19.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 289/1

(1)

Leta 1994 je podjetje United Parcel Service (v nadaljnjem besedilu: podjetje UPS) vložilo pritožbo glede dodeljene nezakonite državne pomoči podjetju Deutsche Bundespost Postdienst (v nadaljnjem besedilu: podjetje Postdienst).

(2)

Po začetku postopka 23. oktobra 1999 (v nadaljnjem besedilu: odločba o začetku postopka iz leta 1999) je Nemčija 16. septembra 1999 predložila pripombe. Po objavi odločbe o začetku postopka je Komisija prejela pripombe 14 zainteresiranih strani, ki jih je ustrezno posredovala nemški vladi z dopisom z dne 15. decembra 1999 in ji omogočila, da predloži svoje ugotovitve glede teh pripomb. Nemški organi so odgovorili z dopisom z dne 1. februarja 2000, ki je bil evidentiran 2. februarja 2000.

(3)

Komisija je dokončno negativno odločbo sprejela (3)19. junija 2002 (v nadaljnjem besedilu: odločba iz leta 2002), v njej pa je bilo ugotovljeno, da sta podjetje Postdienst in njegov naslednik, podjetje Deutsche Post AG (v nadaljnjem besedilu: podjetje DPAG; podjetji Postdienst in DPAG bosta skupaj imenovani podjetje Deutsche Post) ceno za dostavo paketov od vrat do vrat določali pod prirastnimi stroški in da ta agresivna politika popustov ne spada v obveznosti univerzalnih storitev podjetja Deutsche Post. Izgube v višini 572 milijonov EUR, ki so nastale zaradi tega, so bile na koncu v nasprotju s členoma 106 in 107 PDEU pokrite z državnimi sredstvi, ki so bila podjetju Deutsche Post odobrena v različnih oblikah (npr. državna nadomestila s strani sestrske družbe Deutsche Bundespost Telekom (v nadaljnjem besedilu: družba Telekom), državna jamstva za posojila in državne subvencije za financiranje pokojnin javnih uslužbencev pošte).

(4)

Na zahtevo Komisije je podjetje DPAG Nemčiji vrnilo nezdružljivo državno pomoč v višini 572 milijonov EUR. Podjetje Deutsche Post je odločbo izpodbijalo pred sodišči Unije.

(5)

V svoji sodbi iz leta 2008 (4) je Splošno sodišče (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) razveljavilo negativno odločbo Komisije iz leta 2002, ker Komisija ni izvedla celovite analize vseh prihodkov in stroškov univerzalnih storitev, da bi ugotovila, ali je podjetje Deutsche Post prejelo prenizko ali previsoko nadomestilo.

(6)

Nemčija je zato podjetju Deutsche Post vrnjeno državno pomoč v višini 572 milijonov EUR vrnila skupaj s pripadajočimi obrestmi.

(7)

Sodišče Evropske unije je 2. septembra 2010 zavrnilo pritožbo Komisije na sodbo Splošnega sodišča (5).

(8)

Podjetje UPS je 13. maja 2004 vložilo nadaljnjo pritožbo glede nezakonite državne pomoči, ki je bila podjetju Deutsche Post dodeljena po negativni odločbi iz leta 2002. Podjetje UPS je trdilo, da v odločbi iz leta 2002 niso bili preučeni vsi ukrepi iz prvotne pritožbe iz leta 1994 in da so bile finančne koristi za podjetje Deutsche Post znatno večje od nezdružljive pomoči v višini 572 milijonov EUR. Podjetje UPS je menilo tudi, da je podjetje Deutsche Post državne vire porabilo za povečanje obsega storitev paketne dostave (npr. za pridobitev drugih podjetij) in prodajo storitev svojima podružnicama, banki Postbank AG in podjetju Deutsche Post Euro Express GmbH & Co OHG (v nadaljnjem besedilu: podjetje DPEED), ki sta dejavni na področju bančnih storitev in storitev paketne dostave za poslovne stranke pod znamko DHL, po prenizkih transfernih cenah.

(9)

Komisija je 9. novembra 2004 in 1. aprila 2005 Nemčiji poslala zahtevo za informacije. Nemčija je predložila odgovore 2. decembra 2004 oziroma 3. junija 2005.

(10)

Podjetje TNT Post AG & Co KG (v nadaljnjem besedilu: podjetje TNT) je 16. julija 2004 vložilo pritožbo, v kateri je trdilo, da je podjetje Deutsche Post banki Postbank AG prodalo storitve po prenizkih transfernih cenah. Trdilo je, da je banka Postbank AG za zagotovljene storitve plačala samo spremenljive stroške, podjetje Deutsche Post pa je stalne stroške distribucijskega omrežja v celoti financiralo iz prihodkov svojega monopola nad pisemskimi pošiljkami.

(11)

Komisija je 11. novembra 2004 in 25. aprila 2005 Nemčiji poslala zahtevo za informacije. Nemčija je predložila odgovore 17. decembra 2004 oziroma 23. junija 2005.

(12)

Po nadaljnjih pritožbah je Komisija z dopisom z dne 12. septembra 2007 (6) (v nadaljnjem besedilu: odločba o razširitvi iz leta 2007) obvestila Nemčijo o odločitvi, da razširi področje uporabe postopka, ki se je prvotno začel leta 1999. Cilj odločbe o razširitvi iz leta 2007 je bila vključitev novo predloženih informacij in skrbna preiskava vseh morebitnih izkrivljanj konkurence, nastalih zaradi javnih ukrepov, ki so bili odobreni podjetju Deutsche Post (za podrobnejše informacije o državnih nadomestilih, državnih jamstvih, subvencijah za pokojnine in izključni pravici do zagotavljanja storitev dostave pisemskih pošiljk glej oddelek I.1.14).

(13)

Komisija je menila, da je treba za razjasnitev učinka državne pomoči na prihodke in stroške različnih storitev, ki jih je nudilo podjetje Deutsche Post, natančno razčleniti finančna poročila podjetja za obdobje 1990–2007.

(14)

Nemčija je svoje pripombe predložila 14. decembra 2007, podjetje Deutsche Post pa je izpodbijalo odločbo o razširitvi iz leta 2007 (glej tudi oddelek I.3.1).

(15)

Podjetji UPS in TNT sta svoje pripombe predložili 16. novembra 2007.

(16)

Nemčija je 20. decembra 2007 zaprosila za podaljšanje roka, nato pa 12. marca 2008 predložila svoje ugotovitve glede pripomb podjetij TNT in UPS.

(17)

Komisija je 23. januarja 2008 objavila javni razpis za izvedbo strokovne študije, ki bi Komisiji pomagala ugotoviti, ali je podjetje Deutsche Post za opravljanje svojih obveznosti univerzalnih storitev v obdobju 1990–2007 prejelo previsoko nadomestilo (7).

(18)

Komisija je 18. junija 2008 sklenila pogodbo s podjetjem WIK Consult GmbH, ki se ukvarja z računovodstvom za poštni sektor.

(19)

Nemčija je z dopisoma z dne 10. in 18. junija 2008 izrazila svoje nestrinjanje s predvidenim trajanjem obdobja preiskave (1990–2007) in trdila, da bi zadoščalo, če bi bila preiskava omejena na obdobje 1990–1994, v katerem so bile državna nadomestila odobrena, saj so bile izgube v tem obdobju višje od državnih nadomestil in podjetje Deutsche Post ni imelo koristi od morebitnega previsokega nadomestila. V skladu z okvirom skupnosti za državne pomoči v obliki nadomestila za javne storitve (v nadaljnjem besedilu: okvir iz leta 2005) (8), ki obdobje za izračun previsokega nadomestila omejuje na štiri leta, bi bila predložitev računovodskih podatkov za obdobje po letu 1994 nesorazmerna.

(20)

Nemčija je 27. junija 2008 predložila strokovno mnenje o obveznosti Komisije, da ločeno preveri državna nadomestila, državna jamstva in subvencijo za pokojnine (9). Poleg tega je Nemčija trdila, da preverjanje računovodskih podatkov za oceno državnega jamstva in subvencije za pokojnine ni bilo potrebno.

(21)

Nemški organi so enako stališče zavzeli na sestankih s službami Komisije dne 29. maja in 15. julija 2008.

(22)

Komisija je Nemčiji 17. julija 2008 poslala zahtevo za informacije glede vseh ukrepov državne pomoči, ki se preiskujejo, vključno z vprašalnikom o prihodkih in stroških podjetja Deutsche Post v obdobju 1990–2007. Zahtevo za informacije je Komisija pripravila skupaj s podjetjem WIK Consult. Nemčija je 5. avgusta zaprosila za odprto podaljšanje roka, ker je morala najprej ugotoviti dostopnost nekaterih podatkov.

(23)

Komisija je 12. avgusta 2008 pojasnila, zakaj bi bilo treba preverjanje stroškov in prihodkov podjetja Deutsche Post izvesti za obdobje 1990–2007, in vztrajala, da je treba predložiti zahtevane informacije.

(24)

V svojem sporočilu z dne 14. avgusta 2008 je Nemčija trdila, da ni razloga za preverjanje prihodkov in izgub podjetja Deutsche Post za obdobje po letu 1994. Komisija si je 22. avgusta 2008 pridržala pravico do sprejetja odredbe o predložitvi podatkov v skladu s členom 10(3) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (10), če Nemčija ne bi predložila zahtevanih informacij.

(25)

V svojem sporočilu z dne 29. septembra 2008 je Nemčija v podporo svojemu mnenju, da analiza računovodskih poročil po letu 1994 ni potrebna in da je primerno obdobje preiskave 1990–1994, predložila rezultate še enega strokovnega mnenja, ki je bilo predloženo 2. oktobra 2008 (11).

(26)

Nemčija je 28. oktobra 2008 predložila informacije o državnem jamstvu in subvenciji za pokojnine.

(27)

Komisija ni sprejela trditev Nemčije in je vztrajala, da je bila analiza do leta 2007 potrebna zaradi celovitega razumevanja konkurenčnih učinkov odobrenih ukrepov državne pomoči. Po dveh opomnikih glede predložitve podatkov z dne 12. in 22. avgusta 2008 je Komisija 30. oktobra 2008 sprejela odredbo o predložitvi podatkov, v kateri je Nemčiji odredila, da predloži vse potrebne računovodske podatke za celotno obdobje 1990–2007.

(28)

Nemčija in podjetje Deutsche Post sta izpodbijala veljavnost odredbe o predložitvi podatkov (glej oddelek I.3.2).

(29)

Zahtevane računovodske podatke za obdobje 1990–1994 je Nemčija predložila 27. novembra 2008. Nemčija je računovodske podatke, ki jih je predložila 27. novembra 2008, posodobila 5. in 16. decembra 2008.

(30)

Po sestanku dne 6. februarja 2009 med g. Pfaffenbachom, nemškim zunanjim ministrom, g. Appelom, izvršnim direktorjem podjetja DPAG, in komisarjem, pristojnim za politiko konkurence, sta se Nemčija in podjetje Deutsche Post strinjala, da bosta predložila računovodske podatke za obdobje po letu 1994.

(31)

Nemčija je 3. marca 2009 predložila prvi sklop računovodskih podatkov za celotno obdobje preiskave 1990–2007.

(32)

Sestanki med podjetjem Deutsche Post in službami Komisije so potekali 3. marca 2009 v Bruslju ter 12. marca, 2. aprila, 28. maja, 23. junija in 18. septembra 2009 v Bonnu. Nemčija je zadevne predstavitve podjetja Deutsche Post predložila 26. marca, 7. maja in 22. junija 2009.

(33)

Po teh sestankih in dveh seznamih vprašanj, ki ju je Komisija podjetju Deutsche Post predložila 4. junija in 30. julija 2009, je Nemčija 9. julija, 31. julija, 17. avgusta, 8. septembra, 10. septembra in 15. oktobra 2009 predložila posodobljene računovodske podatke in dodatna pojasnila.

(34)

Službe Komisije so 16. in 24. septembra 2009 predložile dodatna vprašanja, na katera je Nemčija odgovorila 14. oktobra 2009.

(35)

Zaradi zamude pri predložitvi računovodskih podatkov je bilo treba pogodbo s podjetjem WIK Consult večkrat podaljšati. Podjetje WIK Consult je svojo strokovno študijo (v nadaljnjem besedilu: študija podjetja WIK) končno predložilo 9. novembra 2009.

(36)

Nemčija je pripombe na študijo podjetja WIK predložila 14. in 21. januarja 2010. 11. februarja 2010 je Nemčija predložila strokovno študijo družbe KPMG (v nadaljnjem besedilu: študija družbe KPMG) o pravni naravi povračil (12) (Ablieferungen), ki jih je moralo podjetje Deutsche Post do leta 1995 plačevati v državni proračun, in strokovno študijo družbe Deloitte (13) (v nadaljnjem besedilu: študija Deloitte-I) o referenčnem dobičku, uporabljenem v študiji podjetja WIK.

(37)

Nemčija je 23. aprila 2010 predložila še eno študijo družbe Deloitte (v nadaljnjem besedilu: študija Deloitte-II) o stopnji zmernega dobička, ki jo je treba uporabiti za univerzalne storitve podjetja Deutsche Post.

(38)

Nemčija je 9. avgusta 2010 predložila nadaljnje pripombe o izračunu prekomernega nadomestila in uporabi načela tržnega vlagatelja pri oceni državnih nadomestil.

(39)

Nemčija je 5. novembra 2010 predložila naslednje strokovno mnenje, ki je obravnavalo pomen sodbe v zadevi C-399/08 Komisija proti Deutsche Post (glej oddelek I.3.5) za tekočo preiskavo (14).

(40)

Komisija je z dopisom z dne 10. maja 2011 Nemčijo obvestila o odločitvi, da v skladu s členom 108(2) PDEU razširi področje uporabe postopka, ki se je prvotno začel leta 1999 in je bil razširjen leta 2007, da bi lahko izvedla poglobljeno preiskavo subvencije za pokojnine, ki jo podjetje Deutsche Post prejema od leta 1995 (v nadaljnjem besedilu: sklep o razširitvi iz leta 2011).

(41)

Po prvotni zahtevi za podaljšanje roka z dne 23. maja 2011 je Nemčija svoje pripombe predložila 29. julija 2011, skupaj z dodatnimi strokovnimi študijami o potrebi za izračun prekomernega nadomestila zaradi dokazovanja domnevnega navzkrižnega subvencioniranja (15), o primerjavi med stroški za socialno varnost, ki jih je plačevalo podjetje Deutsche Post, in tržnim povprečjem stroškov za socialno varnost (16), pa tudi o znesku dodatnih stroškov za socialno varnost, ki jih je krilo podjetje Deutsche Post (17).

(42)

Podjetje UPS je svoje pripombe predložilo 4. oktobra 2011. Nato sta svoje pripombe predložila še organizacija Free and Fair Postal Initiative (v nadaljnjem besedilu: organizacija FFPI) 5. oktobra 2011 in združenje Bundesverband Internationaler Express und Kurierdienste (v nadaljnjem besedilu: združenje BIEK) 7. oktobra 2011. Komisija je 13. oktobra 2011 pripombe zainteresiranih strani posredovala Nemčiji.

(43)

Nemčija je svoje ugotovitve glede pripomb tretjih strani predložila 14. novembra 2011.

(44)

Komisija je 18. novembra 2011 poslala še eno zahtevo za informacije v zvezi s podrobnostmi financiranja pokojnin v obdobju po letu 2007. Nemčija je odgovore predložila 2. in 19. januarja 2012. Komisija je 16. decembra 2011 Nemčiji predložila strokovno študijo svetovalnega podjetja Charles River Associates o opredelitvi referenčnega dobička (18) (v nadaljnjem besedilu: študija podjetja CRA), na katero je Nemčija predložila pripombe 16. januarja 2012.

(45)

Na podlagi pritožbe podjetja UPS iz leta 1994 je Komisija ugotovila, da je podjetje Deutsche Post s plenilskimi cenami dostave paketov od podjetij do potrošnikov v obdobju 1990–1995 kršilo člen 102 PDEU. Podjetju Deutsche Post je bila naložena kazen v višini 24 milijonov EUR (19).

(46)

Podjetje UPS je 22. aprila 2004 vložilo še eno pritožbo glede zlorabe prevladujočega položaja na podlagi člena 102 PDEU s strani podjetja Deutsche Post. Podjetje UPS je trdilo, da je podjetje Deutsche Post za svoje regulirane storitve dostave pisemskih pošiljk zaračunavalo previsoke cene poštnih znamk.

(47)

Med preiskavo je Komisija 5. novembra 2004 prejela dokumente v zvezi s sklepom nemške poštne regulativne agencije (v nadaljnjem besedilu: poštni regulator) o najvišji ceni za regulirane storitve dostave pisemskih pošiljk podjetja Deutsche Post za obdobje od 1. januarja 2003 (v nadaljnjem besedilu: sklep o najvišji ceni iz leta 2002). Z dopisom z dne 13. junija 2007 se je Nemčija strinjala, da bi lahko te dokumente uporabili tudi v postopku v zvezi z državno pomočjo.

(48)

Komisija se je 25. marca 2008 odločila, da bo protimonopolno preiskavo zaključila, ker je obstajala majhna verjetnost, da bi lahko ugotovila takšno kršitev na podlagi člena 102 PDEU (20).

(49)

Podjetje Deutsche Post je izpodbijalo veljavnost sklepa o razširitvi iz leta 2007 in trdilo, da je zaradi negativne odločbe iz leta 2002 upravičeno pričakovalo, da Komisija ne bo ponovno začela s preiskavami.

(50)

Splošno sodišče je 8. decembra 2011 ugovor zavrnilo kot nedopusten (21).

(51)

Nemčija in podjetje Deutsche Post sta izpodbijala veljavnost odredbe Komisije o predložitvi podatkov z dne 30. oktobra 2008, ker sta menila, da so bile z odredbo o predložitvi podatkov zahtevane nepomembne informacije, podjetje Deutsche Post pa je odredba nesorazmerno obremenila.

(52)

Splošno sodišče je 16. julija 2010 oba ugovora razglasilo za nedopustna, ker z izdajo odredbe o predložitvi podatkov niso bile kršene niti postopkovne pravice podjetja Deutsche Post niti postopkovne pravice Nemčije.

(53)

Nemčija in podjetje Deutsche Post sta se 27. septembra 2010 pritožila na sodbo Splošnega sodišča in trdila, da je odredba o predložitvi podatkov kršila njune pravice. Sodišče je 13. oktobra 2011 ovrglo sodbo Splošnega sodišča z dne 16. julija 2010 (22). Zadeva je bila nato vrnjena na Splošno sodišče in še ni rešena.

(54)

Podjetje UPS je 20. avgusta 2010 pri Splošnem sodišču vložilo tožbo, v kateri je trdilo, da je Komisija protipravno opustila ravnanje v zvezi s preiskavo državne pomoči iz leta 2007. Glede na to, da so od sklepa o razširitvi iz leta 2007 pretekla skoraj tri leta, je podjetje UPS trdilo, da je imela Komisija dovolj možnosti za preiskavo zadevnih ukrepov in oceno dejanskih in pravnih okoliščin ter bi lahko sprejela končni sklep in zaključila postopek preiskave. Zadeva še ni zaključena.

(55)

Podjetje Deutsche Post je 22. julija 2011 izpodbijalo veljavnost sklepa o razširitvi iz leta 2011, ker je menilo, da je Komisija pri svoji predhodni oceni subvencije za pokojnine kot državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU in kot nove pomoči v smislu člena 108(1) PDEU naredila očitno napako. Zadeva še ni zaključena.

(56)

Podjetje Deutsche Post je od leta 1989 prejelo državno pomoč v obliki več različnih ukrepov:

(57)

Od leta 1995 se s subvencijo za pokojnine financira velik del pokojnin za upokojene javne uslužbence podjetja Deutsche Post. Da bi v celoti razumeli učinke subvencije za pokojnine v oceni, naslednji oddelki podrobneje opisujejo socialne prejemke in prispevke za socialno varnost javnih uslužbencev v primerjavi z obveznimi shemami socialnega zavarovanja za uslužbence, zaposlene na podlagi zasebnega prava (v nadaljnjem besedilu: zasebni uslužbenci).

(58)

Javni uslužbenci so upravičeni do starostne pokojnine, zdravstvenega varstva in oskrbe. Prejemki javnih uslužbencev podjetja Deutsche Post so enaki kot prejemki vseh drugih javnih uslužbencev:

(59)

Po prvi reformi poštnega sektorja leta 1989 so morali podjetje Postdienst, družba Telekom in banka Postbank v skladu s členom 54(2) zakona PostVerfG iz leta 1989 v celoti financirati izplačila pokojnin in stroške za zdravstveno varstvo upokojenih javnih uslužbencev, ki so bili na podlagi nekdanjih dejavnosti premeščeni na ustrezna področja. V skladu s to določbo lahko država, tudi če je terjatev javnega uslužbenca še naprej do države, od podjetja Postdienst, družbe Telekom oziroma banke Postbank terja celoten znesek.

(60)

Z drugo reformo poštnega sektorja iz leta 1994 so bili javni uslužbenci, ki so delali za podjetje Postdienst, v skladu s členom 2(1) zakona PostPersRG iz leta 1994 premeščeni v podjetje DPAG. V skladu s členom 2(3) zakona PostPersRG iz leta 1994 so javni uslužbenci ohranili svoj obstoječi pravni status. V skladu s členom 1(1) zakona PostPersRG iz leta 1994 je podjetje DPAG od zvezne države prevzelo vse pravice in obveznosti delodajalca ter v skladu s členom 2(3) PostPersRG iz leta 1994 vse denarne zahtevke javnih uslužbencev.

(61)

V skladu s členom 15 zakona PostPersRG iz leta 1994 je izplačila pokojnin in stroškov zdravstvenega varstva upokojenih javnih uslužbencev prevzel novoustanovljeni pokojninski sklad za javne uslužbence podjetja Deutsche Post. Pokojninski skladi za podjetje Deutsche Post, družbo Deutsche Telekom AG in banko Postbank AG so se 1. julija 2001 združili v pokojninski sklad za javne poštne uslužbence (Postbeamtenversorgungskasse) (v nadaljnjem besedilu so skladi skupaj imenovani „pokojninski sklad“ za celotno obdobje od 1. januarja 1995).

(62)

V skladu s členom 16(1) zakona PostPersRG iz leta 1994 je moralo podjetje Deutsche Post v pokojninski sklad v obdobju 1995–1999 plačevati letni prispevek v višini 2,045 milijarde EUR, kar skupaj znaša 10,225 milijarde EUR. Od leta 2000 naprej mora podjetje Deutsche Post v pokojninski sklad na podlagi člena 16(2) zakona PostPersRG iz leta 1994 plačevati letni prispevek v višini 33 % vsote vseh plač javnih uslužbencev (tj. od 735 milijonov EUR v letu 2000 do 540 milijonov EUR v letu 2010).

(63)

V skladu s členom 16(2) zakona PostPersRG iz leta 1994 subvencija za pokojnine krije preostali primanjkljaj (tj. razliko med pokojninami za upokojene javne uslužbence in prispevkom, ki ga podjetje Deutsche Post vplačuje v pokojninski sklad). Subvencija za pokojnine se je s 151 milijonov EUR v letu 1995 dvignila na 3,203 milijarde EUR v letu 2010, za obdobje 1995–2010 pa je skupno znašala 37,121 milijarde EUR.

Slika 1

Financiranje pokojninskega sklada (v milijonih EUR)

(64)

Zasebni uslužbenci morajo biti člani štirih shem socialnega zavarovanja: pokojninskega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti, zdravstvenega zavarovanja in zavarovanja za oskrbo (28). V primerjavi s shemo za javne uslužbence nudijo obvezne sheme socialnega zavarovanja drugačno kritje za sheme pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja:

(65)

Pomembne razlike so tudi pri financiranju socialnih prejemkov v primerjavi s socialnimi prejemki javnih uslužbencev. Obvezne sheme socialnega zavarovanja za zasebne uslužbence se financirajo iz skupnih prispevkov delodajalca in uslužbenca v celotnem delovnem življenju uslužbenca (v nadaljnjem besedilu: obvezni prispevki za socialno varnost). Celoten prispevek za socialno varnost je uradno razdeljen na delež delodajalca in delež uslužbenca, oba pa obsegata približno polovico celotnega prispevka. Vendar je delodajalec formalno obvezan, da celoten prispevek vplača v sheme socialnega zavarovanja.

Slika 2

Obvezni prispevek za socialno varnost kot odstotek bruto plače zasebnih uslužbencev (glej tudi Prilogo)

(66)

Iz slike 2 je razvidno, da so obvezni prispevki za socialno varnost od leta 1995 znašali od 38 % do 42 % bruto plače (= neto plača + delež uslužbenca). Deleža prispevka za socialno varnost, ki sta ju morala plačevati delodajalec in uslužbenec, sta znašala od 19 % do 21 % bruto plače (za podrobnejšo časovno razporeditev glej Prilogo).

(67)

Zasebni uslužbenci podjetja Deutsche Post so imeli koristi ne le od obveznih shem socialnega zavarovanja, temveč tudi od dodatnega pokojninskega zavarovanja. Zasebni uslužbenci, ki so bili zaposleni pred letom 1997, so lahko sklenili dodatno pokojninsko zavarovanje, ki jim je omogočilo prejemanje pokojnin, podobnih pokojninam javnih uslužbencev. Dodatno pokojninsko zavarovanje je krilo razliko med obvezno pokojnino socialnega zavarovanja zasebnih uslužbencev, ki je enaka določenemu odstotku povprečne plače v celotni življenjski dobi, in pokojnino javnega uslužbenca, ki je enaka določenemu odstotku zadnje plače. Podrobna pravila so določena v statutu nemškega inštituta za pokojnine v poštnem sektorju (Versorgungsanstalt der Deutschen Bundespost, v nadaljnjem besedilu: VAP) (29).

(68)

Do leta 1997 je podjetje Deutsche Post financiralo dodatne pokojninske prejemke za upokojene zasebne uslužbence s prispevkom v višini približno [5 do 10 %] (30) bruto plače aktivnega zasebnega uslužbenca. Od leta 1997 je podjetje Deutsche Post oblikovalo rezervacijo za neplačane obveznosti iz VAP (glej tudi opis obremenitve št. 4 v oddelku II.3.1.3).

(69)

Zasebni uslužbenci, ki so bili na novo zaposleni po letu 1997, so lahko sklenili precej manj ugodno dodatno pokojninsko zavarovanje, za katero je podjetje Deutsche Post v obdobju 1997–2007 plačevalo prispevek v višini od [0 do 5 %] bruto plače.

(70)

Pred letom 1998 je imelo podjetje Deutsche Post na podlagi člena 2 zakona PostG iz leta 1989 izključno pravico do vzpostavitve in vzdrževanja zmogljivosti za prevoz pisemskih pošiljk. Druge poštne storitve – prevoz paketov, časopisov ali periodičnega tiska – niso bile omejene samo na podjetje Deutsche Post, ampak so bile odprte za konkurenco. V skladu s členom 37 zakona PostVerfG iz leta 1989 je moral biti dobiček od teh rezerviranih storitev dostave pisemskih pošiljk uporabljen za financiranje izgub univerzalnih storitev, ki so bile del ponudbe na trgih, odprtih za konkurenco. V skladu s členom 4 zakona o ureditvi telekomunikacij in poštnih storitev, zakona PTRegG iz leta 1994 (31), je bil za odobritev cen rezerviranih storitev dostave pisemskih pošiljk pristojen zvezni minister za pošto in telekomunikacije.

(71)

Z začetkom veljavnosti zakona PostG iz leta 1997 v letu 1998 se je obseg storitev, omejenih samo na podjetje Deutsche Post, postopoma zmanjšal. V skladu s členom 51 zakona PostG iz leta 1997 je izključna pravica v letu 1997 obsegala prevoz pisemskih pošiljk in se nanašala na kataloge s težo do 200 gramov, omejitev teže pa se je večkrat zmanjšala in je v letu 2006 znašala 50 gramov. Izključna pravica je prenehala veljati 31. decembra 2007.

(72)

Obveznost univerzalne poštne storitve za podjetje Deutsche Post je bila določena v dveh uradnih aktih o pooblastitvi:

(73)

Člen 11 zakona PostG iz leta 1997 je univerzalno storitev opredelil kot osnovni nabor poštnih storitev, ki se po vsej državi zagotavljajo po ugodnih cenah. Te storitve obsegajo prevoz pisemskih pošiljk, naslovljenih paketov s težo največ 20 kg, knjig, katalogov, časopisov in revij (v nadaljnjem besedilu: univerzalne storitve).

(74)

Uredba o univerzalnih storitvah iz leta 1999 določa minimalne zahteve glede kakovosti univerzalnih storitev:

(75)

Člen 52 zakona PostG iz leta 1997 je ohranil pooblastilo podjetja DPAG glede zagotavljanja univerzalnih storitev do 31. decembra 2007, tj. datuma, ko je potekla njegova izključna pravica za zagotavljanje storitev dostave pisemskih pošiljk. Od prenehanja izključne pravice ni bil za izvajanje obveznosti univerzalnih storitev pooblaščen noben poštni operater v Nemčiji, kar pomeni, da naj bi univerzalne poštne storitve zagotavljali vsi ponudniki poštnih storitev („tržne sile“). Če se ugotovi ali je verjetno, da se univerzalne storitve ne izvajajo na ustrezen način, zakon PostG iz leta 1997 določa zakonodajne instrumente, ki ščitijo zagotavljanje teh storitev.

(76)

Kot kaže študija podjetja WIK (glej sliko 3), so univerzalne storitve v obdobju 1990–2007 predstavljale približno 88 % skupnega prihodka. Za večino univerzalnih storitev dostave pisemskih pošiljk se je izvajala regulacija cen zaradi prevladujočega položaja podjetja Deutsche Post na teh trgih (glej oddelek II.2.1). Poleg teh cenovno reguliranih storitev, ki so predstavljale približno 62 % skupnega prihodka, je podjetje Deutsche Post zagotavljalo univerzalne storitve paketne dostave (približno 15 % skupnega prihodka) in druge univerzalne storitve dostave pisemskih pošiljk, ki niso bile cenovno regulirane (približno 11 % skupnega prihodka) v konkurenci z drugimi operaterji.

(77)

Poleg tega je podjetje Deutsche Post nudilo tudi komercialne storitve (npr. majhne bančne posle za banko Postbank, prodajne storitve za družbo Telekom, dostavo nenaslovljene pošte itd.). Skupno so komercialne storitve v obdobju 1990–2007 obsegale 12 % prihodka podjetja Deutsche Post.

(78)

Od njegove ustanovitve leta 1950 je bilo podjetje Deutsche Bundespost posebno premoženje zvezne vlade (v nadaljnjem besedilu: Sondervermögen). V skladu z nemškim upravnim pravom Sondervermögen nima pravne osebnosti, ki bi bila neodvisna od države, ima pa svoj proračun in ni odgovorno za splošne državne dolgove.

(79)

Prva reforma poštnega sektorja iz leta 1989 je določala, da Sondervermögen sestavljajo tri različne enote – podjetje Postdienst, banka Postbank in družba Telekom, ki so sicer vse opredeljene kot „javna podjetja“, vendar nimajo pravne osebnosti, neodvisne od države.

(80)

V skladu s členom 37(2) in (3) zakona PostVerfG iz leta 1989 je bilo kljub temu, da naj bi se vsaka storitev teh treh enot financirala sama, navzkrižno financiranje med temi tremi enotami dovoljeno, če so izgube izhajale iz obveznosti univerzalnih storitev. V skladu s tem je podjetje Postdienst v obdobju 1990–1993 od družbe Telekom za kritje izgub prejelo nakazila v višini 2,844 milijarde EUR.

(81)

Z drugo reformo poštnega sektorja, ki je začela veljati 1. januarja 1995, so bile tri enote Sondervermögen preoblikovane v delniške družbe: podjetje Postdienst je postalo podjetje DPAG, banka Postbank je postala banka Postbank AG in družba Telekom je postala družba Telekom AG. V skladu s členom 2(2) zakona PostUmwG iz leta 1994 je družba Telekom AG prevzela vse obveznosti, ki izhajajo iz posojil Sondervermögen kot celote, vendar je ohranila pravico, da od podjetja DPAG in banke Postbank AG zahteva sredstva, če je bilo te obveznosti, ki izhajajo iz posojil, mogoče pripisati njunima pravnima predhodnikoma.

(82)

Vendar pa je v skladu s členom 7 zakona PostUmwG iz leta 1994 pravica družbe Telekom AG (iz člena 2(2) zakona PostUmwG iz leta 1994), da od podjetja DPAG terja dolgove v višini izgub, ki jih je ustvarilo podjetje Postdienst, prenehala 31. decembra 1994. Zato je prišlo do prenosa sredstev v višini 2,822 milijarde EUR z družbe Telekom AG na podjetje DPAG. Po trditvah Nemčije je bil ta prenos sredstev z družbe Telekom AG, tako kot prejšnji prenosi na podlagi člena 37(3) zakona PostVerfG iz leta 1989, nujen, da je lahko podjetje DPAG izpolnilo svoje obveznosti univerzalnih storitev.

(83)

V obdobju 1990–1995 je podjetje Postdienst prejelo skupno 5,666 milijarde EUR kot nadomestilo za svojo obveznost univerzalnih storitev.

(84)

Od leta 1953 je člen 22(4) zakona PostVwG iz leta 1953 (34) določal, da imajo dolžniški instrumenti, ki jih izda podjetje Deutsche Bundespost, enako pravno veljavo kot dolžniški instrumenti, ki jih izda Zvezna republika Nemčija. Ko je bil zakon PostVwG iz leta1953 razveljavljen z zakonom PostVerfG iz leta 1989, je bila ta določba vključena v člen 40 zakona PostVerfG iz leta 1989.

(85)

Po ustanovitvi treh enot v letu 1989 samo podjetje Postdienst ni izdajalo zadolžnic; te transakcije je urejala banka Postbank za vse enote podjetja Deutsche Bundespost. Dolžniški instrumenti so bili nato razdeljeni med podjetje Postdienst, družbo Telekom in banko Postbank v skladu z njihovimi finančnimi potrebami.

(86)

Po letu 1995 je v skladu s členom 2(4) zakona PostUmwG iz leta 1994 Nemčija ostala odgovorna za vse zadolžnice, ki jih je pred letom 1995 izdalo podjetje Deutsche Bundespost in nato razdelilo med podjetje Postdienst, družbo Telekom in banko Postbank. Vendar pa Nemčija ni prevzela nobene odgovornosti za dolžniške instrumente, ki jih je kasneje izdalo podjetje DPAG.

(87)

Z zakonom PostG iz leta 1997 je bil vzpostavljen tudi Bundesnetzagentur (v nadaljnjem besedilu: poštni regulator) za nadzor rezerviranega in liberaliziranega trga pisemskih pošiljk. V skladu s členom 19 zakona PostG iz leta 1997 je poštni regulator pooblaščen za reguliranje cen podjetja Deutsche Post na trgih pisemskih pošiljk, na katerih ima podjetje Deutsche Post prevladujoč položaj. Podjetje Deutsche Post je imelo prevladujoč položaj tako glede rezerviranih storitev v skladu s členom 51 zakona PostG iz leta 1997 kot glede skoraj vseh ostalih storitev dostave pisemskih pošiljk, ki so že bile odprte za konkurenco. Regulacija cen je lahko v obliki predhodne določitve najvišjih cen ali naknadnega nadzora cen.

(88)

V skladu s tržnimi raziskavami, ki jih je izvedel poštni regulator, je delež podjetja Deutsche Post na trgih pisemskih pošiljk z reguliranimi cenami znašal 90–97 %. Poštni regulator v svojem zadnjem poročilu obžaluje dejstvo, da postopno odpiranje trga od leta 1997 ni prineslo učinkovite konkurence na nemškem trgu pisemskih pošiljk (35).

(89)

Storitve dostave pisemskih pošiljk z reguliranimi cenami prispevajo večino skupnih prihodkov podjetja Deutsche Post (npr. približno 62 % skupnega prihodka podjetja Deutsche Post v obdobju 1990–2007 in približno 56 % v obdobju 2008–2010).

(90)

Za vse druge univerzalne in komercialne storitve, ki niso predmet regulacije cen v skladu s členi 19–27 zakona PostG iz leta 1997 (36), se bo uporabljal izraz „storitve, ki niso cenovno regulirane“.

(91)

Za cenovno regulirane storitve dostave pisemskih pošiljk člen 20(1) in (2) zakona PostG iz leta 1997 določa, da morajo cene odražati stroške učinkovitega zagotavljanja storitev. Vendar pa mora poštni regulator v primerih, v katerih je to objektivno upravičeno, med drugim ustrezno upoštevati:

(92)

Člen 57 zakona PostG iz leta 1997 in ministrski odlok zveznega ministra za gospodarske zadeve in tehnologijo z dne 27. marca 2000 je regulirane cene ohranil na ravni cen iz leta 1997 do 31. decembra 2002.

(93)

Poštni regulator je šele leta 2002 sprejel svoj prvi sklep glede najvišjih cen za regulirane poštne storitve v obdobju od 1. januarja 2003 do 31. decembra 2007 (v nadaljnjem besedilu: sklep o najvišjih cenah iz leta 2002). Regulacija najvišjih cen je sistem reguliranja cen več storitev, pri čemer posamezne cene za vsako storitev niso nadzorovane, temveč je postavljena zgornja meja glede na tehtano povprečje vseh cen. V skladu s členom 19 zakona PostG iz leta 1997 je regulacija predhodno določenih najvišjih cen obsegala vse poštne storitve, pri katerih je imelo podjetje Deutsche Post prevladujoč položaj.

(94)

Za namene sklepa o najvišjih cenah iz leta 2002 je podjetje Deutsche Post poštnemu regulatorju prvič predložilo regulativne izkaze prihodkov in stroškov (v nadaljnjem besedilu: regulativni izkazi iz leta 2002), ki so zajemali obdobje 1998–2006. Regulativni izkazi so temeljili na rezultatih do leta 2001 in napovedih za prihodnja leta.

(95)

V letu 2002 je podjetje Deutsche Post uveljavljalo „finančne obremenitve“ za zagotavljanje univerzalne storitve ter zaposlitev javnih in zasebnih uslužbencev, ki so bili premeščeni iz podjetja Postdienst. Te obremenitve so stroški, ki jih podjetje Deutsche Post domnevno ne bi imelo, če ne bi bilo obveznosti univerzalnih storitev ter premestitve osebja in infrastrukture podjetja Postdienst (za podroben seznam glej preglednico 1).

Preglednica 1

Obremenitve, odobrene s sklepom o najvišjih cenah iz leta 2002 (v milijonih EUR, nominalne vrednosti)

(96)

Poštni regulator je nazadnje sprejel argument podjetja Deutsche Post, da teh obremenitev ne bi bilo, če ne bi bilo obveznosti univerzalnih storitev (za obremenitvi št. 3 in 5 zaradi stroškov univerzalnih storitev) in obveznosti vključevanja javnih in zasebnih uslužbencev iz podjetja Postdienst (obremenitve št. 1, 2, 4, 6, 7 in 8). Poštni regulator je zato odobril zvišanje reguliranih cen pisemskih pošiljk za financiranje navedenih povprečnih letnih obremenitev v višini […] milijard EUR za obdobje 2002–2006 iz prihodkov reguliranih storitev dostave pisemskih pošiljk. Na podlagi sklepa o najvišjih cenah iz leta 2002 je 100 % obremenitev porazdeljenih na cene, ki so predmet predhodne določitve najvišjih cen.

(97)

Obremenitev št. 1 kaže, da so navedeni dodatni stroški zaradi plač za poštne delavce višji od povprečja v industriji. Podjetje Deutsche Post je za „konkurenčno“ referenčno plačo uporabilo plače za novo zaposleno osebje po letu 2002, ki je bila določena v kolektivni delavski pogodbi (Entgelttarifvertrag) s sindikati (v nadaljnjem besedilu: plače iz kolektivne delavske pogodbe). Za izračun obremenitve št. 1 se ta referenčna plača uporablja za celotno osebje. Uporablja se tudi za nazaj do leta 1998 v predloženih izkazih.

(98)

Poštni regulator je sprejel tudi argument podjetja Deutsche Post, da ima zaradi prispevkov za socialno varnost za svoje zasebne in javne uslužbence višje stroške, kot bi jih zasebni konkurenti običajno imeli za svoje zasebne uslužbence.

(99)

Podjetje Deutsche Post je svoj izračun opravilo na podlagi prispevka za socialno varnost, za katerega meni, da je „konkurenčen“ (v nadaljnjem besedilu: predpisani prispevek) za javne in zasebne uslužbence. Ta predpisani prispevek je opredeljen kot vsota:

(100)

Regulirani prihodki financirajo vse prispevke za socialno varnost, ki se plačujejo poleg predpisanega prispevka (v nadaljnjem besedilu: dodatni prispevki za socialno varnost). Preglednica 2, v kateri so kot primer navedeni izračuni dodatnih prispevkov za socialno varnost za javne uslužbence v letu 2001, kaže, da so dejanski prispevki za socialno varnost za javne uslužbence skoraj dvakrat večji od „konkurenčnih“ prispevkov za socialno varnost na podlagi predpisanega prispevka.

Preglednica 2

Izračun dodatnih stroškov za socialno varnost za javne uslužbence v letu 2001 na podlagi regulativnih izkazov iz leta 2002 (v milijonih EUR)

(101)

Dejanski prispevki za socialno varnost obsegajo plačilo dejanskih plač javnih uslužbencev v višini 33 % s strani podjetja Deutsche Post (letno pavšalno plačilo v višini 2,045 milijarde EUR v obdobju 1995–1999) in prispevke za stroške zdravstvenega varstva javnih uslužbencev. Skupno so dejanski prispevki za socialno varnost znašali [40 do 45 %] dejanskih plač javnih uslužbencev v letu 2001.

(102)

Čeprav je prispevek za socialno varnost opredeljen kot odstotek bruto plač zasebnih uslužbencev (neto plača + delež prispevka za socialno varnost, ki ga plača delodajalec), podjetje Deutsche Post za izračun regulativne referenčne vrednosti predpisani prispevek v višini [20–25 %] pomnoži z dejanskimi plačami javnih uslužbencev.

(103)

Obremenitev št. 4 naj bi izravnala ustvarjene rezervacije za obveznosti iz obdobja pred letom 1997 iz sheme dodatnega pokojninskega zavarovanja VAP za zasebne uslužbence podjetja Deutsche Post.

(104)

Kot je pojasnjeno v oddelku II.1.4, so lahko zasebni uslužbenci podjetja Deutsche Post, ki so bili zaposleni pred letom 1997, sklenili dodatno pokojninsko zavarovanje, ki bi jim zagotovilo pokojnino, podobno pokojninam javnih uslužbencev. Vendar pa podjetje Postdienst ni ustvarilo ustreznih rezervacij za prihodnja plačila pokojnin. Šele po ustanovitvi podjetja DPAG so bile v bilanci stanja rezervacije v višini 8,153 milijarde EUR.

(105)

Obremenitev št. 6 obsega prispevek podjetja Deutsche Post zveznemu inštitutu za poštni sektor in telekomunikacije (Bundesanstalt für Post und Telekommunikation, v nadaljnjem besedilu: inštitut BanstPT), ki javnim uslužbencem in zasebnim uslužbencem, premeščenim iz podjetja Postdienst, zagotavlja nekatere socialne ugodnosti (npr. socialna stanovanja). Obremenitev št. 7 vključuje prispevke podjetja Deutsche Post za kritje primanjkljaja sheme zdravstvenega zavarovanja za javne uslužbence. Obremenitev št. 8 glede prestrukturiranja osebja se nanaša tako na javne kot na zasebne uslužbence.

(106)

Ti dve obremenitvi kažeta prihranek, ki bi ga podjetje Deutsche Post lahko imelo pri stroških, če bi lahko svojo mrežo poštnih uradov in paketov oblikovalo samo na podlagi komercialnih meril. Prihranki pri stroških so izračunani na podlagi, na primer, hipotetičnega števila poštnih uradov, s katerimi bi podjetje Deutsche Post upravljalo, če ne bi bilo obveznosti univerzalnih storitev.

(107)

Poštni regulator je 7. novembra 2007 odobril najvišje cene za obdobje od 1. januarja 2008 do 31. decembra 2011 (v nadaljnjem besedilu: sklep o najvišjih cenah iz leta 2007). Poštni regulator je 14. novembra 2011 odobril najvišje cene za obdobje od 1. januarja 2012 do 31. decembra 2013 (v nadaljnjem besedilu: sklep o najvišjih cenah iz leta 2011).

(108)

Od sklepa o najvišjih cenah iz leta 2007 cene za pošiljanje več kot 50 pisemskih pošiljk niso več predhodno nadzorovane, temveč so predmet naknadnega nadzora v skladu s členom 25 zakona PostG iz leta 1997 (37). Cene za vse ostale poštne storitve, pri katerih ima podjetje Deutsche Post prevladujoč položaj, se v skladu s členom 19 zakona PostG iz leta 1997 še naprej odobrijo vnaprej.

(109)

Komisija bo v tem sklepu navajala „cenovno regulirane storitve“, s čimer poimenuje storitve, pri katerih ima podjetje Deutsche Post prevladujoč položaj in za katere velja predhodni nadzor cen v skladu s členom 19 zakona PostG iz leta 1997 ali naknadni nadzor cen v skladu s členom 25 zakona PostG iz leta 1997. Vse druge storitve, pri katerih podjetje Deutsche Post nima prevladujočega položaja in ki niso predmet nadzora cen, bodo opredeljene kot „storitve, ki niso cenovno regulirane“.

(110)

Podjetje Deutsche Post je še naprej navajalo obremenitve za dodatne plače in stroške za socialno varnost zaradi premestitve osebja iz podjetja Postdienst (npr. povprečno obremenitev št. 2 zaradi dodatnih stroškov za socialno varnost v višini […] milijonov EUR od leta 2008 naprej), pa tudi obremenitve zaradi obveznosti univerzalnih storitev. Kot pri sklepu o najvišjih cenah iz leta 2002 je poštni regulator odobril financiranje teh obremenitev iz prihodkov cenovno reguliranih storitev in najvišje cene določil na ustrezno višji ravni. Priznavanje teh obremenitev v sklepih o najvišjih cenah iz let 2002, 2007 in 2009 s strani poštnega regulatorja je tako glede storitev brez reguliranih cen ostalo nespremenjeno.

(111)

Finančni rezultati podjetja DPAG za obdobje 1995–2006 so prikazani na sliki 2 sklepa o razširitvi iz leta 2007. Rezultati v obdobju 1995–1999 so bili različni (nekatera leta so kazala izgubo, druga pa dobiček), vendar pa je podjetje DPAG v obdobju 2000–2006 vsako leto ustvarilo dobiček pred obdavčitvijo v višini od 1 do 2 milijard EUR.

(112)

V obdobju 2007–2010 je podjetje DPAG ustvarilo naslednje neto dobičke: 1,8 milijarde EUR (2007); –2,0 milijarde EUR (2008); 0,7 milijarde EUR (2009); 2,6 milijarde EUR (2010).

(113)

Na podlagi objavljenih izkazov podjetja DPAG dobička ni mogoče dodeliti različnim storitvam. Zato objavljenih izkazov ni mogoče uporabiti za ugotovitev, ali so univerzalne storitve z reguliranimi cenami na splošno ustvarjale izgubo ali dobiček.

(114)

Kot je potrdilo Splošno sodišče v svoji sodbi v zadevi T-421/07 (38), so vsi obravnavani ukrepi del postopka, ki se je začel s sklepom o začetku postopka iz leta 1999 in nadaljeval s sklepom o razširitvi iz leta 2007.

(115)

V sklepu o razširitvi iz leta 2011 je bilo ugotovljeno, da je subvencija za pokojnine pomenila nov ukrep pomoči, ker je bilo podjetje Deutsche Post pred pokojninsko reformo iz leta 1995 v celoti odgovorno za financiranje stroškov pokojnin iz lastnih sredstev. Poleg tega je sklep o razširitvi iz leta 2011 zavrnil trditev Nemčije, ki je temeljila na sodbi v zadevi Combus  (39), da subvencija za pokojnine ne pomeni pomoči.

(116)

Glede ocenjevanja skladnosti subvencije za pokojnine kot nadomestila za „neposredne stroške“ za pokojnine (npr. v skladu s sklepom Komisije o francoskem podjetju La Poste (v nadaljnjem besedilu: sklep o podjetju La Poste) (40) je bilo v sklepu o razširitvi iz leta 2011 upoštevano, da so bili navedeni dodatni stroški za socialno varnost povrnjeni tako s subvencijo za pokojnine kot tudi s cenovno reguliranimi prihodki (npr. obremenitev št. 2 zaradi dodatnih prispevkov za socialno varnost).

(117)

Izračuni iz sklepa o razširitvi iz leta 2011, pri katerih sta bila upoštevana oba vira nadomestila, so pokazali, da je lahko podjetje Deutsche Post uspešno uporabljalo prispevke za socialno varnost, ki so bili za 10–14 odstotnih točk nižji od celotnih obveznih prispevkov za socialno varnost (delež, ki ga plača delodajalec in delež, ki ga plača uslužbenec), ki so jih morali plačevati zasebni konkurenti.

(118)

V sklepu o razširitvi iz leta 2011 so bili zato izraženi pomisleki glede skladnosti subvencije za pokojnine kot nadomestila za „neposredne stroške“ za pokojnine na podlagi člena 107(3)(c) PDEU.

(119)

Nemčija se je pri utemeljitvi skladnosti državnih nadomestil in državnega jamstva kot nadomestila za obveznost univerzalnih storitev opirala na člen 106(2) PDEU.

(120)

Na podlagi sodbe v zadevi Altmark  (41) je Komisija v sklepu o razširitvi postopka iz leta 2007 menila, da državna nadomestila in državno jamstvo pomenijo pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

(121)

V sklepu o razširitvi iz leta 2007 je Komisija izrazila pomisleke, ali so bili javna nadomestila in jamstvo potrebni za izpolnjevanje obveznosti univerzalnih storitev in temu ustrezno sorazmerni. Komisija je zlasti menila, da je treba v skladu z načeli iz Okvira iz leta 2005 preveriti razdelitev stroškov med univerzalne in komercialne storitve. Izrazila je tudi pomisleke glede določitve zmernega dobička, pri kateri je bilo treba upoštevati povprečno donosnost sektorja in tveganost položaja podjetja Deutsche Post.

(122)

Komisija je študijo podjetja WIK naročila za pomoč pri pregledu izkazov podjetja Deutsche Post za obdobje 1990–2007, da bi ugotovila, ali je podjetje Deutsche Post prejelo prekomerno nadomestilo za svoje obveznosti univerzalnih storitev. Natančneje, naloge podjetja WIK Consult GmbH so bile naslednje:

(123)

Po tem, ko je Komisija 30. oktobra 2008 sprejela odredbo o predložitvi podatkov, je Nemčija v letu 2009 končno predložila vse regulativne izkaze za obdobje 1990–2007 (v nadaljnjem besedilu: regulativni izkazi iz leta 2009).

(124)

Prihodke podjetja Deutsche Post je mogoče razvrstiti v tri obsežne kategorije:

Slika 3

Deleži povprečnega prihodka za obdobje 1990–2007 (na podlagi nominalnih vrednosti)

(125)

V študiji podjetja WIK so zajete samo komercialne storitve, ki sta jih pravni subjekt podjetje DPAG in njegov predhodnik, podjetje Postdienst, zagotavljala skupaj z univerzalnimi storitvami. Komercialne storitve (npr. dejavnosti hitre pošte, ki jih po vsem svetu zagotavlja podjetje DHL), ki jih zagotavljajo različni pravni subjekti v okviru skupine Deutsche Post World Net (v nadaljnjem besedilu: skupina DPWN), niso bile zajete.

(126)

V nasprotju z regulativnimi izkazi, ki jih je podjetje Deutsche Post regulatorju predložilo za sklepe o najvišjih cenah iz let 2002, 2007 in 2011, so v regulativnih izkazih iz leta 2009, ki regulatorju niso bili predloženi, navedene precej višje obremenitve, ki jih podjetje Deutsche Post razporeja med storitve z reguliranimi cenami.

(127)

Na podlagi regulativnih izkazov iz leta 2009 podjetje Deutsche Post za obdobje 1990–2006 navaja povprečno obremenitev v višini […] milijard EUR v primerjavi z […] milijardami EUR na podlagi računovodskih izkazov za leto 2002.

Slika 4

Primerjava navedenih obremenitev univerzalnih storitev na podlagi regulativnih izkazov za leto 2009 z odobrenimi obremenitvami na podlagi sklepa o najvišjih cenah iz leta 2002 (letno povprečje, v milijonih EUR nominalne vrednosti)

[…]

(128)

Medtem ko med obremenitvijo št. 2 (dodatni stroški za socialno varnost) in obremenitvijo št. 4 (dodatno pokojninsko zavarovanje) v regulativnih izkazih za leto 2002 in za leto 2009 ni večjih razlik, je pri obremenitvi št. 1 (dodatne plače) razlika skoraj […]. V nasprotju z regulativnimi izkazi iz leta 2002 podjetje Deutsche Post za „konkurenčno“ referenčno plačo ne uporablja več plač iz kolektivne delavske pogodbe. Namesto tega uporablja minimalno plačo za poštni sektor, ki temelji na uredbi zveznega ministrstva za delo iz leta 2007 (v nadaljnjem besedilu: minimalna plača iz leta 2007). Treba pa je opozoriti, da je Zvezno upravno sodišče to uredbo na koncu razglasilo za nezakonito in nikoli ni postala pravno veljavna.

(129)

Poleg tega podjetje Deutsche Post v regulativnih izkazih iz leta 2009 navaja novo „infrastrukturno poštno“ obremenitev, ki obsega prirastne stroške šestega dneva dostave (v povprečju […] milijonov na leto). Izračun temelji na hipotetičnem scenariju, ki navaja, da bi brez obveznosti univerzalne storitve podjetje Deutsche Post pošto dostavljalo samo pet in ne šest dni.

(130)

Obremenitev št. 3 zaradi infrastrukture (mreža poštnih uradov) je izračunana drugače kot v regulativnih izkazih iz leta 2002. Obremenitev zdaj zajema predvidene prihranke pri stroških, ki bi jih podjetje lahko imelo, če bi bili vsi poštni uradi od leta 1990 naprej vodeni kot agencije. Izračunana je na podlagi povračil, ki jih je podjetje Deutsche Post od leta 2007 plačalo tretjim osebam za prodajne storitve.

(131)

Dodelitev obremenitev cenovno reguliranim univerzalnim storitvam dostave pisemskih pošiljk zagotavlja precej manjšo obremenitev storitev, ki niso cenovno regulirane, s stroški, kot so plače in socialna varnost. Ta prerazporeditev prinaša izrazito pozitivne stopnje dobička [15–25 %] za prodajo pri komercialnih storitvah in izgube v višini skoraj [0–10 %] za prodajo pri cenovno reguliranih storitvah dostave pisemskih pošiljk.

(132)

Čeprav podjetje Deutsche Post v svojih letnih izkazih poroča o zelo visokem dobičku pri prometu s pisemskimi pošiljkami (glej tudi oddelek V.3), ta dobiček izničijo obremenitve, ki so bile s storitev, ki niso cenovno regulirane, prenesene na cenovno regulirane storitve.

Slika 5

Povprečni donos iz poslovanja na podlagi regulativnih izkazov iz leta 2009

[…]

(133)

Analiza vrednostne verige in s tem povezanih poslovnih tveganj je pri pripravi opredelitve referenčnega dobička in oceni razdelitve stroškov nepogrešljiva. Šele ko so znane funkcija in značilnosti tveganja, je mogoče poiskati nekaj „primerljivih“ podjetij in izračunati referenčno vrednost za zmeren dobiček, ki ga lahko podjetje Deutsche Post pričakuje.

(134)

Vrednostno verigo podjetja Deutsche Post je mogoče razdeliti na dve glavni dejavnosti:

(135)

Logistika mreže paketov in pisemskih pošiljk je nizko tehnološko poslovanje, ki ne zahteva obsežnih raziskav ali razvoja. Vsi drugi operaterji v sektorju zato delajo na podoben in standardiziran način. Takšne dejavnosti so zato pogosto označene kot „običajne“ dejavnosti. Dejstvo, da podjetje Deutsche Post storitve zelo pogoste odda v zunanje izvajanje tretjim osebam, prav tako dokazuje njihovo običajno naravo. To velja tudi za prodajne storitve, ki se izvajajo v nacionalni mreži poštnih uradov in ki se prav tako vedno pogosteje oddajajo v zunanje izvajanje.

(136)

Ob teh običajnih dejavnostih so glavna neopredmetena sredstva podjetja Deutsche Post njegov krog strank, blagovna znamka in tržni položaj, zlasti na trgih pisemskih pošiljk. Vendar pa je v študiji podjetja WIK podano mnenje, da ta neopredmetena sredstva večinoma ne izhajajo iz lastnega truda ali naložb podjetja Deutsche Post, ampak iz preteklih izključnih pravic. Podjetju Deutsche Post ni bilo treba veliko vlagati v trženje. Namesto tega se je lahko do leta 2007 zanašalo na svoj zakonsko zajamčen tržni položaj. Zato podjetju Deutsche Post za ta neopredmetena sredstva ne bi smela biti izplačana nobena povračila.

(137)

Podjetje Deutsche Post je bilo pri obeh vrstah storitev, z reguliranimi cenami in brez njih, iz več razlogov izpostavljeno manjšemu tveganju kot njegovi konkurenti.

(138)

Prvič, do leta 2007 je podjetje Deutsche Post ščitil zakoniti monopol za njegove storitve dostave pisemskih pošiljk. Poleg tega je imelo podjetje Deutsche Post v okviru reguliranih storitev dostave pisemskih pošiljk korist od tržnega deleža v višini 90 % in je bilo brez konkurence ali pa je bila ta majhna. Cenovno regulirane storitve so ustvarjale skoraj dve tretjini prihodkov podjetja Deutsche Post.

(139)

Drugič, poštni regulator je odobril najvišje cene za regulirane storitve dostave pisemskih pošiljk. Najvišje cene so bile postavljene nad stroški učinkovitega podjetja, da bi med drugim omogočile nadomestilo domnevno dodatnih stroškov, povezanih s storitvami, ki niso cenovno regulirane. Noben od konkurentov podjetja DPAG ni imel izključne pravice ali prevladujočega položaja, ki bi omogočala navzkrižno subvencioniranje njihovih stroškov za socialno varnost. Zato sta izključna pravica in prevladujoč položaj vplivala na precejšnje zmanjšanje poslovnega tveganja ne samo za regulirane storitve, ampak tudi za univerzalne in komercialne storitve, ki niso cenovno regulirane.

(140)

Tretjič, drugi državni ukrepi so prav tako precej zmanjšali tveganje pri univerzalnih in komercialnih storitvah. Državna nadomestila so absorbirala izgube iz začetka 90-ih let prejšnjega stoletja, državno jamstvo pa je podjetju Deutsche Post omogočilo posojila po nizki obrestni meri do leta 1995 kljub njegovemu težkemu finančnemu položaju v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja.

(141)

Glede na navedeno je bilo podjetje Deutsche Post izpostavljeno bistveno manjšemu tržnemu in stroškovnemu tveganju kot njegovi konkurenti, saj mu ni bilo treba ustvariti kroga strank, zvišanja stroškov pa je lahko preneslo preko višjih reguliranih cen. Na podlagi te utemeljitve je podjetje WIK v svoji študiji sklenilo, da bi bili najboljši primerljivi konkurenti poštna podjetja, ki opravljajo samo običajne dejavnosti (npr. ne vlagajo veliko v trženje in blagovne znamke) in niso izpostavljena visoki stopnji tveganja (npr. se lahko zanašajo na dolgoročne pogodbe).

(142)

Da bi našli primerljiva poštna podjetja, je bila na podlagi rezultatov analize funkcije in tveganja v študiji podjetja WIK opravljena analiza finančne podatkovne zbirke (npr. s pomočjo podatkovne zbirke ORBIS, ki obsega približno 10 milijonov podjetij z vsega sveta). Nadzorovane kvantitativne in kvalitativne stopnje izbora opredelijo sklop primerljivih podjetij, ki zagotavljajo poštne storitve na konkurenčnih trgih.

(143)

V študiji podjetja WIK je bila izbrana primerjalna skupina 26 poštnih podjetij, ki večinoma zagotavljajo storitve paketne dostave in opravljajo običajne dejavnosti poštnih operaterjev. Vsi primerljivi konkurenti so iz industrijskega sektorja „Poštne in kurirske dejavnosti“ (klasifikacija NACE (43), koda 641).

(144)

Opozoriti je treba, da je število primerljivih konkurentov omejeno, saj so zaradi izključne pravice prvotnih poštnih operaterjev, ki je obsegala precejšen del storitev dostave pisemskih pošiljk, zasebna podjetja doslej redko zagotavljala storitve dostave pisemskih pošiljk v večjem obsegu. Poleg tega v študiji podjetja WIK za primerjavo niso upoštevani prvotni poštni operaterji iz drugih držav, ker so jih tako kot podjetje Deutsche Post ščitile izključne pravice in večinoma niso dejavni na konkurenčnih trgih.

(145)

Za določitev „zmernega“ dobička je v študiji podjetja WIK uporabljena stopnja donosa iz poslovanja, ki je računovodski dobiček (dobiček pred obrestmi in davki), deljen s prihodki. Poleg tega je v študiji izračunana stopnja donosa sredstev, npr. dobiček pred obrestmi in davki kot odstotek skupnega kapitala, kot referenčni dobiček na podlagi kapitala.

Preglednica 3

Referenčna stopnja donosa iz poslovanja in stopnja donosa sredstev iz študije podjetja WIK

(146)

V izbranem vzorcu je mediana donosa iz poslovanja v konkurenčnem delu poštnega sektorja za obdobje 1998–2007 znašala 3,48 %. Vendar pa študija podjetja WIK ne predstavlja samo mediane donosa, ampak tudi zgornjo mejo zmernega dobička, tj. tretji kvartil dobička primerljivih konkurentov, kar je enako donosu iz poslovanja v višini 6,77 %. Z drugimi besedami, 75 % primerljivih konkurentov ustvarja dobiček, ki je nižji od donosa iz poslovanja v višini 6,77 % (44).

(147)

Glede donosa sredstev je študija podjetja WIK pokazala mediano donosa sredstev v višini 7,33 % in zgornjo mejo v višini 13,41 %.

(148)

Ker je podjetje Deutsche Post izpostavljeno precej manjšemu tveganju kot primerljivi operaterji, ki poslujejo na zelo konkurenčnih trgih (npr. trgu ekspresnih pošiljk), je podjetje WIK v študiji trdilo, da je mediana donosa iz poslovanja v višini 3,48 % za podjetje Deutsche Post preudaren in zadržan referenčni dobiček. Ne priporoča uporabe višje stopnje v razponu do tretjega kvartila donosa iz poslovanja v višini 6,77 %. Nižja referenčna vrednost bi lahko bila celo upravičena, saj mediana donosa iz poslovanja v višini 3,48 % ustreza donosu sredstev v višini 7,33 %, kar bi bilo še vedno precej nad obrestno mero brez tveganja.

(149)

V študiji podjetja WIK so bile podane pripombe na porazdelitev obremenitev v regulativnih izkazih iz leta 2009, ker so stopnje donosa iz poslovanja komercialnih storitev v višini od [15 do 25 %] precej nad povprečjem industrije (45). Ker imajo zasebni konkurenti kljub precej nižjim stopnjam dobička dobiček, je podjetje WIK v študiji ugotovilo, da bi bilo treba večji delež stroškov dodeliti komercialnim storitvam podjetja Deutsche Post, kar bi ustrezno zmanjšalo obremenitve za cenovno regulirane storitve.

(150)

Ugotovitev iz študije podjetja WIK je, da vse komercialne storitve kljub njihovemu delu stroškov še vedno prinašajo dobiček v skladu z mediano donosa iz poslovanja konkurentov v višini 3,48 %. Zato je poročilo podlaga za zmanjšanje povprečne letne obremenitve cenovno reguliranih storitev za […] milijonov EUR za celotno obdobje 1990–2007.

(151)

Ker je bil velik del komercialnih prodajnih storitev zagotovljen povezanima podjetjema banki Postbank in družbi Telekom, je študija podjetja WIK preučila tudi, ali se lahko končne cene, ki sta ju ti podjetji plačevali, štejejo za običajne premišljene transakcije in s tem za ustrezno referenčno vrednost za stroške, ki bi jih morale nositi komercialne prodajne storitve. Na podlagi razpoložljivih dokazov je podjetje WIK v študiji zavzelo stališče, da pogodbe med podjetjem Deutsche Post in povezanima podjetjema odražajo pogoje, ki bi jih sprejele tudi neodvisne tretje osebe. Ker niti banka Postbank niti družba Telekom v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja nista imeli dejanskih možnosti uporabe zunanjih distribucijskih mrež, sta se strinjali, da si bosta nastale stroške razdelili. Ko pa je bilo pozneje za banko Postbank in družbo Telekom lažje najti druge distribucijske mreže in so se stroški mreže univerzalnih storitev zmanjšali, je bila pogodba spremenjena v provizijo na podlagi prihodka, kar je bilo bolj v skladu z običajno pogodbo o prodajnih storitvah (46).

(152)

Podjetje WIK je v študiji opravilo več prilagoditev regulativnih izkazov iz leta 2009 na podlagi naslednje metode:

Preglednica 4

Metoda izračuna letnega presežnega rezultata na podlagi regulativnih izkazov iz leta 2009 in študije podjetja WIK

(153)

Podjetje Deutsche Post je prodalo precejšen del svojih nepremičnin (npr. nepremičnine, ki so postale odvečne zaradi prestrukturiranja poštnih dejavnosti). Te prihodke bi bilo treba dodeliti univerzalni storitvi, ki je bila prvotni uporabnik tega premoženja in ga je oddala komercialnim storitvam.

(154)

Ustrezna prilagoditev pomeni povprečno letno povečanje prihodkov od univerzalnih storitev za celotno obdobje 1990–2007 v višini […] milijonov EUR.

(155)

V regulativnih izkazih iz leta 2009 razčlenitev internih transfernih cen ni pravilna. Skupni dobiček od univerzalnih storitev ni prikazan, ker dobiček, ki izhaja iz določenih dejavnosti (npr. poštnih uradov), ni razčlenjen na univerzalne in komercialne storitve (npr. stroške, ki nastanejo pri posameznih storitvah), ampak je združen in prikazan kot komercialni dobiček. Podjetje Deutsche Post zato ni moglo predložiti ločenih izkazov v skladu z zahtevo iz Direktive Komisije 2006/111/ES z dne 16. novembra 2006 o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji ter o finančni preglednosti znotraj določenih podjetij (47).

(156)

Podjetje Deutsche Post je predložilo okvirno razčlenitev internega stroškovnega računovodstva za obdobje do leta 1997, podjetje WIK pa je moralo izkaze prilagoditi za obdobje po letu 1997. Napačno knjižene stroške je moralo iz izkazov za univerzalne storitve prenesti v izkaze za komercialne storitve.

(157)

Ustrezna prilagoditev pomeni znižanje letnih stroškov univerzalnih storitev za celotno obdobje 1998–2007 za povprečno […] milijonov EUR.

(158)

Kot je bilo razloženo, študija podjetja WIK ne prilagaja vsake obremenitve ločeno. Namesto tega svoj ponovni izračun izvede na podlagi končnih cen komercialnih storitev, ki naj bi bile zanesljive referenčne vrednosti za povprečne stroške industrije. Zato je ves presežni dobiček od komercialnih storitev (48) uporabljen za financiranje prvotno navedenih obremenitev. Povprečno letno zmanjšanje obremenitev v celotnem obdobju 1990–2007 znaša […] milijonov EUR.

(159)

Z obremenitvijo št. 4 (dodatno pokojninsko zavarovanje) je podjetje Deutsche Post prištelo stroške, ki jih ni prikazalo v svojih letnih izkazih. Ker je referenčni donos iz poslovanja izračunan na podlagi zakonsko predpisanih izkazov primerljivih konkurentov, so lahko vključeni samo stroški, dovoljeni v skladu z nacionalnimi računovodskimi standardi ali mednarodnimi računovodskimi standardi. Zato dodatnih stroškov, ki običajno niso vključeni v izkazih v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi, ni mogoče sprejeti kot stroškovne postavke, ampak morajo biti financirani iz (referenčne) stopnje dobička.

(160)

Ustrezna prilagoditev pomeni povprečno letno zmanjšanje v višini […] milijonov EUR za obremenitev št. 4 (dodatno pokojninsko zavarovanje) za celotno obdobje 1990–2007.

(161)

Podjetje Deutsche Post je regulativnim izkazom iz leta 2009 pripisalo kapitalske stroške, ki v zakonsko predpisanih izkazih prvotno niso bili vključeni: npr. stroške […] in stroške […]. V študiji podjetja WIK stroški […] in stroški […] niso upoštevani, ampak nadomeščeni z referenčno vrednostjo za zmerni dobiček.

(162)

Zmerni dobiček je izračunan na podlagi prilagojenih prihodkov od univerzalnih storitev in referenčnega donosa iz poslovanja v višini 3,48 %, kar pomeni letni povprečni zmerni dobiček v višini […] milijonov EUR. Povprečni letni kapitalski stroški v višini […] milijonov EUR (stroški obresti v višini […] milijonov EUR in povečana zakonsko predpisana amortizacija v višini […] milijonov EUR) v regulativnih izkazih iz leta 2009 niso upoštevani.

(163)

Opozoriti je treba, da v primerjavi z regulativnimi izkazi iz leta 2009 referenčni donos iz poslovanja v višini 3,48 % prinaša zmeren dobiček, ki je v absolutnem smislu višji od kapitalskih stroškov, ki jih je navedlo podjetje Deutsche Post (npr. stroški obresti, izračunani na podlagi interne stopnje donosa v višini približno […] na vloženi kapital in povečana amortizacija na podlagi tržne vrednosti).

(164)

V skladu s členom 63(1) zakona PostVerfG je moralo podjetje Deutsche Post zvezni vladi do leta 1995 plačevati povračila (49), ki so skupaj znašala 5,838 milijarde EUR oziroma 8 % prodaje. V zameno podjetje Deutsche Post v skladu s členom 63(4) zakona PostVerfG ni imelo obveznosti plačevanja dividend, višjih od povračil.

(165)

Podjetje WIK zato v študiji za obdobje do leta 1995 ni hotelo prišteti „zmernega dobička“, ker so povračila že v celoti krila kapitalske stroške podjetja Deutsche Post. Zato povprečni letni kapitalski stroški podjetja Deutsche Post v višini […] milijonov EUR (stroški obresti v višini […] milijonov EUR in povečana zakonsko predpisana amortizacija v višini […] milijonov EUR) v regulativnih izkazih iz leta 2009 niso upoštevani, stroški univerzalnih storitev pa so ustrezno zmanjšani.

(166)

Regulativni izkazi iz leta 2009 in študija podjetja WIK kažejo, da prihodki od univerzalnih storitev niso zadoščali za kritje stroškov do leta 1996. Čeprav je podjetju Deutsche Post tudi po upoštevanju državnih nadomestil iz regulativnih izkazov iz leta 2009 ostal skupni primanjkljaj, je podjetje WIK v študiji ugotovilo, da so nadomestila zadoščala za pokritje primanjkljaja podjetja Deutsche Post v letu 1997.

(167)

Regulativni izkazi iz leta 2009 ne kažejo bistvenega izboljšanja donosnosti univerzalnih storitev do leta 1999. Prihodki od univerzalnih storitev v povprečju krijejo stroške šele od leta 2000. Ravno nasprotno študija podjetja WIK od leta 2000 kaže precejšen dobiček univerzalnih storitev, ki presega mediano donosa iz poslovanja v višini 3,48 %, in to kljub temu, da so univerzalne storitve paketne dostave kazale samo podpovprečen donos od prodaje v višini […] (glej sliko 6).

Slika 6

Primerjava letnih presežnih rezultatov univerzalnih storitev za obdobje 1990–2007 (v milijonih EUR, nominalne letne vrednosti)

(168)

Zainteresirane strani so predložile pripombe na odločbo o začetku postopka iz leta 1999, sklep o razširitvi iz leta 2007 in sklep o razširitvi iz leta 2011. Najpomembnejše pripombe na odločbo in oba sklepa so povzete v tem oddelku.

(169)

Podjetje TNT dvomi, da je podjetje Deutsche Post plačalo pristojbino za izključno pravico do uporabe poštnih znamk, ki jih je izdalo zvezno ministrstvo za finance. V skladu s členom 43 zakona PostG iz leta 1997 lahko znamke z napisom „Nemčija“ izdaja samo zvezno ministrstvo za finance. Poštni operater, ki vloži vlogo za uporabo teh znamk, mora plačati pristojbino in kriti dodatne stroške. V skladu s členom 54 zakona PostG je imelo podjetje Deutsche Post do 31. decembra 2007 izključno pravico do uporabe poštnih znamk, ki jih je izdalo zvezno ministrstvo za finance.

(170)

Če je podjetje Deutsche Post dejansko brezplačno uporabljalo znamke, ki jih je izdalo zvezno ministrstvo za finance, to po mnenju podjetja TNT pomeni nezakonito državno pomoč.

(171)

Komisija je ugotovila, da ta ukrep ni bil obravnavan v odločbi o začetku postopka iz leta 1999, sklepu o razširitvi iz leta 2007 ali sklepu o razširitvi iz leta 2011. Zato ne sodi na področje uporabe tega sklepa.

(172)

Po mnenju podjetja UPS je bila podjetju Deutsche Post dodeljena ugodnost, saj je bilo delno oproščeno plačilne obveznosti, ki jo je imelo pred letom 1995. Ker morajo običajni operaterji sami kriti svoje stroške pokojnin, je bilo podjetje Deutsche Post v boljšem položaju kot njegovi konkurenti. Poleg tega se podjetje UPS strinja z utemeljitvijo Komisije, da zaradi bistvene spremembe položaja podjetja Deutsche Post in uvedbe nove zakonodaje za odpravo dela obveznosti podjetja Deutsche Post glede kritja stroškov pokojnin njegovih javnih uslužbencev pomoči ni mogoče obravnavati kot obstoječo pomoč. Po mnenju podjetja UPS tako velike spremembe sistema niso samo preproste prilagoditve izrecno uradne ali upravne narave.

(173)

Podjetje UPS se strinja s predhodno ugotovitvijo Komisije, da subvencije za pokojnine ni mogoče šteti za združljivo na podlagi člena 107(3)(c) PDEU. Glede na stopnjo trajne donosnosti in izključne pravice podjetja Deutsche Post so pomisleki glede potrebe po razbremenitvi zaradi navedenih neposrednih stroškov upravičeni. Poleg tega odobrena subvencija ni sorazmerna s ciljem skupnega interesa, kot je predstavila Nemčija, zlasti ker so neposredni stroški povrnjeni z višjimi cenami pisemskih pošiljk in subvencijo za pokojnine. Podjetje UPS je poudarilo, da dokazno breme sorazmernosti ukrepa nosi Nemčija. Vendar pa Nemčija še ni predložila natančnih navedb glede sorazmernosti ugodnosti, ki jih je podjetje Deutsche Post imelo na podlagi tega ukrepa.

(174)

Po mnenju podjetja UPS je lahko podjetje Deutsche Post na podlagi prejete pomoči pridobilo ugodnejši položaj tako v Nemčiji kot na drugih evropskih trgih, na katerih konkurira z drugimi poštnimi operaterji, kot je podjetje UPS. Ker je lahko podjetje Deutsche Post zaradi subvencije za pokojnine okrepilo svoj položaj v komercialnem sektorju na škodo drugih operaterjev, so njegovi konkurenti utrpeli škodo zaradi izkrivljanja konkurence.

(175)

Podjetje UPS od Komisije zahteva, da dodatno oceni potrebo po subvencijah za pokojnine iz sklepa o razširitvi iz leta 2011 za obdobje 2007–2011 in njihovo sorazmernost ter preuči, ali ima podjetje Deutsche Post še vedno korist od nezakonite državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU.

(176)

Podjetje UPS od Komisije tudi zahteva, da predloži več informacij o tem, kako je prišla do ugotovitve, da je imelo podjetje Deutsche Post korist od nezdružljive pomoči. Podjetje UPS zahteva zlasti kopijo študije podjetja WIK, da bi lahko preučilo, v kolikšni meri so bile ugotovitve iz študije podjetja WIK uporabljene za oceno subvencije za pokojnine v sklepu o razširitvi iz leta 2011.

(177)

Podjetje UPS v celoti podpira preiskavo Komisije in se v celoti strinja z vsebino sklepa o razširitvi iz leta 2007 v zvezi z oceno nadomestila za univerzalne storitve. Poleg tega je podjetje UPS predložilo posodobljeno (50) študijo družbe NERA iz oktobra 2006 (51), na katero se je Komisija sklicevala v uvodni izjavi 58 sklepa o razširitvi iz leta 2007.

(178)

V študiji družbe NERA iz leta 2006 je bil povprečni donos na vloženi kapital za promet s pismi podjetja DPWN za obdobje po letu 1999 (52) ocenjen na več kot 20 %, v posodobljeni študiji pa je poudarjeno, da bi donos na vloženi kapital v obdobju 2000–2005 ostal celo nad 50 %. Za obdobje 2003–2005 je bil donos na vloženi kapital ocenjen na več kot 100 %. Podjetje UPS ugotavlja, da bi dobiček izredno donosnih reguliranih storitev dostave pisemskih pošiljk več kot zadoščal za kritje izgub univerzalnih storitev.

(179)

Poleg tega podjetje UPS trdi, da podatki stroškovnega računovodstva podjetja Deutsche Post niso dobra podlaga za analizo in razumevanje donosnosti in obremenitev v rezerviranem sektorju. Zato bi bilo treba opraviti podrobno analizo porazdelitve stroškov med regulirane, univerzalne in komercialne storitve. Vse ugodnosti, ki jih je podjetje Deutsche Post prejelo za pokritje svojih neposrednih obremenitev, na primer kapitalske injekcije, ki jih je Nemčija podjetju Deutsche Post odobrila leta 1995 in sredstva v obliki nepremičnin in infrastrukture, bi bilo treba upoštevati pri določanju zneska pomoči in prekomernega nadomestila.

(180)

Glede dogovorov o transfernih cenah podjetje UPS trdi, da bi bilo treba v skladu s sodbo v zadevi Chronopost  (53) ohraniti načelo neomejene konkurence. Komisija bi morala zato proučiti pogoje pogodbe, ki ureja razmerje med podjetjema Deutsche Post in DPEED, zlasti dogovore o cenah med strankama.

(181)

Organizacija FFPI v celoti podpira sklep o razširitvi iz leta 2011. Organizacija FFPI trdi, da zakonodajne in upravne spremembe, zaradi katerih nastanejo višji stroški za pokojnine, pomenijo običajno poslovno tveganje, ki lahko vpliva na donosnost poslovanja. Ker bi moralo podjetje v običajnih tržnih pogojih take dodatne stroške kriti iz lastnih sredstev, podjetje Deutsche Post od Nemčije ne bi smelo prejeti subvencij za pokojnine.

(182)

Poleg tega organizacija FFPI poudarja, da je podjetje Deutsche Post poudarilo pomen pokojninske reforme v svojem letnem poročilu za leto 2000, v katerem je trdilo, da so nižji prispevki v pokojninski sklad za javne uslužbence glavni razlog za povečanje dobička pred obrestmi, davki in amortizacijo (EBITA) za 98,6 % v poštnem sektorju podjetja. Zato se pokojninska reforma ne bi smela obravnavati kot manj pomembna ali prvenstveno upravna po naravi.

(183)

V skladu s študijo, ki jo je organizacije FFPI izvedla v obdobju 2001–2008, so bile cene znamk v Nemčiji v letu 2009 za standardna pisma s težo do 20 g, poslana s pošto prvega razreda, med najvišjimi. Nasprotno je bila cena za pošiljanje paketov s težo do 500 g preko pošte prvega razreda sorazmerno nizka, kar kaže na navzkrižno subvencioniranje.

(184)

Organizacija FFPI je prepričana, da pomoč podjetju Deutsche Post ni bila namenjena pospeševanju rasti nemškega poštnega trga ali nekaterih poštnih storitev. V obdobju preiskave je bilo podjetje Deutsche Post donosno podjetje, ki je okrepilo svojo vodilno vlogo na nemškem trgu, izboljšalo svojo uspešnost in razširilo svoje poslovanje. Zato subvencije za pokojnine ne bi smele biti združljive z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(c) PDEU.

(185)

Združenje BIEK meni, da so zaradi prakse podjetja Deutsche Post glede uporabe njegovega prevladujočega položaja na nekaterih trgih pisemskih pošiljk za navzkrižno financiranje stroškov storitev dostave pisemskih pošiljk in paketne dostave na bolj konkurenčnih trgih drugi poštni operaterji utrpeli škodo. Ker lahko podjetje Deutsche Post zviša svoje cene na trgih, na katerih je imelo izključno pravico in ima še vedno tržni delež, večji od 90 %, lahko navzkrižno financira stroške storitev na bolj konkurenčnih trgih.

(186)

Poleg tega združenje BIEK trdi, da ima podjetje Deutsche Post kljub navedenim neposrednim stroškom še vedno precej večji dobiček od podobnih podjetij v drugih evropskih državah, kot je to pokazala stopnja dohodka iz poslovanja v višini 10–20 % za njegov sektor notranjega poštnega prometa. To stopnjo dobička je mogoče celo spremeniti navzdol, ker sektor notranjega poštnega prometa obsega tudi notranje storitve paketne dostave, kjer so stopnje dobička v povprečju nižje od tistih pri storitvah dostave pisemskih pošiljk.

(187)

Glede navedene obremenitve podjetja Deutsche Post zaradi višjih stroškov plač združenje BIEK poudarja, da je podjetje Deutsche Post pri izračunu razlik med stroški plač, ki jih podjetje krije v primerjavi s svojimi konkurenti, za referenčno vrednost uporabilo povprečne plače v sektorju prevoza. Komisija je v sklepu o razširitvi iz leta 2011 te številke uporabila kot referenčne vrednosti za lasten izračun, združenje BIEK pa trdi, da so plače, ki jih plačujejo konkurenti podjetja Deutsche Post, vsaj 15 % višje od teh povprečnih plač. Zato so domnevno prekomerne plače, ki jih plačuje podjetje Deutsche Post, precej nižje od navedenih. Združenje BIEK trdi, da preostala razlika pri stroških plač ni nastala zaradi neposrednih stroškov, ampak zaradi obsega in prevladujočega položaja podjetja Deutsche Post na trgu.

(188)

Združenje BIEK meni, da je podjetje Deutsche Post za neposredne stroške, vključno s stroški za pokojnine, z zvišanjem reguliranih cen pisemskih pošiljk prejelo več kot ustrezno nadomestilo. Zaradi ukrepov pomoči, ki jih Komisija ocenjuje, je prišlo do pomanjkanja konkurence na področju storitev dostave pisemskih pošiljk in resnega izkrivljanja konkurence na področju storitev paketne dostave.

(189)

Glede na sodbo v zadevi Combus  (54) Nemčija meni, da med privatizacijo ponudnikov univerzalnih storitev, ki so bili v državni lasti, javno nadomestilo stroškov pokojnin, ki presega stroške, ki jih običajno prevzamejo zasebni konkurenti, ne pomeni pomoči.

(190)

Nemčija se strinja s Komisijo, da bi bilo treba izvesti primerjavo med stroški za socialno varnost, ki jih plačuje podjetje Deutsche Post, in stroški za socialno varnost, ki jih plačujejo njegovi konkurenti. Vendar pa bi morala biti primerjava opravljena že na podlagi člena 107(1) PDEU in ne pozneje v fazi ocene združljivosti na podlagi člena 107(3)(c) PDEU.

(191)

Nemčija meni, da subvencija za pokojnine podjetja Deutsche Post ni razbremenila stroškov, ki bi jih običajno moralo plačevati iz lastnih sredstev. Zato podjetje Deutsche Post ni pridobilo prednosti v smislu člena 107(1) PDEU. Po trditvah Nemčije podjetje Deutsche Post ni bilo zakonsko zavezano plačevati pokojnine javnim uslužbencem pred letom 1995 in po njem, prav tako pa tega ni bilo ekonomsko sposobno.

(192)

Prvič, Nemčija trdi, da so v skladu s členom 46 zakona PostVerfG iz leta 1989 javni uslužbenci, ki so bili v letu 1989 premeščeni v podjetje Deutsche Post, ostali v službi zvezne vlade. Po drugi reformi poštnega sektorja leta 1995 so bili v skladu s členom 2(3) zakona PostPersRG iz leta 1994 in na novo vključenim členom 143b ustave javni uslužbenci podjetja Deutsche Post še naprej v službi zvezne vlade.

(193)

Ker je bila zvezna vlada vedno edini dolžnik za pokojninske obveznosti javnih uslužbencev, ni bilo podjetje Deutsche Post nikoli zakonsko zavezano, da mora uporabiti lastna sredstva.

(194)

Čeprav je moralo podjetje Deutsche Post v skladu s členom 54(2) zakona PostVerfG iz leta 1989 financirati stroške pokojnin javnih uslužbencev, je bila po mnenju Nemčije ta določba interni dogovor, namenjen pridobivanju sredstev za javni proračun (kot pri obveznosti plačila povračil v skladu s členom 63 zakona PostVerfG iz leta 1989). Določba ni vzpostavila obveznosti podjetja Deutsche Post do javnih uslužbencev.

(195)

Po drugi reformi poštnega sektorja leta 1995 je zvezna vlada v skladu s členom 2(3) zakona PostPersRG iz leta 1994 ter členoma 14 in 16 zakona PostPersRG iz leta 1994 ponovno ostala edini dolžnik do javnih uslužbencev, upravičenih do pokojnine. Tako kot obveznosti na podlagi člena 54(2) zakona PostVerfG iz leta 1989 tudi obveznosti na podlagi člena 16(1) zakona PostPersRG glede prispevanja v pokojninski sklad samo zmanjšujejo obremenitev javnega proračuna. Ne spreminjajo izključne obveznosti zvezne vlade glede pokojnin javnih uslužbencev.

(196)

Zvezna vlada na podlagi zasebnega prava tudi ne bi mogla prenesti svoje obveznosti glede pokojninskih pravic javnih uslužbencev na novoustanovljeno podjetje DPAG v letu 1995. V skladu s splošnimi načeli zasebnega prava matično podjetje tudi v primeru, ko so obstoječe pokojninske obveznosti prenesene na pravno neodvisno podružnico, še vedno ostane odgovorno za plačilo denarnih zahtevkov tretjih strank.

(197)

Drugič, Nemčija trdi, da podjetje Deutsche Post nikoli ni imelo dovolj lastnih sredstev za financiranje stroškov pokojnin. Pred letom 1995 je imelo podjetje Postdienst vedno izgube, ki jih je bilo treba financirati z javnimi nakazili v višini 5,6 milijarde EUR. Ko je podjetje Postdienst leta 1995 postalo podjetje DPAG, so odložene obveznosti glede pokojnin javnih uslužbencev znašale približno […] milijonov EUR. Podjetja DPAG s temi obveznostmi na bilanci stanja ne bi bilo mogoče ustanoviti kot podjetje zasebnega prava, ker zvezna vlada ni zagotovila dovolj kapitala, da bi bilo podjetje DPAG sposobno preživeti.

(198)

Nemčija meni, da bi bilo treba subvencijo za pokojnine, če bi bila opredeljena kot državna pomoč, obravnavati kot veljavno pomoč v skladu s členom 1(b)(i) Uredbe (ES) št. 659/1999, ker je država edini dolžnik in od začetka veljavnosti ustrezne določbe iz nemške ustave leta 1953 delno odgovorna za financiranje pokojnin javnih uslužbencev. Nemčija meni, da ne prva reforma poštnega sektorja iz leta 1989 ne druga reforma poštnega sektorja iz leta 1995 nista spremenili obveznosti države glede financiranja pokojnin. Nemčija meni, da podjetje Deutsche Post niti pred letom 1995 niti po njem ni bilo zakonsko zavezano ali ekonomsko sposobno plačevati pokojnine javnih uslužbencev.

(199)

Poleg tega je Nemčija navedla izjavo Komisije pred Splošnim sodiščem v zadevi T-266/02. Po trditvah Nemčije je iz uvodne izjave 54 sodbe razvidno, da je Komisija „[…] v izpodbijani odločbi [trdila], da so ji le plačila DB-Telekom podelila prednost“ (55).

(200)

Nemčija je na podlagi te izjave ugotovila, da je Komisija za subvencijo za pokojnine že razglasila, da ne pomeni finančne prednosti za podjetje Deutsche Post. Zato je dejansko sprejela „odločbo o nenasprotovanju“ v smislu člena 4 Uredbe (ES) št. 659/1999. Poleg tega bi v skladu s členom 1(b)(ii) Uredbe (ES) št. 659/1999 takšna pozitivna odločba pomenila, da je bila subvencija za pokojnine opredeljena kot veljavna pomoč.

(201)

Ob upoštevanju utemeljitve Komisije v odločitvi iz zadeve La Poste Nemčija trdi, da je subvencija za pokojnine združljiva pomoč na podlagi člena 107(3)(c) PDEU iz naslednjih razlogov:

(202)

Poleg tega Nemčija poudarja, da je Komisija v svoji odločbi o začetku postopka iz leta 2007 v zadevi Royal Mail (56) poudarila pomen ocenjevanja stroškov pokojnin nekdanjih javnih podjetij z uporabo usklajenih meril, kar je v interesu ustaljene prakse odločanja. Zato bi morala Komisija upoštevati svojo odločitev v zadevi La Poste in predhodno oceno v zadevi Royal Mail. V slednjem primeru Komisija ni ugovarjala nadomestilu primanjkljaja za pokojnine, čeprav Hooperjevo poročilo iz leta 2008 kaže, da so bili stroški družbe Royal Mail za pokojnine delno kriti z zvišanimi reguliranimi cenami pisemskih pošiljk.

(203)

Nemčija na podlagi strokovne študije profesorja Ehlermanna z dne 19. julija 2011 (57) trdi, da je Komisija pri izračunu referenčnih stroškov podjetja Deutsche Post za socialno varnost naredila dve napaki.

(204)

Pri izračunu ne bi smel biti upoštevan delež uslužbenca, ker delodajalec iz zasebnega sektorja ne bi bil pravno odgovoren za plačilo deleža uslužbenca. Delodajalec izvede plačilo celotnega prispevka za socialno varnost iz upravnih razlogov, vendar k temu ni zakonsko zavezan. Poleg tega je upoštevanje deleža uslužbenca pri referenčni vrednosti tudi v nasprotju s prejšnjo prakso odločanja v zadevi C 265/02 (glej odločitev v zadevi La Poste).

(205)

Izračun referenčnih stroškov za socialno varnost bi moral temeljiti na „konkurenčni“ referenčni plači (58), ker so bile plače javnih uslužbencev bistveno višje od povprečja na trgu.

(206)

Prvič, Nemčija poudarja, da je bila predpostavka glede popolnega kritja obremenitve št. 2 s cenovno reguliranimi prihodki samo hipotetična, ker ni mogoče ugotoviti, ali so bile regulirane cene dejansko zvišane zaradi izravnave dodatnih stroškov za socialno varnost. Iz sklepa o najvišjih cenah iz leta 2002 ni razvidno, ali in v kolikšni meri je poštni regulator navedene obremenitve upošteval pri dodatnih stroških za socialno varnost. Do leta 2002 so bile cene na ravni, odobreni v letu 1997, in ni mogoče ugotoviti, ali so te cene vključevale nadomestilo za dodatne stroške za socialno varnost pri storitvah, ki niso cenovno regulirane.

(207)

Po mnenju Nemčije ni dovolj prikazati, da so imele storitve, ki niso cenovno regulirane, korist od prispevkov za socialno varnost, nižjih od tistih, ki so jih plačevali konkurenti. Preučiti je treba tudi, ali so lahko cenovno regulirane storitve dejansko financirale navedene obremenitve zaradi dodatnih stroškov za socialno varnost iz svojih prihodkov.

(208)

Finančna prednost za podjetje Deutsche Post na podlagi nadomestila njegovih dodatnih stroškov za socialno varnost bi obstajala samo, če bi bilo odobreno nadomestilo višje od skupnih stroškov za socialno varnost, ki jih je podjetje Deutsche Post plačevalo za svoje javne uslužbence.

(209)

Zato Nemčija obžaluje, da ni bil narejen celovit izračun, s katerim bi ugotovili, ali je podjetje Deutsche Post skupno prejelo previsoko ali prenizko nadomestilo za dodatne stroške za socialno varnost za javne uslužbence. Poudarja, da je tak izračun potreben zaradi ugotavljanja obstoja finančne prednosti v smislu člena 107(1) PDEU.

(210)

Zato je Nemčija predložila strokovno študijo prof. Webra (59), da bi ugotovili, kolikšna je bila finančna škoda za podjetje Deutsche Post v zvezi s stroški za socialno varnost zaradi zaposlovanja javnih uslužbencev. Prvič, strokovna študija ugotavlja, za koliko stroški podjetja Deutsche Post za socialno varnost javnih uslužbencev presegajo stroške zasebnega konkurenta za zasebne uslužbence (v strokovni študiji so ti stroški imenovani „dodatni stroški podjetja DPAG za socialno varnost“ ali „strukturna pomanjkljivost“). Drugič, strokovna študija te dodatne stroške za socialno varnost primerja z nadomestilom za obremenitev št. 2.

(211)

Kot je prikazano v preglednici 5, strokovna študija v stroške za socialno varnost zaradi zaposlovanja javnih uslužbencev vključuje prispevek podjetja Deutsche Post za pokojninski sklad in druge stroške za socialno varnost, na primer prispevek podjetja Deutsche Post k stroškom zdravstvenega varstva, nezgodnega zavarovanja in raznim zavarovalnim premijam.

(212)

V strokovni študiji so stroški za socialno varnost zaradi zaposlovanja zasebnih uslužbencev opredeljeni kot delež prispevka, ki ga plača delodajalec za sheme obveznega pokojninskega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti, za zdravstveno varstvo in oskrbo, pomnožen s „konkurenčnimi“ plačami (npr. minimalna plača iz leta 2007 za večino javnih uslužbencev).

(213)

Dodatni stroški za socialno varnost so stroški podjetja Deutsche Post za socialno varnost za javne uslužbence, ki presegajo opredeljene referenčne stroške za socialno varnost na podlagi deleža socialnih prispevkov, ki jih delodajalec plača za zasebne uslužbence.

Preglednica 5

Izračun neto rezultata v skladu s strokovno študijo Nemčije

(214)

Izračuni za obdobje 1995–2007 kažejo, da obremenitev št. 2 ni zadoščala za kritje dodatnih stroškov za socialno varnost. Pravzaprav strokovnjak trdi, da bi moralo podjetje Deutsche Post prejeti nadomestilo, višje za […] milijard EUR. Strokovnjak je sklenil, da bi bilo nadomestilo za podjetje Deutsche Post tudi v primeru, če bi cenovno regulirani prihodki vključevali obremenitev št. 2, še vedno prenizko za kritje njegovih dodatnih stroškov za socialno varnost.

(215)

Nemčija trdi, da dokler cenovno regulirane storitve ustvarjajo izgube, višje od dodatnih stroškov za socialno varnost, ni mogoče dokazati, da so regulirani prihodki dejansko krili dodatne stroške za socialno varnost. V tem okviru je Nemčija predložila strokovno študijo, ki je temeljila na regulativnih izkazih iz leta 2009 (60), da bi dokazala, da so bile izgube cenovno reguliranih storitev vedno višje od dodatnih stroškov za socialno varnost.

(216)

Izračuni temeljijo na regulativnih izkazih iz leta 2009 in predpostavljajo, da bi morale cenovno regulirane storitve ustvariti zmeren dobiček s stopnjo donosa iz poslovanja v višini 7 % (na podlagi študije Deloitte-II, ki je podrobneje obravnavana v oddelku VI.3.2). Po odbitku zmernega dobička kažejo cenovno regulirane storitve izgubo v višini […] milijard EUR, kar je več od navedenih dodatnih stroškov za socialno varnost za obdobje 1995–2007. Cenovno regulirani prihodki tako niso zadoščali za kritje navedenih dodatnih stroškov za socialno varnost.

(217)

Nemčija trdi, da državna nadomestila podjetju Deutsche Post ne zagotavljajo nobene finančne prednosti, ker so državna nadomestila v višini 5,666 milijarde EUR povrnila samo povračila v višini 5,838 milijarde EUR, ki jih je moralo podjetje Deutsche Post plačati do leta 1995.

(218)

Kot je bilo pojasnjeno v sklepu o razširitvi iz leta 2007, so povračila izvirala iz prejšnje poštne uprave, ki je morala približno 10 % svojega prihodka iz poslovanja prenesti v javni proračun. Od leta 1989 do 1995 so bila povračila postopno odpravljena v skladu s členom 63(1) zakona PostVerfG iz leta 1989. Do leta 1993 je moralo podjetje Deutsche Post plačevati 10 % svojih prihodkov iz poslovanja. Od leta 1993 naprej so se povračila postopno nižala, na primer na 10 % prihodkov iz poslovanja minus 153 milijonov EUR v letu 1993. Za leto 1994 so povračila znašala 70 % povračil v letu 1993. V letu 1995 je podjetje Deutsche Post plačalo 50 % zneska iz leta 1993. Skupno je podjetje Deutsche Post v obdobju 1990–1995 plačalo 5,838 milijarde EUR.

(219)

Člen 63(4) zakona PostVerfG iz leta 1989 je določal, da je treba morebitne dividende odbiti od povračil. Na podlagi te določbe in oprostitve plačila neposrednih ali posrednih davkov je Komisija v sklepu o razširitvi iz leta 2007 trdila, da je treba povračila obravnavati kot nadomestilo za posredne in neposredne davke, pa tudi kot povračilo državi za kapital, ki ga je zagotovila kot delničar.

(220)

V odgovor na to trditev je Nemčija predložila študijo družbe KPMG, v kateri je bilo ugotovljeno, da povračil iz več razlogov ni mogoče šteti za nadomestilo za davke ali dividende.

(221)

Po navedbah iz študije družbe KPMG povračil ne bi bilo mogoče šteti za davek od dobička pravnih oseb, ker so bila izračunana kot odstotek prihodkov iz poslovanja od leta 1931. Zato jih je moralo podjetje Deutsche Post plačevati tudi v letih, v katerih je imelo izgubo. Davek od dobička pravnih oseb pa temelji na dejanskem letnem dobičku. Opredelitev povračil kot davek od dobička pravnih oseb bi bila tudi v nasprotju z zahtevo ustavnega prava, da mora davek od dobička pravnih oseb temeljiti na zmožnosti plačevanja.

(222)

Poleg tega je v študiji ugotovljeno, da povračila ni mogoče primerjati z davkom na dodano vrednost. Ker ni bilo mogoče odbiti davka na dodano vrednost, plačanega na vložke od povračil, je bil izračun povračil precej drugačen od običajnih obveznosti podjetja glede davka na dodano vrednost.

(223)

Drugič, Nemčija trdi, da povračil ni bilo mogoče opredeliti kot dividende. Izplačilo dividend je povezano z dobičkom iz prejšnjega finančnega leta ali let poprej. V obdobju 1990–1995 podjetje Deutsche Post ni imelo dobička, vendar je kljub temu plačevalo povračila. Zato povračil ni mogoče opredeliti kot dividende.

(224)

Študija družbe KPMG se zaključuje z ugotovitvijo, da povračil ni mogoče opredeliti kot davek ali dividende, ampak jih je treba obravnavati kot posebno dajatev, ki so jo morali plačevati samo podjetje Deutsche Bundespost in njegovi nasledniki.

(225)

Na podlagi študije družbe KPMG Nemčija zavrača predpostavko Komisije, da bi bilo treba povračila obravnavati kot nadomestilo za plačila davkov in dividend. Nemčija trdi, da so povračila za podjetje Deutsche Post pomenila obremenitev, ki je z objektivnega ali gospodarskega vidika ni mogoče upravičiti. Ker so državna nadomestila podjetje Deutsche Post razbremenila samo glede povračil, ni imelo podjetje zaradi njih nobene gospodarske prednosti in zato ne pomenijo državne pomoči.

(226)

Namesto tega je Nemčija podala dve drugi utemeljitvi, zakaj državna nadomestila ne pomenijo pomoči. Prvič, ob upoštevanju znatne donosnosti naložbe v nadaljnjih letih in visokih prihodkov od kotiranja podjetja Deutsche Post na borzi izpolnjujejo načelo vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Drugič, ker regulativni izkazi iz leta 2009 in študija podjetja WIK kažejo, da so bile skupne izgube univerzalnih storitev v obdobju 1990–1994 višje od državnih nadomestil, ne pomenijo državne pomoči. Zato je podjetje Deutsche Post za svojo obveznost univerzalnih storitev prejelo prenizko nadomestilo.

(227)

Nemčija trdi, da zaradi neprekinjenega državnega jamstva v skladu s členom 2(4) zakona PostUmwG iz leta 1994 za dolžniške instrumente, ki so bili izdani pred letom 1995, podjetje Deutsche Post po letu 1995 iz več razlogov ni bilo deležno nobene selektivne prednosti.

(228)

Prvič, vsako zasebno podjetje, ki odda podružnico, bi bilo še naprej odgovorno za obveznosti, ki jih sklene ta podružnica. Zasebno podjetje bi ostalo odgovorno za njene zapadle dolgove tudi po prodaji teh dolgov tretji strani. Poleg tega je treba opozoriti, da je bilo prvotno državno jamstvo za dolžniške instrumente potrebno samo zato, ker podjetje Postdienst ni imelo ločene pravne osebnosti. Člen 40 zakona PostVerfG iz leta 1989, ki je določal, da imajo dolžniški instrumenti, ki jih izda podjetje Deutsche Bundespost, enako pravno veljavo kot dolžniški instrumenti, ki jih izda Nemčija, je imel tako samo deklaratorni učinek.

(229)

Drugič, podjetje DPAG ne bi imelo koristi od prevzema dolžniških instrumentov podjetja Postdienst, ker bi se v letu 1995 lahko refinanciralo po nižjih obrestnih merah. Dolžniški instrumenti podjetja Postdienst so 1. januarja 1995 znašali 931 milijonov EUR po povprečni obrestni meri 7,17 % z 8,8 leta do zapadlosti. Ker je bila 1. januarja 1995 kratkoročna obrestna mera 5,0–5,5 %, je podjetje DPAG utrpelo škodo v višini 1,7 %, kar pomeni višje letne stroške zaradi obresti v višini 15,3 milijona EUR.

(230)

Tretjič, s primerjavo povprečnih tržnih obrestnih mer za dolžniške instrumente, ki so jih izdala zasebna podjetja, in obrestnih mer za dolžniške instrumente podjetja Postdienst ob sklicevanju na datum prvotne izdaje instrumentov je Nemčija ocenila, da si je podjetje Postdienst izposojalo po obrestnih merah nad tržnim povprečjem. Nemčija ni opravila celovite preiskave, ampak je samo primerjala obrestne mere nekaterih dolžniških instrumentov podjetja Postdienst s skupnim tržnim povprečjem.

(231)

Sicer pa Nemčija trdi, da državno jamstvo pomeni veljavno pomoč na podlagi člena 1(b)(i) Uredbe (ES) št. 659/1999. Ker je bilo podjetje Deutsche Bundespost do konca leta 1994 del javne uprave, so bili dolžniški instrumenti enakovredni državnemu dolgu od ustanovitve podjetja Deutsche Post v letu 1950. Če je državno jamstvo podjetju Deutsche Post glede obrestnih mer zagotovilo kakršne koli prednosti, bi jih bilo treba opredeliti kot veljavno pomoč. Nemčija se sklicuje tudi na odločbo Komisije v zadevi EDF (61), v kateri je bilo podobno jamstvo ocenjeno kot veljavna pomoč.

(232)

Nemčija trdi, da ob upoštevanju sodbe v zadevi Preussen Elektra  (62) regulirani prihodki od pisemskih pošiljk niso državna sredstva.

(233)

Ker regulirani prihodki od pisemskih pošiljk niso državna sredstva, bi bile kakršne koli domneve o previsokih cenah lahko obravnavane samo v postopku v skladu s členom 102 PDEU.

(234)

Ne glede na vse metodološke ugovore Nemčija meni, da študija podjetja WIK potrjuje njeno stališče, da so bila državna nadomestila potrebno nadomestilo za izgube podjetja Deutsche Post, ki jih je v obdobju 1990–1995 imelo pri univerzalnih storitvah.

(235)

Presežnega dobička po letu 1995 se ne sme upoštevati, ker so državna nadomestila izničili neto stroški obveznosti univerzalnih storitev, ki jih je imelo podjetje Deutsche Post do leta 1995. Razveljavitev negativne odločbe iz leta 2002 s strani Sodišča prav tako potrjuje, da tistega, kar je bilo že izničeno, ni mogoče ponovno izničiti. Glede na to, da so bila državna nadomestila obračunana pri izgubah univerzalnih storitev do leta 1995, ne bi bilo mogoče, da bi državna nadomestila financirala presežni dobiček v naslednjih letih.

(236)

Na podlagi študij podjetja Deloitte je glavni ugovor Nemčije, da opredelitev referenčne vrednosti v študiji podjetja WIK vključuje preveč majhnih podjetij. Sklop primerljivih podjetij bi moral biti bolj osredotočen na velike družbe za dostavo paketov in logistiko s primerljivo velikimi in kompleksnimi mrežami, kot jo ima podjetje Deutsche Post (63).

(237)

Študija Deloitte-II predpostavlja, da so podjetja iz poštnega sektorja in sektorja paketov, ki uporabljajo obsežne in kompleksne mreže za zbiranje in dostavo, smiselna primerjava za podjetje Deutsche Post. Pomen ekonomij obsega, širine in gostote, ki prevladujejo v poštnih omrežjih, kaže, da je primerjava z velikimi podjetji ustreznejša kot primerjava z majhnimi podjetji. V manjšem obsegu bi lahko k primerjavi pripomogle tudi družbe za prevoz blaga in logistiko, saj uporabljajo podobna sredstva.

(238)

Študija Deloitte-II upošteva samo poštne operaterje z letnim prihodkom, višjim od 100 milijonov EUR. Tako skupina šestih primerljivih družb vključuje velike mednarodne operaterje za hitro dostavo paketov (UPS, FedEx in TNT Express) in druge poštne operaterje (večinoma iz Združenih držav Amerike in Združenega kraljestva).

(239)

Mediana donosov iz poslovanja za to skupino primerljivih podjetij za obdobje 1998–2007 je 7,4 %, tretji kvartil donosa iz poslovanja pa 12 % kot zgornja meja za zmerni dobiček. Mediana donosa iz poslovanja večje skupine primerljivih podjetij, ki obsega 18 logističnih družb in 19 družb za prevoz blaga, je med 4,6 % in 5,7 %, čeprav so v študiji Deloitte-II izraženi pomisleki glede njihove primerljivosti s podjetjem Deutsche Post.

(240)

Na podlagi podatkov za obe skupini primerljivih podjetij študija Deloitte-II kot referenčni zmerni dobiček priporoča razpon donosa iz poslovanja od 6,1 % do 11,7 %.

(241)

Glede določanja ustrezne stopnje dobička s pomočjo skupine primerljivih podjetij študija Deloitte-II ugotavlja, da bi bil z uporabo donosa iz poslovanja za več let kot referenčnega zmernega dobička podcenjen zmerni dobiček, ker (i) bi prišlo do precejšnje in sistematične razpršitve iz leta v leto in (ii) bi lahko prišlo do precejšnje razlike med donosnostjo podjetij v istem sektorju. Uporaba neustrezno nizkega referenčnega razumnega dobička bi predstavljala tveganje oviranja učinkovitih naložb.

(242)

Poleg tega, kot je poudarjeno v študiji Deloitte-I, je z uporabo mediane dobička primerljivih podjetij kot referenčne vrednosti v študiji podjetja WIK popolnoma ignorirano povečanje učinkovitosti, ki ga je doseglo podjetje Deutsche Post, večinoma od leta 1990 naprej. V skladu z uvodnima izjavama 14 in 18 Okvira iz leta 2005 bi moral zmerni dobiček uvesti „merila, iz katerih izhajajo spodbude, med drugim za kakovost opravljene storitve in povečanje učinkovitosti proizvodnje“.

(243)

V skladu s tem bi moral ustrezen referenčni dobiček temeljiti na letnem razponu. Dobiček, ki je pri vrhu tega razpona zmernega dobička ali ga celo presega, lahko odraža uspešnost povprečnega podjetja zaradi izjemnega poslovanja ali donosnosti podjetja. Regulativni organi bi takšne dobičke morali omogočati, da bi ohranili spodbude za učinkovitost.

(244)

Nemčija tudi poudarja, da bi morala biti stopnja zmernega dobička v skladu s prejšnjima odločbama Komisije, v katerih je odobrila donos iz poslovanja med 7 % in 8 % za železniško in avtobusno podjetje (64).

(245)

Nemčija je ponovila, da je ponovna dodelitev obremenitev univerzalnih storitev komercialnim storitvam objektivno in pravno nevzdržna. V skladu s členom 7 poštne direktive (65) morajo biti vsi dodatni neto stroški, nastali zaradi obveznosti univerzalnih storitev, financirani iz prihodkov monopola nad pisemskimi pošiljkami in ne iz komercialnih storitev.

(246)

Drugič, Nemčija meni, da so v študiji podjetja WIK podcenjeni nekateri stroški podjetja Deutsche Post:

(247)

Nemčija je spomnila, da podjetje Deutsche Post leta 1995 ni bilo zakonsko zavezano ali ekonomsko sposobno plačevati pokojnin javnih uslužbencev. Zato stroški za pokojnine pomenijo državni dolg v skladu z odločbo Komisije v zadevi Poste Italiane (66). Subvencije za pokojnine podjetju Deutsche Post niso zagotovile finančne prednosti.

(248)

Podjetje UPS poudarja, da mora običajni operater sam kriti svoje stroške za pokojnine, Nemčija pa trdi, da so stroški za pokojnine javnih uslužbencev neobičajni stroški, ki jih ni mogoče primerjati s prispevki za socialno varnost, ki jih konkurenti podjetja Deutsche Post plačujejo za svoje zasebne uslužbence. Slednji v shemo prispevkov za socialno varnost vplačujejo le delež, ki ga mora plačevati delodajalec, pri tem pa se ne soočajo z neposrednimi stroški, povezanimi z zahtevki za pokojnino.

(249)

Nemčija poudarja, da je treba izračunati znesek previsokega nadomestila, saj pripombe podjetja UPS in organizacije FFPI temeljijo na predpostavki, da je Komisija tak izračun izvedla za namene dokazovanja, da je podjetje Deutsche Post prejelo previsoko nadomestilo.

(250)

Nemčija se je sklicevala na študijo družbe NERA iz leta 2006 in poudarila, da je Komisija v zadevi COMP/37.821 sama zavzela stališče, da donos na vloženi kapital, ki ga je družba NERA v študiji iz leta 2006 ocenila za poštni sektor podjetja DPWN, ni zadoščal za dokazovanje obstoja previsokih cen za namene člena 102 PDEU.

(251)

Na bolj splošni ravni Nemčija meni, da donos na vloženi kapital ni ustrezen ukrep za določanje prekomernega dobička. Pojasnjuje, da bi lahko z nižjo kapitalsko intenzivnostjo visok donos na vloženi kapital povezali z nizkim donosom iz poslovanja. Ker je večina tveganj povezanih s prihodki in stroški, je donos iz poslovanja primeren ukrep za določanje prekomernega dobička, zlasti za podjetja z nizko kapitalsko intenzivnostjo. Obseg, v katerem je namesto tega v študijah družbe NERA donos iz poslovanja uporabljen kot referenčni dobiček, kaže, da je imelo podjetje Deutsche Post višji donos iz poslovanja kot družba Royal Mail, vendar precej nižji donos iz poslovanja kot podjetje TNT. Donos iz poslovanja poštnega sektorja podjetja DPWN, ocenjen v študijah družbe NERA, je zato precej nižji od referenčne vrednosti za prekomerni dobiček.

(252)

Nemčija zato trdi, da niti študija družbe NERA iz leta 2006 niti njena posodobljena različica nista pomembni za preiskavo državne pomoči in ne zagotavljata dovolj dokazov za prekomerni dobiček.

(253)

Na trditev podjetja UPS, da podatki stroškovnega računovodstva podjetja Deutsche Post niso dobra podlaga za analizo prihodkov in obremenitev univerzalnih storitev, Nemčija odgovarja, da so izračune stroškov preverili in odobrili revizorji in poštni regulator. Dodaja, da so v skladu z določbami Direktive 97/67/ES.

(254)

Glede dogovorov o transfernih cenah med podjetjema Deutsche Post in DPEED Nemčija poudarja, da ti dogovori izpolnjujejo zahteve iz protimonopolnega sklepa iz leta 2001. Podjetje Deutsche Post je o izpolnjevanju teh zahtev redno poročalo Komisiji. Doslej Komisija še ni imela pripomb.

(255)

Nemčija nasprotuje tudi vključitvi kapitalskih injekcij, ki jih je podjetju Deutsche Post odobrila leta 1995 (npr. sredstva v obliki nepremičnin in infrastrukture) v izračun prekomernega nadomestila. Trdi, da je zadevne informacije že predložila s svojimi pripombami na odločbo o začetku postopka iz leta 1999. Ker Komisija tem ukrepom ni nasprotovala v sklepu o državni pomoči iz leta 2002 ali jih navedla v odločbi o začetku postopka iz leta 2007, kapitalske injekcije ne morejo biti predmet te preiskave.

(256)

Nemčija se strinja, da bi bilo treba za izračun prispevka za socialno varnost, ki ga plačujejo konkurenti podjetja Deutsche Post, za referenčno vrednost uporabiti povprečne plače na trgu. Vendar pa je po mnenju Nemčije takšna referenčna vrednost v nasprotju s sklepom o razširitvi iz leta 2011, saj je Komisija za izračun zneska prispevkov za socialno varnost, ki so jih plačevali konkurenti podjetja Deutsche Post, u porabila prilagojene bruto plače javnih uslužbencev in ne povprečnih plač na trgu. V skladu s strokovno študijo prof. Webra povprečne plače na trgu znašajo samo približno […] % bruto plače javnih uslužbencev. Zato kot referenčno vrednost za izračun prispevkov za socialno varnost ni smotrno uporabiti prilagojene plače javnih uslužbencev.

(257)

Po mnenju Nemčije je predpostavka združenja BIEK, da podjetje Deutsche Post kot referenčno vrednost za izračun razlik pri stroških plač, ki jih ima podjetje Deutsche Post v primerjavi z drugimi konkurenti, uporablja dogovorjene plače v sektorju prevoza, neutemeljena. Strokovna študija prof. Webra kaže, da podjetje Deutsche Post povprečne plače na trgu izračunava na podlagi dejanskih plač, ki jih plačujejo njegovi konkurenti.

(258)

Člen 107(1) PDEU določa, da „je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“. Za opredelitev, ali ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, mora Komisija oceniti naslednja merila: ukrep mora biti pripisan državi in odobren iz državnih sredstev, zagotavljati mora prednosti določenim podjetjem ali določenim sektorjem, kar izkrivlja konkurenco, in vplivati mora na trgovino med državami članicami.

(259)

Ker subvencija za pokojnine temelji na členu 16 zakona PostPersG iz leta 1994 in je financirana iz javnega proračuna, je ukrep mogoče pripisati državi, odobren pa je iz državnih sredstev v smislu člena 107(1) PDEU. Poleg tega je selektiven, saj je bila subvencija za pokojnine odobrena samo pokojninskemu skladu za razbremenitev podjetja Deutsche Post pri plačevanju stroškov pokojnin javnih uslužbencev, zaradi česar koristi podjetju Deutsche Post.

(260)

Na podlagi sodbe v zadevi Combus Nemčija trdi, da subvencija za pokojnine ne zagotavlja finančne prednosti, ker je podjetje Deutsche Post razbremenila dodatnih stroškov za socialno varnost.

(261)

Da bi ugotovili, ali je subvencija za pokojnine zagotovila selektivno finančno prednost, je treba preučiti, ali je podjetju Deutsche Post omogočila, da se izogne stroškom, ki bi jih podjetje običajno moralo kriti, in ali je tako preprečila, da bi prisotne tržne sile prišle do polnega izraza (67).

(262)

Komisija se ne more strinjati s trditvijo Nemčije, ki temelji na sodni praksi v zadevi Combus. Upoštevati je treba, da Sodišče Evropskih skupnosti sodbe v zadevi Combus ni potrdilo. Več sodb Sodišča nasprotuje teoriji, da se ukrepi nadomestil za strukturne pomanjkljivosti ne morejo šteti za pomoč. V zvezi s tem je Sodišče Evropskih skupnosti dosledno menilo, da je treba obstoj pomoči presojati na podlagi učinkov in ne vzrokov ali ciljev državnega posega (68). Menilo je tudi, da pojem pomoči vključuje prednosti, ki jih podeljujejo državni organi in zaradi katerih se v različnih oblikah zmanjšajo redne obremenitve za proračun podjetja (69). Sodišče je poleg tega še jasno navedlo, da stroški, povezani s plačilom zaposlenih, že po naravi bremenijo proračun podjetij, in sicer ne glede na to, ali izhajajo iz zakonskih obveznosti ali kolektivnih sporazumov (70). V zvezi s tem je menilo, da samo dejstvo, da je namen državnih ukrepov nadomestiti dodatne stroške, še ne pomeni, da zadevnih ukrepov ni mogoče opredeliti kot pomoč (71).

(263)

Komisija meni, da so stroški, ki jih ima podjetje zaradi finančne obveznosti na podlagi predpisov s področja delovnih razmerij ali kolektivnih pogodb s sindikati, na primer stroški pokojnin, redni izdatki podjetja, ki jih mora podjetje financirati iz lastnih sredstev (72). Ti stroški so neločljivo povezani z gospodarsko dejavnostjo podjetja (73). Glede tega ni pomembno, ali podjetje stroške pokojnin krije z neposrednim financiranjem pokojnin svojega nekdanjega osebja (kot v primeru javnih uslužbencev podjetja Deutsche Post) ali s plačevanjem prispevka za pokojninsko zavarovanje zasebnih uslužbencev, pri čemer zbrane prispevke uporabi za financiranje pokojnin vseh zasebnih uslužbencev. Odločilni element je, da podjetja tako ali drugače v celoti krijejo stroške pokojnin.

(264)

Poleg tega Komisija ugotavlja, da je imelo podjetje Deutsche Bundespost od svoje ustanovitve leta 1950 pravno obliko Sondervermögen. Sondervermögen, ki nima neodvisne pravne osebnosti, mora vzpostaviti lasten proračun in računovodski sistem (člen 3 zakona PostVwG iz leta 1953 in člen 48 zakona HGrG (74)). V skladu z zakonodajo, ki se uporablja za javne subjekte, mora proračun kriti stroške osebja, kar vključuje stroške za pokojnine upokojenih javnih uslužbencev, ki so bili zaposleni pri javnem subjektu (člen 10 zakona HGrG). V skladu s tem je podjetje Deutsche Post od leta 1950 te stroške financiralo iz svojih prihodkov. Člen 15 zakona PostVwG iz leta 1953 izrecno prepoveduje vsakršno subvencioniranje podjetja Deutsche Bundespost iz državnega proračuna. To pravilo je bilo vključeno v člen 37(1) zakona PostVerfG iz leta 1989.

(265)

Zakon PostVerfG iz leta 1989 to obveznost ponovno navaja v poglavju o osebju in stroških za socialno varnost. V skladu s členom 54(2) zakona PostVerfG iz leta 1989 je moralo podjetje vse stroške, tudi pokojnine svojih javnih uslužbencev, financirati iz lastnih sredstev.

(266)

Po drugi reformi poštnega sektorja leta 1995 je bilo podjetje Deutsche Post še naprej odgovorno za financiranje vseh denarnih zahtevkov javnih uslužbencev v skladu s členom 2(3) zakona PostPersRG iz leta 1994, vendar je bilo delno razbremenjeno plačila stroškov za pokojnine javnih uslužbencev. V skladu s členom 16(1) zakona PostPersRG iz leta 1994 je podjetje Deutsche Post za obdobje 1995–1999 v pokojninski sklad vplačalo letni pavšalni znesek v višini 2,045 milijarde EUR. V skladu s členom 16(2) zakona PostPersRG iz leta 1994 je letna pavšalna plačila od leta 2000 naprej nadomestil prispevek, ki se izračuna kot 33 % vseh plač javnih uslužbencev. Poleg tega člen 16(2) zakona PostPersRG iz leta 1994 določa, da se preostali stroški za pokojnine od leta 1995 naprej prenesejo na zvezni proračun. Na sliki 1 so prikazana letna plačila iz zveznega proračuna za vsako leto od leta 1995 naprej, ko je bilo vplačanih 151 milijonov EUR.

(267)

Iz tega sledi, da trditve Nemčije, ki naj bi dokazale, da je moralo podjetje DPAG kriti stroške za pokojnine, višje od stroškov zasebnih konkurentov, niso pomembne za ugotavljanje, ali subvencija za pokojnine pomeni državno pomoč, ampak bodo ocenjene v okviru analize združljivosti tega ukrepa.

(268)

Nemčija je trdila, da bi bilo treba za namene ocenjevanja, ali je imelo podjetje Deutsche Post korist od subvencije za pokojnine, prispevek podjetja Deutsche Post v pokojninski sklad primerjati z deležem prispevka za pokojnine, ki ga morajo plačati zasebni delodajalci, brez prispevka uslužbencev. Ta trditev se nanaša na združljivost ukrepa z notranjim trgom, vendar je treba za dodatno pojasnilo opozoriti, da mora delodajalec po eni strani plačati celoten prispevek v shemo socialnega zavarovanja v imenu uslužbenca in iz bruto plače uslužbenca. Po drugi strani, kar je še pomembneje, ko država članica uslužbence podjetja razbremeni bremena, ki ga morajo v nasprotnem primeru kriti, to pomeni prednost za delodajalca, ker tak ukrep zmanjša razliko med bruto in neto plačo. Tako lahko delodajalec zaradi plačila nižje bruto plače zaposli ali obdrži uslužbence. Zato prednosti v zvezi z deležem prispevkov za socialno varnost, ki ga mora plačati uslužbenec, pomenijo prednost tudi za delodajalca.

(269)

Nemčija je trdila tudi, da bi finančna prednost za podjetje Deutsche Post zaradi nadomestila njegovih dodatnih stroškov za socialno varnost obstajala le, če bi bilo dodeljeno nadomestilo višje od skupnih dodatnih stroškov za socialno varnost, ki jih je podjetje Deutsche Post imelo za uslužbence, zaposlene v cenovno reguliranem sektorju in sektorju, ki ni cenovno reguliran. Komisija poudarja, da izravnalna narava ukrepa ne izključuje njegove opredelitve kot državna pomoč in se sklicuje na uvodno izjavo 262.

(270)

Poleg tega Nemčija trdi, da so bile pokojninske pravice javnih uslužbencev dejansko vedno finančna obveznost zvezne vlade. Ker pokojninska reforma iz leta 1995 obveznosti zvezne vlade do javnih uslužbencev ni spremenila, subvencija za pokojnine podjetju Deutsche Post ne zagotavlja nobene finančne prednosti.

(271)

Ni sporno, da je bila zvezna vlada zadnji porok za pokojnine javnih uslužbencev pred letom 1995 in po njem, čeprav Komisija opozarja, da člen 3 zakona PostVwG iz leta 1953 in člen 2 zakona PostVerfG iz leta 1989 jasno navajata, da za dolgove Sondervermögen ni odgovorna zvezna država, ampak samo Sondervermögen. Vendar pa so do leta 1995 plačila pokojnin v skladu z veljavno poštno in splošno zakonodajo sodila v proračun Sondervermögen Deutsche Bundespost. Ta plačila so morala biti v celoti krita s prihodki, ki jih je ustvaril Sondervermögen. Za oceno državne pomoči ni odločilni dejavnik to, kdo je zadnji porok za pokojnine javnih uslužbencev. Ključno vprašanje je, kdo je bil v skladu z veljavno zakonodajo odgovoren za financiranje pokojnin v običajnih razmerah. Zakon PostVwG iz leta 1953, zakon HGrG in zakon PostVerfG iz leta 1989 jasno določajo, da je za to v celoti odgovorno podjetje Deutsche Post.

(272)

Poleg tega je financiranje stroškov pokojnin običajni izdatek za vsako podjetje, javno ali zasebno, z ločeno pravno osebnostjo ali brez nje. Razviti so številni mehanizmi financiranja pokojnin, tako med državami članicami kot znotraj njih. Pogosto se uporabljajo različni sistemi, odvisno od tega, kdaj je bil nekdo zaposlen. Zato mora podjetje Deutsche Post kriti stroške pokojnin za osebje, ki ga zaposli, vključno z javnimi uslužbenci, kot mora storiti vsako drugo podjetje. Dejstvo, da se metoda financiranja pokojnin javnih uslužbencev razlikuje od metode financiranja pokojnin zasebnih uslužbencev, ne vpliva na obveznost podjetja Deutsche Post, da mora v svoje običajne izdatke iz poslovanja vključiti financiranje stroškov njihovih pokojnin. Če bi bila trditev Nemčije sprejeta, bi bilo to enako izjavi, da lahko država javno podjetje razbremeni pomembne stroškovne postavke, povezane z njegovim običajnim poslovanjem.

(273)

Ko Nemčija trdi, da podjetje Deutsche Post nikoli ni imelo dovolj lastnih sredstev za financiranje pokojninskih obveznosti javnih uslužbencev, v tej trditvi ni upoštevano dejstvo, da ocena finančne prednosti ni povezana z gospodarsko zmožnostjo podjetja.

(274)

Ker je pokojninska reforma iz leta 1995 podjetje Deutsche Post delno razbremenila obveznosti financiranja stroškov pokojnin njegovih javnih uslužbencev, je subvencija za pokojnine podjetju Deutsche Post zagotovila finančno prednost.

(275)

Če pomoč, ki jo odobri država članica, krepi položaj podjetja v primerjavi z drugimi podjetji, ki konkurirajo na notranjem trgu Unije, je treba ta podjetja obravnavati kot podjetja, na katera vpliva navedena pomoč. V skladu z ustaljeno sodno prakso (75) za to, da ukrep izkrivlja konkurenco, zadostuje, da prejemnik pomoči konkurira z drugimi podjetji na trgih, ki so odprti za konkurenco na domačem trgu.

(276)

V Nemčiji so bili trgi za pakete, časopise in periodični tisk vedno odprti za konkurenco. Na teh trgih je podjetje Postdienst vedno konkuriralo z drugimi podjetji, tudi s podjetji iz drugih držav članic (kot so podjetja UPS, FedEx, TNT Express, GLS ali DPD). V obdobju 1998–2007 je podjetje DPAG postopoma izgubilo svojo izključno pravico do pisemskih pošiljk. Ko se je trg odprl za konkurenco, so na ta trg vstopila nova podjetja. Zato pomoč vpliva na trgovino med državami članicami in lahko izkrivlja konkurenco.

(277)

Poleg tega Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da sta v letu 1997 podjetje Deutsche Post in njegov holding DPWN začela prevzemati operaterje za dostavo paketov na evropskem in mednarodnem trgu. V letu 1999 je bilo podjetje DPWN že vodilno na evropskih trgih hitre dostave in dostave paketov z letnimi prihodki približno 4,6 milijarde EUR. S prevzemom družbe DHL v letu 1998 je podjetje DPWN vstopilo na azijski in severnoameriški trg. Z nadaljnjimi prevzemi logističnih podjetij (npr. Danzas, Nedlloyd, ASG, Air Express International) je podjetje DPWN postalo eno izmed vodilnih ponudnikov zračnega prevoza tovora, pomorskega prevoza in globalnih logističnih storitev. Podjetje DPWN je postalo dejavno na poštnih trgih zunaj Nemčije (npr. prevzem podjetja Unipost v Španiji in podjetja Williams Lee v Združenem kraljestvu). V obdobju 1998–2007 je podjetje DPWN prevzelo podjetja v skupni vrednosti približno 21 milijard EUR (76).

(278)

Zato Komisija ugotavlja, da subvencija za pokojnine pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

(279)

Nemčija meni, da bi morala biti subvencija za pokojnine, da bi se štela za državno pomoč, opredeljena kot veljavna pomoč v skladu s členom 1(b)(i) Uredbe (ES) št. 659/1999. Trdi, da je bila država končni dolžnik in stran, odgovorna za financiranje pokojnin javnih uslužbencev od začetka veljavnosti zadevnih določb ustave iz leta 1953. Trdi, da ustanovitev pokojninskega sklada ni vplivala na to obveznost.

(280)

V skladu s členom 1(b)(i) Uredbe (ES) št. 659/1999 pojem veljavne pomoči pomeni vso pomoč, ki je obstajala pred začetkom veljavnosti Pogodbe v zadevnih državah članicah, to je sheme pomoči in individualno pomoč, ki se je začela izvajati pred začetkom veljavnosti Pogodbe in se še vedno uporablja.

(281)

V skladu z veljavno poštno in splošno zakonodajo so do leta 1995 plačila pokojnin sodila v proračun Sondervermögen Deutsche Bundespost, ki jih je moral v celoti kriti s svojimi prihodki (glej podrobno oceno zakonodaje v uvodnih izjavah 262 in 263). Pred drugo reformo poštnega sektorja leta 1995 je moralo podjetje Deutsche Post torej financirati pokojnine svojih javnih uslužbencev iz lastnih sredstev in ni prejelo nobene pomoči, ki bi ga razbremenila plačila stroškov za pokojnine.

(282)

Ustanovitev podjetja DPAG in pokojninskega sklada v letu 1995 je vodila k popolni prenovi financiranja pokojnin za javne uslužbence. Po drugi reformi poštnega sektorja leta 1995 je podjetje Deutsche Post prevzelo glavno odgovornost za plačevanje in financiranje vseh denarnih zahtevkov javnih uslužbencev pod pogoji iz člena 2(3) zakona PostPersRG iz leta 1994, vendar je bilo delno razbremenjeno plačila stroškov za pokojnine javnih uslužbencev. V skladu s členom 16(1) in (2) zakona PostPersRG iz leta 1994 podjetje Deutsche Post ni bilo več odgovorno za financiranje stroškov za pokojnine, ki so presegali pavšalna plačila (v obdobju 1995–1999) ali določene prispevke (od leta 2000). Preostali primanjkljaj je krila subvencija za pokojnine.

(283)

Ker je bila subvencija za pokojnine uvedena leta 1995, pomeni novo pomoč.

(284)

Glede izjave Komisije v zadevi T-266/02, ki jo je navedla Nemčija, Komisija najprej poudarja, da Splošno sodišče v uvodni izjavi 54 sodbe navaja stališče Nemčije (in ne Komisije, kot trdi Nemčija). Uvodna izjava 54 sodbe kaže, da negativna odločba iz leta 2002 tudi po mnenju Nemčije ni ocenjevala subvencij za pokojnine. Uvodna izjava 61 sodbe navaja stališče Komisije:

„Na prvem mestu, Komisija odgovarja, da ker je v okviru izpodbijane odločbe menila, da so pomembna le plačila DB-Telekom …“.

(285)

Sodba torej ne podpira mnenja Nemčije, da je izjava predstavnika Komisije implicitno odobrila subvencijo za pokojnine. V vsakem primeru je jasno, da takšna izjava ne bi mogla imeti takšnega učinka.

(286)

Poleg tega je Splošno sodišče v zadevi T-421/07 (77) ugotovilo, da se je odločba o začetku postopka iz leta 1999 nanašala tudi na subvencijo za pokojnine in da postopek v zvezi z ukrepom ni bil zaključen z negativno odločbo iz leta 2002.

(287)

Ker Komisija nikoli ni sprejela sklepa, s katerim bi razglasila, da subvencija za pokojnine ni bila pomoč ali da je bila združljiva pomoč, Komisija ugotavlja, da subvencija za pokojnine pomeni nov ukrep pomoči.

(288)

Odstopanja iz členov 107(2) PDEU ter 107(3)(a) in (b) PDEU se očitno ne uporabljajo.

(289)

V sklepu o razširitvi iz leta 2007 je Komisija predvidela možnost, da je lahko subvencija za pokojnine vsaj delno združljiva z notranjim trgom kot nadomestilo za javne storitve v skladu s členom 106(2) PDEU. Nemčija je v svojem odgovoru na sklep o razširitvi iz leta 2007 vztrajala, da bi bilo treba subvencijo za pokojnine, če bi bila pomoč, oceniti na podlagi člena 107(3)(c) PDEU in ne člena 106(2) PDEU. V sklepu o razširitvi iz leta 2011 je Komisija nadalje opisala metodo za ocenjevanje združljivosti subvencije za pokojnine na podlagi člena 107(3)(c) PDEU, Nemčija pa je na to predložila svoje pripombe.

(290)

V skladu s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti (78) so države članice tiste, ki morajo uveljavljati morebitne razloge za združljivost in dokazati, da so pogoji za takšno združljivost izpolnjeni. Iz te sodne prakse zlasti izhaja, da Komisiji ni treba oceniti združljivosti subvencije za pokojnine na podlagi člena 106(2) PDEU v primeru, ko država članica in upravičenec izrecno zavrneta morebitno oceno združljivosti na tej podlagi.

(291)

Komisija bo zato ocenila, ali je subvencija za pokojnine združljiva pomoč v skladu s členom 107(3)(c) PDEU. V skladu s to določbo se lahko pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij razglasi za združljivo z notranjim trgom, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi.

(292)

V skladu s sodno prakso lahko Komisija državno pomoč razglasi za združljivo z notranjim trgom, če pomoč prispeva k doseganju cilja skupnega interesa (79), če je potrebna za doseganje tega cilja (80) in če ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi (sorazmernost).

(293)

Poštne storitve prispevajo k socialni, ekonomski in teritorialni koheziji v Uniji. Odprtje poštnih storitev za konkurenco, ki se je na ravni EU začelo leta 1998, je privedlo do večje kakovosti, večje učinkovitosti in boljše usmerjenosti k uporabnikom (81). Odprtje trga je omogočilo vzpostavitev notranjega trga za poštne storitve. Zato prispeva k cilju vzpostavitve notranjega trga iz člena 3(3) PEU.

(294)

Podjetje Deutsche Post od preoblikovanja v delniško družbo leta 1995 ni zaposlovalo novih javnih uslužbencev. Obveznosti glede socialnih prejemkov javnih uslužbencev tako izvirajo iz obdobja pred odprtjem trga za konkurenco. Primerljive so z nasedlimi stroški. Takšni stroški izhajajo iz obveznosti, sklenjenih pred začetkom odpiranja trga, ki jih v konkurenčnem tržnem okolju ni mogoče spoštovati pod enakimi pogoji, ker prvotni operater ustreznih stroškov ne more več prenesti na stranke. Če podjetje Deutsche Post ne bi bilo vsaj delno razbremenjeno teh „podedovanih“ stroškov, bi moralo izstopiti s trga.

(295)

Komisija je priznala, da mora postopni prehod iz položaja zelo omejene konkurence v položaj resnične konkurence na ravni Unije potekati pod sprejemljivimi ekonomskimi pogoji (82). Zato je v številnih sklepih sprejela, da države članice odobrijo državno pomoč in tako prvotnega operaterja razbremenijo dela njegovih „neposrednih“ pokojninskih obveznosti (83).

(296)

Komisija je v svoji praksi odločanja zavzela stališče, da mora biti pomoč za pokojnine omejena na nujno potrebno za izenačitev prispevkov za socialno varnost, ki so strošek prvotnega operaterja, s prispevki za socialno varnost, ki jih plačujejo njegovi konkurenti (84).

(297)

V tem primeru Komisija priznava, da brez posredovanja države z namenom razbremenitve dela pokojninskih obveznosti za njegove javne uslužbence, podjetje Deutsche Post ne bi bilo sposobno ohraniti konkurenčnosti. Zaradi stroškov za socialno varnost iz preteklosti, ki jih njegovi konkurenti nimajo, bi bilo podjetje prisiljeno izstopiti iz konkurenčnih delov trga za poštne storitve.

(298)

V odločbi v zadevi La Poste je Komisija prvič ocenila nujnost in sorazmernost ukrepa pomoči, ki je zagotavljal razbremenitev plačila stroškov pokojnin za javne uslužbence, ki so bili zaposleni pred odprtjem trga. V tej odločbi je Komisija ocenila, ali subvencija za pokojnine izravnava višino obveznih prispevkov za socialno varnost med prvotnim operaterjem in drugimi podjetji v sektorju pošte/paketov (85).

(299)

Komisija bo ta pristop uporabila tudi v tem sklepu. Komisija bo analizo opravila v treh korakih:

(300)

Višino prispevkov za socialno varnost na podlagi plač določata dva dejavnika: stopnja prispevka in plačna osnova, za katero se uporabi.

(301)

Zasebni konkurenti morajo iz svojih prihodkov financirati delež, ki ga plača delodajalec, in delež, ki ga plača uslužbenec. Kot je prikazano na sliki 2, je skupni prispevek od leta 1995 znašal med 38 % in 42 % bruto plače zasebnega uslužbenca (= neto plača + delež uslužbenca). Deleža prispevka za socialno varnost, ki sta ju morala plačevati delodajalec in uslužbenec, sta oba znašala od 19 % do 21 % bruto plače (za podrobnejšo časovno razporeditev glej Prilogo).

(302)

V nasprotju z deležem prispevkov za socialno varnost, ki ga plačajo zasebni uslužbenci, delež, ki ga plačajo javni uslužbenci, vključuje samo 30–50 % njihovih stroškov za zdravstveno varstvo in nobenih dodatnih prispevkov za stroške pokojnine, zdravstveno varstvo in oskrbo. Prispevek podjetja Deutsche Post torej presega delež, ki ga mora plačati zasebni uslužbenec ter vključuje celotne stroške za pokojnine in preostanek stroškov za zdravstveno varstvo in oskrbo.

(303)

Za določitev enakovredne referenčne stopnje za podjetje Deutsche Post je treba upoštevati, da je prispevek javnih uslužbencev nižji od prispevka zasebnih uslužbencev.

(304)

Mogoče je domnevati, da ima prispevek javnih uslužbencev v višini 30–50 % k njihovim stroškom za zdravstveno varstvo in oskrbo precej podoben gospodarski učinek kot prispevek zasebnih uslužbencev v zakonske sheme zdravstvenega zavarovanja in zavarovanja za oskrbo (leta 2006, na primer, je znašal 8,50 % bruto plače zasebnega uslužbenca).

(305)

Ker javni uslužbenci ne plačujejo prispevkov v sheme obveznega pokojninskega zavarovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti, mora podjetje Deutsche Post prevzeti enak znesek, da bi dejansko plačevalo prispevke za socialno varnost, enake obveznim prispevkom za socialno varnost, ki jih mora zasebno podjetje financirati iz svojih prihodkov.

(306)

Referenčna stopnja za prispevke podjetja Deutsche Post za socialno varnost na podlagi plač (v nadaljnjem besedilu: referenčna stopnja) mora zato vključevati celotni prispevek (delež, ki ga plača delodajalec + delež, ki ga plača uslužbenec) za shemo pokojninskega zavarovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti ter delež, ki ga delodajalec vplača v shemo zdravstvenega zavarovanja in zavarovanja za oskrbo, kot je prikazano v preglednici:

Slika 7

Določanje referenčne stopnje za prispevek podjetja Deutsche Post za socialno varnost

(307)

Kot je prikazano na sliki 8, je bila v obdobju 2003–2010 referenčna stopnja med 30 % in 34,1 % bruto plače zasebnih uslužbencev (86).

(308)

Nemčija meni, da bi vsaka referenčna vrednost, ki bi presegala delež prispevka za socialno varnost, ki ga plača delodajalec, podjetje Deutsche Post postavila v slabši položaj v primerjavi s konkurenti, ki morajo plačati samo delež delodajalca. Vendar pa bi v skladu z naslednjim poenostavljenim primerom (na podlagi prispevkov za leto 2006) podjetje Deutsche Post v primerjavi z zasebnimi konkurenti očitno pridobilo prednost, če bi bila referenčna stopnja enaka samo deležu prispevkov za socialno varnost, ki ga plača delodajalec:

(309)

Čeprav podjetje Deutsche Post in zasebni konkurent izplačujeta enako neto plačo, bi moralo podjetje Deutsche Post, če bi bil delež prispevka za socialno varnost, ki ga plača delodajalec, vključen v referenčno vrednost, kriti stroške za socialno varnost, ki znašajo samo 62 % obveznega prispevka za socialno varnost za zasebnega uslužbenca.

(310)

Poleg tega je treba opozoriti, da je bil delež prispevka za socialno varnost, ki ga plača delodajalec (in je od leta 1995 znašal med 19 % in 21 %), prav tako precej nižji od prispevka v višini 33 % dejanskih plač javnih uslužbencev, ki ga je pokojninski zakon iz leta 1995 opredelil kot referenčno vrednost za prispevek podjetja Deutsche Post v pokojninski sklad. Nemški zakonodajalec torej ni imel namena podjetju Deutsche Post naložiti samo financiranja deleža, ki ga plača delodajalec, ampak je od podjetja Deutsche Post zahteval, da plača precej višji prispevek za stroške pokojnin javnih uslužbencev in prevzame tudi preostale stroške za socialno varnost (npr. prispevek k stroškom za zdravstveno varnost javnih uslužbencev).

(311)

Komisija zato zavrača uporabo deleža prispevkov za socialno varnost, ki ga plača delodajalec, kot referenčno stopnjo, ker javnim uslužbencem – v nasprotju z zasebnimi uslužbenci – ni treba vplačevati prispevkov v pokojninsko shemo in shemo za primer brezposelnosti. Te prispevke je torej treba vključiti v referenčno stopnjo in tako zagotoviti, da podjetje Deutsche Post in zasebni konkurenti neposredno ali posredno plačujejo enake stopnje prispevkov.

(312)

Ker bi bilo treba višino prispevkov za socialno varnost, ki jih podjetje Deutsche Post plačuje za svoje javne uslužbence, izenačiti z obveznimi prispevki za socialno varnost, ki jih morajo plačevati zasebni konkurenti, je treba za podjetje Deutsche Post uporabiti enako stopnjo, to stopnjo pa uporabiti na enakovredni plačni osnovi. Kot je bilo prikazano na primeru, prispevek pri izračunu deleža v višini 20,5 %, ki ga plača delodajalec in temelji na dejanskih plačah javnih uslužbencev, znaša 17,8 EUR, zasebni konkurent pa mora plačati 20,5 % (npr. 20,5 % na bruto plačo v višini 100 EUR).

(313)

Zato je treba določiti bruto plačo za javne uslužbence (v nadaljnjem besedilu: bruto plača javnih uslužbencev) s plačno osnovo, ki je enaka bruto plači zasebnih uslužbencev. Predpostavlja se, da je prispevek javnih uslužbencev k stroškom zdravstvenega varstva enak prispevku zasebnih uslužbencev v shemi zdravstvenega zavarovanja in zavarovanja za oskrbo. Preostala razlika med bruto plačo in dejansko plačo je torej delež prispevkov v shemo pokojninskega zavarovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti, ki ga plača uslužbenec. Naslednja formula pretvarja dejansko plačo v bruto plačo, ki je enaka bruto plači zasebnega uslužbenca:

Preglednica 6

Izračun bruto plače javnih uslužbencev (na podlagi prispevka za leto 2006)

Bruto plača javnih uslužbencev =

(314)

Ob upoštevanju, na primer, prispevkov za leto 2006 je bruto plača javnih uslužbencev za 15 % višja od dejanske plače javnih uslužbencev. Ta odstotek torej predstavlja napako, ki bi bila storjena, če bi bila kot osnova za izračun prispevkov podjetja Deutsche Post za socialno varnost v primerjavi z obveznimi prispevki zasebnih konkurentov za socialno varnost upoštevana dejanska plača namesto bruto plače. Primer iz uvodne izjave 308 to nazorno prikazuje, saj je delež v višini 20,5 EUR, ki ga plača delodajalec in pravilno temelji na bruto plači, za 15 % višji od deleža v višini 17,8 EUR, ki ga plača delodajalec, kar bi bil rezultat, če bi bila za osnovo napačno uporabljena dejanska plača.

(315)

Komisija zato ugotavlja, da mora referenčna stopnja za prispevke podjetja Deutsche Post za socialno varnost temeljiti na prispevku za pokojninsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti, ki ga plačata delodajalec in uslužbenec, ter na prispevku za shemo zdravstvenega zavarovanja in zavarovanja za oskrbo, ki ga plača delodajalec. Referenčno stopnjo je treba uporabiti pri bruto plači javnih uslužbencev (kot je opredeljeno v preglednici 6).

(316)

V skladu s členom 16(1) zakona PostPersRG iz leta 1994 je moralo podjetje Deutsche Post v pokojninski sklad v obdobju 1995–1999 plačevati letni prispevek v višini 2,045 milijarde EUR, kar skupaj znaša 10,225 milijarde EUR. V skladu s členom 16(2) zakona PostPersRG iz leta 1994 podjetje Deutsche Post od leta 2000 plačuje stopnjo v višini 33 %. Ta stopnja se uporabi za dejanske plače javnih uslužbencev.

(317)

Vendar pa je treba pri oceni nujnosti in sorazmernosti pomoči upoštevati tudi, da podjetju Deutsche Post z ekonomskega vidika v pokojninski sklad ni treba več vplačevati celotnega prispevka v višini 2,045 milijarde EUR, kar ustreza 33 % dejanskih plač. Glede tega Komisija meni, da je treba razlikovati med obdobjem 1995–2002 in obdobjem od leta 2003 do danes.

(318)

Nemčija trdi, da je podjetje Deutsche Post plačevalo prispevke za socialno varnost, višje od prispevkov za socialno varnost, ki so jih morali plačevati konkurenti, zlasti glede na letno pavšalno plačilo za pokojninski sklad v višini 2,045 milijarde EUR v obdobju 1995–1999. Torej je za obdobje do leta 1999 in v celotnem obdobju preiskave podjetje Deutsche Post plačalo vsaj enake, če ne višje prispevke kot zasebna podjetja. V skladu s tem ni mogoče ugotoviti, ali je subvencija za pokojnine podjetje Deutsche Post postavila v ugodnejši položaj v primerjavi s konkurenti. Komisija mora to trditev zavrniti, ker ne upošteva posebnih regulativnih dogovorov, ki so jih nemški organi sklenili glede kritja stroškov cenovno reguliranih storitev.

(319)

Komisija v tem sklepu ugotavlja, da je bilo podjetje Deutsche Post na trgih, ki niso cenovno regulirani, v ugodnejšem položaju kot njegovi konkurenti, ker deleža dejanskih stroškov za socialno varnost za javne uslužbence, ki opravljajo te storitve, niso krile storitve same. Namesto tega je bil ta delež dejanskih stroškov za socialno varnost prištet cenovno reguliranim storitvam, katerih prihodki so bili na dovolj visoki ravni, da so omogočali financiranje stroškov poleg stroškov, nastalih pri cenovno reguliranih storitvah.

(320)

Dejansko izkazi podjetja Deutsche Post od leta 1995 kažejo, da je podjetje storitvam, ki niso cenovno regulirane, dodelilo samo znesek prispevkov za socialno varnost na podlagi predpisanega prispevka. Poleg tega regulativni izkazi za leto 2002 in nadaljnja leta potrjujejo to prakso. Gospodarska prednost za cenovno regulirane storitve je torej obstajala pred letom 1999 in po njem, ker so bile te storitve očitno razbremenjene nastalih stroškov.

(321)

Trditev Nemčije, da je bilo podjetje Deutsche Post na cenovno reguliranih trgih v konkurenčno slabšem položaju, ker je moralo zaradi pavšalnih plačil v obdobju 1995–1999 financirati višje stroške za socialno varnost, ni podprta z dejstvi. Prvič, podjetje Deutsche Post je še vedno imelo korist od izključne pravice za večino njegovih reguliranih storitev. Drugič, kar je še pomembneje, cene za storitve, za katere je veljala izključna pravica, so bile dovolj visoke, da je podjetje te stroške krilo z lastnimi strankami.

(322)

Za obdobje do leta 1995 je regulacija cen temeljila na uredbi o poštnih storitvah (Postdienstverordnung) (87) z dne 24. junija 1991, ki je določala, da morajo biti cene za monopol uravnotežene. V upravni praksi je to vključevalo stroške za pokojnine. Za obdobje 1995–1997 je regulacija cen temeljila na zakonu o urejanju telekomunikacij in poštnega sistema z dne 14. septembra 1994 (Gesetz über die Regulierung der Telekommunikation und des Postwesens, BGBl. I, str. 2325, 2371). Člen 4 tega zakona je skupaj s členom 2 in členom 7 omogočal, da so prihodki z reguliranimi cenami krili stroške reguliranih storitev, vključno s prispevki za pokojninski sklad, in financirali stroške cenovno reguliranih storitev.

(323)

Kot je razvidno iz letnih izkazov podjetja Deutsche Post, je bila v času pokojninske reforme iz leta 1995 raven reguliranih cen na ravni, ki je veljala v času, ko je podjetje Deutsche Post še vedno moralo kriti celotne stroške za pokojnine. Stroški za pokojnine so bili kasneje omejeni na raven pavšalnega plačila (v obdobju 1995–1999) oziroma so bili na stalni ravni 33 % celotne plače javnih uslužbencev (od leta 2000), ki se je iz leta v leto zmanjševala, regulirane cene pa niso bile ustrezno znižane, da bi krile samo prispevke za socialno varnost v skladu z obveznimi prispevki za socialno varnost, ki jih plačujejo konkurenti. Ker so bili prispevki, določeni za pokojninski sklad do leta 1999 (2,045 milijarde EUR letno), približno enaki stroškom za pokojnine v letu 1994, se gospodarski položaj glede kritja stroškov za pokojnine iz cenovno reguliranih storitev za podjetje Deutsche Post ni spremenil. Tako raven prihodkov podjetja Deutsche Post kot njegov prispevek za pokojninski sklad sta ostala uravnotežena.

(324)

Zakon PostG iz leta 1997 jasno navaja, da bi morale regulirane cene kriti tako stroške učinkovitega zagotavljanja storitev kot tudi obremenitve, npr. stroške za socialno varnost javnih uslužbencev. Zakon PostG iz leta 1997 je torej izrecno določal, da morajo biti cenovno regulirani prihodki določeni tako, da zagotavljajo kritje celotnih pavšalnih plačil. Ker je po mnenju nemškega zakonodajalca takratna raven reguliranih cen izpolnjevala zahteve zakona PostG iz leta 1997, se je odločil, da se bodo cene na ravni iz leta 1997 ohranile do leta 1999. Minister za ekonomijo in tehnologijo je nato 27. marca 2000 odločil, da bodo cene, odobrene 1. septembra 1997, ostale veljavne do 31. decembra 2002.

(325)

Regulirane cene so bile tako ohranjene na visoki ravni iz preteklosti in niso bile znižane na takšno raven, da bi bilo podjetje Deutsche Post zaradi njih v konkurenčno slabšem položaju.

(326)

Od leta 2000 je bilo podjetje Deutsche Post celo v boljšem položaju kot njegovi konkurenti, ker so bili prispevki, določeni za pokojninski sklad, zmanjšani na 33 % dejanske plače javnih uslužbencev. V absolutnem smislu je zato prišlo do znižanja stroškov z 2,045 milijarde EUR na 735 milijonov EUR (še manj v naslednjih letih, saj se je število javnih uslužbencev zmanjševalo, ta trend pa je bil le delno izravnan z zvišanjem plač). Ker so bile regulirane cene ohranjene na visoki ravni iz preteklosti, je lahko podjetje Deutsche Post od leta 2000 s cenovno reguliranimi storitvami pridobilo precejšen dobiček.

(327)

Ob pregledu dobička, ki ga je podjetje Deutsche Post imelo od cenovno reguliranih storitev v celotnem obdobju 1995–2002, je podjetje WIK v študiji ugotovilo, da podjetje Deutsche Post zaradi cenovno reguliranih storitev ni utrpelo nobenih izgub, npr. do leta 1999, kljub pavšalnim plačilom za pokojninski sklad. Študija podjetja WIK kaže celo precej pozitiven donos od leta 2000.

(328)

Komisija mora zato zavrniti trditev Nemčije, da je bilo podjetje Deutsche Post v slabšem položaju kot konkurenti glede plačevanja prispevkov za socialno varnost pri cenovno reguliranih storitvah ter da je bila subvencija za pokojnine pred letom 2002 nujna in sorazmerna.

(329)

Ne glede na navedeno Komisija priznava, da v tem primeru ni dovolj dokazov, da bi lahko določili natančno višino prispevkov za socialno varnost na podlagi plač, ki jih je podjetje Deutsche Post plačevalo v obdobju 1995–2002. Meni, da takšna ocena ne more pravilno temeljiti na naknadnih ugotovitvah, da je bil določen del stroškov za socialno varnost pri storitvah, ki niso cenovno regulirane, prenesen zaradi financiranja iz cenovno reguliranih prihodkov, in da podjetje Deutsche Post na splošno ni bilo v slabšem položaju zaradi dogovora glede pokojninskega sklada, ker so bili cenovno regulirani prihodki dejansko določeni na ravni, ki je zadoščala za kritje njegovih prispevkov za pokojninski sklad, vključno s prenesenimi obremenitvami. Prav tako ni mogoče določiti postopka, s katerim bi država članica izračunala znesek prispevkov za zadevno obdobje. Komisija po oceni pravne podlage za regulirane cene, ki so bile veljavne v obdobju 1995–2002, ugotavlja, da na podlagi zakonodajnih določb ni mogoče z gotovostjo sklepati, kako so pristojni organi naknadno odločali o sestavi reguliranih cen. V tem primeru zlasti ni mogoče z gotovostjo sklepati, da so pristojni organi, ko so določili regulirane cene na ravni, ki je dejansko krila prenesene stroške, v svojih odločitvah nedvomno določili delež regulirane cene za kritje zneska navedenih obremenitev iz storitev brez reguliranih cen.

(330)

V nasprotju s sklepi o najvišjih cenah iz let 2002, 2007 in 2011, v katerih je poštni regulator izrecno priznal in odobril te obremenitve, je bilo lahko to prejšnje dejansko kritje rezultat premislekov pristojnih organov glede določanja cen v zvezi z razvojem drugih stroškovnih komponent ali trenda pri drugih poslovnih spremenljivkah. V tem primeru zato to prejšnje dejansko kritje ne zadošča za natančno in zanesljivo oceno, v kolikšni meri so pristojni organi zvišali regulirano ceno, da bi upoštevali navedene obremenitve za storitve, ki niso cenovno regulirane.

(331)

Nasprotno pa je za obdobje od 1. januarja 2003 mogoče na podlagi sklepov o najvišjih cenah iz let 2002, 2007 in 2011 natančno ugotoviti, kako je poštni regulator določil sestavo reguliranih cen. Gotovo je, da so bile nedvomno določene na višji ravni, da bi se obremenitve iz storitev, ki niso cenovno regulirane, krile iz cenovno reguliranih prihodkov.

(332)

Na podlagi zakona PostG iz leta 1997 lahko podjetje Deutsche Post od regulatorja, ko le-ta določa dovoljeno raven prihodkov od izključne pravice in reguliranih storitev, zahteva, naj v stroške, ki jih morajo stranke povrniti, med drugim vključi „dodatno obremenitev zaradi stroškov za socialno varnost“ in stroške za učinkovito zagotavljanje univerzalne storitve. To metodo je poštni regulator prvič uporabil v sklepu o najvišjih cenah iz leta 2002. Poštni regulator je obremenitev zaradi dodatnih prispevkov za socialno varnost odobril tudi v sklepih o najvišjih cenah iz let 2007 in 2011. Dejstvo, da se naknadni nadzor cen izvaja samo za del cenovno reguliranih storitev, ne spremeni ocene Komisije. Podjetje Deutsche Post je s svojim prevladujočim položajem še vedno lahko povrnilo celotno obremenitev. Zato je popolnoma vseeno, ali regulator izvaja predhodni ali naknadni nadzor.

(333)

Poštni regulator je vedno odobril zahtevo podjetja Deutsche Post glede refinanciranja obremenitve št. 2 (dejanski stroški za socialno varnost, ki presegajo predpisani prispevek) iz cenovno reguliranih prihodkov. Za določitev dodatnih stroškov za socialno varnost (obremenitev št. 2) za leto 2001 je bila narejena primerjava med dejanskimi prispevki podjetja Deutsche Post za socialno varnost za njegove javne uslužbence v višini [40–45 %] dejanskih plač (88) in regulativno referenčno vrednostjo. Ta referenčna vrednost je sestavljena iz deleža prispevkov za socialno varnost, ki ga plača delodajalec, nezgodnega zavarovanja in dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki skupaj znašajo [20–25 %] dejanskih plač.

(334)

Razlika med obema stopnjama v višini [15–20 %] dejanske plače javnega uslužbenca je bila vključena v obremenitev št. 2 in krita iz prihodkov z reguliranimi cenami (glej preglednico 2).

(335)

Z ekonomskega vidika torej pri prispevkih za socialno varnost na podlagi plač podjetje Deutsche Post ne krije stopnje v višini 33 % dejanskih plač, ampak samo [20–25 %]. Od leta 2003 preostanek krijejo lastne stranke podjetja, ki plačujejo cene, izračunane tako, da krijejo stroške podjetja Deutsche Post za socialno varnost za storitve, za katere je imelo podjetje izključno pravico do leta 2007, in za univerzalne storitve, pri katerih ima podjetje Deutsche Post prevladujoč položaj.

(336)

Da bi lahko primerjali stopnjo, uporabljeno za dejanske plače, in stopnjo prispevkov za socialno varnost, ki jo plačujejo konkurenti, je treba dejansko plačo spremeniti v bruto plačo javnih uslužbencev.

(337)

Dejanska plača znaša med [85 % in 90 %] bruto plače javnih uslužbencev (89). [20–25 %] dejanske plače torej ustreza [17,5–22,5 %] bruto plače.

(338)

Zaradi omejitve prispevka podjetja Deutsche Post za pokojninski sklad na 33 % in odobritve obremenitve št. 2 s strani poštnega regulatorja podjetje Deutsche Post torej plačuje stopnjo prispevkov za socialno varnost na podlagi plač v višini [17,5–22,5 %] bruto plače javnih uslužbencev.

(339)

V obdobju 1995–2002 so prihodki od cen, ki jih je podjetje Deutsche Post uporabljalo v rezerviranem sektorju, precej zmanjšali dejansko ekonomsko breme njegovega prispevka za kritje njegovih stroškov za socialno varnost. Vendar pa lahko Komisija zaradi pomanjkanja namenskega elementa cen ugotovi samo, da je stopnja prispevka podjetja Deutsche Post ostala pod referenčno stopnjo. Komisija ne more izračunati natančne razlike med tema dvema stopnjama ali določiti metode, ki bi državi članici to omogočila.

(340)

Pri primerjavi predpisanega prispevka z referenčno stopnjo je treba opozoriti, da predpisani prispevek temelji na dejanskih plačah javnih uslužbencev, ki so v primerjavi z bruto plačami zasebnih uslužbencev prenizke. Predpisani prispevek je torej treba izračunati kot odstotek bruto plače javnih uslužbencev.

(341)

Primerjava za leto 2006 kaže, da so storitve, ki niso cenovno regulirane, v primerjavi z referenčno stopnjo v višini 33,5 % dejansko krile prispevke za socialno varnost v višini [17,5–22,5 %] bruto plače javnih uslužbencev ([20–25 %] dejanskih plač javnih uslužbencev). Pri prispevkih za socialno varnost je imelo podjetje Deutsche Post v letu 2006 torej korist od primerjalne prednosti v višini [10–15 %] bruto plače javnih uslužbencev.

Preglednica 7

Primerjava predpisanega prispevka z referenčno stopnjo za prispevke podjetja Deutsche Post za socialno varnost v letu 2006

(342)

Iz preglednice 7 je razvidno, da referenčna stopnja za podjetje Deutsche Post znaša 33,5 % bruto plače javnih uslužbencev in je za [10–15] odstotnih točk višja od stopnje, ki jo je podjetje Deutsche Post dejansko krilo.

(343)

Razlika [10–15] odstotnih točk za leto 2006 je višja od nominalne razlike v višini [8–13] % med referenčno stopnjo v višini 33,5 % in predpisanim prispevkom v višini [20–25] %. V razliko so vključene dodatne [2–3] odstotne točke, s katerimi je upoštevano dejstvo, da nominalni predpisani prispevek v višini [20–25] % nepravilno temelji na dejanski plači javnih uslužbencev in ne na njihovi bruto plači, ki je enaka bruto plači zasebnih uslužbencev.

(344)

Subvencija za pokojnine, ki krije potrebe po financiranju pokojninskega sklada, ki presega prispevek v višini 33 % dejanskih plač javnih uslužbencev podjetja Deutsche Post, ni niti nujna niti sorazmerna, ker:

(345)

Razlika v stopnjah od leta 2003 je nastala zaradi dveh dejavnikov:

(346)

Za obdobje 1995–2002 ni mogoče določiti natančnega deleža pomoči, ki presega tisto, kar se lahko šteje za nujno in sorazmerno. Od leta 2003 ta delež znaša [10–15 %] bruto plače.

(347)

Pri oceni nujnosti in sorazmernosti subvencije za pokojnine je treba upoštevati posebno konkurenčno in regulativno okolje.

(348)

Kot je bilo pojasnjeno v oddelku II.2.1 je imelo podjetje Deutsche Post do 31. decembra 2007 izključno pravico za določene storitve dostave pisemskih pošiljk. Do zadevnega datuma je bila podjetju s členom 52 zakona PostG iz leta 1997 naložena obveznost univerzalnih storitev, določena v poglavju 2 Direktive 97/67/ES Evropskega parlamenta in Sveta (90) in členu 11 zakona PostG iz leta 1997. Od 1. januarja 2008 podjetje univerzalne storitve zagotavlja prostovoljno.

(349)

Dokler je imelo podjetje Deutsche Post izključno pravico do nekaterih pisemskih storitev, njegovi konkurenti v zadevnem delu poštnega trga niso mogli nuditi svojih storitev. Dejstvo, da je poštni regulator podjetju Deutsche Post dovolil, da preko povišanih reguliranih cen v celoti refinancira del stroškov za socialno varnost za javne uslužbence, ki so nastali zaradi zagotavljanja rezerviranih storitev, in sicer nad stopnjo prispevkov za socialno varnost na podlagi plač, ki jo plačujejo njegovi konkurenti, na trgovino ni moglo vplivati v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi.

(350)

Utemeljitev za obveznost univerzalne storitve je, da na konkurenčnem trgu poštni operaterji določenih storitev ne bodo nudili na podeželju in odročnih območjih ali pa samo po nedostopnih cenah. Člen 3 Direktive 97/67/ES zato določa, da mora vsaka država članica zagotoviti, da lahko uporabniki koristijo pravico do univerzalne storitve, ki vključuje stalno izvajanje poštnih storitev predpisane kakovosti na vseh točkah dostopa na njihovem ozemlju po dostopnih cenah za vse uporabnike.

(351)

Glede tega nemška zakonodaja za vsakega poštnega operaterja, ki ima prevladujoč položaj na trgu, ki sodi v okvir obveznosti univerzalne storitve, določa posebno obveznost. V skladu s členom 2 uredbe PDLV (91) morajo takšni operaterji storitve na tem trgu vsem uporabnikom nuditi pod enakimi pogoji. Do zdaj je imelo podjetje Deutsche Post prevladujoč položaj in je moralo spoštovati to obveznost.

(352)

Od privatizacije podjetje Deutsche Post ni prejelo nobene državne pomoči kot nadomestilo za zagotavljanje univerzalnih storitev. Vendar pa prejema nadomestilo za stroške, ki nastanejo na podlagi zajamčenih univerzalnih storitev, iz prihodkov cenovno reguliranih storitev, pri katerih ima prevladujoč položaj. Komisija meni, da je treba to upoštevati pri ocenjevanju sorazmernosti in nujnosti subvencije za pokojnine.

(353)

Komisija je tako ugotovila, da glede stroškov za socialno varnost za javne uslužbence, ki so nastali zaradi zagotavljanja cenovno reguliranih storitev, ki sodijo v obveznost univerzalnih storitev in pri katerih je imelo podjetje Deutsche Post prevladujoč položaj, dejstvo, da je poštni regulator odobril financiranje teh stroškov za socialno varnost v celoti preko višjih reguliranih cen – tudi če ti stroški presegajo stopnjo, ki jo običajno plačujejo konkurenti – ne vpliva na trgovino v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi. Ta sklep temelji na posebnem konkurenčnem in regulativnem okolju, v katerem se te storitve zagotavljajo. Zato ga ni mogoče razširiti na druge sektorje.

(354)

Zato je mogoče skleniti, da je podjetje Deutsche Post od leta 2003 za javne uslužbence, ki opravljajo storitve, ki niso cenovno regulirane, plačevalo prispevke za socialno varnost na podlagi plač, ki so bili za 11–14 odstotnih točk nižji od prispevkov njegovih konkurentov.

Slika 8

Primerjalna prednost glede na prispevek za socialno varnost v primerjavi s storitvami, ki niso cenovno regulirane (prispevki kot odstotek bruto plače javnih uslužbencev)

[…]

(355)

Nizki prispevki za socialno varnost niso niti nujni niti sorazmerni za doseganje cilja postopnega odprtja trga v poštnih storitvah. Na zadevnih trgih je podjetje Deutsche Post v hudi konkurenci z drugimi podjetji. Komisija zato meni, da nižji prispevki vplivajo na trgovino v obsegu, ki je v nasprotju s skupnim interesom, in jih ni mogoče razglasiti za združljive z notranjim trgom.

(356)

Nezdružljiv del subvencije za pokojnine za obdobje od 1. januarja 2003 je izračunan kot razlika med referenčno stopnjo in predpisanim prispevkom, pomnožena s celotnimi bruto plačami javnih uslužbencev, ki delajo v storitvah, ki niso cenovno regulirane, v skladu z naslednjo formulo:

Preglednica 8

Formula za izračun nezdružljive pomoči za obdobje od 1. januarja 2003

(357)

Ob uporabi podatkov, ki so na voljo, primerjalna prednost za obdobje 2003–2010 znaša [500–1 000] milijonov EUR (glej Prilogo). V tem obdobju se je letni znesek nezdružljive pomoči zaradi vedno manjšega števila javnih uslužbencev zmanjšal s […] milijonov EUR v letu 2003 na […] milijonov EUR v letu 2010.

(358)

V sklepu o razširitvi iz leta 2011 so bili izraženi pomisleki glede nujnosti in sorazmernosti subvencije za pokojnine, ker so bili prispevki za socialno varnost, plačani za storitve, ki niso cenovno regulirane, za 11–14 % nižji od prispevkov zasebnih konkurentov. V sklepu o razširitvi iz leta 2011 je bila letna prednost, ki je nastala, določena v razponu 100–200 milijonov EUR.

(359)

Nemčija je na sklep o razširitvi iz leta 2011 podala dva glavna ugovora:

(360)

Nemčija trdi, da bi vsaka referenčna vrednost, ki bi presegala delež prispevka za socialno varnost, ki ga plača delodajalec, podjetje Deutsche Post postavila v slabši položaj v primerjavi s konkurenti, ki morajo plačati samo delež delodajalca.

(361)

Glede prve trditve Komisija poudarja, da javnim uslužbencem – v nasprotju z zasebnimi – ni treba plačevati prispevka za shemi pokojninskega zavarovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti. Te prispevke je torej treba vključiti v referenčno stopnjo in tako zagotoviti, da podjetje Deutsche Post in zasebni konkurenti plačujejo enake stopnje neposrednih in posrednih prispevkov.

(362)

Nemčija nadalje trdi, da se referenčna stopnja ni uporabila za bruto plače ali dejanske plače javnih uslužbencev, ampak samo za „konkurenčne“ plače. V regulativnih izkazih iz let 2002, 2007 in 2011 je podjetje Deutsche Post menilo, da bi morala „konkurenčna plača“ temeljiti na plači iz kolektivne delavske pogodbe ali pogodbah o plačah za poštni sektor od leta 2003.

(363)

V regulativnih izkazih iz leta 2009 je „konkurenčna plača“ opredeljena kot minimalna plača iz leta 2007, kar je celo manj od plače iz kolektivne pogodbe.

(364)

Nemčija trdi, da je izračun na podlagi teh „konkurenčnih“ plač potreben za umestitev stroškov podjetja Deutsche Post za socialno varnost na stopnjo, enako stopnji njegovih konkurentov.

(365)

Komisija te trditve ne more sprejeti, ker mora biti pomoč omejena na najnižjo potrebno, da se zagotovi postopen prehod iz položaja zelo omejene konkurence v položaj resnične konkurence na ravni Unije pod sprejemljivimi ekonomskimi pogoji.

(366)

Povečanje pomoči v tolikšni meri, da bi moralo podjetje Deutsche Post od leta 1995 financirati samo prispevke za socialno varnost na podlagi „konkurenčnih“ plač, ki ne odražajo pogojev na trgu dela v prejšnjih letih, bi bilo nesorazmerno. Razlike v stopnjah plač za osebje, ki ga prvotni operaterji in novi udeleženci na trgu zaposlijo v različnih obdobjih, so običajni del gospodarskega življenja.

(367)

V zadevi o državni pomoči družbi France Telecom  (92) je Komisija prav tako zavrnila trditev Francije, da bi morala stopnja prispevkov za socialno varnost na podlagi plač upoštevati tudi to, da javni uslužbenci prejemajo višje plače od osebja, zaposlenega pri konkurentih. Komisija je poudarila, da je imel prvotni operater v času odprtja trga zaradi javnih uslužbencev visoko kvalificirano in usposobljeno osebje, brez katerega ne bi mogel obdržati svojega položaja na trgu. V vsakem primeru bi bilo izpostavljanje določene pomanjkljivosti prvotnega poštnega operaterja in zanemarjanje njegove določene prednosti, npr. glede tržnega deleža, prepoznavnosti znamke in kroga strank, povsem umetno.

(368)

Izračuni podjetja Deutsche Post ne morejo verodostojno dokazati, da bi podjetje brez obveznosti zaposlovanja javnih uslužbencev doseglo izračunane prihranke pri stroških za plače. Tudi ob predpostavki, da bi javni uslužbenci v letu 1995 postali zasebni uslužbenci, ni bilo ugotovljeno, koliko javnih uslužbencev bi bilo v letu 1995 nadomeščenih z zasebnimi uslužbenci ali kakšna bi bila njihova plača. Že zaradi števila javnih uslužbencev v podjetju Deutsche Post v letu 1995 (93) ni verjetna predpostavka, da bi bilo zakonsko in ekonomsko mogoče od leta 1995 zamenjati vse javne uslužbence z enako produktivnimi zasebnimi uslužbenci po nižjih plačah.

(369)

Komisija zato zavrača ugovore Nemčije glede referenčne stopnje in plač.

(370)

Nemčija trdi, da je Komisija ocenila samo stopnjo prispevkov za socialno varnost na podlagi plač za storitve, ki niso cenovno regulirane, ni pa preverila, ali je dobiček od cenovno reguliranih univerzalnih storitev zadoščal za financiranje navedenih obremenitev.

(371)

Nemčija navaja dve utemeljitvi. Prvič, trdi, da Komisija ni dokazala, da je nacionalni poštni regulator dejansko odobril obremenitve, ki jih je navajalo podjetje Deutsche Post. Drugič, Nemčija trdi, da dobiček od cenovno reguliranih univerzalnih storitev, tudi če je regulator te obremenitve odobril, ni zadoščal za njihovo financiranje. Nemčija je predložila dve strokovni študiji profesorja Webra in podjetja CTcon, da bi dokazala, da cenovno regulirane storitve niso zadoščale za kritje navedenih obremenitev za dodatne stroške za socialno varnost in da je podjetje Deutsche Post za svoje dodatne stroške za socialno varnost prejelo prenizko nadomestilo.

(372)

Obstajajo dokazila, da je poštni regulator od sklepa o najvišjih cenah iz leta 2002 odobril obremenitve podjetja Deutsche Post in za njihovo kritje ustrezno reguliral cene. Sklepa o najvišjih cenah iz let 2007 in 2011 prav tako potrjujeta, da je poštni regulator sprejel trditve podjetja Deutsche Post in odobril financiranje navedenih dodatnih stroškov za socialno varnost iz cenovno reguliranih prihodkov.

(373)

Študija prof. Webra obsega obdobje 1995–2010 in poudarja, da je imelo podjetje Deutsche Post korist od subvencije za pokojnine in celotnega kritja obremenitve št. 2 iz cenovno reguliranih prihodkov (za podroben opis študije glej oddelek VI.1.4.2 a).

(374)

Da bi ocenili strokovno študijo, je treba najprej opozoriti na pravilo o določanju cen na podlagi člena 20(2) zakona PostG iz leta 1997. V skladu s tem pravilom mora najvišja cena upoštevati stroške učinkovitega zagotavljanja storitev, obremenitve zaradi stroškov zagotavljanja univerzalnih storitev in stroške, ki nastanejo zaradi prenosa pokojninskih obremenitev za uslužbence, ki so nastale pri pravnem nasledniku, podjetju Deutsche Bundespost.

Preglednica 9

Pravilo o določanju cen na podlagi člena 20(2) zakona PostG iz leta 1997

(375)

Poštni regulator mora regulirane cene določiti tako, da prihodki krijejo stroške „učinkovitega zagotavljanja“ cenovno reguliranih storitev in odobrene obremenitve. Z drugimi besedami, regulirane cene v celoti financirajo celotne stroške reguliranih storitev – ne glede na to, ali so označeni kot „obremenitve“ ali „stroški za učinkovito zagotavljanje storitev“ – in delež obremenitve, ki izhaja iz storitev, ki niso cenovno regulirane. Člen 20(2) zakona PostG iz leta 1997 tako zagotavlja, da cenovno regulirani prihodki v celoti pokrivajo odobrene obremenitve. V nasprotju s trditvijo Nemčije zakon torej zahteva, da nadomestilo za cenovno regulirane storitve zaradi prenosa dodatnih stroškov za socialno varnost za uslužbence pri storitvah, ki niso cenovno regulirane, ni prenizko.

(376)

Strokovna študija najprej opredeli dodatne stroške za socialno varnost za javne uslužbence kot razliko med vsemi stroški za socialno varnost, ki jih ima podjetje Deutsche Post za svoje uslužbence (prispevek v pokojninski sklad, stroški zdravstvenega varstva, nezgodno zavarovanje, razne premije zavarovalnin) in prispevki delodajalca za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter zavarovanje za oskrbo na podlagi minimalne plače iz leta 2007. Nato to razliko primerja z obremenitvijo št. 2.

(377)

V strokovni študiji prof. Webra sta prisotni dve veliki napaki. Prvič, navaja previsoko stopnjo dodatnih stroškov za socialno varnost. Drugič, ne upošteva, da so zaradi te previsoke stopnje v dodatne stroške za socialno varnost vključeni tudi stroški, za katere je podjetje Deutsche Post prejelo nadomestila, ki niso dodeljena obremenitvi št. 2, ampak drugim stroškovnim postavkam. Komisija podrobneje opisuje naslednje pomanjkljivosti.

(378)

Prvič, v strokovni študiji so dodatni stroški za socialno varnost izračunani z uporabo deleža prispevkov za socialno varnost, ki ga plača delodajalec. Obremenitev št. 2 pa je izračunana na podlagi predpisanega prispevka. Ker je slednji višji od deleža prispevkov za socialno varnost, ki ga plača delodajalec, so dodatni stroški za socialno varnost, izračunani v strokovni študiji, višji od obremenitve št. 2. Strokovna študija torej vključuje dodatne stroške za socialno varnost, ki jih poštni regulator šteje za stroške „učinkovitega zagotavljanja“.

(379)

Drugič, v strokovni študiji ni upoštevano dejstvo, da obremenitev št. 1 (dodatne plače) obsega tudi del dodatnih stroškov za socialno varnost (npr. zaradi razlike med dejanskimi plačami in referenčno „konkurenčno“ plačo) in da so ti stroški torej financirani preko obremenitve št. 1. Nadaljnje stroške za socialno varnost, upoštevane v strokovni študiji, krijejo različne obremenitve (npr. plačila inštitutu BAnstPT krije obremenitev št. 6) in so torej povrnjeni. Prikazan je skupni znesek dejanskih stroškov za socialno varnost za javne uslužbence, ni pa navedeno dejstvo, da dodatne stroške za socialno varnost krijejo tudi druge obremenitve, ne samo obremenitev št. 2.

(380)

Tretjič, upoštevati je treba, da so v obremenitvi št. 2 vsebovani dodatni stroški za socialno varnost za javne in zasebne uslužbence. Prispevki zasebnih uslužbencev za socialno varnost so bili višji od regulativne referenčne vrednosti pred letom 2003, ker so bili v te stroške vključeni tudi stroški obresti v višini […] milijonov EUR za dodatno pokojninsko zavarovanje zasebnih uslužbencev. Od leta 2003 so bili ti stroški obresti dodeljeni finančnim stroškom, stroški za socialno varnost za zasebne uslužbence pa so bili pod regulativno referenčno vrednostjo.

(381)

Ker strokovna študija vključuje skupno obremenitev št. 2 kot nadomestilo za dodatne stroške za socialno varnost za javne uslužbence, je bila pred letom 2003 pomoč za stroške za socialno varnost za javne uslužbence previsoka, po letu 2003 pa prenizka. Da bi izračunali ustrezno nadomestilo, ki ga je obremenitev št. 2 zagotavljala za dodatne stroške za socialno varnost za javne uslužbence, je treba obremenitev št. 2 razdeliti med javne in zasebne uslužbence.

(382)

Zato je prenizko nadomestilo, opredeljeno v študiji, zavajajoče, ker študija ne upošteva, da navedeni dodatni stroški za socialno varnost niso kriti samo iz obremenitve št. 2 in da je poštni regulator menil, da so višji stroški za socialno varnost stroški „učinkovitega zagotavljanja“. Ustrezen popravek napak v strokovni študiji, povezanih z nadomestilom, izravna obremenitve in dodatne stroške za socialno varnost, kakor to zahteva člen 20(2) zakona PostG iz leta 1997.

(383)

Ugovor Nemčije, da se je Komisija v sklepu o razširitvi iz leta 2011 zmotila, ker je izračunala samo primerjalno prednost za storitve, ki niso cenovno regulirane, je treba zavrniti, ker mora poštni regulator v skladu s členom 20(2) zakona PostG iz leta 1997 najvišjo ceno določiti tako, da cenovno regulirani prihodki krijejo stroške učinkovitega zagotavljanja cenovno reguliranih storitev in odobrenih obremenitev.

(384)

S sklicevanjem na regulativne izkaze iz leta 2009 Nemčija trdi, da je podjetje Deutsche Post od leta 1990 utrpelo precejšnje izgube pri svojih cenovno reguliranih storitvah, ker so regulirane prihodke izničili stroški za cenovno regulirane storitve in neto stroški zaradi izpolnjevanja obveznosti univerzalnih storitev (94). Nemčija zato zavrača trditev Komisije, da bi dobiček od cenovno reguliranih storitev zadoščal za financiranje morebitnih dodatnih stroškov za socialno varnost iz storitev, ki niso cenovno regulirane.

(385)

Komisija ugotavlja, da je iz sklepov poštnega regulatorja od leta 2003 naprej razvidno, da je določil delež prihodkov z reguliranimi cenami kot nadomestilo za obremenitev št. 2. Obstoj nadomestila od prihodkov z reguliranimi cenami je tako nedvomno določen s sklepi poštnega regulatorja.

(386)

Študija podjetja WIK v nasprotju z regulativnimi izkazi iz leta 2009 kaže, da so od leta 2000 cenovno regulirane storitve dosegle precej pozitivne stopnje dobička v višini več kot [6,5–8,5] % iz poslovanja.

Slika 9

Izračun donosa iz poslovanja za cenovno regulirane storitve na podlagi študije podjetja WIK

[…]

(387)

Višji dobiček od leta 2000 naprej je neposredno povezan z zmanjšanjem prispevkov, določenih za pokojnine v skladu s pokojninskim zakonom iz leta 1995. Leta 1999 je podjetje Deutsche Post plačalo pavšalni znesek v višini 2,045 milijarde EUR, leta 2000 pa je ustrezni znesek znašal samo 735 milijonov EUR (33 % dejanske plače javnih uslužbencev). Ker poštni regulator leta 2000 ni prilagodil reguliranih cen navzdol v skladu z zmanjšanim prispevkom za pokojnine, se je dobiček podjetja Deutsche Post precej povečal. Tudi po sklepu o najvišjih cenah iz leta 2002 je realizirani dobiček ostal na visoki ravni, ker regulirane cene niso bile dovolj znižane, da bi bile izenačene s stroški cenovno reguliranih storitev.

(388)

V zvezi s pripombami Nemčije glede študije podjetja WIK Komisija meni, da študija zagotavlja ustreznejši opis ekonomskega položaja podjetja Deutsche Post na splošno, zlasti dobička od cenovno reguliranih storitev, kot regulativni izkazi iz leta 2009. Razlogi za to so naslednji:

(389)

V skladu s sodbo v zadevi Chronopost morajo komercialne storitve kriti svoje lastne neposredne stroške in zagotavljati ustrezen prispevek za splošne stroške. Ustrezna porazdelitev stroškov med različne storitve se lahko dokaže z zunanjimi referenčnimi vrednostmi (npr. tržnimi cenami) ali internimi podatki o stroških (95).

(390)

Regulativni izkazi iz leta 2009 temeljijo na načelu iz člena 20(2) zakona PostG iz leta 1997, ki določa, da se lahko storitvam, ki niso cenovno regulirane, dodelijo samo stroški učinkovitega zagotavljanja storitve, vse obremenitve (npr. dodatne stroške zaradi zaposlovanja osebja podjetja Postdienst in neto stroške obveznosti univerzalnih storitev) pa je treba financirati s prihodki z reguliranimi cenami. Vendar pa je bilo v študiji podjetja WIK pri pregledu regulativnih izkazov iz leta 2009, primerjanih z donosnostjo zasebnih konkurentov, ugotovljeno, da podjetje Deutsche Post prenaša prevelik del obremenitev na cenovno regulirane storitve in premalo stroškov na komercialne storitve.

(391)

Ugotovitve študije podjetja WIK je potrdila ocena navedenih „konkurenčnih“ referenčnih vrednosti, ki jih je podjetje Deutsche Post uporabilo pri izračunu posameznih obremenitev. Kot je bilo prikazano, je predpisani prispevek za izračun obremenitve št. 2 (dodatni stroški za socialno varnost) v primerjavi z obveznimi socialnimi prispevki, ki jih plačujejo konkurenti, prenizka referenčna vrednost. Poleg tega je treba upoštevati, da je, na primer, obremenitev zaradi infrastrukture za mrežo poštnih uradov izključno hipotetična referenčna vrednost, saj ni mogoče trditi, da podjetje Deutsche Post brez obveznosti univerzalnih storitev od leta 1990 samo ne bi upravljalo nobenega poštnega urada. Podobno ni mogoče dokazati, da bi lahko podjetje Deutsche Post od leta 1990 poslovalo samo z osebjem, kateremu bi moralo izplačevati plače na ravni minimalne plače iz leta 2007.

(392)

Komisija zato ugotavlja, da je študija podjetja WIK ustreznejša podlaga za opredelitev stroškov, ki jih je treba dodeliti komercialnim storitvam.

(393)

Poleg tega mora biti obračunavanje stroškov izvedeno v skladu s splošnimi računovodskimi načeli v skladu z Direktivo 97/67/ES in Direktivo 2006/111/ES. V letnih izkazih podjetja Deutsche Post niso zajeti niti povečani stroški amortizacije niti višji dodatni stroški pokojnin. Takšne stroške podjetje običajno financira iz neto dobička, kar velja tako za podjetje Deutsche Post kot za njegove konkurente. Revidirano obračunavanje stroškov navzgor bi zato podjetje Deutsche Post postavilo v ugodnejši položaj v primerjavi z njegovimi konkurenti.

(394)

Od leta 2000 je realizirani dobiček podjetja Deutsche Post precej višji od mediane donosa iz poslovanja v višini 3,48 % iz študije podjetja WIK in spodnje meje donosa iz poslovanja v višini 6,1 % iz študije Deloitte-II. Trditve Nemčije, da je imelo podjetje Deutsche Post tako hude izgube, da obremenitev ni moglo kriti iz cenovno reguliranih prihodkov, zato ni mogoče sprejeti.

(395)

Poleg tega je treba kritično preučiti študijo Deloitte-II, ki temelji na majhni skupini primerljivih družb, sestavljeni večinoma iz mednarodnih operaterjev za hitro dostavo paketov (npr. UPS, FedEx, TNT Express). Priporočilo iz študije Deloitte-II glede razpona zmernega dobička, ki se začne z donosom iz poslovanja v višini 6,1 % in mediano donosa iz poslovanja v višini 7,4 %, ne upošteva dejstva, da podjetje Deutsche Post vodi precej manj kapitalsko intenziven in manj tvegan posel:

(396)

Zato je bil v študiji podjetja WIK pravilno uporabljen referenčni dobiček, nižji od razpona iz študije Deloitte-II, s čimer sta bila ustrezno upoštevana nižja kapitalska intenzivnost in nižje poslovno tveganje podjetja Deutsche Post v primerjavi z mednarodnimi operaterji za hitro dostavo paketov. Vendar pa ni treba natančno določiti stopnje referenčnega dobička, ker so dosežene povprečne marže donosa iz poslovanja v višini 8,3 % že višje od spodnje meje donosa iz poslovanja v višini 6,1 % iz študije Deloitte-II. Tudi ob uporabi strokovne študije, ki jo je predložila Nemčija, ni bilo mogoče ugotoviti, ali je podjetje Deutsche Post od leta 2000 prejemalo prenizko nadomestilo.

(397)

V vsakem primeru je težko razumeti ugovore Nemčije glede študije podjetja WIK, ker mediana donosa iz poslovanja v višini 3,48 % ni višja od stopnje dobička, za katero sta poštni regulator in podjetje Deutsche Post menila, da je zmerna. Po eni strani, kot je razloženo v oddelku IV.4.3, v absolutnem smislu, referenčni donos iz poslovanja v višini 3,48 % prinaša večji dobiček kot znašajo kapitalski stroški (npr. […] in […]), ki jih podjetje Deutsche Post navaja v svojih regulativnih izkazih in jih je odobril regulator. Po drugi strani je mediana donosa sredstev iz študije podjetja WIK v višini 7,66 % podobna donosu na kapital, ki ga podjetje Deutsche Post […].

(398)

Sklicevanje Nemčije na stopnje zmernega dobička v višini 7–8 % iz poslovanja v železniškem in avtobusnem sektorju ne vpliva na sklepne ugotovitve o opredelitvi referenčnega dobička. Ti sektorji so bolj kapitalsko intenzivni in za kritje kapitalskih stroškov potrebujejo višji donos iz poslovanja. Nasprotno te številke potrjujejo, da je opredelitev referenčnega dobička iz študije Deloitte-II bolj v skladu s povprečnim donosom iz poslovanja kapitalsko intenzivne kot pa delovno intenzivne industrije.

(399)

Komisija mora zavrniti trditev Nemčije, da cenovno regulirani prihodki niso zadoščali za kritje obremenitev zaradi dodatnih stroškov za socialno varnost. Trditve Nemčije niso bile podprte niti s predloženo strokovno študijo niti z regulativnimi izkazi iz leta 2009.

(400)

Ravno nasprotno, v sklepih o najvišjih cenah iz let 2002, 2007 in 2011 je jasno navedeno, da je poštni regulator vedno odobril povračilo navedenih obremenitev iz cenovno reguliranih prihodkov.

(401)

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je Komisija pristojna za odločanje, ali mora zadevna država članica ukiniti ali spremeniti pomoč (100), za katero je ugotovila, da je nezdružljiva z notranjim trgom. Kot je Sodišče večkrat poudarilo, je ta obveznost namenjena ponovni vzpostavitvi prejšnjih razmer (101). V zvezi s tem je Sodišče odločilo, da je ta cilj dosežen, ko prejemnik odplača nezakonito pomoč, s čimer izgubi prednost, ki jo je užival glede na konkurente na trgu, ter se ponovno vzpostavijo razmere pred plačilom pomoči (102).

(402)

V skladu s to sodno prakso je v členu 14(1) Uredbe (ES) št. 659/1999 določeno, da „če se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativne odločbe, Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč … Komisija ne zahteva vračila pomoči, če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava Skupnosti.“

(403)

Komisija nadalje ugotavlja, da se sklepa o razširitvi iz let 2007 in 2011 nanašata na obdobje 1990–2007. Vendar pa je subvencija za pokojnine neprekinjena shema, ki se ni prenehala izvajati leta 2007. Zato nadomestilo za obremenitve iz cenovno reguliranih prihodkov ni prenehalo leta 2007. Nemčija je v svojih navedbah z dne 2. januarja 2012 dejansko predložila podatke o subvenciji za pokojnine in cenovno reguliranih prihodkih tudi za leto 2010. Komisija je zato sklenila, da se povračilo nezdružljivega dela subvencije za pokojnine ne bi smelo izvajati samo do leta 2007, ampak bi se moralo nadaljevati do datuma uradnega obvestila o tem sklepu.

(404)

Glede izračuna elementa pomoči, ki je podjetju Deutsche Post že bil dan na voljo, je treba poudariti, da v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije nobena določba zakonodaje EU ne določa, da mora Komisija, če zahteva vračilo pomoči, ki je razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom, določiti natančen znesek pomoči, ki ga je treba vrniti. Zadostuje, da sklep Komisije vključuje informacije, ki državi članici in podjetju prejemniku omogočajo, da brez večjih težav sama izračunata ta znesek (103).

(405)

Nezdružljivo pomoč je treba izračunati s pomočjo formule iz preglednice 8, na podlagi predpisanega prispevka in referenčne stopnje, kakor je določeno v Prilogi in prikazano v preglednici 7, ter bruto plače javnih uslužbencev, kakor je določeno v preglednici 6. Znesek nezakonite pomoči, ki je bil odobren v vsakem letu, do vračila vključuje obresti. Obresti je treba določiti v skladu s poglavjem V Uredbe Komisije (ES) št. 794/2004 z dne 21. aprila 2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (104).

(406)

Izračuni v Prilogi, ki ocenjujejo nezakonito pomoč v obdobju 2003–2010 brez obresti, temeljijo na predpostavki, da je delež javnih uslužbencev, ki delajo v cenovno reguliranih storitvah, enak deležu javnih uslužbencev, ki delajo v storitvah, ki niso cenovno regulirane. Podatki, ki so na voljo, ne zagotavljajo informacij o natančnem številu javnih uslužbencev, ki so delali v cenovno reguliranih storitvah in storitvah, ki niso cenovno regulirane. Zato se domneva, da deleži prihodka za cenovno regulirane storitve in storitve, ki niso cenovno regulirane, zagotavljajo zanesljiv prvi približek za razdelitev stroškov za plače.

(407)

S podrobnejšimi podatki je zato mogoče narediti natančnejši izračun in spremeniti rezultate. Nemčija je nedavno predložila nove informacije o skupnem znesku plač javnih uslužbencev v storitvah, ki niso cenovno regulirane, v obdobju 1995–2007. Informacije kažejo, da je treba skupni znesek plač javnih uslužbencev oceniti z razdelitvijo stroškov podjetja Deutsche Post za osebje v regulativnih izkazih. Rezultat takšnega pristopa je lahko skupni znesek plač javnih uslužbencev, ki je nižji od zneska, ocenjenega z razdelitvijo deležev prihodka. Nemčija je 2. in 19. januarja 2012 predložila pripombe, ki kažejo, da je bil vsaj glede sklepa o najvišjih cenah iz leta 2011 relativni delež obremenitev v cenovno reguliranih storitvah ter tudi med cenovno reguliranimi storitvami in storitvami, ki niso cenovno regulirane, spremenjen. Te informacije očitno kažejo, da je bil od leta 2008 delež obremenitev dodeljen storitvam, ki niso cenovno regulirane. Pri izvajanju tega sklepa bo natančen znesek nezakonite pomoči izračunan v sodelovanju z Nemčijo, pri čemer bodo upoštevani ti premisleki.

(408)

Komisiji kljub vsem prizadevanjem ni uspelo pridobiti zanesljivih številk za znesek nezakonite pomoči, dodeljene v obdobju 1995–2002. Prav tako se ne zdi, da bi bilo mogoče v tem sklepu določiti parametre za izračun, ki bi bili dovolj natančni, da bi lahko država članica (sama ali v sodelovanju s Komisijo) v fazi izvajanja sklepa izvedla dokončni izračun. V teh posebnih okoliščinah spoštovanje pravic države članice do obrambe in načelo pravne gotovosti predstavljata oviri pri povračilu v skladu s členom 14(1) Uredbe (ES) št. 659/1999, ki določa, da „Komisija ne zahteva povračila pomoči, če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava Skupnosti“.

(409)

Obdobje vračila pomoči se začne 1. januarja 2003 in nadaljuje, dokler ne preneha primerjalna prednost za cenovno regulirane storitve.

(410)

Za obdobje od datuma uradnega obvestila o tem sklepu je treba zagotoviti, da stopnja prispevkov za socialno varnost na podlagi plač, ki jo podjetje Deutsche Post plačuje za svoje javne uslužbence, ni nižja od stopnje, ki jo njegovi konkurenti plačujejo za zasebne uslužbence. V tej primerjavi je treba upoštevati vsa nadomestila, ki jih podjetje Deutsche Post prejme na podlagi regulacije cen v skladu s členom 20 zakona PostG.

(411)

Člen 107(1) PDEU določa, da „je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, če vpliva na trgovino med državami članicami“. Pri oceni, ali ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, mora Komisija uporabiti naslednja merila: ukrep mora biti pripisan državi in odobren iz državnih sredstev, zagotavljati mora prednosti določenim podjetjem ali določenim sektorjem, kar izkrivlja konkurenco, vplivati pa mora tudi na trgovino med državami članicami.

(412)

Državna nadomestila so državna sredstva, ker so temeljila na členih 37 in 40 zakona PostVerfG iz leta 1989 in člena 2 zakona PostUmwG iz leta1994 ter so bila financirana iz sredstev družbe Telekom, ki je bila v javni lasti.

(413)

Nemčija trdi, da so bila državna nadomestila samo povračila, in so povrnila strošek, ki ga zasebnim konkurentom običajno ne bi bilo treba financirati. Meni, da so povračila posebna dajatev, ki je ni mogoče opredeliti kot davek ali dividende.

(414)

Podjetje Deutsche Post je moralo v obdobju 1924–1995 plačevati povračila v razponu od 6,6 % do 10 % zasluženega prihodka. Po navedbah iz poročila družbe KPMG zvezno ustavno sodišče (Bundesverfassungsgericht) v svoji sodbi z dne 22. marca 1984 ni opredelilo natančne pravne narave povračil, ampak jih je opredelilo kot dohodek javnega proračuna (Erwerbseinkünfte). Poleg tega so bila povračila opredeljena kot stroški (Kosten der Leistung), ki jih je moralo podjetje Deutsche Post plačevati za zagotavljanje svojih storitev.

(415)

Čeprav zvezno ustavno sodišče ni natančno opredelilo, v kakšnem obsegu bi bilo treba povračila šteti kot nadomestilo za davke ali dividende, je jasno, da so plačila ustvarjala prihodek za javni proračun.

(416)

V preteklosti so številne države članice prihodek od monopolov v poštnem in telekomunikacijskem sektorju uporabila kot vir dohodka za javni proračun. Ker so bili podjetje Bundespost in njegovi predhodniki zaradi svojega javnopravnega statusa oproščeni plačila splošnih davkov do leta 1995, je bila uvedba posebne dajatve uporabljena za ustvarjanje prihodka za javni proračun iz teh sektorjev. Poleg tega je bila z ekonomskega vidika uvedba dajatev na te monopole razumna odločitev. Potrošniki so bili pripravljeni zvišane cen sprejeti brez večjega zmanjšanja uporabe storitev, tako da je bila lahko za javni proračun ustvarjena visoka stopnja prihodka.

(417)

V nasprotju z zasebnimi podjetji podjetju Deutsche Post ni bilo treba plačevati neposrednih ali posrednih davkov oziroma dividend na zagotovljeni kapital. Zato so bila povračila edini način, da je zvezna vlada – v svoji vlogi davčnega organa ali delničarja – prejela prihodek od podjetja Deutsche Post. Ni pomembno, ali povračila v celoti ustrezajo opredelitvam določenih davčnih ureditev ali ureditev za dividende. V vsakem primeru so bila povračila plačila, ki jih je podjetje Deutsche Post moralo plačevati od leta 1924 in so ustvarjala prihodek za javni proračun.

(418)

Uvedba povračil je bila v skladu z javnim ciljem ustvarjanja prihodkov za javni proračun – v obliki davkov ali dividend – iz državnega monopola. Povračila so bila torej običajen strošek, ki ga je podjetje Deutsche Post lahko financiralo iz lastnih sredstev.

(419)

Nemčija trdi, da je, ko je odobrila državna nadomestila, delno ravnala kot zasebni vlagatelj, saj so javni prenosi financirali donosne naložbe v mreži podjetja Deutsche Post.

(420)

Ker pa so bila državna nadomestila odobrena na podlagi ustvarjenih izgub in ne na podlagi naložbenih načrtov, je jasno, da noben zasebni vlagatelj nikoli ne bi sprejel takšne naložbene strategije.

(421)

Zato so državna nadomestila podjetju Deutsche Post zagotovila finančno prednost.

(422)

Nemčija trdi, da državna nadomestila niso pomenila pomoči, ker so bila povračilo za neto stroške obveznosti univerzalnih storitev.

(423)

V sodbi v zadevi Altmark  (105) je Sodišče razsodilo, da nadomestilo za javne storitve ne pomeni državne pomoči za namene člena 107 PDEU, pod pogojem, da so izpolnjena štiri kumulativna merila. Prvič, podjetje, ki prejema nadomestilo, mora dejansko izpolnjevati obveznosti javne službe, te obveznosti pa morajo biti jasno opredeljene. Drugič, merila, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, morajo biti določena vnaprej ter objektivno in pregledno. Tretjič, nadomestilo ne sme presegati tistega, kar je potrebno za kritje vseh ali dela stroškov, ki so nastali z izpolnjevanjem obveznosti javne službe ob upoštevanju realiziranih prejemkov in razumnega dobička zaradi izpolnjevanja teh obveznosti. Četrtič, če podjetje, ki se mu naloži izpolnjevanje obveznosti javne službe, v konkretnem primeru ni izbrano s postopkom oddaje javnega naročila, ki bi omogočal, da se izbere tisti ponudnik, ki lahko te storitve opravlja z najnižjimi stroški za skupnost, se mora raven potrebnega nadomestila določiti na podlagi analize stroškov, ki bi jih imelo povprečno, dobro vodeno podjetje, ki je ustrezno opremljeno s prevoznimi sredstvi.

(424)

Ker podjetje Deutsche Post ni bilo izbrano na podlagi javnega razpisa in Nemčija ni dokazala, da je podjetje Deutsche Post dobro vodeno podjetje, četrti pogoj sodbe v zadevi Altmark ni izpolnjen.

(425)

Državna nadomestila so bila odobrena iz državnih sredstev, podjetje Deutsche Post pa so razbremenila stroškov, ki jih običajno krije zasebno podjetje. Nemčija ni uspela dokazati, da so državna nadomestila izpolnila merila iz sodbe Altmark, zaradi česar ne bi bila več opredeljena kot pomoč.

(426)

Zaradi razlogov iz oddelka VII.1.2 je verjetno, da državna nadomestila izkrivljajo konkurenco in vplivajo na trgovino.

(427)

Zato Komisija ugotavlja, da državna nadomestila pomenijo državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

(428)

Državna nadomestila so bila uvedena s členom 37(2) in (3) zakona PostVerfG iz leta 1989 in zato pomenijo nov ukrep pomoči.

(429)

Člen 106(2) PDEU določa, da za podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, oziroma podjetja, ki imajo značaj dohodkovnega monopola, veljajo pravila iz Pogodb, zlasti pravila o konkurenci. Vendar pa določa izjemo od pravil iz Pogodbe, pod pogojem, da so izpolnjena naslednja merila. Prvič, obstajati mora akt o pooblastitvi, s katerim država prenese odgovornost za izvajanje določenih nalog na podjetje. Drugič, pooblastitev mora biti povezana s storitvami splošnega gospodarskega pomena. Tretjič, izjema mora biti nujna za izvajanje dodeljenih nalog in sorazmerna temu namenu. In končno, na razvoj trgovine se ne sme vplivati v tolikšni meri, da bi bilo to v nasprotju z interesi pogodbenic.

(430)

V sporočilih iz let 1996 in 2001 (106), (107) ter v Okviru iz leta 2005 o storitvah splošnega gospodarskega interesa je Komisija pojasnila uporabo zahtev glede nujnosti in sorazmernosti za izjemo na podlagi člena 106(2) PDEU. Oddelek 2.4 Okvira iz leta 2005 je najnovejša kodifikacija pomena in področja uporabe teh zahtev, ki so jih v preteklosti dosledno uporabljali Sodišče Evropske unije, Splošno sodišče in Komisija.

(431)

V skladu z oddelkom 2.4 Okvira iz leta 2005 morata biti nujnost in sorazmernost dodeljenega nadomestila v skladu z naslednjimi načeli:

(432)

V praksi odločanja Komisije so se državna nadomestila za stroške univerzalnih storitev štela za združljivo pomoč (ali pa ne za pomoč), če so bila nadomestila nižja od dejanskih neto stroškov univerzalne storitve (108).

(433)

Zaporedni poštni direktivi in sodna praksa Sodišča Evropske unije (109) so univerzalno zagotavljanje poštnih storitev vedno priznavale kot storitev splošnega gospodarskega pomena.

(434)

Podjetje Deutsche Post je bilo z zaporednima poštnima zakonoma do 31. decembra 2007 pooblaščeno za izvajanje univerzalnih poštnih storitev.

(435)

Nemčija trdi, da so bila državna nadomestila sorazmeren ukrep nadomestil, ker so bila v skladu z regulativnimi izkazi iz leta 2009 precej nižja od dejanskih neto stroškov obveznosti univerzalnih storitev v obdobju 1990–1995. Regulativni izkazi iz leta 2009 kažejo, da je podjetje Deutsche Post v letu 1995 kljub državnim nadomestilom za skupne neto stroške obveznosti univerzalnih storitev za obdobje 1990–1995 prejelo prenizko nadomestilo, in sicer za […] milijard EUR (sedanja vrednost v letu 1995).

(436)

Po spremembi porazdelitve in obračunavanja stroškov v regulativnih izkazih iz leta 2009 je bila v študiji podjetja WIK podana ugotovitev, da so državna nadomestila povrnila skupne neto stroške obveznosti univerzalnih storitev za obdobje 1990–1995.

(437)

V skladu z izračuni podjetja WIK je nadomestilo v letu 1995 preseglo skupne neto stroške za [0–20] milijonov EUR. Vendar pa Komisija priznava, da je kakovost podatkov stroškovnega računovodstva za ta leta slaba. Poleg tega je podjetje WIK povračila priznalo kot kapitalski strošek in ni omogočilo nadaljnjega zmernega dobička.

(438)

Zato Komisija meni, da študije podjetja WIK ni mogoče uporabiti kot podlago za izpodbijanje trditve Nemčije, da so bila državna nadomestila ustrezno nadomestilo za stroške univerzalnih storitev podjetja Deutsche Post.

Preglednica 10

Izračun skupnih neto stroškov obveznosti univerzalnih storitev in državna nadomestila (sedanja vrednost v letu 1995)

(439)

Državna nadomestila so torej združljiva pomoč v skladu s členom 106(2) PDEU, ker niso presegla neto stroškov, ki jih je podjetje Deutsche Post imelo zaradi svojih obveznosti univerzalnih storitev.

(440)

Komisija ugotavlja, da so bili predpisi glede državnega jamstva za dolžniške instrumente uvedeni leta 1953 s členom 22(4) zakona PostVwG iz leta 1953. Ko je bil zakon PostVwG iz leta 1953 razveljavljen z zakonom PostVerfG iz leta 1989, je bila ista določba brez spremembe vključena v člen 40 zakona PostVerfG iz leta 1989.

(441)

Ker je bilo državno jamstvo za dolžniške instrumente uvedeno leta 1953 in s tem pred začetkom veljavnosti Pogodbe EGS v letu 1958, pomeni veljavno pomoč v skladu s členom 1(b)(i) Uredbe (ES) št. 659/1999.

(442)

S členom 2(4) zakona PostUmwG iz leta 1995 se je ta veljavna pomoč zaključila. Dejstvo, da je država ostala porok za dolžniške instrumente, izdane pred privatizacijo podjetja Deutsche Post, ne pomeni nove pomoči, ker je bila ugodnost podjetju Deutsche Post dodeljena ob izdaji dolžniških instrumentov.

(443)

Komisija ugotavlja, da subvencija za pokojnine in državna nadomestila pomenijo ukrepe pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, ker so podjetje Deutsche Post AG razbremenili stroškov, ki jih običajno krijejo podjetja.

(444)

Komisija ugotavlja tudi, da je Nemčija nezakonito izvedla subvencijo za pokojnine in državna nadomestila s kršitvijo člena 108(2) PDEU. Državno jamstvo za dolžniške instrumente, ki jih je podjetje Deutsche Post izdalo pred privatizacijo, pomeni veljavno pomoč, ki je bila zaključena leta 1995.

(445)

Subvencija za pokojnine ni združljiva z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(c) PDEU, ker je zagotovila primerjalno prednost storitvam, ki niso cenovno regulirane, glede na to, da je financiranje obremenitev iz cenovno reguliranih prihodkov odobril poštni regulator. Nemčija je podjetje Deutsche Post AG nesorazmerno razbremenila plačila prispevkov za socialno varnost, saj je na podlagi dogovorov o pomoči za pokojnine ne le odobrila subvencijo za pokojnine, temveč podjetju Deutsche Post AG tudi dovolila, da na stranke cenovno reguliranih storitev prenese del stroškov za socialno varnost za storitve, ki niso cenovno regulirane, ki bi jih moralo podjetje Deutsche Post AG tako kot njegovi zasebni konkurenti kriti samo.

(446)

Zato je podjetje Deutsche Post AG z dogovori o pomoči za pokojnine v primerjavi z zasebnimi konkurenti pridobilo ugodnejši položaj, saj je moralo podjetje Deutsche Post AG za svoje storitve, ki niso cenovno regulirane, kriti stroške prispevkov za socialno varnost, nižje od zakonsko predpisanih stroškov, ki so jih morali plačevati zasebni konkurenti.

(447)

V skladu s tem bi bilo treba nezdružljivo pomoč izračunati kot razliko med referenčno stopnjo, ki prispevke podjetja Deutsche Post AG za socialno varnost za storitve, ki niso cenovno regulirane, izravnava s prispevki konkurentov, in predpisanim prispevkom, ki ga je podjetje Deutsche Post AG dejansko plačevalo za svoje storitve, ki niso cenovno regulirane, pomnoženo s skupno bruto plačo javnih uslužbencev v storitvah, ki niso cenovno regulirane. Nezdružljivo pomoč je treba izračunati s pomočjo formule iz preglednice 8 na podlagi predpisanega prispevka in referenčne stopnje, kakor je določeno v preglednici 7 in v Prilogi, in bruto plače javnih uslužbencev, kakor je določeno v preglednici 6.

(448)

Nezdružljiva pomoč, ki je bila podjetju Deutsche Post na voljo od 1. januarja 2003, bi morala biti izterjana od tega datuma do takrat, ko je prenehala primerjalna prednost. Poleg tega bi morala Nemčija sprejeti vse potrebne ukrepe in spremeniti pomoč za stroške pokojnine na podlagi subvencije za pokojnine in regulacije cen z namenom odprave primerjalne prednosti.

(449)

Komisija ugotavlja, da so državna nadomestila združljiv ukrep pomoči v skladu s členom 106(2) PDEU, ker so nadomestila skupne neto stroške podjetja Deutsche Post zaradi obveznosti univerzalnih storitev –

(a)

skupni znesek (glavnica in obresti), ki ga je treba izterjati od podjetja Deutsche Post AG;

(b)

natančen opis ukrepov, ki so že sprejeti in načrtovani za uskladitev s tem sklepom;

(c)

dokumente, ki dokazujejo, da se je od podjetja Deutsche Post AG zahtevalo vračilo pomoči.