8.6.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 147/1

(1)

Družba Centro Europa 7 s.r.l. (v nadaljevanju „Europa 7“) je 11. maja 2004 vložila pritožbo v zvezi z državno pomočjo v okviru člena 4(1) zakona št. 350 z dne 24. decembra 2003 (finančni zakon za leto 2004). Z dopisom z dne 10. februarja 2005 je pritožnik predložil dodatne informacije in pripombe, v katerem je potrdil, da je italijanska vlada refinancirala ukrep na podlagi člena 1(211) zakona št. 311/2004 (finančni zakon za leto 2005), in pozval Komisijo, naj sproži formalni postopek preiskave. Dne 3. maja 2005 je tudi družba Sky Italia s.r.l. (v nadaljevanju „Sky Italia“) vložila pritožbo na podlagi obeh navedenih členov. Dne 22. junija 2005 je potekal sestanek med Komisijo in družbo Sky Italia. Družba Sky Italia je 31. avgusta 2005 predložila dodatne informacije glede sprememb zakona z dne 3. maja 2004 z naslovom „Predpisi in načela, ki urejajo vzpostavitev radiodifuzijskega sistema in javne radiotelevizije RAI – Radiotelevisione italiana S.p.a. in vlado pooblaščajo za izdajo konsolidiranega zakona o radiodifuziji“ (znan kot Gasparrijev zakon), ki ureja televizijski sektor v Italiji. Nazadnje, 31. oktobra 2005 je družba Sky Italia od Komisije zahtevala, naj do sprejetja odločitve italijanski vladi odredi, da opusti ukrep v skladu s členom 11(1) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (2).

(2)

Komisija je z dopisi z dne 13. oktobra 2004, 21. aprila 2005 in 15. julija 2005 italijansko vlado pozvala, naj predloži informacije. Informacije so bile posredovane 5. novembra 2004, 13. maja 2005 in 12. septembra 2005, po kratkem podaljšanju roka. Komisija in Italija sta se tudi sestali 6. junija 2005.

(3)

Z dopisi z dne 20. septembra 2005 in 16. novembra 2005 je Italija Komisijo obvestila o svoji nameri, da ne bo podaljšala sheme pomoči v isti obliki.

(4)

Z dopisom z dne 21. decembra 2005 je Komisija Italijo obvestila, da bo zaradi zadevne pomoči sprožila formalni postopek preiskave iz člena 88(2) Pogodbe ES (v nadaljevanju „odločitev o sprožitvi postopka“). Odločitev Komisije o sprožitvi postopka je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (3). Komisija je pozvala vse zainteresirane stranke, naj predložijo svoje pripombe k zadevnim ukrepom.

(5)

Italija je pripombe k odločitvi o sprožitvi postopka predložila po podaljšanju roka z dopisom z dne 13. februarja 2006. Komisija je prejela pripombe naslednjih zainteresiranih strank: Nacionalnega združenja elektronskih in elektrotehničnih družb (ANIE) z dopisom z dne 19. junija 2006, družbe Europa 7 z dopisom z dne 19. junija 2006, Združenja evropskih satelitskih operaterjev (ESOA) z dopisom z dne 20. junija 2006, družbe Mediaset SpA z dopisom z dne 20. junija 2006, javne radiotelevizije RAI – Radiotelevisione Italiana z dopisom z dne 23. junija 2006 in družbe Sky Italia z dopisom z dne 26. junija 2006. Komisija je te pripombe z dopisom z dne 12. julija 2006 posredovala Italiji, ki nanje ni odgovorila.

(6)

Predmet formalnega postopka preiskave je člen 4(1) zakona št. 350/2003 (finančni zakon za leto 2004), medresorska uredba z dne 30. decembra 2003 o nepovratnih sredstvih za digitalno prizemno televizijo in širokopasovni internetni dostop v skladu s členom 4(1) in (2) zakona št. 350 z dne 24. decembra 2003, in odstavek 211 zakona št. 311/2004 (finančni zakon za leto 2005).

(7)

Člen 4(1) finančnega zakona za leto 2004 predvideva javna nepovratna sredstva v višini 150 EUR za uporabnike, ki kupijo ali najamejo TV-komunikator ali sprejemnik (v nadaljevanju „sprejemnik“), ki lahko sprejema televizijske signale, ki se prenašajo z digitalno prizemno tehnologijo, in povezane interaktivne storitve, in v ta namen dodeljuje skupna proračunska sredstva v višini 110 milijonov EUR. Treba je opozoriti, da sprejemniki, ki ne sprejemajo digitalnih prizemnih signalov, niso upravičeni do nepovratnih sredstev, tudi če omogočajo sprejem in uporabo interaktivnih storitev. Zadevni člen navaja, da:

„je v letu 2004 vsak uporabnik radiodifuzijske storitve, ki je izpolnil svoje obveznosti glede plačila ustrezne naročnine za tekoče leto in ki kupi ali najame napravo, ki omogoča sprejem, brezplačen in brez stroškov za uporabnika ali ponudnika vsebine, televizijskih signalov, ki se prenašajo z uporabo digitalne prizemne tehnologije (T-DVB/C-DVB), in povezanih interaktivnih vsebin, upravičen do javnih nepovratnih sredstev v višini 150 EUR. Nepovratna sredstva se dodelijo v okviru omejene porabe v višini 110 milijonov EUR.“

(8)

Člen 4(4) določa, da se nepovratna sredstva za nakup ali najem sprejemnikov, ki uporabljajo tehnologijo C-DVB, dodelijo samo pod pogojem, da so v komercialni ponudbi uporabniku jasno navedeni ponudniki vsebin, s katerimi so se lastniki kabelske platforme dogovorili o pogojih kabelske retransmisije signala z uporabo digitalne prizemne tehnologije.

(9)

Po besedah Italije se subvencija dodeli uporabnikom za nakup ali najem sprejemnika, ki omogoča sprejem nekodiranega digitalnega signala „brezplačno za uporabnika in ponudnika vsebin“. Italija tudi meni, da sprejem nekodiranega digitalnega signala pomeni sposobnost sprejemnika, da izvrši katere koli interaktivne storitve, ki jih ponuja kateri koli izdajatelj televizijskega programa. To v bistvu pomeni, da mora sprejemnik omogočati nekodirane interaktivne funkcije (tj. poleg tega, da mora biti interaktiven, mora omogočati tudi medobratovalnost). To so sprejemniki z odprtim standardom za vmesnike aplikacijskih programov (API), izmed katerih je multimedijska domača platforma (Multimedia Home Platform – MHP) skoraj edini primer.

(10)

Odstavek 211 finančnega zakona za leto 2005 je refinanciral ukrep z isto omejeno porabo v višini 110 milijonov EUR, vendar s subvencijo za sprejemnik v višini 70 EUR. Zadevna shema pomoči je prenehala veljati 1. decembra 2005.

(11)

Ukrep je bil uspešen iz dveh razlogov. Baje je okoli 2 milijona italijanskih državljanov kupilo subvencioniran sprejemnik. Ta številka predstavlja 50 % vseh sprejemnikov, ki so bili prodani do konca novembra 2005. Preostalih 50 % sprejemnikov so uporabniki kupili brez subvencije, čeprav so bili sprejemniki take vrste, ki je bila upravičena do subvencije. Zaradi ekonomije obsega proizvodnje, ki je posledica večjega povpraševanja, se je tudi maloprodajna cena interaktivnih sprejemnikov znižala s 300 EUR/350 EUR na okoli 150 EUR.

(12)

Leta 2006 je zadevnima ukrepoma sledil podoben ukrep na podlagi člena 1(572) zakona št. 266/2005 z dne 23. decembra 2005 (finančni zakon za leto 2006). Ta ukrep predvideva subvencijo v višini 90 EUR za vsak sprejemnik, ki ga kupijo uporabniki na Sardiniji in v Dolini Aoste med 1. decembrom in 31. decembrom 2005, in subvencijo v višini 70 EUR za vsak sprejemnik (4), kupljen od 1. januarja 2006.

(13)

V primerjavi z ukrepi iz obdobja 2004/2005 finančni zakon za leto 2006 neposredno povezuje subvencijo z medobratovalnostjo sprejemnikov, ne da bi vnaprej izključil neprizemne sprejemnike.

(14)

V svojem sklepu z dne 11. maja 2006 je italijanski organ, pristojen za konkurenco, AGCM, zavrnil (5) pritožbo zoper člen 1(572) finančnega zakona za leto 2006. V pritožbi je bilo navedeno, da ukrep daje prednost družbam, ki so povezane z družino g. Berlusconija. Postopek je temeljil na zakonu št. 215 z dne 20. julija 2004 o navzkrižju interesov.

(15)

Družba Europa 7 je italijanska družba, ki ima licenco za analogno radiodifuzijo od leta 1999. Družba pa še vedno ne more delovati na trgu analogne radiodifuzije, domnevno zaradi ravnanja nacionalnih organov, ki družbi Europa 7 še vedno niso dodelili frekvenc, ki jih potrebuje za oddajanje.

(16)

Družba Sky Italia je plačljiva televizijska družba, ki oddaja prek satelita in je v lasti družbe News Corporation. Ustanovljena je bila po tem, ko je družba News Corporation leta 2003 prevzela družbi Telepiù S.p.A in Stream S.p.A, ta združitev pa je bila odobrena na podlagi določenih zavez (zadeva št. COMP/M.2876 Newscorp/Telepiù). Zaradi danih zavez se je od družbe Sky Italia zahtevalo, naj opusti izvajanje svojih prizemnih dejavnosti. Družba v Italiji ne more delovati kot prizemni omrežni operater ali operater prizemne plačljive televizije.

(17)

Zadevni ukrep je treba obravnavati v okviru digitalizacije radiodifuzije, ki vpliva na vse trenutno razpoložljive prenosne platforme, tj. kabelsko, satelitsko in prizemno. Digitalna videoradiodifuzija lahko poteka prek prizemnega omrežja (DVB-T), satelita (DVB-S) ali kabla (DVB-C). Glavna korist digitalizacije v primerjavi z analogno radiodifuzijo je povečana zmogljivost prenosa na vseh platformah zaradi učinkovitejše uporabe radiofrekvenčnega spektra (6). To je še zlasti pomembno za prizemno televizijo zaradi omejene razpoložljivosti frekvenčnega spektra. Med letoma 2002 in 2005 je Komisija dejavno izražala svojo podporo digitalizaciji radiodifuzije in na to temo sprejela več sporočil (7). Komisija je v teh sporočilih podprla tudi razširjanje tako imenovanih digitalnih tehnologij „odprtih standardov“, tj. tehnologij, ki omogočajo interaktivnost s končnimi uporabniki in medobratovalnost prek odprtega vmesnika aplikacijskih programov (API), tj. možnost, da so različni proizvajalci in uporabniki povezani prek ene same tehnologije, ki jo lahko svobodno uporabljajo vsi operaterji na trgu.

(18)

Gledanje digitalnih programov prek najpogosteje uporabljanih televizorjev zahteva uporabo sprejemnika (čeprav imajo nekateri sodobnejši televizorji že vgrajen sprejemnik). Na trgu obstajajo različni digitalni sprejemniki, ki jih je mogoče na splošno razvrstiti glede na njihove značilnosti in funkcije: (a) enostavno odkodiranje digitalnih programov bodisi na prizemni ali satelitski platformi; (b) interaktivnost (možnost pošiljanja informacij izdajateljem televizijskega programa); (c) pogojni dostop (možnost odkodiranja plačljivih televizijskih storitev); (d) medobratovalnost (možnost uporabe istih sprejemnikov za sprejem programov različnih izdajateljev televizijskega programa na isti platformi). Medobratovalnost je mogoče z lahkoto doseči s sprejetjem odprtih standardov s strani izdajateljev televizijskega programa ali z uporabo ustreznih odprtih vmesnikov v sprejemnikih. Druga možnost je, da bi medobratovalnost od imetnikov neodprtih zaščitenih tehnologij zahtevala, da se dogovorijo in dajo na razpolago potrebne tehnične specifikacije. Sprejemniki bi načeloma lahko ponujali različne kombinacije zgoraj navedenih lastnosti, v praksi pa so najbolj razširjene kategorije sprejemnikov naslednje: (a) zapperji (samo odkodirna funkcija); (b) zaščiteni sprejemniki Sky (interaktivni, s pogojnim dostopom, ki pa niso odprti) in (c) subvencionirani sprejemniki (interaktivni, s pogojnim dostopom in odprti).

(19)

V Italiji obstajajo štiri platforme televizijske radiodifuzije: (i) satelitska, na kateri so na razpolago glavni brezplačni kanali in kanali družbe Sky Italia, do programov katere je mogoče dostopati prek naročnine ali sporazumov „plačilo po ogledu“; (ii) prizemna herčna televizija (8), na kateri je v decembru 2005 delovalo 6 nacionalnih izdajateljev televizijskega programa, tj. RAI (brezplačni), Mediaset (9) (brezplačni in „plačilo po ogledu“), Telecom Italia Media/La 7 (brezplačni in „plačilo po ogledu“), Holland Coordinator & Service Company Italia (HCSC), ki ima v lasti družbo Prima TV/DFree, Gruppo l'Espresso in Television Broadcasting Systems (brezplačni) (10). Poleg tega obstaja vsaj 500 lokalnih operaterjev analogne prizemne radiodifuzije in 78 lokalnih operaterjev (11) digitalne televizije; (iii) kabelska, na kateri deluje Fastweb (brezplačne in plačljive storitve), in (iv) X-DSL, na kateri delujeta Fastweb in Rosso Alice Telekoma Italije (brezplačne in plačljive storitve).

(20)

Sky Italia je satelitska plačljiva televizija, ki ima skoraj monopolni položaj na italijanskemu trgu za satelitsko radiodifuzijo plačljivih televizijskih programov, vendar, kot je že bilo poudarjeno, ne more delovati v Italiji kot prizemni omrežni operater ali operater prizemne plačljive televizije.

(21)

Kabel v Italiji skoraj ne obstaja, čeprav je družba Fastweb, ki ima v lasti kabelsko omrežje in je operater plačljive televizije, prisoten v nekaterih italijanskih mestih, do marca 2004 pridobila okoli 140 000 televizijskih naročnikov z uporabo optične infrastrukture in infrastrukture DSL.

(22)

Prizemni način ostaja glavni način gledanja televizije v Italiji, s tržnim deležem, ki zajema okoli 19 milijonov od skupaj 22 milijonov gospodinjstev. Glavna akterja sta operater storitev javne radiodifuzije (RAI) s tremi kanali in komercialni izdajatelj televizijskih programov Mediaset, prav tako s tremi kanali. Zadevna operaterja pokrivata približno 85 % televizijskih gledalcev v Italiji. V sklepu z dne 11. marca 2005 je italijanski Organ za regulacijo komunikacijskega sektorja (AGCOM) analiziral televizijski trg na podlagi zakona št. 112/2004 in ugotovil, da imata zadevna operaterja skupen prevladujoč položaj na tem trgu, (12) ter jima naložil različne obveznosti (13) za ohranitev pluralizma na trgu. Poleg tega je organ AGCOM 27. junija 2006 Komisijo uradno obvestil o določitvi ustreznih trgov na trgu prizemne analogne televizije in svoji oceni pomembne tržne moči, pri čemer je ugotovil, da imata javna radiotelevizija RAI in družba Mediaset skupen prevladujoč položaj. Organ AGCOM ni predlagal nobenih ukrepov za odpravo tega položaja. Dne 27. julija 2006 je Komisija organu AGCOM poslala svoje pripombe v skladu s členom 7(3) Direktive 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Okvirna direktiva) (14). Komisija se je na splošno strinjala s sklepi organa AGCOM, vendar je zaprosila za podrobnejšo analizo in organ AGCOM pozvala, naj jo čim prej uradno obvesti o popravnih ukrepih. Nazadnje, Komisija trenutno obravnava pritožbo, da zakon št. 112/04, ki ureja prehod z analogne na digitalno prizemno radiodifuzijsko tehnologijo, povzroča ovire pri prihodu novih operaterjev na trga televizijskega oglaševanja in storitev radiodifuzijskega prenosa. Po pozivu Italiji, naj predloži svoje pripombe o pritožbi in pozivu Italiji ter podjetjem, na katera vplivajo ukrepi, naj predložijo informacije, je Komisija 19. julija 2006 poslala Italiji uradni opomin v zvezi s kršitvijo zgoraj navedene direktive 2002/21/ES, Direktive 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) (15) in Direktive Komisije 2002/77/ES z dne 16. septembra 2002 o konkurenci na trgih za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (16). Italija je odgovorila 15. septembra 2006. Komisija je naknadno prejela izvod predloga zakona za spremembo italijanske zakonodaje o radiodifuziji za obravnavo vprašanj iz uradnega obvestila. Komisija trenutno proučuje ta predlog zakona.

(23)

Junija 2005 je bila skupna stopnja razširjenosti digitalne televizije 34,5 % gospodinjstev, s skupaj približno 7,3 milijona gledalcev. Ta številka vključuje gledalce digitalne prizemne, satelitske in kabelske/ADSL televizije. 10 % gospodinjstev je bilo gledalcev digitalne prizemne televizije, od tega jih je bila več kot tretjina (0,8 milijona) tudi gledalcev televizijskih vsebin „plačilo po ogledu“ (17). Ko bo ta odločba objavljena, bosta obe vrsti digitalne televizije v ponudbi, prizemna in satelitska, po pričakovanjih dosegli podobno število gledalcev (5 milijonov gledalcev satelitske in 4 milijone gledalcev digitalne prizemne televizije).

(24)

Razširjenost satelitske televizije je omejena – okoli 16 % gospodinjstev (4,8 milijona) je junija 2005 imelo parabolično anteno. Okoli štiri petine teh gospodinjstev je naročenih na platformo DTH družbe Sky Italia (satelitska platforma), ki je junija 2005 imela okoli 3,3 milijona uporabnikov in po oceni 3,9 milijona naročnikov konec istega leta. Družba Sky Italia je tako tretji televizijski operater v Italiji (18).

(25)

Za boj proti piratstvu je družba Sky konec leta 2004 začela kodirati svoj signal s tako imenovano zaščiteno tehnologijo NDS. Lastnik te tehnologije za italijanski trg je odvisna družba skupine Newscorp, tj. matično podjetje družbe Sky. Tovrstna tehnologija je zaščitena in zaprta, ker v nasprotju z odprtimi navadnimi vmesniškimi sprejemniki dostop do sprejemnikov NDS zahteva zagotovitev dostopa do tehnologije ali določenih komponent sprejemnikov. Družba Sky daje svojim naročnikom v najem sprejemnike, ki uporabljajo to zaprto tehnologijo. Ko se je družba Sky odločila za prehod na tehnologijo NDS, je zamenjala vse sprejemnike svojih naročnikov.

(26)

Digitalni prizemni izdajatelji televizijskega programa pa zdaj uporabljajo tako imenovano odprto tehnologijo, tj. tehnologijo, ki uporablja odprte standarde za interaktivnost. To je trenutno edina tehnologija, ki omogoča hkraten sprejem vseh kanalov DTT z enim samim sprejemnikom, s čimer posnema trenutno stanje v analognem načinu, in interaktivnost ter lastnosti pogojnega dostopa, ki omogočajo uporabo predplačilnih kartic za storitve „plačilo po ogledu“.

(27)

Zadevni ukrep pomoči je namenjen sprejemnikom, ki omogočajo sprejem digitalnih prizemnih prenosov, s katerimi se zagotavljajo interaktivne storitve. Digitalni način lahko vključuje več televizijskih kanalov od analognega načina v isti frekvenci. Prednosti uporabe odprtih vmesnikov so bile pojasnjene zgoraj.

(28)

Italija je začela proces digitalizacije z zakonom št. 66/2001 z dne 20. marca 2001, ki je določal, da je treba prehod na digitalno radiodifuzijo zaključiti do decembra 2006 in izklopiti analogni način. Od konca leta 2003 so se digitalni prenosi (T-DVB) oddajali poleg analognih (tako imenovana simultana faza). Zakonski odlok št. 273 z dne 22. decembra 2005 je odložil rok za izklop na leto 2008, 30. avgusta 2006 pa je minister za komunikacije Gentiloni izjavil, da bo datum izklopa znova odložen, in sicer na 30. november 2012 (19).

(29)

Do takrat lahko v skladu z zakonom št. 112/2004, ki ureja ta sektor v Italiji, samo izdajatelji televizijskega programa, ki že oddajajo z analogno tehnologijo, vložijo zahtevek za eksperimentalna digitalna dovoljenja in/ali digitalne licence. Analogni operaterji niso nikakor uradno obvezani sprostiti frekvence, ki se uporabljajo za prenose v analognem načinu po prehodu na digitalni način in ki jih ni Italija nikoli ponovno dodelila ali niso bile predmet nadzorovane prodaje. Novi operaterji lahko pridejo na trg samo, če pridobijo frekvence od operaterjev, ki so že prisotni na trgu. Do decembra 2005 so bile v Italiji podeljene licence sedmim multipleksom (frekvenčnim blokom, ki vsebujejo enega ali več programov) za digitalno prizemno radiodifuzijo. Javna radiotelevizija RAI in družba Mediaset imata dva multipleksa, družbe Telecom Italia/TV International, D-Free in Gruppo l'Espresso pa imajo vsaka po en multipleks. V skladu z italijansko regulativno ureditvijo morajo omrežni operaterji, ki imajo več kot eno digitalno licenco, omogočiti dostop do 40 % svoje pasovne širine nepovezanim ponudnikom vsebin. Leta 2006 sta Telecom Italia in mobilni operater H3G, potem ko sta pridobila infrastrukturo in licence od obstoječih regionalnih in lokalnih analognih operaterjev, vstopila na digitalni prizemni trg in začela vzpostavljati dva nova multipleksa z digitalizacijo pridobljenih omrežij.

(30)

Razlika med izdajatelji televizijskega programa in omrežnimi operaterji ni tako pomembna za glavne italijanske izdajatelje televizijskega programa v prizemnem televizijskem sektorju, ker imajo javna radiotelevizija RAI ter družbe Mediaset, La7 in D-Free lastne hčerinske družbe za prizemni prenos. Opozoriti je treba, da je za televizijski trg v Italiji značilna močna vertikalna povezanost med omrežnimi operaterji in izdajatelji televizijskega programa. Obvezno pravno ločitev med obema vrstama družb je uvedel organ AGCOM s Sklepom 435/01/CONS iz leta 2001, nanaša pa se samo na digitalno televizijo. Omrežni operaterji v satelitskem televizijskem sektorju niso povezani z izdajatelji televizijskega programa.

(31)

Glede pokritosti v smislu T-DVB sta po navedbah organa AGCOM (20) v letu 2004 vsaj 2 multipleksa učinkovito pokrivala več kot 50 % prebivalstva, 3 multipleksi pa so potencialno pokrivali 60 % prebivalstva. Tržna gibanja kažejo, da se bo pokritost bistveno povečala. Po mnenju Italije bi lahko po prehodu na digitalno prizemno radiodifuzijo 85 % gospodinjstev potencialno pokrivala vsaj 2 multipleksa. Na drugi strani bi lahko satelitska radiodifuzija pokrivala skoraj 100 % prebivalstva.

(32)

Glede programov se je po navedbah Italije junija 2005 na digitalnih prizemnih frekvencah brezplačno oddajalo 23 nacionalnih kanalov in okoli 250 lokalnih programov. Deset izmed teh nacionalnih kanalov se je oddajalo hkrati z analogno prizemno televizijo (hkratna analogna in digitalna radiodifuzija). Štirje kanali so bili posebej ustvarjeni za digitalno radiodifuzijo, preostali kanali pa so se oddajali hkrati s satelitskimi prenosi.

(33)

Kot je že bilo navedeno, je bilo za televizijski trg nekoč značilno množično gledanje brezplačne televizije v analognem prizemnem načinu in ponudba satelitske plačljive televizije. Uvedba digitalne prizemne televizije in razvoj kabelske ter internetne televizije spreminjata ta vzorec. Januarja 2005 sta na primer družbi Mediaset in Telecom Italia (prek LA7) na T-DVB uvedli plačljivo televizijsko storitev prenosa nogometnih tekem prve nogometne lige na podlagi sistema predplačilnih kartic. Hkrati je družba TF1, 49-odstotni partner izdajatelja televizijskega programa D-Free, nakazala, da bi lahko bila zainteresirana za uvedbo plačljivih kanalov na svojem multipleksu T-DVB. Plačljive televizijske storitve s sistemom predplačilnih kartic omogoča digitalna interaktivna tehnologija, vgrajena v sprejemnikih, ki jih subvencionira zadevni ukrep.

(34)

Celotni prihodki iz televizijskega trga so v letu 2005 znašali 6 851 milijonov EUR, od tega jih je bilo okoli 57 % (3 885 milijonov EUR) iz naslova oglaševanja, 21 % pa iz naslova plačane licenčnine javni radioteleviziji RAI in storitev plačljive televizije (1 483 milijonov EUR oziroma 1 437 milijonov EUR). Prihodki od plačljive televizije so znašali 1 199 milijonov EUR iz naslova naročnin (26,4 % več od leta 2004) in 238 milijonov EUR iz naslova storitev „plačilo po ogledu“ (65 % več od leta 2004), izmed katerih je bil bistven delež (45 milijonov EUR) prihodek od novih storitev DTT.

(35)

V odločitvi o sprožitvi postopka je Komisija najprej ugotovila, da se zdi, da opisan ukrep izpolnjuje vsa merila iz člena 87(1) in da ga je zato mogoče šteti za državno pomoč. Razlikoval je zlasti na eni strani med prvotnimi prizemnimi izdajatelji televizijskega programa in operaterji kabelskega omrežja, ki so že bili prisotni na trgu, in na drugi strani med satelitskimi operaterji in drugimi prizemnimi izdajatelji televizijskega programa, ki niso mogli delovati v zadevnem času. Komisija je ugotovila, da imajo upravičenci posredno prednost, in zainteresirane stranke pozvala, naj predlagajo načine za natančno količinsko opredelitev te prednosti.

(36)

Komisija je tudi izrazila dvome o združljivosti pomoči s Pogodbo ES. Zdelo se je, da zadevni primer ni izpolnjeval pogojev niti za izjeme od splošne prepovedi pomoči iz člena 87(2) niti izjeme iz člena 87(3)(c) Pogodbe ES. Po mnenju Komisije je posebej problematično dejstvo, da je bil cilj, ki ga je želela doseči Italija, tj. razširjanje odprtih standardov za digitalno televizijo, dosežen s povzročitvijo nesorazmernega izkrivljanja konkurence in nepotrebno kršitvijo načela tehnološke nevtralnosti.

(37)

Nazadnje, Komisija je sprožila formalni postopek preiskave, da bi italijanski vladi in zainteresiranim strankam omogočila, da predložijo svoje pripombe o njeni začasni oceni opisanega ukrepa in ji zagotovijo vse ustrezne informacije.

(38)

Na splošno sta Italija in družba Mediaset v svojih pripombah trdili, da ukrep ni pomoč in da bi, če bi bil pomoč, bil združljiv. Javna radiotelevizija RAI je trdila, da je morala delovati v okviru omejitev, ki ji jih nalagajo njene pravne obveznosti, in da zato ni mogla imeti koristi od zadevnega ukrepa. Pritožniki in združenje ESOA pa so nasprotno trdili, da je ukrep nezakonita pomoč.

(39)

Prvič, Italija in družba Mediaset se sklicujeta na sklep organa AGCOM (21), ki je zavrnil pritožbo zoper člen 1(572) finančnega zakona za leto 2006, tj. zoper ukrep, ki nadomešča zadevni ukrep. Pritožnik je trdil, da člen 1(572) finančnega zakona za leto 2006 daje prednost sprejemnikom, ki jih distribuirajo družbe, povezane z družino g. Berlusconija. Postopek je temeljil na zakonu o navzkrižju interesov, ki vključuje člane vlade (22).

(40)

V pripombah Italije, ki so bolj neposredno povezane z vsebino odločitve o sprožitvi postopka, je navedeno, da ukrep ni pomoč, ker (a) upravičencem ne daje prednosti in (b) ker izkrivljanje konkurence ne obstaja. Tudi če bi ukrep bil pomoč, bi bil združljiv na podlagi izjem iz členov 87(2)(a) in 87(3)(b), (c) in (d) Pogodbe ES. Italija se strinja, da ne obstaja pomoč proizvajalcem sprejemnikov ter da je treba omrežne operaterje in izdajatelje televizijskega programa obravnavati enakopravno. Družba Mediaset obravnava podobna vprašanja, čeprav včasih uporablja različne argumente.

(41)

Italija trdi, da ne obstaja razumna gotovost, da so morali upravičenci kriti stroške, ki jih subvencionira država z zadevnim ukrepom, ker ne obstajajo dokazi, da so upravičenci uporabnikom subvencionirali nakup sprejemnikov. Italija trdi, da v nasprotju s sodbo Sodišča v zadevi Nizozemska proti Komisiji (23) upravičenci niso imeli niti gospodarske spodbude za subvencioniranje uporabnikov, ker (a) so prvotni operaterji na trgu in niso zainteresirani za zaključek prehoda na digitalno radiodifuzijo, ker se bodo srečali z večjo konkurenco, saj bodo imeli uporabniki z digitalno tehnologijo dostop do veliko več konkurentov; (b) je bila velikost trga „plačilo po ogledu“ premajhna, da bi nadomestila morebitno tovrstno izgubo in ne more biti edini razlog za subvencioniranje uporabniškega nakupa sprejemnikov glede na delež prihodkov iz naslova storitev „plačilo po ogledu“ v letih 2004 in 2005; (c) rok, določen za izklop, ni bil dovolj izvedljiv glede na to, da izklop ne bi bil mogoč brez določene množice uporabnikov.

(42)

Poleg tega bi bilo nemogoče opredeliti znesek javnih sredstev, ki so bila prenesena tem upravičencem. V zadevi državne pomoči C-25/2004, ki je bila predmet Odločbe 2006/513/ES (24), je Komisija izključila družbo T-System iz upravičencev, ker ni bilo mogoče potrditi obstoja in zneska prenesenih sredstev v njeno korist.

(43)

Drugič, družba Mediaset trdi, da prizemni izdajatelji televizijskega programa in satelitski izdajatelji televizijskega programa niso primerljive družbe, saj se od operaterjev DTT zahteva le, da dosežejo digitalizacijo in spodbujajo prehod v postopnih fazah (s hkratnim prenosom in izklopom), zato so prizemni izdajatelji televizijskega programa predmet posebnih obveznosti javnih služb zaradi zagotavljanja razpoložljivosti prizemne radiodifuzije po celi Italiji in uporabe odprtih tehnologij. Po mnenju družbe Mediaset je bil namen subvencijske sheme olajšati prehod z analogne na digitalno radiodifuzijo in spodbujati razvoj odprtih standardov v okviru, v katerem je bil določen zakonski rok za obvezen prehod z analogne na digitalno radiodifuzijo, tako imenovani digitalni prehod, ki je naložil posebne obremenjujoče stroške operaterjem DTT (strošek infrastrukture je bil za družbo Mediaset zelo visok). Poleg tega družba Mediaset v nasprotju z navedbami iz odločitve o sprožitvi postopka trdi, da ne obstaja nobena zaščita zoper prihod novih konkurentov na trg prek pridobitve radiodifuzijske infrastrukture (družba Mediaset navaja primer družbe H3G, ki je prišla na trg z nakupom lokalnega izdajatelja televizijskega programa) in da novim operaterjem ni bilo treba kriti stroškov hkratnega prenosa.

(44)

Javna radiotelevizija RAI podobno trdi, da stališče Komisije ne upošteva obveznosti, ki jih ima RAI kot javni izdajatelj televizijskega programa, kar bi izničilo domnevne prednosti. To pa zato, ker (i) lahko javna radiotelevizija RAI (glede na to, da je javna družba) izvede prehod le, če je stopnja razširjenosti DTT enaka stopnji analogne televizije in ker (ii) je javna radiotelevizija RAI morala izbrati svoje naložbe v sektorju DTT v skladu s svojimi pravnimi obveznostmi in ne glede na tržna merila, saj je morala do 1. januarja 2005 imeti dva multipleksa, ki pokrivata vsaj 70 % prebivalstva za namene hitre digitalizacije, pri čemer so ji pomagale subvencije za sprejemnike. Celotni stroški so znašali 150 milijonov EUR. Glede na časovni okvir prehoda, dejstvo, da javna radiotelevizija RAI prenaša samo brezplačne programe, zelo majhno število gledalcev in nevključitev stroškov digitalizacije v letno licenčnino za leta 2004, 2005 in 2006 so edini stroški, ki jih krije javna radiotelevizija RAI, tehnološki stroški (frekvence in infrastruktura), to so stroški, ki bi jih morala javna radiotelevizija RAI kriti brez zadevne subvencije, medtem ko pospeševanje digitalizacije ni zagotovilo dodatnih prihodkov.

(45)

Prvič, Italija trdi, da prizemni in satelitski operaterji ne tekmujejo na istem trgu plačljive televizije, saj pokrivajo različne tržne segmente, in sicer brezplačne in plačljive televizijske programe. Poleg tega so se ponudbe „plačilo po ogledu“ začele šele v drugi polovici leta 2005. Ločitev zadevnih dveh trgov velja tudi za omrežne operaterje, kot je potrdil organ AGCOM v enem izmed svojih sklepov (25) v skladu s sklepom RAI/Rami d'azienda  (26) in raziskavo televizijskega sektorja, ki jo je izvedel organ, pristojen za konkurenco (27).

(46)

Poleg tega ima strošek sprejemnikov le zanemarljiv vpliv na izbiro uporabnikov med dvema različnima platformama. Dejstvo, da so se v prvi polovici leta 2005 naročnine družbe Sky povečale za 7,4 %, potrjuje, da ni bilo izkrivljanja konkurence.

(47)

Podobne argumente je izpostavila družba Mediaset, ki trdi, da ukrep ni selektiven, ker je pomoč dodeljena uporabnikom, in da selektivnost izhaja iz poslovne izbire družbe Sky, da bo uporabljala tehnologijo NDS. To je tisto, kar povzroča diskriminacijo in družbi Sky omogoča zaračunavanje naročnine za nadomestitev stroška sprejemnikov. Če želijo, lahko vsi operaterji uporabljajo tehnologijo, ki jim bo dala pravico do zadevnih subvencij.

(48)

Italija je na splošno poudarila, da Komisija priznava koristi medobratovalnosti in da je razlog, da so bili satelitski sprejemniki izključeni iz ugodnosti ta, da niso v času uvedbe ukrepa pomoči obstajali nobeni satelitski sprejemniki, ki so omogočali medobratovalnost. Poleg tega družba Sky po sprejetju finančnega zakona za leto 2006, ki je vključeval satelitske sprejemnike, ni spremenila značilnosti svojega sprejemnika, da bi imela korist od subvencije.

(49)

Italija trdi, da je številka organa AGCOM o 50 % gospodinjstev s sprejemnikom do konca leta 2006 ali 2008, ki jo navaja Komisija v točki 55 odločitve o sprožitvi postopka, (28) nizka, zlasti glede na to, da je namen spodbujati dražje interaktivne sprejemnike. Znižanje cene zaradi ekonomije obsega, ki je posledica subvencij, bi pomenilo, da bi si lahko tudi revna gospodinjstva kupila sprejemnik.

(50)

Ukrep bi pospeševal projekt skupnega evropskega interesa, to je prehod na digitalno tehnologijo, ki je del nadnacionalnega programa, ki ga podpirajo različne države članice v skladu z obstoječo sodno prakso (C-62/87 in C-72/87, odstavek 22). Izključitev satelitskih sprejemnikov je pojasnjena v splošni pripombi zgoraj.

(51)

Obstoj zakonskega roka še ne zadošča za zagotovitev izklopa, razen če se ne spodbudi povpraševanje. Uporabniki ne bodo pripravljeni narediti prehoda, saj prvotni prizemni izdajatelji televizijskega programa niso zainteresirani za subvencioniranje nakupa sprejemnika uporabnikom v razmerah, kjer večina uporabnikov uporablja analogno prizemno televizijo.

(52)

Subvencioniranje uporabnikov za digitalne prizemne storitve je upravičeno, saj v nasprotju s satelitsko televizijo, ki od uporabnikov zahteva nakup satelitskih krožnikov in plačilo za storitve plačljive televizije, nimajo dodatnih stroškov za gledanje brezplačnih programov. V primeru kabla je Italija kljub dodatnim stroškom upravičila subvencije za sprejemnike, ker ti stroški niso neposredno povezani s televizijskimi storitvami in ker je Italija na splošno želela spodbuditi razvoj širokopasovnosti.

(53)

Italija se ne strinja s Komisijo, da zadevni ukrepi vplivajo na konkurenco med platformami, temveč meni, da bo nova digitalna platforma v končni fazi povečala konkurenco med različnimi segmenti televizijskega trga v korist uporabnikov.

(54)

Argument Komisije, da prvotni operaterji že prejemajo nadomestilo za prehod, saj digitalna tehnologija omogoča večjo zmogljivost prenosa ob nižjih stroških prenosa, ne upošteva dejanskih stroškov/koristi prehoda, ker morajo prvotni omrežni operaterji, ki imajo več kot eno digitalno licenco, omogočiti dostop do 40 % svoje pasovne širine ponudnikom vsebin, s katerimi niso lastniško povezani.

(55)

Glavni upravičenci prehoda (novi operaterji) se razlikujejo od tistih, ki krijejo stroške prehoda (uporabniki in zlasti prvotni operaterji). Prvotni operaterji ne prejmejo nadomestila za večjo konkurenco v obliki znižanja stroškov in zato nimajo nobenih spodbud za prehod. Če dejansko obstaja kakšna prednost, bi bilo to pravzaprav treba šteti kot nadomestilo za stroške, ki so jih imeli prvotni operaterji. Družba Mediaset je izpostavila isti argument.

(56)

Družba Mediaset poleg tega trdi, da ji zgolj zavezovanje prizemnih operaterjev, da poleg drugih stroškov, povezanih s prehodom, krijejo stroške sprejemnikov, ne bi omogočilo dosege zadostnega pokritja in bi tako drugim družbam omogočilo parazitiranje (free riding), saj bi uporabniki lahko uporabljali sprejemnike odprte tehnologije za gledanje konkurenčnih kanalov.

(57)

Ko se je začel ukrep izvrševati, je bila interaktivnost satelitskih sprejemnikov zelo omejena zaradi uporabe zaščitene tehnologije brez odprtih standardov vmesnikov aplikacijskih programov (API-jev). Italija poudarja, da do zdaj na trgu še niso obstajali medobratovalni satelitski sprejemniki, niti po spremembah Finančnega zakona za leto 2006. Potrebo po spodbujanju razpoložljivosti interaktivnih storitev je poudarila tudi družba Mediaset.

(58)

Italija je poudarila, da se televizijski trg „plačilo po ogledu“ razlikuje od satelitskega trga, ker proizvoda nista enaka. V vsakem primeru zadevna pomoč pomaga novim operaterjem vstopati na trg plačljive televizije, kar bi moralo uporabnikom prinesti večje koristi.

(59)

Družba Mediaset trdi, da ni bilo nobenega nepotrebnega izkrivljanja konkurence, ker (i) je diskriminacija preprosto rezultat poslovnih izbir družbe Sky; (ii) prizemna televizija prenaša lokalne kanale, medtem ko 80 % lokalnih programov ne prenaša satelitska televizija, ker prihodki lokalnih kanalov ne zadostujejo za kritje stroškov prenosa (satelitska radiodifuzija ni primerljiva z brezplačno radiodifuzijo), in (iii) obstaja tržna nepopolnost samo glede sprejemnikov DTT in ne satelitskih sprejemnikov. To je zato, ker satelitska radiodifuzija temelji na sistemu naročnin in lahko nadomesti stroške zagotavljanja sprejemnikov lastnim strankam in ker se družba Sky kot monopolist ne spopada s problemom parazitiranja.

(60)

V Odločbi 2006/513/ES (29) je Komisija navedla, da pomoč ni bila združljiva na podlagi člena 87(3)(d) Pogodbe ES, saj ni bila povezana z določeno kulturno vsebino niti ni bila omejena na majhne lokalne izdajatelje, ki drugače ne bi bili prisotni na prizemni platformi. V Italiji je veliko prizemnih lokalnih izdajateljev televizijskega programa, ki oddajajo jasno opredeljen kulturni proizvod, ki ga želi Italija zaščititi. Glede na to, da satelitska radiodifuzija ni primerna za zagotavljanje lokalnih storitev, s čimer se strinjajo tudi strokovnjaki, ki delajo za Komisijo, satelitski sprejemniki ne morejo biti upravičeni do subvencije.

(61)

Komisija ne sme naložiti vračila pomoči, če je to v nasprotju s splošnim načelom prava Skupnosti. To drži, če je že od začetka jasno, da je vračilo nemogoče (30). V zadevnem primeru je nemogoče opredeliti, kateri izdajatelj televizijskega programa je imel koristi od prenosa državnih sredstev in koliko koristi je imel, zato Komisija ne sme zahtevati vračila pomoči. Italija prav tako trdi, da izdajatelji televizijskega programa niso mogli nasprotovati subvenciji, tako da je upravičenci niso mogli zavrniti, tudi če so ravnali skrbno. Komisija je tovrstnemu utemeljevanju sledila v Odločbi 2006/513/ES (31).

(62)

Družba Sky Italia, združenje ESOA in družba Europa7 se strinjajo s Komisijo, da je ukrep pomoč za operaterje DTT. Poleg tega ne spodbijajo predhodnega sklepa, da ukrep ni pomoč za proizvajalce sprejemnikov. Zlasti zadevna pritožnika ne nasprotujeta temu sklepu, čeprav je družba Sky Italia v svojih pritožbah navedla ravno nasprotno.

(63.

Družba Sky Italia se v svoji analizi osredotoča na domnevne pozitivne učinke v korist operaterjev DTT, predvsem družb Mediaset in Telecom Italia. Glede na navedbe družbe Sky je Komisija v času združitve Telepiù/Newscorp navedla različne ovire za prihod in razširitev operaterjev DTT, ki so zahtevale popravne ukrepe (32). V nasprotju z domnevami Komisije so zaradi subvencij novi operaterji, ki so bili dejansko prvotni operaterji na analognem televizijskem trgu, povzročili hitro širitev DTT.

(64)

Zadevne subvencije so družbama Mediaset in Telecom Italia zagotovile trikratno prednost: prvič, ker je dostop do sprejemnikov DTT in izdajateljev televizijskega programa DTT komplementaren, je znižana cena sprejemnikov pripeljala do večjega povpraševanja po sprejemnikih in izdajateljih televizijskega programa – dejansko je mogoče samo pričakovati, da bodo izdajatelji televizijskega programa DTT namestili bazo za svojo platformo, kot je to naredila družba Sky in imela stroške, ki jih še ni dobila povrnjene – subvencije pa so pomagale operaterjem DTT, da prepričajo uporabnike, naj preidejo na njihovo novo televizijsko ponudbo. Ukrep je prav tako pomagal rešiti težavo parazitiranja z vzpostavitvijo baze strank.

(65)

Drugič, glede na študijo, ki jo je izvedla Global Equity Division pri Deutsche Bank (33), bi subvencije družbi Mediaset omogočile vstop na trg plačljive televizije ob nizkem tveganju in nizkih stroških. Subvencije so družbama Mediaset in Telecom Italia znižale stroške financiranja: (a) neposredno, saj bi morale družbe DTT, če bi hotele doseči isti učinek, kot je bil dosežen s subvencijami, vložiti 100 milijonov EUR, tj. polovico celotnega stroška naložbe v infrastrukturo, ki ga je imela družba Mediaset do januarja 2005, in (b) posredno, ker so odpravile negotovost glede uspeha prehoda na digitalno radiodifuzijo.

(66)

Nazadnje, glede na „dvojnost“ trga tudi široka baza uporabnikov, ki omogoča privlačno vsebino ob znižani ceni, zagotavlja prednost na oglaševalskem trgu.

(67)

Družba Sky trdi, da so te prednosti selektivne, saj je bila komercialna svoboda družbe Sky omejena, ker je bila njena stopnja rasti nizka, kar je posledično pomenilo povečanje njenih stroškov kapitala. Družba Sky je predložila številke v podporo argumenta, da je povečanje prodaje sprejemnikov DTT, prodaje, ki jo je subvencionirala država, negativno vplivalo na prodajo njenega paketa Premium Sports.

(68)

Družba Europa7 podobno trdi, da je obstajala prednost za izdajatelje televizijskega programa in druge operaterje v sektorju DTT. Družba Europa7 navaja organ AGCM, ki je potrdil, da je imel ukrep naslednje učinke na trg: polovica sprejemnikov je bila kupljena z uporabo subvencije; v prvi polovici leta 2005 se je razširjenost DTT podvojila zaradi plačljive televizije DDT, medtem ko je plačljiva satelitska televizija narasla samo za eno odstotno točko.

(69)

Prednost je selektivna, saj subvencija ni dala prednosti dostopu na trg družbe Europa7, ki ji še niso bile dodeljene prenosne frekvence, temveč je preprosto dovolila družbi Mediaset in javni radioteleviziji RAI, da zasičita povpraševanje in naložbe ter razširita svojo tržno moč na digitalno televizijo.

(70)

Drugič, družba Europa7 trdi, da ne obstajajo razlogi splošnega interesa, ki upravičujejo ukrep, ker (i) so spodbude za uporabnike za nakup sprejemnikov DTT povezane z dostopom do komercialnih dejavnosti; (ii) je bil prehod že odložen in (iii) čeprav je ukrep naklonjen konkurenčnosti v smislu, da omejuje tržno moč družbe Sky, pa vseeno pomaga prvotnim oligopolnim operaterjem na analognem televizijskem trgu, ki so jim bile dodeljene licence.

(71)

Nazadnje, družba Europa7 poudarja, da je vračilo logična posledica ukinitve pomoči in da težave pri količinski opredelitvi pomoči ne upravičujejo njenega nevračila. Če bi se izkazalo, da je nemogoče količinsko opredeliti znesek pomoči, bi lahko Italija plačala odškodnino konkurentom.

(72)

Združenje ESOA trdi, da je bila satelitska platforma postavljena v slabši položaj, čeprav je v boljšem položaju glede uporabe frekvenčnega spektra za televizijsko radiodifuzijo, in da so satelitski operaterji krili vse stroške uvedbe digitalnega prenosa. Združenje ESOA zato meni, da so zadevne subvencije, ki v končni fazi dajejo prednost DTT, nezakonita pomoč, nesorazmerna s tržno nepopolnostjo, ki naj bi jo odpravljala.

(73)

Združenje ANIE ni imelo posebnih pripomb o zadevnem ukrepu, vendar pa je predložilo besedilo pritožbe, ki jo je poslalo organu AGCM zoper družbo Sky Italia zaradi zlorabe prevladujočega položaja. Organ AGCM še ni sprejel nobene odločitve.

(74)

Določeni proizvajalci sprejemnikov so domnevno od družbe Sky zahtevali, naj izda licence za določene vidike tehnologije NDS za kodiranje satelitskih signalov, ki jih ima družba Sky v izključni lasti in uporabi v Italiji. Te licence so bistvene za proizvodnjo sprejemnikov s tako imenovanim „skupnim vmesnikom“, tj. ki lahko odkodira prizemne in satelitske digitalne signale, če se uporablja tehnologija NDS.

(75)

Leta 2005 je družba Sky začela kodirati svoj signal izključno s sistemom NDS. Lastnik te tehnologije za italijanski trg je odvisna družba skupine Newscorp, tj. matičnega podjetja družbe Sky. Po navedbah družbe Sky je namen tega prehoda na NDS boj proti piratstvu. Tovrstna tehnologija je zaščitena in zaprta, ker v nasprotju z običajnimi vmesniškimi sprejemniki dostop do sprejemnikov NDS zahteva zagotovitev dostopa do tehnologije ali določenih komponent sprejemnikov.

(76)

Družba Sky daje svojim naročnikom v najem sprejemnike, ki vključujejo to zaprto tehnologijo. Ko se je družba Sky odločila za prehod na tehnologijo NDS, je zamenjala vse sprejemnike svojih naročnikov.

(77)

Družba Sky noče deliti svoje tehnologije s proizvajalci običajnih vmesniških sprejemnikov zato, ker dokončna ureditev ne bi bila dovolj varna pred piratstvom. Združenje ANIE meni, da so trditve družbe Sky o možnem piratstvu neutemeljene in da je razlog za njeno uporabo zaščitenih sprejemnikov ohranitev njenega monopolnega položaja na trgu plačljive televizije. Združenje ANIE trdi, da lahko družba Sky zaradi te izbire ujame svoje stranke in tudi omeji tržne možnosti za proizvajalce sprejemnikov ter posledično ovira tehnološki razvoj v tem sektorju (34).

(78)

Italija ni predložila pripomb na stališča tretjih strank.

(79)

Komisija je proučila, ali je mogoče zadevni ukrep označiti za državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES, ki določa naslednje pogoje za obstoj državne pomoči. Prvič, obstajati mora ukrep države ali ukrep prek državnih sredstev. Drugič, prejemniku mora dati selektivno gospodarsko prednost. Tretjič, izkrivljati mora konkurenco ali pa mora obstajati možnost za to. Četrtič, ukrep mora prizadeti trgovino med državami članicami.

(80)

Zadevni ukrep je vključen v finančna zakona iz let 2004 in 2005 in se financira iz državnega proračuna. Zato ga je mogoče jasno pripisati državi, vključuje pa uporabo državnih sredstev, kot je že navedeno v odločitvi o sprožitvi postopka. Komisija zato potrjuje svojo predhodno oceno, da je to merilo za državna sredstva izpolnjeno. Niti Italija niti tretje stranke niso oporekale tej ugotovitvi.

(81)

V odločitvi o sprožitvi postopka je Komisija trdila, da tudi če so neposredni upravičenci subvencije končni uporabniki, lahko ukrep posredno koristi (i) izdajateljem televizijskega programa, ki delujejo na digitalnih prizemnih in kabelskih platformah; (ii) operaterjem omrežij, ki prenašajo signal, in (iii) proizvajalcem sprejemnikov.

(82)

V odločitvi o sprožitvi postopka je Komisija ugotovila, da posredna prednost lahko spada na področje uporabe člena 87(1) Pogodbe ES, in se v zvezi s tem sklicevala na sodno prakso (35). Glede izdajateljev televizijskega programa, ki uporabljajo tehnologijo T-DVB/C-DVB, je Komisija menila, da zadevni ukrep pomaga tem izdajateljem televizijskega programa pri oblikovanju in razvoju njihovega gledalstva tako, da jih razbremeni stroška, ki bi ga običajno krili, če bi želeli razvijati svoje digitalno gledalstvo na isti način, ter zmanjša stroške, ki bi jih običajno morali kriti izdajatelji televizijskega programa, ki hkrati oddajajo v analogni in digitalni tehniki. V zvezi z omrežnimi operaterji je prednost morebitno povečanje povpraševanja, ki ga lahko povzročijo izdajatelji televizijskega programa z uporabo „privilegirane“ platforme. Nazadnje, Komisija je po priznanju, da selektivne prednosti ni mogoče z lahkoto izmeriti, pozvala vse stranke, naj predložijo pripombe o možni količinski opredelitvi ali metodologiji za ocenitev prednosti, ki so jo imeli različni posredni upravičenci ukrepa.

(83)

Po prejetju pripomb zainteresiranih strank Komisija iz spodaj navedenih razlogov še vedno meni, da ukrep daje selektivno prednost prizemnim in kabelskim operaterjem plačljive televizije.

(84)

Pri izdajateljih televizijskega programa ta prednost v glavnem vključuje možnost razvoja gledalstva, zlasti za razvijajoče se dejavnosti „plačilo po ogledu“. Brez ukrepa se digitalno gledalstvo ne bi razvilo v istem tempu, razen če bi izdajatelji televizijskega programa sami financirali stroške sprejema svojih morebitnih gledalcev. Razvoj gledalstva je bistven del poslovanja za družbe, ki ponujajo storitve plačljive televizije, ali izdajatelje televizijskega programa, ki želijo razvijati svoje storitve plačljive televizije, saj je število uporabnikov bistveno za proizvajanje prihodkov in določanje nizkih cen za ponudbe „plačilo po ogledu“. To je razvidno tudi iz stroškov, ki nastanejo satelitskim operaterjem pri izgradnji te baze strank in dodatnih stroškov, ki jih krijejo za vzdrževanje te baze po tem, ko preidejo na digitalno tehnologijo (36). Eden od pritožnikov, družba Sky Italia, na primer trdi, da je svojim naročnikom zagotovila brezplačen sprejemnik in satelitski krožnik.

(85)

Pri tem je treba tudi dodati, da je bil glavni učinek ukrepa znižanje cene sprejemnikov, ki ponujajo interaktivnost, in jo bolj uskladiti s ceno sprejemnikov „zapper“. Vrsta sprejemnika, ki se subvencionira s tem ukrepom, strankam omogoča, da izkoristijo standardno brezplačno ponudbo kanalov, ki so trenutno na voljo v analogni tehniki, in ponudbo plačljive televizije ter interaktivnih storitev cele vrste izdajateljev televizijskih programov in ponudnikov vsebin. Interaktivne storitve lahko vključujejo storitve e-vlade, ki so dostopne prek „pametne kartice“ (37). Subvencija tako strankam omogoča, da uživajo precej širšo ponudbo po isti ceni v primerjavi s prej razpoložljivim, precej enostavnejšim sprejemnikom, ki je omogočal dostop do manjšega števila storitev.

(86)

V skladu s tem je ukrep ustvaril spodbudo za uporabnike za prehod iz analognega na digitalni prizemni način. Od tega so imeli korist izdajatelji televizijskega programa, zlasti v zvezi s storitvami, ki niso bile na voljo v analogni tehniki. Z drugimi besedami, vladna subvencija je izdajateljem televizijskega programa T-DVB omogočila, da se izognejo strošku poslovne prakse (subvencioniranja sprejemnikov), ki je zelo razširjena na trgu in pomaga pri razvoju gledalstva.

(87)

Dokument Deutsche Bank (38), ki investitorjem prikazuje možnosti dobička iz nakupa delnic družbe Mediaset, posredno potrjuje pomen tega argumenta. Oddelek za raziskave Deutsche Bank v dokumentu dokaže, da lahko družba Mediaset zaradi svojega posebnega položaja, ugodnih tržnih pogojev, svoje tržne strategije in subvencij uporabnikom razvije DTT na način, ki zagotavlja majhno tveganje in nizke stroške pri vstopu na trg plačljive televizije.

(88)

Druga prednost za prvotne prizemne operaterje je, da jim ukrep omogoča utrditi njihovo zgodnjo prisotnost na digitalni prizemni platformi v smislu krepitve ugleda blagovne znamke in ohranitve strank. Ta prednost se nanaša na nove storitve, zlasti storitve plačljive televizije, ki se ponujajo na digitalni platformi. Zadevni ukrep lahko zato okrepi učinke veljavne zakonodaje, tj. dejstva, da glavni izdajatelji televizijskega programa nadzorujejo omrežne operaterje in da je mogoče digitalno licenco pridobiti le v povezavi z obstoječo analogno licenco. Prvotni operaterji lahko z lahkoto preoblikujejo svoje analogne licence v digitalne, medtem ko morajo novi operaterji kupiti analogne licence na trgu, preden lahko začnejo digitalni prenos. Časovno prikrajšanost, ki jo utrpijo novi operaterji, lahko še dodatno otežijo ukrepi, kot je zadevni ukrep, ki povečujejo gledalstvo prvotnih operaterjev.

(89)

Zgornji argumenti ne veljajo za storitve, ki se že zagotavljajo na analogni platformi in jih uporabniki že poznajo. Poleg tega ni verjetno, da je zgodnji prehod na digitalno platformo bistveno povečal skupno število gledalcev (analognih in digitalnih) za te programe/storitve.

(90)

Argumenti, ki sta jih izpostavili Italija in družba Mediaset, da ne obstaja prednost, saj upravičenci ne bi subvencionirali nakupa sprejemnikov uporabnikom brez državne subvencije, niso prepričljivi. Če uporabniki ne bi bili pripravljeni kupiti odprtih sprejemnikov brez zadevnih subvencij ali če bi bil trg storitev „plačilo po ogledu“ premajhen, je učinek dodelitve subvencije prav oblikovanje baze uporabnikov za prizemne izdajatelje televizijskega programa, ki se sicer ne bi razvili. Če prizemni izdajatelji televizijskega programa ne bi subvencionirali medobratovalnih sprejemnikov, edinih sprejemnikov, ki trenutno omogočajo plačljivo televizijo prek sistema „plačilo po ogledu“ na podlagi predplačilnih kartic, zaradi strahu pred parazitiranjem drugih izdajateljev televizijskega programa, bi to zadržalo uvedbo storitev plačljive televizije. Ukrep je zato prizemnim izdajateljem televizijskega programa pomagal premagati ta zunanji dejavnik in ustvariti poslovno priložnost.

(91)

Poleg tega se Komisija ne strinja, da sta pripravljenost ali interes upravičencev za posnemanje učinkov pomoči, celo brez pomoči, ustrezni merili za odločanje, ali ukrep daje prednost. V zadevnem primeru je dejansko prednost za prizemne izdajatelje televizijskega programa le rezultat nekega učinka tega ukrepa. Ko je ukrep vzpostavljen, je obnašanje upravičencev usmerjeno le k povečevanju dobička v tako ustvarjenem položaju z dosego širitve njihove poslovne dejavnosti, ki je ne bi bilo mogoče doseči brez subvencije. Poleg tega to jasno drži v tem primeru, saj je bilo glede na letno poročilo organa AGCOM (39) povečanje prihodkov iz naslova ponudb plačljive televizije v letu 2005, zlasti za digitalno prizemno „plačilo po ogledu“, zelo visoko, čeprav je bilo v absolutnem merilu še vedno nizko.

(92)

V skladu z uveljavljeno sodno prakso so učinki ukrepa odločilni in pomembni za opredelitev obstoja prednosti, kar je pri posrednih upravičencih potrdilo tudi Sodišče v svoji sodbi v zadevi Nemčija proti Komisiji (40).

(93)

Komisija se prav tako ne strinja z drugimi argumenti, ki so jih predstavile Italija in druge stranke, da ne obstaja nobena prednost. Prvič, Komisija se ne strinja z argumentom Italije, da prednost ne obstaja, ker je nemogoče opredeliti znesek državnih sredstev, ki je bil prenesen upravičencem. V Odločbi 2006/513/ES (41), ki jo navaja Italija, Komisija ni zanikala obstoja posredne prednosti v korist določenih upravičencev (omrežnih operaterjev) in jih je zgolj izključila iz obveznosti vračila, ker ni bilo mogoče ugotoviti, ali je prišlo do prenosa državnih sredstev.

(94)

Komisija se prav tako ne strinja z argumenti, ki sta jih predstavili družba Mediaset in javna radiotelevizija RAI, ki trdita, da prizemni izdajatelji televizijskega programa in satelitski izdajatelji televizijskega programa niso v primerljivem položaju, ker morajo prizemni operaterji doseči signalizacijo v zakonskem roku in kriti stroške hkratnega prenosa, zato zadevni ukrep ne zagotavlja selektivne prednosti.

(95)

Glavni razlog za naložitev digitalizacije prizemnim operaterjem je, da prizemni prenos zasede zelo velik del frekvenčnega spektra (42). Velika količina frekvence, ki je potrebna za analogni prenos, je v bistvu ustvarila tehnično oviro za vstop novih konkurentov na trg prizemnega prenosa, kar je pripomoglo k ohranitvi duopola javne radiotelevizije RAI in družbe Mediaset. Ta intenzivna uporaba omejenega vira, frekvenčnega spektra, s strani prizemnih operaterjev utemeljuje razliko v zvezi z obveznostmi, ki so jim bile naložene v primerjavi z operaterji na drugih platformah. Izdajatelji televizijskega programa nimajo pravice uporabljati frekvence, od nacionalnih regulativnih organov pa pričakujejo, da dodeljujejo in razporejajo radijske frekvence na podlagi objektivnih, preglednih, nediskriminatornih in sorazmernih meril (43). Nazadnje, ukrep ni zasnovan tako, da je sorazmeren s stroški prehoda. Prvič, Komisiji se ne zdi, da ni mogoče z lahkoto zasnovati subvencijo za porabnike tako, da je sorazmerna s stroški, ki jih mogoče imajo družbe v procesu prehoda. Drugič, dokazno breme o sorazmernosti ukrepa nosi država članica. Italija pa ni predložila niti jasne ocene stroškov prehoda niti ni natančno navedla sorazmernost koristi, ki so jih imeli izdajatelji televizijskega programa od ukrepa.

(96)

Ker radiodifuzija zahteva uporabo storitev prenosa, ki jih zagotavljajo omrežni operaterji, bi lahko razvoj digitalne prizemne televizije dal posredno prednost tudi omrežnim operaterjem. Lahko bi rekli, da je pripravljenost izdajatelja televizijskega programa, da plača za storitve prenosa med drugim odvisna od dodatnega prihodka, ki ga lahko doseže s svojo prisotnostjo na posebni platformi, kar je spet odvisno od števila gledalcev, ki so prisotni na tej platformi. Ker ukrep vpliva na število uporabnikov za storitve digitalne prizemne televizije, lahko obstaja tudi posreden pozitiven vpliv na omrežne operaterje.

(97)

Ni pa mogoče z gotovostjo trditi, da je ukrep že vplival na izbiro izdajateljev televizijskega programa glede njihove prisotnosti na različnih prenosnih platformah, niti s številkami opredeliti ceno, ki bi jo bili izdajatelji televizijskega programa pripravljeni plačati, če pomoči ne bi bilo. Poleg tega lastniške povezave med izdajatelji televizijskega programa in omrežnimi operaterji na digitalni prizemni platformi pomenijo, da je razlikovanje med tema dvema vrstama upravičencev manj pomembno, s čimer se strinja tudi Italija. Če bi bil zadevni ukrep večkrat ponovljen in če bi stalno dajal prednost prehodu sedanjih analognih gledalcev na digitalno prizemno platformo, bi toliko vplival na velikost gledalstva na različnih platformah, da bi vplival tudi na izbiro izdajateljev televizijskega programa v zvezi z njihovo prisotnostjo na določeni platformi. Zato bi morebitna ponovitev ukrepa dala operaterjem digitalnega prizemnega omrežja prednost pred satelitskimi omrežnimi operaterji.

(98)

Nazadnje, obstajajo omrežni operaterji, ki ne le prodajajo storitve prenosa izdajateljem televizijskega programa, temveč neposredno tržijo zagotavljanje televizijskih storitev javnosti. To na primer drži pri kabelskem operaterju Fastweb, ki ponuja „storitve trojček“ (44) in je tudi ponudnik plačljive televizije. V tem primeru ima omrežni operater podobno prednost, kot jo imajo izdajatelji televizijskega programa, kot je bilo opisano v točkah 84–88.

(99)

Kot je že bilo poudarjeno v odločitvi o sprožitvi postopka, je posredna prednost za proizvajalce sprejemnikov možnost prodaje več sprejemnikov, kot bi jih prodali, če ukrepa ne bi bilo. Učinek subvencije je v bistvu narediti sprejemnike, ki so predmet ukrepa, cenejše za uporabnike. Tako lahko proizvajalci bodisi povečajo svojo prodajo brez znižanja cene proizvoda ali zvišajo ceno, ne da bi izgubili stranke.

(100)

Prednost, ki jo ukrep zagotavlja prizemnim izdajateljem televizijskega programa in kabelskim operaterjem plačljive televizije, je selektivna. Vsi izdajatelji televizijskega programa ne morejo imeti posredne koristi od ukrepa. Obstajajo izdajatelji televizijskega programa, ki so prisotni le na satelitski platformi in ne bodo mogli imeti koristi od večjega števila gledalcev digitalne televizije, ki je posledica subvencije.

(101)

Obstajala bo tudi selektivna prednost za proizvodni sektor sprejemnikov.

(102)

Izdajatelji televizijskega programa

(103)

V odločitvi o sprožitvi postopka je Komisija menila, da prednost za izdajatelje televizijskega programa in operaterje prizemnih omrežij škoduje izdajateljem televizijskega programa, ki uporabljajo različne tehnološke platforme, ali izdajateljem televizijskega programa, ki trenutno ne morejo prenašati.

(104)

Radiodifuzija DTT ne tekmuje samo z drugimi brezplačnimi analognimi ponudbami, temveč tudi s plačljivo televizijo: pomoč omogoča operaterjem T-DVB in C-DVB, da vstopijo na trge plačljive televizije z nižjimi stroški in tekmujejo z obstoječimi operaterji (kot je na primer družba Sky Italia). To potrjujejo sklepi poročila organa AGCOM (45), v skladu s katerimi je subvencija odločilna pri razvoju gledalstva izdajateljev televizijskega programa, ki uporabljajo tehnologijo T-DVB, in preiskava organa AGCM, ki poudarja pomen načela tehnološke nevtralnosti (46).

(105)

Po prejetju pripomb Italije in zainteresiranih strank Komisija še vedno meni, da lahko selektivne prednosti, ki jih zagotavlja subvencija, izkrivljajo konkurenco. Prvič, argumenti, da prizemni in satelitski operaterji ne tekmujejo na istem trgu plačljive televizije in da ima strošek sprejemnika le neznaten vpliv na izbiro uporabnika med dvema različnima platformama, so sporni. Zato je treba ugotovitev, ki izhaja iz teh argumentov, tj. da ukrep ne izkrivlja konkurence, zavrniti.

(106)

Za uporabo člena 87(1) Pogodbe ES zadostuje možnost, da pomoč lahko izkrivlja konkurenco z dajanjem selektivne prednosti. Tudi če digitalna prizemna ponudba plačljive televizije trenutno ni primerljiva s ponudbo plačljive televizije, ki je na voljo prek satelita, bodisi v smislu vrste storitve („plačilo po ogledu“ v primerjavi z mesečnimi naročninami) ali v smislu gospodarske velikosti (satelitska televizija je imela skoraj 95 % vseh prihodkov iz naslova naročnin v letu 2005), obstaja med tema dvema ponudbama določena stopnja zamenljivosti. Ko bo digitalna prizemna platforma uspešno vzpostavila in uveljavila storitve plačljive televizije, tudi zaradi subvencioniranih sprejemnikov, bo lahko tekmovala s podobnimi storitvami, ki se zagotavljajo na alternativnih platformah.

(107)

To potrjujejo dogodki v drugih državah članicah. V Združenem kraljestvu je na primer v zgoraj navedeni preiskavi družbe BSkyB Urad za pošteno trgovino (Office of Fair Trading) ugotovil, da je prenos nogometnih tekem Football Association Premier League v živo edini pomemben trg na vseh televizijskih platform. Zato je jasno, da je glede na stanje razvoja trgov plačljive televizije televizijska ponudba na digitalni prizemni platformi lahko konkurenčna ponudbi na satelitski platformi.

(108)

Poleg tega so bile subvencije dodeljene v kritičnem času, tj. ko se morajo številni gledalci analogne prizemne televizije soočiti s prehodom na digitalno televizijo in imajo na izbiro naložbo v opremo za sprejem satelitskih ali prizemnih prenosov. Z znižanjem stroška naložbe v opremo za prizemno televizijo (sprejemnik) subvencije jasno vplivajo na to izbiro. Zaradi stroškov prehoda med platformami, ko je izbira narejena, imajo lahko subvencije dokaj dolg učinek izkrivljanja.

(109)

Prav tako je treba opozoriti, da je organ AGCM v ukrepu (47), v katerem je ocenil obstoj možnega navzkrižja interesov za odločitev, ali je subvencija za zadevne sprejemnike povzročila navzkrižje interesov v korist družb, ki jih ima v lasti predsednik vlade, proučil trg plačljive televizije in ni poudaril tržne ločitve med prizemno in satelitsko televizijo. V točki 52 je navedel, da je mogoče družbe Mediaset, Telecom Italia, Sky in Fastweb šteti za morebitne konkurente na trgu plačljive televizije kljub različnim vrstam ponudbe plačljive televizije.

(110)

Argument, ki sta ga navedli Italija in družba Mediaset, da sta selektivna narava in učinek izkrivljanja konkurence posledica poslovne izbire družbe Sky, da uporablja tehnologijo NDS, je prav tako nesprejemljiv, saj je besedilo zakonodaje iz ukrepa izključilo satelitske sprejemnike, tudi če so satelitski operaterji hoteli uporabljati sprejemnike z ustrezno odprto tehnologijo. Prav tako ni pomembno, da po spremembah finančnega zakona za leto 2006, ki so omogočile subvencioniranje vseh „medobratovalnih“ sprejemnikov ne glede na platformo, družba Sky Italia ni zamenjala sprejemnikov zaprte tehnologije s sprejemniki, ki bi lahko bili subvencionirani. Ta strategija bi lahko bila dejansko odvisna od številnih dejavnikov, kot so predhodne naložbe družbe ali odločitev, da se počaka na odločitev Komisije o združljivosti tega novega ukrepa.

(111)

Posredna potrditev, da dostop do trga plačljive televizije z znižanimi stroški izkrivlja konkurenco, je bila podana v raziskavi, ki jo je izvedla Deutsche Bank (str. 18 in naslednje) in v kateri so analizirani finančni scenariji za družbo Mediaset, ki so posledica prenašanja nogometnih tekem na plačljivi televiziji kot dejavnika za uporabnike, ki ga družba Sky Italia ne bi pridobila, kar vpliva na stopnjo rasti plačljive televizije DTH. Poleg tega številke, ki jih je predložila družba Sky Italia z namenom, da pokaže, da na stopnjo rasti naročnikov družbe Sky Italia vpliva prodaja subvencioniranih sprejemnikov, prav tako podpirajo stališče o obstoju določene stopnje konkurence na trgu plačljive televizije.

(112)

Izkrivljanje konkurence ne nastaja samo na ravni izdajateljev televizijskega programa, temveč tudi na ravni omrežnih operaterjev. Decembra 2005 je bilo v Italiji okoli 4,8 milijona satelitskih televizijskih gledalcev, vendar samo 3,5 milijona naročnikov družbe Sky. Preostalih 1,3 milijona gledalcev je bilo tako zainteresiranih za brezplačno ponudbo, ki je na razpolago na satelitski platformi. To nakazuje, da je za uporabnike brezplačna satelitska radiodifuzija alternativa digitalni prizemni in kabelski televiziji in lahko prav tako služi namenu olajšanja prehoda na digitalno televizijo. Z izločitvijo satelitske platforme iz zadevnih subvencij in s selektivnim usmerjanjem subvencij na digitalne prizemne in kabelske sprejemnike lahko ukrep usmeri gledalce k izdajateljem televizijskega programa, ki uporabljajo prizemne in kabelske omrežne operaterje, ne pa satelitske operaterje.

(113)

Trgi radiodifuzijskih in omrežnih storitev so odprti za mednarodno konkurenco. S selektivnim dajanjem prednosti določenim izdajateljem televizijskega programa ali omrežnim operaterjem se izkrivlja konkurenca v škodo gospodarskih subjektov, ki lahko prihajajo iz drugih držav članic. V zvezi s tem so zelo jasni primeri satelitskih operaterjev ali primer enega od pritožnikov, družbe Sky TV. Zadevni ukrep zato daje prednost določenim družbam glede na konkurente na skupnem trgu.

(114)

Ugotovitve Komisije, da izkrivljanje konkurence med izdajatelji televizijskega programa in med omrežnimi operaterji lahko vpliva na trgovino med državami članicami, ni izpodbijala nobena od zainteresiranih strank. Komisija zato potrjuje ugotovitev iz odločitve o sprožitvi postopka, da ukrep vpliva na trgovino med državami članicami.

(115)

Če povzamemo, čeprav imajo glavni upravičenci samo posredno korist od navedenega ukrepa, Komisija meni, da ukrep pomeni državno pomoč za operaterje plačljive televizije, ki uporabljajo tehnologijo T-DVB, ki jim omogoča predvsem oblikovanje baze strank in tako zagotavljanje novih storitev ter vstop na trg plačljive televizije ob nizkih stroških. To velja tudi za kabelske operaterje, ki zagotavljajo storitve plačljive televizije in so zato operaterji plačljive televizije.

(116)

Komisija meni, da je zadevni ukrep posredna pomoč, ker je bil glavni učinek sheme pomoči zagotovitev posredne prednosti navedenim upravičencem, čeprav niso bili neposredno povezani z družbami, ki proizvajajo subvencionirani izdelek.

(117)

Obstoja državne pomoči v zadevnem primeru ne postavlja pod vprašaj morebitna uporaba sodbe Altmark (48) v zvezi z morebitnim nadomestilom za stroške javnih storitev. Izpolnjeno ni nobeno izmed štirih meril (določitev in dodelitev storitve splošnega gospodarskega interesa, vnaprejšnja določitev parametrov za nadomestilo, nobeno preveliko nadomestilo in izbira sposobnega ponudnika prek oddaje javnega naročila ali ocene neto dodatnih stroškov povprečnega dobro vodenega podjetja).

(118)

Pripombe javne radiotelevizije RAI, da ukrep ni pomoč za javno radiotelevizijo RAI, ker je morala posebej vlagati v digitalno televizijo zaradi svojega mandata javne službe, zato ni mogoče sprejeti.

(119)

Glede digitalnih prizemnih omrežnih operaterjev Komisija kljub mnenju, da je zadevni ukrep morda izkrivil konkurenco v njihovo korist, ne more z razumno gotovostjo trditi, da je prednost že obstajala v obdobju uporabe ukrepa. Komisija zato ugotavlja, da ti operaterji niso upravičenci državne pomoči na podlagi člena 87(1) Pogodbe ES.

(120)

Nazadnje, Komisija opozarja, da je v odločitvi o sprožitvi postopka poleg izdajateljev televizijskega programa in omrežnih operaterjev opredelila tretjo kategorijo možnih posrednih upravičencev ukrepa, in sicer proizvajalce sprejemnikov.

(121)

V odločitvi o sprožitvi postopka je Komisija dvomila, da je ukrep pomoč za proizvajalce sprejemnikov, saj se subvencija dodeli sprejemnikom, ki imajo vgrajen standard MHP, tj. odprt vmesnik aplikacijskega programa (API), ki je prosto na voljo vsem proizvajalcem. Pomoč je usmerjena na uporabnike, ki lahko izbirajo med vsemi sprejemniki proizvajalcev; zato se zdi, da pomoč ni selektivno dala prednosti nobeni vrsti proizvajalcev sprejemnikov na podlagi kraja proizvodnje. Prav tako se zdi, da ni bilo nobenih proizvajalcev, ki so se specializirali za proizvodnjo subvencioniranih sprejemnikov in ki bi lahko imeli prednost pred proizvajalci drugih modelov. Poleg tega se zdi, da proizvajalci sprejemnikov niso tekmovali z operaterji v drugih sektorjih, ki niso mogli imeti koristi od ukrepa. Nazadnje, zdi se, da proučevani ukrep niti prek svojega namena niti prek splošne strukture ni skušal ustvariti prednosti za proizvajalce sprejemnikov.

(122)

Komisija na drugi strani ugotavlja, da imajo proizvajalci sprejemnikov korist od sektorske prednosti, ki je drugi gospodarski sektorji nimajo in ki povzroča izkrivljanje pri razporejanju virov v gospodarstvu. Čeprav nobena od pripomb, prejetih v okviru odločitve o sprožitvi postopka, ne omenja obstoja pomoči za proizvajalce sprejemnikov, Komisija meni, da ni mogoče v celoti izključiti obstoja izkrivljanja konkurence na njihovi ravni.

(123)

Komisija prav tako meni, da v tej zadevi ni treba določiti, ali je ukrep pomoč za proizvajalce sprejemnikov v smislu člena 87(1) Pogodbe ES. Posreden vpliv ukrepa v smislu povečanja prodaje sprejemnikov je prisoten v vsaki pobudi, ki jo bodo javni organi sprejeli v korist razvoja digitalne televizije, celo v najbolj tehnološko nevtralni. Kot je pojasnjeno v oddelku IV.B spodaj, če bi pomoč proizvajalcem sprejemnikov obstajala, bi jo Komisija štela za nezdružljivo na podlagi člena 87(3)(c) Pogodbe ES.

(124)

V odločitvi o sprožitvi postopka je Komisija izrazila dvome, ali je zadevni ukrep ukrep pomoči, združljiv z enotnim trgom na podlagi člena 87(2)(a), člena 86(2) in člena 87(3)(c), potem ko je izključila uporabo treh izjem iz člena 87 Pogodbe ES za obravnavan primer. Italija in družba Mediaset sta v svojih pripombah predstavili argumente, s katerimi nasprotujeta ugovorom Komisije iz odločitve o sprožitvi postopka in trdita, da je ukrep združljiv na podlagi člena 87(2)(a) in člena 87(3)(c), Italija pa je poudarila, da se po njenem mnenju izjeme iz člena 87(3)(b) in člena 87(3)(d) v zadevnem primeru uporabljajo. Po prejetju pripomb Italije in zainteresiranih strank Komisija še vedno meni, da zadevna pomoč ni združljiva s skupnim trgom iz razlogov, navedenih v nadaljevanju te odločbe.

(125)

V odločitvi o sprožitvi postopka je Komisija trdila, da je treba izraz „socialni značaj“ razlagati v ožjem smislu in da se zato v skladu s prakso Komisije ta izraz nanaša na pomoč, ki rešuje potrebe najrevnejših slojev prebivalstva, ter se sklicevala na primer iz oddelka III.3 Smernic o državni pomoči v letalskem sektorju (49), po katerem mora pomoč s socialnim značajem načeloma zajemati samo posebne kategorije potnikov. Komisija je trdila, da v primeru tega ukrepa zakon ne vsebuje nobenega sklicevanja na socialni ali ekonomski položaj upravičenca. Sklicevala se je na raziskavo organa AGCOM o razpoložljivosti sprejemnikov po sprejemljivi ceni na trgu, iz katere je bilo mogoče razbrati, da celotno prebivalstvo ne potrebuje pomoči za prehod na digitalno televizijo – tržno gibanje je bilo tako, da bi v najboljšem možnem primeru več kot 50 % gospodinjstev imelo sprejemnik do leta 2006 in v najslabšem možnem primeru do začetka leta 2008 (50).

(126)

Argument Italije, da je številka 50 % gospodinjstev s sprejemnikom do konca leta 2006 ali 2008, ki jo navaja organ AGCOM, nizka glede na višji strošek medobratovalnih sprejemnikov, ne spremeni ocene Komisije, saj Italija ni predstavila nobenega argumenta v dokaz, da je pomoč zasnovana samo za skupine prebivalstva, ki jo potrebujejo, niti da celotno prebivalstvo potrebuje to pomoč.

(127)

Komisija podobno iz dveh razlogov ne more sprejeti argumenta, da bi ukrep imel posreden vpliv na revna gospodinjstva zaradi ekonomije obsega, ki jo povzroči znižanje cen. Prvič, izjeme od splošnega pravila nezdružljivosti pomoči s skupnim trgom je treba razlagati v ožjem smislu. Isto velja za pojem pomoči socialnega značaja, ki jo je treba razlagati kot pomoč samo in neposredno za prikrajšane dele prebivalstva. Drugič, sprejeti argument, ki ga predlaga Italija, bi bilo enako kot sprejeti argument, da ima pomoč, dana celotnemu prebivalstvu, socialni značaj, saj bi pomagala tudi skupinam prebivalstva, ki pomoč potrebujejo. Sprejeti tak pristop bi pomenilo sprejemati, da je vsa posredna pomoč, zagotovljena prek uporabnikov ali investitorjev, združljiva pomoč, s čimer bi se izognili omejevalni naravi izjem od splošne prepovedi državne pomoči.

(128)

Skratka, zdi se, da ukrep nima socialnega značaja in da izjeme na podlagi člena 87(2)(a) Pogodbe ES ni mogoče uporabljati.

(129)

V odločitvi o sprožitvi postopka je Komisija menila, da se izjema iz člena 87(3)(b) ni uporabljala za zadevno pomoč. Vendar pa Italija v svojih stališčih trdi, da je treba glede na to, da je prehod projekt skupnega evropskega interesa v okviru nadnacionalnega programa, ki ga podpirajo različne države članice, oprostitev iz člena 87(b)(3) uporabljati v skladu s sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi Exécutif régional wallon in SA Glaverbel proti Komisiji  (51).

(130)

V teh dveh zadevah je Valonska regionalna vlada podprla Glaverbel, družbo, ki se ukvarja z naložbami na visokotehnoloških področjih, kot so razvoj tankoplastnih fotonapetostnih celic, ki je bil del Evropskega programa za raziskave in razvoj informacijskih tehnologij (ESPRIT). Na tej podlagi je Valonska regionalna vlada izjavila, da je pomoč združljiva v skladu z izjemo iz člena 87(3)(b). Program ESPRIT je ustanovila Evropska skupnost. Sodišče je trdilo, da je Komisija uporabila svojo diskrecijsko pravico o zadevi in da stranke niso dokazale, da je ukrep prispeval k projektu skupnega evropskega interesa.

(131)

Komisija v tem primeru meni, da ukrepi, ki jih je sprejela Italija za spodbujanje prodaje sprejemnikov, ne izpolnjujejo pogojev za izjemo iz člena 87(3)(b). Ukrep je individualna pobuda države članice, ki, kot je pojasnjeno v nadaljevanju te odločbe, povzroča nepotrebno izkrivljanje konkurence. Ni ga mogoče šteti za del dobro opredeljenega projekta, ki je bil dogovorjen ali usklajen z drugimi državami članicami tako, da izključuje škodljive učinke na trgovino in konkurenco ter zagotavlja skupni evropski interes. Glede pripombe Italije, da obstaja interes Skupnosti za zaključek prehoda in da vse več držav članic podpira tak cilj, bo ta argument obravnavan v naslednjem oddelku, v katerem se razpravlja o možnih razlogih za združljivost na podlagi člena 87(3)(c).

(132)

V odločitvi o sprožitvi postopka je Komisija navedla, da ni prepričana, da je pomoč izdajateljem televizijskega programa mogoče šteti za združljivo na podlagi člena 87(3)(c) Pogodbe ES. Komisija vztraja pri tem mnenju tudi po tem, ko je prejela pripombe zainteresiranih strank.

(133)

Da bi bila pomoč združljiva na podlagi člena 87(3)(c), mora uresničevati cilj skupnega interesa na potreben in sorazmeren način. Ukrep je treba oceniti predvsem glede na naslednja vprašanja:

(134)

V odločitvi o sprožitvi postopka je Komisija trdila, da ima digitalni prehod velike prednosti, in sicer učinkovitejšo uporabo frekvenčnega spektra in večje možnosti prenosa, ki vodijo k novim in kakovostnejšim storitvam ter širši izbiri uporabnikov. V skladu s tem je v odločitvi o sprožitvi postopka Komisija menila, da je treba prehod z analogne na digitalno radiodifuzijo in razširjanje odprtih standardov za interaktivnost šteti za cilja skupnega interesa. Italija se je v svojem stališču strinjala s Komisijo. Družba Europa7 pa je ponovila pripombe, ki jih je izrazila družba Sky Italia v svoji pritožbi, in poudarila, da ni šlo za noben splošni interes, saj je bil tedaj nakup digitalnih sprejemnikov povezan z izključno komercialnimi dejavnostmi in da je bila korist prehoda že odložena na leto 2012.

(135)

Komisija se ne strinja z družbo Europa7. Prvič, kot je navedla v odločitvi o sprožitvi postopka, Komisija dejavno podpira digitalni prehod in je te prednosti poudarila v akcijskem načrtu e-Evropa 2005, v dveh sporočilih o digitalnem prehodu (52) in v svojem sporočilu „i2010 – Evropska informacijska družba za rast in zaposlovanje“ (53). Zakonska ureditev ne sme niti dati prednosti uporabi določene digitalne platforme niti jo predpisati, tj. spoštovati mora tako imenovano načelo „tehnološke nevtralnosti“, vendar se, kot je navedeno v Direktivi 2002/21/ES (54), lahko predvidijo ukrepi za odpravo tržnih nepopolnosti, ki so značilne za eno platformo. Na koncu morajo prevladati platforme, ki zagotavljajo največjo korist uporabnikom.

(136)

V sporočilu o interoperabilnosti digitalnih interaktivnih televizijskih storitev (55) Komisija poudarja tudi pomen „interaktivnosti“ in „medobratovalnosti“. V sporočilu je navedeno, da „želi Komisija zagotoviti, da imajo evropski državljani koristi od rastočih interaktivnih digitalnih televizijskih storitev, ki so na voljo na vse večjem številu platform za oddajanje signala“. Interaktivna televizija dejansko dodaja še eno plast funkcionalnosti digitalni televiziji (DTV) razen videa, ki bi jo bilo mogoče v prihodnosti izkoristiti ne samo v komercialne namene, temveč tudi za izvajanje funkcij e-vlade za delež prebivalstva, ki ima največ težav z informatiko.

(137)

Komisija v Sporočilih tudi poudarja, da bi lahko pomanjkanje medobratovalnosti (ki zajema tako vprašanja tehnične medobratovalnosti in dostopa) in možne omejitve izbire uporabnikov vplivale na prost pretok informacij, pluralnost medijev in kulturno raznolikost. Te pomisleke bi bilo mogoče povzeti na naslednji način: uporabniki ne bi mogli kupiti standardiziranega univerzalnega sprejemnika, ki lahko sprejema vse brezplačne in interaktivne storitve plačljive televizije, in bi bili prisiljeni uporabljati dražje sprejemnike, ki vsebujejo zaščitene vmesnike aplikacijskih programov (API-je). Izdajatelji televizijskega programa bi naleteli na ovire pri razvoju in zagotavljanju interaktivnih storitev, saj bi se morali pogajati z vertikalno povezanimi omrežnimi operaterji pri nadzoru zaščitenih tehnologij vmesnikov aplikacijskih programov (API). Odprti vmesniki aplikacijskih programov (API-ji) lajšajo medobratovalnost, tj. prenosljivost interaktivnih vsebin med mehanizmi prenosa, pri čemer ostaja polna funkcionalnost vsebin nespremenjena. Komisija prav tako poudarja, da je standard MHP trenutno najbolj napreden odprt standard vmesnika aplikacijskih programov (API) v Evropi in da bo Komisija sprejela dodatne ukrepe za spodbujanje prostovoljnega sprejetja tega standarda. En način znižanja dodatnih stroškov za uporabnike opreme, ki vključuje standardne izvršilne platforme, kot je MHP, je subvencioniranje nakupov na ravni uporabnika. Komisija sklepa, da zato države članice lahko ponujajo subvencije za uporabnike.

(138)

Drugič, tudi če so številne izmed teh koristi, zlasti koristi, ki niso povezane s komercialnimi dejavnostmi, namenjene prihodnosti, to ni razlog, zaradi katerega bi lahko verjeli, da ukrep ne bo prispeval k dosegi cilja skupnega interesa. Komisija prav tako ne verjame, da dejstvo, da so edine opazne koristi trenutno povezane s komercialnimi dejavnostmi, pomeni, da ni vključen noben cilj skupnega interesa. Koristi za uporabnike dejansko niso samo bistven del vseh konkurenčnih politik, temveč so tudi pozitivna posledica vladnega ukrepanja, povečanje blaginje uporabnikov pa je lahko vsekakor del definicije skupnega interesa.

(139)

Komisija zato vztraja pri svojem stališču, da je ukrep namenjen natančno opredeljenemu cilju skupnega interesa.

(140)

V odločitvi o sprožitvi postopka je Komisija priznala, da lahko prehod ovirajo določene tržne nepopolnosti in težave socialne kohezije, tako da so subvencije uporabnikom načeloma sprejemljiv način spodbujanja prehoda, pod pogojem, da spoštujejo načelo tehnološke nevtralnosti.

(141)

Komisija je izrazila svoje predhodno stališče o zadevnem ukrepu glede možnih vrst (56) tržnih nepopolnosti ali družbenih problemih in zlasti trgih, ki se nanašajo na izdajatelje televizijskega programa, in sicer:

(142)

V zvezi s temi točkami je treba oceniti, ali so to dejansko tržne nepopolnosti, ki trgu preprečujejo dosego gospodarske učinkovitosti. Drugič, oceniti je treba, ali je državna pomoč ustrezno pravno sredstvo za njihovo odpravo, in tretjič, ali je dodeljena pomoč minimum, ki je potreben za dosego tega cilja.

(143)

V odločitvi o sprožitvi postopka je Komisija priznala, da je lahko težava z usklajevanjem med udeleženci na trgu načeloma „tržna nepopolnost“, saj se morajo izdajatelji televizijskega programa dogovoriti o skupnih datumih za prehod za znižanje stroškov hkratnega prenosa, zlasti zato, ker frekvenčni spekter ne zadostuje za hkraten prenos analognih in digitalnih televizijskih signalov (tako imenovana faza hkratnega prenosa). Uporabniki morda ne bodo pripravljeni na prehod na digitalno platformo, dokler ne bo na njej veliko izdajateljev televizijskega programa. Zato bodo izdajatelji televizijskega programa pred prehodom na digitalno platformo morda želeli počakati na druge operaterje. Brez usklajevanja med operaterji bi ta pristop lahko odložil prehod. Zato se splača omejiti dolžino faze hkratnega prenosa in doseči hkraten prehod izdajateljev televizijskega programa.

(144)

Komisija meni, da ukrep ni ustrezen instrument za obravnavo take tržne nepopolnosti. Zdi se, da obstoj obveznega roka za prehod – 31. december 2006 v času izvajanja ukrepa – dejansko že zadostna pomoč izdajateljem televizijskega programa pri načrtovanju usklajenega prehoda na novo platformo in uporabnikom pri prilagoditvi na novo tehnologijo prenosa. Subvencije uporabnikom lahko povečajo povpraševanje po storitvah DTT, vendar ne obravnavajo posebej vprašanja usklajevanja med udeleženci na trgu.

(145)

Italija je v zvezi s prvim vidikom izrazila pripombo, da obstoj zavezujočega roka ne zadostuje za zagotovitev izklopa ob neobstoječem spodbujanju povpraševanja, saj uporabniki, ki niso zainteresirani za plačljivo televizijo, ne bi bili pripravljeni glede na dejstvo, da prvotni prizemni izdajatelji televizijskega programa niso zainteresirani za subvencioniranje nakupa sprejemnika uporabnikom v teh razmerah. Glede na konkurenčne razmere prvotnih operaterjev v analognem prizemnem sektorju in dejstvo, da so uporabniki pretežno uporabljali analogno prizemno televizijo, ni imel noben operater posledično spodbude za začetek procesa digitalizacije.

(146)

Komisija vztraja pri svojem mnenju, da je obstoj zakonskega roka zadosten instrument za odpravo tržne nepopolnosti zaradi potrebe po usklajevanju. Ker so italijanski organi sprejeli odločitev o začetku procesa prehoda in določili obvezen rok za prehod na analogni način, so morali prvotni izdajatelji televizijskega programa to sprejeti kot neizpodbitno dejstvo in posledično razviti nove komercialne strategije. Morebitne težave, ki izhajajo iz majhnega povpraševanja, je treba oceniti kot ločeno zadevo in se jih ne sme povezati s potrebo po usklajevanju med udeleženci na trgu.

(147)

Komisija v vsakem primeru meni, da glede na precejšnjo velikost prizemnega televizijskega trga v Italiji tveganje, da se kritična masa uporabnikov ne doseže, kar zadošča za utemeljitev naložbe v digitalno prizemno televizijo, ni tako veliko, da ga komercialni operaterji ne bi mogli obvladati.

(148)

V odločitvi o sprožitvi postopka je Komisija trdila, da je zagotovitev nadomestila uporabnikom, ki morajo posodobiti svojo analogno opremo, nujen ukrep za gladek proces prehoda. Čeprav ta argument upravičuje pomoč uporabnikom, pa ne upravičuje razlikovanja med prizemnimi in satelitskimi platformami, ker ne obstaja potreba po usmerjanju uporabnikov k eni digitalni platformi, kot velja pri tem ukrepu.

(149)

Italija je v svojih stališčih samo ponovila prejšnji argument, da ukrep vključuje zahtevo, da morajo sprejemniki omogočati sprejem brezplačne televizije brez stroškov za uporabnika, kar bi že izključilo satelitsko platformo iz koristi ukrepa, saj glavni satelitski operater, družba Sky Italia, zahteva plačilo za dostop do svojih programov.

(150)

Komisija ugotavlja, da je na satelitski platformi na voljo brezplačna ponudba tudi uporabnikom, ki niso naročniki družbe Sky. Poleg tega se zdi, da ne obstajajo razlogi, da se uporabniki, ki se odločijo za prehod na digitalne storitve, ki se ponujajo na podlagi naročnine, izključijo iz subvencije. Dejansko tudi sama Italija sprejema ta pristop pri dodeljevanju subvencije uporabnikom na kabelski platformi, ki zahteva naročnino.

(151)

Če je treba zahtevo po odsotnosti stroškov razlagati kot dodaten strošek, ki je potreben za sprejemanje brezplačnih kanalov v primerjavi s stroški, ki jih uporabnik plača za sprejem drugih storitev, ki jih zagotavlja izdajatelj televizijskega programa, potem niti naročniki satelitske televizije ne krijejo dodatnih stroškov za gledanje brezplačne televizije. Na drugi strani, če se določba razlaga v smislu, da uporabnik ne sme kriti nobenih stroškov za sprejem brezplačnih kanalov, ni jasno, zakaj se subvencija dodeljuje sprejemnikom drugih platform, ki zahtevajo plačilo naročnine za določene telekomunikacijske in internetne storitve.

(152)

Italija meni, da je mogoče različno obravnavo S-DVB in C-DVB utemeljiti s sedanjo politiko spodbujanja razširjanja širokopasovnosti. Komisija ne more sprejeti tega argumenta, ker podpora širokopasovnosti ne more utemeljiti izkrivljanja konkurence med izdajatelji televizijskega programa in ker je treba vsako možno pomoč širokopasovnosti ustrezno proučiti in oceniti posebej.

(153)

V odločitvi o sprožitvi postopka je Komisija opozorila, da pomoč ni ustrezen instrument za reševanje pomanjkanja konkurence in da zagotovitev ukrepa pomoči prizemni tehnologiji, ker ima družba Sky Italia monopolni položaj na trgu satelitske radiodifuzije in trgu plačljive televizije, ni utemeljen argument za združljivost.

(154)

Komisija poudarja, da obveznosti, zahtevane v okviru pridobitve nadzora družbe News Corporation nad družbama Telepiù in Stream, že obravnavata pomisleke glede konkurence. Dejstvo, da je nemogoče, zlasti za družbo Sky, pridobiti pravice na vseh platformah za prenos nogometnih tekem v živo, dejansko daje jasno prednost drugim operaterjem plačljive televizije, vključno z digitalnimi prizemnimi izdajatelji televizijskega programa.

(155)

V odločitvi o sprožitvi postopka je Komisija trdila, da prvotni analogni operaterji že imajo prednost v procesu prehoda, ker so bile digitalne licence dodeljene samodejno in brez vsakega državnega nadomestila omrežnim operaterjem, povezanim z izdajatelji televizijskega programa. Čeprav so izdajatelji televizijskega programa morali zagotoviti del svojih radijskih frekvenc tretjim strankam, se jim je zagotovilo 60 % prenosnih zmogljivosti. Poleg tega digitalna tehnologija izdajateljem televizijskega programa omogoča večjo prenosno zmogljivost ob nižjih stroških. Ti elementi so se zdeli zadostni za nadomestitev stroškov digitalnega prehoda izdajateljem televizijskega programa.

(156)

Italija in družba Mediaset menita, da ta argument ne upošteva resničnih stroškov/koristi prehoda glede na to, da se glavni upravičenci prehoda (novi operaterji) razlikujejo od tistih, ki krijejo stroške prehoda (uporabniki in zlasti prvotni operaterji). Znižanje stroškov prvotnim operaterjem ne nadomesti škode, ki nastane zaradi večje konkurence glede na to, da morajo sprostiti 40 % svojih zmogljivosti neodvisnim proizvajalcem. Prvotni operaterji zato nimajo spodbud za izklop in če obstaja katera koli prednost za analogne izdajatelje televizijskega programa, jo je treba obravnavati kot nadomestilo za stroške, ki nastanejo prvotnim operaterjem.

(157)

Komisija meni, da zgornji argument temelji na napačni domnevi, in sicer da je treba nadomestiti izgube, ki jih lahko utrpijo prvotni operaterji s tržno močjo zaradi povečane konkurence na trgu. Obvezen prehod ali ponovna dodelitev frekvenc, ki zagotavlja prostor za nove operaterje, je zakonit regulativen ukrep, ki ne zahteva nadomestila, pri čemer je treba zlasti upoštevati, da so bile predhodne licence dodeljene brez javnega zbiranja ponudb ali roka. V skladu s tem se izgube prihodkov, ki jo utrpijo prvotni izdajatelji televizijskega programa, ne sme upoštevati pri določanju stroškov prehoda.

(158)

Drugi argument, ki ga je predstavila družba Mediset, je, da bi postala, če bi morala sama financirati stroške sprejemnikov odprte tehnologije, žrtev parazitiranja drugih konkurentov, saj bi uporabniki lahko gledali tudi druge kanale prek sprejemnikov, ki bi jih financirala družba Mediaset.

(159)

Komisija tega argumenta ne zavrača v celoti, čeprav meni, da so lahko izdajatelji televizijskega programa zainteresirani za zagotavljanje širše ponudbe gledalcem, kar vključuje tudi kanale konkurentov. To še zlasti drži za italijanski trg, kjer so uporabniki vajeni gledati brezplačno televizijo in kjer je s subvencioniranimi odprtimi sprejemniki mogoče z uporabo nove digitalne tehnologije reproducirati okvir, ki trenutno obstaja za analogno tehnologijo (z dodatkom plačljive televizije). V takih razmerah je mogoče samo pričakovati, da bodo glavni izdajatelji televizijskega programa krili stroške subvencioniranja nakupa sprejemnikov in utrpeli določeno stopnjo „parazitiranja“ (57).

(160)

Komisija v vsakem primeru sprejema, da lahko država ukrepa za spodbuditev povpraševanja in tako pomaga izdajateljem televizijskega programa, da se spopadejo s stroški prehoda zaradi vključenih zunanjih učinkov in možnih težav parazitiranja. Kljub temu Komisija meni, da ti argumenti ne morejo upravičiti dejstva, da je pomoč selektivno usmerjena na prizemno televizijo in izključuje konkurenčno satelitsko platformo.

(161)

Italija je v svojem stališču pred odločitvijo o sprožitvi postopka trdila, da bo digitalna tehnologija spodbujala inovativnost z zagotavljanjem interaktivnosti (možnost, da se uporabnik „pogovarja“ s sistemom) in medobratovalnosti (možnost, da ima uporabnik dostop do vseh izdajateljev televizijskega programa prek enega sprejemnika).

(162)

Komisija je že v odločitvi o sprožitvi postopka priznala, da je ukrep uskladil cene interaktivnih sprejemnikov s cenami preprostejših modelov brez interaktivnih storitev (sprejemnikov zapper).

(163)

Italija pa v svojih pripombah o odločitvi o sprožitvi postopka ni predložila utemeljenih razlogov za izključitev satelitskega načina iz ukrepa in namesto tega preprosto ponovila, da je bila interaktivnost satelitskih sprejemnikov v času uvedbe ukrepa zelo omejena zaradi uporabe zaščitene tehnologije brez odprtih standardov vmesnika aplikacijskih programov (API).

(164)

Komisija verjame, da ti argumenti niso utemeljen razlog za mnenje, da je pomoč digitalnim prizemnim izdajateljem televizijskega programa, ki zagotavljajo plačljive televizijske storitve, in kabelskim operaterjem plačljive televizije združljiva iz naslednjih razlogov. Prvič, tehnično gledano je bilo mogoče dati na trg sprejemnike z naprednimi interaktivnimi zmogljivostmi za brezplačne satelitske gledalce. Z vnaprejšnjo izključitvijo satelitskih sprejemnikov je ukrep verjetno oviral razširjanje visokokakovostnih satelitskih sprejemnikov. Drugič, družba Sky Italia je začela svoj prehod na tehnologijo z zaprtimi standardi v letu 2004 in do začetka leta 2005. Ni možno izključiti, da bi bila izbira družbe Sky Italia drugačna, če bi ukrep pomoči vključeval tudi satelitsko platformo.

(165)

Komisija zato še vedno meni, da je izključitev satelitske platforme na podlagi argumenta, da je v času sprejetja prvega ukrepa satelitska platforma uporabljala samo „nemedobratovalne“ sprejemnike, ne upošteva dejstva, da bi lahko bili satelitski operaterji pripravljeni in sposobni zagotoviti „medobratovalnost“, da bi imeli koristi od ukrepa.

(166)

Čeprav bi lahko bilo javno ukrepanje upravičeno zaradi obstoja določenih tržnih nepopolnosti in možnih kohezijskih težav, Komisija vztraja pri mnenju, da način zasnove ukrepa povzroča nepotrebno izkrivljanje konkurence.

(167)

Komisija je v oddelku IV.A.3 „Izkrivljanje konkurence“ pojasnila, zakaj v nasprotju s trditvami Italije in družbe Mediaset verjame, da izkrivljanje obstaja. Kot je bilo poleg tega navedeno v odločitvi o sprožitvi postopka, je dejstvo, da so satelitski operaterji izrecno izključeni iz ukrepa pomoči, nepotrebno. Ukrep prav tako vpliva na izkrivljanje konkurence na trgu plačljive televizije, kjer so nekateri izmed upravičencev prvotni operaterji na zelo koncentriranem trgu prizemne analogne televizije in se lahko zanašajo na zelo veliko gledalstvo.

(168)

Nepotrebno izkrivljanje konkurence pa ne obstaja pri proizvajalcih sprejemnikov. Ukrep spodbuja tehnološki razvoj v obliki visoko zmogljivih sprejemnikov s standardi, ki so na voljo vsem proizvajalcem. Vsak proizvajalec sprejemnikov, ki se je pripravljen vključiti v tako proizvodnjo, ima lahko koristi od te prednosti, vključno s proizvajalci, ki se nahajajo v drugih državah članicah. Čeprav drži, da bo ukrep spremenil običajno razporeditev virov na trgu s spodbujanjem povpraševanja po sprejemnikih, je to neločljiv in neizogiben učinek vsake javne politike v korist digitalizacije, tudi najbolj tehnološko nevtralne. Zato ni mogoče trditi, da ukrep uvaja nepotrebna izkrivljanja konkurence v zvezi s proizvajalci sprejemnikov.

(169)

Člen 87(3)(c) zahteva ravnovesje med pozitivnim razvojem, ki ga omogoča določen ukrep, in njegovimi negativnimi učinki na konkurenco. V sedanjih razmerah se zdi, da sta digitalni prehod in medobratovalnost cilja skupnega interesa, ki lahko glede na obstoj zunanjih učinkov, ki jih povzročita prehod in kohezijske težave, povezane z obveznostjo, naloženo uporabnikom, naj se preusmerijo na digitalno televizijo, načeloma upravičita pomoč v obliki subvencije uporabnikom.

(170)

Ukrep pa ima določene značilnosti, ki niso niti potrebne niti sorazmerne in povzročajo nepotrebno izkrivljanje v korist prvotnih prizemnih izdajalcev televizijskega programa na trgu, za katerega je navidezno značilen močan oligopol, kjer imajo lahko ta izkrivljanja precejšen vpliv na konkurenco.

(171)

V skladu s tem Komisija meni, da pomoči digitalnim prizemnim izdajateljem televizijskih programov, ki zagotavljajo storitve plačljive televizije, in kabelskim operaterjem plačljive televizije ni mogoče šteti za združljivo na podlagi člena 87(3)(c) Pogodbe ES. Komisija prav tako meni, da bi bil ukrep v korist proizvajalcev sprejemnikov, če bi bil dejansko pomoč, združljiv na podlagi člena 87(3)(c) Pogodbe ES.

(172)

Italija trdi, da je glede na prisotnost številnih prizemnih lokalnih izdajateljev televizijskega programa, ki jih želi italijanska vlada zavarovati, ukrep združljiv na podlagi izjeme iz člena 87(3)(d) Pogodbe ES zaradi svojih pozitivnih vplivov na kulturno raznolikost. Glede na to, da satelitska platforma ni primerna za zagotavljanje lokalnih storitev, satelitski sprejemniki ne smejo biti upravičeni do subvencije.

(173)

Komisija meni, da tega argumenta Italije ni mogoče sprejeti. Ukrep ni posebej usmerjen k spodbujanju kulturnih ciljev niti krepitvi kulturne raznolikosti z dajanjem prednosti samo lokalnim operaterjem, ki brez pomoči ne bi bili prisotni na trgu. Gre za ukrep v korist prizemnih izdajateljev televizijskega programa in kabelskih operaterjev plačljive televizije na splošno. Glede na omejeno uporabnost izjem Komisija zato ne more sprejeti, da je mogoče obsežen ukrep s širokim vplivom upravičiti s pozitivnimi učinki na lokalne izdajatelje televizijskega programa.

(174)

Komisija meni, da se na izjemo iz člena 86(2), ki se lahko uporablja za državno nadomestilo za stroške zagotavljanja javne storitve, v tem primeru ni mogoče sklicevati. Država članica ni jasno opredelila in naložila obveznosti iz opravljanja javnih storitev, za katere bi bil ukrep sorazmerno nadomestilo. Ukrep dejansko koristi tudi navadnim komercialnim dejavnostim različnih operaterjev, ki ne opravljajo javne storitve.

(175)

Celo pri izvajalcu storitve javne radiodifuzije RAI, če bi obstajale obveznosti iz opravljanja javnih storitev v zvezi z naložbami v digitalno televizijo, bi bilo treba stroške teh naložb jasno opredeliti, da bi se omogočila ustrezna stopnja nadomestila.

(176)

Zato se sklene, da pomoč digitalnim prizemnim izdajateljem televizijskega programa, ki zagotavljajo storitve plačljive televizije, in kabelskim operaterjem plačljive televizije ne izpolnjuje pogojev za nobeno od izjem, predvidenih v Pogodbi, in zato ni združljiva s skupnim trgom.

(177)

Komisija sklene, da je subvencija, ki jo je Italija dodelila digitalnim prizemnim izdajateljem televizijskega programa, ki zagotavljajo storitve plačljive televizije, in kabelskim operaterjem plačljive televizije za nakup sprejemnikov, ki lahko sprejemajo programe, ki se oddajajo z uporabo digitalne prizemne tehnologije, pomoč v smislu člena 87(1)(c) Pogodbe ES. Pomoč ni združljiva s skupnim trgom. Država članica je uradno obvestila Komisijo o pomoči, kot to zahteva člen 88(3) Pogodbe ES, in jo začela nezakonito izvajati brez odobritve Komisije. Zato jo je treba izterjati od zadevnih digitalnih prizemnih izdajateljev televizijskega programa, ki zagotavljajo storitve plačljive televizije in kabelskih operaterjev plačljive televizije.

(178)

Komisija prav tako sklene, da ni treba izterjati nobene pomoči od proizvajalcev sprejemnikov.

(179)

V skladu z uveljavljeno sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti je Komisija pristojna za odločanje, da mora zadevna država ukiniti ali spremeniti pomoč (58), če ugotovi, da ni združljiva s skupnim trgom. Sodišče je prav tako dosledno menilo, da je obveznost države, da ukine pomoč, za katero Komisija meni, da ni združljiva s skupnim trgom, zasnovana za ponovno vzpostavitev prej obstoječih razmer (59). V tem okviru je Sodišče ugotovilo, da je cilj dosežen, ko prejemnik povrne zneske, dodeljene na podlagi nezakonite pomoči, in tako izgubi prednost, ki jo je imel pred konkurenti na trgu, in ko se ponovno vzpostavijo razmere pred izplačilom pomoči (60).

(180)

V skladu s to sodno prakso je člen 14(1) Uredbe (ES) št. 659/99 (61) določil, da: „če se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativne odločbe, Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč […]. Komisija ne zahteva vračila pomoči, če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava Skupnosti.“

(181)

Italija je v svojem stališču trdila, da Komisija ne sme naložiti povrnitev pomoči, ker bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava Skupnosti:

(182)

V obravnavanem primeru Komisija meni, da nobeno splošno načelo prava Skupnosti ne ovira vračila. Predvsem v zvezi z legitimnimi pričakovanju je Sodišče Evropskih skupnosti navedlo, da: „zaradi obvezne narave nadzora državne pomoči Komisije na podlagi člena 87 Pogodbe podjetje, ki mu je bila dodeljena pomoč, načeloma ne more imeti legitimnih pričakovanj, da je pomoč zakonita, razen če je bila dodeljena v skladu s postopkom, določenim v tem členu. Skrben operater mora biti običajno sposoben ugotoviti, ali se je postopek upošteval.“ (64) Samo v primerih, kjer se prejemnik lahko sklicuje „na izjemne okoliščine, na podlagi katerih je legitimno domneval, da je pomoč zakonita“, lahko zavrne vračilo pomoči (65).

(183)

Zadevna pomoč je bila dodeljena brez predhodne priglasitve. Poleg tega je v tem primeru nemogoče ugotoviti obstoj izjemnih okoliščin, saj ne obstaja noben element, ki bi lahko družbo prejemnico pripravil do tega, da bi verjela, da lahko na podlagi posebnih dejstev ali zagotovil Komisije upravičeno domneva, da ugodnosti, ki so ji jo podelili javni organi, ni treba šteti za pomoč.

(184)

Glede nemožnosti upravičencev, da „zavrnejo“ pomoč, Komisija ugotavlja, da bi morale biti države članice, če bi se tak argument sprejel, sposobne dodeliti posredno pomoč prek uporabnikov, pri čemer Komisija ne bi imela nobene možnosti za ponovno vzpostavitev normalnih konkurenčnih pogojev. Komisija prav tako opozarja, da se sklicevanje na Odločbo 2006/513/ES (66) ne zdi pomembno, saj je v tistem primeru Komisija odločila, da je ukrep mogoče ukiniti z izterjavo vse pomoči od neposrednih upravičencev, kar je tudi storila. Vprašanje, ali je bilo mogoče pomoč „zavrniti“, se ni obravnavalo. Poleg tega je treba opozoriti, da je v zadevi Nemčija proti Komisiji  (67) Komisija ukazala vračilo pomoči, izplačane investitorjem, ki so kupili delnice družb, ki se nahajajo v novih nemških deželah in vzhodnem Berlinu, Sodišče pa je ta zahtevek za vrnitev potrdilo.

(185)

Italija je trdila, da vračilo ni mogoče, ker je nemogoče opredeliti, kateri izdajatelj televizijskega programa je imel koristi od prenosa državnih sredstev in kolikšen je bil znesek tega prenosa.

(186)

Res je, da Komisija ne more naložiti obveznosti, izvajanje katere bi bilo že od začetka objektivno in absolutno nemogoče. Komisija priznava, da je zaradi dejstev tega primera lahko težje kot v drugih primerih opredeliti znesek državnih sredstev, ki so jih upravičenci pomoči dejansko prejeli. Kljub temu pa Komisija meni, da je mogoče količinsko opredeliti ugodnost, ki je bila dodeljena prejemnikom pomoči.

(187)

Komisija zato meni, da ne obstajajo zadostni razlogi za to, da se državo članico oprosti obveznosti ukinitve ukrepa in ponovne vzpostavitve konkurenčnih pogojev.

(188)

V zadevnem primeru je država izplačala subvencijo fizičnim osebam za nakup določenih sprejemnikov. Vendar pa ni mogoče šteti, da so uporabniki in proizvajalci sprejemnikov imeli korist od državne pomoči v smislu člena 87(1) Pogodbe ES. Kot je pojasnilo Sodišče, je treba naložiti vračilo pomoči od dejanskih prejemnikov, v tem primeru od digitalnih prizemnih izdajateljev televizijskega programa, ki zagotavljajo storitve plačljive televizije in kabelskih operaterjev plačljive televizije (68).

(189)

V skladu z navedbami iz oddelkov IV.A.2 in IV.A.3 o oceni obstoja selektivne prednosti in izkrivljanja konkurence Komisija meni, da so glavne prednosti ukrepa oblikovanje baze uporabnikov za uvedbo novih digitalnih storitev, zlasti dejavnosti „plačilo po ogledu“, in večje število uporabnikov za kabelske operaterje.

(190)

Komisija zato zahteva vračilo pomoči od digitalnih prizemnih izdajateljev televizijskega programa, ki zagotavljajo storitve plačljive televizije, in kabelskih operaterjev plačljive televizije.

(191)

Glede določitve tega, kaj je treba izterjati od izdajateljev televizijskega programa, Komisija priznava, da je precej zapleteno natančno izračunati znesek državnih sredstev, od katerega so imeli prejemniki dejanske koristi. Razlog za to ni samo, da je bila pomoč dodeljena posredno prek uporabnikov, temveč da je bila povezana z opremo, ki je potrebna za sprejem storitev izdajateljev televizijskega programa in ne s samimi storitvami.

(192)

Vendar pa v skladu s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti nobena določba prava Skupnosti od Komisije ne zahteva, da pri odreditvi vračila pomoči, razglašene za nezdružljivo s skupnim trgom, določi natančen znesek pomoči, ki jo je treba vrniti. Za odločbo Komisije zadostuje, da vključuje informacije, ki prejemniku omogočajo, da brez večjih težav sam izračuna ta znesek (69).

(193)

Komisija zato meni, da je primerno zagotoviti nekaj smernic o tem, kako je treba količinsko opredeliti prednost. Zaradi posebnih značilnosti tega primera bi bila po mnenju Komisije primerna metoda, da bi določili znesek dodatnega dobička, ki so ga ustvarile nove digitalne storitve in ponudbe plačljive televizije ali „plačilo po ogledu“, ki so posledica zadevnega ukrepa.

(194)

Opozoriti je treba, da je v odločitvi o sprožitvi postopka Komisija zainteresirane stranke pozvala, naj predložijo oceno obsega prednosti ali vsaj zagotovijo metodo, na podlagi katere bi lahko Komisija natančno količinsko opredelila selektivno prednost, ki so jo imeli prejemniki. Predložene niso bile nobene pripombe in samo družba Sky Italia je predložila poskusni seznam možnih učinkov pomoči, vendar nobene natančne metode za izračun zneska, ki ga je treba vrniti.

(195)

Komisija meni, da je mogoče dodaten dobiček oceniti kot delež dobička, ki so ga ustvarili dodatni gledalci ponudbe „plačilo po ogledu“ in novih digitalnih kanalov, ki so nastali zaradi sprejetja ukrepa državne pomoči.

(196)

Zato je treba najprej oceniti število dodatnih gledalcev prizemne televizije in kabelske plačljive televizije. Ker velik delež upravičenih uporabnikov ni izkoristil subvencije in ker so na tiste, ki so jo, lahko vplivali drugi premisleki in ne subvencija, število gledalcev, na odločitev katerih je vplivala subvencija, ni enako skupnemu številu gledalcev, ki so kupili sprejemnik z uporabo subvencije.

(197)

Določitev tega, kako je subvencija vplivala na ravnanje uporabnikov, zahteva model povpraševanja uporabnikov in oceno relativnega pomena različnih spodbujevalcev tega povpraševanja. Vpliv cene storitev plačljive televizije (vključno z opremo) na izbiro uporabnikov bo nato nakazal učinek subvencije.

(198)

Prva faza analize je opredeliti modele izbire uporabnikov iz razpoložljivih glavnih možnosti. Italijanski uporabniki analogne prizemne televizije so v letih 2004 in 2005 lahko izbirali med naslednjimi štirimi možnostmi:

(199)

Storitve plačljive televizije na prizemni, kabelski in satelitski platformi so plačljive možnosti, ki zagotavljajo izbrane vsebine gledalcem. Uporabniki, ki niso zainteresirani za prehod na plačljivo televizijo, se odločijo za prehod na digitalno televizijo predvsem iz tehničnih razlogov, saj je bila v letih 2004 in 2005 brezplačna ponudba v digitalnem načinu bogatejša od ponudbe v analognem načinu, pri čemer se ni bistveno razlikovala. Subvencija ne vpliva na izbiro teh uporabnikov, zato jih je treba v skladu s tem izključiti iz izračuna.

(200)

Številni uporabniki, ki so bili zainteresirani za izbrane vsebine (plačljiva televizija), pa so morali izbirati med dvema razpoložljivima digitalnima prizemnima ponudnikoma (Mediaset, Telecom Italia), satelitskim ponudnikom in družbo Fastweb. Subvencija je mogoče vplivala na izbiro teh uporabnikov.

(201)

Komisija meni, da je treba za ocenitev števila uporabnikov, ki so izbrali družbo Fastweb samo zaradi subvencije, upoštevati razliko med ponudbami, ki jih zagotavlja družba Fastweb, operater, ki ponuja storitve trojčka, in drugimi ponudniki plačljive televizije.

(202)

Druga skupina uporabnikov, na katere je mogoče vplivala subvencija, je skupina obrobnih uporabnikov plačljive televizije, tj. oseb z rahlo nagnjenostjo do izbranih vsebin, ki so bile mogoče napeljane k nakupu teh vsebin zaradi oglaševanja in posebnih ponudb. Subvencija je mogoče povečala dostop digitalnih prizemnih ponudnikov do tega povpraševanja.

(203)

Nepovezan model izbire in povpraševanja (70) bi na primer lahko ocenil vpliv različnih dejavnikov, kot sta vsebina programa in cena, na izbiro različnih vrst uporabnikov. Komisija bo potrebovala pomoč Italije pri določitvi natančnega modela, ker je model odvisen od razpoložljivosti in značilnosti podatkov. Z ocenjevanjem vpliva različnih dejavnikov, kot sta vsebina programa in cena, na izbiro različnih vrst uporabnikov bi bilo mogoče nepovezan model izbire in povpraševanja uporabiti za oceno števila dodatnih uporabnikov, ki izberejo storitev „plačilo po ogledu“ samo zaradi subvencije, in tako iz izračuna izključiti drug delež uporabnikov, ki predstavljajo novo povpraševanje v obdobju 2004–2005.

(204)

Ko se dobi ocena števila dodatnih uporabnikov ponudb prizemne plačljive televizije ali storitve „plačilo po ogledu“, je drugi korak ocenitev povprečnega prihodka na uporabnika za leti 2004 in 2005. To zahteva oceno skupnega števila uporabnikov storitev plačilne televizije ali „plačilo po ogledu“. Če skupne prihodke iz naslova storitev plačljive televizije delimo s skupnim številom uporabnikov, dobimo povprečen prihodek na uporabnika.

(205)

Če povprečen prihodek na uporabnika pomnožimo z ocenjenim številom dodatnih uporabnikov, dobimo dodatne prihodke, ki jih je ustvaril ukrep pomoči. Dodatne stroške servisiranja teh uporabnikov (71) je treba odšteti od te številke, da dobimo znesek, ki ga je treba vrniti. Komisija pričakuje, da bodo dodatni stroški razmeroma nizki, ker so mejni stroški prenosa zanemarljivi in ker se fiksni stroški ne smejo vključiti v izračun.

(206)

Kot je navedlo Sodišče Evropskih skupnosti, lahko država članica, ki naleti na nepredvidene ali nepredvidljive težave ali opazi posledice, ki jih je Komisija spregledala, te težave predloži v obravnavo Komisiji skupaj s predlogi za ustrezne spremembe. V takem primeru morata Komisija in zadevna država članica v dobri veri sodelovati za odpravo težav, pri čemer v celoti upoštevata določbe Pogodbe ES (72).

(207)

Komisija zato Italijo poziva, naj predloži Komisiji v obravnavo katero koli težavo, na katero lahko naleti pri izvajanju te odločbe.

(208)

Komisija je zato –