10.9.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 235/42

(1)

Avstrija je 27. junija 2008 predhodno priglasila načrtovane spremembe zakona o električni energiji iz obnovljivih virov (v nadaljnjem besedilu: zakon), ki je bil po mnenju Komisije leta 2006 v takratni obliki združljiv z notranjim trgom (2). Avstrija je 4. septembra 2008 priglasila novo različico zakona. Navedena različica je predmet tega sklepa.

(2)

Komisija je z dopisom z dne 28. oktobra 2008 zahtevala dodatne informacije. Potem ko je bilo poslano opozorilo, je Avstrija z dopisom z dne 22. decembra 2008 predložila dodatne informacije. Po srečanju z avstrijskimi predstavniki 11. februarja 2009 je Komisija z dopisom z dne 19. februarja 2009 zahtevala nadaljnje informacije. Avstrija je te informacije predložila v dopisu z dne 17. marca 2009. Z dopisom z dne 8. maja 2009 je Komisija zahtevala še dodatne informacije, ki jih je Avstrija predložila z dopisoma z dne 9. in 19. junija 2009.

(3)

Komisija je 9. julija 2008 od avstrijske delavske zbornice (Bundesarbeitskammer) prejela pritožbo v zvezi z ukrepom iz zakona v korist energetsko intenzivnih dejavnosti.

(4)

Komisija je 22. julija 2009 sprejela dvojno odločitev: odobrila je ukrepe v korist proizvajalcev električne energije iz obnovljivih virov, za katere je menila, da so v skladu s Smernicami Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja (v nadaljnjem besedilu: smernice o pomoči za varstvo okolja/Smernice) (3), vendar se je odločila, da začne formalno preiskavo v zvezi z mehanizmom oprostitve za energetsko intenzivne dejavnosti (4).

(5)

Komisija je z dopisom z dne 23. julija 2009 Avstrijo obvestila o tej odločitvi in jo pozvala, naj predloži vse informacije, potrebne za oceno ukrepa.

(6)

Komisija je svojo odločitev objavila v Uradnem listu Evropske unije  (5) in zainteresirane strani pozvala, naj predložijo svoje pripombe.

(7)

Avstrija je z dopisom z dne 19. avgusta 2009 prosila za podaljšanje roka za odgovor, ki ga je Komisija odobrila z dopisom z dne 9. septembra 2009. Avstrija je svoje pripombe predložila 8. oktobra 2009.

(8)

Medtem je avstrijska delavska zbornica z dopisom z dne 7. oktobra 2009 predložila ugotovitve o ukrepu v korist energetsko intenzivnih dejavnosti. Komisija je Avstrijo pozvala, naj predloži pripombe glede teh ugotovitev. Avstrija je pripombe predložila 23. decembra 2009, 23. aprila 2010 pa je zagotovila dodatne informacije.

(9)

Komisija je z dopisoma z dne 21. junija 2010 in 19. julija 2010 od Avstrije zahtevala dodatne informacije, ki so bile predložene 13. septembra 2010. Na zahtevo Avstrije so se 9. julija 2010 sestali predstavniki Komisije in Avstrije.

(10)

Avstrija je v dopisu z dne 24. novembra 2010 poudarila pomen zakona o električni energiji iz obnovljivih virov za državo in pozvala, naj se odločitev v zadevi sprejme do začetka decembra 2010. Komisija je na navedeni dopis odgovorila 7. decembra 2010. Dodatno srečanje z avstrijskimi predstavniki je potekalo 9. decembra 2010.

(11)

Avstrija je z dopisom z dne 30. decembra 2010 opozorila na utemeljitve, ki jih je v podporo ukrepu predložila med postopkom, in Komisijo pozvala, naj odobri mehanizem oprostitve za energetsko intenzivne dejavnosti. Komisija je na navedeni dopis odgovorila 25. januarja 2011.

(12)

Komisija je v odločitvi o začetku postopka z dne 22. julija 2009 odobrila spremenjeni zakon, razen oddelka 22c, ki vzpostavlja mehanizem oprostitve za energetsko intenzivne dejavnosti. Zato bo opis omejen na ta mehanizem.

(13)

Oddelek 3 zakona določa, da mora Avstrija enemu ali več podjetjem podeliti koncesijo za izvajanje nalog centra za obračun in poravnavo električne energije iz obnovljivih virov (Ökostromabwicklungstelle, v nadaljnjem besedilu: center za obračun in poravnavo). Zlasti morajo koncesionarji električno energijo iz obnovljivih virov od proizvajalcev kupovati po fiksni ceni in to energijo po fiksni ceni prodajati dobaviteljem električne energije. Dobavitelji električne energije morajo določen odstotek svoje celotne dobave kupiti od centra za obračun in poravnavo: zahtevani odstotek ustreza povprečnemu deležu električne energije iz obnovljivih virov v celotnem naboru virov električne energije v Avstriji.

(14)

Avstrija je do zdaj podelila le eno koncesijo na ravni države, in sicer le enemu centru za obračun in poravnavo, tj. Abwicklungsstelle für Ökostrom AG (v nadaljnjem besedilu: družba OeMAG). Družba OeMAG je običajna delniška družba, ki je ne ureja javno, ampak zasebno pravo, pri čemer jo revidira zapriseženi revizor. Njeno delovanje spremljata avstrijsko zvezno ministrstvo za gospodarske zadeve in delo ter avstrijski energetski regulator, tj. družba E-Control GmbH. Bistvene sestavne dele izvajanja ukrepa v korist energetsko intenzivnih dejavnosti (kot so ureditev za dodelitev električne energije trgovcem z električno energijo, cena, ki jo morajo plačati trgovci, ali prispevek končnih odjemalcev) organi vnaprej določijo z zakonom ali odredbo. Kakršen koli spor med vpletenimi podjetji je treba reševati na rednih sodiščih in ne z upravnimi postopki.

(15)

Družba OeMAG je delniška družba, katere lastniki so upravljavci prenosnega omrežja, banke in industrijska podjetja: 24,4-odstotni delež ima družba Verbund-APG, ostalo pa družbe VKW Netz AG, TIWAG Netz AG, CISMO GmbH, Oesterreichische Kontrollbank AG, Investkredit Bank AG in Smart Technologies, pri čemer ima vsaka 12,6-odstotni delež. Družba Verbund-APG je podružnica družbe Verbund AG (Österreichische Elektrizitätswirtschafts-Aktiengesellschaft, Verbundgesellschaft) in je v celoti v njeni lasti; 51-odstotni delež v družbi Verbund AG ima Republika Avstrija. Družba VKW Netz AG je v lasti družbe Illwerke AG, pri čemer ima 95,5 % delnic slednje v lasti zvezna dežela Vorarlberg. Družba TIWAG-Netz AG je v lasti družbe TIWAG AG, katere lastnica je v celoti zvezna dežela Tirolska. Družba CISMO GmbH je v lasti družbe Oesterreichische Kontrollbank AG, upravljavcev prenosnega omrežja ter podjetij za električno energijo in plin. Družba Oesterreichische Kontrollbank AG je v lasti avstrijskih bank. Družba Investkredit Bank AG je v večinski lasti bank Volksbanken. Družba Smart Technologies je v lasti družbe Siemens. Tako imajo v družbi OeMAG delničarji pod javnim nadzorom v lasti 49,6 % delnic in delničarji pod zasebnim nadzorom 50,4 % delnic. Komisija nima dokazov, da lahko delničarji pod javnim nadzorom izvajajo nadzor ali vsaj skupni nadzor nad družbo OeMAG.

(16)

Oddelek 22c(1) zakona vzpostavlja mehanizem, na podlagi katerega lahko energetsko intenzivne dejavnosti svojega dobavitelja električne energije prosijo, naj jim ne dobavlja električne energije iz obnovljivih virov. Da so do tega upravičene, morajo energetsko intenzivne dejavnosti dokazati, da izpolnjujejo naslednja pogoja:

Oprostitev se odobri na podlagi vloge energetskemu regulatorju, tj. družbi E-Control.

(17)

Če je oprostitev odobrena, je dobaviteljem električne energije zakonsko prepovedano, da tem velikim odjemalcem električne energije zaračunavajo dodatne stroške električne energije iz obnovljivih virov.

(18)

Oddelek 22c(5) zakona določa, da morajo pogodbe med distributerji električne energije in velikimi odjemalci električne energije določati, da distributer odjemalcu ne dobavlja električne energije iz obnovljivih virov in nanj ne prenese dodatnih stroškov električne energije iz obnovljivih virov. Vsako pogodbeno določilo, ki je v nasprotju s tem, je nično in neveljavno (6).

(19)

Če je energetsko intenzivna dejavnost oproščena obveznosti nakupa, mora družbi OeMAG plačati nadomestilo, enakovredno 0,5 % njene neto vrednosti proizvodnje v predhodnem koledarskem letu (oddelek 22c(2) zakona).

(20)

V priglasitvi je Avstrija trdila, da je treba mehanizem oprostitve oceniti neodvisno od splošne sheme pomoči za proizvajalce električne energije iz obnovljivih virov, ker zadeva le „zasebne poslovne odnose“ med energetsko intenzivnimi dejavnostmi in distributerji. Avstrija je trdila, da oprostitev ne pomeni državne pomoči in da je v vsakem primeru, tudi če pomeni državno pomoč, združljiva z notranjim trgom po analogiji s poglavjem 4 smernic o pomoči za varstvo okolja.

(21)

V zvezi z vprašanjem obstoja državne pomoči je Komisija v odločitvi o začetku postopka ugotovila, da oprostitve od mehanizma financiranja ni mogoče oceniti ločeno od samega mehanizma financiranja. Komisija je menila, da je izjema ali oprostitev vedno neločljivo povezana z ustreznim predpisom, tako da je oprostitev sestavni del splošne sheme in jo je zato treba oceniti v skladu z zakonodajo o državni pomoči. Poleg tega je zakonodaja distributerjem z velikim deležem oproščenih odjemalcev dovoljevala, da vložijo vlogo za oprostitev od zagotovljene odkupne cene; tako bi lahko imela družba OeMAG zaradi sheme tudi neposredno izgubo, kar je še podprlo sklep, da je bila vključena državna pomoč (7).

(22)

Komisija je izrazila dvome o združljivosti mehanizma oprostitve s pravili glede državnih pomoči. Zato se je odločila, da začne formalno preiskavo v zvezi z mehanizmom.

(23)

Med čakanjem na končno odločitev Komisije je Avstrija odobrila ugodnosti, ki jih zagotavlja mehanizem oprostitve (8), na podlagi določbe Začasnega okvira, ki omogoča zagotovitev pomoči v višini do 500 000 EUR v obdobju od 1. januarja 2008 do 31. decembra 2010 (9). Komisija je to ureditev odobrila kot del ukrepa o državni pomoči št. N 47a/2009 Omejene ravni združljive pomoči v skladu z Začasnim okvirom („Österreichregelung Kleinbeihilfen“) (10). Ta shema se lahko uporablja za podjetja, ki 1. julija 2008 niso bila v težavah, v vseh sektorjih gospodarstva, razen v ribištvu in primarni proizvodnji kmetijskih proizvodov. V okviru tega ukrepa je imelo ugodnosti več kot 2 000 podjetij.

(24)

Tako kot v fazah pred in med priglasitvijo Avstrija še vedno meni, da ukrep v korist energetsko intenzivnih dejavnosti ne pomeni državne pomoči, ker ne vključuje uporabe državnih sredstev in ni selektiven.

(25)

Tudi če bi mehanizem oprostitve pomenil državno pomoč, Avstrija meni, da se lahko v vsakem primeru razglasi za združljivega z notranjim trgom po analogiji s poglavjem 4 smernic o pomoči za varstvo okolja, členom 25 Uredbe Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. avgusta 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov 87 in 88 Pogodbe (Uredba o splošnih skupinskih izjemah) (11) in členom 17 Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (direktiva o davku na energijo) (12).

(26)

V zvezi z državnimi sredstvi Avstrija meni, da je zakon analogen z nemškim zakonom o obnovljivi energiji (Erneuerbare-Energien-Gesetz), ki po mnenju Avstrije ne vključuje uporabe državnih sredstev. Avstrija se v zvezi s tem sklicuje na odločitev Sodišča v zadevi PreussenElektra  (13).

(27)

Po mnenju Avstrije imata mehanizma oprostitve iz avstrijskega zakona o električni energiji iz obnovljivih virov in nemškega zakona o obnovljivi energiji naslednje skupne značilnosti:

(28)

Komisija je v odstavkih 42–48 odločitve o začetku postopka podrobno pojasnila, zakaj in v čem je ukrep, ki se ocenjuje, primerljiv z ukrepom, ki ga je obravnavalo Sodišče v zadevi Essent  (14). Avstrija te ugotovitve izpodbija z naslednjimi utemeljitvami:

(29)

Avstrija trdi, da oprostitev za energetsko intenzivne dejavnosti ne pomeni državne pomoči, ker ni selektivna.

(30)

Energetsko intenzivne dejavnosti so le delno oproščene financiranja podpore, ki se zagotavlja proizvajalcem električne energije iz obnovljivih virov. Družbi OeMAG morajo neposredno plačati nadomestilo v višini 0,5 % svoje neto vrednosti proizvodnje, s čimer še naprej prispevajo k financiranju podpore za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov.

(31)

Z navajanjem sodbe v zadevi Adria-Wien Pipeline  (19) Avstrija trdi, da ukrep pravno ni omejen na nekatere sektorje gospodarstva in dejansko ni selektiven. Vendar je v vsakem primeru upravičen na podlagi utemeljitve sistema, tudi če gre za selektivnost prima facie.

(32)

Pravna selektivnost: zakon o električni energiji iz obnovljivih virov ukrepa ne omejuje na nekatere sektorje gospodarstva ali podjetja določene velikosti ter tudi ne vključuje nobenih drugih selektivnih meril. V podporo temu argumentu Avstrija zatrjuje, da sodna praksa ne kaže, da je preskus selektivnosti za državno pomoč izpolnjen zgolj z določitvijo praga za neto vrednost proizvodnje. Poleg tega Avstrija poudarja, da ukrep ni omejen na posamezne sektorje gospodarstva ali podjetja določene velikosti in da zanj ne veljajo nobena druga selektivna merila: v okviru veljavne začasne ureditve ukrep vpliva na 19 različnih sektorjev in približno 2 300 podjetij. Ukrep torej ni pravno selektiven.

(33)

Dejanska selektivnost: po mnenju Avstrije veliko število sektorjev in podjetij, na katere vpliva mehanizem oprostitve, ter dejstvo, da ukrep ni omejen na nekatere sektorje ali podjetja določene velikosti in da zanj ne veljajo nobena druga selektivna merila, kažeta, da je ukrep dejansko splošni ukrep. Avstrija zatrjuje, da je tudi to stališče utemeljeno z zadevo Adria-Wien Pipeline. V zadevi Adria-Wien Pipeline je moralo Sodišče preučiti delno vračilo davka na energijo, ki je bilo odobreno podjetjem, če je davek presegal 0,35 % njihove neto vrednosti proizvodnje. Sodišče je razsodilo, da „nacionalni ukrepi, ki zagotavljajo vračilo davka na energijo za zemeljski plin in električno energijo ne pomenijo državne pomoči v smislu člena 92 Pogodbe ES [zdaj člen 107 PDEU] […], če se uporabljajo za vsa podjetja na nacionalnem ozemlju, ne glede na njihovo dejavnost“ (20).

(34)

Upravičenost na podlagi utemeljitve sistema: v zvezi s strukturo refinanciranja in mehanizma oprostitve Avstrija meni, da je oblika diferenciacije dajatev podobna temu, kar se uporablja v drugih sistemih financiranja iz davkov in pristojbin. Diferenciacija upošteva zmožnost podjetij za plačevanje dodatnih dajatev; je v skladu z utemeljitvijo sistema in zato ne pomeni državne pomoči. Avstrija meni, da je bilo takšno tudi stališče Komisije v dveh predhodnih sklepih o državni pomoči (21).

(35)

Poleg tega Avstrija poudarja, da mehanizem oprostitve ne zmanjšuje okoljskih koristi, ki jih zagotavlja zakon, ker obseg pomoči, ki je na voljo za podporo proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov, ni zmanjšan. Zmanjšanje okoljskih dajatev za nekatere dejavnosti je edini način za vzpostavitev trajnostnega mehanizma financiranja za električno energijo iz obnovljivih virov, ki je potreben za zagotovitev podpore za obnovljive vire energije.

(36)

V zvezi z vprašanjem združljivosti Avstrija zatrjuje, da se lahko poglavje 4 smernic o pomoči za varstvo okolja po analogiji uporablja za mehanizem oprostitve.

(37)

Poglavje 4 Smernic (točke 151–159) določa zahteve za državno pomoč, odobreno v obliki znižanj ali oprostitev okoljskih davkov. Določa dve vrsti ocene. Prvič, če je pomoč v obliki znižanj ali oprostitev okoljskega davka, ki je bil usklajen v okviru zakonodaje Skupnosti, je ukrep združljiv, če upravičenci plačujejo vsaj najnižjo davčno stopnjo Skupnosti, ki jo določa direktiva o davku na energijo (22). Če ukrep določa znižanja ali oprostitve usklajenih okoljskih davkov, ki presegajo te najnižje davčne stopnje, ali znižanja ali oprostitve okoljskih davkov, ki niso bile usklajene, mora država članica predložiti podrobne informacije o nujnosti in sorazmernosti ukrepa.

(38)

Avstrija predlaga, da se poglavje 4 Smernic v zvezi s pomočjo v obliki znižanj ali oprostitev okoljskih davkov po analogiji uporabi v tem primeru. Po mnenju Avstrije se lahko ukrep oceni zlasti po analogiji z določbami o usklajenih okoljskih davkih. Na tej pravni podlagi se lahko mehanizem oprostitve šteje kot združljiv, če zadevna podjetja plačajo najnižjo davčno stopnjo, ki jo določa direktiva o davku na energijo, tj. 0,50 EUR na MWh, kar dejansko drži. To pomeni, da se lahko dodatna pomoč iz sistema zagotovljene odkupne cene v obliki delne oprostitve prispevanja k njenemu financiranju šteje kot združljiva, ker prispevek, ki ga je še vedno treba plačati za financiranje podpore za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov, še naprej deluje kot dodatek k najnižjemu davku na električno energijo.

(39)

Avstrija meni, da mehanizem oprostitve vsaj posredno zagotavlja višjo raven varstva okolja. Po njenem mnenju je mehanizem oprostitve potreben, da se omogoči splošno povečanje zneska, ki ga odjemalci električne energije plačajo za električno energijo iz obnovljivih virov.

(40)

Avstrija ta argument podpira s primerjavo besedila točke 152 smernic o pomoči za varstvo okolja in člena 25 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah (23). Po primerjavi besedila Uredbe o splošnih skupinskih izjemah v več jezikovnih različicah Avstrija ugotavlja, da je področje uporabe člena 25 Uredbe širše od področja uporabe točke 152 Smernic: znižanje okoljskih davkov iz točke 152 Smernic se nanaša na davke na energijo, ki so bili v celoti usklajeni, medtem ko je na podlagi člena 25 Uredbe jasno, da so znižanja okoljskih davkov, kot so znižanja dajatev na električno energijo v skladu z direktivo o davku na energijo, izvzeta, če so izpolnjeni pogoji iz direktive o davku na energijo. Mehanizem oprostitve za energetsko intenzivne dejavnosti dejansko vsebuje zahteve za znižanje davkov iz direktive o davku na energijo. Utemeljitev, ocene in pristop direktive o davku na energijo ter določbe, ki se nanjo sklicujejo, kot je člen 25 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah, se posledično uporabljajo za predlagani mehanizem oprostitve. Mehanizem oprostitve in sistem določanja stroškov za porabo električne energije izpolnjujeta pogoje iz direktive o davku na energijo ter sta zato upravičena v skladu s členom 25 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah ali združljiva z notranjim trgom po analogiji z navedenim členom (24).

(41)

Avstrija se pri tem sklicuje na Skupni dokument o reviziji smernic Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja in direktive o davku na energijo z dne 7. julija 2006 (25). V skupnem dokumentu je pojasnjeno, da države članice za smiselno diferenciacijo potrebujejo prilagodljivost. Narava in logika okoljskih davkov in dajatev sta takšni, da omogočata izjeme ali različne stopnje. Zato so države članice menile, da je treba smernice o pomoči za varstvo okolja in Uredbo o splošnih skupinskih izjemah razlagati širše.

(42)

Nazadnje, Avstrija navaja podroben argument za prikaz, da so podobni sistemi na voljo v drugih državah članicah, in poudarja, da je zakon o električni energiji iz obnovljivih virov zelo primerljiv z nemškim zakonom o obnovljivi energiji. Ker energetsko intenzivne dejavnosti v Avstriji konkurirajo podjetjem v drugih državah članicah (npr. Nemčiji) in zunaj EU, je mehanizem oprostitve bistven za zagotovitev, da niso v slabšem položaju glede na mednarodno konkurenco.

(43)

Avstrijska delavska zbornica je predložila pripombe v zvezi z začetkom formalne preiskave. Organizacija, ki je imela 3,2 milijona članov, je menila, da sistem financiranja iz zakona o električni energiji iz obnovljivih virov vključuje državno pomoč. Ni se strinjala s stališčem Avstrije, da je mehanizem oprostitve za energetsko intenzivne odjemalce združljiv z zakonodajo o državni pomoči. Mehanizem je dodatno obremenil mala in srednja podjetja (MSP) ter gospodinjstva, ki so morala kriti dodatne stroške obnovljive energije, čeprav niso glavni odjemalci. To bi povzročilo izkrivljanje konkurence na račun MSP.

(44)

Delavska zbornica se je sklicevala na odločitev Komisije z dne 4. julija 2006, v kateri je Komisija ugotovila, da zagotovljene odkupne cene pomenijo državno pomoč (26). Ker se pravni okvir, ki ureja zagotovljene odkupne cene, od takrat ni spremenil, je zbornica trdila, da sistem podpore iz zakona o električni energiji iz obnovljivih virov iz leta 2008 še naprej vključuje državno pomoč. Zbornica se je spraševala, kako lahko Avstrija zdaj podpira drugačno stališče kot takrat, ko je priglasila prejšnjo različico zakona.

(45)

Zbornica se ni strinjala z Avstrijo, da je treba oprostitev velikih odjemalcev od obveznosti nakupa, kot to določa zakon, obravnavati enako kot omejitev davkov na energijo. Avstrija si zdaj z navajanjem prejšnje odločitve Komisije, s katero je bila odobrena omejitev davkov na energijo, prizadeva tudi za odobritev mehanizma oprostitve za velike odjemalce električne energije; to ni sprejemljivo. Zbornica je menila, da analogija ni zakonita.

(46)

Omejitev davkov na energijo je državna pomoč, ki je odobrena prek davčnega sistema in katere namen je vsaj posredno izboljšanje varstva okolja, medtem ko oprostitev od obveznosti nakupa za energetsko intenzivne dejavnosti nima nobenega okoljskega cilja in ne more biti vključena v skladu s smernicami o pomoči za varstvo okolja.

(47)

Ker je zakon posebej določil oprostitev velikih odjemalcev od takšne obveznosti nakupa, določbe ni mogoče obravnavati kot znižanje ali oprostitev okoljskih davkov v smislu poglavja 4 Smernic.

(48)

Tudi če bi se poglavje 4 lahko uporabljalo po analogiji, mehanizem oprostitve z njim ne bi bil združljiv zaradi naslednjih razlogov. Ukrep ni omejen na obdobje 10 let. V sedanjih tržnih pogojih je cenovna elastičnost zadostna za zagotovitev, da bi se lahko vsako povečanje stroškov proizvodnje za zadevne industrije (kot sta papir in jeklo) preneslo na odjemalce; to pomeni, da mehanizem oprostitve ne izpolnjuje pogoja iz točke 158(c) Smernic.

(49)

Oprostitev ni bila sorazmerna, ker se od energetsko intenzivnih odjemalcev ne zahteva, da uporabljajo električno energijo iz obnovljivih virov, zaradi česar bi bil premik cen obnovljive energije proti ravni tržnih cen zapoznel. MSP in gospodinjstva morajo sama kriti dodatne stroške proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov, čeprav uporabljajo le majhne količine energije. Mehanizem oprostitve zato tudi ne izpolnjuje pogoja iz točke 159(a) Smernic.

(50)

Prav tako ni sklenjenih nobenih sporazumov v skladu s točko 159(c) Smernic, s katerimi bi se veliki odjemalci energije zavezali k doseganju ciljev zakona. Nazadnje, mehanizem oprostitve za velike odjemalce ne prispeva k energetski učinkovitosti ali okolju prijazni uporabi energije, ampak ravno nasprotno te odjemalce izvzema iz vsake udeležbe pri doseganju okoljskih ciljev po vsej EU.

(51)

Oddelek 22 zakona je zato operativni ukrep pomoči sui generis, ki ne ustvarja nobene okoljske koristi in ne spada v okvir smernic o pomoči za varstvo okolja. Ker ta pomoč ni časovno omejena in zanjo ni predvideno, da bi se sčasoma zmanjšala, ter ker izkrivlja konkurenco predvsem na račun MSP, ne sme biti odobrena.

(52)

Komisija je priglašeni ukrep preučila glede na člen 107 in naslednje člene PDEU ter člen 61 in naslednje člene Sporazuma EGP (27).

(53)

Komisija najprej poudarja, da priglašena zakonodaja vsebuje dva ločena ukrepa, ki sta bila obravnavana v okviru zakonodaje o državni pomoči v odločitvi o začetku postopka Komisije z dne 22. julija 2009 (28). Zakon določa pomoč v obliki zagotovljenih odkupnih cen v korist proizvajalcev električne energije iz obnovljivih virov. Vsebuje tudi določbo, v skladu s katero so lahko energetsko intenzivne dejavnosti – pod nekaterimi pogoji – delno oproščene obveznosti plačila zagotovljene odkupne cene. V svoji odločitvi z dne 22. julija 2009 je Komisija potrdila, da so zagotovljene odkupne cene v korist proizvajalcev električne energije iz obnovljivih virov pomenile državno pomoč, ki je združljiva z notranjim trgom, vendar je izrazila dvome o tem, ali je mehanizem oprostitve združljiv s pravili glede državnih pomoči, in je zato začela formalno preiskavo v zvezi s tem vidikom zakona. Komisija je v odločitvi z dne 22. julija 2009 odobrila podporo za proizvajalce električne energije iz obnovljivih virov kot združljivo državno pomoč, vendar ni predstavila končnega stališča o vprašanju, ali oprostitev energetsko intenzivnih dejavnosti podjetij od obveznosti nakupa pomeni državno pomoč in, če je temu tako, ali je ta mehanizem oprostitve združljiv s predpisi o državni pomoči. Ta vprašanja so bila obravnavana v formalni preiskavi, na kateri temelji ta sklep. Kot je pojasnjeno spodaj, pa je ugotovitev iz odločitve z dne 22. julija 2009, da so sredstva, ki jih proizvajalci električne energije iz obnovljivih virov prejemajo prek družbe OeMAG, državna sredstva, pomembna za ugotovitev obstoja državnih sredstev v mehanizmu, ki energetsko intenzivne dejavnosti oprošča prispevanja k tem sredstvom.

(54)

Ukrep pomeni državno pomoč iz člena 107(1) PDEU, če: pomeni prednost za prejemnike; ga financira država ali se financira iz državnih sredstev; daje prednost izbranim podjetjem ali gospodarskim dejavnostim; lahko prizadene trgovino med državami članicami in izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco na notranjem trgu.

(55)

Če morebitna prednost izhaja iz oprostitve ali delne oprostitve od regulativne dajatve, je potreben odgovor le na eno vprašanje, in sicer, ali je državni ukrep v okviru posamezne zakonsko predpisane sheme takšen, da v smislu člena 107(1) PDEU daje prednost posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga v primerjavi z drugimi podjetji, ki so v pravnem in dejanskem položaju, primerljivem glede na cilj zadevnega ukrepa (29).

(56)

V tem primeru je cilj zadevnega ukrepa povečati prihodek od uporabnikov električne energije, da se financira proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov. Energetsko intenzivne dejavnosti so v enakem dejanskem in pravnem položaju kot vsi drugi uporabniki električne energije, ker vsi uporabljajo električno energijo in jo kupujejo od dobaviteljev električne energije, ki pa imajo obveznost nakupa določene količine električne energije iz obnovljivih virov po ceni, ki jo določa zakonodaja („transferna cena“ (Verrechnungspreis)). Brez mehanizma oprostitve bi morale energetsko intenzivne dejavnosti svojim dobaviteljem električne energije plačevati dodatne stroške električne energije iz obnovljivih virov, kot je prikazano na njihovem računu za električno energijo. Tako dobavitelji električne energije prenesejo dodatne stroške, ki nastanejo zaradi njihove obveznosti nakupa električne energije iz obnovljivih virov od centra za obračun in poravnavo. Drugi uporabniki električne energije, ki so v enakem dejanskem in pravnem položaju, ker vsi kupujejo električno energijo, nimajo te možnosti. Zato mehanizem oprostitve daje prednost energetsko intenzivnim dejavnostim v primerjavi z vsemi drugimi odjemalci električne energije.

(57)

Na podlagi oprostitve, ki jo je odobrila družba E-Control, energetsko intenzivne dejavnosti lahko zaprosijo, da se jim ne dobavlja električna energija iz obnovljivih virov, medtem ko za dobavitelje električne energije velja zakonska prepoved, da na oproščena podjetja prenesejo kakršne koli stroške, ki nastanejo zaradi njihove obveznosti, da kupujejo električno energijo iz obnovljivih virov od centra za obračun in poravnavo. Namesto tega energetsko intenzivne dejavnosti centru plačajo nadomestilo v višini 0,5 % svoje neto vrednosti proizvodnje.

(58)

Zato mehanizem oprostitve učinkuje tako, da omejuje prispevek energetsko intenzivnih panog prihodkom centra na določeni ravni. Tako so te delno zakonsko oproščene dajatev, ki bi jih morale plačevati pri običajnih tržnih pogojih. Zato mehanizem oprostitve pomeni prednost za podjetja, ki so do njega upravičena.

(59)

Po mnenju Avstrije lahko pomoč znaša do skupno 44 milijonov EUR na leto (30). Tako ukrep pomeni prednost za takšne energetsko intenzivne dejavnosti.

(60)

V zvezi s tem Avstrija navaja dvojno utemeljitev. Prvič, sredstva pod nadzorom družbe OeMAG ne pomenijo državnih sredstev. Drugič, tudi če sredstva pod nadzorom družbe OeMAG pomenijo državna sredstva, se z zmanjšanjem prihodkov OeMAG zaradi mehanizma oprostitve državna sredstva ne zmanjšajo, ker država na ravni pod družbo OeMAG (tj. na ravni energetsko intenzivnih odjemalcev in distributerjev električne energije) ni vključena.

(61)

Komisija ugotavlja, da mehanizem oprostitve za energetsko intenzivne dejavnosti zmanjšuje prihodke centra za obračun in poravnavo, tj. družbe OeMAG, ker dobavitelji električne energije niso zavezani k nakupu električne energije iz obnovljivih virov za tiste energetsko intenzivne dejavnosti, ki jim je bila odobrena oprostitev, in da je neposredno plačilo energetsko intenzivnih dejavnosti družbi OeMAG nižje od plačila, ki bi ga družba OeMAG prejela, če energetsko intenzivnim dejavnostim ne bi bila odobrena oprostitev.

(62)

V skladu s tem mora Komisija določiti, ali sredstva, ki so na podlagi zakona o električni energiji iz obnovljivih virov pod nadzorom centra za obračun in poravnavo, tj. družbe OeMAG, pomenijo državno pomoč. V tem primeru se zaradi ukrepa, ki se ocenjuje, zmanjšajo državni prihodki, kar pomeni, da se financira iz državnih sredstev.

(63)

V zadevi Essent  (32) je država podjetje SEP, ki je v lasti več nizozemskih družb za proizvodnjo električne energije, pooblastila za obveznost javnih služb, in sicer pobiranje prihodkov od doplačila, uvedenega za uporabnike električnega omrežja. Zakonodaja podjetju SEP dovoljuje uporabo prihodkov od doplačila le za namen, ki ga določa zakonodaja, to je za kritje nasedlih stroškov elektroenergetskih podjetij, ki so nastali v okviru liberalizacije trga električne energije.

(64)

Sodišče je ugotovilo, da doplačilo, ki ga pobira podjetje SEP, pomeni državno pomoč, ker so izpolnjeni naslednji pogoji:

(65)

V sodbi je jasno navedeno, da se obravnavani ukrep razlikuje od ukrepa, obravnavanega v zadevi PreussenElektra, ker v navedenem primeru „država podjetij ni pooblastila za upravljanje državnih sredstev, ampak so imela podjetja obveznost nakupa z lastnimi finančnimi sredstvi“ (33). Komisija je v svoji odločitvi o začetku postopka z dne 22. julija 2009 ugotovila, da je družbo OeMAG ustanovila Republika Avstrija, ki ji je tudi izdala dovoljenje, pri čemer je bila družbi v dokumentih o ustanovitvi dodeljena naloga upravljanja sredstev, potrebnih za podporo električne energije iz obnovljivih virov. Komisija je ugotovila, da dejstvo, da je družba OeMAG zasebna, ni zadosten dokaz, da ukrep ni vključeval državne pomoči. Priglašeni ukrep zlasti ni bil primerljiv s shemo iz zadeve PreussenElektra. Zadeva PreussenElektra se je nanašala na odnose med zasebnimi podjetji brez sodelovanja kakršnega koli posredniškega telesa, medtem ko je bila družbi OeMAG v skladu z zakonom o električni energiji iz obnovljivih virov v Avstriji dodeljena naloga zbiranja in razporejanja sredstev za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov.

(66)

Sodišče je prav tako razlikovalo med zadevo Essent ter zadevama Pearle in PreussenElektra: v zadevi Pearle se sredstva, ki jih je pobirala poklicna organizacija, niso uporabila za politiko, ki so jo določili javni organi, ampak za zasebno oglaševalsko akcijo; v zadevi PreussenElektra pa so zasebna elektroenergetska podjetja, ki so morala kupovati električno energijo iz obnovljivih virov po fiksni ceni, uporabljala lastna sredstva in ne prihodka od dajatve, ki so jo pobirala v imenu države (točke 72–74).

(67)

Zato mora Komisija v tem primeru oceniti, ali je družbo OeMAG tako kot podjetje SEP za pobiranje in upravljanje dajatve imenovala država oziroma ali družba tako kot podjetja v zadevi PreussenElektra  (34) uporablja lastna sredstva.

(68)

Prisotnost dajatve: Komisija mora najprej ugotoviti, ali denar, ki ga pobira družba OeMAG, pomeni dajatev. Oddelka 10 in 19 zakona o električni energiji iz obnovljivih virov določata, da morajo dobavitelji električne energije kupiti določeno količino električne energije iz obnovljivih virov po ceni, ki je višja od tržne cene, tj. po „transferni ceni“(Verrechnungspreis). Oddelek 22b zakona navaja, da je treba transferno ceno vsako leto določiti z odločbo zveznega ministra za gospodarske zadeve in delo, ter določa privzete vrednosti. Razlika med tržno ceno električne energije in transferno ceno, ki se določi z aktom javnega organa, pomeni dajatev za električno energijo. V tem primeru se dajatev ne plačuje drugim subjektom na trgu, ki izvajajo običajne poslovne dejavnosti, tako kot je bilo v zadevi PreussenElektra, zaradi česar je Sodišče sklenilo, da državna sredstva niso vključena. Tu se dajatev plača organu, ki ima posebno nalogo zbiranja in razporejanja teh sredstev izključno v namene javnega interesa.

(69)

Imenovanje zasebnega organa za pobiranje in upravljanje dajatve: zakon določa, da dajatve ne obračunava država, ampak pravni subjekt, ki ima koncesijo za opravljanje nalog centra za obračun in poravnavo. Koncesijo za opravljanje nalog centra za obračun in poravnavo za celotno Avstrijo ima zdaj družba OeMAG. Koncesija nalaga družbi OeMAG obveznost javnih služb, in sicer pobiranje dajatve v obliki transferne cene od vseh dobaviteljev električne energije.

(70)

Dobavitelji električne energije lahko na splošno prenesejo to dajatev na odjemalce električne energije, pri čemer se lahko z gospodarskega vidika domneva, da bodo običajno to tudi storili. Vendar jim zakon prepoveduje prenos dajatve na tiste energetsko intenzivne dejavnosti, ki so bile v skladu z oddelkom 22c zakona oproščene obveznosti nakupa električne energije iz obnovljivih virov.

(71)

Komisija je ugotovila, da je država družbo OeMAG pooblastila za gospodarsko službo v splošnem interesu, in sicer pobiranje in upravljanje dajatve.

(72)

Nadzor sredstev in uporaba za namen, kot ga določa zakonodaja: oddelek 23 zakona določa, da mora družba OeMAG prihodek od transferne cene hraniti na namenskem bančnem računu. Sredstva, zbrana na tem računu, se lahko uporabijo le za nakup električne energije iz obnovljivih virov. Družba OeMAG mora zveznemu ministrstvu za gospodarske zadeve in delo ali avstrijskemu računskemu sodišču odobriti, da kadar koli dostopa do vseh dokumentov v zvezi z računom. Ne glede na lastniško strukturo družbe OeMAG oddelek 15 zakona tudi določa, da mora računsko sodišče izvesti naknadne revizije družbe OeMAG.

(73)

Komisija je ugotovila, da mora družba OeMAG uporabiti sredstva za namen, kot ga določa zakonodaja, in da država strogo nadzira uporabo teh sredstev.

(74)

Komisija je na podlagi zadev Essent in Steinike ugotovila, da sredstva, ki jih zbira in upravlja družba OeMAG, pomenijo državna sredstva.

(75)

Avstrija je predložila več utemeljitev svojega stališča, da je položaj družbe OeMAG bolj podoben tistemu iz zadeve PreussenElektra kot tistemu iz zadeve Essent. V naslednjih uvodnih izjavah bo prikazano, da te utemeljitve ne vzdržijo preskusa.

(76)

Komisija najprej ugotavlja, da Avstrija primerja zakon o električni energiji iz obnovljivih virov z nemškim zakonom o obnovljivi energiji, kakršen je bil prej in kakršen je zdaj, pri čemer navaja sodbo Sodišča v zadevi PreussenElektra  (35). Vendar ta primerjava ni ustrezna za vprašanje, obravnavano v tem primeru. Komisija v tem sklepu preučuje le predlagani ukrep in ne bo poskušala oceniti nemške ali katere koli druge podobne zakonodaje, ker je treba vsako zadevo obravnavati ločeno. Vendar je treba v zvezi s predloženimi utemeljitvami ugotoviti, da se avstrijska zakonodaja bistveno razlikuje od nemškega zakona, ki se je upošteval v zadevi PreussenElektra. V zadevi PreussenElektra je Sodišče ugotovilo, da bi lahko uporabo državnih sredstev vključevale le ugodnosti, ki jih je neposredno odobrila država ali zasebni organ, ki ga imenuje ali ustanovi država. Sodišče je potem ugotovilo, da obveznost nakupa, ki velja za zasebna podjetja za dobavo električne energije, ni povzročala nobenega neposrednega ali posrednega prenosa državnih sredstev. Zato tu priglašena shema ni enaka shemi, obravnavani v zadevi PreussenElektra. Kot je navedeno v odločitvi o začetku postopka z dne 22. julija 2009, Komisija meni, da avstrijska shema vključuje uporabo sredstev, ki jih je mogoče pripisati državi. Avstrijska shema se od nemške razlikuje zlasti v tem, da predvideva posredniško telo, kot je družba OeMAG, ki ga imenuje država, pri čemer država spremlja in pregleduje zbiranje in porazdelitev sredstev, s katerimi upravlja navedeno telo. Komisija tudi ugotavlja, da lahko avstrijska shema omogoča neposredna plačila države družbi OeMAG.

(77)

V zvezi z veljavnim nemškim zakonom o obnovljivi energiji je treba ugotoviti, da navedeni ukrep ni predmet tega sklepa. Komisija ga še ni ocenila, zato ne more začeti podrobne obravnave domnevne analogije med avstrijskim zakonom o električni energiji iz obnovljivih virov in veljavnim nemškim zakonom o obnovljivi energiji.

(78)

Avstrija poleg tega trdi, da je družba OeMAG zasebno podjetje in ne organ, ki ga ureja javno pravo, kot v primeru gospodarskih družb, ki so bile obravnavane v sodbah v zadevah Air France in Salvat Père. Avstrijski organi lahko družbo OeMAG nadzirajo le tako, da naknadno preverjajo njene račune in ji odvzamejo koncesijo.

(79)

Komisija v zvezi s tem izpostavlja, da je iz sodbe v zadevi Essent razvidno, da v primeru, ko država imenuje organ za zbiranje in upravljanje prihodka od dajatve, ni potrebno razlikovanje na podlagi tega, ali gre za javni ali zasebni organ. Sodišče v svojih ugotovitvah ni navedlo, ali je bilo podjetje SEP v javni ali zasebni lasti, kar pomeni, da to dejstvo za sodbo Sodišča ni bilo pomembno. To je v skladu s točko 106 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Mengozzija v zadevi Essent in sodbo Sodišča v zadevi Steinike  (36).

(80)

Zato dejstvo, da je družba OeMAG podjetje pod zasebnim nadzorom, ne izključuje prisotnosti državnih sredstev. Ključno vprašanje je, ali je družbo država imenovala za pobiranje in upravljanje dajatve.

(81)

Avstrija nadalje trdi, da državni proračun ne pokriva nobenih izgub, ki bi jih morda imela družba OeMAG, in da je vloga javnih organov omejena na določanje cen za nakup in prodajo električne energije iz obnovljivih virov. V tem primeru torej ni obremenitve državnega proračuna, kot je prikazana v zadevah Sloman Neptun in Pearle.

(82)

Komisija ugotavlja, da je bilo v zadevi Essent dokazano, da denar, ki je na voljo zasebnemu subjektu, ki ga je država imenovala za pobiranje in upravljanje dajatve, pomeni državna sredstva. V skladu s tem je zmanjšanje ravni dajatve, ki jo plačujejo nekatera podjetja, za katera velja dajatev, zadostno, da pomeni obremenitev države.

(83)

V zvezi z utemeljitvijo Avstrije, da družba E-Control nima diskrecijske pravice pri oprostitvi obveznosti nakupa za energetsko intenzivne dejavnosti, Komisija izpostavlja, kot je generalni pravobranilec Mengozzi pojasnil v točki 109 svojih sklepnih predlogov v zadevi Essent, da dejstvo, da organ, imenovan za pobiranje in upravljanje dajatve, nima diskrecijske pravice, ne vpliva na vprašanje, ali ta sredstva pomenijo državna sredstva.

(84)

Zadnja utemeljitev Avstrije je, da na celoten znesek denarja, ki ga dobavitelji električne energije plačajo družbi OeMAG, mehanizem oprostitve ne vpliva, ampak ta spremeni le porazdelitev celotnega zneska med različne kategorije končnih odjemalcev električne energije. Komisija ugotavlja, da dejstvo, da je izgubo državnih prihodkov mogoče izravnati s povečanjem državnih prihodkov iz drugih virov, ne vpliva na vprašanje, ali se uporabljajo državna sredstva. Ključno je, da ima podjetje prednost in da se zaradi te prednosti zmanjšajo prihodki države od navedenega podjetja. Jasno je, da bo morala država na koncu poiskati druge vire prihodka, da bo nadomestila izpad sredstev.

(85)

Komisija ugotavlja, da se dejstva v tem primeru skladajo z dejstvi, obravnavanimi v zadevah Essent in Steinike: vsi pogoji za prisotnost državnih sredstev, določeni v zadevah Essent in Steinike, so izpolnjeni. Ukrep, ki se ocenjuje, se torej financira iz državnih sredstev.

(86)

Uporabo sredstev pod nadzorom družbe OeMAG ureja zakonodaja, in sicer zakon o električni energiji iz obnovljivih virov. Zato je uporabo sredstev mogoče pripisati državi.

(87)

Iz tega izhaja, da mehanizem oprostitve povzroča izgubo državnih sredstev, zato ga je mogoče pripisati državi.

(88)

Komisija izpostavlja, da čeprav se ukrep v teoriji morda zdi nevtralen z vidika podjetij in gospodarskih sektorjev, je v praksi lahko selektiven.

(89)

Avstrija trdi, da mehanizem oprostitve ne pomeni državne pomoči, ker ni selektiven, ampak splošen ukrep, dostopen vsem podjetjem in sektorjem. Avstrija navaja, da prag 0,5 % iz priglašene sheme ne uvaja nobene omejitve v smislu posameznih industrij, velikosti podjetja ali drugih selektivnih meril (37). Poleg tega je Avstrija ugotovila, da ukrep dejansko vpliva na 2 300 podjetij v 19 različnih sektorjih. Po njenem mnenju to dokazuje, da je ukrep dejansko dostopen vsem podjetjem in sektorjem gospodarstva.

(90)

Ukrep je selektiven, če daje prednost le nekaterim podjetjem ali proizvodnji nekaterega blaga. Ukrep ni selektiven, če se uporablja za vsa podjetja na nacionalnem ozemlju, ne glede na njihovo dejavnost.

(91)

Komisija ugotavlja, da dejstvo, da velja le prag 0,5 %, ni dovolj za opredelitev priglašene sheme kot splošnega ukrepa. Nasprotno, Komisija ugotavlja, da zaradi tega praga priglašenega ukrepa ne morejo uporabiti vsa podjetja na nacionalnem ozemlju.

(92)

Avstrija je navedla, da je priglašeni ukrep namenjen le podjetjem, katerih stroški se zaradi njihovega prispevka električni energiji iz obnovljivih virov povečajo za več kot 0,5 % njihove neto vrednosti proizvodnje. Komisija ugotavlja, da so ti pogoji zelo podobni zahtevam opredelitve pojma „energetsko intenzivna dejavnost“ iz člena 17(1)(a) direktive o davku na energijo (38). Avstrija trdi, da prag 0,5 % ni dovolj za opredelitev priglašenega ukrepa kot selektivnega. Avstrija meni, da sodba Sodišča v zadevi Adria-Wien Pipeline podpira to ugotovitev. V navedeni sodbi je moralo Sodišče preučiti delno vračilo davka na energijo, ki je bilo podjetjem odobreno, če je davek presegal 0,35 % njihove neto vrednosti proizvodnje. Sodišče je odločilo, da „nacionalni ukrepi, ki zagotavljajo vračilo davka na energijo za zemeljski plin in električno energijo ne pomenijo državne pomoči v smislu člena 92 Pogodbe ES [zdaj člen 107 PDEU] […], če se uporabljajo za vsa podjetja na nacionalnem ozemlju, ne glede na njihovo dejavnost“ (39).

(93)

Vendar Komisija meni, da navedena sodba ne izključuje ugotovitve o selektivnosti v zvezi s pragom 0,5 % v zadevnem primeru. Sodba je bila predhodna odločba, sprejeta na predlog avstrijskega sodišča, v kateri se je obravnavala obstoječa shema vračil davka na energijo. Avstrijsko sodišče je predložilo dve vprašanji. Prvič, želelo je vedeti, ali dejstvo, da je bilo v skladu z obstoječo shemo vračilo davka odobreno le podjetjem, ki se ukvarjajo s proizvodnjo blaga, pomeni, da je bilo vračilo selektivno. Drugič, zastavilo je hipotetično vprašanje, kako bi Sodišče ocenilo vračilo davka, ki ni omejeno na podjetja, ki se ukvarjajo predvsem s proizvodnjo blaga, ampak se uporablja za vsa podjetja, ne glede na njihovo dejavnost.

(94)

V zvezi s prvim vprašanjem je Sodišče ugotovilo, da je ukrep zaradi omejitve vračila davka na proizvajalce selektiven. V zvezi s hipotetičnim značajem drugega vprašanja, kako bi ocenilo vračilo davka, dostopno vsem sektorjem gospodarstva, je Sodišče odgovorilo na splošnejši način. Navedlo je, da je ukrep selektiven, če daje prednost nekaterim podjetjem ali proizvodnji nekaterega blaga, in ni selektiven, če brez razlikovanja zagotavlja ugodnosti vsem podjetjem na nacionalnem ozemlju (40). Sodišče je odločilo, da nacionalni ukrepi ne pomenijo državne pomoči „če se uporabljajo za vsa podjetja na nacionalnem ozemlju, ne glede na njihovo dejavnost“ (41). Sodišče ni navedlo, ali je treba ukrep, za katerega velja prag 0,35 %, obravnavati kot ukrep, ki se uporablja za vsa podjetja. Generalni pravobranilec Jacobs je to navedel v svojih sklepnih predlogih v poznejši zadevi pred Sodiščem: „Sodišče v sodbi Adria-Wien […] ni[…] presojal[o] učinka praga 0,35 %“ (42). Sodišču ni bilo treba odločati, ali je mehanizem oprostitve kot tak (tj. brez omejevanja na podjetja, ki se ukvarjajo predvsem s proizvodnjo blaga) dejansko selektiven. Zato Sodišče ni izključilo možnosti, da je prag 0,35 % lahko selektiven, če v praksi ukrep zaradi njega ni dostopen vsem podjetjem na nacionalnem ozemlju.

(95)

Komisija dejansko meni, da je Sodišče na nek način izrazilo, da je tak prag lahko selektiven, tudi če je ukrep dostopen več različnim sektorjem. V svojem odgovoru na drugo vprašanje je Sodišče zlasti navedlo, da „niti veliko število upravičenih podjetij niti raznolikost in velikost sektorjev, ki jim ta podjetja pripadajo, niso zadosten razlog za ugotovitev, da državna pobuda pomeni splošen ukrep gospodarske politike“ (43). V skladu s sodno prakso je mogoče veliko ukrepov, ki niso sektorski, obravnavati kot selektivne, če dejansko niso dostopni vsem podjetjem na nacionalnem ozemlju (44). Iz tega izhaja, da je tudi ukrepe, ki so dostopni vsem sektorjem, mogoče obravnavati kot selektivne, če dejansko niso dostopni vsem podjetjem na zadevnem ozemlju.

(96)

Ta vidik je izražen tudi v odločbi Komisije o povrnitvi energetskih dajatev v Avstriji (45). Po pravkar obravnavani sodbi Sodišča je Avstrija razširila ukrep, tako da vključuje podjetja iz vseh sektorjev. Vendar je Komisija pri svoji oceni spremenjene sheme ugotovila, da je ukrep še vedno selektiven, ker so ugodnosti kljub temu, da je vračilo uradno dostopno vsem podjetjem, v praksi na voljo le podjetjem z visoko porabo energije glede na njihovo neto vrednost proizvodnje (46). Komisija je ugotovila, da vračilo davka pomeni nezakonito (tj. nepriglašeno) državno pomoč in je nezdružljivo z notranjim trgom (47).

(97)

Zaradi navedene odločbe Komisije je avstrijsko upravno sodišče na Sodišče vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe (48). Vprašanja, ki jih je predložilo avstrijsko sodišče, so zadevala obseg učinkov nezakonitosti vračila davka, zato Sodišče ni ponovno obravnavalo vprašanja selektivnosti. Vendar pa je vprašanje obravnaval generalni pravobranilec. V svojih sklepnih predlogih je navedel, da bi, „[k]ot poudarja Komisija, […] omejitev povračila na storitvena podjetja (poleg proizvodnih podjetij), ki niso izvzeta iz praga 0,35 %, dejansko razširila krog upravičencev do pomoči. Ne bi pa odpravila učinkov pomoči kot takih, ker bi se ohranilo selektivno merilo“ (49). Prav tako je bil mnenja, da je „[o]brazložitev Komisije v odločbi iz leta 2004 […] glede selektivnosti praga 0,35 % spremenjene sheme prepričljiva“ (50).

(98)

Komisija ugotavlja, da je obravnavani prag 0,5 % v tem primeru merilo za izbor, ki omejuje ugodnosti priglašenega ukrepa za energetsko intenzivna podjetja in izvzema podjetja, ki niso energetsko intenzivna. Ne glede na število sektorjev, ki izpolnjujejo pogoje, prag onemogoča, da bi vsa podjetja na nacionalnem ozemlju koristila ugodnosti priglašenega ukrepa. Zaradi praga je priglašeni ukrep torej selektiven.

(99)

Komisija prav tako ugotavlja, da morajo biti podjetja za vključitev v mehanizem oprostitve, ki se v tem primeru ocenjuje, upravičena do vračila davka na energijo v skladu z avstrijskim zakonom o vračilu davka na energijo, ki je bil obravnavan v odločbi Komisije o povrnitvi energetskih dajatev v Avstriji. Obrazložitev Komisije iz navedene odločbe se torej smiselno uporablja v tem primeru.

(100)

V zvezi z drugim sklopom utemeljitev Avstrije Komisija ugotavlja, da je priglašeni ukrep selektiven tudi zato, ker se v praksi osredotoča zlasti na omejeno število podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo določenega energetsko intenzivnega blaga. V skladu s sodno prakso Sodišča se ukrep ne sme analizirati glede na njegove vzroke ali cilje, ampak glede na njegove učinke (51). To pomeni, da se ukrep lahko obravnava kot selektiven, če v praksi ni dostopen vsem podjetjem na nacionalnem ozemlju, čeprav je uradno dostopen vsem sektorjem in podjetjem. Sodišče je razsodilo, da „niti veliko število podjetij, ki koristijo ugodnosti, niti raznolikost in pomembnost industrijskih sektorjev, katerim ta podjetja pripadajo, ne utemeljujejo ugotovitve, da shema pomeni splošen ukrep gospodarske politike“ (52).

(101)

Komisija je pri svoji preiskavi ugotovila, da se je priglašena shema osredotočala predvsem na zelo majhno število podjetij, pri čemer se je večina teh podjetij ukvarjala s proizvodnjo blaga. Avstrija je 9. septembra 2010 predložila podatke, zbrane na podlagi sheme, kot se je trenutno uporabljala, tj. z intenzivnostmi pomoči pod pragi priglasitve. Glede na te podatke je od približno 300 000 podjetij v Avstriji za ugodnosti iz sheme zaprosilo le okrog 2 000 podjetij, kar je manj kot 1 % vseh avstrijskih podjetij. V okviru uporabe sheme je bilo približno 66 % ugodnosti namenjenih podjetjem, ki so se ukvarjala s „proizvodnjo blaga“ (53). Če bi Avstrija povečala intenzivnosti pomoči nad prage de minimis, v skladu s katerimi začasno deluje shema, bi bil ukrep po mnenju Komisije najverjetneje še bolj osredotočen na podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo blaga. To dokazuje dejstvo, da bi glede na podatke, ki jih je predložila Avstrija, intenzivnosti pomoči, večje od tistih iz različice sheme, ki se trenutno uporablja, veljale le za dvanajst podjetij in da le dve od teh podjetij delujeta v prometnem sektorju, medtem ko se jih deset ukvarja s proizvodnjo blaga (54).

(102)

Komisija ugotavlja, da priglašena shema večini sektorjev avstrijskega gospodarstva ne bo koristila ali pa bodo te koristi majhne, medtem ko bo koristila zlasti podjetjem, ki so dejavna v eni od panog proizvodnje blaga. Ne glede na število sektorjev, v katerih bodo podjetja morda koristila ugodnosti ukrepa, se ukrep osredotoča zlasti na podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo blaga, in ga je zato treba obravnavati kot dejansko selektivnega.

(103)

Komisija je sklenila, da je priglašeni mehanizem oprostitve selektiven, ker določa prag 0,5 %, ki omejuje ukrep na energetsko intenzivna podjetja, in ker se ta podjetja ukvarjajo zlasti s proizvodnjo blaga.

(104)

Komisija ugotavlja, da tudi ukrep selektivnega značaja ne izpolnjuje pogoja selektivnosti, če je upravičen z naravo ali splošno shemo sistema, kateremu pripada (55). Sodišče je vedno razsodilo, da mora to dokazati država članica (56).

(105)

Po mnenju Sodišča „je treba razlikovati med cilji, določenimi posebnemu davčnemu sistemu, ki so zunaj njega, in mehanizmi, ki so lastni samemu davčnemu sistemu in so potrebni za uresničitev teh ciljev“. Le zadnje je mogoče upravičiti z naravo ali splošno shemo davčnega sistema, ki mu ukrep pripada (57). Vse zunanje cilje je treba obravnavati na stopnji, ko se ocenjuje združljivost pomoči (58).

(106)

Avstrija meni, da je namen diferenciacije dajatev, ki jo uvaja oddelek 22c zakona, omogočiti plačevanje dodatnih dajatev glede na različne zmožnosti podjetij. Avstrija tudi meni, da mehanizem oprostitve ne zmanjšuje okoljskih koristi, ki jih zagotavlja zakon, ker obseg pomoči, ki je na voljo za podporo proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov, ni zmanjšan. Avstrija trdi, da je zmanjšanje okoljskih dajatev za nekatere dejavnosti edini način za vzpostavitev trajnostnega mehanizma financiranja za električno energijo iz obnovljivih virov, ki je potreben za zagotovitev podpore za obnovljive vire energije.

(107)

Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da je bistveni cilj sistema, ki temelji na transferni ceni, povečati prihodke za poseben namen spodbujanja obnovljivih virov energije. Vendar je cilj mehanizma oprostitve izboljšati konkurenčnost energetsko intenzivnih dejavnosti z zmanjšanjem njihove cene električne energije, s čimer bi se povečala sprejemljivost sistema, ki temelji na transferni ceni. Ta cilj ne izhaja iz utemeljitve in splošne sheme sistema.

(108)

Sodišče je razsodilo, da doseganje takega zunanjega cilja ne more upravičevati ukrepa s sklicevanjem na naravo ali splošno shemo davčnega sistema (59). Analizira se lahko le, ko se ocenjuje združljivost pomoči (60).

(109)

V podporo svojemu stališču, da je mehanizem oprostitve upravičen z utemeljitvijo in splošno shemo sistema, navaja Avstrija dva sklepa o državni pomoči, vendar so bile razmere v te primerih drugačne. Cilj ukrepa državne pomoči št. N 271/06 o danskem davku na presežno toploto ni bil izboljšati konkurenčnost, ampak uvesti enakopravno davčno obravnavo vseh energentov. Ukrep državne pomoči št. N 860/06 o oprostitvi davka na energijo za postopke z dvojno uporabo v Nemčiji je temeljil na načelu, da je treba energente obdavčiti samo takrat, kadar se uporabljajo za ogrevanje ali kot gorivo.

(110)

Iz tega izhaja, da priglašena oprostitev za energetsko intenzivne industrije ni upravičena z naravo ali splošno shemo sistema, kateremu pripada.

(111)

Komisija ugotavlja, da priglašeni ukrep izpolnjuje pogoj selektivnosti, ker je dejansko selektiven ter ni upravičen z naravo in splošno shemo sistema.

(112)

Upravičenci ukrepa, ki po mnenju Komisije pomeni pomoč za tekoče poslovanje, se večinoma ukvarjajo s proizvodnjo energetsko intenzivnega blaga, kot so izdelki iz kovine ali papirja (61). To so industrije, na področju katerih poteka trgovina med državami članicami, podjetjem v eni državi članici pa konkurirajo podjetja iz drugih držav članic. Zato lahko zadevni ukrep izkrivlja konkurenco in vpliva na trgovino na notranjem trgu.

(113)

Komisija ugotavlja, da pomeni mehanizem oprostitve državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, ker zmanjšuje državna sredstva in tako zagotavlja selektivno prednost energetsko intenzivnim dejavnostim. Zato lahko ukrep vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivlja konkurenco na notranjem trgu.

(114)

Avstrija se je zavezala, da pomoči ne bo začela izvajati, dokler je ne odobri Evropska komisija. Avstrija je ukrep priglasila, preden ga je začela izvajati, s čimer je izpolnila svojo obveznost iz člena 108(3) PDEU (62).

(115)

V skladu s členom 107(3) PDEU lahko Komisija državno pomoč razglasi za združljivo z notranjim trgom. Na podlagi ustaljene sodne prakse mora združljivost ukrepa dokazati država članica (63).

(116)

V primerih pomoči iz člena 107(3) PDEU ima Komisija široko diskrecijsko pravico (64). V okviru izvajanja svoje diskrecijske pravice je izdala smernice in obvestila o določitvi meril za razglasitev nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom v skladu s členom 107(3) PDEU. Sodišče je vedno razsodilo, da mora Komisija upoštevati smernice in obvestila, ki jih izda na področju nadzora državne pomoči, kadar ti ne odstopajo od pravil iz Pogodbe in jih države članice sprejemajo (65).

(117)

Zato je treba najprej preučiti, ali priglašena pomoč spada na področje uporabe enega ali več sklopov smernic ali obvestil in ali jo je mogoče razglasiti za združljivo z notranjim trgom, ker izpolnjuje zahteve glede združljivosti, ki so v njih določene.

(118)

Avstrija trdi, da priglašeni ukrep spada na področje uporabe smernic o pomoči za varstvo okolja (66) ali pa se smernice o pomoči za varstvo okolja smiselno uporabljajo. Poleg tega trdi tudi, da pomoč spada na področje uporabe Uredbe o splošnih skupinskih izjemah (67).

(119)

Vendar obstajajo jasno opredeljene okoliščine, v katerih se lahko dodeli pomoč za tekoče poslovanje. Pod posebnimi pogoji se lahko v skladu s poglavjem 4 smernic o pomoči za varstvo okolja (68) ali členom 25 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah (69) dodeli zlasti pomoč za tekoče poslovanje v obliki znižanja davkov. Pod nekaterimi pogoji se lahko pomoč oceni tudi neposredno na podlagi člena 107(3)(c) PDEU.

(120)

Področje uporabe smernic o pomoči za varstvo okolja je opredeljeno na naslednji način (70):

(121)

V skladu z opredelitvijo iz točke 70(1) Smernic „varstvo okolja“ pomeni „vse ukrepe, namenjene odpravi ali preprečevanju škode, ki jo fizičnemu okolju ali naravnim virom povzročajo lastne dejavnosti upravičenca, zmanjšanju tveganja take škode ali spodbujanju učinkovitejše uporabe naravnih virov, vključno z ukrepi za varčevanje z energijo in uporabo energije iz obnovljivih virov […]“. V točki 151 je navedeno, da ukrep spada na področje uporabe Smernic, če vsaj posredno prispeva k povečanju stopnje varstva okolja.

(122)

Avstrija meni, da mehanizem oprostitve posredno prispeva k varstvu okolja iz dveh razlogov: je nujen za zagotovitev politične podpore zvišanju transferne cene, kar je potrebno za financiranje nadaljnjega povečanja proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov; in zvišuje ceno za uporabo električne energije, s čimer spodbuja večjo energetsko učinkovitost.

(123)

Kar zadeva prvi razlog, Komisija ugotavlja, da ni nujne povezave med transferno ceno in povečanjem stopnje proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov. Na podlagi Direktive 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (v nadaljnjem besedilu: direktiva o energiji iz obnovljivih virov) (71) mora Avstrija povečati proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov. Vendar se lahko sama odloči, kako bo to financirala. Lahko bi na primer uporabila davčne prihodke. Tako mehanizem oprostitve za povečanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov ni nujno potreben.

(124)

Kar zadeva drugi razlog, Komisija ugotavlja, da je učinek mehanizma oprostitve omejevanje. Zato se povprečna cena električne energije, ki jo plačujejo energetsko intenzivne dejavnosti, za vsako dodatno kilovatno uro, ki jo porabijo nad pragom, zniža. Mehanizem oprostitve torej ne spodbuja energetske učinkovitosti, ampak jo dejansko zmanjšuje.

(125)

Komisija ugotavlja, da mehanizem oprostitve ne spada na področje uporabe smernic o pomoči za varstvo okolja.

(126)

Tudi če bi ukrep spadal na področje uporabe Smernic, vendar ne spada, Komisija ugotavlja, da ga na podlagi tega ne bi bilo mogoče razglasiti za združljivega, ker zahteve iz poglavja 4 Smernic iz naslednjih razlogov niso izpolnjene.

(127)

Za namene ocene združljivosti poglavje 4 Smernic razlikuje med usklajenimi in neusklajenimi okoljskimi davki. Parafiskalna dajatev, ki jo predstavlja transferna cena, ni okoljski davek, ki je bil usklajen na ravni Unije. V direktivi o energiji iz obnovljivih virov so določeni obvezni cilji za energijo iz obnovljivih virov, vendar države članice same odločajo, kako bodo te cilje dosegle.

(128)

Zato bi bilo treba mehanizem oprostitve oceniti v skladu s pravili za neusklajene okoljske davke iz poglavja 4 Smernic (72).

(129)

V skladu z navedenimi določbami mora država članica predložiti informacije o zadevnih sektorjih ali kategorijah upravičencev, za katere veljajo oprostitve ali znižanja, stanju glavnih upravičencev v vsakem zadevnem sektorju in o tem, kako lahko obdavčenje prispeva k varstvu okolja. Oproščeni sektorji morajo biti primerno opisani, predložiti pa je treba tudi seznam največjih upravičencev za vsak sektor (zlasti ob upoštevanju prometa, tržnih deležev in velikosti davčne osnove) (73). Komisija mora na podlagi teh informacij oceniti, ali so znižanja ali oprostitve okoljskih davkov nujne in sorazmerne. Kar zadeva nujnost, mora izbira upravičencev temeljiti na objektivnih in preglednih merilih, pri čemer mora okoljski davek brez znižanja povzročiti znatno zvišanje proizvodnih stroškov, ki jih ni mogoče prenesti na odjemalce, ne da bi se zaradi tega znatno zmanjšala prodaja (74). Kar zadeva sorazmernost, mora država članica dokazati, da vsak posamezen upravičenec plača delež stopnje nacionalnega davka, ki na splošno ustreza njegovi okoljski učinkovitosti, ali vsaj 20 % nacionalnega davka, razen če je mogoče nižjo stopnjo upravičiti, ter da so znižanja ali oprostitve odvisne od sklenitve sporazumov, namenjenih doseganju okoljskih ciljev (75).

(130)

Vendar Avstrija kljub večkratnim pozivom Komisije teh informacij ni predložila (76). Zato Komisija ni mogla oceniti, ali je pomoč nujna in sorazmerna oziroma kako bi lahko prispevala k varstvu okolja.

(131)

Ker priglašeni mehanizem oprostitve niti posredno ne prispeva k varstvu okolja, je Komisija preučila, ali bi ga bilo mogoče odobriti po analogiji s poglavjem 4 smernic o pomoči za varstvo okolja.

(132)

Avstrija meni, da je mehanizem oprostitve mogoče oceniti po analogiji s pravili o znižanjih za usklajene davke na energijo iz točk 152 in 153 smernic o pomoči za varstvo okolja. V poglavju 4 Smernic sta določeni dve vrsti ocene znižanj okoljskih davkov, zaradi česar bi lahko bile ugotovitve različne. Prvič, določena so pravila za znižanje davkov na energijo, usklajenih na podlagi direktive o davku na energijo, kar je mogoče razglasiti za združljivo brez nadaljnje analize, če so upoštevane najnižje davčne stopnje iz direktive o davku na energijo. Drugič, določena so posebna pravila za oceno znižanj okoljskih davkov, ki niso bili usklajeni, in znižanj usklajenih davkov na energijo, ki so pod najnižjimi davčnimi stopnjami iz direktive o davku na energijo. Država članica mora v obeh primerih med drugim predložiti podrobne informacije o nujnosti in sorazmernosti ukrepa. Avstrija trdi, da bi Komisija lahko odobrila mehanizem oprostitve za parafiskalne dajatve na podlagi tega, da upravičenci plačujejo vsaj najnižje stopnje avstrijskih davkov na energijo.

(133)

Komisija ugotavlja, da med njenimi lastnimi sklepi ali sodbami evropskih sodišč ni precedensov, pri katerih bi se pravila za oceno usklajenih davkov na energijo v skladu s poglavjem 4 smernic o pomoči za varstvo okolja po analogiji uporabljala za parafiskalne dajatve.

(134)

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije se lahko pravilo prava Unije uporablja po analogiji le, če sta izpolnjena naslednja pogoja. Prvič, pravila, ki se uporabljajo za primer, morajo biti zelo podobna pravilom, ki naj bi se uporabljala po analogiji. Drugič, pravila, ki se uporabljajo za primer, morajo vsebovati opustitev, ki je nezdružljiva s splošnim načelom prava EU in jo je mogoče odpraviti z analogijo (77). Ob upoštevanju teh pogojev Komisija ugotavlja, da je analogijo v pravu EU mogoče uporabiti le v izjemnih okoliščinah.

(135)

Prvič, pravila, ki se uporabljajo za primer, morajo biti zelo podobna pravilom, ki naj bi se uporabljala po analogiji. Ker so v poglavju 4 smernic o pomoči za varstvo okolja obravnavana znižanja ali oprostitve okoljskih davkov, morajo biti pravila o priglašenih dajatvah na podlagi zakona o električni energiji iz obnovljivih virov podobna pravilom, ki se uporabljajo za okoljske davke.

Vendar Komisija ugotavlja, da pravni položaj v zvezi z okoljskimi davki na podlagi prava EU ni primerljiv s pravnim položajem v zvezi s parafiskalnimi dajatvami na podlagi prava EU. Medtem ko pravo EU ne vsebuje posebnih pravil v zvezi s parafiskalnimi dajatvami, posebna pravila o davkih na energijo obstajajo. Ta vključujejo zlasti najnižje davčne stopnje, določene z direktivo o davku na energijo, in izjeme od teh minimalnih stopenj pod pogoji iz poglavja 4 smernic o pomoči za varstvo okolja in člena 25 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah. V zvezi s parafiskalnimi dajatvami ni pravil o oprostitvah ali znižanjih ali pravil o najnižjih stopnjah.

(136)

Komisija ugotavlja, da parafiskalnih dajatev, določenih v okviru avstrijske sheme, ne urejajo pravila, podobna pravilom, ki se uporabljajo za okoljske davke na podlagi prava EU.

(137)

Drugič, pravila, ki se uporabljajo za primer, morajo vsebovati opustitev, ki je nezdružljiva s splošnim načelom prava EU in jo je mogoče odpraviti z analogijo.

(138)

Vendar je ukrepe, ki ne spadajo na področje uporabe smernic o pomoči za varstvo okolja, kljub temu mogoče oceniti na podlagi člena 107(3)(c) PDEU. Zato po mnenju Komisije v Smernicah ni opustitve, na podlagi katere bi lahko bila utemeljena ocena priglašenih ukrepov po analogiji. Ta ugotovitev je enaka ne glede na to, ali naj bi se uporabila analogija z usklajenimi ali neusklajenimi davki.

(139)

Poleg tega neobstoja pravil o oprostitvah parafiskalnih dajatev v nobenem primeru ne bi bilo mogoče odpraviti z analogijo s pravili o znižanjih davkov na energijo na podlagi prava EU. Če bi se pravila o znižanjih usklajenih davkov na energijo uporabljala po analogiji za neusklajene parafiskalne dajatve, bi lahko podjetja s plačevanjem takšnih parafiskalnih dajatev izpolnjevala najnižje davčne stopnje iz direktive o davku na energijo. Zato takšen pristop ni v skladu z načeli direktive o davku na energijo. Komisija meni, da so bile najnižje stopnje v direktivi o davku na energijo določene izključno za uporabo v okviru sistema usklajenih davkov na energijo. Niso bile določene, da bi se uporabljale kot merilo zunaj usklajenih davkov. Jasno je, da cilj najnižjih stopenj ni določiti splošno obremenitev energetsko intenzivnih dejavnosti zaradi okoljskih ureditvenih ukrepov, kot so zlasti ukrepi, ki izhajajo iz mehanizmov financiranja za zagotovljene odkupne cene. Poleg tega takšen pristop ne bi upošteval dejstva, da je politika državne pomoči prizanesljiva do oprostitev davkov nad usklajeno najnižjo stopnjo, ker so enaki konkurenčni pogoji vsaj v določenem obsegu zagotovljeni s skladnostjo z najnižjimi stopnjami, ki veljajo v vseh državah članicah. Ta trditev ne velja za obremenitve, ki izhajajo iz neusklajenih sistemov zagotovljenih odkupnih cen, pri katerih lahko kakršno koli odstopanje od običajnih prispevkov izkrivlja konkurenco.

(140)

Iz tega izhaja, da neobstoj pravil o znižanju parafiskalnih dajatev ne pomeni opustitve, ki je nezdružljiva s splošnim načelom prava EU in bi jo bilo mogoče odpraviti z analogijo z obstoječimi pravili o znižanjih usklajenih davkov na energijo.

(141)

Tudi če bi se navedena pravila lahko uporabljala po analogiji, se mehanizem oprostitve iz razlogov, navedenih v uvodnih izjavah 129–133, v nobenem primeru ne bi mogel šteti za združljivega.

(142)

Komisija ugotavlja, da analogija med priglašenim mehanizmom oprostitve in pravili za oceno znižanj usklajenih davkov na energijo na podlagi poglavja 4 smernic o pomoči za varstvo okolja ni mogoča, zato na podlagi takšne analogije mehanizma oprostitve ne more odobriti.

(143)

Komisija je preučila tudi, ali bi mehanizem oprostitve lahko odobrila na podlagi analogije s členom 25 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah.

(144)

Avstrija meni, da bi bilo kljub razlikam med besedilom poglavja 4 smernic o pomoči za varstvo okolja in besedilom člena 25 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah ukrep mogoče odobriti po analogiji s členom 25 Uredbe. Avstrija poudarja, da je v točki 152 smernic o pomoči za varstvo okolja določeno naslednje:

„Da bi bili znižanja in oprostitve usklajenih dajatev, zlasti tistih, ki so usklajene prek Direktive 2003/96/ES, odobreni v skladu s členom 87 Pogodbe ES, morajo biti združljivi z ustrezno veljavno zakonodajo Skupnosti ter izpolnjevati omejitve in pogoje, določene v Pogodbi“,

(145)

medtem ko je v členu 25 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah določeno naslednje:

„Sheme okoljske pomoči v obliki znižanj ali izvzetij iz okoljskih davkov, ki izpolnjujejo pogoje iz Direktive 2003/96/ES, so združljive s skupnim trgom v smislu člena 87(3) Pogodbe ter so izvzete iz obveznosti priglasitve po členu 88(3) Pogodbe, če so izpolnjeni pogoji iz odstavkov 2 in 3 tega člena“ (78).

(146)

Avstrija ugotavlja, da je področje uporabe člena 25 Uredbe lahko širše od področja uporabe točke 152 Smernic. Medtem ko se lahko točka 152 Smernic uporablja le za davke, usklajene na podlagi direktive o davku na energijo, Avstrija trdi, da člen 25 Uredbe določa le, da mora mehanizem oprostitve upoštevati najnižje davčne stopnje iz direktive o davku na energijo, tudi če ne gre za usklajeni davek na energijo. Zato bi se člen 25 Uredbe lahko uporabljal za znižanja neusklajenih okoljskih davkov, ki se lahko štejejo za združljiva, če splošni davčni sistem upošteva najnižje stopnje davkov na energijo. Avstrija priznava, da prispevki, ki se plačujejo na podlagi zakona o električni energiji iz obnovljivih virov, niso davki (79), vendar navaja, da bi bilo priglašeni mehanizem oprostitve mogoče oceniti in odobriti po analogiji z določbo o okoljskih davkih iz člena 25 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah.

(147)

Vendar po mnenju Komisije analogija s členom 25 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah ni mogoča. Prvič, pravila, ki se uporabljajo za primer, niso podobna pravilom, ki naj bi se uporabljala po analogiji. Iz besedila člena 25 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah je jasno razvidno, da se člen uporablja le za okoljske davke, ki so usklajeni na podlagi direktive o davku na energijo. Razvrstitev med davke na energijo je torej „pogoj“ za uporabo člena 25 Uredbe. To razlago podpira tudi dejstvo, da iz utemeljitve sistema Uredbe o splošnih skupinskih izjemah izhaja, da njeno področje uporabe ne more biti širše od področja uporabe smernic o pomoči za varstvo okolja, na katere se nanaša. Zato je jasno, da člen 25 Uredbe velja le za davke na energijo, ki so usklajeni na podlagi direktive o davku na energijo. Kot je pojasnjeno zgoraj, prispevki, ki se plačujejo na podlagi zakona o električni energiji iz obnovljivih virov, niso okoljski davki, zato se pravila iz direktive o davku na energijo za njih ne uporabljajo. Iz tega izhaja, da pravila o davkih na energijo niso podobna pravilom o avstrijskih zagotovljenih odkupnih cenah. Drugič, pravila, ki se uporabljajo za primer, ne vsebujejo opustitve, ki je nezdružljiva s splošnim načelom prava EU in bi jo bilo mogoče odpraviti z analogijo. Znižanja davkov ali podobni ukrepi, ki niso zajeti z Uredbo o splošnih skupinskih izjemah, niso samodejno nezdružljivi s pravom EU: za njih velja le splošna obveznost priglasitve v skladu s členom 108 PDEU. Nato jih je mogoče oceniti in razglasiti za združljive na podlagi smernic o pomoči za varstvo okolja ali, če se Smernice ne uporabljajo, neposredno na podlagi člena 107(3)(c) PDEU. Iz tega izhaja, da pravila, ki se uporabljajo za oceno avstrijske sheme pomoči, ne vsebujejo opustitve, ki je nezdružljiva s pravom EU.

(148)

Komisija ugotavlja, da analogija med prispevki, ki se plačujejo na podlagi zakona o električni energiji iz obnovljivih virov, in usklajenimi davki na energijo iz člena 25 Uredbe o splošnih skupinskih izjemah ni mogoča, zato na podlagi takšne analogije mehanizma oprostitve ne more odobriti.

(149)

Komisija ugotavlja, da Avstrija ni trdila, da je mehanizem oprostitve mogoče razglasiti za združljivega neposredno na podlagi člena 107(3)(c) PDEU. Razloge za združljivost mora predložiti država članica (80), ki mora tudi dokazati, da so pogoji za takšno združljivost izpolnjeni, pri čemer se Avstrija samo zaradi tega ne more sklicevati na združljivost na podlagi teh razlogov.

(150)

Komisija je kljub temu preučila, ali bi na tej pravni podlagi mehanizem oprostitve lahko razglasila za združljivega.

(151)

V členu 107(3)(c) PDEU je določeno, da se „pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi“, lahko šteje za združljivo z notranjim trgom. Na podlagi sodne prakse Komisija lahko razglasi državno pomoč za združljivo z notranjim trgom, če pomoč prispeva k doseganju cilja skupnega interesa (81), če je potrebna za doseganje tega cilja (82) in če ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi.

(152)

Zato se v skladu z ustaljeno prakso Komisije ukrepi lahko razglasijo za združljive neposredno na podlagi člena 107(3)(c) PDEU, če so nujni in sorazmerni ter če pozitivni učinki za skupni cilj odtehtajo negativne učinke na konkurenco in trgovino (83). Komisiji se zdi ustrezno, da v zvezi s tem postavi naslednja vprašanja:

(153)

Avstrija navaja, da je glavni cilj ukrepa varstvo okolja. Vendar mehanizem oprostitve ne prispeva k varstvu okolja, kot je prikazano v uvodnih izjavah 126–129.

(154)

Poleg tega naj bi se okoljski učinek ukrepa dosegel s splošnim zvišanjem zagotovljenih odkupnih cen, kar po mnenju Avstrije ne bi bilo mogoče brez zagotavljanja nadaljnje konkurenčnosti energetsko intenzivnih dejavnosti prek priglašenega mehanizma oprostitve. Cilj mehanizma oprostitve je izboljšati konkurenčnost energetsko intenzivnih dejavnosti v Avstriji glede na njihove konkurente v drugih državah članicah, kar avstrijski organi dejansko potrjujejo v svojih navedbah. Komisija ni v svojih sklepih nikoli potrdila, da takšna pomoč prispeva k cilju skupnega interesa.

(155)

Edina izjema pri tej praksi je poglavje 4 smernic o pomoči za varstvo okolja. Vendar Komisija tudi v primerih, v katerih odobri znižanje okoljskega davka, še vedno zahteva plačilo najnižje davčne stopnje. To pomeni, da se kljub temu skupni prispevek k celotnim davčnim prihodkom s strani podjetja, za katerega velja znižanje davkov, z vsako enoto onesnaženja poveča. V tem primeru so razmere drugačne. Prispevek je omejen na 0,5 % neto vrednosti proizvodnje. Za dodatne enote onesnaženja parafiskalna dajatev več ne velja. Tako se prispevek na enoto onesnaženja zmanjša za vsako dodatno enoto. Zato sistem ne spodbuja učinkovite rabe virov, ampak uporabo dodatnih virov.

(156)

Komisija zato meni, da pomoč ne prispeva k cilju skupnega interesa.

(157)

V skladu s sodno prakso „pomoč za tekoče poslovanje, tj. pomoč, ki je namenjena zmanjšanju stroškov, ki bi jih podjetje običajno imelo v okviru tekočega poslovanja oziroma običajnih dejavnosti, načeloma ne spada na področje uporabe člena 92(3) [zdaj člen 107(3) PDEU]“ (84). Sodišča navajajo naslednje: „Glede na ustrezno sodno prakso takšna pomoč načeloma izkrivlja konkurenco v sektorjih, v katerih je dodeljena, pri čemer zaradi svoje narave ne more izpolniti nobenega cilja, določenega z zgoraj navedenimi določbami o odstopanjih“ (85). V tem primeru Komisija ugotavlja, da mehanizem oprostitve pomeni pomoč za tekoče poslovanje, ker zmanjšuje del stroškov oskrbe z električno energijo, ki bi jih upravičenci običajno imeli v okviru tekočega poslovanja.

(158)

Tudi če bi bilo izboljšanje konkurenčnosti cilj skupnega interesa, Komisija meni, da pomoč za tekoče poslovanje v nobenem primeru ne bi bil ustrezen instrument politike za doseganje navedenega cilja.

(159)

Kar zadeva okoljske davke, je Komisija odobrila omejeno izjemo od tega načela, vendar ob upoštevanju posebnega cilja. Znižanja in oprostitve okoljskih davkov v zvezi z nekaterimi sektorji ali kategorijami podjetij so na podlagi poglavja 4 smernic o pomoči za varstvo okolja dovoljeni, če je zaradi njih mogoče sprejeti višje davke za druga podjetja, s čimer se na splošno poveča internalizacija stroškov, in ustvariti dodatne spodbude za izboljšanje varstva okolja. V tem primeru je Komisija zavzela stališče, da bi bila ta vrsta pomoči lahko potrebna za posredno obravnavanje negativnih zunanjih učinkov z omogočanjem uvedbe ali ohranitve razmeroma visoke stopnje nacionalnih okoljskih davkov.

(160)

Vendar Komisija ugotavlja, da prispevki k podpori električne energije iz obnovljivih virov, za katere naj bi za upravičence na podlagi priglašene sheme veljala oprostitev, ne pomenijo okoljskega davka v smislu točke 70(14) in točke 151 Smernic. Davki so dajatve, ki se plačujejo v splošni državni proračun. Prispevki, za katere naj bi za upravičence na podlagi priglašene sheme veljala oprostitev, se ne plačujejo v splošni državni proračun. Uporabljajo se izključno za financiranje prispevkov družbi OeMAG, ki prek zagotovljenih odkupnih cen podpira proizvajalce električne energije iz obnovljivih virov. Zato ti prispevki ne pomenijo okoljskega davka.

(161)

Komisija meni, da je treba morebitne izjeme od splošnega pravila nezdružljivosti pomoči za tekoče poslovanje iz smernic o pomoči za varstvo okolja razlagati ozko. Ker gre torej za izjemo, mora biti poglavje 4 Smernic omejeno na okoljske davke.

(162)

Poleg tega bi bila, kot je pojasnjeno zgoraj, uporaba poglavja 4 Smernic za parafiskalne dajatve v nasprotju s cilji navedenih pravil in direktive o davku na energijo v zvezi z usklajenimi davki na energijo. Posledica takšnega pristopa bi lahko bila tudi splošna uporaba teh določb za parafiskalne dajatve na področju varstva okolja (npr. parafiskalne dajatve za odpadke ali podobno). Takšna široka uporaba presega področje uporabe in cilje poglavja 4 Smernic.

(163)

Zato Komisija meni, da pomoč za tekoče poslovanje v obliki znižanj parafiskalnih dajatev ni ustrezen instrument za povečanje varstva okolja. Komisija ni še nikoli uporabila pogojev iz poglavja 4 smernic o pomoči za varstvo okolja za druge vrste dajatev in parafiskalne dajatve.

(164)

Komisija ugotavlja, da je obseg okoljskega davka, tudi če se uporablja le znižana stopnja, neposredno sorazmeren s stopnjo onesnaženja, ki ga povzroča zadevno podjetje. Vendar je v tem primeru prispevek omejen na določeno stopnjo. Poraba, ki presega to stopnjo, ni več obdavčena. S tem mehanizmom oprostitve parafiskalna dajatev ne spodbuja ravnanja, ki temelji na energetski učinkovitosti.

(165)

Če bi se štelo, da je pomoč za tekoče poslovanje v obliki znižanj parafiskalnih dajatev ustrezen instrument politike, bi bilo treba zadevno pomoč za tekoče poslovanje preskusiti glede nujnosti in sorazmernosti na enak način kot znižanja neusklajenih okoljskih davkov na podlagi poglavja 4 smernic o pomoči za varstvo okolja (86), ker ocena neusklajenih okoljskih davkov iz poglavja 4 odraža splošna načela podrobne gospodarske analize v skladu s členom 107(3)(c) PDEU.

(166)

V skladu z navedenimi določbami mora država članica predložiti informacije o zadevnih sektorjih ali kategorijah upravičencev, za katere veljajo oprostitve ali znižanja, stanju glavnih upravičencev v vsakem zadevnem sektorju in o tem, kako lahko obdavčenje prispeva k varstvu okolja. Oproščeni sektorji morajo biti primerno opisani, predložiti pa je treba tudi seznam največjih upravičencev za vsak sektor (zlasti ob upoštevanju prometa, tržnih deležev in velikosti davčne osnove) (87). Komisija mora na podlagi teh informacij oceniti, ali so znižanja ali oprostitve okoljskih davkov nujne in sorazmerne. Kar zadeva nujnost, mora izbira upravičencev temeljiti na objektivnih in preglednih merilih, pri čemer mora okoljski davek brez znižanja povzročiti znatno zvišanje proizvodnih stroškov, ki jih ni mogoče prenesti na odjemalce, ne da bi se zaradi tega znatno zmanjšala prodaja (88). Kar zadeva sorazmernost, mora država članica dokazati, da vsak posamezen upravičenec plača delež stopnje nacionalnega davka, ki na splošno ustreza njegovi okoljski učinkovitosti, ali vsaj 20 % nacionalnega davka, razen če je mogoče nižjo stopnjo upravičiti, ali da so znižanja ali oprostitve odvisne od sklenitve sporazumov, namenjenih doseganju okoljskih ciljev (89).

(167)

Vendar Avstrija kljub večkratnim pozivom Komisije teh informacij ni predložila (90). Zato Komisija ni mogla oceniti, ali je pomoč nujna in sorazmerna oziroma kako bi lahko prispevala k varstvu okolja.

(168)

Nazadnje, Avstrija ni dokazala, da bi imel mehanizem oprostitve spodbujevalni učinek.

(169)

Glede na sodno prakso lahko pomoč za tekoče poslovanje izkrivlja konkurenco in vpliva na trgovino (91). V tem primeru je učinek izkrivljanja še večji, ker tista podjetja, ki so upravičena do mehanizma oprostitve, že prejemajo pomoč za tekoče poslovanje v obliki znižane stopnje davkov na energijo. Če bi se jim odobrila še ena oblika pomoči za tekoče poslovanje, ki poleg tega ne bi bila časovno omejena, bi to izkrivljalo konkurenco in vplivalo na trgovino v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi.

(170)

Komisija ugotavlja, da mehanizma oprostitve ni mogoče razglasiti za združljivega v skladu s členom 107(3)(c) PDEU.

(171)

Ob upoštevanju zgoraj navedenih premislekov je Komisija ocenila shemo pomoči za proizvajalce električne energije iz obnovljivih virov in mehanizem oprostitve za energetsko intenzivne dejavnosti. Komisija je v odločitvi o začetku postopka z dne 22. julija 2009 ugotovila, da je shema pomoči za proizvajalce električne energije iz obnovljivih virov pomenila državno pomoč, vendar je bila združljiva z notranjim trgom. S to odločitvijo se je začela formalna preiskava mehanizma oprostitve; Komisija zdaj ugotavlja, da tudi ta ukrep pomeni državno pomoč iz člena 107(1) PDEU. Vendar Komisija meni, da je mehanizem oprostitve prava pomoč za tekoče poslovanje in ni upravičen do nobenih odstopanj od splošne prepovedi državne pomoči, ki jih dopušča PDEU.