19.10.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

L 274/103

(1)

Komisija je z dopisom z dne 16. februarja 2006 prejela pritožbo v zvezi s pomočjo, ki so jo belgijski organi dodelili dražbi rib v Ostendeju in je registrirana pod referenčno številko CP 40/2006. Dodatna pritožba v zvezi z isto zadevo je bila prejeta 31. julija 2007.

(2)

Komisija je v dopisih z dne 13. marca 2006, 26. junija 2006 in 11. julija 2007 belgijske organe pozvala, naj zagotovijo informacije o teh ukrepih, ki so jih ti organi posredovali v odgovorih z dne 11. maja 2006, 20. oktobra 2006 in 27. novembra 2007.

(3)

Komisija je po proučitvi informacij in dokumentov, ki so jih predložili belgijski organi, te organe 3. julija 2008 obvestila o svoji odločitvi o sprožitvi postopka iz člena 108(2) PDEU in člena 6 Uredbe št. 659/1999.

(4)

Belgijski organi so v dopisu z dne 16. julija 2008 Komisiji posredovali nekatere dokumente v zvezi s privatizacijo dražbe rib v Ostendeju, ki jo to mesto načrtuje.

(5)

V dopisu z dne 25. julija 2008 so belgijski organi zaprosili za podaljšanje roka za predložitev pripomb do 8. septembra 2008. Podaljšanje roka je bilo odobreno 4. avgusta 2008.

(6)

V dopisu z dne 8. septembra 2008 so belgijski organi predložili svoje pripombe glede odločitve o sprožitvi uradnega postopka preiskave.

(7)

Odločitev o sprožitvi uradnega postopka preiskave je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije17. septembra 2008 (5). Komisija je pozvala zainteresirane strani, naj svoje pripombe predložijo v enem mesecu od dneva objave.

(8)

Komisija se je z belgijskimi organi sestala 9. oktobra 2008. Na tem sestanku so belgijski organi predložili informacije v zvezi s tem, kako nameravajo organizirati privatizacijo dražbe rib.

(9)

Komisija je prejela pripombe naslednjih zainteresiranih tretjih oseb: EAFPA (Evropsko združenje za ribiška pristanišča in dražbe), NOVA (Nationaal Overleg Visafslagen), Flanders ship repair, ZVP (Zeebrugse Vis Promotie vzw), ribja tržnica Grimsby, ZV (Zeebrugse Visveiling), EFC (evropski center za ribe) in Gardec (družba za popravilo ladij).

(10)

Komisija je navedene pripombe v dopisu z dne 4. novembra 2008 posredovala Belgiji, ki je imela možnost, da nanje odgovori. Belgija ni predložila nadaljnjih ugotovitev v zvezi s pripombami tretjih oseb.

(11)

Komisija je 8. septembra 2009 v dopisu s sklicem C(2009) 6907 izdala odredbo o predložitvi podatkov v skladu s členom 10(3) Uredbe (ES) št. 659/1999, v kateri zahteva popoln odgovor na vprašanja iz dopisov z dne 13. marca 2006, 26. junija 2006 in 11. julija 2007 ter odločitve o sprožitvi uradnega postopka preiskave.

(12)

Belgijski organi so v dopisu z dne 7. oktobra 2009 zaprosili za podaljšanje roka za predložitev pripomb do 9. novembra 2009. Podaljšanje roka je bilo odobreno 9. oktobra 2009. Belgijski organi so v svojem dopisu tudi pozvali Komisijo, naj jim posreduje pripombe tretjih oseb. Komisija je skupaj z odobritvijo podaljšanja roka ponovno posredovala pripombe tretjih oseb in izvod dopisa z dne 4. novembra 2008.

(13)

V dopisu z dne 22. oktobra 2009 so belgijski organi Komisijo obvestili, da dejansko niso nikoli prejeli dopisa Komisije z dne 4. novembra 2008. Zato so zaprosili za dodatni mesec podaljšanja roka za predložitev nadaljnjih ugotovitev v zvezi s pripombami tretjih oseb.

(14)

Komisija je v dopisu z dne 5. novembra 2009 belgijskim organom odobrila podaljšanje roka do 27. novembra 2009, da bi lahko odgovorili na pripombe tretjih oseb.

(15)

Belgijski organi so predložili odgovore, zahtevane v odredbi o predložitvi podatkov, in dodatne informacije o privatizaciji dražbe rib.

(16)

V dopisu z dne 30. novembra 2009 je Belgija predložila svoje nadaljnje ugotovitve v zvezi s pripombami tretjih oseb.

(17)

Dražba rib v Ostendeju, ki je bila prvotno v državni lasti, je bila zelo razdrobljena in po navedbah belgijskih organov več let slabo vodena. Njeno delovanje ni bilo uspešno. Njen delež, kar zadeva prihod rib v belgijska pristanišča, se je v obdobju 1991–2001 zmanjšal s približno 37 % na 20 % (6). V obdobju 1997–2001 se je njen prihodek z 20 550 000 EUR zmanjšal na 13 440 000 EUR (7) in več let je mesto Ostende (v nadaljnjem besedilu: mesto) v zvezi z dražbo beležilo povprečno letno izgubo v višini 1 850 000 EUR (vključno z letom 2001).

(18)

Mesto se je moralo leta 2001 odločiti, ali bo dražbo rib zaprlo ali prestrukturiralo. Mesto se je 23. novembra 2001 odločilo, da bo dražbo rib v Ostendeju prestrukturiralo v avtonomno občinsko družbo, za katero je pristojna belgijska zakonodaja, mesto pa je njen edini delničar.

(19)

Odločitev za prestrukturiranje dražbe je temeljila na finančnem načrtu, v katerem je bila predstavljena ena možnost (opredeljena kot pozitivna), in poslovnem načrtu, ki obsega dve strani in ki ga je pripravil HAMA Consult NV. Ti dokumenti kažejo, da bi dražba rib v devetih letih lahko postala dobičkonosna, če bi se preoblikovala v ločeno pravno osebo z začetnim kapitalom 250 milijonov BEF (približno 6,2 milijona EUR), ki ga je treba v celoti vplačati v petih letih. Ta ločena družba je bila poimenovana „Autonoom Gemeentebedrijf Vismijn Oostende“ (v nadaljnjem besedilu: AGVO). Družba AGVO je prevzela finančne dolgove za povračila posojil različnih bank, ki jih je najela nekdanja dražba rib v Ostendeju.

(20)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 18, je mesto za namene prestrukturiranja dražbe rib 23. novembra 2001 (8) ustanovilo avtonomno občinsko družbo AGVO. Takšna avtonomna občinska družba je ločena pravna oseba, ustanovljena v skladu s členom 261 novega občinskega zakona, katerega namen je organizacija občinskih ustanov in storitev zunaj splošnih občinskih storitev, pri čemer se osredotoča na ustanove ali storitve trgovinske ali industrijske narave ter se upravlja v skladu z industrijskimi in trgovinskimi metodami.

(21)

V zvezi z imetništvom delnic in upravnimi organi mora imeti mesto kot ustanovna občina v skladu z zakonodajo večino glasov. Mesto ima dejansko 100-odstotni delež v družbi AGVO in v skladu s statutom te družbe imenuje vse člane upravnega odbora. Večina teh članov mora biti tudi član mestnega sveta.

(22)

Družba AGVO ima zdaj v svoji popolni lasti vsaj dve hčerinski družbi: NV Exploitatie Vismijn Oostende (v nadaljnjem besedilu: EVO) in NV Pakhuizen (v nadaljnjem besedilu: PAKHUIZEN).

(23)

Družba EVO je bila ustanovljena 8. avgusta 2002 za vodenje dražbe in vseh z njo povezanih dejavnosti. Zagotovljen ji je bil začetni kapital v znesku 371 840 EUR. Skupno lastništvo je obsegalo 15 000 enakih delnic brez nominalne vrednosti, pri čemer je imela družba AGVO 14 999 delnic in član mestnega sveta g. Miroir 1 delnico.

(24)

Družbo EVO upravlja upravni odbor. Člane odbora imenujejo delničarji za obdobje šest let z možnostjo podaljšanja. Glede na razporeditev delnic družbo EVO v celoti nadzira družba AGVO.

(25)

Družbo PAKHUIZEN so leta 1988 ustanovili lastniki plovil za upravljanje premičnin in nepremičnin. Družbo PAKHUIZEN je leta 2005 z nakupom vseh njenih delnic v vrednosti 350 000 EUR prevzela družba AGVO.

(26)

Družbo PAKHUIZEN upravlja upravni odbor. Člane odbora imenujejo delničarji za obdobje šest let z možnostjo podaljšanja. Družba PAKHUIZEN je od leta 2005 v lasti družbe AGVO in pod njenim nadzorom.

(27)

Družba AGVO v skladu s svojim statutom opravlja naloge, ki jih belgijski organi uvrščajo med naloge v javnem interesu in trgovinske naloge. „Javne naloge“ opravlja družba AGVO sama, „gospodarske naloge“ pa opravljata njeni hčerinski družbi EVO in od leta 2005 PAKHUIZEN, ki ju ima družba AGVO v popolni lasti.

(28)

V zvezi z „javnimi nalogami“ so belgijski organi navedli, da vključujejo naloge družbe AGVO upravljanje ribiškega pristanišča v Ostendeju (ki vključuje upravljanje in vzdrževanje javne in zasebne domene znotraj meja ribiškega pristanišča), inšpekcijski pregled rib, iztovorjenih za prehrano, določanje davkov za cene na dražbi med preverjanjem, da iztovorjeni ulov izpolnjuje zahteve za DDV, delovanje ladijske prevodnice med kanalom in ribiškim dokom (ki ga ne uporabljajo le ribiška plovila), naloge na področju odnosov z javnostmi v imenu lokalnih organov ter obnovo in zagotovitev stavb javnopravnim ali delno javnopravnim ustanovam, na primer flamski regiji, pokrajini Zahodna Flandrija itd.

(29)

Družba EVO vodi dražbo rib v Ostendeju. Dejavnosti v zvezi s tem zadevajo predvsem organizacijo in vodenje dražbe rib, dajanje skladišč v najem in druge dejavnosti hčerinske družbe. V zvezi z vodenjem dražbe uporablja družba EVO 6-odstotno dajatev na cene na dražbi. Kupcem na dražbi se zaračuna 1- do 3-odstotna provizija, kriti pa morajo tudi stroške najema zabojev za ribe. Stroški najema niso znani.

(30)

Poleg tega družba EVO odobri posojila lastnikom plovil. Nekatera od zadnjih posojil so bila odobrena v skladu z obrestno mero Euro Interbank Offered Rate (Euribor) + 2 %. Vendar se zdi, da za vsa posojila ne veljajo isti pogoji. V zameno za posojilo morajo lastniki plovil ribe licitirati v Ostendeju.

(31)

Poleg tega družba EVO zagotavlja lastnikom plovil nekatere ugodnosti, na primer prispevek ali kritje vseh stroškov prevoza zamrznjenih proizvodov.

(32)

Dejavnosti družbe PAKHUIZEN se osredotočajo predvsem na preoblikovanje, obnavljanje, (ponovno) opremljanje, (ponovno) gradnjo in rušenje, izkoriščanje, upravljanje ter dajanje v najem nepremičnin.

(33)

Mesto je družbi AGVO ob njeni ustanovitvi, tj. 23. novembra 2001, dodelilo začetni kapital v znesku 250 milijonov BEF (6 179 338,12 EUR), ki naj bi se pet let izplačeval v enakih letnih obrokih. Od leta 2002 je bilo izplačanih šest obrokov začetnega kapitala, ki skupaj znašajo 3 596 665,62 EUR: 619 734 EUR je bilo izplačanih 28. junija 2002, 570 155 EUR 26. junija 2003, 570 155 EUR 25. junija 2004 in 570 15526. junija 2005. Belgija je v svojih pripombah v zvezi s sprožitvijo uradnega postopka preiskave navedla, da sta bila leta 2006 in leta 2007 izplačana dva dodatna obroka v znesku 619 734 EUR. Kolikor je Komisiji znano, družba AGVO preostanek začetnega kapitala v znesku 2 582 672,5 EUR še ni zahtevala.

(34)

Belgijski organi so navedli, da je družba AGVO začetni kapital delno uporabila za „javne namene“ in za povračila tekočih bančnih posojil v kapitalu in obrestih. Uporabila ga je tudi za nakup delnic družbe Pakhuizen. Nazadnje ga je uporabila za vplačilo začetnega kapitala družbe EVO in za odobritev posojil tej družbi, ki so se pozneje (31. decembra 2004, 31. decembra 2005 in 21. decembra 2007) s povračilom dolgov pretvorila v kapital.

(35)

Družbi EVO je bil ob ustanovitvi, tj. 8. avgusta 2002, dodeljen začetni kapital v znesku 371 840,29 EUR. Pozneje je družba AGVO družbi EVO povečala kapital s povračilom dolgov. Kapital se je 31. decembra 2004 povečal za 1 387 044 EUR, 31. decembra 2005 za 710 000,75 EUR in 21. decembra 2007 za 1 500 114,96 EUR. Skupaj je družba AGVO družbi EVO dodelila kapital v znesku 3 969 000 EUR.

(36)

Belgijski organi so Komisijo obvestili, da se je začetni kapital družbe EVO povečal in da je do 31. decembra 2006 znašal 2 468 885 EUR, vendar je niso obvestili o načinu povečanja kapitala. Komisijo so na povečanje kapitala 21. decembra 2007 in na dejstvo, da se je kapital povečal s povračilom dolgov, opozorile pripombe tretjih oseb. Belgija se na te pripombe tretjih oseb ni odzvala.

(37)

Poleg začetnega kapitala je mesto družbama AGVO in EVO pomagalo z brezplačnimi garancijami za pridobitev zasebnih posojil.

(38)

Pri družbi AGVO to vključuje garancije za tri posojila, odobrena 26. marca (609 379,40 EUR) in 23. aprila 2004 (2 117 500 EUR) ter 22. aprila 2005 (550 000 EUR), ki skupaj znašajo 132 199 987 BEF (3 276 879 EUR).

(39)

Pri družbi EVO pa to zadeva garanciji za posojilo, odobreni 28. junija in 27. septembra 2002. Vendar glede na informacije belgijskih organov družba EVO teh posojil nazadnje ni vzela. Mesto je družbi EVO ponovno omogočilo brezplačni garanciji za posojilo 23. aprila 2004 in 22. aprila 2005. Ti posojili je družba vzela, znašali pa sta 145 505 820 BEF (3 606 995 EUR). Belgijski organi so navedli, da je mesto odobrilo dodatno posojilo v znesku 78 000 EUR, niso pa omenili datuma. Glede na to, da so belgijski organi to navedli v pripombah z dne 4. septembra 2008 in da so prejšnje pripombe predložili 23. novembra 2007, Komisija predvideva, da je bilo dodatno posojilo odobreno med tem obdobjem.

(40)

Družba AGVO je družbi EVO prav tako omogočila brezplačno garancijo za dve posojili v skupnem znesku 600 000 EUR. Datum odločitve o podelitvi brezplačne garancije ni bil naveden. Vendar ob upoštevanju, da je bila družba EVO ustanovljena 22. avgusta 2002 in da dokument o posojilih, ki so ga predložili belgijski organi, opisuje razmere z dne 3. avgusta 2006, Komisija predvideva, da je bilo posojilo odobreno med tem obdobjem.

(41)

V skladu s členom 30 statuta z dne 23. novembra 2001 ima družba AGVO izključno pravico do brezplačne uporabe zemljišč in stavb v ribiškem pristanišču v Ostendeju (9).

(42)

V členu 30 statuta je tudi navedeno, da lahko mesto naknadno prenese lastništvo (ali druge pravice) nad temi zemljišči in stavbami na družbo AGVO.

(43)

To se je zgodilo 26. marca 2004, ko je mesto prispevalo k družbi AGVO, tako da je nanjo preneslo nepremičnine različnih stavb, ki se nahajajo v ribiškem pristanišču v Ostendeju v velikosti 57 500 m2. Vrednost tega prispevka je bila popisna vrednost, zabeležena v občinskih računovodskih izkazih, in sicer 14 891 524 EUR. Prenos je zadeval le stavbe (dražbo rib, pisarne in skladišča) in ne zemljišč, na katerih so bile postavljene. Zemljišče samo uporablja mesto na podlagi koncesije za nedoločen čas, ki jo je podelila flamska regija, lastnica zemljišča. Družba AGVO je še naprej imela izključno pravico do uporabe teh zemljišč na podlagi člena 30 svojega statuta.

(44)

Prenos nepremičnin z dne 26. marca 2004 je zajemal stavbe s površino 14 754 m2, vključenih v dolgoročno zakupno pogodbo med mestom in družbo PAKHUIZEN, ki jo je z mestom sklenila leta 1989 za obdobje 45 let. Družba PAKHUIZEN plačuje za uporabo stavb v skladu s to pogodbo simbolično ceno 1 000 BEF (25 EUR) na leto. Vendar pogodba določa, da družba PAKHUIZEN v zameno na svoje stroške in brez upravičenosti do odškodnine obnavlja skladišča iz dolgoročne zakupne pogodbe, tako da ustrezajo prihodnjim predpisom. Prav tako bo mestu po 27 letih zakupne pogodbe (leta 2016) dodeljen letni prejemek v višini 50 % letnega neto dobička družbe PAKHUIZEN. Belgijski organi so navedli, da družba PAKHUIZEN ni izpolnjevala svojih obveznosti in da zadevna skladišča vsaj do leta 2005 niso bila obnovljena, kot zahteva pogodba. Vendar so belgijski organi tudi navedli, da je bilo po tem, ko je družba AGVO kupila delnice družbe PAKHUIZEN, obnovi in vzdrževalnim delom namenjenih 257 872 EUR za leto 2005 in 68 816 EUR za leto 2006. Točen znesek stroškov del, opravljenih v letu 2007, ni znan.

(45)

Družba AGVO je 26. marca 2004, ko je mesto nanjo preneslo lastništvo stavb, prevzela vlogo mesta kot pogodbene stranke v dolgoročni zakupni pogodbi, sklenjeni z družbo PAKHUIZEN. S tem je družba AGVO postala upravičena do pobiranja letne dajatve v znesku 25 EUR in do ugodnosti, da po 27 letih pogodbe prejme 50 % letnega neto dobička družbe PAKHUIZEN.

(46)

Belgija je navedla, da je 57 500 m2 zemljišč, ki so na voljo družbi AGVO, razdeljenih na:

(47)

Družba EVO za uporabo stavb ne plačuje najemnine. Belgija je navedla, da družba EVO v zameno krije vse stroške vzdrževanja in obnove. Družba PAKHUIZEN še naprej plačuje 25 EUR na leto.

(48)

Belgijski organi so navedli, da sta družbi EVO in PAKHUIZEN med 31. decembrom 2002 in 31. decembrom 2007 za obnovo in infrastrukturna dela namenili 182 377,31 EUR (EVO) in 381 835,16 EUR (PAKHUIZEN), za vzdrževanje pa 193 255,70 EUR in 133 895,35 EUR v enakem vrstnem redu.

(49)

V obdobju po prestrukturiranju sta družbi AGVO in EVO zabeležili izgube, ki so stalno naraščale kljub manjšemu dobičku družbe AGVO v letih 2003–2004. Družba AGVO je do konca leta 2006 nakopičila izgube, ki so znašale skoraj 3 000 000 EUR, ter kratkoročne in dolgoročne dolgove v višini več kot 4 000 000 EUR, medtem ko je morala družba EVO ob koncu leta 2006 prenesti izgube v višini več kot 3 400 000 EUR, kratkoročne in dolgoročne dolgove v višini več kot 5 800 000 EUR ter negativni kapital v višini skoraj 1 000 000 EUR.

(50)

Kljub tem izgubam sta družbi AGVO in EVO sodelovali v špekulativnih dejavnostih ter širili svoje dejavnosti Družba AGVO je na primer leta 2006 postala lastnica 51-odstotnega deleža družbe HAF Holding BO, ustanovljene na Islandiji, medtem ko se je družba EVO leta 2006 vključila v projekt „kraljevska rakovica“ (10) (družba Polardrift, ustanovljena na Norveškem). Družba EVO je sodelovala tudi z islandsko družbo HAF Holding. Poleg tega je družba EVO leta 2005 sklenila pogodbo s prodajnim zastopnikom, na podlagi katere je bil prodajni zastopnik pooblaščen za nakup visokokakovostnih rib na islandskih dražbah, ki bi se potem prodale na dražbi rib v Ostendeju.

(51)

Tržno strategijo družbe EVO so različne zainteresirane strani označile kot nelojalno konkurenco, ker med drugim ponuja kritje vseh ali dela stroškov prevoza rib, natovorjenih v tujih pristaniščih, do Ostendeja ter posojila lastnikom plovil pod ugodnimi pogoji, če ti svoj ulov licitirajo v Ostendeju.

(52)

Na podlagi teh projektov in tržne strategije, kot jo opisujejo tretje osebe, se zdi, da si družba EVO prizadeva na vsak način povečati svoj tržni delež in prihodek. V vsakem primeru letni računovodski izkazi družb AGVO in EVO kažejo, da je družba EVO kljub negotovemu finančnemu položaju ohranila svojo prisotnost na trgu le zaradi podpore mesta (11)

(53)

Družba AGVO je prejela začetni kapital 250 milijonov BEF (6 179 338 EUR). Ob upoštevanju velikih izgub v preteklosti ter zelo kratkega in pomanjkljivega poslovnega načrta je Komisija v odločitvi o sprožitvi uradnega postopka preiskave sklenila, da zasebni vlagatelj ne bi vložil tolikšnega zneska v dražbo rib in da se zato ta začetni kapital šteje za državno pomoč. Komisija je izrazila pomisleke glede njene združljivosti z notranjim trgom, ker se zdi, da pogoji iz Smernic Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah, veljavnih ob dodelitvi pomoči (v nadaljnjem besedilu: Smernice za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999) (12), niso bili izpolnjeni.

(54)

Mesto je družbi AGVO prispevalo tudi stavbe, ne da bi za to zahtevalo kakršno koli nadomestilo ali ji naložilo obveznosti podobne vrednosti. Komisija meni, da bi zasebni vlagatelj za takšen prispevek postavil razumno ceno in da je zato treba stavbe obravnavati kot državno pomoč. Zdi se, da je ta pomoč zmanjšala proizvodne stroške družbe AGVO in je pomenila pomoč za tekoče poslovanje. Komisija v členu 107 PDEU ali v Smernicah za pregled državnih pomoči za ribištvo in ribogojstvo (13) (v nadaljnjem besedilu: Smernice za ribištvo) ni našla nobene določbe, na podlagi katere bi lahko odobrila to pomoč.

(55)

Mesto je družbi AGVO zagotovilo tudi garancije za posojila. Zasebni vlagatelj bi za garancijo zahteval premijo, mesto pa jo je zagotovilo brezplačno. Zato je Komisija sklenila, da je treba te garancije obravnavati kot državno pomoč. Zdi se, da je ta pomoč prav tako zmanjšala proizvodne stroške družbe AGVO in je pomenila pomoč za tekoče poslovanje. Komisija v členu 107 PDEU ali v Smernicah za ribištvo ni našla nobene določbe, na podlagi katere bi lahko to pomoč obravnavala kot združljivo z notranjim trgom.

(56)

Nazadnje, mesto je družbo AGVO pooblastilo za uvedbo in pobiranje občinskih davkov ter uporabo davčnih prihodkov, kar za zasebno podjetje ni običajno. Komisija meni, da pogoji iz sodne prakse v zadevi Altmark  (14) niso bili izpolnjeni ter da je treba ugodnosti, ki izhajajo iz pravice do obračunavanja in pobiranja davkov skupnosti, obravnavati kot državno pomoč. Ker Komisija ni imela nobenih dodatnih informacij o tem obračunavanju davkov, je sklenila, da je treba to sprva obravnavati kot pomoč za tekoče poslovanje in da v členu 107 PDEU ali v Smernicah za ribištvo ni določbe, v skladu s katero bi bila ta pomoč združljiva z notranjim trgom.

(57)

Mesto in družba AGVO sta družbi EVO zagotovila garancije za posojila. Zasebni vlagatelj bi za garancije zahteval premijo, mesto in družba AGVO pa sta jih zagotovila brezplačno, zato je Komisija sklenila, da jih je treba obravnavati kot državno pomoč. Zdi se, da je ta pomoč zmanjšala proizvodne stroške družbe EVO in je pomenila pomoč za tekoče poslovanje. Komisija v členu 107 PDEU ali v Smernicah za ribištvo ni našla nobene določbe, na podlagi katere bi lahko bila ta pomoč združljiva z notranjim trgom, in je zato izrazila pomisleke, da bi se lahko ti ukrepi obravnavali kot združljivi z njim.

(58)

Družba AGVO je družbi EVO omogočila stalno brezplačno uporabo stavb v njeni lasti, ki skupaj obsegajo 13 600 m2. Komisija meni, da bi zasebni vlagatelj za to postavil razumno ceno in da je treba takšno brezplačno uporabo stavb obravnavati kot državno pomoč. Zdi se, da je ta pomoč zmanjšala proizvodne stroške družbe EVO in je pomenila pomoč za tekoče poslovanje. Komisija v členu 107 PDEU ali v Smernicah za ribištvo ni našla nobene določbe, na podlagi katere bi lahko bila ta pomoč združljiva z notranjim trgom, in je zato izrazila pomisleke, da bi se lahko ti ukrepi obravnavali kot združljivi z njim.

(59)

Pod pogoji iz dolgoročne zakupne pogodbe med mestom in družbo PAKHUIZEN je bila ta družba upravičena do letnega zmanjšanja svojih stroškov poslovanja. Komisija je sklenila, da se ta ugodnost šteje za državno pomoč in da ne spada na področje uporabe nobenega ukrepa iz Smernic za ribištvo ali med cilje drugih horizontalnih ali posebnih smernic, ki bi se lahko uporabljale za tovrstno podjetje. Taka pomoč bi se v skladu z ustreznimi smernicami za ribištvo in tudi horizontalnimi pravili o državni pomoči obravnavala kot pomoč za tekoče poslovanje, ki je nezdružljiva z notranjim trgom. Komisija je zato izrazila pomisleke, da bi se lahko ta ukrep obravnaval kot združljiv z notranjim trgom.

(60)

Komisija je nadalje ugotovila, da ribiška podjetja, ki uporabljajo dražbo rib v Ostendeju, prejemajo ugodnosti, saj jim družba EVO zagotavlja storitve, družba PAKHUIZEN pa daje v najem stavbe pod ravnmi, ki bi jih zasebni vlagatelj običajno zaračunal.

(61)

Komisija je te ugodnosti obravnavala kot državno pomoč in v členu 107 PDEU ali v Smernicah za ribištvo ni našla nobene določbe, na podlagi katere bi lahko bila ta pomoč združljiva z notranjim trgom, in je zato izrazila pomisleke, da bi se lahko ti ukrepi obravnavali kot združljivi z njim.

(62)

Ob upoštevanju navedenega in razpoložljivih informacij je Komisija sklenila, da je treba vse ukrepe iz oddelka 3 obravnavati kot državno pomoč, in je izrazila pomisleke glede združljivosti te pomoči z notranjim trgom.

(63)

Vse zainteresirane tretje osebe, ki so predložile pripombe glede odločitve o sprožitvi uradnega postopka preiskave, so se strinjale z utemeljitvami Komisije v navedeni odločitvi. Poleg tega so navedle, da so utrpele škodo zaradi nezakonite pomoči, dodeljene družbam AGVO, EVO in PAKHUIZEN (izguba strank in prihodka), in so Komisijo pozvale, naj sprejme potrebne ukrepe za prepoved in vračilo pomoči.

(64)

EAFPA poudarja, da zadevni ukrepi pomoči izkrivljajo trg, in poziva Komisijo, da prepove pomoč in zahteva vračilo.

(65)

NOVA kot pritožnik podpira odločitev Komisije o sprožitvi uradne preiskave. Meni, da je pomembno, da se na trgu dražb zagotovijo preglednost in enaki konkurenčni pogoji. Nadalje poziva Komisijo, naj sprejme ustrezne ukrepe za zagotovitev vračila pomoči, ki je potencialno nezdružljiva z notranjim trgom.

(66)

Ta družba pojasnjuje, da so lastniki plovil zaradi državne pomoči odšli v Ostende. Družba navaja, da je to povzročilo izgubo prihodkov, ker lastniki plovil, ki so odšli v Ostende, popravil svojih ladij niso več opravljali v Zeebruggeju. Družba za popravilo ladij v Flandriji poziva k negativni odločitvi s povračilom in k začasnim ukrepom.

(67)

Združenje kupcev in predelovalcev rib na vzhodni obali Belgije ZVP navaja, da je nezakonita državna pomoč skupaj z drugimi ugodnostmi dražbi rib v Ostendeju omogočila nepošteno privabljanje tujih plovil in plovil iz Zeebruggeja. Poleg tega so bili v številnih intervjujih in izjavah za tisk lokalnih politikov in članov upravnega odbora družbe EVO (ki so zlasti opozarjali na to, da je v Belgiji dovolj prostora le za eno dražbo rib, in sicer v Ostendeju) izraženi pomisleki glede prihodnosti dražbe rib v Zeebruggeju in s tem sosednjega poslovnega centra. To je povzročilo izgubo prihodkov ter zmanjšanje, začasno prekinitev ali umik naložb in prizadevanj za trženje.

(68)

Združenje ZVP tudi navaja, da je poskušalo povečati ozaveščenost lokalnih organov v zvezi s tem, vendar brez uspeha.

(69)

Nazadnje, ZVP navaja, da je družba EVO prek predstavnika in s pomočjo javnih sredstev ustanovila tovarno za filetiranje v Ostendeju, ki je prav tako vpletena v nelojalno konkurenco.

(70)

Ribja tržnica Grimsby, dražba rib v Združenem kraljestvu, je navedla, da je družba EVO v letih 2005–2006 začela kupovati ribe neposredno od islandskih ribičev po (visokih) fiksnih cenah in jih je v Ostendeju licitirala s pomočjo elektronskega sistema za prodajo rib (market clock), pogosto po nižjih cenah, ter je sklenila, da so bile te izgube krite z javnimi sredstvi. Ribja tržnica Grimsby poziva k reviziji finančnih poročil družbe EVO, da bi se raziskale metode financiranja oskrbe z ribami iz Islandije in izgube, ki si jih je družba EVO povzročila s prodajnimi metodami.

(71)

ZV in EFC sta Komisijo opozorila na morebitne druge nepoštene prakse in ukrepe državne pomoči, in sicer na brezplačno uporabo mestnega osebja s strani družb AGVO in EVO ter zajamčene cene, ki jih je zagotovila družba EVO na podlagi cen na dražbi Zeebrugse Visveiling.

(72)

Nadalje utemeljujeta vzrok za izkrivljanje konkurence in vpliv na trgovino med državami članicami.

(73)

Komisijo opozarjata tudi na dodatni kapitalski vložek v družbi AGVO in EVO (s povračilom dolgov).

(74)

Nazadnje navajata, da belgijski organi niso ukinili pomoči.

(75)

Gardec je podjetje za popravilo ladij v mestu Zeebrugge. Gardec podpira odločitev Komisije ter dodaja, da je utrpel škodo zaradi nepoštenih trgovinskih praks v Ostendeju (zmanjšanje prihodka), in navaja, da so posojila podjetjem v težavah omogočila preživetje v Ostendeju, medtem ko so njihovi dolgovi v Zeebruggeju ostali odprti.

(76)

V pripombah z dne 8. septembra 2008, po sprožitvi uradnega postopka, belgijski organi navajajo, da bi morala Komisija omejiti preiskavo na trg dražbe rib. Ker ni nobena od družb AGVO ali PAKHUIZEN dejavna na tem trgu, ukrepi, sprejeti v njuno korist, za ta postopek niso pomembni. Belgijski organi na splošno menijo, da Komisija ni ustrezno opredelila področja preiskave in da obstaja tveganje dvojnega štetja pomoči.

(77)

Belgijski organi vztrajajo pri tem, da družba AGVO ne opravlja nobenih trgovinskih dejavnosti in zato ne more vplivati na konkurenco. Pomoč, dodeljena družbi AGVO, se torej ne more šteti kot državna pomoč. Belgijski organi dodajajo, da se lahko v najslabšem primeru v preiskavi upoštevajo le sredstva, dodeljena družbi EVO (na primer del začetnega kapitala, ki ga je družba AGVO dodelila družbi EVO). Poleg tega navajajo, da je bil preostanek namenjen nalogam javnega interesa, kar ne more vplivati na konkurenco na trgu dražbe rib.

(78)

Belgijski organi navajajo, da je družba AGVO do zdaj prejela le 3 569 667 EUR od obljubljenih 6 197 338,12 EUR začetnega kapitala.

(79)

V zvezi s pravico do obračunavanja davkov belgijski organi menijo, da je ta pravica povezana z nalogami družbe AGVO v javnem interesu in je ni mogoče obravnavati kot državno pomoč ter da družba AGVO v nobenem primeru ni pristojna za obračunavanje davkov za ladijske prevodnice in operativne površine.

(80)

V zvezi s stavbami navajajo, da je vseeno, ali so v lasti mesta ali druge osebe javnega prava. Dodelitev stavb družbi AGVO obravnavajo zgolj kot notranjo dodelitev lastnine. Belgijski organi opozarjajo, da družba AGVO ne opravlja nobenih trgovinskih dejavnosti in zato dodelitve stavb ni mogoče obravnavati kot državno pomoč. Dodajajo, da je dodelitev stavb povezana z obveznostjo popravil in vzdrževanja v dobrem stanju, tako da družba AGVO s tem ni pridobila ugodnosti.

(81)

Belgijski organi nadalje menijo, da brezplačnih garancij ni mogoče obravnavati kot državno pomoč, ker so bile zagotovljene za posojila, za katera je družba AGVO zaprosila za namene popravil stavb, ki jih imajo v najemu javni organi. Vendar priznavajo, da je bilo eno od zajamčenih posojil (v znesku 550 000 EUR) namenjeno družbi EVO.

(82)

Nazadnje, belgijski organi navajajo, da sodna praksa v zadevi Altmark ni pomembna, ker javne naloge družbe AGVO niso gospodarske. Dodajajo, da ni tveganja navzkrižnega subvencioniranja, ker družba AGVO ne opravlja trgovinskih dejavnosti.

(83)

Belgija navaja, da ima Ostende le omejeno pravico do zemljišč in da ima zato sporazum o emfitevzi manjšo trgovinsko vrednost. Poleg tega mora družba PAKHUIZEN popravljati in obnavljati stavbe, kar se šteje za izredno obveznost, ki v veliki meri nadomešča simbolično najemnino.

(84)

Belgijski organi dodajajo, da je družba PAKHUIZEN dejavna le na trgu upravljanja stavb, ki se uporabljajo v ribiškem sektorju. Ti organi menijo, da se dejavnost te družbe komaj lahko obravnava kot trgovinska, ker vključuje obveznost obnove in ker je vrednost stavb zelo majhna. Stavbe, ki jih upravlja družba PAKHUIZEN, se lahko dajo v najem le za dejavnosti, povezane z ribiškim sektorjem, zato belgijski organi nazadnje trdijo, da družba PAKHUIZEN ni konkurenčna nikomur.

(85)

Belgijski organi nadalje ugotavljajo, da je družba AGVO kupila delnice družbe PAKHUIZEN po tržni ceni in da daje družba PAKHUIZEN stavbe v najem po tržnih cenah (ob upoštevanju, da niso bile v dobrem stanju).

(86)

Belgijski organi navajajo, da mora družba EVO v zameno za brezplačno razpolaganje s stavbami kriti stroške obnove, ki jih običajno krije lastnik stavb.

(87)

Belgijski organi navajajo tudi, da je treba brezplačne garancije, namenjene družbi EVO, obravnavati v okviru načrta privatizacije in prestrukturiranja dražbe. Menijo, da je mesto v okviru prestrukturiranja dražbe rib delovalo kot zasebni vlagatelj, če je bila dokapitalizacija dražbe rib z gospodarskega vidika donosnejša od zaprtja dražbe, in da bo lahko mestu s privatizacijo povrnjena njegova naložba z najemnino, ki jo bo zaračunalo zasebnemu lastniku dražbe. Belgijski organi prav tako poudarjajo, da so že leta 2002 obstajali načrti za privatizacijo dražbe in da je ta mogoča šele po prestrukturiranju.

(88)

Natančneje v zvezi z brezplačnimi garancijami belgijski organi ugotavljajo, da so se posojila uporabila kot dopolnitev financiranja dražbe rib, ki jo je prvotno financiralo mesto s kapitalskim vložkom (družbi AGVO in prek nje družbi EVO). Belgijski organi navajajo, da je mesto z garancijo bistveno zmanjšalo stroške prestrukturiranja. Poleg tega dodajajo, da posojila brez garancije mesta ne bi bila odobrena, in opozarjajo na običajno poslovno prakso, tj., da matična družba ponudi garancijo za posojila, namenjena svoji hčerinski družbi.

(89)

Belgijski organi ugotavljajo, da je Komisija isto pomoč štela dvakrat in da gre za pomoč družbi EVO ali pomoč ribičem, ne pa za oboje. Če se zadevni ukrepi obravnavajo kot državna pomoč, belgijski organi menijo, da je to mogoče na ravni družb EVO in PAKHUIZEN in torej na tej ravni izkrivljajo konkurenco, ne pa tudi na ravni lastnikov plovil in ribiških podjetij. Dodajajo, da družbi EVO in PAKHUIZEN v nobenem primeru ne ponujata storitev pod tržnimi cenami. V zvezi z družbo EVO belgijski organi pojasnjujejo, da enake storitve, kot jih ponuja družba EVO, ponujajo tudi drugje. Prav tako navajajo, da družba EVO ne ponuja nobenih skladišč ali brezplačne elektrike ter ni odgovorna za pristanišče in operativno površino Belgijski organi navajajo, da je strošek za vodo vključen v dajatev za dražbo in da družba EVO lastnikom plovil ne dodeljuje nobenih posojil pod tržnimi cenami. Nazadnje navajajo, da ni družba EVO v praksi nikoli izvrševala členov iz pogodbe, ki lastnike plovil zavezujejo k licitaciji ulova pri družbi EVO.

(90)

Belgija je Komisijo obvestila, da je bil 22. maja 2008 sprejet sklep o privatizaciji dražbe rib v Ostendeju in da je mesto sprožilo javni postopek izbire, da bi privabilo operativnega partnerja za upravljanje družbe EVO.

(91)

V svojih pripombah Belgija pojasnjuje, da bo privatizacija izvedena z ustanovitvijo nove družbe, ki bo izvajala upravljanje dražbe rib. Stavbe, ki se uporabljajo za dražbo rib, bodo vrnjene mestu in nova družba bo morala z mestom skleniti najemno pogodbo. Novi družbi ne bo treba prevzeti ostalega premoženja dražbe rib (zaposlenih, zabojev za ribe, pogodb, posojil lastnikom plovil itd.).

(92)

Ker bosta prodajna in najemna pogodba sklenjeni po tržnih cenah, novi družbi ne bo dodeljena nobena pomoč in ta družba prav tako nobene pomoči ne bo vrnila.

(93)

Belgija je v dopisu z dne 16. novembra 2009 Komisijo obvestila o nadaljnjem razvoju postopka privatizacije.

(94)

Belgijski organi navajajo, da je bilo najprej lastništvo nad stavbami, ki pripadajo družbi AGVO, 4. septembra 2009 brezplačno preneseno nazaj na mesto, vključno s pravicami in obveznostmi v zvezi s stavbami (najemne pogodbe). Mesto je prevzelo tudi različna posojila od družb AGVO in PAKHUIZEN. Pozneje je bilo lastništvo nad stavbami preneseno na flamsko regijo, ki je plačala mestu nadomestilo v različnih oblikah: plačala je 3 500 000 EUR in mestu je bila podeljena pravica, da do 1. januarja ali v nekaterih primerih do 30. junija 2010 pobira najemnino, ki jo za stavbe plačujejo javne in delno javne organizacije. Flamska regija je od mesta prevzela tudi različne dolgove in/ali posojila.

(95)

Belgija navaja, da po vrnitvi lastništva nad stavbami mestu ni več razloga za obravnavo vprašanja državne pomoči.

(96)

Belgija je v nadaljevanju navedla, da se je družba PAKHUIZEN odločila prekiniti dolgoročno najemno pogodbo, ki jo je z mestom sklenila leta 1989. Belgija pričakuje, da bo družba PAKHUIZEN kmalu likvidirana, tako da bo postopek o državni pomoči verjetno postal brezpredmeten.

(97)

V zvezi z družbo EVO Belgija pojasnjuje, da kandidat, ki je izpolnjeval merila za izbiro, mestu ni omogočal zadovoljivih pogojev. Družba EVO bo še naprej poslovala, dokler ne bo izbran primeren kandidat za prevzem njenega premoženja.

(98)

Nazadnje je Belgija navedla, da bo družba AGVO še naprej poslovala, dokler ne bo poravnala vseh dolgov/obveznosti.

(99)

Belgija poziva Komisijo k odložitvi svoje odločitve do zaključka postopka privatizacije.

(100)

V zvezi z islandskim vprašanjem Belgija navaja, da ni družba EVO nikoli kupovala rib neposredno od islandskih lastnikov plovil ali ribičev, temveč le na islandskih dražbah rib prek prodajnega zastopnika.

(101)

Belgija dodaja, da se je nadaljnja prodaja islandskih rib kmalu pokazala za nedonosno. Zato je po približno enem letu 17. marca 2006 sklenila prenehati s temi nakupi in nadaljnjo prodajo. Belgija je predložila izvod navedenega sklepa.

(102)

Belgija pojasnjuje, da se ribe na dražbah rib v Islandiji niso kupovale po visokih cenah in potem nadalje prodajale v Ostendeju po nižjih cenah z namenom privabljanja islandskih rib v Ostende, ampak zato, ker ribe višje kakovosti, ki jih je prodajni agent kupil na Islandiji za družbo EVO, niso nikoli prispele v družbo EVO, temveč jih je neposredno kupilo zasebno podjetje za filetiranje Luna Fish, medtem ko so v družbo EVO prispele ribe nižje kakovosti, ki jih zaradi tega ni bilo mogoče prodati po dobičkonosnih cenah. Zato Belgija meni, da je bila družba EVO kvečjemu žrtev teh praks. Pooblaščeni upravitelj družbe AGVO/EVO in trgovinski direktor sta bila po odkritju težave odpuščena.

(103)

V zvezi z domnevnim brezplačnim razpolaganjem z javnimi uslužbenci za upravne, računovodske in vzdrževalne naloge Belgija navaja, da temeljijo izjave ZV le na domnevah in da ima družba EVO za opravljanje navedenih nalog svoje uslužbence ter da poleg tega nekateri uslužbenci družbe EVO včasih opravljajo naloge v javnem interesu (vzdrževanje ceste do dražbe rib).

(104)

Belgija tudi omenja, da izjava ZV glede tega, da je družba EVO zagotovila minimalno ceno glede na ceno na dražbi rib v Zeebruggeju, ni podprta z nobenimi dokazi. Belgija dodaja, da so ribiške družbe pri pogajanju z ZV morda domnevale, da je to del strategije za pridobitev boljših trgovinskih pogojev pri ZV.

(105)

V zvezi z vprašanjem tovarne za filetiranje v Ostendeju (Ostend Filleting Factory–OFF) Belgija poudarja, da dokumenti, ki so jih predložile tretje osebe, dokazujejo le, da so to tovarno ustanovile zasebne stranke, in ne razkrivajo sodelovanja tovarne v nelojalni konkurenci. Belgija navaja, da je družba PAKHUIZEN dejansko šele marca 2006 pridobila 60 % delnic tovarne OFF. Ta tovarna se je nato preimenovala v Ostend Premium Fish bvba in nazadnje šla v stečaj 14. januarja 2008.

(106)

V zvezi z domnevnimi izgubami družbe Gardec in družbe za popravilo ladij v Flandriji zaradi državne pomoči Belgija meni, da kljub odhajanju plovil zaradi državne pomoči v Ostende namesto v Zeebrugge to še vedno ne dokazuje povezave z izgubami. Belgija navaja, da lastniki svojih ladij ne peljejo vedno na popravilo v domače pristanišče, ampak raje izkoristijo cenejše storitve v Vzhodni Evropi (na Poljskem). Belgija ugotavlja, da je v Ostendeju mogoče opaziti bistveno upadanje družb za popravilo ladij.

(107)

Komisija je v dopisih z dne 13. marca in 26. junija 2006 belgijske organe zaprosila za informacije o pravnem položaju dražbe rib v Ostendeju in sodelovanju države ter zahtevala podrobnosti glede finančnih tokov med državo in dražbo rib.

(108)

Belgijski organi so v dopisu z dne 19. oktobra 2006 poudarili, da družba AGVO poleg trgovinskih dejavnosti (vodenje dražbe rib) opravlja naloge javnega interesa. Vendar so bile te informacije zelo omejene in niso vključevale dejstev, na podlagi katerih bi lahko Komisija ocenila, ali je mogoče ugodnosti, ki jih je mesto dodelilo družbi AGVO, obravnavati kot nadomestila za naloge splošnega (gospodarskega) pomena ter ali ni bilo previsokih nadomestil in tveganj navzkrižnega subvencioniranja.

(109)

Zato je Komisija v skladu s členom 10(2) Uredbe (ES) št. 659/1999 v dopisu z dne 11. julija 2007 pozvala belgijske organe k predložitvi podrobnih informacij o javnih nalogah, ki jih opravlja družba AGVO. Komisija je pozvala predvsem k odgovoru, na kakšni podlagi, če je to sploh mogoče, se lahko zadevne naloge obravnavajo kot naloge javnega interesa v skladu z Odločbo Komisije 2005/842/ES z dne 28. novembra 2005 o uporabi člena 86(2) Pogodbe ES za državne pomoči v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljene nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (15).

(110)

Belgijski organi so v dopisu z dne 27. novembra 2007 navedli le, da nobena od nalog, ki jih opravlja družba AGVO, ni gospodarskega pomena in da Odločba Komisije št. 2005/842/ES ni pomembna. Prav tako so navedli, da družba AGVO ne prejema nadomestil za javne naloge, ki jih opravlja.

(111)

Komisija v svoji odločitvi z dne 2. julija 2008 o sprožitvi uradnega postopka preiskave ugotavlja, da družbe AGVO, EVO in PAKHUIZEN oblikujejo skupino družb, dejavnih na trgu licitiranja rib in pomožnih storitev, ter da jim je mesto dodelilo različne ugodnosti, ki izkrivljajo konkurenco na trgu. V zvezi z nadomestili za javne naloge Komisija ugotavlja, da dokumentacija ne vključuje nobenih dejstev, ki bi kazala, da so merila, ki jih je Sodišče Evropskih skupnosti oblikovalo v sodbi Altmark, izpolnjena. Poleg tega Komisija zaradi pomanjkanja informacij na tej točki ni mogla oceniti, ali se lahko predvsem pravica do uvedbe in pobiranja davkov obravnava kot nadomestilo za storitve javnega interesa, in je dvomila glede združljivosti pomoči. Zato Komisija v uvodni izjavi 121 odločitve o sprožitvi uradnega postopka preiskave belgijske organe poziva k predložitvi vseh informacij, ki bi lahko bile v pomoč pri oceni zadevnih ukrepov.

(112)

Belgijski organi niso v pripombah, prejetih 8. septembra 2008 in na naslednjem sestanku 9. oktobra 2008, predložili nobenih dodatnih dejstev, na podlagi katerih bi lahko Komisija proučila, ali je mogoče ugodnosti, dodeljene družbi AGVO, obravnavati kot nadomestilo za naloge splošnega (gospodarskega) pomena. Namesto tega so belgijski organi ponovno poudarili, da merila Altmark niso pomembna, ker opravlja družba AGVO le javne naloge.

(113)

Vendar ta odgovor ni bil zadovoljiv, ker družba AGVO sodeluje tudi v gospodarskih dejavnostih.

(114)

Tako je Komisija v skladu s členom 10(3) Uredbe (ES) št. 659/1999 z odredbo o predložitvi podatkov z dne 8. septembra 2009 zahtevala vse uporabne informacije v zvezi s tem in zlasti:

(115)

Belgijski organi v svojem dopisu z dne 16. novembra 2009 ponovno poudarjajo, da opravlja družba AGVO naslednje javne naloge: upravljanje ribiškega pristanišča, obnova in dajanje v najem stavb javnim in delno javnim organizacijam ter upravljanje in vzdrževanje javne domene (vključno z vzdrževanjem ceste do dražbe rib). Navajajo, da so navedene javne naloge, ker se ne opravljajo v korist posameznih upravičencev. Ne razlikujejo med nalogami splošnega negospodarskega pomena in storitvami javnega gospodarskega pomena, vendar priznavajo, da so morda nekatere ali vse javne naloge gospodarske narave.

(116)

Belgijski organi priznavajo, da družba AGVO prek svoje hčerinske družbe EVO sodeluje v trgovinski dejavnosti, in sicer pri vodenju dražbe rib, ki ni dejavnost javnega interesa.

(117)

Belgijski organi navajajo, da družba AGVO dejansko ne prejema nadomestila za svoje naloge splošnega pomena. Te se financirajo iz proračuna družbe AGVO. Zato metodologija za izračun nadomestila ne obstaja. Belgijski organi dodajajo, da na podlagi računovodskih izkazov družb AGVO in EVO ni mogoče razlikovati med stroški in prihodki v zvezi z nalogami splošnega pomena in trgovinskimi nalogami.

(118)

Kot je mogoče sklepati iz več uvodnih izjav (na primer uvodne izjave 85) odločitve o sprožitvi uradnega postopka preiskave, področje preiskave ne obsega le trga dražbe rib, ampak vključuje tudi dejavnosti, povezane z dražbo rib (dajanje v najem stavb v okolici dražbe rib, upravljanje ribiškega pristanišča itd.). Zato so tudi ugodnosti, ki so dodeljene družbi AGVO ali PAKHUIZEN in ki niso neposredno povezane z delovanjem dražbe rib, del zdajšnjega postopka.

(119)

Komisija je analizirala tudi ugodnosti, ki jih je družbi EVO dodelilo mesto samo ali družba AGVO. V odločitvi o sprožitvi uradnega postopka preiskave začetni kapital družbe EVO in naknadna povečanja kapitala niso bili analizirani kot ukrepi, ločeni od vplačil kapitala za družbo AGVO. Upoštevali so se zgolj kot eden od načinov, na katere je družba AGVO uporabila vplačila kapitala, ki jih je prejela od mesta. Belgijski organi v svojih pripombah kljub temu trdijo, da Komisija ni ustrezno razlikovala med dejavnostmi in nalogami, ki jih opravljajo družbe AGVO, PAKHUIZEN in EVO, ter da so zaradi delitve nalog med družbama AGVO in EVO ugodnosti, dodeljene družbi AGVO, pomembne za zdajšnjo preiskavo le, če so bile „prenesene“ na družbo EVO. Zato se zaradi jasnosti in pomiritve belgijskih organov zagotovitev začetnega kapitala družbi EVO in naknadna povečanja kapitala proučujejo ločeno v skladu s točko 10.1.2.2.3. Vprašanje dejanskega upravičenca do pomoči se proučuje v uvodni izjavi 319.

(120)

V skladu s členom 107(1) PDEU velja: „Razen če Pogodbi ne določata drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.“

(121)

Kot je bilo pojasnjeno, zadeva ta preiskava morebitno pomoč, dodeljeno družbam AGVO, EVO in PAKHUIZEN ter ribiškim podjetjem, ki uporabljajo dražbo rib v Ostendeju ter storitve družb EVO in PAKHUIZEN. Vse te je treba obravnavati kot podjetja v smislu člena 107 PDEU. Belgijski organi pri tem resno nasprotujejo le v zvezi z družbo AGVO, ki po njihovih navedbah opravlja le naloge javnega interesa.

(122)

Belgijski organi so navedli, da družba AGVO opravlja „naloge javnega interesa“ („taken van openbaar belang“). Vendar se zdi, da družba AGVO sodeluje v gospodarskih dejavnostih in jo je zato treba zaradi razlogov iz uvodnih izjav od 123 do 129 obravnavati kot podjetje (16) v smislu člena 107(1) PDEU.

(123)

Družba AGVO daje stavbe v najem javnim in delno javnim ustanovam ter podjetjem. S tem družba AGVO neposredno ponuja storitve na trgu (storitve najema).

(124)

Družba AGVO je odgovorna tudi za izkoriščanje in upravljanje ribiškega pristanišča. Kot sta Splošno sodišče in Sodišče Evropskih skupnosti potrdili v zadevi Aeroport de Pariz  (17), se lahko upravljanje infrastrukturnih objektov obravnava kot gospodarska dejavnost. V zvezi s pristaniško infrastrukturo je bilo to med drugim potrjeno v zadevi o razvoju flamskih pristanišč in rotterdamskega pristanišča (18). Komisija ugotavlja, da ponuja družba AGVO storitve, blago in objekte infrastrukture v zameno za plačilo. Družba AGVO je v skladu s svojim statutom dejansko upravičena do določanja in obračunavanja davkov za plačilo svojih storitev.

(125)

Poleg tega družba AGVO tudi prek svojih hčerinskih družb EVO in PAKHUIZEN posredno ponuja blago in storitve na trgu.

(126)

Družba AGVO ima kontrolni delež družb EVO in PAKHUIZEN in ta nadzor izvaja tako, da neposredno ali posredno sodeluje pri upravljanju:

(127)

Med družbami AGVO, EVO in PAKHUIZEN so še druge povezave, ki dodatno prikazujejo obstoj sistemskih in funkcionalnih povezav med družbo AGVO in njenimi hčerinskimi družbami: Družba AGVO je jamčila za posojila, dodeljena družbi EVO; družbama EVO in PAKHUIZEN daje na razpolago stavbe, njeni letni računovodski izkazi pa kažejo, da redno dodeljuje posojila družbama EVO in PAKHUIZEN.

(128)

Vse to družbi AGVO omogoča izvajanje funkcij v zvezi z nadzorom, vendar tudi z vodstvom in finančno podporo EVO in PAKHUIZEN. Zato je treba AGVO obravnavati kot podjetje tudi za namene konkurenčnega prava, zlasti zaradi njenega sodelovanja z družbama EVO in PAKHUIZEN (19).

(129)

Komisija ugotavlja, da so belgijski organi priznali, da sta družbi EVO in PAKHUIZEN operativna dela družbe AGVO, da je družba AGVO prek družbe EVO sodelovala v trgovinskih dejavnostih in da lahko ukrepi, ki dajejo prednost družbi AGVO, vplivajo na trg prek družbe EVO. V pripombah in odgovorih se družbe AGVO, PAKHUIZEN in EVO obravnavajo kot eno samo podjetje, pri čemer so belgijski organi tudi izrecno izrazili, da je treba družbi AGVO in EVO obravnavati kot en subjekt.

(130)

Nazadnje je treba upoštevati, da družba AGVO nima ločenih računov za svoje gospodarske in negospodarske naloge, zato ni mogoče izključiti navzkrižnega subvencioniranja.

(131)

Javne naložbe se obravnavajo kot državna pomoč, če je očitno, da javni organ, ki vlaga kapital v družbo, ne zagotavlja le lastniškega kapitala pod običajnimi pogoji tržnega gospodarstva. To velja za družbo, katere finančni položaj ter zlasti struktura in obseg njenih dolgov so takšni, da v razumnem času ni mogoče pričakovati običajnega dobička (v dividendah ali kapitalskih dobičkih) iz vloženega kapitala. Zato je treba oceniti, ali bi bilo v podobnih okoliščinah zasebnega vlagatelja, primerljivega z organi, ki upravljajo javni sektor, mogoče prepričati, da prispeva enak znesek kapitala za prestrukturiranje zadevnega podjetja, ali bi se namesto tega zlasti na podlagi razpoložljivih informacij in predvidenega razvoja dogodkov na dan prejema zadevnih prispevkov odločil odstopiti (20).

(132)

Belgijski organi trdijo, da je bila odločitev mesta o zagotovitvi začetnega kapitala družbi AGVO v znesku 250 milijonov BEF (6 179 338 EUR) gospodarsko smiselna. Odločitev o prestrukturiranju dražbe je bila sprejeta na podlagi finančnega in poslovnega načrta, ki prikazuje, da bi lahko dražba z omejeno naložbo v osmih letih ponovno postala donosna, če ne bi prevzela preteklih izgub. Belgijski organi trdijo, da bi se zasebni vlagatelj v enakem položaju odločil enako.

(133)

Na podlagi razpoložljivih informacij Komisija ne more izraziti svojega mnenja v zvezi s tem.

(134)

Kot je navedeno zgoraj, dražba rib v Ostendeju ni bila uspešna, njen tržni delež pa se je v letih pred prestrukturiranjem stalno zmanjševal. Komisija meni, da običajni zasebni subjekt v podobnem položaju ne bi prispeval začetnega kapitala, višjega od 6 000 000 EUR, na podlagi le enega finančnega načrta s finančno napovedjo za obdobje 2002–2010 ob „pozitivni domnevi“ in poslovnega načrta, ki obsega le dve strani.

(135)

Kot je podrobneje navedeno v uvodni izjavi 259, je to dodatno utemeljeno s tem, da je družba AGVO kot nadaljevanje dražbe rib v Ostendeju v času dodelitve začetnega kapitala izpolnjevala pogoje za družbo v težavah. Običajni zasebni subjekt bi pri poslovanju z družbo v težavah želel pridobiti trdna zagotovila glede prihodnjih možnosti družbe in se ne bi zadovoljil z dokumenti, na podlagi katerih je mesto sprejelo odločitev.

(136)

Komisija poudarja pomembnost naložb na eni strani in dolgoročno stanje tekočih izgub dražbe rib v Ostendeju (21) na drugi strani. Zlasti ob upoštevanju teh dejstev in dejstva, da je družba delovala na zelo konkurenčnem trgu, ki pa se je krčil, bi običajni zasebni subjekt svojo odločitev sprejel na podlagi veliko bolj temeljitega finančnega in poslovnega načrta, ki bi vseboval različne možnosti in scenarije, in ne na podlagi finančnega načrta z eno samo možnostjo, ki je bila poleg tega označena kot „pozitivna“.

(137)

Prav tako se zdi primerno, da bi običajni zasebni subjekt zahteval študijo predvsem o tržnem prostoru, ki je bil takrat na voljo v sektorju, na podlagi obstoječih vrednosti iztovarjanj in lokalnega povpraševanja ter načrt, ki bi pojasnjeval, kako bo dejavnost prestrukturirana, kateri so predvideni ukrepi za preprečitev ponavljanja preteklih velikih izgub in za povečanje produktivnosti (nove naložbe, nova tržna strategija itd.).

(138)

Vendar poslovni načrt ne vključuje nobenega od teh elementov.

(139)

Poleg tega načrt temelji na številnih predvidevanjih in dejstvih, ki se obravnavajo kot samoumevna, vendar niso pojasnjena ali utemeljena in se včasih zdijo zelo hipotetična ali neverjetna. Težko je na primer sprejeti predpostavko, da se bo prihodek od dejavnosti, povezanih z dražbo, v naslednjih petih letih povečal za 10 %, čeprav so se v obdobju pred prestrukturiranjem iztovarjanja in prihodki stalno zmanjševali, trg je postal zelo konkurenčen, pri čemer so se zmanjševale tudi ribolovne kvote. Prav tako niso pojasnjeni izračuni socialnih stroškov in stroškov zunanjega izvajanja ter stroškov za vodo in električno energijo. Poleg tega je v poslovnem načrtu navedeno, da se ti stroški v devetih letih od ustanovitve družbe AGVO ne bodo spreminjali. Vendar se to zdi malo verjetno, zlasti ker se pričakuje, da se bo prihodek v tem obdobju podvojil.

(140)

Zato se finančni in poslovni načrt ne zdita le zelo kratka in nepopolna, vendar sta tudi premalo verodostojna. Običajni zasebni vlagatelj se na podlagi takih načrtov ne bi odločil vložiti 250 milijonov BEF v podjetje, ki ustvarja izgubo, in na trgu, ki se krči (22).

(141)

Tudi če bi bilo mogoče potrditi, da sta bila finančni in poslovni načrt popolna in zanesljiva, kar pa nista bila, Komisija ugotavlja, da zasebni vlagatelj še vedno ne bi vložil takega zneska kot ga je mesto. Iz finančnega in poslovnega načrta je razvidno, da bi zadostoval tudi manjši znesek kapitala. Glede na majhen donos kapitala običajni zasebni subjekt ne bi po nepotrebnem vložil takega zneska.

(142)

Belgijski organi menijo, da je odločitev o izvajanju tekočih dejavnosti dražbe rib bolj smiselna kot zaprtje dražbe.

(143)

Vendar belgijski organi ne navajajo nobenih informacij v zvezi s stroški zaključitve teh dejavnosti in dejansko ne pojasnjujejo, zakaj zaprtje ni razumna odločitev.

(144)

V nadaljevanju poskušajo belgijski organi utemeljiti razumnost odločitve iz leta 2001 o vložitvi 250 milijonov BEF v družbo AGVO z odločitvijo o privatizaciji dražbe rib. Belgijski organi navajajo, da je bila sedanja privatizacija del načrta za prestrukturiranje, oblikovanega leta 2001, in da privatizacija dražbe rib ni mogoča brez prestrukturiranja.

(145)

Komisija opozarja, da je v skladu s stalno sodno prakso za preučitev, ali je država ravnala kot preudaren vlagatelj, ki deluje pod pogoji tržnega gospodarstva, potrebna umestitev v obdobje, v katerem so bili sprejeti ukrepi finančne podpore, da se oceni gospodarska racionalnost ravnanja države in s tem prepreči kakršna koli ocena na podlagi poznejših razmer (23).

(146)

Belgijski organi trdijo, da je zdajšnja privatizacija del odločitve o prestrukturiranju iz leta 2001 in da je treba racionalnost odločitve o prestrukturiranju dražbe rib oceniti ob upoštevanju postopka privatizacije. Vendar različni dokumenti, ki so jih predložili belgijski organi, njihove trditve ne podpirajo. V odločitvi za prestrukturiranje, niti v poslovnem ali finančnem načrtu, namera o privatizaciji dražbe rib ni navedena. V zadevnih dokumentih ni nobenega dokaza, da je bila odločitev o naložbi 6 200 000 EUR v dražbo rib (med drugim) sprejeta ali upravičena na podlagi dejstva, da bo ta naložba po določenem času omogočila privatizacijo dražbe rib. Njihovo trditev je tudi težko uskladiti s statutom družbe AGVO, v katerem je navedeno, da je družba AGVO ustanovljena za nedoločen čas, da namerava mesto nadzirati družbo AGVO in da mora hčerinske družbe ali družbe, od katerih ima družba AGVO koristi, nadzirati družba AGVO (in s tem mesto).

(147)

Poleg tega bi se pričakovalo, da bi se privatizacija obravnavala po tem, ko bi dražba rib spet postala donosna, da bi se zanjo pridobila boljša cena oziroma cena, s katero bi se lahko povrnila vsaj dodatna naložba v višini 250 milijonov BEF. Ne le, da privatizacija ni navedena v finančnem in poslovnem načrtu, poleg tega tudi odločitev o privatizaciji ni bila sprejeta takrat, ko je bila dražba rib donosna. Ravno nasprotno, sprejeta je bila po dveh letih velikih izgub na ravni družb AGVO in EVO ter po tem, ko je Komisija sprožila postopek preiskave. Namera o privatizaciji torej verjetno ni del odločbe o prestrukturiranju, ki jo je mesto sprejelo leta 2001.

(148)

Belgijski organi so tudi navedli, da bo prihodnji zasebni partner prevzel dobro ime družbe EVO in bo lahko izbral premoženje, ki ga želi prevzeti (zaposlene, stroje, ribje tablice itd.) Ne bo pa mu treba prevzeti obveznosti družbe EVO. V takšnem položaju je težko razumeti, zakaj enak pristop ni bil mogoč v letih 2001–2002 (brez naložbe dodatnih 250 milijonov BEF).

(149)

Če bi bilo poleg tega vse to del načrta za prestrukturiranje dražbe rib leta 2002, noben zasebni vlagatelj ne bi vložil 250 milijonov BEF v dražbo rib, ki bi jo nameraval pozneje ponovno prodati, ker na podlagi poslovnega načrta ne bi mogel razumno pričakovati, da se mu bo naložba povrnila le s prodajo dobrega imena dražbe čez nekaj let. V zvezi s tem je Sodišče presodilo, da se zasebni vlagatelj, ki upošteva strukturno politiko, globalno ali sektorsko, in ga vodijo pričakovanja za dolgoročno donosnost, ne bi razumno odločil, da bo po letih stalnih izgub prispeval kapital, povezan s prodajo podjetja, ki niti dolgoročno ne dopušča upanja o dobičku (24).

(150)

Belgijski organi dodajajo, da se bo s prestrukturiranjem, ki mu bo sledila privatizacija, omogočila povrnitev naložb z najemnino, ki se bo zaračunala za stavbe dražbe rib.

(151)

Vendar tudi ta argument ni prepričljiv. V finančnem načrtu je bilo navedeno, da bo mesto v naslednjih osmih letih izgubilo 121 603 000 BEF (poleg nakopičenih preteklih izgub), preden bo mogoča delna povrnitev dokapitalizacije v znesku 250 milijonov BEF iz leta 2001. Komisija ugotavlja, da bi se lahko mesto že leta 2002 odločilo dati stavbe dražbe rib v najem tretji osebi. Tako bi si lahko mesto že od leta 2002 morda povrnilo pomemben znesek denarja, ki ga je namenilo za dražbo rib v Ostendeju pred njenim prestrukturiranjem, ali bi vsaj krilo finančno breme odplačevanja bančnih posojil, namesto da se je, zlasti ob upoštevanju neuspešnosti dražbe v preteklosti, izpostavilo zelo visokemu tveganju povečanja izgub, ki jih bo treba pozneje povrniti.

(152)

Belgijski organi nadalje poudarjajo, da odločitev o prestrukturiranju dražbe rib ni bila nepremišljena, saj jo je najprej zavrnil javni organ, ki nadzira mesto („toezichtautoriteit“), ker ni bilo dovolj možnosti, da bi bila dražba rib sposobna preživeti. Dokumenti, predloženi Komisiji, dejansko dokazujejo, da je bila odločitev o prestrukturiranju dražbe najprej zavrnjena, ker je bilo na podlagi prvega finančnega načrta pričakovati, da bodo po petih letih nastale izgube v vrednosti 190 000 000 BEF.

(153)

To pa ne dokazuje razumnosti odločitve, temveč razkriva, da namera o prestrukturiranju dražbe rib in dodelitev novega kapitala že na začetku nista temeljili na predpostavki, da bo dražba po nekem obdobju ponovno postala donosna. Poleg tega se zdi drugi finančni načrt še manj popoln in zanesljiv, ker ni nikjer pojasnjeno, kako so take razlike med rezultati prvega in drugega načrta sploh mogoče. Zato je še manj verjetno, da bi zasebni vlagatelj v enakih okoliščinah vložil v dražbo dodatnih 250 milijonov BEF.

(154)

Komisija je na podlagi navedenih dejstev sklenila, da se običajen zasebni vlagatelj v enakih okoliščinah ne bi odločil vložiti 250 milijonov BEF v dražbo. To potrjujejo tudi dokumenti, predloženi Komisiji. Iz teh dokumentov je razvidno, da je odločitev, da se bo dražba prestrukturirala in ne zaprla, temeljila tudi na razlogu politične in socialne narave, in sicer, da bo prestrukturiranje pripomoglo k ohranjanju zaposlenosti v mestu, v katerem so bile stopnje brezposelnosti višje od 12 % (25), takega razloga pa zasebni vlagatelj ne bi upošteval (26).

(155)

Zaradi tega ukrepa je družba AGVO v boljšem položaju v primerjavi z njenimi tekmeci in uživa prednost v smislu člena 107(1) PDEU.

(156)

V skladu s členom 30 statuta ima družba AGVO od svoje ustanovitve izključno pravico do brezplačne uporabe zemljišča in stavb v ribiškem pristanišču Ostende.

(157)

Leta 2004 je bilo družbi AGVO dodeljeno popolno lastništvo nad različnimi stavbami in infrastrukturami, ki se nahajajo v ribiškem pristanišču Ostende in glede na takratno evidenco mesta obsegajo 57 500 m2. Glede na občinske računovodske izkaze je bila takratna knjigovodska vrednost tega premoženja 14 891 524 EUR. Komisija ni prejela informacij, na podlagi katerih bi lahko določila tržno vrednost nepremičnine v času, ko je bila prenesena na družbo AGVO.

(158)

Belgijski organi navajajo, da odločitve o prenosu lastništva nad nepremičninami družbi AGVO ni mogoče obravnavati kot državno pomoč, ker je to bil le prenos nepremičnine med dvema javnima organoma, saj družba AGVO ne sodeluje v trgovinskih dejavnostih.

(159)

Kot je navedeno v točki 10.1.1 tega sklepa, pa družba AGVO prek svojih hčerinskih družb neposredno in posredno sodeluje v trgovinskih dejavnostih, zato jo je treba obravnavati kot podjetje. Odločitve o prenosu lastništva nad nepremičninami družbi AGVO torej ni mogoče obravnavati le kot prenos nepremičnine med dvema javnima organoma, zlasti ker se zadevna nepremičnina uporablja predvsem za gospodarske dejavnosti (storitve najema, vodenje dražbe rib, upravljanje ribiškega pristanišča).

(160)

Komisija meni, da običajni zasebni subjekt ne bi pristal na prenos lastništva nad stavbami take vrednosti, ne da bi se za to določila razumna cena.

(161)

Belgijski organi so navedli, da so bile stavbe v zelo slabem stanju in da je bila knjigovodska vrednost stavb previsoko ocenjena. Poleg tega so trdili, da so bili stroški obnove, ki naj bi jih krila družba AGVO, tolikšni, da bi se lahko prenos lastništva obravnaval kot nični ukrep.

(162)

Vendar belgijski organi Komisiji niso predložili dokazov, da je bila knjigovodska vrednost premoženja previsoko ocenjena, in Komisija tudi ni prejela nobenih dokazov, da so bili stroški obnove enakovredni dejanski vrednosti lastninskih pravic do zadevnih stavb.

(163)

Informacije, ki jih ima Komisija na voljo, nasprotno kažejo, da utemeljitev belgijskih organov ni sprejemljiva.

(164)

Najprej je treba poudariti, da je imela družba AGVO pred prenosom lastništva in od svoje ustanovitve izključno pravico do brezplačne uporabe zemljišča in stavb v ribiškem pristanišču, vključno z dražbo rib. Statut ne vsebuje nobenih posebnih obveznosti, ki bi družbo AGVO zavezovale k obnovi. V skladu s členom 3 statuta ima družba AGVO pravico, da lahko po želji na stavbah opravi kakršna koli vzdrževalna dela, popravila ali nadgradnjo (27), vendar statut ne vsebuje nobene določbe, ki bi družbo AGVO zavezovala k obnovi določenih stavb.

(165)

Družba AGVO je torej imela od svoje ustanovitve na voljo zemljišče in stavbe ribiškega pristanišča, ne da bi morala za to plačevati najemnino ali kako drugo nadomestilo. Zasebni subjekt se ne bi strinjal z dodelitvijo izključnih pravic do uporabe podjetju, ne da bi za to prejel ustrezno nadomestilo.

(166)

Listina o prenosu z dodelitvijo nepremičnin z dne 30. decembra 2004, s katero je bila pravica do lastništva nad stavbami z mesta prenesena na družbo AGVO, prav tako ne vsebuje nobenih posebnih pogojev ali obveznosti za družbo AGVO v zvezi z obnovo. Dejansko zadeva splošno dejanje, s katerim preda mesto družbi AGVO vse pravice in obveznosti v zvezi z zadevnimi stavbami. Obveznosti, ki jih listina nalaga družbi AGVO, se ne zdijo takšne, da bi upravičile brezplačen prevzem lastništva nad stavbami.

(167)

Poleg tega se ne izpodbija, da ima družba AGVO tudi pravico do dajanja stavb v najem ali do podeljevanja koncesijskih pravic. Stavbe ali vsaj del stavb imajo trgovinsko vrednost. Belgijski organi so priznali, da se je del stavb dajal v najem javnim in delno javnim organizacijam in del v zasebne namene (glej uvodno izjavo 46 tega sklepa).

(168)

Nazadnje, Komisija ugotavlja, da je bila družbi AGVO dodeljena še ena ugodnost v zvezi z navedenimi stroški obnove. Belgijski organi so Komisiji posredovali seznam garancij, ki so bile brezplačno zagotovljene za nekatera posojila. Glede na ta seznam je bil namen nekaterih od teh zajamčenih posojil financiranje stroškov obnove. Torej ne le, da družba AGVO ni bila zavezana k obnovi, vendar so te garancije tudi zmanjšale stroške vsaj dela obnove, ki jo je izvedla družba AGVO. Tudi zato ni mogoče sprejeti utemeljitve, da je bil brezplačen prenos lastništva neke vrste „nadomestilo“ za zlasti visoke stroške obnove, ki jo je morala družba AGVO izvesti.

(169)

Čeprav bi se stroški obnove lahko obravnavali kot zelo pomembni in kot neke vrste plačilo za prenos lastništva nad stavbami, česar belgijski organi niso dokazali, bi bilo treba dejstvo, da je imela družba AGVO že od svoje ustanovitve izključno pravico do brezplačne uporabe zemljišča in stavb v ribiškem pristanišču v Ostendeju, kljub temu obravnavati kot ugodnost, ki izpolnjuje pogoje državne pomoči. Vprašanje, ali je mesto delovalo kot običajni zasebni vlagatelj, je dejansko treba proučiti ob upoštevanju dejstev, ki so bila na voljo, ko je bila odločitev sprejeta (28). V tem primeru je mesto ob sprejetju odločitve zagotovo vedelo, da dodeljuje družbi AGVO ugodnost, ker točka 11 poslovnega načrta, ki ga je HAMA Consult NV pripravil 9. novembra 2001, jasno navaja, da je bila dražba rib nedavno prenovljena in da v naslednjih desetih letih ni pričakovati nobenih pomembnih naložb.

(170)

V skladu s Sporočilom Komisije o elementih državne pomoči pri prodaji zemljišč in objektov s strani javnih oblasti (29) bi se prodaja, da bi se prenos lastništva nad stavbami v javni lasti lahko obravnaval kot usklajen s tržno vrednostjo, običajno morala izvesti po brezpogojnem postopku za oddajo naročila ali po oceni neodvisnega strokovnjaka. Izveden ni bil noben od teh postopkov. Strokovna ocena vrednosti stavb ter ustrezno plačilo za izključno pravico do uporabe, dodeljeno družbi AGVO, in za prenos lastništva bi bila v tem primeru še toliko bolj nujna, saj so belgijski organi menili, da knjigovodska vrednost ni ustrezala dejanski vrednosti.

(171)

Zato se zdi, da brezplačne zagotovitve in pozneje dodelitve stavb mesta družbi AGVO ni mogoče obravnavati kot dejanje v skladu z običajnimi ekonomskimi standardi, ki bi ga lahko v podobnih okoliščinah pripisali običajnemu zasebnemu vlagatelju.

(172)

Belgijski organi menijo, da vprašanje o državni pomoči ni več pomembno, saj je bilo lastništvo ponovno preneseno na mesto (brez nadomestila).

(173)

Komisija se kljub temu s tem stališčem ne strinja.

(174)

Komisija želi poudariti, da dejstvo o ponovnem prenosu lastništva na mesto ne spremeni dejstva, da je družba AGVO od leta 2002 do leta 2009 brezplačno uveljavljala izključno pravico do uporabe zadevnih stavb, ali na podlagi člena 30 statuta ali na podlagi listine o prenosu lastništva z dne 30. decembra 2004. Zlasti ni gotovo, ali je vrednost premoženja, kot je bilo nedavno ponovno preneseno na mesto, vsaj enakovredna vrednosti ugodnosti iz prejšnjega stavka, vključno z obrestmi, ki jih je treba plačati v skladu s pravili o državni pomoči za nezakonito in nezdružljivo pomoč, ki jo je treba vrniti.

(175)

Poleg tega Komisija meni, da bi družba AGVO še vedno koristila državno pomoč, če bi po prenosu še naprej brezplačno ali po ceni, nižji od tržne, uporabljala zadevno premoženje (30).

(176)

Ob upoštevanju točke 2.1.1 Obvestila Komisije o uporabi členov 87 in 88 pogodbe ES za državno pomoč v obliki poroštev („Obvestilo o poroštvih“) (31) se državna garancija obravnava kot ugodnost za neko podjetje, če omogoča posojilojemalcu pridobitev boljših finančnih pogojev za posojilo, kot so običajno na voljo na finančnih trgih, ne da bi za garancijo plačal tržno premijo. Za določitev običajnih tržnih pogojev bi bilo treba ravnanje mesta primerjati z ravnanjem zasebnega upnika, ki deluje z namenom ustvarjanja primernega dobička (32).

(177)

Obvestilo o poroštvih vsebuje določeno število navedb, kako se garancija oceni v okviru pravil o državni pomoči. Obvestilo zlasti navaja, da morajo garancije, ki se ne obravnavajo kot državna pomoč, izpolnjevati določena merila. Nekatera pa v obravnavani zadevi povzročajo težave.

(178)

Za garancije ni bila zaračunana nobena tržna cena, saj so bile popolnoma brezplačne.

(179)

Poleg tega so garancije krile več kot 80 % neodplačanega posojila, saj so zajemale celotno posojilo. To še poveča prejeto ugodnost, ker v primeru 100-odstotne državne garancije posojilodajalec ni spodbujen k ustrezni oceni kreditne sposobnosti družbe AGVO in s tem k ustrezni določitvi finančnih pogojev posojila v skladu s profilom tveganja družbe AGVO (33).

(180)

Zato je jasno, da so te garancije družbi AGVO omogočile pridobitev boljših finančnih pogojev za posojila od tistih, ki so običajno na voljo na finančnih trgih (34), zlasti ob upoštevanju slabih in pogosto negativnih rezultatov družbe AGVO in njenih hčerinskih družb.

(181)

Belgijski organi navajajo, da delničar običajno zagotovi brezplačno garancijo podjetju, katerega delnice ima. Vendar ta izjava ni utemeljena z nobenim dokazom ali primerom. Poleg tega je to zelo težko uskladiti z ravnanjem zasebnega upnika.

(182)

Odločitev mesta, da zagotovi družbi AGVO garancije za posojila pri finančnih ustanovah, ne da bi ji za to kaj zaračunalo, je pod običajnimi pogoji na finančnih trgih zelo nenavadna. V običajnih razmerah bi se za takšno garancijo plačala primerna premija, ki ustreza tveganjem, povezanim z garancijo (35), tudi če je porok delničar s prevladujočo večino delnic (36). Poleg tega bi običajni zasebni upnik pred zagotovilom garancije izključil nekatere vrednostne papirje in pred tem preveril pogoje posojila, prisotno tveganje itd., medtem ko glede na informacije, ki so jih predložili belgijski organi, to ni bilo storjeno (37). To je toliko bolj sporno v obravnavanem primeru zaradi finančnega položaja dražbe rib, ki je v zadnjih letih utrpela ponavljajoče se velike izgube in deluje na zelo konkurenčnem trgu, ki se krči (38).

(183)

Kot je podrobneje navedeno v uvodni izjavi 259, je bilo treba družbo AGVO v skladu s Smernicami za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999 obravnavati kot družbo v finančnih težavah. Glede na ustaljeno prakso se za garancije, zagotovljene družbam v težavah, šteje, da lahko pomenijo državno pomoč (39).

(184)

Belgijski organi trdijo, da so bile garancije zagotovljene za posojila, povezana z obnovo stavb, ki jih imajo v najemu javne in delno javne organizacije Dodajajo, da spada obnova med javne naloge družbe AGVO, zato je treba garancijo razumeti kot sodelovanje pri tej javni nalogi in je torej ni mogoče obravnavati kot državno pomoč.

(185)

Najprej je treba navesti, da ni gotovo, ali so se zajamčena posojila dejansko uporabila za predvideni namen. Tudi če informacije, predložene Komisiji, resnično kažejo, da je mesto zagotovilo garancije na podlagi namere družbe AGVO, da bo s posojili financirala obnovo, se prav tako zdi, da mesto brezplačnih garancij ni povezalo z izvedbo obnove niti ni umaknilo brezplačnih garancij ali zahtevalo plačila, ko se je pozneje izkazalo, da so se posojila uporabila za druge namene.

(186)

Belgijski organi so pojasnili, da se posojila včasih niso uporabila za namen, ki je bil napovedan. Na primer, posojilo banke Fortis, ki je bilo prvotno namenjeno financiranju nakupa delnic družbe PAKHUIZEN, se je nazadnje namenilo obnovi.

(187)

Belgijski organi so tudi priznali, da se je posojilo banke ING Bank v višini 550 000 EUR, prvotno namenjeno obnovi, nazadnje uporabilo za podporo družbi EVO. Nesporno je, da brezplačne garancije za to posojilo ni mogoče obravnavati kot prispevka za obnovo. Z drugimi besedami, ni mogoče trditi, da je mesto ravnalo, tako kot bi ravnal običajni zasebni porok (vključno s porokom, ki ima prevladujoči delež zadevne družbe). Ta bi najprej proučil, ali je verjetno, da bo posojilo, za katerega bi jamčil, odplačano, in nato preveril, ali se posojilo uporablja izključno za prvotno predvidene namene.

(188)

V zvezi z zajamčenimi posojili, ki so se dejansko (v celoti ali delno) uporabila za financiranje obnove, je treba opozoriti, da so storitve družbe AGVO v zvezi z dajanjem stavb v najem gospodarska dejavnost in da ima družba AGVO zaradi dodelitve brezplačne garancije prednost na trgu najemnih storitev. Poleg tega brezplačna garancija izboljša finančni položaj družbe AGVO na splošno in ji omogoča uporabo finančnih sredstev, ki bi jih morala v običajnih razmerah uporabiti za plačilo premije za druge namene in ne za obnovo stavb, ki se dajejo v najem javnim in delno javnim organizacijam.

(189)

Nazadnje, tudi če bi bilo sprejeto, da se lahko dajanje stavb v najem javnim in delno javnim organizacijam obravnava kot storitev splošnega gospodarskega pomena, za katero je družba AGVO pooblaščena, niso izpolnjeni pogoji iz zadeve Altmark, zato je treba skleniti, da pomeni brezplačna garancija državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

(190)

Sodišče Evropskih skupnosti je v sodbi v zadevi Altmark presodilo, da nadomestilo za javne storitve ne pomeni državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, če izpolnjuje naslednja kumulativna merila: „[…] Prvič, podjetje, ki prejema nadomestilo, mora dejansko izpolnjevati obveznosti javne službe, te obveznosti pa morajo biti jasno opredeljene […]“; „[…] Drugič, merila, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo, morajo biti določena vnaprej ter objektivno in pregledno […]“; „[…] Tretjič, nadomestilo ne sme presegati tistega, kar je potrebno za kritje vseh ali dela stroškov, ki so nastali z izpolnjevanjem obveznosti javne službe ob upoštevanju realiziranih prejemkov in razumnega dobička […]“; ter „[…] Četrtič, če podjetje, ki se mu naloži izpolnjevanje obveznosti javne službe, v konkretnem primeru ni izbrano s postopkom oddaje javnega naročila, ki omogoča, da se izbere tisti ponudnik, ki lahko te storitve opravlja z najnižjimi stroški za skupnost, se mora raven potrebnega nadomestila določiti na podlagi analize stroškov, ki bi jih imelo povprečno, dobro vodeno podjetje z ustreznimi sredstvi v istem sektorju, ob upoštevanju realiziranih prejemkov in razumnega dobička zaradi izpolnjevanja teh obveznosti.“

(191)

V tem primeru ta merila niso izpolnjena. Razen tega, da je mogoče razpravljati o tem, ali so bile družbi AGVO naložene obveznosti javnih storitev v zvezi z dajanjem stavb v najem javnim ali delno javnim organizacijam, Komisija ugotavlja, da so belgijski organi izrecno potrdili, da niso bila določena nobena merila za nadomestilo. Poleg tega se družba AGVO ni odločila za sistem ločenih računov, zato čezmernih nadomestil in navzkrižnega subvencioniranja med različnimi dejavnostmi družbe AGVO ne more nihče preprečiti. Družba AGVO ni bila izbrana v skladu s postopkom javnih naročil in belgijski organi niso dokazali, da se storitve opravljajo z najmanjšimi stroški za skupnost.

(192)

Mesto je družbi AGVO dodelilo pravico do določitve in pobiranja občinskih davčnih dajatev za uporabo ribiškega pristanišča in dražbe.

(193)

Zato se zdi, da davčne dajatve, ki jih družba AGVO pobira, pomenijo sredstva, ki so na voljo državi in so bila delno (40) prenesena na družbo AGVO. Poleg tega pomenijo ugodnost, ki je družba AGVO sicer ne bi prejela, in ji tako dajejo prednost v smislu člena 107(1) PDEU.

(194)

V tem primeru so belgijski organi navedli, da je pobiranje dajatev del nalog javnega interesa, ki so bile zaupane družbi AGVO, zlasti naloge upravljanja ribiškega pristanišča, oziroma dejansko pomenijo plačilo za te naloge. Belgijski organi menijo, da je treba prenos nalog in pravice do pobiranja davčnih dajatev obravnavati le kot razporeditev nalog znotraj države in ne kot državno pomoč.

(195)

Vendar kot je že pojasnjeno v točki 10.1.1 tega sklepa, izpolnjuje družba AGVO pogoje za podjetje v smislu člena 107(1) PDEU, kar so priznali tudi belgijski organi v dopisu z dne 27. novembra 2009. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 124, pomeni upravljanje ribiškega pristanišča gospodarsko dejavnost.

(196)

Komisija je proučila, ali bi se lahko pravica do pobiranja davčnih dajatev in uporabe prihodka obravnavala kot nadomestilo za storitve splošnega gospodarskega pomena ter ali so bila izpolnjena kumulativna merila iz sodne prakse v zadevi Altmark.

(197)

Vendar kot je že ugotovljeno v uvodni izjavi 191 tega sklepa, ta merila niso izpolnjena, ker na primer merila za nadomestilo sploh niso bila določena.

(198)

Nazadnje, tudi če bi bilo sprejeto, da se pravica do pobiranja davčnih dajatev in uporabe s tem povezanih prihodkov obravnava kot nadomestilo/plačilo za naloge javnega (negospodarskega) interesa, še vedno velja, da opravlja družba AGVO tudi trgovinske dejavnosti, kar so belgijski organi izrecno priznali. Belgijski organi so prav tako priznali, da družba AGVO nima ločenih računov ter da stroškov in prihodkov iz netrgovinskih nalog družbe AGVO ni mogoče ločiti od drugih stroškov in prihodkov, zato ni mogoče preprečiti navzkrižnega subvencioniranja, davčne dajatve pa je treba obravnavati kot ugodnost.

(199)

Ob upoštevanju navedenih uvodnih izjav so ukrepi iz točk 10.1.2.1.1 do vključno 10.1.2.1.4 družbi AGVO zagotavljali ugodnost v smislu člena 107(1) PDEU.

(200)

Komisija meni, da je mesto družbi EVO pomoč dodelilo neposredno na podlagi zagotovitve brezplačne garancije za posojila pri zasebnih bankah in prek družbe AGVO, tako da ji je omogočila brezplačno uporabo stavb s površino 13 600 m2, zagotovila brezplačne garancije za posojila pri zasebnih bankah ter začetni kapital in povečanje kapitala.

(201)

Komisija ugotavlja, da za garancije mesta in družbe AGVO ni bila plačana nobena tržna cena in da so popolnoma brezplačne. Poleg tega krijejo več kot 80 % neodplačanega posojila.

(202)

Belgijski organi navajajo, da delničar s prevladujočim deležem družbe tej družbi običajno zagotovi brezplačno garancijo. Vendar ta izjava ni utemeljena z nobenim dokazom. Poleg tega je to zelo težko uskladiti z ravnanjem zasebnega vlagatelja. V običajnih razmerah bi se takšna garancija plačala s primerno premijo, ki ustreza tveganjem, povezanim z garancijo (41), tudi če je porok matična družba (42). Poleg tega je Sodišče že odločilo, da je treba trgovinsko poslovanje tudi s skupino javnih podjetij plačati v skladu z običajnimi tržnimi pogoji (43).

(203)

Navesti je tudi treba, da se mora družbo EVO, kot je podrobneje pojasnjeno v uvodni izjavi 306, obravnavati kot družbo v finančnih težavah v skladu s Smernicami za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999 in Smernicami o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah iz leta 2004 (44) („Smernice za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004“). Družba EVO je bila v težkem finančnem položaju celotno obdobje 2003–2008. Konec leta 2003 je bila izgubljena več kot polovica njenega delniškega kapitala in te razmere se v naslednjih letih niso spremenile kljub zaporednim povečanjem kapitala.

(204)

V skladu z ustaljeno prakso se za garancije, dodeljene družbam v težavah, šteje, da lahko pomenijo državno pomoč (45).

(205)

Belgijski organi so dodali, da družba EVO brez brezplačne garancije mesta ne bi dobila posojil. Komisija meni, da to priznanje in trajen slab finančni položaj družbe EVO dokazujeta, da posojila, ki so jih zasebne banke odobrile na podlagi brezplačnih garancij mesta (ali družbe AGVO), brez teh garancij ne bi bila odobrena. Zato ima družba EVO zaradi zajamčenih posojil prednost (46).

(206)

Nazadnje, belgijski organi navajajo, da je treba garancije obravnavati kot del prestrukturiranja dražbe rib.

(207)

Komisija kljub temu ugotavlja, da v poslovnem načrtu brezplačne garancije ali naložbe, za katere so se posojila očitno pridobila, niso bile navedene. Poleg tega zadevna posojila in garancije (tj. tista, ki so se dejansko izvedla) niso bili odobreni leta 2002, ko je bila družba EVO ustanovljena, ampak šele leta 2004 in leta 2005. Številne zagotovljene garancije razkrivajo tudi, da so bile odobrene na zahtevo, in sicer ob vsaki navedbi družbe EVO, da potrebuje garancijo za pridobitev posojila pri kreditni instituciji. Komisija tudi ugotavlja, da se je eno od posojil banke Fortis, za katero je jamčilo mesto, dejansko uporabilo za dodelitev posojil lastnikom ladij, pri čemer je to težko obravnavati kot del načrta za prestrukturiranje ali celo prihodnjega načrta za privatizacijo dražbe rib.

(208)

Zato Komisija meni, da so brezplačne garancije, ki sta jih mesto in družba AGVO zagotovila družbi EVO, pomenile ugodnost v smislu člena 107(1) PDEU.

(209)

Belgijski organi trdijo, da se lahko odločitev družbe AGVO o podelitvi pravice družbi EVO do brezplačne uporabe stavb obravnava kot ukrep v skladu z običajnimi tržnimi standardi, ki bi ga v podobnih razmerah sprejel običajni zasebni vlagatelj.

(210)

Komisija te izjave ne more sprejeti. Tej izjavi nasprotuje že navedba belgijskih organov, da bo moral prihodnji strateški partner skleniti najemno pogodbo za uporabo stavb dražbe rib in plačevati najemnino. Poleg tega ni mogoče trditi, da je družba AGVO kot popolna lastnica družbe EVO (47) pričakovala tako velikega prihodka družbe EVO, da bi se s kapitalskimi dobički utemeljilo nezaračunavanje najemnine. Nenazadnje je imela dražba velike povprečne letne izgube.

(211)

Belgijski organi so navedli, da je družba EVO neplačevanje najemnine nadomestila s kritjem stroškov obnove in popravil dražbe rib, kar je običajno dolžnost lastnika. Po navedbah belgijskih organov je družba EVO od leta 2002 za obnovo in infrastrukturna dela dražbe rib plačala 182 377,31 EUR.

(212)

Komisija najprej ugotavlja, da belgijski organi niso predložili nobenih dokumentov, ki bi potrjevali obveznost družbe EVO glede kritja vseh stroškov obnove za stavbe dražbe rib, in tudi ne dokumentov, ki bi dokazovali, da je družba EVO za obnovo dejansko plačala 182 377,31 EUR.

(213)

Komisija nadalje ugotavlja, da belgijski organi niso dokazali, da je kritje stroškov obnove s strani najemnika neobičajno ali da v takšnem primeru ne plačuje najemnine. Prav tako niso navedli, kakšna dela so bila izvedena, tako da Komisija ne more ugotoviti, ali so bila zadevna dela za najemnika neobičajna. Poleg tega se na podlagi prejetega dokumenta zdi, da je tudi družba AGVO v obdobju 2004–2007 opravila obnovitvena dela v zvezi z dražbo rib, katerih stroški so znašali 36 497,40 EUR. To ni v skladu z izjavo belgijskih organov, da mora družba EVO kriti vse stroške vzdrževanja in obnove.

(214)

Belgijski organi niso predložili nobenih dokazov, da 182 377,31 EUR ki naj bi jih družba EVO plačala za obnovitvena dela, ustreza znesku najemnine za več kot pet let uporabe stavb s površino 13 600 m2 pod običajnimi tržnimi pogoji.

(215)

Čeprav bi se lahko poleg tega stroški obnove šteli za zlasti pomembne in neke vrste plačilo za uporabo stavb, česar pa belgijski organi niso dokazali, poslovni načrt z dne 21. novembra 2001 jasno navaja, da v naslednjih desetih letih ni pričakovati pomembnih naložb, ker je bila dražba rib nedavno posodobljena. Zato je družba AGVO s tem, ko je leta 2002 družbi EVO zagotovila brezplačno uporabo stavb, brez razumnih pričakovanj, da bodo stroški domnevne obveznosti družbe EVO glede financiranja vzdrževanja stavb vsaj enakovredni najemnini, ki bi jo bil zanje pripravljen plačati zasebni subjekt, družbi EVO dodelila ugodnost. Ker je treba vprašanje, ali je družba AGVO ravnala kot običajni zasebni vlagatelj, proučiti ob upoštevanju podatkov, razpoložljivih ob sprejetju odločitve (48), je treba skleniti, da je družba EVO z dodelitvijo brezplačne uporabe stavb s površino 13 600 m2 leta 2002 prejela državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

(216)

Kar zadeva začetni kapital 370 000, zagotovljen družbi EVO, se Komisija sklicuje na svojo analizo iz točke 10.1.2.1.1 tega sklepa. Belgijski organi so dejansko potrdili, da se je začetni kapital družbe EVO financiral iz začetnega kapitala družbe AGVO. Kot je Komisija že ugotovila, se zasebni vlagatelj ne bi odločil za prestrukturiranje dražbe rib in naložbe vanjo v višini 250 milijonov BEF, zato se še toliko bolj ne bi odločil za to in z delom novega kapitala ustanovil hčerinsko družbo v svoji 100-odstotni lasti.

(217)

Kar zadeva povečanje kapitala z oprostitvijo dolgov s strani družbe AGVO, se lahko Komisija sklicuje tudi na svojo analizo iz točke 10.1.2.1.1 tega sklepa. Belgijski organi so dejansko potrdili, da se je povečanje kapitala (delno (49)) financiralo tudi iz začetnega kapitala družbe AGVO.

(218)

Obstajajo tudi drugi razlogi, zaradi katerih je treba skleniti, da družba AGVO ni ravnala tako, kot bi ravnal zasebni vlagatelj v enakem položaju.

(219)

Javne naložbe se štejejo za državno pomoč, če je jasno, da so finančni položaj zadevne družbe ter zlasti struktura in obseg njenih dolgov takšni, da v razumnem času ni mogoče pričakovati običajnega dobička (v dividendah ali kapitalskih dobičkih) iz vloženega kapitala.

(220)

Komisija ugotavlja, da se je kapital prvič povečal z oprostitvijo dolgov 31. decembra 2004, ko je družba EVO obstajala že skoraj leto in pol. Povečanje kapitala se je očitno obravnavalo kot ukrep za nadomestitev velikih izgub družbe EVO. Enako je mogoče trditi v zvezi s povečanjem kapitala leta 2005 in leta 2007. Ukrepi se očitno niso izvedli s kratkoročnim ali dolgoročnim namenom pridobitve določene mere donosa kapitala, ampak le kot nadomestilo preteklih izgub. Zasebni vlagatelj se nikoli ne bi odločil za povečanje kapitala, zlasti ne za zadnji dve povečanji. Finančni in gospodarski položaj družbe EVO je bil slab in jasno je, da se položaj ni odvijal v skladu z napovedmi v poslovnem načrtu, pri čemer naj bi se izgube stalno zmanjševale in ne hitro naraščale. Dejansko je bila že ob koncu leta 2003 izgubljena več kot polovica delniškega kapitala družbe EVO in te razmere se v naslednjih letih niso spremenile kljub zaporednim povečanjem kapitala. Brez vsake možnosti prihodnjega donosa kapitala se zasebni vlagatelj ne bi odločil za povečanje kapitala družbe, da bi nadomestil njene izgube (50). Namesto tega bi resno proučil druge razpoložljive možnosti (zaprtje, prodaja itd.) in zahteval vsaj nekakšne garancije ali ukrepe prestrukturiranja. Tudi posebna oblika povečanja kapitala (oprostitev dolgov) potrjuje, da se zadevno povečanje kapitala ne more obravnavati kot del prestrukturiranja, načrtovanega leta 2004.

(221)

Poleg tega je treba navesti, da je treba družbo EVO obravnavati kot družbo v finančnih težavah (51). V skladu z ustaljeno prakso se za povečanje kapitala družb v težavah šteje, da pomeni državno pomoč (52).

(222)

Zato so zaporedna povečanja kapitala družbi EVO zagotovila ugodnost v smislu člena 107(1) PDEU.

(223)

Ob upoštevanju razpoložljivih informacij Komisija meni, da se z dolgoročno zakupno pogodbo z družbo PAKHUIZEN za uporabo stavb dodeljuje ugodnost (53). Prvič, letne dajatve v višini le 25 EUR ni mogoče obravnavati kot običajno plačilo za dolgoročni zakup za obdobje 45 let v zvezi s stavbami s površino 14 754 m2, čeprav so stavbe v zelo slabem stanju in jih je treba obnoviti. Tega ne spremeni niti dejstvo, da mora družba PAKHUIZEN stavbe obnoviti. V skladu z belgijsko zakonodajo (54) lastnik stavb dejansko ni zavezan k njihovemu popravilu. Ravno nasprotno pa je najemnik zavezan k ohranjanju stavb v dobrem stanju in izvedbi kakršnih koli običajnih popravil. Belgijski organi niso dokazali, da so obnovitvena dela, ki jih je morala družba PAKHUIZEN izvesti v okviru dolgoročne zakupne pogodbe, presegla „običajna popravila“. Poleg tega belgijski organi niso dokazali, da so stroški, ki izhajajo iz navedene obveznosti, enaki vrednosti najemnine stavb, ki bi se lahko zaračunala pod običajnimi tržnimi pogoji.

(224)

Belgijski organi so tudi priznali, da družba PAKHUIZEN ni izpolnila svoje obveznosti glede obnove in ni upoštevala namembnosti stavb. Mesto proti družbi PAKHUIZEN očitno ni sprejelo nobenega ukrepa, da bi se sporazum uveljavil, čeprav je bilo do tega upravičeno. Čeprav bi se ob upoštevanju stroškov obnove letna najemnina v znesku 25 EUR lahko obravnavala kot v skladu s tržno ceno, kar pa ne drži, se šteje, da je družba PAKHUIZEN v vsakem primeru prejemala ugodnost, od trenutka, ko je postalo jasno, da je mesto opustilo izvajanje pogodbe.

(225)

Poleg tega je treba v zvezi z dajanjem stavb v zakup družbi PAKHUIZEN pod pogoji vzdrževanja in obnavljanja stavb navesti, da je glede na načelo vlagatelja pod tržnimi pogoji in tudi ob upoštevanju pogojev, določenih v Sporočilu Komisije o elementih državne pomoči pri prodaji zemljišč in objektov s strani javnih oblasti, ravnanje javnega organa mogoče obravnavati kot ravnanje nosilca dejavnosti v tržnem gospodarstvu, če ponudi pogodbo v javnem, preglednem in nediskriminatornem razpisu po najvišji možni ceni najvišjemu ponudniku ali po tem, ko neodvisni strokovnjak oceni tržno vrednost. Vendar se zdi, da se to ni zgodilo.

(226)

Nazadnje, dejstvo, da je lastnik stavb (prvotno mesto, nato družba AGVO) po 27 letih upravičen do polovice letnega dobička družbe PAKHUIZEN, ne spremeni zgoraj navedene analize. Ta ugodnost je preveč oddaljena in negotova, da bi imela za lastnika stavb kakršno koli resnično neto sedanjo vrednost. Čeprav bi poleg tega imela takšno vrednost, belgijski organi niso dokazali, da višina te vrednosti – kljub prištevku 25 EUR na leto in (neobičajnih) stroškov obnove – ustreza najemnini po tržni ceni, ki bi jo družba PAKHUIZEN plačevala za uporabo nepremičnin.

(227)

Zato družba PAKHUIZEN koristi letno ugodnost pri stroških poslovanja, ki pomeni ugodnost v smislu člena 107(1) PDEU.

(228)

Kar zadeva obdobje po 26. marcu 2004, tj. dnevu, ko je družba AGVO postala lastnica zadevnih stavb, Komisija ugotavlja, da se je zakupna pogodba še naprej uporabljala pod enakimi pogoji kot prej in da je ugodnost za družbo PAKHUIZEN še naprej veljala.

(229)

V odločitvi o sprožitvi uradnega postopka preiskave je Komisija ugotovila, da sta družba EVO in verjetno tudi družba PAKHUIZEN prek dražbe ponujali ribiškim podjetjem svoje storitve pod ceno, ki bi jo ponujal običajni zasebni subjekt.

(230)

Zdi se, da družba EVO povrne vse ali del stroškov prevoza rib v zabojnikih, ki bodo dane na dražbo v Ostendeju, iz različnih krajev v Evropi. Poleg tega se zdi, da zagotavlja družba EVO posojila pod tržnimi stopnjami in pod pogojem, da podjetje, ki vzame posojilo, proda svoj ulov na dražbi v Ostendeju.

(231)

Pripombe tretjih oseb navajajo, da je družba EVO sprejela tudi druge prakse, ki ovirajo običajno konkurenco na trgu, vendar Komisija ni prejela ničesar, kar bi te pripombe potrdilo. Belgijski organi so izpodbijali trditev, da je družba EVO ponujala storitve pod tržno ceno.

(232)

Čeprav je Komisija prejela zelo malo dokazov v zvezi s trgovinskimi pogoji, pod katerimi je družba EVO ponujala storitve, ni mogoče izključiti možnosti, da podjetja, ki uporabljajo dražbo rib v Ostendeju, uživajo ugodnost v smislu člena 107(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije. Vendar Komisija trenutno pripisuje določen pomen trditvi belgijskih organov, da dejstvo, da je lahko družba EVO zaradi državne pomoči ponudila svoje storitve pod boljšimi pogoji, kot bi jih sicer, ne pomeni nujno posredovanja državne pomoči lastnikom plovil in ribiškim podjetjem.

(233)

Zato Komisija meni, da ni mogoče z gotovostjo skleniti, da je bila ugodnost prenesena na lastnike ladij. Poleg tega Komisija v tem sklepu naroča prenehanje in vračilo pomoči družbam AGVO, EVO in PAKHUIZEN, zato se bodo te ugodnosti verjetno prekinile ali vsaj močno zmanjšale. Nazadnje je v vsakem primeru glavna upravičenka do pomoči prestrukturirana dražba rib, ki je uporabila pomoč za to, da se je obdržala na trgu in povečala svoj tržni delež z opravljanjem storitev z izgubo, pri čemer je ovirala normalno delovanje trga.

(234)

Komisija ugotavlja, da so zadevne dejavnosti povezane z ukrepi mesta samega in ukrepi, financiranimi iz državnih sredstev, za katere je odgovorno mesto.

(235)

Mesto je družbi AGVO dodelilo pomoč tako, da ji je zagotovilo začetni kapital, ki se je financiral iz občinskega proračuna, zagotovilo ji je brezplačne garancije za posojila zasebnih bank, preneslo nanjo lastništvo nad stavbami ter jo pooblastilo za določanje in pobiranje občinskih davčnih dajatev. Prav tako je družbi PAKHUIZEN dodelilo pomoč v obliki dolgoročne zakupne pogodbe za uporabo svojih stavb, družbi EVO pa je zagotovilo brezplačne garancije za posojila zasebnih bank.

(236)

Ti ukrepi se torej financirajo iz državnih sredstev in je zanje odgovorna država.

(237)

Kar zadeva ugodnosti, ki jih družba AGVO dodeljuje družbama EVO in PAKHUIZEN, Komisija ugotavlja, da je v skladu z ustreznim statutom družba AGVO edina delničarka družb EVO (razen Miroira, ki ima eno od 15 000 delnic in je pravzaprav član občinskega sveta) in PAKHUIZEN ter imenuje vse člane upravnih odborov teh družb. Mesto je edini delničar družbe AGVO in imenuje vse člane njenega odbora. Zato lahko tudi uveljavlja prevladujoč vpliv nad družbo AGVO.

(238)

V skladu s statutom je družba AGVO odgovorna za upravljanje, razvoj in izkoriščanje dražbe rib in ribiškega doka v Ostendeju, v skladu s prilogami statuta pa tudi za razvoj vseh dejavnosti, ki so neposredno ali posredno povezane s tem. Z drugimi besedami, družbo AGVO njen statut zavezuje k sodelovanju pri upravljanju dražbe rib.

(239)

Dolgoročni zakup stavb je družbi PAKHUIZEN neposredno odobrilo mesto.

(240)

Zato je treba ob upoštevanju zadeve Stardust (55) in javne pomoči, dodeljene zgoraj navedenim družbam, družbo AGVO obravnavati kot organ, ki ga nadzira država, njene odločitve glede povečanja kapitala družbe EVO, brezplačnih garancij za posojila družbi EVO in dodelitve pravice tej družbi do brezplačne uporabe stavb pa kot odločitve, ki se financirajo iz državnih sredstev in za katere je odgovoren javni organ.

(241)

Belgijski organi tem ugotovitvam niso nasprotovali. Ravno nasprotno, potrdili so, da mesto prek družbe AGVO nadzira družbi EVO in PAKHUIZEN (56).

(242)

Dejavnosti mesta koristijo družbe AGVO, EVO in PAKHUIZEN. AGVO, EVO in PAKHUIZEN oblikujejo skupino družb, ki delujejo na skupnem trgu, licitirajo ribe in zagotavljajo s tem povezane storitve ribiškemu sektorju.

(243)

Trg dražb rib je zelo konkurenčen trg, na katerem dražbe sosednjih držav članic neposredno tekmujejo med seboj, da bi privabile ribiče iz različnih držav članic. Zato bi kakršna koli dodelitev ugodnosti udeležencu na tem trgu izkrivljala konkurenco ali pomenila nevarnost izkrivljanja konkurence med dražbami in lahko prizadela trgovino med državami članicami.

(244)

To potrjujejo pripombe tretjih oseb. Tudi dražbe rib ali združenja dražb rib iz Združenega kraljestva, Nizozemske in drugih evropskih držav so dejansko pokazali zanimanje za postopek in prikazali vpliv, ki so ga po njihovem mnenju imeli ukrepi državne pomoči na njihovo poslovanje.

(245)

Nazadnje, Komisija ugotavlja, da so belgijski organi navedli, da so poleg belgijske dražbe rib tudi dražbe rib iz drugih držav članic izrazile zanimanje za nakup dražbe rib v Ostendeju.

(246)

Na trgu storitev najema lahko pomoč podjetjem, dejavnim v teh sektorjih, izkrivlja konkurenco s podjetji, ki opravljajo storitve najema v drugih ribiških pristaniščih, vključno v drugih državah članicah, in s podjetji, ki dajejo v najem stavbe v bližini ribiškega pristanišča v Ostendeju (kar lahko vključuje tudi podjetja iz drugih držav članic). Ukrepi pomoči so prav tako morda pomagali ohraniti ali okrepiti tržni položaj družb AGVO in PAKHUIZEN, katerih dejavnosti bi ali bi lahko ob odsotnosti pomoči prevzelo drugo podjetje. Opozoriti je treba, da v skladu s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti že samo dejstvo, da se konkurenčni položaj podjetja v primerjavi z drugimi konkurenčnimi podjetji okrepi z dodelitvijo gospodarske ugodnosti, ki je sicer v okviru svojega običajnega poslovanja ne bi imelo, pomeni nevarnost izkrivljanja konkurence (57).

(247)

Kar zadeva dejavnosti upravljanja ribiških pristanišč, Komisija meni, da lahko pomoč tem podjetjem izkrivlja konkurenco s podjetji, ki upravljajo druga ribiška pristanišča, ki konkurirajo ribiškemu pristanišču v Ostendeju. Ukrepi pomoči so poleg tega morda pomagali ohraniti ali okrepiti tržni položaj podjetja, katerega dejavnost bi ali bi lahko ob odsotnosti pomoči prevzelo drugo podjetje (58).

(248)

Komisija dodaja, da družbi AGVO in PAKHUIZEN, čeprav nista neposredno dejavni na trgu dražb rib, opravljata pomožne storitve te dejavnosti, ki vplivajo na privlačnost dražbe rib. Komisija nadalje ugotavlja, da je družba AGVO prek svoje hčerinske družbe EVO posredno dejavna na trgu dražb rib. Zato lahko pomoč družbama AGVO in PAKHUIZEN ne le izkrivlja konkurenco in trgovino med državami članicami na trgu, na katerem sta dejavni (trg najemnih storitev in trg ribiških pristanišč), ampak tudi na trgu dražb rib.

(249)

Ob upoštevanju navedenega Komisija meni, da je treba naslednje dejavnosti obravnavati kot v skladu s pogoji iz člena 107(1) PDEU in s tem kot državno pomoč:

(250)

Državna pomoč se lahko razglasi za združljivo z notranjim trgom, če izpolnjuje eno od izjem, navedenih v PDEU. Zadevna podjetja so podjetja, ki dejavno prevladujejo v ribiškem sektorju. Dejavna so tudi na trgu storitev najema. Komisija meni, da sta AGVO kot upravljavka ribiškega pristanišča in EVO kot izvajalka dražbe rib družbi, katerih naj bi bistveni del njunih dejavnosti spadal v ribiški sektor. Kar zadeva družbo PAKHUIZEN, se zdi manj očitno, da bi se ta lahko štela za dejavno v ribiškem sektorju.

(251)

Kar zadeva državno pomoč za ribiški sektor, se ukrepi državne pomoči obravnavajo kot združljivi z notranjim trgom, samo če izpolnjujejo pogoje iz Smernic za pregled državnih pomoči za ribištvo in ribogojstvo. V skladu s točko 5.3 veljavnih Smernic za ribištvo se bo „nezakonita pomoč“ v smislu člena 1(f) Uredbe (ES) št. 659/1999 ocenila v skladu s smernicami, ki so se uporabljale takrat, ko je začel veljati upravni akt o ustanovitvi pomoči. Zato je treba pomoč oceniti na podlagi smernic za ribištvo iz let 2001, 2004 in 2008.

(252)

Ker se družba PAKHUIZEN ne more šteti za ribiško podjetje, Komisija ugotavlja, da mora ocena pomoči temeljiti na splošnih pravilih, ki veljajo za vse sektorje, in ciljih pomoči.

(253)

Nazadnje, Komisija ugotavlja, da belgijski organi niso izpodbijali analize Komisije v zvezi z združljivostjo.

(254)

V zvezi z državno pomočjo, ki jo je mesto dodelilo družbi AGVO, je treba pri oceni razlikovati med različnimi dejavnostmi in datumi, na katere so bile izvedene.

(255)

Belgijski organi so navedli, da je začetni kapital viden v okviru prestrukturiranja dražbe rib v Ostendeju.

(256)

V skladu s točko 2.2.4 Smernic za ribištvo iz leta 2001, ki so veljale v času prestrukturiranja, je treba pomoč za prestrukturiranje podjetij v težavah oceniti v skladu s Smernicami o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah, veljavnimi v času dodelitve pomoči, tj. Smernicami iz leta 1999, tudi če gre za podjetja, dejavna v ribiškem sektorju in sektorju ribogojstva (59).

(257)

V skladu s točko 2.1 Smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999 je podjetje v težavah, kadar ni zmožno z lastnimi sredstvi ali s sredstvi, ki jih lahko pridobi od svojih lastnikov/delničarjev ali upnikov, preprečiti izgube, ki bi brez zunanjega posredovanja državnih organov kratkoročno ali srednjeročno skoraj gotovo ogrozile obstoj družbe. Običajni znaki podjetja v težavah so vedno večje izgube, upadanje prometa, kopičenje zalog, presežki prostih zmogljivosti, padanje denarnih tokov, vedno večji dolgovi, vedno večji stroški obresti in zmanjševanje ali izguba celotne čiste vrednosti sredstev.

(258)

Po mnenju Komisije ni dvoma, da so bili za dražbo rib v Ostendeju leta 2001 značilni vsi znaki „podjetja v težavah“. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 17, se je delež dražbe, kar zadeva prihode rib v belgijska pristanišča v obdobju 1991–2001, zmanjšal s približno 37 % na 20 %. V obdobju 1997–2001 se je njen prihodek z 20 550 000 EUR zmanjšal na 13 440 000 EUR in več let je mesto beležilo povprečno letno izgubo v višini 1 850 000 EUR. Zato se je mesto leta 2001 moralo odločiti, ali bo dražbo zaprlo ali prestrukturiralo. Komisija zato meni, da dražba rib v Ostendeju ustreza „podjetju v težavah“ v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje. Belgijski organi tej sklepni ugotovitvi niso nasprotovali.

(259)

Čeprav je družba AGVO novoustanovljeni pravni subjekt, Komisija ugotavlja, da je bila sestava začetnega kapitala družbe AGVO del načrta za prestrukturiranje dražbe rib v Ostendeju. Ker je bila dražba v težavah in je bila družba AGVO ustanovljena le za namene prestrukturiranja dražbe rib v Ostendeju ter je prevzela sredstva dražbe rib v Ostendeju in tudi finančne dolgove različnih bančnih posojil, se lahko družba AGVO šteje kot družba v težavah v času odobritve začetnega kapitala. Zato se lahko obravnava, da je začetni kapital pomoč za prestrukturiranje (60) v smislu Smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999.

(260)

Čeprav je družba AGVO upravičena do pomoči v skladu s točko 30 Smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999, pa pomoč za prestrukturiranje dražbe z ustanovitvijo družbe AGVO, ki je zagotovila začetni kapital v višini 250 milijonov BEF (6 179 338 EUR), ne izpolnjuje pogojev združljivosti z notranjim trgom, določenih v odstavku 32 Smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999.

(261)

Zlasti točka 32 navedenih smernic navaja, da mora „[n]ačrt za prestrukturiranje, katerega trajanje mora biti čim krajše, […] obnoviti dolgoročno sposobnost preživetja podjetja v smiselnem časovnem okviru in na podlagi realističnih predvidevanj o prihodnjih pogojev poslovanja“. Komisija meni, da načrt za prestrukturiranje iz uvodne izjave 19 ne izpolnjuje teh pogojev. Komisija v zvezi s tem ugotavlja, da načrt ne vsebuje posebnih notranjih ukrepov za izboljšanje delovanja dražbe in opustitev dejavnosti, ki povzročajo izgube.

(262)

Poleg tega in v nasprotju s tem, kar se zahteva v skladu s točko 32 Smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999, se zdi, da prestrukturiranje ne temelji na tržni raziskavi, ki zagotavlja informacije o prihodnjih možnosti za ponudbo in povpraševanje, analizi zadevnega trga in drugih informacijah, navedenih v Prilogi I k navedenim smernicam.

(263)

Načrt za prestrukturiranje ne vsebuje elementov, navedenih v točki 33 Smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999, tj. okoliščin, ki so povzročile težave podjetja, s čimer se zagotovi podlaga za ocenitev ustreznosti predlaganih ukrepov; sedanjega stanja in prihodnjih možnosti za ponudbo in povpraševanje na ustreznem proizvodnem trgu, scenarijev, ki odražajo najbolj optimistična, najbolj pesimistična in vmesna predvidevanja ter značilnih prednosti in pomanjkljivosti podjetja.

(264)

Komisija poleg tega ugotavlja, da dostopne informacije ne vsebujejo nobenega dokaza o tem, da je bila pomoč omejena na najnižjo vsoto, kot zahteva točka 40 Smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999, ali da je moral upravičenec prispevati iz lastnih sredstev. V zvezi s tem je treba opozoriti tudi, da se mora v skladu s točko 41 Smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999 pomoč uporabiti le za ponovno vzpostavitev sposobnosti preživetja podjetja, prejemniku pa med izvajanjem načrta za prestrukturiranje ne sme omogočiti širitve proizvodne zmogljivosti. Vendar kot je navedeno zgoraj, finančni načrt, katerega osnutek je bil pripravljen leta 2001, predlaga, da bi si dražba rib opomogla po osmih letih, ne da bi v celoti potrebovala 250 milijonov BEF. Poslovni načrt predvideva tudi 10-odstotno povečanje prihodkov za prvih pet let delovanja prestrukturirane dražbe rib, kar lahko pomeni le, da se je dražba rib nameravala razširiti. Tako se zdi, da načrt obnovitve ni oblikovan za zagotavljanje uporabe pomoči le za ponovno vzpostavitev sposobnosti preživetja podjetja in naj bi dražbo rib postavil v položaj, v katerem bi za širitev svoje proizvodne zmogljivosti, dejavnosti in/ali agresivno delovanje na trgu uporabila dodatno likvidnost. Iz prejetih informacij se zdi, da je bila pomoč dejansko uporabljena za širitev dejavnosti dražbe (61) in za agresivne dejavnosti, ki izkrivljajo trg (62).

(265)

Komisija nadalje ugotavlja, da načrt za prestrukturiranje ne vsebuje nobenega ukrepa, ki zagotavlja polno izvajanje načrta in upoštevanje vseh pogojev načrta.

(266)

Poleg tega Belgija ni dokazala, da so bili sprejeti izravnalni ukrepi v skladu s točkami 35–39 Smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999 ali da so bili namesto tega izpolnjeni posebni (nadomestni) pogoji za kmetijstvo (vključno z ribištvom), določeni v točkah 73–82 navedenih Smernic (63). Zdi se, da mesto ni sprejelo nobenih ukrepov za čim večjo ublažitev vseh škodljivih učinkov pomoči na tekmece v nasprotju s tem, kar se zahteva v skladu s točko 35 Smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999. Ob upoštevanju posebnih okoliščin dražb rib, zlasti kar zadeva omejeno ponudbo zaradi restriktivnih ohranitvenih ukrepov, ki se letno sprejmejo na ravni Unije, je zelo verjetno, da bo pomoč škodljivo vplivala na konkurenčne dražbe, pri čemer mora biti mesto glede tega zelo pozorno.

(267)

Zato pomoč, dodeljena družbi AGVO, za prestrukturiranje dražbe rib ni združljiva s pogoji iz Smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999 in tudi ne s Smernicami za ribištvo iz leta 2001, ki se sklicujejo na Smernice za reševanje in prestrukturiranje.

(268)

Dokler se zagotavljanje kapitala lahko šteje kot nadomestilo za obveznosti javne službe, se Komisija sklicuje na svojo analizo iz točke 10.2.1.4 tega sklepa.

(269)

Kot je navedeno v točki 10.1.2.2.2 tega sklepa, se je odobritev izključne pravice do brezplačne uporabe stavb od 14. marca 2002 in nato prenos lastništva za več stavb s površino 57 500 m2 s strani mesta opravila brez uvedbe obveznosti za družbo AGVO s podobno vrednostjo. Ugotovljeno je bilo, da se niti statut niti dokument o prenosu nista zdela povezana z nobenim posebnim in neobičajnim pogojem ali obveznostjo, ki bi upravičila neobstoj najemnine ali nadomestila.

(270)

Takšen ukrep se mora zato obravnavati kot pomoč za izboljšanje stanja podjetja in povečanje poslovne likvidnosti, katere učinek je zmanjševanje proizvodnih stroškov prejemnika.

(271)

Komisija ni potrdila, da bi ta pomoč upoštevala katero koli od pravil združljivosti z notranjim trgom, določenih v Smernicah za ribištvo iz leta 2001, in tudi belgijski organi v zvezi s tem niso predložili nobenega podatka.

(272)

V primeru obravnave izključne pravice do brezplačne uporabe in prenosa lastništva v okviru prestrukturiranja dražbe rib je Komisija v skladu z uvodno izjavo 260 tega sklepa in naslednjimi že ugotovila, da pogoji iz Smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999 niso izpolnjeni, čeprav bi bila družba AGVO v času odobritve ukrepov upravičena do pomoči za prestrukturiranje (tj. opredeljena kot družba v težavah).

(273)

Dokler se izključna pravica do uporabe in prenos lastništva lahko štejeta kot nadomestilo za obveznosti javne službe, se Komisija sklicuje na svojo analizo iz točke 10.2.1.4 tega sklepa.

(274)

Belgijski organi menijo, da je treba razlikovati med brezplačnimi garancijami za posojila, ki so se uporabila za obnovitvena dela, in garancijami, namenjenimi za pomoč družbi EVO.

(275)

Belgijski organi so v zvezi s tem priznali, da je bilo posojilo v višini 550 000 EUR uporabljeno za pomoč družbi EVO.

(276)

Belgijski organi so navedli, da morajo biti brezplačne garancije za posojila, namenjena za pomoč družbi EVO, prikazane v okviru prestrukturiranja dražbe rib.

(277)

Komisija kljub temu ugotavlja, da pogoji združljivosti iz Smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999 niso izpolnjeni, kot je določeno v skladu z uvodno izjavo 260 tega sklepa in naslednjimi, čeprav bi bila družba AGVO v času odobritve ukrepov upravičena do pomoči za prestrukturiranje (tj. opredeljena kot družba v težavah).

(278)

Poleg tega Komisija ugotavlja, da so brezplačne garancije ukrepi pomoči, ki niso navedeni v načrtu za prestrukturiranje. Komisija opozarja, da se v skladu s točko 3.2.3 Smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999 in točko 3.3 Smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004 (64) pomoč za prestrukturiranje lahko dodeli le enkrat. Tudi če se zato predpostavlja, da je bila prvotna pomoč, in sicer na podlagi začetnega kapitala itd., v skladu z veljavnimi Smernicami za reševanje in prestrukturiranje, kar pa ne drži, brezplačne garancije niso v skladu s pogojem „enkrat in zadnjič“.

(279)

Zdi se, da želijo belgijski organi navesti, da je mesto morda izbralo odobritev brezplačnih garancij za posojila namesto izplačila dodatnih letnih obrokov začetnega kapitala. Komisija kljub temu ugotavlja, da načrt za prestrukturiranje ni bil revidiran v skladu s točko 52 Smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999 in Smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004. Poleg tega ni jasno, ali se je znesek pomoči povečal, zmanjšal in ali je bila oblika pomoči spremenjena. Čeprav obroki začetnega kapitala niso bili vsi plačani letno, kot je bilo prvotno predvideno, še vedno velja, da je imela družba AGVO s pravnega vidika pravico do terjatve svojega delničarja za izplačilo preostanka začetnega kapitala. Družba AGVO je to pravico dejansko uveljavljala leta 2006 in 2007, ko so ji bili plačani dodatni obroki.

(280)

Zato Komisija meni, da brezplačna garancija za posojilo v višini 550 000 EUR ni združljiva s pogoji iz smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999 in 2004 ter niti Smernic za ribištvo iz leta 2001, ki se sklicujejo na smernice za reševanje in prestrukturiranje.

(281)

Kar zadeva brezplačne garancije za posojila, ki so se uporabila za obnovitvena dela, se Komisija sklicuje na svojo analizo iz točke 10.2.1.4 tega sklepa.

(282)

Belgijski organi trdijo, da se je del začetnega kapitala, del stavb in del zajamčenih posojil uporabil za zagotavljanje storitev splošnega (gospodarskega) pomena, in sicer za upravljanje ribiškega pristanišča in dajanje stavb v najem javnim in delno javnim organizacijam. Belgijski organi prav tako menijo, da se mora pravica do pobiranja (in uporabe) davčnih dajatev od uporabnikov ribiškega pristanišča obravnavati kot del javnih nalog družbe AGVO.

(283)

Belgijski organi niso dokazali, da se lahko ti ukrepi razglasijo kot združljivi v skladu s členom 106(2) PDEU. Opozoriti je treba, da mora država članica, ki se sklicuje na člen 106(2) PDEU kot odstopanje od temeljnih predpisov Pogodbe, dokazati, da so pogoji za uporabo te določbe izpolnjeni (65) (C-159/94, točka 94). V vsakem primeru je Komisija proučila, ali bi se ukrepi pomoči v določeni meri lahko šteli kot nadomestilo za javne storitve, odobreno v skladu s pogoji iz člena 106(2) PDEU.

(284)

V zvezi s tem je Komisija v sporočilih o storitvah splošnega pomena v Evropi iz leta 1996 (66) in 2001 (67) ter v Sporočilu o okviru Skupnosti za državne pomoči v obliki nadomestila za javne storitve (68) iz leta 2005 poudarila pogoje, pod katerimi je lahko državna pomoč obravnavana kot združljiva v skladu s členom 106(2).

(285)

Eden od teh pogojev je, da država članica podjetju, ki je upravičeno do pomoči, posebej zaupa dejavnost določene storitve splošnega gospodarskega pomena. Pri takih pooblastitvah je treba opredeliti vsaj točno naravo, obseg in trajanje obveznosti opravljanja javnih storitev ter identiteto zadevnih podjetij.

(286)

Komisija se je strinjala, da je bila na podlagi akta o pridružitvi družba AGVO pooblaščena za upravljanje ribiškega pristanišča ter da pomeni to pooblastilo določene obveznosti.

(287)

Kar zadeva dejavnosti dajanja v najem družbe AGVO, Komisija ugotavlja, da obveznosti družbe AGVO glede javnih storitev niso jasno opredeljene. Zlasti ni mogoče najti nobene določbe, ki družbi AGVO v zvezi s tem nalaga posebne obveznosti, belgijski organi pa o tem vprašanju niso predložili dodatnih informacij. Po mnenju belgijskih organov naj bi dejstvo, da so organizacije, ki najamejo stavbe, javne ali delno javne, v vsakem primeru pomenilo, da podjetja, ki dajejo stavbe v najem navedenim organizacijam, sama opravljajo javno storitev. Komisija se s takim stališčem vseeno ne more strinjati, saj dejstvo samo po sebi ne pomeni nobenega pooblastila ali uvedbe posebnih obveznosti javnih storitev, ki bi se razlikovale od obveznosti, ki jih ima kateri koli zasebni najemodajalec. Komisija zato ugotavlja, da Belgija ni dokazala, da so bile družbi AGVO zaupane obveznosti javnih storitev v povezavi z njenimi dejavnosti dajanja v najem.

(288)

Poleg tega Komisija meni, da ukrepi pomoči, odobreni družbi AGVO, niso v skladu z zahtevama nujnosti in sorazmernosti.

(289)

Zahtevi nujnosti in sorazmernosti nadomestila sta opredeljeni, kot sledi (glej zlasti odstavke 14, 15 in 17 okvira Skupnosti za državne pomoči v obliki nadomestila za javne storitve iz leta 2005):

(290)

Komisija ugotavlja, da zahtevi nujnosti in sorazmernosti nista bili združljivi s to zadevo. Belgija je priznala, da za nadomestila ni bil določen noben parameter. Belgijski organi so Komisiji dodatno pojasnili, da ni bilo mogoče določiti stroškov, ki so nastali pri opravljanju obveznosti javnih storitev, in prejemkov za opravljanje teh obveznosti. Komisija nadalje ugotavlja, da družba AGVO ne vodi ločenih računov za različne kategorije dejavnosti. Zato se nadomestila za obveznosti javnih storitev lahko uporabijo pri izvajanju na drugih trgih. Več podatkov v dokumentu kaže na to, da je dejansko šlo za čezmerna nadomestila. Na primer, v zvezi z brezplačnimi garancijami za posojila je bilo v skladu z uvodno izjavo 186 tega sklepa in naslednjimi ugotovljeno, da bi se zajamčena posojila lahko uporabila in so se uporabila za druge namene ter ne za prvotno načrtovani namen. Ker poleg tega znesek kapitala, vloženega v družbo EVO (3 969 000 EUR), in cena, plačana za nakup delnic družbe PAKHUIZEN (350 000 EUR) (skupaj: 4 319 000) presegata znesek kapitala, dejansko plačanega družbi AGVO (3 596 665,62 EUR), je družba AGVO v vsakem primeru morala za financiranje uporabiti posojila in morda tudi davčne dajatve.

(291)

Komisija zaradi navedenih razlogov ukrepov pomoči ne more šteti kot združljivih s pogoji, določenimi v členu 106(2) PDEU.

(292)

V zvezi z državno pomočjo, ki sta je mesto in družba AGVO dodelila družbi EVO, je treba pri oceni razlikovati med različnimi dejavnostmi in datumi, na katere so bile izvedene.

(293)

Naslednje odločitve je treba oceniti v skladu s Smernicami iz leta 2001:

(294)

Naslednje odločitve je treba oceniti v skladu s Smernicami iz leta 2004:

(295)

Naslednjo odločitev je treba oceniti v skladu s smernicami iz leta 2001 in 2004:

(296)

Naslednjo odločitev je treba oceniti v skladu s smernicami iz leta 2004 in 2008:

(297)

V skladu s točko 1.2 Smernic za ribištvo iz leta 2001 in točko 3.7 Smernic za ribištvo iz leta 2004 državna pomoč, ki se odobri brez obveznosti za prejemnike ter je namenjena izboljšanju stanja podjetij in povečanju njihove poslovne likvidnosti ali ki se izračuna na podlagi proizvedene ali tržene količine, cen proizvodov, proizvedenih enot ali sredstev proizvodnje ter ima učinek zmanjšanja proizvodnih stroškov ali povečanja dohodka prejemnika, pomeni operativno pomoč, nezdružljivo z notranjim trgom. V skladu s točko 3.4 Smernic za ribištvo iz leta 2008 je pomoč za tekoče poslovanje, ki na primer povečuje poslovno likvidnost prejemnika ali se izračuna na podlagi proizvedene ali tržene količine, cene proizvodov, proizvedenih enot ali sredstev proizvodnje in ki ima učinek zmanjšanja prejemnikovih stroškov proizvodnje ali izboljšanja dohodka prejemnika, načeloma nezdružljiva z notranjim trgom. Taka pomoč se lahko šteje za združljivo le, če jasno in trdno prispeva k ciljem skupne ribiške politike.

(298)

Na podlagi dostopnih informacij se zdi, da so bile brezplačne garancije za posojila in pravica do brezplačne uporabe stavbe dražbe rib odobrene brez obveznosti za družbo EVO, ki bi pomoč označila kot združljivo s katerim koli pogojem iz Smernic za ribištvo.

(299)

Prav tako se zdi, da so bile brezplačne garancije za posojila odobrene glede na samo povpraševanje za posojila za različne namene, za katere naj ne bi veljali nobeni posebni pogoji ali obveznosti.

(300)

Informacije, ki so jih predložili belgijski organi, celo kažejo, da kljub dejstvu, da je bilo zajamčeno posojilo nazadnje uporabljeno v druge namene, kot je bilo prvotno objavljeno, ni bilo nobene sankcije ali razveljavitve garancije. Na primer, zdi se, da je bilo kljub prvotni objavi glede posojila v višini 1 795 000 EUR, ki ga je zagotovil Fortis in naj bi bil med drugim namenjen nakupu dodatnih strojev in zabojev za ribe ter financiranju obsežnejših prilagoditvenih del, to posojilo dejansko uporabljeno (vsaj en del) za odobritev posojil lastnikom plovil. Garancija ni bila umaknjena in garancije so bile zagotovljene tudi po tem dogodku, ne da bi mesto za družbo EVO uvedlo kakršne koli pogoje za garancijo.

(301)

Brezplačne garancije so povečale poslovno likvidnost družbe EVO, saj ji ni bilo treba plačati za garancijo in kot se poleg tega zdi, družba EVO brez garancije ne bi dobila posojil.

(302)

Pravica do brezplačne uporabe stavbe dražbe je prav tako povečala likvidnost družbe EVO, saj je prihranila pri stroških najemnine, ki bi jo morala sicer plačati v skladu s tržnimi pogoji.

(303)

Komisija ne razume, kako bi lahko brezplačne garancije za pravice do brezplačne uporabe stavb prispevale k ciljem skupne ribiške politike. Belgijski organi v zvezi s tem niso predložili nobenega podatka.

(304)

Belgijski organi so navedli, da morajo biti ukrepi obravnavani v okviru prestrukturiranja dražbe rib.

(305)

Najprej je treba oceniti, ali je družba EVO upravičena v skladu s Smernicami za reševanje in prestrukturiranje. Družba EVO se lahko obravnava kot družba v težavah v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje iz let 1999 in 2004.

(306)

V skladu s točko 8 Smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999 in točko 13 Smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004 družba, ki je del večje poslovne skupine, navadno ni upravičena do pomoči za reševaje ali prestrukturiranje. Kljub temu bi bila lahko upravičena, če bi jo ustanovila družba v težavah. Družbo EVO je ustanovila družba AGVO, ki je nova pravna oblika dražbe rib v Ostendeju, prestrukturirane leta 2001. Opozoriti je treba, da družba AGVO nadaljuje dejavnost nekdanje dražbe rib v Ostendeju, ki je bila v državni lasti in ni bila pravna oseba. Kot je navedeno v uvodni izjavi 259 tega sklepa, Komisija meni, da je družbo AGVO mogoče šteti kot družbo v težavah, čeprav je novoustanovljena, in izpolnjuje pogoje v skladu s Smernicami za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999. Ker je bila družba EVO ustanovljena v okviru prestrukturiranja družbe AGVO, se lahko obe družbi štejeta kot družbi v težavah in prejemata pomoč pod pogoji iz Smernic za reševanje in prestrukturiranje.

(307)

Čeprav družba EVO izpolnjuje pogoje iz Smernic za reševanje in prestrukturiranje, vseeno še vedno velja, da v skladu z uvodno izjavo 260 tega sklepa in naslednjimi pogoji združljivosti iz Smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999 niso izpolnjeni. Ker poleg tega zadevni ukrepi pomoči v načrtu za prestrukturiranje niso bili predvideni, so enako zaskrbljujoči kot ukrepi iz uvodne izjave 278 tega sklepa in naslednjih.

(308)

Brezplačne garancije za posojila in pravica do brezplačne uporabe stavbe dražbe rib se morajo zato obravnavati kot pomoč za tekoče poslovanje v smislu smernic za ribištvo iz leta 2001, 2004 in 2008, pri čemer ne prispevajo k ciljem skupne ribiške politike. Zato niso združljive z notranjim trgom.

(309)

Družba EVO je bila ustanovljena v okviru prestrukturiranja dražbe rib v Ostendeju. Belgijski organi so poleg tega potrdili, da se je del začetnega kapitala družbe AGVO (tj. 371 840 EUR) uporabil kot začetni kapital za ustanovitev družbe EVO in naknadna povečanja kapitala.

(310)

Zato je treba oceniti, ali se lahko začetni kapital in naknadna povečanja kapitala obravnavajo kot pomoč za reševanje in prestrukturiranje v smislu Smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 1999 in Smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2004.

(311)

Družba EVO se lahko skupaj z družbo AGVO obravnava kot družba v težavah v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje iz let 1999 in 2004, kot je opisano v točki 10.2.2.1.

(312)

Vendar, kot je že navedeno v uvodni izjavi 260 tega sklepa in naslednjih, pogoji združljivosti za pomoč za prestrukturiranje v tem primeru niso izpolnjeni.

(313)

Začetni kapital in naknadna povečanja kapitala se zato ne morejo obravnavati kot združljivi z notranjim trgom.

(314)

Pod pogoji iz zakupne pogodbe med mestom in družbo PAKHUIZEN je lahko družba PAKHUIZEN izkoristila prednost letnega zmanjšanja svojih stroškov poslovanja. Ta vrsta pomoči ne spada na področje uporabe nobenega ukrepa iz Smernic za ribištvo ali med cilje drugih horizontalnih ali posebnih smernic, ki bi se lahko uporabljale za tovrstno podjetje. Taka pomoč bi se v skladu z ustreznimi smernicami za ribištvo in tudi horizontalnimi pravili o državni pomoči obravnavala kot pomoč za tekoče poslovanje, ki je nezdružljiva z notranjim trgom.

(315)

Glede na navedeno Komisija ugotavlja, da se morajo ukrepi iz točke 10.1.5 tega sklepa obravnavati kot državna pomoč, da niso združljivi z notranjim trgom in da je treba pomoč vrniti v obsegu, opisanem v razdelku 11.

(316)

V skladu s členom 14(1) Uredbe (ES) št. 659/1999 mora Komisija, če se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativne odločbe, odločiti, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe za vračilo pomoči s strani upravičenca. Namen je dosežen, ko zadevno pomoč skupaj z zamudnimi obresti, kjer je potrebno, vrne upravičenec ali podjetja, ki so imela zaradi pomoči dejanske koristi.

(317)

Uredba (ES) št. 659/1999 ne določa nobenega zastaralnega roka za proučitev nezakonite pomoči v smislu člena 1(f) te uredbe, tj. pomoč, ki se dodeli, še preden lahko Komisija sprejme sklep o njeni združljivosti s skupnim trgom. Vendar člen 15 navedene uredbe določa, da imajo pooblastila Komisije za vračilo pomoči desetletni zastaralni rok, da začne zastaralni rok teči na dan, ko je pomoč dodeljena upravičencu, ter da kakršen koli ukrep, ki ga sprejme Komisija, prekine zastaralni rok.

(318)

Zastaralni rok je bil prekinjen zaradi zahtevka za informacije, poslanega belgijskim organom 13. marca 2006. Vračilo mora biti ustrezno omejeno glede na pomoč, prejeto po 13. marcu 1996.

(319)

Za ugotovitev, kaj morajo družbe AGVO, EVO in PAKHUIZEN vrniti, je treba upoštevati dejstvo, da je bil del pomoči, dodeljene družbi AGVO, prenesen družbi EVO. Kot poudarjajo belgijski organi, mora to pomoč dejanski upravičenec vrniti le enkrat.

(320)

V teh okoliščinah, v katerih je pomoč, ki jo je dodelilo mesto, nazadnje koristila družba EVO, je zato pomoč, ki jo mora vrniti družba AGVO, del pomoči, ki ni bila prenesena družbi EVO.

(321)

Pomoč, ki jo mora vrniti družba EVO, sestavljajo:

(322)

V zvezi z elementom pomoči za brezplačne garancije gre dejansko za znesek zajamčenih posojil, razen če belgijski organi zagotovijo dokaze, da bi lahko družba EVO take garancije dobila na trgu; v tem primeru je element pomoči sestavljen iz mogoče tržne premije za garancijo.

(323)

Belgijski organi so izjavili, da dveh posojil, za kateri sta bili garanciji zagotovljeni leta 2002, družba EVO nazadnje ni prevzela. Zato družba EVO dejansko ni koristila pomoči, čeprav je bila dodeljena (sprejeta je bila odločba o zagotovitvi brezplačnih garancij). Pomoči, ki izhaja iz brezplačnih garancij za posojila, sprejetih 28. junija in 27. septembra 2002, zato ni treba vrniti. Na podlagi tega je treba vrniti 4 284 995 EUR (3 606 995 + 78 000 + 600 000 EUR).

(324)

Pomoč, ki jo mora vrniti družba PAKHUIZEN, sestavlja ugodnost, ki izhaja iz dejstva, da dolgoročna najemna pogodba ni bila sklenjena po tržni ceni.

(325)

V skladu s členom 15 Uredbe (ES) št. 659/1999 ima vračilo zastaralni rok deset let od 13. marca 2006.

(326)

Ugodnost je sestavljena iz plačila (najemnine), ki bi se plačalo pod običajnimi tržnimi pogoji za dolgoročno najemno pogodbo za stavbe, minus a) letno plačilo 25 EUR in b) vsi stroški obnove, ki jih je imela družba PAKHUIZEN in jih ne bi bilo treba plačati v skladu s predpisi belgijske zakonodaje (69). Zadevni rok teče do dneva vračila – ali na dan izteka najemne pogodbe, če se je najemna pogodba iztekla pred nalogom za izterjavo.

(327)

Pomoč, ki jo mora vrniti družba AGVO, je sestavljena iz začetnega kapitala, ugodnosti, ki izhaja iz zagotovitve brezplačnih garancij za posojila, ugodnosti, ki izhaja iz izključne uporabe zemljišč in stavb v ribiškem pristanišču v Ostendeju med 14. marcem 2002 in 25. marcem 2004 (za stavbe, ki so bile naknadno prenesene družbi AGVO) ter med 14. marcem 2002 in dnevom vračila (za preostanek zemljišč in stavb, ki niso bili del listine o prenosu premoženja, sklenjene 26. marca 2004), in ugodnosti, ki izhaja iz brezplačnega prenosa lastništva stavb s površino 57 500 m2 v ribiškem pristanišču v Ostendeju z dne 26. marca 2004.

(328)

Kar zadeva začetni kapital, informacije, predložene Komisiji, kažejo, da pomoč še vedno ni bila izplačana v celoti, čeprav je bil odobren znesek v višini 250 milijonov BEF (6 200 000 EUR). Zato mora biti glede na zadnje informacije, ki jih je prejela Komisija, nalog za izterjavo omejen na znesek, ki je bil dejansko plačan družbi AGVO, tj. 3 596 665,62 EUR. Če je bil družbi AGVO plačan višji znesek, je treba presežek prav tako vrniti.

(329)

V zvezi z elementom pomoči za brezplačne garancije gre dejansko za znesek zajamčenih posojil, razen če belgijski organi zagotovijo dokaze, da bi lahko družba AGVO take garancije dobila na trgu; v tem primeru je element pomoči sestavljen iz mogoče tržne premije za garancijo, ko je bil dosežen dogovor (26. marca 2004, 23. aprila 2004 in 22. aprila 2005).

(330)

Kadar trg ne zagotavlja garancij za zadevno vrsto prenosa, se mora element pomoči izračunati na enak način kot ekvivalent dodelitve ugodnega posojila, in sicer kot razlika med posebno tržno obrestno mero, ki bi veljala za družbo AGVO brez garancije, in obrestno mero, dobljeno z državnimi garancijami. Če tržna obrestna mera ne obstaja in če želi država članica uporabiti referenčno vrednost kot približek, Komisija poudarja, da za izračun intenzivnosti pomoči posamezne garancije veljajo pogoji iz Sporočila Komisije o spremembi metode določanja referenčnih obrestnih mer in diskontnih stopenj (70). To pomeni, da je treba ustrezno pozornost nameniti doplačilu k osnovni stopnji, da se upošteva ustrezen profil tveganja, povezan z zajeto dejavnostjo, zajamčeno garancijo in pridobljenim zavarovanjem.

(331)

Kar zadeva ugodnost, ki izhaja iz izključne brezplačne uporabe zemljišč in stavb v ribiškem pristanišču v Ostendeju, je znesek pomoči na podlagi statuta družbe AGVO, listine o prenosu lastništva stavb ali česa drugega enak najemnini, ki bi jo morala družba AGVO plačati pod običajnimi tržnimi pogoji za izključno uporabo zemljišč in stavb v ribiškem pristanišču v Ostendeju med 14. marcem 2002 in dnevom vračila ali zadnjim dnevom, ko je družba AGVO še lahko brezplačno uporabljala prostore stavb.

(332)

Komisija se zaveda dejstva, da je imel del zemljišč in stavb omejeno vrednost oziroma sploh ni imel tržne vrednosti (na primer ceste). Komisija kljub temu ugotavlja, da je del zemljišč in stavb imel jasno tržno vrednost (dražba rib, pisarne, skladišča) ter je ostali del zemljišč in stavb (infrastruktura ribiškega pristanišča) omogočil družbi AGVO, da je ta zagotovila storitve lastnikom plovil in je imela pravico do zaračunavanja dajatve v zameno za opravljene storitve. Te podatke je treba upoštevati pri izračunu najemnine.

(333)

Kar zadeva ugodnost, ki izhaja iz pobranih davčnih dajatev, je pomoč enaka znesku davkov, pobranih od njihove uvedbe in dneva vračila ali zadnjega dneva, na katerega je bila družba AGVO upravičena do pobiranja teh davkov.

(334)

Nazadnje, Komisija ugotavlja, da je treba znesek, ki ga mora družba AGVO vrniti, zmanjšati za znesek pomoči, ki je bil družbi EVO prenesen v obliki kapitala (3 969 000 EUR) in prostega razpolaganja s stavbami, v katerih je poslovala dražba rib.

(335)

Komisija se zaveda dejstva, da so bile družbi AGVO zaupane nekatere javne naloge, ki niso gospodarskega pomena (inšpekcijski nadzor iztovorjenih rib za potrošnjo, preverjanje, da iztovorjeni ulov izpolnjuje zahteve za DDV, naloge na področju odnosov z javnostmi), in upravljanje ribiškega pristanišča. Komisija meni, da se mora znesek, ki ga mora družba AGVO vrniti, zmanjšati za stroške, za katere je mogoče dokazati, da so nastali med opravljanjem teh nalog.

(336)

Belgijski organi so Komisijo obvestili, da sta mesto in družba AGVO načrtovala privatizacijo dražbe rib. Trdili so, da po končani privatizaciji ne bo več vprašanj o državni pomoči, postopek pa bo brezpredmeten.

(337)

Komisija bi želela v zvezi s tem opozoriti, da kljub temu, da bi se s privatizacijo zaključili zadevni ukrepi pomoči, to ne uniči ugodnosti, dodeljenih upravičencem pomoči za obdobje pred iztekom ukrepov pomoči. Vračilo je natančneje namenjeno ponovni vzpostavitvi prejšnjih razmer, da se na notranjem trgu zagotovijo enaki konkurenčni pogoji. Komisija v zvezi s tem belgijske organe opozarja na Obvestilo Komisije „Za učinkovito izvajanje odločb Komisije, ki od držav članic zahtevajo dosego vračila nezakonite in nezdružljive državne pomoči“ (71), zlasti na točko 3.2.4, ki obravnava vračilo državne pomoči s strani družb med likvidacijo in plačilno nesposobnih upravičencev. Kar zadeva zahtevek za odlog sprejetja odločitve (iz uvodne izjave 99), bi bilo to neustrezno, saj je pomembno, da se nezakonita in nezdružljiva državna pomoč čim prej vrneta –

(a)

skupni znesek (glavnica in obresti vračila), ki ga morajo družbe AGVO, EVO in PAKHUIZEN vrniti;

(b)

natančen opis že sprejetih in načrtovanih ukrepov za uskladitev s tem sklepom;

(c)

dokumente, ki dokazujejo, da se je od družb AGVO, EVO in PAKHUIZEN zahtevalo vračilo pomoči.