20.5.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 149/67

(1)

Od leta 2001 se določitev tretjih držav, katerih državljani morajo imeti vizum, in tistih, katerih državljani so izvzeti iz te obveznosti, opravlja na podlagi meril iz uvodne izjave 5 Uredbe Sveta (ES) št. 539/2001 (2). Stalno razvijanje vizumske politike Unije in povečana potreba, da se zagotovi večja skladnost med vizumsko politiko in drugimi politikami Unije upravičujeta, da se pri pregledu in morebitni spremembi seznamov tretjih držav iz prilog I in II k Uredbi (ES) št. 539/2001 upoštevajo nekatera dodatna merila.

(2)

Določitev tretjih držav, katerih državljani morajo imeti vizum, in tistih, katerih državljani so izvzeti iz te obveznosti, bi se morala opraviti na podlagi premišljene ocene vsakega posameznega primera. Ta ocena bi se morala opraviti redno in bi lahko privedla do zakonodajnih predlogov za spremembo prilog k Uredbi (ES) št. 539/2001, ne glede na možnost, da se v posebnih okoliščinah navedeni prilogi spremenita samo v zvezi z določeno državo, recimo kot rezultat postopka za liberalizacijo vizumske ureditve ali kot končna posledica začasnega zadržanja izvzetja iz vizumske obveznosti.

(3)

Sestava seznamov tretjih držav v prilogah I in II k Uredbi (ES) št. 539/2001 bi morala biti in ostati skladna z merili iz te uredbe. Navedbe tretjih držav, v zvezi s katerimi so se razmere glede teh meril spremenile, bi bilo treba prenesti iz ene priloge v drugo.

(4)

Vizumska obveznost za državljane Dominike, Grenade, Kiribatov, Marshallovih otokov, Mikronezije, Nauruja, Palaua, Saint Lucie, Saint Vincenta in Grenadin, Salomonovih otokov, Samoe, Tonge, Trinidada in Tobaga, Tuvaluja, Vanuatuja, Vzhodnega Timorja in Združenih arabskih emiratov ni več upravičena. V skladu z merili iz te uredbe navedene države za Unijo ne predstavljajo nobenega tveganja nezakonitega priseljevanja ali nevarnosti za javni red in varnost. Zato bi bilo treba državljane navedenih držav izvzeti iz vizumske obveznosti za bivanje, ki ne presega 90 dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju, navedbe navedenih držav pa prenesti v Prilogo II k Uredbi (ES) št. 539/2001.

(5)

Komisija bi morala nadalje oceniti stanje Kolumbije in Peruja v zvezi z merili iz te uredbe, in sicer pred odprtjem pogajanj o dvostranskih sporazumih o odpravi vizumske obveznosti med Unijo in tema državama.

(6)

Za zagotovitev popolne vzajemnosti izvzetje iz vizumske obveznosti za državljane Dominike, Grenade, Kiribatov, Kolumbije, Marshallovih otokov, Mikronezije, Nauruja, Palaua, Peruja, Saint Lucie, Saint Vincenta in Grenadin, Salomonovih otokov, Samoe, Tonge, Trinidada in Tobaga, Tuvaluja, Vanuatuja, Vzhodnega Timorja ter Združenih arabskih emiratov ne bi smelo začeti veljati, dokler ne bodo sklenjeni dvostranski sporazumi o odpravi vizumske obveznosti med Unijo in zadevnimi državami.

(7)

Statistični podatki kažejo, da skupine britanskih državljanov, ki so trenutno navedene v delu 3 Priloge I k Uredbi (ES) št. 539/2001, ne predstavljajo tveganja nezakonitega priseljevanja na schengensko območje in da večina teh oseb prebiva na otokih karibske regije, ki imajo močne vezi in podobnosti s sosednjimi državami, katerih državljani so izvzeti iz vizumske obveznosti. Zato bi bilo treba te skupine britanskih državljanov izvzeti iz vizumske obveznosti za bivanje, ki ne presega 90 dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju, navedbe navedenih skupin pa prenesti v Prilogo II k navedeni uredbi.

(8)

Razvoj mednarodnega prava, iz katerega izhajajo spremembe statusa ali poimenovanja nekaterih držav ali ozemeljskih enot, bi se moral odražati v prilogah k Uredbi (ES) št. 539/2001. V Prilogo I k navedeni uredbi bi bilo treba dodati navedbo Južni Sudan, saj je ta država 9. julija 2011 razglasila svojo neodvisnost in 14. julija 2011 postala članica Združenih narodov.

(9)

Ta uredba za Islandijo in Norveško predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (3), ki spadajo na področje iz točke (B) člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES z dne 17. maja 1999 o nekaterih izvedbenih predpisih za uporabo navedenega sporazuma (4).

(10)

Ta uredba za Švico predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (5), ki spadajo na področje iz točk (B) in (C) člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES, v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/146/ES (6).

(11)

Ta uredba za Lihtenštajn predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola, sklenjenega med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn, o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (7), ki spadajo na področje iz točk (B) in (C) člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES, v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2011/350/EU (8).

(12)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerem Združeno kraljestvo ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2000/365/ES (9). Združeno kraljestvo torej ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanj ni zavezujoča in se v njem ne uporablja.

(13)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerem Irska ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2002/192/ES (10). Irska torej ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(14)

Ta uredba za Ciper predstavlja akt, ki temelji na schengenskem pravnem redu oziroma je z njim kako drugače povezan v smislu člena 3(1) Akta o pristopu iz leta 2003.

(15)

Ta uredba za Bolgarijo in Romunijo predstavlja akt, ki temelji na schengenskem pravnem redu oziroma je z njim kako drugače povezan v smislu člena 4(1) Akta o pristopu iz leta 2005.

(16)

Ta uredba za Hrvaško predstavlja akt, ki temelji na schengenskem pravnem redu oziroma je z njim kako drugače povezan v smislu člena 4(1) Akta o pristopu iz leta 2011.

(17)

Uredbo (ES) št. 539/2001 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

pred členom 1 se vstavi naslednji člen:

„Člen -1

Namen te uredbe je določiti tretje države, katerih državljani morajo imeti vizum, in tiste, katerih državljani so izvzeti iz vizumske obveznosti, na podlagi na posameznih primerih utemeljene ocene vrste meril, med drugim povezanih z nezakonitim priseljevanjem, javnim redom in varnostjo, gospodarskimi koristmi, zlasti glede turizma in zunanje trgovine, in zunanjimi odnosi Unije z ustreznimi tretjimi državami, predvsem glede človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pa tudi s posledicami za regionalno povezanost in vzajemnost.“;

(2)

Priloga I se spremeni:

(3)

Priloga II se spremeni: