24.3.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 78/37

(1)

Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti je s sodbo z dne 15. aprila 2008 (3) (v nadaljnjem besedilu: sodba Sodišča prve stopnje) ugotovilo ničnost Odločbe Komisije 2005/262/ES z dne 20. aprila 2004 glede podpore, ki jo je Francija izvrševala v korist Zadruge za izvoz francoskih knjig (CELF) (4)  (5).

(2)

Komisija mora po sodbi Sodišča prve stopnje sprejeti nov sklep.

(3)

Navedena sodba je rezultat postopka, katerega glavne faze so navedene v nadaljevanju.

(4)

Société internationale de diffusion et d’édition (Mednarodna distribucijska in založniška družba – SIDE) je z dopisom z dne 20. marca 1992 Komisijo opozorila na ukrepe pomoči za promocijo, prevoz in trženje, ki so jih francoski organi odobrili zadrugi CELF ter niso bili predhodno priglašeni službam Komisije.

(5)

Komisija, ki je francoske organe opozorila, da mora biti vsak načrt za dodelitev ali spremembo pomoči predhodno priglašen njenim službam, je z dopisom z dne 2. aprila 1992 od navedenih organov zahtevala, naj jo obvestijo o naravi in namenu ukrepov pomoči, ki jih je navedla družba SIDE.

(6)

Francoski organi so z dopisom z dne 29. junija 1992 Komisiji potrdili obstoj subvencij v korist zadruge CELF. Pojasnili so, da so bili ti ukrepi namenjeni seznanjanju s francosko literaturo in francoskim jezikom v nefrankofonskih državah ter da je bilo poleg tega zadrugi CELF zaupano upravljanje treh programov točno določenih pomoči, prav tako namenjenih lažjemu dostopu oddaljenih bralcev do francoskih knjig.

(7)

Komisija je z dopisom z dne 7. avgusta 1992 družbi SIDE potrdila obstoj pomoči v korist zadruge CELF, pojasnila njen namen in jo obvestila, da zadevni ukrepi niso bili priglašeni. Vendar pa je pojasnila, da se zdi, da sporne pomoči ne škodijo trgovini med državami članicami. V teh okoliščinah je bila družba SIDE pozvana, naj predloži pripombe.

(8)

Družba SIDE je z dopisom z dne 7. septembra 1992 Komisijo obvestila, da se namerava pritožiti zoper diskriminacijsko naravo ukrepov in posledice, ki jih imajo za trgovino v Skupnosti, ne da bi pri tem oporekala kulturnemu cilju ministrstva za kulturo, ki si prizadeva za razširjanje francoskega jezika in literature.

(9)

Komisija je v Odločbi z dne 18. maja 1993 (6) menila, da se ob upoštevanju posebnega položaja konkurence v knjižnem sektorju in kulturnega cilja zadevnih programov pomoči zanje uporablja odstopanje iz prejšnjega člena 92(3)(c) Pogodbe.

(10)

Družba SIDE je 2. avgusta 1993 vložila tožbo na ugotovitev ničnosti navedene odločbe. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 18. septembra 1995 (7) deloma ugodilo tožbi družbe SIDE z ugotovijo ničnosti Odločbe Komisije z dne 18. maja 1993, vendar samo kar zadeva ukrepe, ki so bili zadrugi CELF odobreni za majhna naročila.

(11)

Sodišče prve stopnje je menilo, da je Komisija lahko sprejela ugodno odločitev v zvezi z naslednjimi tremi programi pomoči, ki jih je za državo upravljala zadruga CELF, to so:

(12)

Po mnenju Sodišča prve stopnje je Komisija pridobila dovolj podatkov o teh treh programih, da je lahko upravičila ugotovitev, da je njihov vpliv na konkurenco zanemarljiv. Poleg tega je Sodišče prve stopnje navedlo, da se „[g]lede kulturnega cilja spornih pomoči […] stranki strinjata, da je cilj, ki si ga prizadeva doseči francoska vlada, razširjanje francoskega jezika in literature“. Po njegovem mnenju je bilo treba ugotoviti, da presoja kulturnega cilja spornih pomoči za Komisijo ni pomenila posebnih težav in da ni bilo treba pridobiti drugih podatkov za priznanje kulturne narave tega cilja.

(13)

Po drugi strani je Sodišče prve stopnje v zvezi z nadomestili, ki so bila dodeljena izključno zadrugi CELF za majhna naročila, menilo, da bi morala Komisija pred odločanjem o združljivosti ukrepov z notranjim trgom temeljito preučiti konkurenčne razmere v zadevnem sektorju.

(14)

Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo (točka 76 sodbe), da bi morala Komisija začeti postopek, določen v prejšnjem členu 93(2) ES (zdaj člen 108(2) PDEU), in da je treba zato ugotoviti ničnost Odločbe Komisije z dne 18. maja 1993, kolikor zadeva subvencijo, dodeljeno izključno zadrugi CELF, za izravnavo dodatnih stroškov obdelave majhnih naročil za knjige, ki so jih oddali knjigarnarji s sedežem v tujini.

(15)

Komisija se je 30. julija 1996 v skladu s sodbo Sodišča prve stopnje z dne 18. septembra 1995 odločila, da bo začela formalni postopek preiskave. Komisija je zainteresirane strani pozvala, naj ji predložijo pripombe. Poslale so jih decembra 1996 in januarja 1997.

(16)

Komisija je po koncu preiskave 10. junija 1998 sprejela Odločbo 1999/133/ES (9). Potrdila je, da imajo pomoči v zvezi z majhnimi naročili kulturni cilj, in na podlagi prejšnjega člena 87(3)(d) Pogodbe menila, da navedene pomoči niso take, da bi škodovale trgovinskim pogojem in konkurenci v Uniji do take mere, ki je v nasprotju s skupnim interesom na trgu izvoza knjig v francoskem jeziku.

(17)

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 28. februarja 2002 (10) ugotovilo ničnost zadnjega stavka člena 1 navedene odločbe. Menilo je namreč, da bi morala Komisija opraviti potrebna preverjanja, da bi pridobila ustrezne podatke za razlikovanje trga posredništva od trga izvoza knjig v francoskem jeziku na splošno.

(18)

Sodišče prve stopnje je menilo, da je Komisija storila očitno napako pri presoji, ker ni opravila tega preverjanja, s tem ko je za referenčni trg izbrala trg izvoza francoskih knjig na splošno, čeprav je bilo ugotovljeno, da je bila sporna pomoč namenjena samo izvoznim posrednikom.

(19)

Po drugi strani je Sodišče v sodbi z dne 22. junija 2000 (11) zavrnilo tožbo francoskih organov zoper Odločbo Komisije z dne 10. junija 1998, ne da bi preučilo vsebino zadeve, ter potrdilo, da tudi če bi bilo pomoč mogoče šteti za združljivo s skupnim trgom, to ne bi vplivalo na obveznost priglasitve in da obveznost predhodne priglasitve vključuje začasno ustavitev pomoči.

(20)

Komisija je po ugotovitvi delne ničnosti Odločbe z dne 10. junija 1998 francoske organe in družbo SIDE v dopisih z dne 14. junija 2002 prosila, naj ji pošljejo pripombe o razlogih za ugotovitev ničnosti Odločbe in zlasti vidikih v zvezi z zadevnim trgom.

(21)

Francoske organe je pozvala, naj zlasti predložijo pojasnila o posebnosti ponudbe zadruge CELF v primerjavi z drugimi akterji na trgu, med katerimi je družba SIDE. Družbo SIDE pa je pozvala, naj zlasti predloži pripombe o pojmu majhna naročila ter navede, katera je bila morebitna posebnost njene ponudbe v primerjavi s ponudbo zadruge CELF in drugih akterjev na trgu.

(22)

Družba SIDE je Komisiji odgovorila z dopisom z dne 12. avgusta 2002. Francoski organi so odgovorili z dopisom z dne 17. septembra 2002.

(23)

Potem ko je Komisija z dopisom z dne 19. septembra 2002 družbo SIDE prosila, naj ji sporoči, ali njen odgovor vsebuje zaupne podatke, in je 30. septembra 2002 prejela negativen odgovor, je z dopisom z dne 17. oktobra 2002 odgovor družbe SIDE skupaj s prilogami posredovala francoskim organom, da bi lahko predložili pripombe. Ob tej priložnosti jim je tudi postavila nov sklop dodatnih vprašanj.

(24)

Komisija je z dopisom z dne 30. oktobra 2002 tudi družbi SIDE postavila niz dodatnih vprašanj, na katera je družba odgovorila z dopisoma z dne 31. oktobra 2002 in 9. decembra 2002. Družba SIDE je z dopisom z dne 23. decembra 2002 na prošnjo Komisije z dne 16. decembra 2002 to obvestila, da njeni odgovori ne vsebujejo zaupnih podatkov in da se lahko posredujejo francoskim organom za predložitev pripomb.

(25)

Ker francoski organi niso odgovorili v predpisanem roku, jim je Komisija poslala opomin z dopisom z dne 27. novembra 2002. Francoski organi so z dopisom z dne 19. decembra 2002 Komisijo zaprosili za novo podaljšanje roka.

(26)

Komisija je 9. januarja 2003 francoskim organom poslala odgovor družbe SIDE z dne 23. decembra 2002 za predložitev pripomb. Francoski organi so z dopisom z dne 17. januarja 2003 odgovorili na vprašanja Komisije z dne 17. oktobra 2002.

(27)

Francoski organi so z dopisom z dne 4. februarja 2003 Komisijo prosili za novo podaljšanje roka v zvezi z zahtevo za predložitev pripomb na drugi odgovor družbe SIDE z dne 23. decembra 2002. Komisija je prošnjam za podaljšanje rokov delno ugodila z dopisom z dne 11. februarja 2003. Francoski organi so z dopisom z dne 11. marca 2003 poslali odgovor Komisiji.

(28)

Družbo SIDE so poleg tega na njeno zahtevo sprejele službe Komisije in je lahko na sestanku 4. marca 2003 predstavila svoj pogled na zadevo vse od njenega začetka.

(29)

Evropska komisija je po koncu tega postopka sprejela Odločbo 2005/262/ES in v njej menila, da je sporna pomoč združljiva na podlagi prejšnjega člena 87(3)(d) Pogodbe, potem ko je ugotovila, da pomoči ne morejo pomeniti čezmernega nadomestila za stroške, nastale pri obdelavi majhnih naročil.

(30)

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 15. aprila 2008 ugotovilo ničnost Odločbe Komisije z dne 20. aprila 2004.

(31)

Menilo je, da je Komisija v zvezi z delom pomoči, ki je bil zadrugi CELF izplačan pred 1. novembrom 1993, to je pred datumom začetka veljavnosti Pogodbe o Evropski uniji, napačno uporabila pravo, ko je menila, da je sporna pomoč združljiva s skupnim trgom na podlagi prejšnjega člena 87(3)(d), medtem ko bi bilo treba uporabiti materialnopravna pravila, ki so veljala pred 1. novembrom 1993. Sodišče prve stopnje je zlasti upoštevalo dejstvo, da Pogodba EU ne vsebuje prehodnih določb v zvezi z uporabo prejšnjega člena 87(3)(d) in da načelo pravne varnosti, razen izjemoma, nasprotuje temu, da se za časovno izhodišče uporabe akta Skupnosti določi datum pred datumom njegove objave.

(32)

Poleg tega je Sodišče prve stopnje menilo, da je Komisija storila očitno napako pri presoji pri preučitvi združljivosti sporne pomoči, ko je precenila stroške obdelave majhnih naročil, ki jih je zadruga CELF dejansko imela. Komisija namreč v Odločbi z dne 20. aprila 2004 ni upoštevala dejanskih stroškov obdelave majhnih naročil, ampak je te stroške ocenila na podlagi skupnih stroškov, ki jih je imela zadruga CELF (dodelitev dela skupnih stroškov obdelave majhnih naročil na podlagi ključa porazdelitve, ki se razlikuje za vsako kategorijo stroškov). Za nekatere kategorije stroškov so bili zaradi dodatnih težav, ki naj bi jih povzročala obdelava majhnih naročil v primerjavi z drugimi dejavnostmi zadruge CLEF, uporabljeni množilni koeficienti. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da bi bilo te težave mogoče rešiti z uporabo prenosa na daljavo, ki je zadeval dve tretjini majhnih naročil. Menilo je tudi, da je Komisija storila napako pri presoji, ko je za nekatere stroške (in vsekakor za naročila, prenesena na daljavo) uporabila množilne koeficiente, ter ugotovilo, da bi bili stroški, povezani z obdelavo majhnih naročil, brez navedenih koeficientov nižji, poslovni izid te dejavnosti v zvezi z majhnimi naročili pa bi bil pozitiven (600 000 FRF ali 91 469 EUR). Po mnenju Sodišča prve stopnje Komisija torej ni dokazala neobstoja čezmernega nadomestila.

(33)

Postopek preiskave, ki se je začel z Odločbo Komisije z dne 30. julija 1996, ostaja torej po sodbi Sodišča prve stopnje z dne 15. aprila 2008 odprt, Komisija pa mora sprejeti nov sklep.

(34)

Glede na razloge iz sodbe Sodišča prve stopnje z dne 15. aprila 2008 in ob upoštevanju dejstva, da je bila odločitev o sprožitvi postopka sprejeta 30. julija 1996, je želela Komisija francoske organe in zainteresirane strani znova pozvati k predložitvi pripomb.

(35)

Komisija je sprejela odločitev o podaljšanju postopka z dne 8. aprila 2009 (12) (odločitev C(2009) 2481, „odločitev o podaljšanju postopka“), ki je dopolnila odločitev o sprožitvi postopka z dne 30. julija 1996, hkrati pa je določila nov rok za predložitev pripomb. V njej je navedeno, da je treba obe odločitvi obravnavati kot nedeljivo celoto, da bosta privedli do enega samega formalnega postopka preiskave, in da je treba upoštevati samo odločitev o podaljšanju postopka, če bi se opis dejanskega stanja in prava ali predhodna ocena Komisije v odločitvi o podaljšanju postopka razlikovala od odločitve o sprožitvi postopka z dne 30. julija 1996.

(36)

Komisija je zainteresirane strani pozvala, naj predložijo pripombe o zadevnem ukrepu.

(37)

Komisija je pripombe francoskih organov prejela 9. junija 2009, pripombe družbe SIDE pa 23. julija 2009. Pripombe družbe SIDE je 24. avgusta 2009 posredovala francoskim organom in jim dala možnost, da predložijo pripombe. Prejela jih je 24. septembra 2009.

(38)

Vendar pa francoski organi niso predložili podrobnih podatkov, ki jih je Komisija zahtevala v odločitvi o podaljšanju postopka, ampak so se glede sorazmernosti pomoči samo sklicevali na podatke, ki so jih predložili že 17. septembra 2002, 17. januarja 2003 in 11. marca 2003 ter jih Komisija ni mogla uporabiti glede na sodbo Sodišča prve stopnje z dne 15. aprila 2008.

(39)

Službe Komisije so torej z dopisom z dne 8. oktobra 2009 francoske organe opozorile na svojo zahtevo po predložitvi podatkov o omenjenih določenih točkah in navedle, da bo morala Komisija, če teh podatkov ne bo prejela v desetih delovnih dneh, končno odločbo sprejeti na podlagi razpoložljivih podatkov v skladu s členom 13(1) postopkovne uredbe, potem ko bo po potrebi izdala odredbo o predložitvi podatkov na podlagi člena 10(3) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (13).

(40)

Francoski organi so z dopisom z dne 21. oktobra 2009 Komisijo obvestili, da se je na podlagi sodbe sodišča „Tribunal de commerce de Pariz“ (gospodarsko sodišče v Parizu) z dne 9. septembra 2009 začela sodna likvidacija zadruge CELF, ki je prenehala delovati. Poleg tega so v zvezi s podatki, ki jih je Komisija zahtevala v dopisu z dne 8. oktobra 2009, navedli, da nimajo dodatnih podatkov, ki bi jih lahko predložili, in se sklicevali na pripombe, poslane 9. junija 2009.

(41)

Komisija se je torej z Odločbo z dne 20. novembra 2009 (C(2009) 9256, „Odločba o predložitvi podatkov“) odločila Franciji odrediti, naj predloži zahtevane podatke, ker tega kljub večkratnim zahtevam ni storila.

(42)

Francoski organi so z dopisom z dne 2. decembra 2009 navedli, da nimajo dodatnih podatkov, ki bi jih lahko predložili Komisiji, in da se sklicujejo na pripombe, poslane 9. junija 2009.

(43)

Navesti je treba, da so francoski organi 2. decembra 2009 poslali tudi dopis v zvezi s programom pomoči „Programme de Livres Universitaires et Scientifiques (program univerzitetnih in znanstvenih knjig)“, imenovanim „Programme Plus“. Ta program pomoči ni predmet tega sklepa.

(44)

Komisija je z dopisom z dne 22. decembra 2009 od francoskih organov zahtevala podatke o položaju zadruge CELF in njenem likvidacijskem postopku. Francoski organi so odgovorili 27. januarja 2010. Pojasnila so poslali tudi 9. marca 2010 in 26. novembra 2010.

(45)

Navesti je treba, da v Franciji potekajo postopki pred nacionalnimi sodišči in da je bila v skladu s temi postopki zadeva predložena Sodišču na podlagi člena 267 PDEU (prejšnji člen 234 ES). V nadaljevanju so na kratko povzete glavne faze teh postopkov.

(46)

Družba SIDE je zadevo predložila francoskim sodiščem na podlagi neposrednega učinka prejšnjega člena 88(3) ES. Sodišče „Cour administrative d’appel de Pariz“ (upravno pritožbeno sodišče v Parizu) je s sodbo z dne 5. oktobra 2004, s katero je bila potrjena sodba sodišča „Tribunal administratif de Pariz“ (upravno sodišče v Parizu) z dne 26. aprila 2001, od Francije zahtevalo izterjavo pomoči, izplačane zadrugi CELF.

(47)

„Conseil d’Etat“, ki mu je bila predložena kasacijska pritožba, je s sodbo z dne 29. marca 2006 potrdil nekatere vidike sodbe sodišča „Cour administrative d’appel“, zlasti dejstvo, da zadevne pomoči niso bile preprosto nadomestilo za obveznosti javne službe (14), da jih nacionalno sodišče ne more opredeliti kot veljavne pomoči in da se zadruga CELF ne more sklicevati na upravičeno pričakovanje.

(48)

Kljub temu pa je „Conseil d’Etat“ v sodbi z dne 29. marca 2006 odločil, da prekine odločanje o pritožbah, dokler Sodišče EU ne odloči o vprašanjih za predhodno odločanje, ki mu jih je postavil glede obveznosti nacionalnega sodišča v zvezi z državno pomočjo, ki ni bila priglašena, vendar je bila pozneje z Odločbo Komisije razglašena za združljivo s skupnim trgom.

(49)

Sodišče EU je v sodbi z dne 12. februarja 2008 (15) razsodilo:

„Člen 88(3), zadnji stavek, ES je treba razlagati tako, da nacionalno sodišče ni dolžno naložiti vračila pomoči, ki je bila izvajana v nasprotju s to določbo, če je Komisija sprejela dokončno odločitev, da je navedena pomoč združljiva s skupnim trgom glede na člen 87 ES. V skladu s pravom Skupnosti mora prejemniku pomoči naložiti plačilo obresti za obdobje nezakonitosti. V okviru svojega nacionalnega prava lahko, če je to predvideno, poleg tega naloži vračilo nezakonite pomoči kljub pravici države članice, da pomoč kasneje ponovno izvaja. Prav tako lahko ugodi odškodninskim zahtevkom za škodo, ki je nastala zaradi nezakonitosti pomoči.

V postopku, kot je ta iz spora v glavni stvari, obveznost iz člena 88(3), zadnji stavek, ES, da se odpravi učinke nezakonitosti pomoči, zajema pri izračunu zneskov, ki jih mora plačati prejemnik, razen v izjemnih okoliščinah, tudi obdobje od sprejetja odločbe Komisije, s katero je bila ugotovljena združljivost te pomoči s skupnim trgom, do razglasitve ničnosti navedene odločbe s strani sodišča Skupnosti.“

(50)

„Conseil d’Etat“ je po upoštevanju sodbe Sodišča EU z dne 12. februarja 2008 in zgoraj navedene sodbe Sodišča prve stopnje z dne 15. aprila 2008 v sodbi z dne 19. decembra 2008 razveljavil člene 2, 3 in 4 zgoraj navedene sodbe sodišča „Cour administrative d’appel de Pariz“ z dne 5. oktobra 2004 in odločil naslednje.

(51)

Najprej, ministru za kulturo in komunikacije je naloženo, naj izterja obresti v zvezi z državno pomočjo, izplačano zadrugi CELF, od leta 1980 do datuma sodbe „Conseil d’Etat“, izračunane v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 794/2004 (16). Ministru je tudi naloženo, naj pozneje izterja obresti, ki bodo dolgovane od datuma sodbe „Conseil d’Etat“ do datuma, ko bo bodisi dokončno ugotovljena združljivost pomoči s skupnim trgom bodisi pomoč dokončno povrnjena.

(52)

Poleg tega je „Conseil d’Etat“ prekinil odločanje, dokler Sodišče EU ne odloči o naslednjih vprašanjih za predhodno odločanje:

(53)

Sodišče EU je 11. marca 2010 (17) o navedenih vprašanjih za predhodno odločanje razsodilo:

(54)

Francoski organi so Komisiji sporočili, da se je ministrstvo za kulturo leta 1980 v skladu s smernicami splošne politike francoske vlade v zvezi s promocijo knjig in literature v francoskem jeziku odločilo dodeliti pomoči izvoznim posrednikom, ki bodo sprejemali vse vrste naročil, ne glede na njihov znesek in donosnost. Ti ukrepi so bili sprejeti, da se odpravijo pomanjkljivosti trga in spodbudi ohranjanje dejavnosti v zvezi z nedonosnimi majhnimi naročili na trgu izvoznega posredništva.

(55)

Po navedbah francoskih organov so se majhne knjigarne s sedežem na predvsem nefrankofonskih območjih, ki so bila včasih težko dostopna in/ali oddaljena, srečevale z resnimi težavami z oskrbo, ker njihovega povpraševanja ni bilo mogoče zadovoljiti po tradicionalnih distribucijskih poteh, kadar so bile količine naročenih del nezadostne ali skupna cena naročenih knjig ni bila dovolj visoka, da bi bila storitev lahko donosna.

(56)

Po navedbah francoskih organov naj bi zadevne pomoči izvoznim posrednikom torej omogočile, da bi izpolnili vsa naročila knjigarnarjev s sedežem v tujini na predvsem nefrankofonskih območjih, ne glede na njihov znesek, donosnost in namembnost. Cilj pomoči je bil, da bi se v okviru francoske politike podpiranja kulturne raznolikosti zagotovila optimalna distribucija knjig v francoskem jeziku in da bi se tako spodbujalo razširjanje literature v francoskem jeziku po vsem svetu.

(57)

Mehanizem pomoči, ki so ga izbrali francoski organi, imenovan „Programme petites commandes“ (program majhnih naročil), je vključeval subvencijo, katere namen je bil nadomestiti dodatne stroške obdelave majhnih naročil, ki so jih francoski organi opredelili kot naročila do vključno zneska 500 francoskih frankov (FRF), kar je približno 76 EUR.

(58)

Kot navajajo francoski organi, se je moralo podjetje, ki je subvencije prejemalo, obvezati, da bo direkciji za knjigo in branje pri ministrstvu za kulturo sporočilo vse podatke v zvezi s splošno dejavnostjo podjetja (skupni promet, finančne izkaze, predloge proračuna, kopije odločitev, s katerimi so ti podatki potrjeni, če je potrebno, poročilo revizorja in povzetek plač), ter vse dokumente v zvezi s subvencionirano dejavnostjo, zlasti poročilo o porabi subvencij, s katerim je utemeljeno izvajanje storitev, za katere je bila prejšnje leto dodeljena subvencija.

(59)

V praksi je imelo od programa „majhnih naročil“ korist eno samo podjetje, to je zadruga CELF. Po navedbah francoskih organov je moralo podjetje svoji vlogi za subvencijo za naslednje leto vsako leto priložiti utemeljitev dodatnih stroškov, ustvarjenih s storitvijo v zvezi z majhnimi naročili. Četrtina subvencije, odobrene prejšnje leto, je bila zadrugi CELF dejansko izplačana na začetku leta, preostanek pa ji je bil dodeljen jeseni, potem ko so javni organi preučili predlog proračuna podjetja prejemnika in nihanja, evidentirana v prvem delu poslovnega leta. Dogovorjeno je bilo, da se preostale vsote odštejejo od subvencij, predvidenih za naslednje leto, če znesek pomoči ni porabljen v celoti. Poleg tega je ministrstvo za kulturo kot povabljeni opazovalec sodelovalo na upravnih odborih in generalnih skupščinah zadruge CELF.

(60)

Pojasniti je treba, da se je od leta 1997 zadevna pomoč nenehno zniževala, leta 2002 pa je bila ukinjena. Zadruga CELF je torej vsako leto od leta 1980 do konca leta 2001 prejela pomoč, ki je bila po navedbah francoskih organov namenjena znižanju stroškov obdelave majhnih naročil iz tujine za knjige v francoskem jeziku. Zadruga CELF je od leta 1980 do konca leta 2001 skupaj prejela 4,8 milijona EUR pomoči.

Preglednica

Zneski pomoči, dodeljeni zadrugi CELF od leta 1980 iz naslova obdelave „majhnih naročil“

Podatki, ki so jih predložili francoski organi

(zneski so zaokroženi v EUR)

(61)

Francoski organi so v odgovoru z dne 9. junija 2009 na odločitev o podaljšanju postopka izrazili zlasti naslednje pripombe.

(62)

Najprej so navedli, da se strinjajo z analizo Komisije, v skladu s katero pomoč za zadrugo CELF pomeni državno pomoč ter v skladu s katero se odstopanja iz člena 107(2) in (3)(a) in (b) PDEU ne uporabljajo.

(63)

Francoski organi v okviru ocene pomoči glede na člen 107(3)(c) in (d) PDEU niso predložili novih podatkov v zvezi s sorazmernostjo pomoči.

(64)

Poleg tega so navedli, da je po njihovem mnenju naloga, dodeljena zadrugi CELF, storitev splošnega pomena v smislu člena 106(2) PDEU.

(65)

Nazadnje in predvsem so se sklicevali na obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih Komisija ne bi smela odrediti izterjave pomoči.

(66)

Kot je bilo navedeno zgoraj, francoski organi niso predložili podrobnih podatkov, ki jih je Komisija zahtevala v odločitvi o podaljšanju postopka, ampak so se glede sorazmernosti pomoči samo sklicevali na podatke, predložene v letih 2002 in 2003, ki jih Komisija ni mogla uporabiti glede na sodbo Sodišča prve stopnje z dne 15. aprila 2008. Komisija je poslala dopis z opozorilom z dne 8. oktobra 2009, potem pa se je 20. novembra 2009 v skladu s členom 10(3) Uredbe (ES) št. 659/1999 odločila od francoskih organov zahtevati, naj predložijo podatke. Francoski organi so z dopisom z dne 2. decembra 2009 odgovorili, da nimajo dodatnih podatkov, ki bi jih lahko predložili.

(67)

Družba SIDE je v pripombah z dne 23. julija 2009 navedla zlasti naslednje.

(68)

Družba SIDE je opozorila, da je pomoč prejela samo zadruga CELF, po njenem mnenju namreč dejavnost zadruge CELF ni značilna samo zanjo, saj naj bi bilo izpolnjevanje naročil vseh velikosti, tudi najmanjših, ki jih oddajo geografsko razpršene knjigarne, in njihovo združevanje, da se založnikom oddajo večja naročila, po mnenju družbe SIDE prav opredelitev dejavnosti izvoznega posredništva. Družba SIDE je še navedla, da ji pomoč ni bila zavrnjena zaradi domnevnega pomanjkanja preglednosti, ampak ker je zasebno podjetje, ne založniška zadruga.

(69)

Poleg tega je podrobno izpodbijala dejstvo, da naj bi bile pomoči nujne. Pri tem je zlasti menila, da je pojem „majhna naročila“ samovoljen, in spodbijala številke, ki so jih predložili francoski organi.

(70)

Poleg tega je menila, da pomoč ne more biti upravičena na podlagi člena 106(2) PDEU, in se oprla zlasti na sodbe nacionalnih sodišč v zvezi z dejavnostjo zadruge CELF.

(71)

Nazadnje je družba SIDE navedla, da po njenem mnenju v obravnavanem primeru ni izjemnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče omejiti obveznost vračila.

(72)

Ugotoviti je treba, ali zadevni ukrep pomeni državno pomoč in ali ga je po potrebi mogoče šteti za združljivega z notranjim trgom. Komisija mora pri oceni upoštevati zlasti sodbo Sodišča prve stopnje z dne 15. aprila 2008.

(73)

Člen 107(1) PDEU določa, da „[r]azen če Pogodbi ne določata drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“.

(74)

Kot je bilo navedeno že v odločitvi o podaljšanju postopka, Komisija najprej opozarja, da njena ugotovitev, v skladu s katero zadevni ukrep pomeni državno pomoč v smislu Pogodbe, nikoli ni povzročila pomislekov, ne v različnih fazah postopka pred Komisijo, ne pred sodišči Evropske unije (18), niti pred nacionalnimi sodišči (19). Tako so francoski organi v odgovoru z dne 9. junija 2009 navedli, da se strinjajo z analizo Komisije, v skladu s katero pomoč za zadrugo CELF pomeni državno pomoč.

(75)

Komisija meni, da zadevni ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU (prejšnji člen 87(1) ES) iz naslednjih razlogov.

(76)

Najprej, ukrep daje zadrugi CELF prednost, ker lahko zniža stroške majhnih naročil. Je selektiven, ker je bila v praksi do njega upravičena samo zadruga CELF.

(77)

Poleg tega se financira s proračunskimi sredstvi francoske države, to je iz državnih sredstev. O izvajanju ukrepa je odločalo ministrstvo za kulturo, zato so zanj odgovorni francoski organi.

(78)

Ukrep lahko nadalje vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivlja konkurenco. Pomoč je namreč dodeljena francoskim posrednikom (v praksi zadrugi CELF), ki izvažajo knjige v francoskem jeziku, predvsem v nefrankofonske države. Navedeni francoski posredniki torej vsaj potencialno konkurirajo drugim izvoznim posrednikom za knjige v francoskem jeziku iz drugih frankofonskih držav Evropske unije (iz Belgije in Luksemburga). Te ugotovitve ne spremeni dejstvo, da se vpliv na trgovino in izkrivljanje konkurence, ki ju povzroča ta ukrep, zdita majhna. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Komisiji namreč ni treba dokazati dejanskega vpliva pomoči na trgovino med državami članicami in dejanskega izkrivljanja konkurence, ampak zadostuje, da obstaja verjetnost, da lahko pomoč vpliva na trgovino in izkrivlja konkurenco.

(79)

Nazadnje Komisija meni, da pogoji za uporabo sodne prakse Altmark niso izpolnjeni. Sodišče je v sodbi z dne 24. julija 2003 (20) pojasnilo, pod katerimi pogoji subvencija za podjetje, pooblaščeno za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ne pomeni državne pomoči: „prvič, podjetje, ki prejema nadomestilo, mora dejansko izpolnjevati obveznosti javne službe, te pa morajo biti jasno opredeljene; drugič, merila, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, morajo biti določena vnaprej ter objektivno in pregledno; tretjič, nadomestilo ne sme presegati tistega, kar je nujno za kritje vseh ali dela stroškov, ki so nastali zaradi izpolnjevanja obveznosti javne službe ob upoštevanju realiziranih prejemkov in razumnega dobička za izpolnjevanje teh obveznosti; četrtič, če podjetje, ki se mu naloži izpolnjevanje obveznosti javne službe, v konkretnem primeru ni izbrano s postopkom oddaje javnega naročila, ki omogoča, da se izbere tisti ponudnik, ki lahko te storitve opravlja z najnižjimi stroški za skupnost, se mora raven potrebnega nadomestila določiti na podlagi analize stroškov, ki bi jih povprečno, dobro vodeno podjetje, ki je ustrezno opremljeno s prevoznimi sredstvi, zato da lahko zadosti zahtevam javne službe, imelo pri izpolnjevanju teh obveznosti ob upoštevanju realiziranih prejemkov in razumnega dobička zaradi izpolnjevanja teh obveznosti“.

(80)

V obravnavanem primeru in ne da bi bilo treba preučiti vsakega od pogojev, ker so ti kumulativni, Komisija ugotavlja, da zadruga CELF ni bila izbrana s postopkom za oddajo javnega naročila in da raven nadomestila ni bila določena na podlagi analize stroškov, ki bi jih imelo povprečno, dobro vodeno podjetje, ki je ustrezno opremljeno s proizvodnimi sredstvi.

(81)

V teh okoliščinah pomoč, dodeljena zadrugi CELF, pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, ker so prisotni vsi sestavni elementi pojma državna pomoč.

(82)

Francoski organi zadevnega ukrepa niso priglasili Komisiji. Pomoč je bila torej dodeljena v nasprotju s členom 108(3) PDEU, ki določa, da mora biti Komisija obveščena o vseh načrtih za dodelitev ali spremembo pomoči dovolj zgodaj, da lahko predloži pripombe. Pomoč je bila torej dodeljena nezakonito.

(83)

Ker pomeni zadevni ukrep državno pomoč, je treba oceniti njegovo združljivost z notranjim trgom.

(84)

Komisija meni, da se odstopanja iz člena 107(2) PDEU v obravnavanem primeru ne uporabljajo, ker zadevni ukrepi očitno niso namenjeni ciljem, opredeljenim v teh določbah.

(85)

Pomoč prav tako ne izpolnjuje pogojev, določenih z odstopanjem iz člena 107(3)(a) PDEU, ker ni bila namenjena pospeševanju razvoja območij, ki bi lahko bila upravičena do navedene določbe. V tem primeru tudi ni mogoče uporabiti odstopanja iz člena 107(3)(b) PDEU v zvezi s pospeševanjem izvedbe pomembnega projekta skupnega evropskega interesa, saj zadevni ukrep ni bil namenjen pospeševanju tovrstnega projekta. Ker pomoč ni bila namenjena niti odpravljanju resne motnje v gospodarstvu države članice, se za obravnavani primer ne uporablja niti odstopanje iz drugega dela člena 107(3)(b) PDEU.

(86)

Komisija mora torej presoditi, ali se člen 107(3)(c) in (d) PDEU uporablja (prejšnji člen 87(3)(c) in (d) ES).

(87)

Ob upoštevanju sodbe Sodišča prve stopnje z dne 15. aprila 2008 je treba razlikovati med pomočmi, izplačanimi po začetku veljavnosti Pogodbe o Evropski uniji (po 1. novembru 1993), ter pomočmi, ki so bile izplačane pred tem začetkom veljavnosti in za katere je treba uporabiti materialna pravila, ki so veljala v zadevnem obdobju.

(88)

Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da je bila četrtina subvencije, odobrene prejšnje leto, zadrugi CELF izplačana na začetku leta, preostanek pa ji je bil dodeljen jeseni, potem ko so javni organi preučili predlog proračuna podjetja prejemnika in nihanja, evidentirana v prvem delu poslovnega leta. Če znesek pomoči ni bil porabljen v celoti, so se preostale vsote odštele od subvencij, predvidenih za naslednje leto. Subvencija, izplačana za leto 1993, je bila torej delno izplačana na začetku leta 1993, preostanek pa je bil dodeljen jeseni 1993. Francoski organi so odločitev o dodelitvi pomoči za leto 1993 sprejeli konec leta 1992 ali na začetku leta 1993, a vsekakor pred začetkom veljavnosti Pogodbe o Evropski uniji. Komisija torej meni, da je treba pomoč, izplačano za leto 1993, oceniti na podlagi pravnih pravil, ki so se uporabljala pred začetkom veljavnosti Pogodbe o Evropski uniji.

(89)

Člen 107(3)(d) PDEU (prejšnji člen 87(3)(d) ES) določa, da se „[k]ot združljiv[a] z notranjim trgom […] lahko šteje […] pomoč za pospeševanje kulture in ohranjanja kulturne dediščine, kadar takšna pomoč ne škoduje trgovinskim pogojem in konkurenci v Uniji v obsegu, ki je v nasprotju s skupnimi interesi“.

(90)

Treba je torej preveriti, ali so pomoči, ki so bile zadrugi CELF izplačane od leta 1994 do konca leta 2001, dejansko imele kulturni cilj in ali so škodovale trgovinskim pogojem in konkurenci v Evropski uniji v obsegu, ki je v nasprotju s skupnimi interesi, ali ne.

(91)

Komisija najprej opozarja, da je Sodišče prve stopnje kulturni cilj pomoči, izplačanih zadrugi CELF, priznalo v zgoraj navedeni sodbi z dne 18. septembra 1995. Tako je Sodišče prve stopnje v točki 62 navedene sodbe menilo, da se „[g]lede kulturnega cilja spornih pomoči […] stranki strinjata, da je cilj, ki si ga prizadeva doseči francoska vlada, razširjanje francoskega jezika in literature. V zvezi s tem Sodišče prve stopnje ugotavlja tudi, da so bili podatki, ki so bili na voljo Komisiji, ko je sprejela Odločbo, vključno s podatki iz dopisa zastopnika tožeče stranke z dne 7. septembra 1992, taki, da so podpirali njeno presojo glede resničnosti in legitimnosti tega cilja. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da presoja cilja spornih pomoči za Komisijo ni pomenila posebnih težav in da ji ni bilo treba pridobiti drugih podatkov za priznanje kulturne narave tega cilja.“

(92)

Francoski organi so namreč navedli, da imajo zadevne pomoči kulturni cilj, ki vključuje spodbujanje razširjanja del v francoskem jeziku v nefrankofonskih državah. To je bila torej premišljena politika za ohranjanje in spodbujanje kulturne raznolikosti na mednarodni ravni.

(93)

Ohranjanje in spodbujanje kulturne raznolikosti pa sta med temeljnimi načeli evropskega modela. Vključeni sta v člen 167(1) PDEU (prejšnji člen 151(1) ES): „Unija prispeva k razcvetu kultur držav članic, pri čemer upošteva njihovo nacionalno in regionalno raznolikost ter hkrati postavlja v ospredje skupno kulturno dediščino“, in člen 167(4), ki določa: „Unija pri svoji dejavnosti na podlagi drugih določb Pogodb upošteva kulturne vidike, zlasti zaradi spoštovanja in spodbujanja raznolikosti svojih kultur.“

(94)

Komisija torej meni, da so imele pomoči, ki so jih francoski organi dodelili zadrugi CELF, da bi zagotovili razširjanje del v francoskem jeziku, kulturni cilj.

(95)

Komisija mora torej preveriti, ali so bili zadevni ukrepi dejansko nujni in sorazmerni glede na cilj kulturne politike, ki so si ga prizadevali doseči francoski organi.

(96)

Najprej je treba opozoriti, da je treba v skladu z zgoraj navedeno sodbo Sodišča prve stopnje z dne 28. februarja 2002 zadevne ukrepe presojati na trgu izvoznega posredništva za knjige v francoskem jeziku.

(97)

Prvič, presoditi je treba, ali je pomoč nujna.

(98)

Po navedbah francoskih organov je ministrstvo za kulturo ukrepe zasnovalo leta 1980, ko so nekateri akterji v stroki (skupina Hachette in Messageries du livre) želeli zapustiti trg izvoznega posredništva. Kot navajajo francoski organi, je bil sporni mehanizem uveden, da se spodbudi vključevanje gospodarskih subjektov na trg, da bi bilo mogoče izpolniti vsa naročila knjig v francoskem jeziku, ki jih oddajo knjigarne na nefrankofonskih območjih. To je zagotavljalo, da so lahko knjige v francoskem jeziku dosegle vse knjigarne, vključno z najmanjšimi v oddaljenih državah, tudi če so potrebovale le nekaj knjig, ki so jih poleg tega pogosto izdali različni založniki.

(99)

Po drugi strani je družba SIDE v okviru pripomb, ki jih je poslala po odločitvi o podaljšanju postopka, navedla, da zadevna pomoč ni bila nujna. Čeprav je res, da so nekateri akterji leta 1980 opustili posredniško dejavnost, družba SIDE opozarja, da je bila sama prav takrat ustanovljena za vključitev na trg. Poleg tega nasprotuje dejstvu, da je imela zadruga CELF posebno dejavnost obdelave majhnih naročil. Družba SIDE zlasti spodbija podatke o številkah, ki so jih predložili francoski organi, ter meni, da so si podatki v zvezi z zadrugo CELF in družbo SIDE o deležu glede na njun zadevni promet, število računov in število vrstic naročil precej podobni. Splošneje družba SIDE spodbija pojem „majhna naročila“, kot so ga opredelili francoski organi. Po njenem mnenju naj bi bil ta pojem samovoljen, saj stroški obdelave naročila niso odvisni od njegovega zneska, ampak od števila vrstic naročila.

(100)

Komisija meni, da ni treba dokončno odločiti o vprašanju nujnosti pomoči, ker sta pogoja nujnosti in sorazmernosti kumulativna in ker bo v uvodni izjavi 121 ugotovljeno, da izpolnitev pogoja sorazmernosti ni dokazana.

(101)

Drugič, Komisija ugotavlja, da sta vpliv na trgovino v Evropski uniji in izkrivljanje konkurence, ki ju je povzročil ukrep, zelo majhna, pri čemer je treba upoštevati zadevne zneske ukrepa, dejstvo, da so knjige v francoskem jeziku in knjige v drugih jezikih težko zamenljive, ter precejšnjo razliko med količino knjig v francoskem jeziku, ki jih v nefrankofonske države izvažajo iz Francije po eni strani ter Belgije in Luksemburga po drugi strani.

(102)

Natančneje, Komisija glede trga izvoznega posredništva za knjige v francoskem jeziku navaja, da zadruga CELF in družba SIDE v okviru svoje dejavnosti izvoznega posredništva distribuirata knjige v nefrankofonske države in na nefrankofonska ozemlja. V frankofonskih državah namreč lokalni trg pokrivajo veliki založniki s podružnicami ali zastopniki. Izvozno posredništvo ima torej zgolj zelo postransko vlogo na frankofonskih trgih, ki pa so glavni trgi za knjige v francoskem jeziku.

(103)

Na nacionalnem trgu izvoznega posredništva za knjige v francoskem jeziku so prisotni splošni posredniki, kot sta družba SIDE in zadruga CELF, in nekaj specializiranih posrednikov, ki v zanemarljivem obsegu prodajajo tudi neposredno končnim uporabnikom in so zato nekoliko konkurenčni obema splošnima posrednikoma, ter določeno število knjigarn, ki izpolnjujejo naročila tujih knjigarnarjev in spletnih knjigarn, čeprav samo občasno, in katerih dejavnost je bila med zadevnimi ukrepi razmeroma omejena.

(104)

Pritožnik je bil na zadevnem trgu torej glavni gospodarski subjekt, ki so mu sporni ukrepi škodovali. Po eni strani francoski organi trdijo, da je bil program v zvezi z majhnimi naročili načeloma dostopen vsakemu podjetju, ki bi zaprosilo zanj, če bi sprejelo pogoje v zvezi z dodelitvijo pomoči. Navajajo, da je bila odločitev ministrstva za kulturo leta 1991 o zavrnitvi družbe SIDE upravičena, ker družba SIDE ni hotela izpolniti zahteve po preglednosti, ki je bila pogoj za pridobitev navedenih pomoči. Po drugi strani je družba SIDE navedla, da so se francoski organi odločili za zavrnitev, ker je bila zasebno podjetje, ne založniška zadruga. Poleg tega je ministrstvo za kulturo, ki je želelo končati postopek, leta 1996 po ugotovitvi ničnosti Odločbe Komisije z dne 18. maja 1993 družbo SIDE opozorilo, da program pomoči za majhna naročila ni po naravi namenjen izključno za zadrugo CELF. V dopisu z dne 3. septembra 1996 ji je predlagalo, da bi na srečanju preučili, ali je sposobna zagotavljati enake storitve, kot jih zagotavlja zadruga CELF, pod enakimi pogoji preglednosti. Na srečanju, ki je potekalo 26. septembra 1996, je vodstvo družbe SIDE ministrstvo za kulturo obvestilo, da ne želi uporabljati programa, katerega združljivost s pravom Skupnosti bi Komisija lahko spodbijala.

(105)

Vsekakor se zdi, da je iz elementov, navedenih v uvodni izjavi 101 in naslednjih, razvidno, da so zadevni ukrepi razmeroma omejeno škodovali trgovinskim pogojem in konkurenci v Evropski uniji.

(106)

Tretjič, vendar pa mora Komisija za ugotovitev, ali je ukrep dejansko sorazmeren, primerjati tudi znesek prejetih pomoči s stroški, ki jih je imela zadruga CELF, da bi dosegla cilj, za katerega so si prizadevali francoski organi.

(107)

V zvezi s tem je treba opozoriti na različne faze postopka obdelave naročil, glede katerih se stranki strinjata:

(108)

Po navedbah francoskih organov je zadruga CELF krila nekatere stroške, povezane z obdelavo „majhnih naročil“. Po mnenju francoskih organov ustvarjajo nekatera naročila na trgu izvoznega posredništva dodatne stroške, in sicer take, da storitev ne more biti donosna. Francoski organi so navedli, da so za opredelitev „majhnega naročila“ izbrali prag 500 FRF (76,22 EUR) in da je bil ta prag določen empirično. Pojasnili so, da so lahko nekatera naročila, manjša od 500 FRF, donosna, medtem ko druga, višja od tega zneska, niso. Cilj je bil najti ekonomsko sprejemljivo metodo, da bi bila zadruga CELF pripravljena prevzeti majhna naročila, čeprav ne dovolj donosna.

(109)

Kot je Komisija navedla v odločitvi o podaljšanju postopka, morajo francoski organi v okviru analize združljivosti določiti znesek in resničnost stroškov, ki jih je imela zadruga CELF.

(110)

V zvezi s tem je Komisija v odločitvi o podaljšanju postopka od francoskih organov zahtevala, naj ji predložijo nekatere podatke, da bi lahko oblikovala sklepe na podlagi sodbe Sodišča prve stopnje in odločila o sorazmernosti pomoči. Komisija je zahtevala, naj ji predložijo zlasti naslednje:

(111)

Kot je Komisija navedla že v odločitvi o podaljšanju postopka, ne more uporabiti poročil o uporabi programa obdelave majhnih naročil, ki so jih francoski organi v dopisu z dne 17. januarja 2003 predložili za leta od 1994 do 2001, niti pojasnil v zvezi z izvedbo analize analitičnega knjigovodstva, predloženih v dopisu z dne 5. marca 1998, ker francoski organi niso dodatno pojasnili in posodobili podatkov.

(112)

Vendar pa francoski organi niso predložili podrobnih podatkov, ki jih je Komisija zahtevala v odločitvi o podaljšanju postopka, ampak so se glede sorazmernosti pomoči samo sklicevali na podatke, ki so jih predložili že 17. septembra 2002, 17. januarja 2003 in 11. marca 2003 ter jih Komisija kot takih glede na sodbo Sodišča prve stopnje z dne 15. aprila 2008 ni mogla uporabiti.

(113)

Službe Komisije so torej z dopisom z dne 8. oktobra 2009 francoske organe opozorile na svojo zahtevo za predložitev podatkov o navedenih podrobnih točkah in navedle, da bo morala Komisija, če teh podatkov ne bo prejela v desetih delovnih dneh, končno odločbo sprejeti na podlagi razpoložljivih podatkov v skladu s členom 13(1) postopkovne uredbe, potem ko bo po potrebi izdala odredbo o predložitvi podatkov na podlagi člena 10(3) Uredbe (ES) št. 659/1999.

(114)

Francoski organi so z dopisom z dne 21. oktobra 2009 navedli, da nimajo dodatnih podatkov, ki bi jih lahko predložili, in se sklicevali na pripombe, poslane 9. junija 2009.

(115)

Komisija se je torej z Odločbo z dne 20. novembra 2009 („odredba o predložitvi podatkov“) odločila Franciji odrediti, naj predloži zahtevane podatke, ker jih kljub večkratnim zahtevam ni predložila.

(116)

Francoski organi so z dopisom z dne 2. decembra 2009 navedli, da nimajo dodatnih podatkov, ki bi jih lahko predložili Komisiji, in se sklicevali na pripombe, poslane 9. junija 2009.

(117)

Člen 13 postopkovne uredbe določa, da se „[p]regled morebitne nezakonite pomoči […] zaključi z odločbo […] Če država članica ne izpolni odredbe o predložitvi podatkov, se ta odločba sprejme na podlagi razpoložljivih podatkov.“

(118)

Kot je navedeno zgoraj, francoski organi Komisiji niso predložili podatkov, ki jih je večkrat zahtevala od njih, nazadnje v odredbi o predložitvi podatkov z dne 20. novembra 2009.

(119)

V skladu s členom 13 postopkovne uredbe Komisija torej sklep sprejme na podlagi razpoložljivih podatkov, pri čemer je treba vsekakor opozoriti, da morajo francoski organi dokazati združljivost obravnavane pomoči z notranjim trgom in sorazmernost te pomoči.

(120)

Glede na sodbo Sodišča prve stopnje z dne 15. aprila 2008 in podatke, ki jih ima na voljo Komisija, se zdi, da se ni mogoče opreti na ekstrapolacijo ocenjenih stroškov obdelave majhnih naročil za leto 1994. Prav tako se zdi, da ni mogoče uporabiti neupravičenih ključev porazdelitev stroškov in se opreti na podatke, za katere so bili uporabljeni neutemeljeni množilni koeficienti, zlasti za elektronsko posredovana naročila. Glede na izračun stroškov, povezanih z obdelavo majhnih naročil, iz sodbe Sodišča prve stopnje in ker francoski organi Komisiji niso predložili podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče odgovoriti na dvome, ki jih je Komisija v odločitvi o podaljšanju postopka sprožila glede sorazmernosti pomoči, deficitarnost dejavnosti obdelave majhnih naročil ni dokazana.

(121)

Po mnenju Komisije zato ni dokazano, da pomoči, izplačane med letoma 1994 in 2001, izpolnjujejo merilo sorazmernosti.

(122)

Te pomoči torej niso združljive na podlagi člena 107(3)(d) PDEU.

(123)

Člen 107(3)(c) PDEU (prejšnji člen 87(3)(c) ES) določa, da se „[k]ot združljiv[a] z notranjim trgom […] lahko šteje […] pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi“.

(124)

V skladu s sodbo Sodišča prve stopnje z dne 15. aprila 2008 odstopanja iz člena 107(3)(d) PDEU (prejšnji člen 87(3)(d) ES) ni mogoče uporabiti za pomoči, ki so bile zadrugi CELF izplačane med letoma 1980 in 1993. Ugotoviti je torej treba, ali bi bilo zanje mogoče uporabiti člen 107(3)(c) PDEU (prejšnji člen 87(3)(c) ES).

(125)

Enako je treba storiti za pomoči, izplačane od leta 1994 do konca leta 2001, za katere je Komisija v uvodni izjavi 122 tega sklepa ugotovila, da se odstopanje iz člena 107(3)(d) PDEU (prejšnji člen 87(3)(d) ES) zanje ne uporablja.

(126)

Da bi Komisija ugotovila, ali bi bilo mogoče člen 107(3)(c) PDEU uporabiti kot podlago združljivosti, mora preveriti, ali je cilj zadevne pomoči dejansko v skupnem interesu in ali ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnim interesom.

(127)

Komisija meni, da je pomoč dejansko v skupnem interesu, kot je bilo opredeljeno zgoraj. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je bila s tem, ko je bilo v Pogodbo o Evropski uniji uvedeno odstopanje, določeno v prejšnjem členu 87(3)(d) ES (zdaj člen 107(3)(d) PDEU), potrjena politika, ki ji je Komisija sledila na podlagi prejšnjega člena 92(3)(c) pred začetkom veljavnosti Pogodbe o Evropski uniji. Komisija je namreč v preteklosti na podlagi tega člena dovoljevala pomoči s kulturnimi cilji. To prakso so potrdila sodišča Evropske unije, na primer v zgoraj navedeni sodbi Sodišča prve stopnje z dne 18. septembra 1995, v kateri je Sodišče prve stopnje menilo, da Komisija na podlagi prejšnjega člena 92(3)(c) ES lahko sprejme ugodno odločbo v zvezi s tremi programi pomoči, ki jih upravlja zadruga CELF (pomoči za letalski tovor, programa „Page à Page“ in „Programme Plus“).

(128)

Po drugi strani po mnenju Komisije ni dokazano, da so bile pomoči sorazmerne glede na zastavljeni cilj.

(129)

Komisija je v odločitvi o podaljšanju postopka in nato v odredbi o predložitvi podatkov od francoskih organov zahtevala, naj predložijo pripombe o sorazmernosti pomoči glede na člen 107(3)(c) PDEU.

(130)

Kot je bilo navedeno zgoraj, francoski organi Komisiji niso predložili podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče dokazati sorazmernost pomoči, izplačanih od leta 1980, in ki jih je ta zahtevala od njih, nazadnje v odredbi o predložitvi podatkov z dne 20. novembra 2009.

(131)

Komisija v skladu s členom 13 postopkovne uredbe ta sklep torej sprejema na podlagi razpoložljivih podatkov, pri čemer je treba vsekakor opozoriti, da morajo francoski organi dokazati združljivost obravnavane pomoči z notranjim trgom in njeno sorazmernost.

(132)

Predhodno predstavljeno sklepanje o sorazmernosti pomoči v okviru člena 107(3)(d) PDEU se smiselno uporablja tudi tu.

(133)

Po mnenju Komisije zato ni dokazano, da izplačane pomoči izpolnjujejo merilo sorazmernosti.

(134)

Skratka, Komisija meni, da zadevni ukrep ni združljiv z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(c) PDEU.

(135)

Francoski organi so večkrat trdili, da je bila zadruga CELF pooblaščena za opravljanje javne službe in da je treba sporne ukrepe oceniti glede na določbe člena 106(2) PDEU (prejšnji člen 86(2) ES).

(136)

Ta člen določa, da „[p]odjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, oziroma podjetja, ki imajo značaj dohodkovnega monopola, ravnajo po pravilih iz Pogodb, zlasti po pravilih o konkurenci, kolikor uporaba takšnih pravil pravno ali dejansko ne ovira izvajanja posebnih nalog, ki so jim dodeljene. Razvoj trgovine ne sme biti prizadet v takšnem obsegu, ki bi bil v nasprotju z interesi Unije.“

(137)

V obravnavanem primeru se je treba najprej vprašati o obstoju storitve splošnega gospodarskega pomena. Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da imajo države članice, razen v sektorjih, v katerih je to vprašanje že urejeno s predpisi Evropske unije, široko diskrecijsko pravico glede narave storitev, ki se lahko opredelijo kot storitve splošnega gospodarskega pomena. Zato je naloga Komisije poskrbeti, da se ta diskrecijska pravica uporablja brez očitne napake, kar zadeva opredelitev storitev splošnega gospodarskega pomena.

(138)

V obravnavanem primeru so francoski organi večkrat navedli, da je zadruga CELF pooblaščena za posebno nalogo opravljanja kulturnih javnih storitev, ki vključujejo izpolnitev vsakega naročila za delo v francoskem jeziku, ki ga oddajo knjigarnarji v tujini, ne glede na obseg in naravo naročila. Komisija meni, da bi ta naloga lahko dejansko pomenila storitev splošnega gospodarskega pomena.

(139)

Drugič, preveriti je treba, ali je bila zadruga CELF dejansko pooblaščena za to storitev splošnega gospodarskega pomena. V skladu s sodno prakso Evropske unije je morala namreč država zadevna podjetja pooblastiti za opravljanje obravnavane storitve z enim ali več uradnimi akti, katerih obliko lahko določi vsaka država članica.

(140)

V obravnavanem primeru so francoski organi predložili več pogodb, sklenjenih med zadrugo CELF in ministrstvom za kulturo, iz katerih naj bi bilo po njihovem mnenju razvidno, da je bila zadruga CELF dejansko pooblaščena za opravljanje zadevne storitve splošnega gospodarskega pomena. Po navedbah francoskih organov je direkcija za knjigo in branje do leta 2001 sklepala letne pogodbe z zadrugo CELF.

(141)

Vendar pa francoski organi kljub zahtevam Komisije, vključno z odredbo o predložitvi podatkov, niso predložili kopij pogodb o javni službi za vsako od zadevnih let.

(142)

Poleg tega v pogodbah, ki so Komisiji na voljo, ni opredeljena natančna narava obveznosti javne službe (tako v pogodbah ni naveden znesek, do katerega se naročila štejejo za „majhna naročila“). Iz tega izhaja, da niti za ta leta ne obstaja akt, iz katerega bi bile dovolj natančno razvidne obveznosti javne službe, ki jih je imela zadruga CELF.

(143)

Po mnenju Komisije zato ni dokazano, da je bila zadruga CELF dejansko za vsako od obravnavanih let z uradnim aktom pooblaščena za opravljanje zadevne javne službe.

(144)

Nazadnje in ne da bi bilo treba preučiti pogoj nujnosti, ker so pogoji kumulativni, Komisija meni, da tudi pogoj sorazmernosti ni izpolnjen.

(145)

V pogodbah, ki jih ima na voljo Komisija, namreč ni nikakor pojasnjeno, kako je bil izračunan znesek pomoči. Poleg tega obveznosti, naložene zadrugi CELF, da predloži poročila o porabi subvencije, ne spremlja natančna opredelitev parametrov izračuna in nadzora nad stroški dejavnosti javne službe, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti, da ni čezmernega nadomestila. Poleg tega pogodbe, čeprav je bilo v njih dejansko določeno, da se del subvencije, ki ne bi bil porabljen, prenese iz enega leta v drugo, ne vsebujejo nobenega pojasnila v zvezi z delovanjem tega mehanizma, za katerega se sicer zdi, da ni bil uporabljen. Nazadnje, splošneje in kot je bilo navedeno pri analizi merila sorazmernosti glede na člen 107(3) PDEU, francoski organi niso predložili podatkov, ki bi dokazovali sorazmernost pomoči glede na različne točke sodbe Sodišča prve stopnje.

(146)

Tako francoski organi Komisiji niso predložili podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče dokazati sorazmernost pomoči na podlagi člena 106(2) PDEU in ki jih je ta zahtevala od njih, nazadnje v odredbi o predložitvi podatkov z dne 20. novembra 2009.

(147)

Komisija v skladu s členom 13 postopkovne uredbe ta sklep torej sprejema na podlagi razpoložljivih podatkov, pri čemer je treba vsekakor opozoriti, da morajo francoski organi dokazati združljivost obravnavane pomoči z notranjim trgom in njeno sorazmernost.

(148)

Iz enakih razlogov, kot so bili navedeni pri analizi sorazmernosti pomoči glede na člen 107(3)(d) PDEU, po mnenju Komisije torej ni dokazano, da izplačane pomoči izpolnjujejo merilo sorazmernosti.

(149)

Komisija zato meni, da pogoji za uporabo člena 106(2) PDEU niso izpolnjeni.

(150)

Skratka, Komisija meni, da mehanizem pomoči, imenovan program „majhnih naročil“, ki ga je Francija od leta 1980 do konca leta 2001 izvajala v korist zadruge CELF, pomeni pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom.

(151)

Komisija mora v primeru nezakonite in nezdružljive pomoči državi članici načeloma odrediti, naj sprejme vse ukrepe, ki so potrebni za izterjavo pomoči od njenega upravičenca. Člen 14 Uredbe (ES) št. 659/1999 namreč določa, da „[č]e se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativne odločbe, Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč“.

(152)

Vseeno mora Komisija upoštevati naslednje elemente.

(153)

Prvič, člen 15 Uredbe (ES) št. 659/1999 določa, da imajo pooblastila Komisije zahtevati vračilo pomoči desetletni zastaralni rok. Zastaralni rok začne teči na dan, ko je upravičencu dodeljena nezakonita pomoč, in kakršen koli ukrep glede nezakonite pomoči, ki ga sprejme Komisija ali država članica na zahtevo Komisije, prekine zastaralni rok.

(154)

Kot je bilo navedeno že v odločitvi o podaljšanju postopka, Komisija, ki od zainteresiranih strani ni prejela posebnih pripomb, meni, da se v obravnavanem primeru uporablja zastaralni rok, naveden v prejšnji uvodni izjavi. Sodišče je namreč v sodbi z dne 5. oktobra 2006 v zadevi Transalpine  (21) menilo, da kolikor Uredba (ES) št. 659/1999 vsebuje postopkovna pravila, se ta z začetkom veljavnosti te uredbe, in sicer od 16. aprila 1999, uporabljajo v vseh upravnih postopkih na področju državnih pomoči, ki potekajo pred Komisijo. Ta zadeva pa spada v formalni postopek preiskave, ki se je začel 30. junija 1996.

(155)

Ker so se v obravnavanem primeru pomoči izplačevale vsako leto od leta 1980 in ker je Komisija podatke od francoskih organov zahtevala aprila 1992, je očitno, da pomoči, ki so bile zadrugi CELF izplačane v letih 1980 in 1981, ni mogoče izterjati ob upoštevanju zastaralnega roka.

(156)

Drugič, Komisija ne zahteva vračila pomoči, če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava Evropske unije. Komisija mora namreč v skladu s sodno prakso Evropske unije upoštevati izjemne okoliščine, zaradi katerih je upravičeno, da ne odredi vračilo nezakonito dodeljene pomoči, če je to vračilo v nasprotju s splošnim načelom prava Evropske unije.

(157)

V tem okviru je Komisija v odločitvi o podaljšanju postopka pozvala francoske organe, upravičenca pomoči in vse druge zainteresirane strani, naj predložijo pripombe o tem, kako so se v obravnavnem primeru uporabljala načelo upravičenega pričakovanja, načelo pravne varnosti ali katero koli drugo načelo, ki bi lahko Komisijo privedlo do tega, da ne zahteva vračila pomoči.

(158)

Komisija navaja, da so francoski organi v pripombah menili, da obstajajo izjemne okoliščine, ki omogočajo omejitev obveznosti vračila pomoči. Nasprotno pa je družba SIDE menila, da takih izjemnih okoliščin ni.

(159)

Komisija v zvezi s tem opozarja, da je predložitveno sodišče v okviru vprašanj za predhodno odločanje, ki so bila Sodišču postavljena v zgoraj navedeni zadevi CELF, v bistvu spraševalo, ali sprejetje treh zaporednih odločb Komisije, s katerimi je bila pomoč razglašena za združljivo z notranjim trgom in katerih ničnost je nato ugotovilo sodišče Skupnosti, lahko samo po sebi pomeni izjemno okoliščino, na podlagi katere je mogoče utemeljiti omejitev obveznosti upravičenca, da vrne to pomoč.

(160)

Sodišče se je v zgoraj navedeni sodbi z dne 11. marca 2010 najprej sklicevalo na svojo sodbo z dne 12. februarja 2008, v kateri je v točki 65 in naslednjih navedlo, da po ugotovitvi ničnosti pozitivne odločbe Komisije ni mogoče izključiti možnosti, da se prejemnik nezakonito izvajane pomoči sklicuje na izjemne okoliščine, na podlagi katerih je lahko legitimno utemeljil svoje zaupanje v zakonitost te pomoči, in tako nasprotuje njenemu vračilu (22).

(161)

Vendar pa je Sodišče v tej sodbi navedlo tudi, da upravičeno pričakovanje prejemnika pomoči ne more izhajati iz pozitivne odločbe Komisije, po eni strani, če je bila ta odločba izpodbijana v rokih za tožbo in je sodišče Evropske unije nato ugotovilo njeno ničnost, ter, po drugi strani, dokler rok za vložitev tožbe ni potekel ali, v primeru tožbe, dokler sodišče Evropske unije ni dokončno odločilo (23).

(162)

Sodišče je v obravnavanem primeru v sodbi z dne 11. marca 2010 navedlo, da ugotovitev ničnosti tretje pozitivne odločbe Komisije s sodbo Sodišča prve stopnje z dne 15. aprila 2008 ne more vzbuditi upravičenega pričakovanja ali pomeniti izjemne okoliščine (24).

(163)

Sodišče je dodalo, da manj običajno zaporedje treh ugotovitev ničnosti kratko malo kaže na težavnost zadeve, in zdi se, da še zdaleč ne vzbuja upravičenega pričakovanja, ampak povečuje dvome upravičenca o združljivosti sporne pomoči. Priznava, da je zaporedje treh tožb, ki pripeljejo do treh ugotovitev ničnosti, zelo redek primer, vendar meni, da so take okoliščine del običajnega delovanja pravosodnega sistema, ki posameznikom, ki menijo, da trpijo zaradi posledic nezakonitosti pomoči, daje možnost, da vložijo tožbe na ugotovitev ničnosti zaporednih odločb, ki so po njihovem mnenju vzrok za ta položaj.

(164)

Poleg tega je Sodišče v obravnavanem primeru menilo, da obstoja izjemne okoliščine prav tako ni mogoče sprejeti glede na načelo pravne varnosti (25). Dokler namreč Komisija ne sprejme odločbe o odobritvi pomoči in dokler rok za vložitev tožbe zoper tako odločbo ne poteče, prejemnik ne more biti prepričan o zakonitosti pomoči, tako da se ni mogoče sklicevati niti na načelo varstva upravičenega pričakovanja niti na načelo pravne varnosti.

(165)

Poleg tega, kot je Sodišče navedlo v sodbi z dne 11. marca 2010 (26), obstoja izjemne okoliščine v obravnavanem primeru ni mogoče sprejeti glede na načelo sorazmernosti. Odprava nezakonite pomoči z vračilom je namreč logična posledica ugotovitve njene nezakonitosti, tako da povračila te pomoči zaradi ponovne vzpostavitve prejšnjega stanja načeloma ni mogoče obravnavati kot ukrepa, ki je nesorazmeren glede na cilje določb o državni pomoči iz Pogodbe.

(166)

Sodišče je zato ugotovilo, da sprejetje treh zaporednih odločb Komisije, s katerimi je bila pomoč razglašena za združljivo in katerih ničnost je nato ugotovilo sodišče Skupnosti, samo po sebi ne more pomeniti izjemne okoliščine, na podlagi katere je mogoče utemeljiti omejitev obveznosti upravičenca, da vrne to nezakonito in nezdružljivo pomoč.

(167)

Ob upoštevanju zgoraj navedenega in ker ni nobenega drugega elementa, ki bi lahko pomenil izjemno okoliščino, Komisija torej meni, da v obravnavanem primeru ni izjemne okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče omejiti obveznost zadruge CELF, da vrne zadevne pomoči (razen za zneske, izplačane v letih 1980 in 1981, kot je bilo pojasnjeno zgoraj).

(168)

Francoski organi morajo na podlagi člena 14 Uredbe (ES) št. 659/1999 torej od zadruge CELF izterjati znesek pomoči, ki ji je bila v letih od 1982 do 2001 izplačana iz programa „majhnih naročil“.

(169)

Kot je razvidno iz preglednice (27), skupni znesek pomoči, ki ga je treba izterjati od zadruge CELF in je bil prejet med letoma 1982 in 2001, znaša 4 631 401 EUR, temu pa je treba prišteti še obresti.

(170)

V skladu s členom 14(2) Uredbe (ES) št. 659/1999 mora namreč pomoč, ki jo je treba izterjati, vključevati obrestne obresti, ki se plačajo od datuma, ko je bila nezakonita pomoč na razpolago upravičencu, do datuma njenega dejanskega vračila.

(171)

Vendar pa iz sodbe Sodišča z dne 12. oktobra 2000 v zadevi Magefesa  (28) izhaja, da kadar je podjetje v stečaju in kadar je to določeno v nacionalni zakonodaji, ni treba plačati obresti, zapadlih po objavi stečaja podjetja, na znesek pomoči, ki je bila nezakonito prejeta pred to objavo.

(172)

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so francoski organi v obvestilu z dne 27. januarja 2010 Komisijo obvestili o položaju, v katerem je trenutno zadruga CELF.

(173)

Ob upoštevanju njenega finančnega položaja je bil 25. februarja 2009 uveden zaščitni postopek. Imenovan je bil sodni upravitelj.

(174)

Francoska država je na podlagi spora o državnih pomočeh prijavila naslednje terjatve: 11 885 785,02 EUR (od plačila obresti v skladu z zgoraj navedeno sodbo Conseil d’État z dne 19. decembra 2008) in 4 814 339,9 EUR (od morebitnega vračila glavnice pomoči, prejete v letih od 1980 do 2001).

(175)

Francoski organi so navedli, da je bilo iz stanja terjatev razvidno, da od skupnih prijavljenih obveznosti v višini 21 254 232,29 EUR sporne terjatve znašajo 17 045 039,50 EUR.

(176)

Ker je sodni upravitelj ugotovil, da je sanacija očitno nemogoča, je zaprosil za spremembo zaščitnega postopka v sodno likvidacijo, zlasti zaradi terjatev, ki jih je prijavila država.

(177)

Sodišče „Tribunal de commerce de Pariz“ je s sodbo z dne 9. septembra 2009, s katero je ugotovilo obstoj obveznosti, zaradi katerih ni bilo mogoče načrtovati nadaljnjega obstoja, razglasilo sodno likvidacijo zadruge CELF in imenovalo likvidacijskega upravitelja. To sodišče je dvoletni rok, po katerem bo treba preučiti končanje sodne likvidacije. Francoski organi so navedli, da bi bilo zaradi tekočih in/ali prihodnjih sporov vseeno lahko upravičeno odložiti datum končanja sodne likvidacije.

(178)

Francoski organi so navedli, da so bili vsi zaposleni v zadrugi CELF odpuščeni in da je bila likvidacijska skupina razpuščena 31. decembra 2009. Edini postopki, ki še potekajo, so namenjeni izterjavi dolgov, ki jih še dolgujejo kupci.

(179)

Francoski organi so v elektronski pošti z dne 9. marca 2010 navedli, da so se pri likvidacijskem postopku, uvedenem za zadrugo CELF, upoštevala običajna pravila postopka likvidacije podjetij.

(180)

Glede na podatke, ki so jih Komisiji predložili francoski organi, zadruga CELF danes ne opravlja več nobene gospodarske dejavnosti.

(181)

Zato morajo francoski organi ob upoštevanju likvidacijskega postopka, ki poteka v zvezi z zadrugo CELF, v okviru svoje obveznosti izterjave nezdružljive pomoči zlasti poskrbeti za upoštevanje sodne prakse, ki se uporablja v primeru likvidacije podjetja upravičenca (29). To predvideva zlasti, da se sredstva zadruge CELF prodajo po tržni ceni, da država svoje terjatve v zvezi z vračilom nezdružljivih nezakonitih pomoči vpiše v obveznosti podjetja v likvidaciji ter v celoti uveljavlja svoje pravice upnika na vseh stopnjah postopka do konca likvidacije.

(182)

Kar zadeva izračun obresti, je treba navesti, da v francoskem pravu člen L 622-28 trgovinskega zakonika določa, da s „sodbo o začetku [zaščitnega postopka] prenehajo teči zakonske in dogovorjene obresti ter vse zamudne obresti in povečanja“.

(183)

Zato se v tej zadevi na zneske, ki so bili izplačani zadrugi CELF, plačajo obresti od datuma, ko so ji bili zneski dani na razpolago, do 25. februarja 2009, ko je sodišče „Tribunal de commerce de Pariz“ izdalo sodbo o začetku zaščitnega postopka, ki je bil nato s sodbo z dne 9. septembra 2009 preoblikovan v sodno likvidacijo.

(184)

Komisija ugotavlja, da je Francija nezakonito odobrila pomoč zadrugi CELF v nasprotju s členom 108(3) PDEU.

(185)

Ta pomoč je nezdružljiva z notranjim trgom in jo morajo francoski organi izterjati, razen zneskov, izplačanih v letih 1980 in 1981, ki so zastarali.

(186)

Francoski organi morajo torej od zadruge CELF izterjati znesek v višini 4 631 401 EUR ter mu prišteti obresti za pomoč, ki se je izplačevala vsako leto od leta 1982. Zneski, ki jih je treba izterjati, vključujejo obresti, ki tečejo od datuma, ko so bili zneski dani na razpolago upravičencu, do 25. februarja 2009, ko je sodišče „Tribunal de commerce de Pariz“ izdalo sodbo o začetku zaščitnega postopka –

(a)

skupni znesek (glavnico in obresti), ki ga je treba izterjati od upravičenca;

(b)

podroben opis že sprejetih in načrtovanih ukrepov za uskladitev s tem sklepom;

(c)

dokumente, iz katerih je razvidno, da je bil upravičenec pozvan k vračilu pomoči.