31.1.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 27/12

(1)

Italija je 5. aprila 2007, šest mesecev po dodelitvi pomoči, ki jo je Komisija razglasila za združljivo z notranjim trgom (2), priglasila načrt prestrukturiranja za skupino Legler S.p.A.

(2)

Komisija je v zvezi z načrtom prestrukturiranja 25. septembra 2007 začela formalni postopek preiskave (3). Pripombe Italije je prejela 30. novembra 2007.

(3)

Komisija je 10. decembra 2007 prejela pripombe ene zainteresirane strani. Pripombe je poslala Italiji z dopisom z dne 3. marca 2008. Italija je svoje pripombe predložila z dopisom z dne 20. maja 2008.

(4)

23. julija 2008 so italijanski organi umaknili priglasitev pomoči za prestrukturiranje in navedli, da je bil načrt opuščen.

(5)

Komisija je z dopisi z dne 8. avgusta 2008, 22. oktobra 2008, 9. februarja 2009, 4. septembra 2009 in 17. marca 2010 Italijo pozvala, naj predloži dodatne informacije. Italijanski organi so nanje odgovorili z dopisi z dne 26. septembra 2008, 1. decembra 2008, 3. junija 2009, 6. oktobra 2009, 24. februarja 2010 in 20. aprila 2010.

(6)

Legler S.p.A. je matična družba italijanske skupine za proizvodnjo tekstila (v nadaljnjem besedilu: skupina Legler, skupina ali podjetje), ki je bila ustanovljena leta 1863 in je bila v času, ko je Komisija začela uradni postopek preiskave, sestavljena iz več pravnih oseb: Legler Ottana S.p.A., Legler Siniscola S.p.A. in Legler Macomer S.p.A. Legler S.p.A. je imela manjšinski delež v podjetju Legler Maroc SA in 40-odstotni delež v podjetju Legler Ottana S.p.A. Večinski delež v skupini Legler S.p.A je imela holdinška družba Piltar Ltd (v nadaljnjem besedilu: družba Piltar).

(7)

Leta 2007 je bilo v skupini Legler zaposlenih 1 213 (4) oseb, tovarne pa je imela v deželi Sardinija (v kraju Macomer v provinci Oristano ter krajih Siniscola in Ottana v provinci Nuoro) ter v deželi Lombardija (v kraju Ponte San Pietro v provinci Bergamo). Promet skupine v letu 2006 je znašal 101 milijon EUR, septembra 2007 pa 30,9 milijona EUR.

(8)

Glavna dejavnost skupine Legler je bila proizvodnja visokokakovostnega denima, sektor, v katerem je bilo podjetje vodilni akter v Italiji in Nemčiji ter pomemben dobavitelj za Francijo in države Beneluksa. Po navedba italijanskih organov je trg denima sestavljen iz dveh segmentov: konfekcije priznanih znamk (glavni sektor podjetja Legler) in trga široke potrošnje, na katerem konkurenca v glavnem temelji na cenah. Glavni konkurenti podjetja Legler so bili v Italiji, Grčiji, Franciji, Tuniziji, Turčiji in na Japonskem. Za podjetje Legler so se težave začele leta 2003, ko se je precejšen del proizvodnje preselil v Azijo ali južno Sredozemlje.

(9)

30. maja 2007 je bila na sestanku upravnega odbora družbe SFIRS S.p.A, investicijske družbe iz dežele Sardinija, sprejeta odločitev, da bo družba SFIRS od družbe Intex S.p.A, ki je bila v postopku likvidacije, za 450 000 EUR odkupila dolg v nominalni vrednosti 17 milijonov EUR, ki je bil v lasti podjetij Legler S.p.A. in Legler Siniscola S.p.A.

(10)

Na istem sestanku se je družba SFIRS odločila tudi, da bo del dolga podjetja Legler v višini 17 milijonov EUR pretvorila v udeležbo v lastniškem kapitalu podjetja Legler v višini 14,5 milijona EUR.

(11)

Zamenjava dolga v lastniške deleže je bila izvedena 31. maja 2007 na sestanku delničarjev podjetja Legler. Z zamenjavo dela dolga podjetja Legler (v nominalni vrednosti 14,5 milijona EUR) v kapital podjetja Legler je družba SFIRS pridobila 49 % navadnih (in 100 % prednostnih delnic (5)) v podjetju Legler S.p.A. Preostalih 51 % je obdržala družba Piltar.

(12)

Januarja 2008 se je družba SFIRS odločila, da bo prodala svoj delež v podjetju Legler S.p.A. in preostanek dolga skupine Legler ter objavila razpis za prijavo interesa za skupni nakup lastniškega deleža in dolga podjetja Legler.

(13)

Zmagovalna ponudba, ki jo je predložilo podjetje Ferratex s.r.l. (v nadaljnjem besedilu: podjetje Ferratex), je skupaj znašala 2 000 001 EUR. Po mnenju italijanskih organov je ta cena odražala tržno vrednost skupnih denarnih terjatev družbe SFIRS do podjetja Legler in njegovih podružnic, ki jih je neodvisni strokovnjak ocenil na 2 milijona EUR, dodana pa je bila še simbolična cena 1 EUR za delež družbe SFIRS v lastniškem kapitalu podjetja Legler, ki je prav tako temeljila na oceni neodvisnega strokovnjaka. Prodaja je bila izvedena 25. januarja 2008.

(14)

Vendar je podjetje Legler med decembrom 2007 in avgustom 2008 ustavilo proizvodnjo v vseh svojih tovarnah, ki od takrat naprej ne obratujejo.

(15)

23. julija 2008 je podjetje Legler S.p.A. spremenilo ime v Texfer S.p.A. Njegove podružnice na Sardiniji so se prav tako preimenovale v Texfer Ottana S.p.A., Texfer Siniscola S.p.A. oziroma Texfer Macomer S.p.A.

(16)

18. avgusta 2008 je pristojno sodišče matično družbo skupine razglasilo za insolventno, 13. novembra 2008 pa je bil za družbo in njene podružnice uveden skupni postopek v primeru insolventnosti, imenovan „amministrazione straordinaria“.

(17)

Banka je zahtevala jamstvo za pomoč za reševanje kmalu po tem, ko podjetju Legler ni uspelo do roka poravnati posojila za reševanje. Zato je pristojno ministrstvo 16. septembra 2008 povrnilo posojilo z obrestmi.

(18)

21. oktobra 2010 je bil za podjetje Texfer S.p.A. uveden stečajni postopek. 17. in 18. novembra 2010 je bil za podjetja Texfer Ottana S.p.A., Texfer Siniscola S.p.A. in Texfer Macomer S.p.A. prav tako uveden stečajni postopek.

(19)

V letu 2006 je bil lastniški kapital podjetja Legler negativen, in sicer – 8,6 milijona EUR, medtem ko je bil v letu 2005 še vedno pozitiven, tj. 17,2 milijona EUR. Podjetje je v letu 2006 prikazalo izgubo v višini 25,9 milijona EUR, v letu 2005 pa v višini 28,1 milijona EUR. V letu 2006 je dobiček znašal 101,4 milijona EUR, v letu 2005 pa 124,2 milijona EUR. Dobiček pred obrestmi, davki in amortizacijo (EBITDA) je v letu 2006 znašal – 10,9, v letu 2005 pa – 0,7. Stroški obresti so se prav tako višali.

(20)

30. novembra 2007 je bil lastniški kapital podjetja Legler negativen v višini 16,3 milijona EUR. Izgube v obdobju 2003–2007 so znašale 94,9 milijona EUR, položaj podjetja pa je bil vedno slabši, saj so se izgube povečevale, dobiček pa zmanjševal.

(21)

13. novembra 2008 je bil za skupino na podlagi nacionalne zakonodaje uveden skupni postopek v primeru insolventnosti, ki se je zaključil s stečajem (glej uvodne izjave 16 do 18).

(22)

Načrt za prestrukturiranje (piano industriale), ki ga je priglasila Italija (v nadaljnjem besedilu tudi: načrt) je obsegal triletno obdobje (2007–2009), sestavljen pa je bil iz treh ukrepov: (i) 13 milijonov EUR v obliki srednjeročnega jamstva za obdobje prestrukturiranja, ki je nadomestilo 6-mesečno jamstvo, odobreno kot pomoč (6), (ii) 13,2 milijona EUR v obliki neposrednih nepovratnih sredstev in (iii) 13 milijonov EUR v obliki pretvorbe dolga v kapital. Vendar je 31. maja 2007 družba SFIRS izvedla zamenjavo dolga v lastniške deleže v nominalni vrednosti 14,5 milijona EUR.

(23)

Čeprav so italijanski organi predložili načrt prestrukturiranja (piano industriale) za obdobje 2007–2009, so trdili, da bo prestrukturiranje dejansko trajalo od 1. junija 2007 do konca leta 2012. Edini podatki, ki so jih predložili za spremljanje napredka prestrukturiranja podjetja od leta 2009 do leta 2012, so bili denarni tokovi in razvoj obveznosti novoustanovljenega podjetja (NewCo).

(24)

V tem širšem časovnem okviru so skupni stroški za ustanovitev novega podjetja z združitvijo podjetja Legler S.p.A. in njegovih podružnic na Sardiniji znašali 106,2 milijona EUR, vključno s 86,7 milijona EUR za obsežno reorganizacijo skupine, preostali znesek pa je bil namenjen obnovi kapitala in kritju izgub.

(25)

Dejavnosti podjetja NewCo so bile osredotočene na tradicionalno glavno dejavnost podjetja, tj. visokokakovosten denim, drugi dve proizvodni liniji (rebrasti žamet in gladki bombaž) pa sta bili zaprti. Geografski položaj skupine je bil prav tako omejen na samo dve proizvodni tovarni (v krajih Siniscola in Ottana), ki se nahajata v isti deželi. Preostalo premoženje so prodali, da bi podjetju Legler omogočili lasten prispevek ter zmanjšanje stroškov energije, prevoza in osebja. Tovarna v kraju Macomer ni bila vključena v načrt (7).

(26)

Načrt je predvidel tudi vstop novega delničarja v podjetje skupaj z družbo SFIRS in pokazal potrebo po pridobitvi kreditnih linij iz zasebnih virov, da bi lahko izvedli načrt reorganizacije.

(27)

V svoji odločitvi o začetku postopka je imela Komisija pomisleke glede tega, ali zamenjava dolga v lastniške deleže ni vsebovala elementov državne pomoči. Komisija je imela pomisleke glede tega, da bi v teh okoliščinah zasebni vlagatelj sprejel zamenjavo dolga za deleže v podjetju, zlasti ob upoštevanju dejstva, da podjetje več mesecev očitno ni izvajalo dela dejavnosti, italijanski organi pa Komisiji niso predložili scenarija nasprotnih dejstev, ki bi podprl predvidevanje družbe SFIRS, da je vlaganje v podjetje Legler in kritje stroškov prestrukturiranja podjetja bolj stroškovno učinkovito kot likvidacija skupine.

(28)

Glede združljivosti pomoči z notranjim trgom na podlagi Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (8) (v nadaljnjem besedilu: smernice za reševanje in prestrukturiranje) je Komisija najprej zastavila vprašanje, ali bi lahko težave podjetja Legler rešil večinski delničar, družba Piltar, in ali so bili stroški v skupini samovoljno prerazporejeni.

(29)

Drugič, Komisija je imela pomisleke glede tega, da bi se z načrtom lahko ponovno vzpostavila dolgoročna sposobnost preživetja, saj se je načrtovana odprodaja premoženja in proizvodnih linij zdela precej nedorečena, zaradi prenehanja proizvodnje podjetja Legler pa se številne predpostavke glede prihodnjih pogojev delovanja niso zdele realistične. Komisija je imela pomisleke tudi glede tega, da bodo predlagani izravnalni ukrepi dejansko izvedeni in da presegajo ukrepe, potrebne za ponovno vzpostavitev sposobnosti preživetja, da je višina prispevka upravičenca ustrezna in da je bilo upoštevano načelo enkratnosti pomoči.

(30)

Komisija je italijanske organe pozvala, naj predložijo informacije glede izraženih pomislekov (izvor kredita družbe SFIRS ter podrobne informacije o družbi Piltar in o razporeditvi stroškov v skupini, o izravnalnih ukrepih, o dejanski verjetnosti, da podjetje Legler najde novega delničarja in o dostopu do zasebnega financiranja, ki je potrebno za reorganizacijo podjetja Legler).

(31)

Zainteresirana stran je z dopisom z dne 14. decembra 2007 predložila pripombe k odločitvi o začetku postopka. Tretja stran je trdila, da bi zadevni ukrepi povzročili izkrivljanje konkurence, in poudarila, da so za sektor značilne precejšnje presežne zmogljivosti. Predložila je podatke o svetovnih zmogljivostih za proizvodnjo denima za leto 2006, ki kažejo na presežne zmogljivosti na svetovnem trgu v višini 27 %.

(32)

Italijanski organi so pojasnili, kako je družba SFIRS postala večinski delničar v podjetju Legler. Marca 2007 je družba SFIRS od družbe Intex S.p.A., ki je bila v postopku likvidacije, odkupila dolg podjetij Legler S.p.A. in Legler Siniscola S.p.A. po ceni 450 000 EUR. Družba SFIRS je 31. maja 2007 del dolga v nominalni vrednosti 14,5 milijona EUR pretvorila v kapital podjetja Legler ter tako pridobila 49 % navadnih delnic podjetja Legler (družba Piltar je ohranila preostalih 51 %) in 100 % prednostnih delnic (9).

(33)

Drugič, italijanski organi so pojasnili, da je bila družba Piltar samo namenska družba pod nadzorom fizičnih subjektov. Ustanovljena je bila izrecno za pridobitev lastniškega deleža v podjetju Legler in se ni ukvarjala z nobeno drugo poslovno dejavnostjo. Italijanski organi so dodali, da je družba Piltar že zdavnaj pojasnila, da podjetja ne bo finančno podpirala in da bo svoj lastniški delež v skupini postopoma odprodala. Dejansko se zdi, da je družba SFRIS skupaj z deležem v višini 49 % pridobila tudi pravico do nakupa preostalih 51 % navadnih delnic podjetja Legler.

(34)

Tretjič, italijanski organi so zatrdili, da bodo zagotovili informacije o izravnalnih ukrepih.

(35)

Četrtič, italijanski organi so trdili, da je razvoj segmentov trga, katerim je bil namenjen načrt prestrukturiranja za ponovno vzpostavitev finančne sposobnosti preživetja in ki so opisani v uvodni izjavi 25, spodbuden. Italijanski organi so omenili tudi namen podjetja, da zagotovi zasebne kreditne linije in novega delničarja, ki bo financiral del načrta, ter trdili, da so bili s tem v zvezi že sprejeti določeni ukrepi.

(36)

V odgovoru na pripombe tretje strani so italijanski organi poudarili, da je bil tržni delež podjetja Legler v letu 2006 komaj 0,27-odstoten. Dodali so, da je izravnalni ukrep v načrtu 22-odstotno zmanjšanje zmogljivosti podjetja v primerjavi z letom 2006 in 40-odstotno zmanjšanje v primerjavi z letom 2005. Zato so menili, da pomoč ne bo izkrivljala konkurence v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi.

(37)

Po umiku načrta prestrukturiranja so italijanski organi v svojih stališčih trdili, da zamenjava dolga v lastniške deleže ne pomeni državne pomoči v smislu člena 107(1) Pogodbe, saj je družba SFIRS ravnala v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Po mnenju italijanskih organov bi zasebni vlagatelj ravnal enako, da bi se izognil stečaju in povrnil vsaj del posojila na najučinkovitejši način, tj. s pretvorbo dolga v kapital in prestrukturiranjem podjetja skupaj z novim zasebnim vlagateljem in novo kreditno linijo.

(38)

Na podlagi člena 8(1) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 (10) lahko zadevna država članica pravočasno umakne uradno priglasitev v smislu člena 2, preden Komisija sprejme odločitev na podlagi člena 4 ali 7.

(39)

V tem primeru, ko je Komisija začela uradni postopek preiskave, bo Komisija ta postopek zaključila v skladu s členom 8(2) iste uredbe.

(40)

Komisija ugotavlja, da Italija ni izvedla ukrepa neposrednih nepovratnih sredstev v višini 13,2 milijona EUR in da tega projekta pomoči ne bo več izvajala. Ker je bil načrt prestrukturiranja umaknjen, formalni postopek preiskave, začet zaradi tega ukrepa, ne služi več svojemu namenu.

(41)

Ker je Italija druga dva priglašena ukrepa prestrukturiranja izvedla nezakonito, mora Komisija, da bi lahko zaključila formalni postopek preiskave, ugotoviti, ali ta dva ukrepa pomenita državno pomoč v smislu člena 107(1) Pogodbe in, če pomenita državno pomoč, ali je ta pomoč združljiva z notranjim trgom.

(42)

Člen 107(1) Pogodbe določa, da je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.

(43)

Če je državna pomoč v smislu člena 107(1) Pogodbe dodeljena ali bo dodeljena podjetju v težavah, je treba združljivost te pomoči oceniti na podlagi smernic za reševanje in prestrukturiranje. Zato se lahko pomoč šteje za združljivo na podlagi člena 107(3)(c) Pogodbe samo, če so izpolnjeni pogoji, določeni v smernicah za reševanje in prestrukturiranje.

(44)

Pomoč v obliki jamstva v višini 13 milijonov EUR po izteku šestmesečnega obdobja, za katero ga je odobrila Komisija, ni bila prekinjena, ampak je po umiku načrta ostala veljavna (glej uvodno izjavo 17).

(45)

Podaljšanje pomoči v obliki jamstva je bilo priglašeno kot ukrep, dodeljen iz sredstev pristojnega ministrstva in financiran iz državnega proračuna. Zato je bil dodeljen iz državnih sredstev in ga je mogoče pripisati državi. Jamstvo pomeni selektivno prednost, saj je podjetju Legler omogočilo dostop do finančnih sredstev, ki jih glede na svoj finančni položaj v nasprotnem primeru ne bi pridobilo. Torej je podjetju Legler odvzelo breme stroškov, ki bi jih sicer imelo. Ker je podjetje Legler izvajalo proces prestrukturiranja, namenjen ponovnemu zagonu proizvodnje, bi pomoč lahko izkrivljala konkurenco na notranjem trgu in vplivala na trgovino med državami članicami. Izkrivljajoč učinek ukrepa je poudarila tretja stran, ki je opozorila tudi na dejstvo, da so za sektor značilne presežne zmogljivosti.

(46)

Zato Komisija meni, da podaljšanje pomoči v obliki jamstva, ki je tudi ukrep prestrukturiranja, pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) Pogodbe.

(47)

Pri določanju zneska pomoči se je Komisija sklicevala na odstavek 4.1(a) obvestila o poroštvih (11), ki navaja, da „bo tržni porok, če obstaja, podjetjem v težavah v trenutku dodelitve poroštva zaračunal visoko premijo zaradi pričakovane stopnje tveganja neplačila. Če postane verjetnost, da posojilojemalec ne bo mogel odplačati posojila, zelo visoka, mogoče te tržne stopnje ni, v izjemnih okoliščinah pa je lahko element pomoči poroštva celo enak znesku, ki ga dejansko krije navedeno poroštvo.“

(48)

Ob upoštevanju resnih finančnih težav podjetja Legler v času, ko je bilo poroštvo odobreno (vedno večje izgube, manjši promet in negativen kapital, kot je opisano v uvodnih izjavah 19 do 21 in uvodni izjavi 52), Komisija meni, da je bilo malo verjetno, da bi podjetje lahko dobilo bančno posojilo na trgu brez posredovanja države; zato Komisija ugotavlja, da znesek pomoči ustreza celotnemu znesku posojila (12).

(49)

Komisija je pripomnila, da je zamenjavo izvedla družba SFIRS, ki je javni subjekt, njen glavni delničar, dežela Sardinija, pa močno vpliva na njene odločitve (13). Italija tega ni nikoli zanikala. Zato Komisija ugotavlja, da je bil zadevni ukrep dodeljen iz državnih sredstev in ga je mogoče pripisati državi. Ukrep je tudi selektiven, saj je namenjen enemu samemu podjetju, podjetju Legler. Ker je podjetje Legler izvajalo proces prestrukturiranja, namenjen ponovnemu zagonu proizvodnje, bi pomoč lahko izkrivljala konkurenco na notranjem trgu in vplivala na trgovino med državami članicami. Morebitni izkrivljajoč učinek ukrepa je v svojih pripombah poudarila tudi tretja stran, ki je opozorila tudi na dejstvo, da je za sektor značilen presežek zmogljivosti.

(50)

V svojem odgovoru je Italija trdila, da zadevni ukrep podjetju Legler ni zagotavljal nobene prednosti, saj je bil po njenem mnenju v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

(51)

Da bi ugotovili, ali je imelo podjetje Legler korist od državnih sredstev, je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso (14) preučiti, ali bi bil zasebni vlagatelj, ki je po značilnostih podoben družbi SFIRS, ob upoštevanju podatkov, ki so bili na voljo, in v tistem trenutku pričakovanega razvoja pripravljen izvesti podobno zamenjavo dolga v lastniške deleže.

(52)

Komisija na podlagi finančnih izkazov ugotavlja, da je imelo podjetje Legler v letu 2007 kapital v višini 1,8 milijona EUR in negativni lastniški kapital v višini – 16,2 milijona EUR; v obdobju 2003–2007 so izgube znašale 94,9 milijona EUR in položaj podjetja se je očitno slabšal, saj so se izgube povečevale, promet pa je upadal.

(53)

Komisija tudi ugotavlja, da družba SFIRS kljub opisanemu kritičnemu finančnemu stanju za transakcijo ni izvedla celostne analize stroškov in koristi ter ocene tveganja. Dejansko italijanski organi kljub številnih zahtevam Komisije niso predložili utemeljenega scenarija nasprotnih dejstev, ki bi dokazal, da je bila izbira družbe SFIRS boljša od scenarija likvidacije podjetja Legler.

(54)

Podobne pripombe je imela tudi Banka Italije v poročilu, (15) ki ga je izdala po preiskavi dejavnosti družbe SFIRS. Poročilo je kritiziralo ravnanje družbe SFIRS zaradi pomanjkljivosti analize zamenjave dolga v lastniške deleže in zaradi protislovnosti njihove „naložbe“, ki ni nudila nobenih dejanskih možnosti za reševanje podjetja.

(55)

Ne glede na to oceno je bil finančni položaj podjetja tak, da noben razumen zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu ne bi sodeloval pri podobni transakciji.

(56)

Glede tega Komisija tudi ugotavlja, da načrta prestrukturiranja (piano industriale), ki ga je priglasilo podjetje, ni mogoče upoštevati kot razumno podlago za napoved uspešnosti podjetja v prihodnosti. Že samo dejstvo, da je načrt obsegal samo del in ne celo obdobje prestrukturiranja in da ni zagotavljal nobenih informacij glede nadaljnjega napredka prestrukturiranja (glej uvodno izjavo 23), jasno kaže, da bi tako pomanjkanje informacij vsakega zasebnega vlagatelja odvrnilo od sodelovanja v zadevni transakciji.

(57)

Glede izterjave denarja, ki ji ga je dolgovalo podjetje Legler, je imela družba SFIRS boljše možnosti kot prednostni upnik kot takrat, ko je zaradi zamenjave dolga za lastniški kapital postala delničar.

(58)

Vrednost in prihodnje možnosti naložb družbe SFIRS v kapital so bile v času zamenjave dolga v lastniške deleže preveč omejene, da bi izravnale navedena tveganja, zlasti ob upoštevanju kritičnega finančnega položaja podjetja. To je jasno poudarila neodvisna ocena podjetja, ki mu je dodelila simboličen znesek v višini 1 EUR.

(59)

Iz navedenega je mogoče sklepati, da pri zamenjavi dolga v lastniške deleže družba SFIRS ni ravnala kot zasebni vlagatelj v običajnih tržnih razmerah. Zasebni vlagatelj pri taki transakciji ne bi sodeloval brez verodostojne in realistične predhodne ocene, ki bi pokazala, da bi bilo namesto tega, da ostane prednostni upnik podjetja, bolj stroškovno učinkovito zamenjati dolg v lastniške deleže.

(60)

Zato je družba SFIRS z zamenjavo dolga v lastniške deleže podjetju Legler zagotovila prednost.

(61)

Iz zgoraj navedenega sledi, da zamenjava dolga v lastniške deleže pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) Pogodbe.

(62)

Glede izračuna zneska pomoči je treba opozoriti, da je pojem državne pomoči omejen na pomoč, ki je dodeljena iz javnih sredstev. Znesek pomoči se izračuna na podlagi tržne vrednosti dolga, ki ga je družba SFIRS pretvorila v lastniški kapital podjetja Legler. Če je bila nominalna vrednost dolga podjetja Legler do družbe SFRIS 17 milijonov EUR, dan pred zamenjavo pa je bila njegova tržna vrednost 450 000 EUR, je bila tržna vrednost transakcije, pri kateri je družba SFIRS pretvorila 85,3 % skupnega kredita, tj. v nominalni vrednosti 14,5 milijona EUR, v lastniški kapital, 383 850 EUR (tj. 85,3 % od 450 000 EUR). Zato je prednost, dodeljena prek državnih sredstev, znašala 383 850 EUR. Po drugi strani pa se nominalna vrednost zamenjanega kredita lahko šteje za prednost samo v računovodskem smislu.

(63)

Ker je bilo za dva priglašena ukrepa ugotovljeno, da pomenita državno pomoč v smislu člena 107(1) Pogodbe, mora Komisija oceniti, ali je ta pomoč združljiva z notranjim trgom.

(64)

Združljivost zadevnih ukrepov državne pomoči z notranjim trgom je treba oceniti na podlagi smernic za reševanje in prestrukturiranje.

(65)

Da bi lahko ocenili združljivost javnega jamstva, je treba razločevati med podaljšanjem pomoči na eni strani in zagotavljanjem državne pomoči v obliki srednjeročnega jamstva, ki je prav tako ukrep prestrukturiranja (za trajanje obdobja prestrukturiranja), na drugi strani.

(66)

Glede podaljšanja pomoči točka 26 smernic navaja, da se, če je država članica predložila načrt za prestrukturiranje v šestih mesecih od datuma odobritve ali v primeru nepriglašene pomoči od izvedbe ukrepa, rok za povrnitev posojila ali prenehanje jamstva podaljša za toliko časa, da Komisija sprejme odločitev o načrtu, razen če Komisija odloči, da tako podaljšanje ni upravičeno.

(67)

Ker je bil načrt prestrukturiranja priglašen, je lahko pomoč presegla 6 mesecev. Vendar pa je Italija pozneje to priglasitev umaknila. Iz točke 26 smernic sledi, da je priglasitev načrta za prestrukturiranje temeljni pogoj za podaljšanje pomoči za reševanje. Če je torej priglašeni načrt za prestrukturiranje pozneje umaknjen, je treba dovoljeno podaljšanje za pomoč za reševanje prekiniti.

(68)

Iz prakse odločanja Komisije (zadevi Ernault  (16) in Huta Cynku  (17)) sledi, da v primeru, ko Komisiji ni priglašen niti načrt prestrukturiranja niti načrt za likvidacijo podjetja, ali, kot v zadevnem primeru, če je načrt za likvidacijo podjetja umaknjen, zadevne pomoči ni mogoče podaljšati preko datuma, na katerega je država članica umaknila priglasitev načrta prestrukturiranja.

(69)

Ker je bilo srednjeročno jamstvo (za čas trajanja načrta prestrukturiranja), ki je bilo namenjeno kot priglašena pomoč za prestrukturiranje, podaljšanje jamstva za pomoč za reševanje, je bilo združljivo, dokler Italija ni umaknila njegove priglasitve.

(70)

Zato je treba združljivost podaljšane državne pomoči v obliki jamstva z notranjim trgom oceniti od dneva, ki sledi umiku njene priglasitve s strani Italije (tj. od 24. julija 2008).

(71)

Odobritev državne pomoči podjetju v težavah se lahko šteje za združljivo na podlagi člena 107(3)(c) Pogodbe samo, če so izpolnjeni pogoji, določeni v smernicah za reševanje in prestrukturiranje.

(72)

V skladu s točkama 12(a) in 14 smernic so do pomoči za prestrukturiranje upravičena samo podjetja v težavah.

(73)

V skladu s točko 9 smernic je podjetje, ne glede na velikost, v težavah, kadar ni zmožno z lastnimi sredstvi ali s sredstvi, ki jih lahko pridobi od svojih delničarjev ali na trgu, preprečiti izgub, ki bi brez zunanjega posredovanja državnih organov skoraj gotovo ogrozile obstoj družbe.

(74)

Na podlagi točke 10 smernic je podjetje v težavah v naslednjih okoliščinah:

(75)

Iz točke 10(a) smernic za reševanje in prestrukturiranje sledi, da bo brez zunanjega posredovanja podjetje, ki je utrpelo velike izgube registriranega kapitala, srednjeročno ali dolgoročno zagotovo prenehalo delovati. V prejšnjem sklepu (18) je Komisija sklenila, da se bo za podjetje z negativnim lastniškim kapitalom še toliko bolj štelo, da je v težavah. V svoji sodbi v zadevi Biria  (19) je Splošno sodišče prav tako potrdilo, da je velika izguba kapitala znak težav in da je imela Komisija prav, ko je sklenila, da je podjetje z negativnim lastniškim kapitalom podjetje v težavah.

(76)

Podjetje Legler je izpolnilo merilo iz točke 10(a) smernic za reševanje in prestrukturiranje, saj je imelo v letu 2006 negativen lastniški kapital (glej uvodno izjavo 19).

(77)

Komisija tudi ugotavlja, da je bilo podjetje Legler podjetje v težavah v smislu točke 10(a) smernic za reševanje in prestrukturiranje od 22. maja 2007, ko je bila pomoč dodeljena.

(78)

Po tem se finančni položaj podjetja Legler ni izboljšal. Pravzaprav ga je pristojno sodišče leta 2008 razglasilo za insolventnega (glej uvodno izjavo 16).

(79)

Komisija tudi ugotavlja, da podjetje Legler ni na novo ustanovljeno podjetje v smislu točke 12 smernic za reševanje in prestrukturiranje.

(80)

V skladu s točko 13 smernic za reševanje in prestrukturiranje podjetje, ki pripada večji poslovni skupini ali ga le-ta prevzame, običajno ni upravičeno do reševanja ali pomoči za prestrukturiranje, razen če je mogoče dokazati, da je vzrok težav v podjetju samem in te niso posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini ter da so težave prehude, da bi jih lahko odpravila skupina sama.

(81)

Komisija ugotavlja, da je bila družba Piltar samo komercialna namenska družba, ki razen lastništva delnic v podjetju Legler ni izvajala nobene poslovne dejavnosti. Informacije, ki so na voljo Komisiji, ne kažejo na to, da težave podjetja izhajajo iz samovoljnega razporejanja stroškov znotraj skupine. Poleg tega, ker je bila družba Piltar v celoti v lasti zasebnikov in razen naložbe v kapital podjetja Legler ni izvajala nobenih poslovnih dejavnosti, podjetju Legler ni mogla pomagati pri prestrukturiranju.

(82)

Na podlagi navedenega se lahko sklene, da so pogoji iz točke 9 smernic za reševanje in prestrukturiranje izpolnjeni.

(83)

Glede na to, da je podjetje Legler upravičeno do pomoči za prestrukturiranje, je treba oceniti, ali so pogoji iz točk 32 do 51 smernic za reševanje in prestrukturiranje glede združljivosti pomoči za prestrukturiranje izpolnjeni.

(84)

Ker pa je Italija umaknila načrt prestrukturiranja podjetja Legler, ni zavezana k nobenemu načrtu prestrukturiranja v smislu točke 35 smernic za reševanje in prestrukturiranje. Zato Komisija ne more oceniti nezakonite pomoči ob upoštevanju meril iz točk 32 do 51 smernic za reševanje in prestrukturiranje.

(85)

Poleg tega Komisija zavzema stališče, da javnega jamstva in zamenjave dolga v lastniške deleže ni mogoče razglasiti za združljiva z notranjim trgom na kateri koli drugi pravni podlagi.

(86)

Formalni postopek preiskave na podlagi člena 108(2) Pogodbe glede neposrednega jamstva v višini 13,2 milijona EUR je treba prekiniti, saj je Italija njegovo priglasitev umaknila in tega projekta pomoči ne namerava več izvajati.

(87)

Komisija ugotavlja, da javno jamstvo in zamenjava dolga v lastniške deleže sodita v področje uporabe člena 107(1) Pogodbe.

(88)

Ta dva ukrepa je Italija izvajala s kršitvijo člena 108(3) Pogodbe.

(89)

V skladu s Pogodbo in ustaljeno sodno prakso Sodišča je Komisija pristojna za odločanje, ali mora zadevna država članica ukiniti ali spremeniti pomoč, za katero je ugotovila, da je nezdružljiva z notranjim trgom (20). Sodišče prav tako dosledno meni, da je namen obveznosti države, da ukine pomoč, za katero Komisija meni, da ni združljiva z notranjim trgom, ponovna vzpostavitev prejšnjih razmer (21). V zvezi s tem je Sodišče odločilo, da je ta cilj dosežen, ko prejemnik odplača znesek, ki mu je bil dodeljen v okviru nezakonite pomoči, s čimer izgubi prednost, ki jo je užival glede na konkurente na trgu, ter se ponovno vzpostavijo razmere pred plačilom pomoči (22).

(90)

V skladu s to sodno prakso je v členu 14 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 (23) določeno, da „če se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativne odločbe, Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč“.

(91)

Ker je treba obravnavana ukrepa šteti za nezakonita in nezdružljiva z notranjim trgom, je treba zneske pomoči teh dveh ukrepov, tj. 13 milijonov EUR oziroma 383 850 milijonov EUR, povrniti, da se ponovno vzpostavi stanje na trgu pred dodelitvijo pomoči.

(92)

Glede javnega jamstva se začne vračilo izvajati na dan, ki sledi umiku priglasitve pomoči za prestrukturiranje s strani Italije, tj. 24. julija 2008, znesek pa do dejanskega vračila zneska vključuje tudi obresti.

(93)

Glede zamenjave dolga v lastniške deleže zneski, ki jih je treba vrniti, vključujejo obresti od datuma, ko je bila pomoč dana na voljo upravičencu, tj. od 31. maja 2007 do njihovega dejanskega vračila –

(a)

skupni znesek (glavnica in obresti), ki ga mora vrniti prejemnik pomoči;

(b)

podroben opis že sprejetih ali načrtovanih ukrepov za uskladitev s tem sklepom;

(c)

dokumente, ki dokazujejo, da se je od upravičenca zahtevalo vračilo pomoči.