbijale, vendar jih je Splošno sodišče zavrnilo ali pa jih ni preučilo, zaradi česar niso privedle do razglasitve sporne uredbe za nično, še vedno veljajo v celoti (15).

(11)

Po sodbi Sodišča v zadevi T-301/16 z dne 10. aprila 2019 se je Komisija z obvestilom (v nadaljnjem besedilu: obvestilo o ponovnem začetku) odločila, da delno ponovno začne protidampinško preiskavo v zvezi z uvozom cevi iz nodularnega litega železa (imenovanega tudi sferoidno grafitno lito železo), ki je privedla do sprejetja sporne uredbe, in nadaljuje preiskavo na točki, kjer je prišlo do nepravilnosti. Ponovni začetek je bil po obsegu omejen na izvršitev sodbe Splošnega sodišča v zvezi z družbo Jindal Saw Limited.

(12)

Komisija se je nato 22. julija 2019 odločila, da za uvoz nekaterih cevi iz nodularnega litega železa (imenovanega tudi sferoidno grafitno lito železo) s poreklom iz Indije, ki jih proizvaja družba Jindal Saw Limited, uvede registracijo, in je od nacionalnih carinskih organov zahtevala, da počakajo na objavo ustrezne izvedbene uredbe Komisije, s katero bi se dajatve ponovno uvedle, preden se odločijo o kakršnih koli zahtevkih za povračilo in odpust protidampinških dajatev, kar zadeva uvoz, povezan z družbo Jindal Saw Limited (16) (v nadaljnjem besedilu: uredba o registraciji).

(13)

Komisija je zainteresirane strani obvestila o ponovnem začetku in jih pozvala k predložitvi pripomb.

(14)

Komisija je prejela pripombe industrije Unije in dveh proizvajalcev izvoznikov.

(15)

Družba Jindal je trdila, da Komisija nacionalnim carinskim organom ne bi smela dati navodil, naj ne povrnejo in/ali odpustijo dajatev, ki so bile pobrane v skladu s sporno uredbo. Trdila je, da je položaj v obravnavani zadevi drugačen od tistega iz sodbe Deichmann (17). Družba Jindal je prav tako trdila, da dajatev ni mogoče ponovno uvesti retroaktivno. Po mnenju družbe Jindal je bila sporna uredba v celoti razglašena za nično, kar pomeni, da je bila črtana iz pravnega reda Unije z retroaktivnim učinkom, medtem ko v sodbi Deichmann ni bilo nobenih dejavnikov, ki bi „lahko vplivali na veljavnost dokončne uredbe“. Poleg tega je družba Jindal trdila, da ima nezakonitost, ki je bila ugotovljena v zvezi z analizo nelojalnega nižanja prodajnih cen, za posledico „razglasitev celotne analize Komisije o vzročni zvezi za nično“. To po mnenju družbe Jindal pomeni, da dajatve v celoti ne bi smele biti uvedene ali ponovno uvedene, saj je bila celotna analiza škode in vzročne zveze pomanjkljiva.

(16)

Komisija je opozorila, da v skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da kadar Sodišče razglasi uredbo, ki dajatve nalaga, za nično, take dajatve nikoli niso bile zakonsko dolgovane v smislu člena 236 carinskega zakonika in jih morajo nacionalni carinski organi načeloma povrniti pod pogoji, določenimi v ta namen (18). Vendar pa je Sodišče menilo tudi, da je treba natančen obseg razglasitve ničnosti s sodbo Sodišča in zato obveznosti, ki izhajajo iz nje, določiti za vsak primer posebej, pri čemer se ne upošteva le izrek te sodbe, ampak tudi obrazložitev, ki je njegova nujna podlaga (19). Po razkritju je družba Jindal ponovila te trditve, ne da bi predložila nadaljnje utemeljitve.

(17)

Splošno sodišče je v obravnavani zadevi postavilo pod vprašaj metodo izračuna nelojalnega nižanja prodajnih cen v zvezi z družbo Jindal in njen učinek na vzročnost ter morebiten učinek na stopnjo škode v zvezi z družbo Jindal v točkah 192 do 195 sodbe. Vendar ti elementi niso izpodbijali veljavnosti vseh drugih ugotovitev iz sporne uredbe, ki lahko podprejo veljavnost ugotovitev Komisije o končni škodi, kot je podrobneje pojasnjeno v uvodni izjavi 24. Tudi če bi bilo v ponovno začeti preiskavi ugotovljeno, da protidampinških dajatev ni treba ponovno naložiti, bi imeli carinski organi v vsakem primeru možnost, da povrnejo celoten znesek dajatev, ki so bile pobrane od sprejetja sporne uredbe.

(18)

Poleg tega Sodišče dosledno zastopa stališče, da člen 10(1) osnovne protidampinške uredbe (20) ne preprečuje ponovne uvedbe protidampinških dajatev na podlagi aktov za uvoz, ki je bil izveden v obdobju uporabe uredb, razglašenih za nične (21). Zato, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 15 uredbe o registraciji, za nadaljevanje upravnega postopka in morebitno ponovno uvedbo dajatev ni mogoče šteti, da sta v nasprotju s pravilom o prepovedi retroaktivnosti (22). Posledično je bila trditev družbe Jindal, da dajatev ni mogoče ponovno uvesti, zavrnjena.

(19)

Družba Jindal je prav tako trdila, da mora Komisija spoštovati sodbo Sodišča in uporabiti dejanske cene družbe Jindal za prve neodvisne kupce. Poudarila je, da Komisija ne sme konstruirati cen prodajnih odvisnih družb industrije Unije. Trdila je, da bi bilo to v nasprotju s točko 187 sodbe, v kateri je Sodišče razsodilo: „[…] da bi morale biti cene, uporabljene za izračun stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen, cene, izpogajane z nepovezanimi kupci, in sicer cene, ki bi jih ti lahko upoštevali, da se prostovoljno odločijo, ali bodo kupovali izdelke industrije Unije ali izdelke zadevnih proizvajalcev izvoznikov, ne pa cene vmesne faze.“ V zvezi s tem je Komisija menila, da v zadevi Kazchrome (23), tj. viru, ki ga je Splošno sodišče citiralo v zadevi Jindal, Splošno sodišče ni šlo tako daleč, da bi navedlo kategorični zaključek, ki ga je zdaj sprejela družba Jindal (in sicer, da so v vseh primerih pri izračunih nelojalnega nižanja prodajnih cen pomembne dejanske cene, ki jih zaračunajo povezani prodajni subjekti proizvajalca izvoznika v EU). Dejansko je Splošno sodišče v zadevi Kazchrome pokazalo zadržanost, ko je navedlo, da „se ugotovitev, ki je rezultat zgoraj navedene obravnave, nanaša le na obravnavano zadevo“ (24). Komisija meni, da se lahko v okviru preučevanja cenovnih učinkov subvencioniranega uvoza prek posebnih izračunov nelojalnega nižanja prodajnih cen uporabijo cene CIF z vsemi stroški v pristaniščih carinjenja. Na tej ravni uvoz običajno konkurira cenam industrije Unije, saj se na tej ravni trgovci odločijo, ali bodo izdelek nabavljali pri industriji Unije ali proizvajalcih izvoznikih. Poskus ocene, kaj za namene izračunov nelojalnega nižanja prodajnih cen pomenijo te cene CIF z vsemi stroški v razmerah, kadar proizvajalec izvoznik prodaja prek povezanih subjektov v Uniji, se ne razlikuje od modela, pri katerem Komisija za primerjavo neposredno uporabi cene CIF z vsemi stroški, ki jih imajo proizvajalci izvozniki, kadar neposredno prodajajo v Unijo. Zato je treba sklicevanje na „izpogajane cene“ tako v zadevi Kazchrome in nato pozneje v zadevi Jindal razumeti v njihovem ustreznem kontekstu.

(20)

Družba Jindal je prav tako trdila, da bi morala Komisija popraviti druge pomanjkljivosti in napake pri izračunih, ki so nastale po sprejetju sporne uredbe. Kot je Komisija pojasnila v obvestilu o ponovnem začetku, ugotovitve iz sporne uredbe, ki se niso izpodbijale ali so se izpodbijale, vendar so bile zavrnjene s sodbo Splošnega sodišča ali pa jih Splošno sodišče ni preučilo, zaradi česar niso privedle do razglasitve sporne uredbe za nično, ostajajo v veljavi (25). Zato Komisiji ni treba preučiti trditev o vprašanjih, ki presegajo to, kar je Splošno sodišče razglasilo za nezakonito.

(21)

Drugi proizvajalec izvoznik, Electrosteel Castings Ltd. (v nadaljnjem besedilu: ECL), je trdil, da bi bilo treba v primeru, če Komisija ugotovi, da uvoz družbe Jindal ni bil vzrok škode, povzročene industriji Unije, ponovno oceniti, ali bi bilo treba ohraniti ukrepe proti uvozu družbe ECL. Trdil je tudi, da bi bilo treba v primeru, če Komisija popravi stopnje v zvezi z družbo Jindal, popraviti tudi njegove stopnje. Ob podpori indijske vlade je družba ECL po razkritju ponovila te trditve in trdila, da je ponovni izračun njenih stopenj nujna posledica ponovnega začetka tega postopka. Komisija bi zato morala to izvesti po uradni dolžnosti.

(22)

Kar zadeva prvi zahtevek družbe ECL, je Komisija, kot je navedeno v uvodni izjavi 24, ugotovila, da ji v tem primeru ni treba ponovno izračunati stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen za družbo ECL. Komisija je po ponovnem izračunu nelojalnega nižanja prodajnih cen za družbo Jindal v skladu s pristopom iz oddelka 3.2 v nadaljevanju ugotovila, da še vedno obstaja vzročna zveza med dampinškim uvozom in škodo industrije Unije, kot je opisano v oddelku 3.4. Ta trditev je torej postala brezpredmetna. Komisija je zavrnila tudi drugi zahtevek, saj noben ponovni izračun stopenj za družbo ECL ne spada na področje uporabe tega postopka. Komisija je tudi ob predpostavki o ustreznosti trditve družbe ECL, da je bila njena stopnja nelojalnega nižanja prodajnih cen v razponu stopnje, določene za družbo Jindal v skladu s pristopom iz oddelka 3.2 ugotovila, da bi za ves indijski uvoz še vedno obstajalo nelojalno nižanje prodajnih cen, čeprav manjše. Takšna stopnja nelojalnega nižanja prodajnih cen glede na posebne razmere na trgu za zadevni izdelek bi bila pomembna za ugotovitev, da je bil zadevni indijski uvoz resničen in bistven vzrok za ugotovljeno škodo. Komisija je nadalje obravnavala to vprašanje v oddelku 3.4.

(23)

Industrija Unije je trdila, da bi morala Komisija pri analizi škode upoštevati negativen cenovni učinek uvoza na industrijo Unije. Nasprotno pa je družba ECL po razkritju trdila, da takšna analiza presega obseg tega ponovno začetega postopka in se ne bi smela izvesti. Komisija je ugotovila, da je analiza znižanja cen sestavni del analize vzročne zveze, za katero je Splošno sodišče ugotovilo, da bi nanjo lahko vplivala zadevna napaka. Komisija je zato analizirala znižanje cen, kot je navedeno v oddelku 3.3 v nadaljevanju.

(24)

Komisija je opozorila, da je uvoz družbe Jindal v obdobju preiskave predstavljal le 20 % celotnega uvoza iz Indije. Sodba Splošnega sodišča ne vpliva na preostal uvoz. Z drugimi besedami, četudi bi se uvoz družbe Jindal izvzel iz ocene cenovnih učinkov, to ne bi vplivalo na ugotovitve o znatnem nelojalnem nižanju prodajnih cen (26) v zvezi z zelo pomembnim deležem zadevnega uvoza. V zvezi s tem je Komisija opozorila, da se tako upoštevanje cenovnih učinkov kot tudi ugotovitev, da je zadevni uvoz domači industriji Unije povzročil škodo, nanašata na celotni uvoz iz države ali držav (in ne na vsakega proizvajalca izvoznika posebej) (27). Zato je Komisija menila, da revizija izračunov nelojalnega nižanja prodajnih cen za družbo Jindal ni vplivala na sklep, da je na splošno prišlo do znatnega nelojalnega nižanja prodajnih cen zaradi indijskega uvoza. Zato napaka, ki jo je ugotovilo Splošno sodišče, ni bistveno vplivala na splošne ugotovitve iz prvotne preiskave. V tem smislu se vse ugotovitve o škodi iz prvotne preiskave vključijo in potrdijo.

(25)

Čeprav je Komisija, kot je navedeno v uvodni izjavi 24, menila, da učinek napake, ki jo je ugotovilo Splošno sodišče, ne bi vplival na ugotovitve Komisije v zvezi z nelojalnim nižanjem prodajnih cen in škodo, je podrobneje preučila, ali bi še vedno obstajalo nelojalno nižanje prodajnih cen v zvezi z družbo Jindal, tudi ob upoštevanju posebnih tržnih pogojev v tem primeru.

(26)

Splošno sodišče je navedlo, da se z obveznostjo objektivne preiskave učinka dampinškega uvoza, določeno v členu 3(2) osnovne protidampinške uredbe, zahteva, da se izvede poštena primerjava med cenama zadevnega izdelka in podobnega izdelka, ki ga je navedena industrija prodala na ozemlju Unije. Da se zagotovi poštenost te primerjave, je treba cene primerjati na isti ravni trgovanja (glej točko 176 zadeve T-301/16).

(27)

V zadevnem primeru obstajajo številne pomembne posebne značilnosti trga v zvezi z zadevnim izdelkom, ki so opisane v nadaljevanju.

(28)

Zadevni izdelek so cevi iz nodularnega litega železa (imenovanega tudi sferoidno grafitno lito železo) (v nadaljnjem besedilu: cevi iz nodularnega litega železa), razen cevi iz nodularnega litega železa brez notranje in zunanje prevleke (v nadaljnjem besedilu: gole cevi) s poreklom iz Indije, ki se trenutno uvrščajo pod oznaki KN ex 7303 00 10 in ex 7303 00 90 (oznaki TARIC 7303001010 in 7303009010).

(29)

Komisija je opozorila, da sta dve (od treh) skupini družb, ki proizvajajo zadevni izdelek, sodelovali kot industrija Unije (predstavljata približno 96 % celotne proizvodnje). Skupina SG PAM je prodajala neodvisnim kupcem v Uniji prek svojih treh proizvodnih družb v Franciji, Nemčiji in Španiji ter prek številnih prodajnih odvisnih družb v različnih državah članicah (28). Druga skupina proizvajalcev Unije, Duktus Rohrsysteme GmbH, je prodajala izdelke prek svoje nemške proizvodne družbe in prek ene prodajne odvisne družbe (29). Po drugi strani pa je družba Jindal zadevni izdelek v Uniji prodajala prek treh prodajnih odvisnih družb v Italiji, Španiji in Združenem kraljestvu (30).

(30)

Glavna uporaba cevi iz nodularnega litega železa se nanaša na prenos vode in kanalizacijo. Zato družbe za oskrbo z vodo in obdelavo odpadnih voda navsezadnje predstavljajo večino povpraševanja po zadevnem izdelku. Te družbe uporabljajo cevi iz nodularnega litega železa v velikih infrastrukturnih projektih, njihovi nakupi pa so neposredno ali posredno predmet javnih naročil v okviru javnih razpisov. Kot je navedeno v pritožbi (31), se cevi iz nodularnega litega železa prodajajo bodisi neposredno izvajalcem ali podjetjem za oskrbo z vodo (tj. prodaja uporabnikom) ali posredno prek trgovcev (tj. prodaja distributerjem). Čeprav se velik delež cevi iz nodularnega litega železa najprej proda gradbenim družbam, te družbe sodelujejo na javnih razpisih družb za oskrbo z vodo in obdelavo odpadnih voda, zato je pritisk na cene v okviru razpisa skoraj vedno prisoten. Zato je prodaja cevi iz nodularnega litega železa na trgu Unije večinoma neposredno ali posredno povezana z razpisi v različnih državah članicah.

(31)

Skupina SG PAM je približno 75 % svojih izdelkov prodala uporabnikom, preostalih 25 % pa nepovezanim distributerjem. Družba Ductus je imela drugačno prodajno strukturo, saj je prodajala predvsem nepovezanim distributerjem (skoraj 90 % prodaje). Vendar je Komisija glede na to, da je prodaja družbe Duktus predstavljala le majhen delež prodaje industrije Unije, potrdila, da je bilo najmanj 65 % prodaje industrije Unije namenjeno neposredno uporabnikom.

(32)

Družba Jindal je imela podobno strukturo prodaje kupcem kot industrija Unije, in sicer je prodala več kot 70 % svojih izdelkov uporabnikom in približno 30 % nepovezanim distributerjem.

(33)

Zato je Komisija ugotovila, da sta družba Jindal in industrija Unije zadevni izdelek prodajali podobnim vrstam kupcev v podobnih razmerjih.

(34)

Skupina SG PAM je imela ozemeljsko prodajno strukturo, v kateri so se njeni subjekti osredotočili na lokalne trge, na katerih so bili prisotni. To je veljalo za proizvajalce skupine SG PAM in njene prodajne odvisne družbe. Družba SG PAM France je bila na primer edini subjekt skupine SG PAM, ki je neposredno prodajal končnim uporabnikom v Franciji. Četudi je določeno vrsto izdelka proizvedla družba SG PAM Germany ali Spain, je bila taka vrsta izdelka najprej interno ponovno prodana SG PAM France in šele nato je SG PAM France izdelek prodala končnemu uporabniku. Podobno je bila družba SG PAM Belgium edini prodajni subjekt v Belgiji [in Luksemburgu]; SG PAM UK v Združenem kraljestvu [in Irski]; SG PAM Italy samo v Italiji itd. Z drugimi besedami, trije proizvodni subjekti niso prodajali neposredno uporabnikom na trgih, na katerih so bili prisotni drugi proizvodni subjekti ali prodajna odvisna družba. Ta struktura odraža dejstvo, da trg temelji na razpisih, ki jih organizirajo občine / javna komunalna podjetja v državah članicah, zato je na vsakem trgu potrebna ustrezna zastopanost na področju prodaje.

(35)

Družba Duktus je imela tudi lokalizirano prodajno strukturo, saj je prodala več kot 50 % svoje proizvodnje na domačem trgu, v Nemčiji. Družba Duktus je imela le eno prodajno odvisno družbo, tj. Duktus Czech Republic (v nadaljnjem besedilu: Duktus CZ), ki je prodajala samo na Češkem in Slovaškem. Prodaja družbe Duktus CZ je bila razmeroma majhna, in sicer je znašala približno 10 % celotne prodaje družbe Duktus. Družba Jindal je imela na teh dveh trgih le minimalno prodajo (manj kot 1 %).

(36)

Komisija je izvedla podrobno analizo cen za skupino SG PAM, da bi določila cenovne vzorce pri neposredni prodaji iz tovarne in posredni prodaji prek prodajnih odvisnih podjetij te skupine. Skupina SG PAM je daleč največji proizvajalec Unije in predstavlja 80 % prodaje sodelujočih proizvajalcev Unije v Uniji in 90 % proizvodnje (32). Komisija je primerjala prodajne cene 10 najbolj prodajanih vrst izdelka (33) za tri proizvodne družbe skupine SG PAM in dve največji prodajni odvisni družbi, ki prodajata podobne količine. Iz primerjave izhaja, da obstajajo znatne razlike pri cenah v okviru ene same vrste izdelka. Natančneje, prodajne odvisne družbe so imele pogosto nižje cene kot proizvajalci, ki so prodajali, prav tako pa je veljalo tudi nasprotno. To bi bilo mogoče pojasniti, ker se zdi, kot je bilo že pojasnjeno, da na trg zadevnega izdelka vplivajo razpisi. Glede na geografski trg se cena zadevne vrste izdelka lahko razlikuje. Kar zadeva geografske trge, je Komisija ugotovila, da se je na zadevnem geografskem trgu načeloma uporabljal le en prodajni kanal, kot je opisano v uvodni izjavi 34. Zato na istem geografskem trgu za reprezentativne količine ni bilo mogoče izvesti primerjave cenovnih vzorcev med prodajo proizvodnih družb in prodajo prek domačih prodajnih subjektov.

(37)

Zato je Komisija sklenila, da neposredna prodaja pri proizvajalcu ali prodaja prek prodajnih subjektov proizvajalca nista imeli opaznega učinka na raven cen pri prodaji kupcu. Zlasti pri prodaji prek povezanega subjekta ni bilo ugotovljeno, da bi privedla do cen, ki bi bile višje kot pri prodaji neposredno pri proizvajalcu, pri čemer so razlogi za to pritisk na cene v okviru razpisa in različne ravni cen glede na geografsko lokacijo. Čeprav je imela industrija Unije na svojih domačih trgih končno prodajo, ki so jo izvajale njene proizvodne družbe, je bila ta prodaja namenjena isti vrsti kupcev kot prodaja njenih prodajnih odvisnih podjetij v drugih državah članicah. Zato je Komisija na podlagi te podrobne analize cen, ki jih je industrija Unije zaračunavala na trgu Unije, ugotovila, da je treba neposredno prodajo in posredno prodajo prek prodajnih odvisnih družb obravnavati tako, kot da se izvajata na isti ravni trgovanja.

(38)

Komisija je glede na navedeno ugotovila, da ima sektor cevi iz nodularnega litega železa več posebnosti, zaradi česar je lahko prišla do zaključka, da sta se prodaja industrije Unije in družbe Jindal izvajali na isti ravni trgovanja:

(39)

Glede na ugotovitve Splošnega sodišča v zadevi T-301/16 in zlasti trditve iz točke 184 sodbe, kot je navedeno v uvodni izjavi 3, Komisija ni našla dokazov, da so dodatni stroški in stopnje dobička prodajnih subjektov proizvajalcev Unije na splošno privedli do višjih cen za neodvisne kupce iz razlogov, pojasnjenih v uvodnih izjavah 36 in 37. Posebnosti trga v nekaterih primerih kažejo, da se stroški, ki jih ustvarijo prodajni subjekti posredniki, in dobiček ne morejo vedno odražati v ceni, kar drži za obravnavani primer, kot je Splošno sodišče tudi implicitno priznalo, tako da je dodalo besedo „na splošno“.

(40)

Ne glede na to je Komisija, da bi spoštovala sodbo in zlasti izjave Splošnega sodišča iz točke 184 sodbe, preučila ali bi obstajalo nelojalno nižanje prodajnih cen tudi v primeru, če se izhaja iz primerjave cen za prvega neodvisnega kupca na ravni prodajnih subjektov, in sicer bodisi neposredno proizvodnih družb ali prodajnih odvisnih družb. To je bilo opravljeno brez poseganja v zgoraj navedene ugotovitve.

(41)

Komisija je zato uporabila končne prodajne cene obeh strani (industrije Unije in družbe Jindal) za prvega neodvisnega kupca v Uniji, pri čemer so se upoštevale prilagoditve. Komisija je po potrebi to končno ceno za prvega neodvisnega kupca prilagodila, da so se upoštevali prevoz, zavarovanje, manipulativni stroški, stroški natovarjanja, stroški pakiranja, posojila, stroški garancije ter provizije med družbo, ki je izdelek prodala, in nepovezanim kupcem. Na podlagi tega je bila stopnja nelojalnega nižanja prodajnih cen določena v višini 3,1 %.

(42)

Tako je ponovna preučitev posebnega položaja v zvezi z družbo Jindal pokazala, da so prodajne cene družbe Jindal nelojalno nižale prodajne cene industrije Unije, čeprav na nižji ravni kot je bila določena v prvotni preiskavi. Kot je pojasnjeno v nadaljevanju, se lahko tako nelojalno nižanje prodajnih cen šteje za znatno v razmerah na trgu, kjer je pomembna cenovna občutljivost.

(43)

Komisija je v vsakem primeru menila, da bi zadevni uvoz še vedno izvajal negativne cenovne učinke na prodajo v Uniji, četudi bi bilo ugotovljeno, da je revidirana stopnja nelojalnega nižanja prodajnih cen za družbo Jindal nepomembna ali neustrezna.

(44)

Dampinški uvoz ima lahko znaten učinek na trg, zlasti če so izdelki homogeni in če je pomembna cenovna občutljivost. Cevi iz nodularnega litega železa so izdelki z visoko cenovno občutljivostjo in celo majhna razlika v ceni lahko pomembno vpliva na trg.

(45)

Cevi iz nodularnega litega železa so proizvod, opredeljen s tehničnimi standardi. Zato je pri isti vrsti izdelka relativno malo razlik v kakovosti, zaradi česar so cene zelo pomemben dejavnik pri odločanju o nakupu. Poleg tega so glavni prodajni kanal neposredni in posredni razpisi, kjer je logika najnižjih cen izredno močna. Ta logika se uporablja pri neposredni udeležbi proizvajalcev in njihovih prodajnih odvisnih družb v razpisih, pa tudi pri posredni udeležbi, kjer se izdelki zagotovijo drugim družbam, ki sodelujejo v razpisih. Te družbe so običajno gradbena podjetja, ki se odzovejo na razpise javnih naročnikov (mestnih svetov, družb za oskrbo z vodo itd.). Ti razpisi vključujejo tako dobavo kot tudi namestitev cevi. Ker so razpisi običajno odprti za vse ponudnike, so bile vse družbe pod pritiskom, naj znižajo svoje cene in se uskladijo z najnižjim ponudnikom, da bi pridobile pogodbo.

(46)

V teh posebnih okoliščinah so se cene zadevnega izdelka znižale zaradi hitrega povečanja dampinškega uvoza iz Indije, kot je navedeno v uvodni izjavi 51 v nadaljevanju, in samo nelojalno nižanje prodajnih cen ni v celoti odražalo negativnega učinka dampinškega uvoza na ceno industrije Unije. Kot je pojasnjeno v sporni uredbi (34), sta se prodaja izdelkov in tržni delež industrije Indije v obdobju preiskave bistveno povečala, obseg prodaje industrije Unije pa se je zmanjšal veliko bolj kot potrošnja, prodaja industrije Unije se je zmanjšala za 11 %, njen tržni delež pa za 4 %. Zaradi stalnega pritiska, ki se je izvajal z dampinškim uvozom po nizkih cenah (35), industrija Unije ni mogla prilagoditi svojih prodajnih cen.

(47)

Komisija je zato sklenila, da bi znižanje cen, ki ga v tem primeru povzroča zadevni uvoz, obstajalo ne glede na izpodbijanje obstoja nelojalnega nižanja prodajnih cen.

(48)

Komisija je nadalje proučila, ali bi ob upoštevanju revidirane stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen za družbo Jindal in/ali drugih ugotovitev v zvezi z znižanjem cen še vedno obstajala vzročna zveza med dampinškim uvozom in škodo. Komisija je v zvezi s tem opozorila, da je uvoz družbe Jindal znašal le okrog 20 % dampinškega uvoza. Komisija je tudi ugotovila, da ponovno izračunana nižja stopnja nelojalnega nižanja prodajnih cen za prodajo družbe Jindal ni spremenila dejstva, da je tudi ves drugi uvoz iz Indije nelojalno nižal prodajne cene industrije Unije, kot je navedeno v uvodni izjavi 22, pri čemer se ugotovitve Splošnega sodišča niso nanašale na ta uvoz. Revidirana stopnja nelojalnega nižanja prodajnih cen za družbo Jindal, skupaj z znatno stopnjo nelojalnega nižanja prodajnih cen, ugotovljeno za večino uvoza iz Indije v prvotni preiskavi, potrjuje prvotno ugotovitev Komisije o obstoju znatne škode in vzročne zveze v tej zadevi.

(49)

Komisija je nato opravila celovito analizo vzročne zveze med ugotovljeno škodo in celotnim dampinškim uvozom iz Indije, pri čemer je upoštevala tudi druge ugotovitve v zvezi z znižanjem cen.

(50)

Komisija je ugotovila, da je bila dobičkonosnost prodaje industrije Unije neodvisnim kupcem zelo nizka. Konkurenčni pritisk dampinškega uvoza je povzročil, da industrija Unije ni mogla ustrezno zvišati svojih cen, da bi izboljšala svoj finančni položaj. Nizka dobičkonosnost kaže, da je dampinški uvoz znižal cene industrije Unije in ji preprečil, da bi jih povišala in tako dosegla trajnostne ravni dobičkonosnosti.

(51)

Poleg tega se je obseg dampinškega uvoza kljub krčenju trga znatno povečal, kot je navedeno v sporni uredbi (uvodni izjavi 79 in 80). Dampinški uvoz se je v obravnavanem obdobju povečal za več kot 10 %. V zvezi s tem člen 3(6) osnovne protidampinške uredbe določa, da lahko že obseg dampinškega uvoza povzroči znatno škodo industriji Unije.

(52)

Komisija je zato sklenila, da kljub nižji stopnji ponovno ugotovljene stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen za družbo Jindal celoten uvoz nelojalno niža prodajo industrije Unije. Zato je še vedno prisotna vzročna zveza med celotnim dampinškim uvozom iz Indije in škodo, ki jo je utrpela industrija Unije. Komisija je poleg tega sklenila, da je indijski uvoz povzročil znatno znižanje cen, zato se potrdijo prvotne ugotovitve glede škode/vzročne zveze, čeprav bi bilo mogoče ugotovitve o nelojalnem nižanju prodajnih cen v zvezi z zadevnim uvozom postaviti pod vprašaj.

(53)

Splošno sodišče je v točki 194 sodbe v zadevi T-301/16 ugotovilo, da ni mogoče izključiti, da bi bila stopnja škode za industrijo Unije določena na nižji ravni od stopnje dampinga, če bi Komisija nelojalno nižanje prodajnih cen pravilno izračunala.

(54)

Prvič, Komisija opozarja, da so bila pravila za določitev stopnje škode, ki so se uporabljala, ko je bila končana preiskava, ki je privedla do sprejetja ukrepov, spremenjena z Uredbo (EU) 2016/1036. Nova pravila izračun stopnje škode zahtevajo samo v izjemnih okoliščinah.

(55)

Drugič, Komisija je opozorila, da so cilji analize nelojalnega nižanja prodajnih cen in določitve stopnje škode različni. Namen analize nelojalnega nižanja prodajnih cen je ugotoviti, ali zadevni uvoz vpliva na cene industrije Unije. Ugotovitve v zvezi z nelojalnim nižanjem prodajnih cen so eden od elementov, ki jih Komisija upošteva pri analizi škode in vzročne zveze. Nasprotno pa je namen določitve stopnje škode preučiti, ali bi bila dajatev, nižja od ugotovljene stopnje dampinga, zadostna za odpravo škode. Drugače kot v primeru določanja škode in podrobnih obveznosti iz člena 3 osnovne protidampinške uredbe, zakonodajalec ni določil celovitega sklopa pravil o tem, kako naj bi Komisija ocenila takšno stopnjo dajatve. Člen 9 takrat veljavne protidampinške uredbe je zgolj določal, da „znesek protidampinške dajatve ne presega ugotovljene stopnje dampinga, moral pa bi biti manjši od te stopnje, če bi taka nižja dajatev zadostovala za odpravo škode, povzročene industriji Unije“. V zadevnem primeru je Komisija izračunala ceno, ki je bila zadostna za kritje stroškov proizvodnje industrije Unije, povečanih za razumno stopnjo dobička (tako imenovano „neškodljivo ceno“). Ta cena je bila primerjana z uvozno ceno. Ta razlika v ceni je bila izražena kot odstotek cene CIF uvoženega izdelka, da bi se lahko ta odstotek ali stopnja primerjala z zneskom ugotovljenega dampinga (tudi izraženega na osnovi cen CIF). Dejansko se bo dajatev na osnovi stopnje škode ali stopnje dampinga vedno uvedla na ceno CIF uvoženih izdelkov pri njihovem carinjenju v Uniji.

(56)

Poleg tega se metodologija in podatki, ki so uporabljeni v okviru nelojalnega nižanja prodajnih cen, razlikujejo od tistih, ki se uporabljajo pri izračunih nelojalnega nižanja ciljnih cen. Stopnja nelojalnega nižanja prodajnih cen se izračuna za vrsto izdelka kot razlika med dejanskimi uvoznimi cenami proizvajalca izvoznika in dejanskimi cenami proizvajalcev Unije, izražena kot odstotek cene industrije Unije. Skupna tehtana stopnja nelojalno znižanih prodajnih cen se nato izračuna kot razlika med dejanskimi uvoznimi cenami proizvajalca izvoznika in dejanskimi cenami proizvajalcev Unije, izražena kot odstotek „teoretičnih prihodkov“ proizvajalca izvoznika, tj. zneska, ki bi ga proizvajalec izvoznik zaslužil, če bi uvožene količine prodal po isti ceni kot proizvajalci Unije. Nasprotno pa se stopnja škode izračuna (tudi glede na vrsto izdelka) kot razlika med neškodljivo ceno industrije Unije in dejansko uvozno ceno, izražena kot odstotek dejanske vrednosti CIF proizvajalca izvoznika (torej dejanske vrednosti in ne teoretičnih prihodkov).

(57)

Zato napaka pri ugotavljanju obstoja in zneska nelojalnega nižanja prodajnih cen za določenega proizvajalca izvoznika ne vpliva nujno samodejno na določitev stopnje škode za takega proizvajalca izvoznika.

(58)

Komisija je ne glede na to ob upoštevanju točke 194 sodbe Splošnega sodišča pregledala stopnjo škode za družbo Jindal.

(59)

Neškodljiva cena industrije Unije v običajnih okoliščinah temelji na proizvodnih stroških glede na vrsto izdelka, vključno s stroški PSA, s pribitkom razumnega dobička in je določena na ravni franko tovarna. Vendar Komisija v tem specifičnem primeru ni imela dovolj podrobnih in preverjenih informacij o proizvodnih stroških glede na vrsto izdelka, ki so potrebne za izračun stopnje škode, kot je opisano zgoraj. Komisija pa je po drugi strani razpolagala z informacijami, ki so vključevale tudi prodajne stroške in dobičke prodajnih subjektov proizvajalcev Unije. Glede na posebne okoliščine v tem primeru, zlasti številne razlike v vrstah proizvodov in posebne tehnične standarde/specifikacije, ki izhajajo iz razpisnih specifikacij, je bila neškodljiva cena izjemoma izračunana na podlagi končne prodajne cene glede na vrsto izdelka, pri čemer so se upoštevale prilagoditve, kot so opisane v uvodni izjavi 41, od katere je bil odštet dejanski dobiček, nato pa je bil dodan razumni dobiček. Glede na te posebne okoliščine se je z namenom izvrševanja sodbe izjemoma štelo za primerno, da se ta cena primerja s končno prodajno ceno družbe Jindal simetrično, tj. na ravni njenih povezanih uvoznikov, pri čemer se prav tako upoštevajo samo prilagoditve, kot so opisane v uvodni izjavi 41, vendar pa so vključeni še stroški PSA in morebitni dobiček.

(60)

Ponovno izračunana stopnja škode se tako določi pri 9,0 %.

(61)

Po razkritju je skupina SG PAM izpodbijala stopnjo škode, določeno na tej stopnji. Prvič, skupina SG PAM je trdila, da je Komisija s ponovnim izračunom stopnje škode prekomerno izvršila ugotovitve Sodišča, saj po njihovem mnenju Sodišče pri izračunu stopnje škode ni ugotovilo nobene napake. Drugič, skupina SG PAM je trdila, da predlagana stopnja škode ne bi odpravila škode, povzročene industriji Unije, saj bi bila ponovno vzpostavljena raven dajatve primerljiva z ravnijo dajatve za družbo ECL. Skupina SG PAM je na podlagi svojih tržnih informacij trdila, da taka raven dajatev ni vplivala na obseg ali na cene družbe ECL, zaradi česar skupina SG PAM ni mogla doseči neškodljive ravni cen in izboljšati svoje dobičkonosnosti. Komisija zato ne bi smela uporabljati pravila nižje dajatve ali pa bi morala pri izračunu za določitev stopnje škode uporabiti drugačno metodologijo.

(62)

V zvezi s prvo trditvijo je Komisija opozorila, kot je navedeno v uvodni izjavi 5, da je Splošno sodišče Komisiji izrecno naložilo, naj preuči, ali bi ponovni izračun stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen vplival tudi na končno stopnjo dajatve zaradi morebitne spremembe stopnje škode.

(63)

Drugič, Komisija se je ponovno sklicevala na pravni okvir. V skladu s členom 9(4) takrat veljavne protidampinške uredbe „znesek protidampinške dajatve ne presega ugotovljene stopnje dampinga, moral pa bi biti manjši od te stopnje, če bi taka nižja dajatev zadostovala za odpravo škode, povzročene industriji Unije“. Podobno je v tretjem pododstavku člena 15(1) osnovne protisubvencijske uredbe, ki je veljala v času te preiskave, določeno, da „znesek izravnalne dajatve ne sme preseči ugotovljenega zneska subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, vendar bi moral biti nižji od skupnega zneska subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, če bi taka nižja dajatev zadostovala za odpravo škode, povzročene industriji Unije“.

(64)

Ta ponovno začeta protidampinška preiskava je bila izvedena vzporedno s protisubvencijsko preiskavo, v kateri je bil ponovno izračunan znesek subvencioniranja določen na 6 %. Glede na to, da sodba Sodišča ni vplivala na stopnjo dampinga v višini 19 % za družbo Jindal, sta sešteti stopnji subvencioniranja in dampinga višji od ponovno določene stopnje škode.

(65)

Glede na navedeni pravni okvir sešteti stopnji izravnalne in protidampinške dajatve v skladu s pravilom nižje dajatve ne moreta preseči stopnje škode. Zato bo Komisija uvedla dokončno protidampinško dajatev poleg dokončne izravnalne dajatve le do ustrezne stopnje odprave škode.

(66)

Komisija je v prvotni preiskavi določila neškodljivo ceno za industrijo Unije, kot je opisano v uvodni izjavi 59. Ta cena je bila primerjana z uvozno ceno, razlika pa je bila izražena kot odstotek (v nadaljnjem besedilu: stopnja škode). Industrija Unije takrat ni izpodbijala dejstva, da je ta metodologija pravno ustrezna za odpravo takrat ugotovljene škode, povzročene industriji Unije. Pomisleki v zvezi z učinkovitostjo ukrepov glede na domnevne poznejše dogodke ne morejo ovreči zakonitosti te metodologije. Tudi zdaj ni razloga za odstopanje od te metodologije pri določanju stopnje dajatve brez napak, ki jih je ugotovilo Sodišče v zvezi z nelojalnim nižanjem prodajnih cen, ki so vplivale tudi na stopnjo škode.

(67)

Zato je Komisija zavrnila te trditve.

(68)

Na podlagi sklepov v zvezi z dampingom, škodo in vzročno zvezo v tej ponovno začeti protidampinški preiskavi je treba ponovno uvesti dokončno protidampinško dajatev na uvoz cevi iz nodularnega litega železa (imenovanega tudi sferoidno grafitno lito železo) s poreklom iz Indije, ki jih proizvaja družba Jindal Saw Limited.

(69)

Ta preiskava je bila izvedena vzporedno s ponovno začeto protisubvencijsko preiskavo v zvezi z isto družbo in istim izdelkom, v kateri je Komisija določila znesek subvencioniranja, ki je bil nižji od stopnje odprave škode. Zato je Komisija uvedla izravnalne dajatve na ravni dokončnega zneska ugotovljenega subvencioniranja. Glede na to, da sta sešteti stopnji subvencioniranja in dampinga višji od ponovno določene stopnje škode, sešteti stopnji izravnalnih in protidampinških dajatev v skladu s pravilom nižje dajatve ne moreta preseči stopnje škode. Zato bo Komisija uvedla dokončno protidampinško dajatev poleg dokončne izravnalne dajatve le do ustrezne stopnje odprave škode.

(70)

Na podlagi tega je stopnja uvedenih dajatev določena, kot sledi:

(71)

Revidirana stopnja protidampinških dajatev velja brez časovne prekinitve od začetka veljavnosti sporne uredbe (in sicer od 19. marca 2016 dalje). Carinski organi so dolžni pobrati ustrezen znesek na uvoz v zvezi z družbo Jindal Saw Limited ter povrniti kakršen koli presežni znesek, ki je bil pobran doslej v skladu z veljavno carinsko zakonodajo.

(72)

V skladu s členom 109 Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta (36) je obrestna mera, kadar je treba znesek povrniti na podlagi sodbe Sodišča Evropske unije, obrestna mera, ki jo Evropska centralna banka uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja, objavljena v seriji C Uradnega lista Evropske unije, in ki velja na prvi koledarski dan posameznega meseca.

(73)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega s členom 15(1) Uredbe (EU) 2016/1036 –