30.4.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 112/14

(1)

V dopisu z dne 15. oktobra 2004, evidentiranim dne 25. oktobra, je bila Komisiji poslana pritožba v zvezi z domnevno nezakonito državno pomočjo za družbo Frucona Košice, a.s. Pritožnik je 3. februarja 2005 poslal dodatne informacije. Sestanek s pritožnikom je potekal 24. marca 2005.

(2)

Na podlagi informacij, ki jih je predložil pritožnik, je Komisija z dopisom z dne 6. decembra 2004 zaprosila Slovaško, naj jo obvesti o spornem ukrepu. Slovaška je odgovorila z dopisom z dne 4. januarja 2005, evidentiranim dne 17. oktobra, v katerem je Komisijo obvestila o morebitni nezakoniti državni pomoči, dodeljeni družbi Frucona Košice, a.s., in jo zaprosila, naj to pomoč odobri kot pomoč za reševanje družbe v finančnih težavah. Slovaška je poslala dodatne informacije z dopisom z dne 24. januarja 2005, evidentiranim dne 28. januarja. Komisija je zaprosila za dodatne informacije z dopisom z dne 9. februarja 2005, odgovor nanj pa je prejela z dopisom z dne 4. marca 2005, evidentiranim dne 10. marca. Sestanek s slovaškimi organi je potekal 12. maja 2005.

(3)

Komisija je z dopisom z dne 5. julija 2005 obvestila Slovaško, da bo v zvezi s pomočjo sprožila postopek v skladu s členom 88(2) Pogodbe ES.

(4)

Odločitev Komisije o sprožitvi postopka je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije  (2). Komisija je pozvala zainteresirane stranke, naj predložijo svoje pripombe o ukrepu.

(5)

Slovaški organi so predložili svoje ugotovitve z dopisom z dne 10. oktobra 2005, evidentiranim dne 17. oktobra 2005. Komisija je prejela pripombe ene zainteresirane stranke (upravičenca) z dopisom z dne 24. oktobra 2005, evidentiranim dne 25. oktobra. Posredovala jih je Slovaški in ji dala možnost odgovora; Slovaška je svoje pripombe poslala z dopisom z dne 16. decembra 2005, evidentiranim dne 20. decembra. Sestanek z upravičencem, na katerem je imel možnost pojasniti svoje predložene pripombe, je potekal 28. marca 2006. Slovaška je poslala dodatne informacije z dopisom z dne 5. maja 2006, evidentiranim dne 8. maja.

(6)

Prejemnik finančne podpore je družba Frucona Košice a.s. (v nadaljnjem besedilu „upravičenec“), ki se je v času odločilnih dogodkov ukvarjala s proizvodnjo žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač, brezalkoholnih pijač, sadja in zelenjave v pločevinkah ter kisa. Upravičenec trenutno ne proizvaja več žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač. Vendar pa je dejaven na trgu na debelo za žgane pijače in pijače na osnovi žganih pijač. Družba ima sedež v regiji, ki je upravičena do regionalne pomoči v skladu s členom 87(3)(a) Pogodbe ES.

(7)

V času odločilnih dogodkov je upravičenec zaposloval približno 200 oseb. Upravičenec je v pripombah o odločitvi o sprožitvi formalne preiskave Komisiji predložil podatke o svojem prometu (vključno s trošarinami in DDV), ki so prikazani v naslednji preglednici.

Preglednica 1

Promet v različnih delih proizvodnje, vključno s trošarinami in DDV [SKK]

(8)

Ti podatki se bistveno razlikujejo od podatkov, ki jih je Komisija prejela od slovaških organov in so navedeni v odločitvi o sprožitvi formalne preiskave (5). Slovaški organi v svojem odgovoru na pripombe upravičenca po sprožitvi formalne preiskave niso izpodbijali točnosti zgoraj navedenih številk. Po mnenju slovaških organov upravičenec izpolnjuje merila za srednje podjetje.

(9)

Pri spornem ukrepu gre za odpis davčnega dolga, ki ga je opravil davčni urad Košice IV (v nadaljevanju „davčni urad“) v okviru tako imenovanega dogovora z upniki. Ta postopek ureja Zakon 328/91 o stečaju in dogovoru z upniki (v nadaljevanju „Zakon o stečaju“).

(10)

Dogovor z upniki (v nadaljevanju „dogovor“ ali „postopek dogovora“) je postopek pod nadzorom sodišča, ki je tako kot stečajni postopek namenjen poravnavi finančnega stanja zadolženih družb (6). V stečajnem postopku družba preneha obstajati in njeno premoženje se proda novemu lastniku ali pa se družba likvidira. Nasprotno pa v postopku dogovora zadolžena družba nadaljuje dejavnost brez spremembe lastništva.

(11)

Postopek dogovora sproži zadolžena družba. Cilj je doseči sporazum z upniki (v nadaljevanju „sporazum“), po katerem zadolžena družba izplača del svojih dolgov, preostanek pa se odpiše. Ta sporazum mora odobriti nadzorno sodišče.

(12)

Upniki, katerih terjatve so zavarovane na primer s hipoteko, nastopajo kot posamezni upniki. Za sprejetje predloga za dogovor morajo zanj glasovati vsi posamezni upniki, medtem ko pri drugih upnikih zadošča kvalificirana večina. Posamezni upniki glasujejo posamično in imajo pravico veta na predlog.

(13)

Posamezni upniki imajo privilegiran položaj tudi v stečajnem postopku. Izkupiček od prodaje zavarovanih sredstev v stečajnem postopku je namenjen izključno izplačilu terjatev posameznih upnikov. Če se s to prodajo ne morejo izplačati vse terjatve posameznih upnikov, se neporavnani zneski vključijo v drugo skupino k terjatvam drugih upnikov. V drugi skupini so upniki poplačani sorazmerno.

(14)

V skladu z Zakonom o stečaju mora družba, ki prosi za dogovor z upniki, predložiti nadzornemu sodišču seznam ukrepov za sanacijo in tekoče financiranje svojih dejavnosti po dogovoru.

(15)

V skladu z Zakonom 511/92 o upravljanju davkov in dajatev ter spremembah sistema lokalnih finančnih organov (v nadaljevanju „Zakon o davčni službi“) lahko družba zaprosi davčne organe za odlog plačila davkov. Na odloženi znesek se zaračunavajo obresti, odloženi dolg pa mora biti zavarovan.

(16)

Zakon o davčni službi ureja tudi postopek davčne izvršbe, katerega cilj je povrniti davčne terjatve države s prodajo nepremičnin, premičnin ali podjetja v celoti.

(17)

V obdobju od novembra 2002 do novembra 2003 je upravičenec izkoristil odlog obveznosti plačila trošarine na žgane pijače (7), ki ga omogoča Zakon o davčni službi. V celoti je odloženi davek znašal 477 015 759 SKK (12,6 milijona EUR). Davčni urad je pred odobritvijo odloga teh plačil zavaroval vse svoje terjatve s premoženjem upravičenca, kakor je določeno v Zakonu. Slovaški organi trdijo, da je bila vrednost teh jamstev na podlagi računov upravičenca 397 476 726 SKK (10,5 milijona EUR). Upravičenec pa trdi, da je vrednost jamstev po oceni izvedencev ob koncu leta 2003 znašala 193 940 000 SKK (5 milijonov EUR). Po mnenju upravičenca je to vrednost zavarovanih sredstev (premičnin, nepremičnin in terjatev), izražena v tako imenovanih izvedenskih cenah.

(18)

S 1. januarjem 2004 je spremenjeni Zakon o davčni službi omejil možnost prošnje za odlog davka na samo enkrat letno. Upravičenec je to priložnost izkoristil za trošarino za december 2003, zapadlo januarja 2004. Vendar pa ni mogel plačati ali odložiti plačila trošarine za januar 2004, zapadle 25. februarja 2004. Zaradi tega je upravičenec postal zadolžena družba v skladu z Zakonom o stečaju. Izgubil je tudi dovoljenje za proizvodnjo in predelavo žganih pijač.

(19)

Dne 8. marca 2004 je upravičenec na pristojnem okrožnem sodišču zaprosil za postopek dogovora. Okrožno sodišče je po ugotovitvi, da so izpolnjene vse potrebne zakonske zahteve, z odločbo z dne 29. aprila 2004 dovolilo začetek postopka dogovora. Na obravnavi dne 9. julija 2004 so upniki glasovali za dogovor, ki ga je predlagal upravičenec. Dogovor je bil potrjen 14. julija 2004 z odločbo nadzornega okrožnega sodišča.

(20)

Avgusta 2004 se je davčni urad pritožil zoper to pritrdilno odločitev sodišča. Vrhovno sodišče je z odločbo z dne 25. oktobra 2004 sklenilo, da pritožba ni dopustna, in razglasilo odločbo okrožnega sodišča, s katero je bil dogovor odobren, za veljavno in izvršljivo s 23. julijem 2004. Javni tožilec se je kasneje pritožil zoper odločbo okrožnega sodišča v nadaljnjem pritožbenem postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Ta postopek še vedno teče pred vrhovnim sodiščem.

(21)

Upniki, vključno z davčnim uradom, so z upravičencem sklenili naslednji dogovor: 35 % dolga naj bi upravičenec poplačal v roku enega meseca od začetka veljavnosti sporazuma, preostalim 65 % dolga pa naj bi se upniki odrekli. Vsi upniki so bili torej obravnavani pod enakimi pogoji. Dejanski zneski po posameznih upnikih so prikazani v naslednji preglednici.

Preglednica 2

Stanje dolgov upravičenca pred postopkom dogovora in po njem[SKK]

(22)

Terjatve davčnega urada, vključene v postopek dogovora, so znašale 640 793 831 SKK (16,86 milijona EUR) in so vsebovale neplačane trošarine za obdobje od maja 2003 do marca 2004, DDV za obdobje od januarja do aprila 2004 ter dodane penale in obresti. Terjatve, ki jih je davčni urad odpisal, so znašale 416 515 990 SKK (11 milijonov EUR). Davčnemu uradu je v skladu z dogovorom pripadlo 224 277 841 SKK (5,86 milijona EUR).

(23)

V postopku dogovora je davčni urad deloval kot posamezni upnik in je kot tak ločeno glasoval za dogovor. Davčni urad je imel privilegiran položaj zato, ker je bilo nekaj njegovih terjatev, ki so bile vključene v postopek dogovora, zavarovanih v zvezi z odlogom davčnega dolga upravičenca v letih 2002 in 2003 (glej odstavek 17). Vsi preostali upniki so glasovali za predlagani dogovor. Njihove terjatve so bile navadne poslovne terjatve in niso bile zavarovane na nikakršen način.

(24)

Upravičenec je v svojem predlogu za dogovor v skladu z zahtevami Zakona o stečaju navedel sanacijske ukrepe v zvezi s proizvodnjo, distribucijo in delovno silo (vključno s presežki).

(25)

Na področjih organizacije in delovne sile je upravičenec načrtoval naslednje ukrepe: ustanovitev splošne proizvodne skupine za vse proizvodne dejavnosti, reorganizacijo prevoznih zmogljivosti z izločitvijo vozil z najnižjo preostalo vrednostjo in reorganizacijo trgovinskih dejavnosti. Poleg teh ukrepov naj bi bilo v obdobju od marca do maja 2004 odpuščenih 50 presežnih delavcev. Nadaljnjih 50 delavcev naj bi v tem obdobju prejemalo 60 % plačilo.

(26)

Glede proizvodnega in tehničnega področja je upravičenec navedel, da bodo zadevni proizvodni obrati od aprila 2004 dani v najem, ker je družba izgubila dovoljenje za proizvodnjo žganih pijač. Upravičenec je načrtoval zmanjšanje ali opustitev proizvodnje nekaterih nedonosnih brezalkoholnih pijač in navedel, da bo pred vsakršno uvedbo novih izdelkov v tej kategoriji opravljena analiza njihove donosnosti.

(27)

Upravičenec navaja tudi naslednje ukrepe: prestrukturiranje stroškov, ki naj bi bilo posledica nižjih proizvodnih stroškov zaradi opustitve proizvodnje žganih pijač in odprave dela lastnih prevoznih sredstev družbe ter prodaje stare opreme za odpadni material.

(28)

Upravičenec je načrtoval tudi prodajo upravne zgradbe, trgovine in rekreacijskega objekta, navedel pa je tudi možnost prodaje ali oddajanja obrata za proizvodnjo kisa. Slovaški organi so v pripombah na odločitev o sprožitvi formalnega postopka preiskave potrdili, da prodaja upravne zgradbe, trgovine in rekreacijskega objekta ni bila opravljena.

(29)

Upravičenec je načrtoval intenzivno prodajo svojih zalog izdelkov, pripravljenih za prodajo (10).

(30)

V skladu s tem predlogom naj bi upravičenec financiral dogovor z lastnimi sredstvi (prodaja zalog) v višini [manj kot 150] milijonov SKK in z zunanjim financiranjem v obliki posojila poslovne banke v višini 100 milijonov SKK. Po informacijah, ki jih je upravičenec predložil v odgovoru na sprožitev formalne preiskave, je bil neporavnani dolg nazadnje poravnan s prihodki od izdaje novih delnic (21 milijonov SKK; 0,56 milijona EUR), s prihodki od prodaje zalog ([manj kot 150] milijonov SKK; [manj kot 3,9] milijona EUR) in posojilom dobavitelja družbe Old Herold s.r.o. ([70–130] milijonov SKK; [1,8–3,4] milijona EUR). Zapadlost računov družbe Old Herold s.r.o. je bila 40 dni, kar je bilo po mnenju upravičenca dolgo obdobje glede na njegovo negotovo finančno stanje. Upravičencu je podaljšana zapadlost omogočila zbrati potrebna denarna sredstva.

(31)

Slovaški organi so Komisijo po sprožitvi formalne preiskave obvestili, da je bil neporavnani dolg upravičenca v višini 224 277 841 SKK davčnemu uradu plačan 17. decembra 2004. Potrdili so, da so zadržali odpis dolga, sprejet v postopku dogovora, dokler teče postopek pred Evropsko komisijo.

(32)

Komisija je v svoji odločitvi za sprožitev formalne preiskave izrazila pomisleke, da sporni odpis ni vključeval državne pomoči. Predvsem je menila, da vedenje davčnega urada v postopku dogovora ni zadovoljilo preizkusa upnika v tržnem gospodarstvu. Zlasti je ugotovila, da je bil davčni urad v drugačnem pravnem položaju kot drugi upniki, ker so bile njegove terjatve zavarovane in bi lahko sprožil postopek davčne izvršbe. Podvomila je, da je bil postopek dogovora, v primerjavi s stečajnim postopkom ali postopkom davčne izvršbe, najboljša možna rešitev za državo.

(33)

Komisija je nato izrazila pomisleke glede združljivosti sporne pomoči s skupnim trgom. Najprej je izrazila pomisleke glede tega, da bi pomoč veljala za združljivo kot pomoč za reševanje, kot so trdili slovaški organi. Pomoč za reševanje je lahko samo podpora za likvidnost v obliki garancij za posojila ali posojil. Pri spornem ukrepu pa gre za odpis dolga, kar ustreza nevračljivi donaciji. Poleg tega ukrep ni bil odobren v pričakovanju, da bo upravičenec predstavil načrt za prestrukturiranje ali likvidacijo ali da bo povrnil pomoč v celoti v roku šestih mesecev od odobritve ukrepa za reševanje.

(34)

Komisija je nato proučila združljivost spornega ukrepa kot pomoči za prestrukturiranje in izrazila pomisleke glede izpolnjevanja dveh glavnih pogojev: obstoja načrta za prestrukturiranje, s katerim se zagotavlja vrnitev dolgoročne sposobnosti preživetja v ustreznem času, in omejitve na najnižjo potrebno pomoč.

(35)

Poleg dejstev, navedenih v delu II, je upravičenec predložil naslednje pripombe.

(36)

Upravičenec trdi, da je njegove finančne težave na začetku leta 2004 povzročila sprememba Zakona o davčni službi, s katero se je možnost zaprositve za odlog davkov omejila na enkrat letno. Za upravičenca, ki se je po lastnih trditvah v prejšnjih letih zanašal na to možnost, je bila to bistvena sprememba.

(37)

Glede vsebine same zadeve je upravičenec sprva trdil, da Komisija ni pristojna za preverjanje izpodbijanega ukrepa, ker je ukrep začel veljati pred datumom pristopa in se ni uporabljal po pristopu. Ukrep naj bi začel veljati pred pristopom, ker se je postopek dogovora začel 8. marca 2004, sodišče pa ga je po trditvah upravičenca odobrilo 29. aprila 2004, torej pred pristopom Slovaške republike k Evropski uniji. Poleg tega naj bi davčni organi potrdili svoje strinjanje s predlaganim dogovorom v pogajanjih pred začetkom postopka dogovora. Sestanek z Davčno upravo Slovaške republike je potekal decembra 2003, lokalni davčni urad pa je 3. februarja 2004 poslal upravičencu dopis, v katerem naj bi domnevno potrdil možnost postopka dogovora.

(38)

Upravičenec je poleg tega trdil, da izpodbijani ukrep, tudi če Komisija meni, da je pristojna za ukrepanje, ni bil državna pomoč, ker je bilo upoštevano načelo upnika v tržnem gospodarstvu.

(39)

Prvič, upravičenec trdi, da je primerjava postopka dogovora s postopkom davčne izvršbe zavajajoča, ker sprožitev prvega postopka izključuje ali prekine drugi postopek. Zato davčni urad ni izbral možnosti postopka davčne izvršbe. Poleg tega upravičenec navaja, da bi imel, če ne bi prostovoljno sprožil postopka dogovora, čez nekaj tednov ali mesecev pravno obveznost sprožitve stečajnega postopka ali postopka dogovora v skladu z zakonodajo o nesolventnosti.

(40)

Drugič, upravičenec trdi, da je odločitev države, da se izogne stečaju in namesto tega poišče rešitev v postopku dogovora, zadovoljila preizkus upnika v tržnem gospodarstvu. Kot dokazilo je predložil izjave dveh revizorjev in stečajnega upravitelja, da bi davčni urad prejel več in hitreje v postopku dogovora kot v postopku stečaja. Poleg tega je predložil dodatno gradivo in statistične podatke, ki kažejo, da stečajni postopek na Slovaškem traja povprečno od 3 do 7 let, iztržek od prodaje premoženja pa je precej omejen (11).

(41)

Analiza upravičenca temelji predvsem na poročilu revizijske družbe EKORDA z dne 7. julija 2004, ki naj bi ga davčni urad domnevno imel na voljo pred glasovanjem upnikov 9. julija 2004. Vendar pa ni bilo predloženo nobeno dokazilo, ki bi to dejansko potrjevalo.

(42)

Po poročilu revizijske družbe EKORDA naj bi prihodek od prodaje premoženja v primeru stečaja v najboljšem primeru znašal 204 milijone SKK (5,3 milijona EUR), po odbitku različnih pristojbin v višini 45 milijonov SKK pa samo 159 milijonov SKK (4,2 milijona EUR). Upravičenec je sam popravil znesek pristojbin, ki naj bi bile odbite (36 milijonov SKK), in izračunal znesek 168 milijonov SKK (4,4 milijona EUR). Čeprav bi davčni urad kot edini posamezni in daleč največji upnik prejel večino tega prihodka, bi to bilo še vedno manj od tega, kar je prejel po dogovoru.

(43)

Revizijska družba EKORDA je do tega rezultata prišla na podlagi knjigovodske vrednosti osnovnih sredstev, zalog, denarnih sredstev in kratkoročnih poslovnih terjatev po prilagoditvi dne 31. marca 2004, iz katere sta razvidni njihova neizterljivost in nizka vrednost. Nominalno vrednost sredstev upravičenca je prilagodila s tako imenovanim likvidacijskim faktorjem za vse sestavne dele sredstev v primeru prodaje v stečajnem postopku (45 % za osnovna sredstva, 20 % za zaloge in kratkoročne poslovne terjatve ter 100 % za denarna sredstva).

(44)

Revizijska družba EKORDA navaja prihodnji davčni prihodek iz dejavnosti upravičenca (12), gibanje na področju zaposlovanja v regiji in gibanje živilskopredelovalne industrije na Slovaškem kot zelo pomembne dejavnike pri odločitvi, da se ohrani dejavnost upravičenca.

(45)

Upravičenec navaja tudi dve drugi poročili. Revizorka Marta Kochová je ugotovila, da bi najvišji možni prihodek od prodaje premoženja, ki pa ni bilo ocenjeno, znašal 100 milijonov SKK (2,6 milijona EUR), po odbitku pristojbin v višini 22 milijonov SKK pa samo 78 milijonov SKK (2 milijona EUR). Dodatne informacije o tem poročilu niso bile predložene. Stečajna upraviteljica ga. Holovačová naj bi navedla, da je po njenem mnenju postopek dogovora na splošno bolj ugoden za upnike kot stečaj. Eden od dejavnikov je, da je upnik zainteresiran za nadaljevanje gospodarske dejavnosti dolžnika (prihodnji prihodki od trgovine ali od davkov).

(46)

Tretjič, upravičenec zatrjuje, da bi bilo treba upoštevati dolgoročne dejavnike, kot je prihodnji davčni prihodek. Zagovarja se, da se sodna praksa, ki izključuje socialno-politične dejavnike iz preizkusa upnika v tržnem gospodarstvu (13), ne uporablja, kadar javni organ upošteva izračun prihodnjega davčnega prihodka. Po trditvah upravičenca je položaj javnega organa v tem primeru primerljiv s položajem upnika v tržnem gospodarstvu, ki je dobavitelj, zainteresiran za preživetje svoje stranke. Upravičenec se nato sklicuje na sodno prakso v zvezi z načelom upnika v tržnem gospodarstvu.

(47)

Upravičenec ugotavlja, da je bil preizkus upnika v tržnem gospodarstvu uspešno opravljen in da sporni ukrep ni državna pomoč.

(48)

Če pa bi Komisija vseeno sprejela drugačno ugotovitev, upravičenec trdi, da je sporni ukrep združljiv kot pomoč za prestrukturiranje. Trdi, da je davčni urad preveril zmožnost njegovega poslovnega načrta za ponovno vzpostavitev dolgoročne sposobnosti preživetja, preden je privolil v dogovor. Dejstvo, da ni bilo formalnega načrta za prestrukturiranje, je po trditvah upravičenca nepomembno, kadar Komisija ocenjuje zadevo naknadno, saj lahko zdaj vidi, ali je upravičenec dejansko postal sposoben preživetja. Vendar pa upravičenec meni, da je pri predhodnem ocenjevanju potreben podroben načrt za prestrukturiranje. Nato na kratko opiše izvedene ukrepe za prestrukturiranje: povečanje lastnega kapitala, odpuščanje delavcev, prodaja zalog. Meni, da sta bila ustavitev proizvodnje žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač ter oddaja proizvodnih sredstev v najem družbi Old Herold s.r.o. dejansko ukrepa za prestrukturiranje. Čeprav je bil prvotni razlog za ustavitev proizvodnje izguba dovoljenja, upravičenec po dogovoru ni zaprosil za novo dovoljenje.

(49)

Po mnenju upravičenca je bila izpolnjena tudi zahteva glede njegovega bistvenega prispevka k prestrukturiranju.

(50)

Nazadnje upravičenec trdi, da bi bilo treba pri uporabi smernic za pomoč za prestrukturiranje upoštevati, da opravlja dejavnost v regiji, ki je prejemnica pomoči, in da je eden največjih regionalnih delodajalcev.

(51)

Slovaški organi so v odgovoru na sprožitev formalne preiskave navedli nekaj pripomb o dejanskih vprašanjih, omenjenih že v delu II.

(52)

Slovaški organi so potrdili, da davčni urad ob glasovanju o postopku dogovora ni upošteval vidika državne pomoči. Davčni urad dogovora ni obravnaval kot obliko državne pomoči in zato upravičencu ni bilo treba predložiti načrta za prestrukturiranje, ki se razlikuje od poslovnega načrta, predloženega sodišču v skladu z zakonodajo o nesolventnosti.

(53)

V odgovoru na pripombe upravičenca so slovaški organi predložili naslednje ugotovitve.

(54)

Slovaškim organom se v tej zadevi ne zdijo ustrezne pripombe upravičenca o povprečni dolžini stečajnega postopka in povprečnem iztržku od prodaje premoženja v stečajnem postopku. Po njihovih trditvah bi bil glede na majhno število upnikov in sredstva s pozitivno likvidacijsko vrednostjo, ki je bila višja od vsote, izplačane državi po dogovoru, stečajni postopek zaključen prej kot v povprečnem obdobju in izkupiček davčnega urada bi bil višji kot pri dogovoru. Slovaški davčni organi so 21. junija 2004 v družbi opravili pregled na kraju samem in ugotovili, da je imel 17. junija 2004 upravičenec denarna sredstva v višini 161,3 milijona SKK, terjatve v višini 62,8 milijona SKK, zaloge žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač v vrednosti 84 milijonov SKK in osnovna sredstva s knjigovodsko vrednostjo 200 milijonov SKK.

(55)

Slovaški organi menijo, da je bil postopek davčne izvršbe primerna druga možnost za davčni urad. Potrjujejo, da je imel davčni urad možnost sprožitve tega postopka pred postopkom dogovora, kar bi lahko storil tudi, če bi sodišče zavrnilo potrditev dogovora (ker davčni urad kot posamezni upnik ne bi glasoval zanj).

(56)

Slovaški organi se ne strinjajo s trditvijo upravičenca, da je njegove finančne težave povzročila sprememba Zakona o davčni službi. Po njihovem mnenju je finančne težave upravičenca povzročila finančna strategija uporabe posrednih davkov pri vodenju poslov. Upravičenec bi moral namesto tega od svojih strank preprosto izterjati davke in jih prenesti v državni proračun.

(57)

Slovaški organi se ne strinjajo, da je sestanek z Davčno upravo Slovaške republike decembra 2003 dokaz predhodnega strinjanja davčnega urada glede dogovora. Predložili so dopis z dne 6. julija 2004, ki ga je Davčna uprava Slovaške republike poslala podrejenemu davčnemu uradu in v katerem mu je dala navodila, naj ne sprejme dogovora, ki ga je predlagal upravičenec, ker za državo ni ugoden. Ta dopis se je nato skliceval na bolj splošen dopis z dne 15. januarja 2004, ki ga je podrejeni davčni upravi poslal minister za finance in v katerem ji je dal navodila, naj ne sprejema predlogov za dogovore z upniki, v okviru katerih bi davčni organi odpisali davčne terjatve. Poleg tega so slovaški organi dopis z dne 3. februarja 2004, na katerega se je skliceval upravičenec (glej odstavek 37), razlagali kot izrecno nestrinjanje z dogovorom glede 35 %.

(58)

Slovaški organi trdijo, da upravičenec ni plačal trošarin v predpisanem obdobju odloga (od januarja 2001 do marca 2004) in je že prej vedno odlagal svoje davčne obveznosti.

(59)

Po mnenju slovaških organov je zaradi velikih razlik med ocenami iz revizijskih poročil vprašljiva verodostojnost obeh poročil. Pomisleke imajo zlasti glede likvidacijskega faktorja, ki ga je za gibljiva sredstva določila revizijska družba EKORDA. Ta faktor bi moral biti višji od 20 %.

(60)

Nazadnje slovaški organi menijo, da upravičenec ni pripravil načrta za prestrukturiranje, ki bi omogočal preživetje, ukrepi, predlagani v okviru postopka dogovora, pa ne morejo šteti za ukrepe za prestrukturiranje.

(61)

Ker so se nekateri dogodki, ki so pomembni za to zadevo, zgodili pred pristopom Slovaške republike k Evropski uniji 1. maja 2004, mora Komisija najprej ugotoviti, ali je pristojna za odločanje v zvezi s spornim ukrepom.

(62)

Ukrepov, ki so začeli veljati pred pristopom in se po pristopu ne uporabljajo več, Komisija ne more obravnavati po tako imenovanem postopku vmesnega mehanizma, ki ga ureja točka 3 Priloge IV k Pogodbi o pristopu, ali po postopkih, določenih v členu 88 Pogodbe ES. Komisija nima obveznosti ali pooblastila za pregledovanje takšnih ukrepov v skladu s Pogodbo o pristopu niti s Pogodbo ES.

(63)

Vendar pa v skladu s Pogodbo ES v pristojnost Komisije nedvomno sodijo ukrepi, ki so začeli veljati po pristopu. Ustrezno merilo za ugotavljanje začetka veljavnosti posameznega ukrepa je pravno zavezujoči akt, s katerim se pristojni nacionalni organ zaveže, da bo odobril pomoč (14).

(64)

Upravičenec je v tej zadevi trdil, da je sporni ukrep začel veljati pred pristopom in se po pristopu ne uporablja (glej odstavek 37).

(65)

Komisija ne more sprejeti argumentov upravičenca. Predlog za začetek postopka dogovora ni dejanje organa, ki dodeljuje pomoč, temveč upravičenca. Odločba sodišča o sprožitvi postopka dogovora tudi ni dejanje organa, ki dodeljuje pomoč. Ta odločba je upravičencu in njegovim upnikom samo omogočila začetek pogajanj o dogovoru, nedvomno pa ni pomenila dodelitve pomoči. Nobenega dokaza ni o strinjanju davčne uprave s spornim ukrepom na sestanku decembra 2003. Prav nasprotno, slovaški organi so zanikali kakršen koli predhodni sporazum. V dopisu z dne 3. februarja 2004 je jasno zavrnjen predlog za poravnavo v višini 35 %.

(66)

Odločitev pristojnega organa, da odpiše del terjatev, je bila sprejeta 9. julija 2004, ko je davčni urad privolil v dogovor, ki ga je predlagal upravičenec.

(67)

Skladno s tem je rešeno vprašanje glede uporabe ukrepa po pristopu.

(68)

Komisija zato ugotavlja, da je pristojna za ocenjevanje spornega ukrepa v skladu s členom 88 Pogodbe ES.

(69)

Člen 87(1) Pogodbe ES določa, da je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga in prizadene trgovino med državami članicami, nezdružljiva s skupnim trgom.

(70)

Odpis dolga do javnega organa, kot je davčni urad, je oblika uporabe državnih sredstev. Ta ukrep je selektiven, ker koristi posameznemu podjetju.

(71)

Do dogodkov, ki so povzročili postopek zaradi nesolventnosti, je upravičenec deloval na trgu za proizvodnjo žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač, brezalkoholnih pijač ter sadja in zelenjave v pločevinkah. V letu 2003 je bil tretji največji proizvajalec žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač na Slovaškem. Odkar je marca 2004 izgubil dovoljenje za proizvodnjo žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač, je dejaven na trgu na debelo za žgane pijače in pijače na osnovi žganih pijač, ki jih proizvaja druga družba, Old Herold s.r.o., v najetih proizvodnih obratih upravičenca. V vseh segmentih, v katerih je bil upravičenec dejaven pred postopkom dogovora in v katerih je dejaven sedaj, poteka trgovina med državami članicami.

(72)

V odločitvi o sprožitvi formalnega postopka preiskave je Komisija izrazila pomisleke glede tega, ali je ta ukrep izkrivljal ali bi lahko izkrivljal konkurenco, tako da je upravičencu omogočil prednost, ki je drugače na trgu ne bi mogel pridobiti. Povedano drugače, Komisija je imela pomisleke v zvezi s tem, ali se je država do upravičenca vedla kot upnik v tržnem gospodarstvu.

(73)

Ugotovljeno je bilo, da je dogovor vključeval enake pogoje glede dolga za zasebne upnike in davčni urad. Upniki naj bi dobili izplačanih 35 % dolga v predpisanem obdobju, kar je upravičenec izpolnil. Preostalih 65 % je bilo odpisanih.

(74)

Vendar pa je bil davčni urad pred dogovorom pravno in ekonomsko v ugodnejšem položaju kot upniki. Zato je treba podrobno proučiti, ali je davčni urad uporabil vsa razpoložljiva sredstva, da bi dobil kar najvišje povračilo svojih terjatev, kot bi to storil upnik v tržnem gospodarstvu.

(75)

Da bi ugotovila, ali je preizkus upnika v tržnem gospodarstvu uspešno opravljen, mora Komisija ugotoviti, ali je imel davčni urad večje koristi, ker je sprejel pogoje dogovora, ki jih je predlagal upravičenec, kot bi jih imel pri možnem izidu stečajnega postopka ali postopka davčne izvršbe.

(76)

Skratka, Slovaška republika trdi, da je po njenem mnenju ta ukrep državna pomoč. Priznava, da se ob sklenitvi dogovora vprašanje državne pomoči preprosto ni obravnavalo. Upravičenec pa nasprotno trdi, da pri tem ukrepu ni bilo pomoči, in je predložil zgoraj navedene dokumente, predvsem poročili dveh revizorjev.

(77)

Na podlagi informacij, ki so jih predložili upravičenec in slovaški organi, je Komisija ugotovila naslednja dejstva o finančnem stanju upravičenca v zadevnem letu v ustreznem obsegu za uporabo preizkusa upnika v tržnem gospodarstvu. Zneskov za 31. marec 2004, ki jih je predložil upravičenec, in zneskov za 17. junij 2004, ki so jih predložili slovaški organi, Komisija ne more preveriti v računovodskem izkazu upravičenca. Vendar pa Komisija nima razlogov, da bi dvomila o teh podatkih.

Preglednica 3

Finančno stanje upravičenca v obdobju 2003–04 [v milijonih SKK]

(78)

Komisija bo najprej proučila dokazila, ki jih je predložil upravičenec v zvezi s svojim mnenjem, da bi imel davčni urad pri postopku stečaja manj koristi kot pri postopku dogovora. Ker slovaški organi in upravičenec niso predložili izračuna v zvezi s postopkom davčne izvršbe, bo Komisija proučila, kaj bi lahko davčni urad pridobil s tem postopkom. Nazadnje bo proučila posredne dokaze, ki so jih predložili slovaški organi in upravičenec.

(79)

Komisiji se poročilo revizijske družbe EKORDA ne zdi zanesljivo izhodišče za primerjavo predlaganega dogovora z možnim stečajnim postopkom. Tako mnenje imajo tudi slovaški organi.

(80)

Najprej Komisija ugotavlja, da je EKORDA v poročilu z dne 7. julija 2004 (le dva dni pred sestankom upnikov) za izračun uporabila stanje sredstev upravičenca dne 31. marca 2004. Iz preglednice 3 je razvidno, da se je obseg različnih sredstev po 31. marcu 2004 bistveno spremenil. Predvsem je bil prodan velik del zalog, zaradi česar so se povečala denarna sredstva. Te spremembe so zelo pomembne pri uporabi likvidacijskih faktorjev revizijske družbe EKORDA, ki se gibljejo od 20 % za zaloge in kratkoročne poslovne terjatve do 100 % za denarna sredstva. Ob predvidevanju, da so likvidacijski faktorji, ki jih je izračunala EKORDA, pravilni, in z uporabo metodologije, ki jo je uporabila EKORDA, naslednja preglednica prikazuje, kako bi se rezultat izračuna te revizijske družbe razlikoval, če bi temeljil na zneskih z dne 28. aprila 2004 in 17. junija 2004, torej vseeno še pred sestankom upnikov 9. julija 2004. Iz teh številk je tudi razvidno, da likvidacijski faktorji, ki jih je predlagala EKORDA, niso realni.

Preglednica 4

Primerjava verjetnega izkupička od prodaje sredstev upravičenca v stečajnem postopku [v milijonih SKK]

(81)

Treba je opozoriti, da je bila v poslovnem načrtu, ki ga je upravičenec predložil sodišču, za obdobje od marca do maja 2004 predvidena prodaja zalog v vrednosti [manj kot 150] milijonov SKK. EKORDA je torej morala vedeti, da se bodo sredstva upravičenca po 31. marcu 2004 precej spremenila, a tega ni upoštevala.

(82)

Če bi EKORDA upoštevala knjigovodsko vrednost sredstev upravičenca z dne 28. aprila 2004, bi ugotovila, da bi bil izkupiček pri stečaju višji (238 milijonov SKK; 6,3 milijona EUR) od zneska, ki ga je upravičenec predlagal pri dogovoru (225 SKK; 5,93 milijona EUR (26). Ta ugotovitev bi bila še bolj očitna, če bi bila analiza narejena junija 2004 (275 milijonov SKK; 7,2 milijona EUR), ko je bil še čas, da bi davčni urad uveljavil svojo pravico veta in zavrnil predlog, s čimer bi se zaključil postopek dogovora. Spet je treba opozoriti, da so ti rezultati pridobljeni z uporabo predpostavk in metodologije revizijske družbe EKORDA.

(83)

Vendar pa Komisija ne more sprejeti metodologije, ki jo je uporabila EKORDA, predpostavke v njeni analizi pa se ji ne zdijo verodostojne. To ugotovitev potrjujejo pomisleki slovaških organov, navedeni v odstavkih 55 in 60.

(84)

Prvič, EKORDA v svojem poročilu ne pojasni, kako je določila tri likvidacijske faktorje. Slovaški organi so navedli, da bi moral biti likvidacijski faktor za zaloge višji od 20 %.

(85)

Komisija ugotavlja, da je v letu 2004 upravičenec lahko dobil [manj kot 150] milijonov SKK od prodaje svojih zalog (glej odstavek 30). To je več kot [40–50] % knjigovodske vrednosti zalog, ki jo je EKORDA uporabila kot izhodišče za oceno. Iz tega je precej jasno, da je 20-odstotni likvidacijski faktor prenizek. Spremembe bilance stanja v letu 2004, kar zadeva zaloge, potrjujejo to ugotovitev. Poleg tega je upravičenec v poslovnem načrtu sam ocenil izkupiček od prodaje zalog v obdobju od marca do maja 2004 na [manj kot 110] milijonov SKK (glej odstavek 30). EKORDA ni upoštevala te ocene. Nazadnje je mogoče iz vrste dejavnosti upravičenca sklepati, da so bili v zalogah končni izdelki, ki jih ni težko prodati neposredno distributerjem ali potrošnikom, in ne polizdelki, ki bi jih bilo treba dodatno predelati.

(86)

Poleg tega je EKORDA uporabila dvojno prilagoditev v zvezi s kratkoročnimi poslovnimi terjatvami. Najprej je njihovo knjigovodsko vrednost prilagodila za 40 % (knjigovodska vrednost je bila 166 milijonov SKK, vrednost, ki jo je EKORDA uporabila pri izračunih, pa 98 milijonov SKK), nato pa je uporabila nizki 20-odstotni likvidacijski faktor. Ta metodologija je vprašljiva. Sprejemljiva je prilagoditev knjigovodske vrednosti terjatev, tako da izraža njihovo dejansko vrednost v določenem obdobju. Vendar pa EKORDA ne pojasni, zakaj bi izkupiček pri stečaju/likvidaciji znašal samo petino (20 milijonov SKK) zneska, za katerega je upravičenec sam menil, da bi ga lahko izterjal od svojih dolžnikov (98 milijonov SKK).

(87)

Poleg tega se zdi, da je 45-odstotni likvidacijski faktor za dolgoročna sredstva prenizek. Po trditvah upravičenca je bila vrednost njegovih sredstev, zastavljenih davčnemu uradu, 194 milijonov SKK (27). Ta vrednost je po trditvah upravičenca izražena v cenah, ki so jih izračunali neodvisni izvedenci približno ob koncu leta 2003 oziroma na začetku leta 2004. Po mnenju Komisije naj bi „izvedenska cena“ ponavadi izražala splošno ceno sredstev, po kateri bi se v tistem času sredstva lahko prodala. EKORDA ne pojasni, zakaj bi izkupiček od prodaje dolgoročnih sredstev pri stečaju znašal samo 45 % njihove knjigovodske vrednosti 205 milijonov SKK (28), medtem ko je upravičenec sam ta sredstva ocenil precej višje.

(88)

V zvezi z argumentom upravičenca, da bi bilo težko najti kupca, ker je bila večina zastavljenih strojev namenjena izključno proizvodnji žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač, brezalkoholnih pijač in proizvodov v pločevinkah, je imela Komisija naslednji dve pripombi. Prvič, ugotavlja se, da je bila „izvedenska cena“ zastavljenih nepremičnih 105 milijonov SKK, kar je samo po sebi več kot celotni izkupiček, ki ga je predvidela EKORDA (92 milijonov SKK). Drugič, dejanski razvoj dogodkov v družbi kaže, da se je za del teh proizvodnih sredstev, potem ko je upravičenec izgubil dovoljenje za proizvodnjo žganih pijač in pijač na osnovi žganih pijač, hitro našel uporabnik, in sicer družba Old Herold s.r.o. Zato se zdi, da so tekmeci takoj pokazali zanimanje za ta proizvodna sredstva.

(89)

Poleg tega na verodostojnost poročila revizijske družbe EKORDA vpliva tudi način izračuna različnih pristojbin, ki so vključene v stečajni postopek in bi jih bilo treba odšteti od celotnega izkupička prodaje sredstev. EKORDA je odbila 45 milijonov SKK pristojbin, upravičenec je v predloženih trditvah navedel znesek 36 milijonov SKK, revizorka ga. Kochová pa jih je ocenila na največ 22 milijonov SKK. Zaradi teh razlik je vprašljiva pravilnost predpostavk revizijske družbe EKORDA, kar zadeva raven pristojbin in torej tudi raven izkupička, ki bi bil lahko pridobljen v stečajnem postopku. Vendar pa se ugotavlja, da bi bil glede na stanje upravičenca dne 17. junija 2004, tudi če bi bila vrednost pristojbin 36 milijonov SKK, izkupiček pri stečaju višji kot pri predlaganem dogovoru.

(90)

Nazadnje Komisija ugotavlja, da slovaški organi ne podpirajo trditve upravičenca, da naj bi imel davčni urad na voljo poročilo revizijske družbe EKORDA pred sestankom upnikov 9. julija 2004.

(91)

Komisija ne more oceniti poročila gospe Kochové, ker nima izvoda tega poročila. Iz predloženih informacij ni jasno, kdaj in zakaj je bilo pripravljeno to poročilo ter na katerih predpostavkah in podatkih temelji. Vendar pa Komisija ugotavlja, da se ugotovitve te revizorke bistveno razlikujejo od ugotovitev revizijske družbe EKORDA. V poročilu stečajne upraviteljice gospe Holovačové je navedeno le, da je postopek dogovora na splošno bolj ugoden za upnike kot stečaj. Komisija teh dveh poročil ne more sprejeti kot dokaz za trditev upravičenca o uspešno opravljenem preizkusu upnika v tržnem gospodarstvu ali proti tej trditvi.

(92)

Na podlagi razpoložljivih dokazov Komisija torej ugotavlja, da bi bil pri prodaji sredstev v stečajnem postopku izkupiček upnikov upravičenca najverjetneje večji. Glede na to, da bi bil davčni urad izplačan v prvi skupini kot posamezni upnik in da bi poleg tega dobil večino izkupička, razdeljenega v drugi skupini (zaradi višine njegovih terjatev v primerjavi z drugimi upniki), Komisija ugotavlja, da bi skoraj ves izkupiček iz stečaja pripadel davčnemu uradu.

(93)

Davčni urad je imel za razliko od zasebnih upnikov pravico, da na lastno pobudo sproži davčno izvršbo s prodajo nepremičnin, strojev ali podjetja v celoti. Komisiji se zdi argument upravičenca, da postopek dogovora družbo ščiti pred postopkom davčne izvršbe, nepomemben. Kot so potrdili slovaški organi, je imel davčni urad dejansko možnost postopka davčne izvršbe, in sicer pred sprožitvijo postopka dogovora ali po vetu davčnega urada na predlagani dogovor. Zato je treba to možnost upoštevati pri preizkusu upnika v tržnem gospodarstvu. Upravičenec ne primerja predlaganega dogovora z možnim izidom davčne izvršbe.

(94)

Komisija se pri analizi opira na podatke, ki so jih predložili upravičenec in slovaški organi. Glede na to se ugotavlja, da so slovaški organi potrdili, da je zastava v korist davčnega urada znašala 397 milijonov SKK, kot je navedeno v odločitvi o sprožitvi formalnega postopka preiskave. Ta vrednost naj bi bila pridobljena iz računovodskih izkazov upravičenca. Upravičenec pa trdi, da je vrednost zastavljenih sredstev, izražena v „izvedenskih cenah“, 194 milijonov SKK (glej odstavek 17). Komisiji ni treba ugotavljati, kateri znesek je pravilen, lahko pa ugotovi naslednje.

(95)

Prvič, zastava je bila protivrednost odloženega davčnega dolga upravičenca v skladu z zahtevami Zakona o davčni službi. Če bi vrednost sredstev upravičenca dejansko znašala samo polovico zastave, kot je navedeno v izvedenskem mnenju, ki ga je predložil upravičenec, so bile garancije, ki jih je zahtevala država za te odloge, nezadostne. V teh okoliščinah torej odlogi plačila davkov v skupnem znesku 477 milijonov SKK, ki jih je davčni urad odobril v obdobju od novembra 2002 do novembra 2003, najverjetneje niso zadovoljili preizkusa upnika v tržnem gospodarstvu. Ker so ti odlogi plačila davkov začeli veljati pred datumom pristopa in se po pristopu niso uporabljali, Komisija ni pristojna za ocenjevanje združljivosti teh ukrepov s skupnim trgom. Za to zadevo Komisiji tudi ni treba ugotoviti, ali so bili ti ukrepi državna pomoč. Če pa so prejšnji odlogi že bili državna pomoč, se ni mogoče več sklicevati na načelo upnika v tržnem gospodarstvu, ko se odloženi dolgovi kasneje (delno) odpišejo.

(96)

Drugič, tudi če bi bili pri izračunu izkupička od postopka davčne izvršbe uporabljeni nižji zneski, ki jih je predložil upravičenec, bi upnik v tržnem gospodarstvu, če bi imel možnost, raje izbral ta postopek kot postopek dogovora.

(97)

Pri postopku davčne izvršbe lahko davčni organ neposredno proda sredstva upravičenca (terjatve in druga kratkoročna sredstva, premičnine ter nepremičnine). Ko je davčni urad glasoval za dogovor, je imel upravičenec zaloge v vrednosti 84 milijonov SKK, izvršljive terjatve v višini 63 milijonov SKK in denarna sredstva v višini 161 milijonov SKK (glej odstavek 54). Treba je opozoriti, da bi samo vrednost kratkoročnih sredstev (308 milijonov SKK; 8,1 milijona EUR) presegala izkupiček, pridobljen v okviru dogovora (225 milijonov SKK; 5,93 milijona EUR). Tudi če bi se terjatve v celoti odštele (29), bi samo vrednost kratkoročnih sredstev (245 milijonov SKK; 6,4 milijona EUR) še vedno presegala izkupiček, pridobljen v okviru dogovora. Poleg tega je imel upravičenec druga sredstva, katerih vrednost je bila vsaj 194 milijonov SKK.

(98)

Davčna izvršba tudi ne bi vključevala upravnih pristojbin kot pri stečajnem postopku. Ta postopek sproži in nadzoruje sam davčni organ, zato je mogoče domnevati, da bi bil hitro opravljen.

(99)

Komisija zato ugotavlja, da bi bil iztržek pri davčni izvršbi na sredstva upravičenca višji kot pri dogovoru.

(100)

Komisija opozarja zlasti na dopis direktorja davčne uprave podrejenemu direktorju zadevnega davčnega urada, ki so ga predložili slovaški organi (glej odstavek 57). Ta dopis jasno dokazuje, da je davčna uprava (ki je imela že prej neposredne stike z upravičencem) nasprotovala predlaganemu dogovoru in dala lokalnemu davčnemu uradu jasna navodila, naj glasuje proti dogovoru. V dopisu je bil naveden razlog, da predlagani dogovor za državo „ni ugoden“.

(101)

Slovaški organi so tudi prikazali, da je Ministrstvo za finance na začetku leta 2004 dalo davčnim uradom jasno navodilo, naj ne sprejemajo dogovorov, v katerih se predlaga odpis terjatev davčnih uradov (30). To navodilo je bilo dano v zvezi s spremembo Zakona o davčni službi s 1. januarja 2004, da bi se izboljšala disciplina pri pobiranju davkov.

(102)

Komisija poleg tega ugotavlja, da se je davčni urad sam pritožil proti temu dogovoru že 2. avgusta 2004, torej niti en mesec po sklenitvi dogovora.

(103)

Po trditvah upravičenca je davčni urad nakazal, da s strinja z dogovorom, še preden je upravičenec sprožil postopek. Komisija meni, da dokazi, ki jih je predložil upravičenec, kažejo prav nasprotno. Direktor davčnega urada v dopisu upravičencu z dne 3. februarja 2004 sporoča, da načeloma sicer ni proti uporabi postopka dogovora, se pa ne strinja s predlogom upravičenca glede dogovora, pri katerem bi bilo poplačanih 35 % dolga.

(104)

Komisija lahko na podlagi tega dokaza zgolj ugotovi, da so slovaški organi nasprotovali dogovoru, ki ga je predlagal upravičenec, in sicer so mu nasprotovali pred sprožitvijo postopka dogovora dne 8. marca 2004, pred glasovanjem upnikov dne 9. julija 2004, pa tudi potem ko je sodišče odobrilo dogovor.

(105)

Upravičenec je trdil, da je treba upoštevati dolgoročne učinke, kot so neprekinjeni davčni prihodki za državo (glej odstavek 46).

(106)

Najprej je treba poudariti, da se preizkus upnika v tržnem gospodarstvu pogoji razlikuje od preizkusa vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Vlagatelj v tržnem gospodarstvu pogoji se lahko odloči, ali bo vzpostavil odnos z zadevno družbo, pri tem pa ga bodo vodile dolgoročne strateške možnosti glede ustreznega donosa njegove naložbe (31); „upnik v tržnem gospodarstvu“, ki je že v poslovnem odnosu ali javnopravnem razmerju z nesolvento družbo, pa si bo prizadeval povrniti zneske, ki mu jih ta že dolguje (32), pod čim bolj ugodnimi pogoji, kar zadeva obseg povračila in časovni okvir. Motivi hipotetičnega upnika v tržnem gospodarstvu in vlagatelja v tržnem gospodarstvu se torej razlikujejo. Zato je sodna praksa opredelila različna preizkusa za oba položaja.

(107)

Drugič, kar zadeva analogijo z upnikom-dobaviteljem, je treba opozoriti, da se narava njegovih terjatev in narava terjatev države bistveno razlikujeta. Ker imajo odnosi med dobaviteljem in nesolventnim podjetjem izključno pogodbeno podlago, bi lahko dobavitelju izguba poslovnega partnerja resnično škodila. Če se nesolventna družba likvidira ali razproda, bi si moral dobavitelj poiskati novo stranko ali skleniti pogodbo z novim lastnikom. Tveganje je večje, če je zelo odvisen od nesolventnega podjetja. Tak upnik bo gotovo upošteval prihodnost. Nasprotno pa razmerje med državo in nesolventnim podjetjem temelji na javnem pravu in torej ni odvisno od volje strank. Vsak nov lastnik, ki prevzame sredstva likvidiranega podjetja, bi moral samodejno plačevati davke. Poleg tega država nikoli ni odvisna samo od enega davkoplačevalca. Nazadnje in najpomembneje, države pri pobiranju davkov ne vodi dobiček in se pri tem ne vede in ne razmišlja tržno. Gornja analogija torej ni ustrezno utemeljena.

(108)

Komisija ugotavlja, da se položaj države v tej zadevi ne more primerjati s položajem hipotetičnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu ali s položajem hipotetičnega odvisnega upnika v tržnem gospodarstvu. Izguba prihodnjih davkov se pri uporabi načela upnika v tržnem gospodarstvu zato ne more upoštevati.

(109)

Nazadnje je iz pregleda davkov, ki ga je predložil upravičenec, razvidno, da so bili davki, ki jih je upravičenec plačal od leta 1995, večinoma posredni davki (trošarine in DDV). Ker te davke plačujejo končni potrošniki, likvidacija upravičenca ne bi vplivala na njihovo pobiranje, vse dokler potrošniki kupujejo obdavčene proizvode (v tem primeru predvsem žgane pijače in pijače na osnovi žganih pijač) drugih proizvajalcev. Argument upravičenca v zvezi z veliko prihodnjo davčno izgubo zato ni verodostojen.

(110)

Glede na zgoraj navedene dokaze Komisija ugotavlja, da v tej zadevi preizkus upnika v tržnem gospodarstvu ni bil uspešno opravljen in da je država upravičencu dala prednost, ki je na trgu ne bi mogel dobiti.

(111)

Zato Komisija ugotavlja, da je sporni ukrep državna pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe ES.

(112)

Državna pomoč, odobrena upravičencu, je enaka znesku dolga, ki ga je davčni urad odpisal v postopku dogovora, in sicer 416 515 990 SKK.

(113)

Glavni cilj ukrepa je pomagati družbi v težavah. V takih primerih se lahko uporabi izjema iz člena 87(3)(c) Pogodbe ES, ki dovoljuje državno pomoč za olajševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti, kadar takšna pomoč ne škoduje trgovinskim pogojem v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi, in kadar se izpolnijo ustrezni pogoji.

(114)

Glede na portfelj proizvodnje upravičenca je Komisija ocenila, ali v zadevnem primeru veljajo posebna pravila, ki se uporabljajo za kmetijstvo. Na podlagi informacij o prometu upravičenca, ki so jih predložili slovaški organi, je Komisija v odločitvi o sprožitvi formalne preiskave prišla do zaključka, da večina proizvodov upravičenca ne sodi v Prilogo I k Pogodbi ES in da se torej uporabljajo splošna pravila o državni pomoči.

(115)

Upravičenec je v svojih pripombah na odločitev o sprožitvi formalnega postopka preiskave izpodbijal podatke o prometu, ki so jih pred tem predložili slovaški organi (glej preglednico 1), ni pa izpodbijal odločitve Komisije, da svojo oceno utemelji na splošnih pravilih o državni pomoči. Komisije ni imela namena ugotavljati, ali so podatki, ki jih je predložil upravičenec, pravilni (33), je pa preverila, ali bi njena zgoraj navedena ugotovitev veljala tudi ob upoštevanju novih podatkov. Komisija ugotavlja, da upravičenec večino svojega prometa ustvari s proizvodi, ki ne sodijo v Prilogo I k Pogodbi ES. Uporabljajo se torej splošna pravila o državni pomoči in ne pravila, ki veljajo za določen sektor.

(116)

Pomoč za reševanje in prestrukturiranje družb v težavah trenutno urejajo smernice Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (34) („nove smernice“), ki so nadomestile prejšnje besedilo, sprejeto leta 1999 (35) („smernice iz leta 1999“).

(117)

Prehodne določbe novih smernic določajo, da se smernice uporabljajo pri ocenjevanju vseh pomoči za reševanje in prestrukturiranje, odobrenih brez dovoljenja Komisije (nezakonita pomoč), če je bil del ali celoten obseg pomoči odobren po 1. oktobru 2004, kar je datum objave novih smernic v Uradnem listu Evropske unije (točke 104). Če pa je bila pomoč nezakonito odobrena pred 1. oktobrom 2004, je treba pregled opraviti na podlagi smernic, ki so veljale, ko je bila pomoč odobrena (točke 104).

(118)

Komisija ugotavlja, da je davčni urad dogovor odobril 9. julija 2004, veljati pa je začel 23. julija 2004. To pomeni, da je bila pomoč nezakonito odobrena pred 1. oktobrom 2004. Zaradi tega veljajo za to pomoč smernice iz leta 1999, ki so se uporabljale, ko je bila odobrena.

(119)

Komisija ugotavlja, da je upravičenec srednje velika družba v smislu Uredbe Komisije (ES) št. 70/2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri pomoči za majhna in srednje velika podjetja (36).

(120)

V skladu s točko 5(c) smernic iz leta 1999 za podjetje velja, da je v težavah, kadar v skladu z nacionalno zakonodajo izpolnjuje merila, po katerih je predmet postopkov za primer kolektivne plačilne nesposobnosti.

(121)

Upravičenec je bil stranka v postopku dogovora, ki se uporablja za plačilno nesposobne družbe, kakor je določeno v Zakonu o stečaju. Zaradi tega je upravičen do pomoči za reševanje in prestrukturiranje.

(122)

Slovaški organi so sporni ukrep najprej opisali kot pomoč za reševanje. Skladno s smernicami iz leta 1999 je Komisija izrazila pomisleke o združljivosti te pomoči kot pomoči za reševanje na podlagi razlogov, navedenih v delu III.

(123)

Slovaški organi in upravičenec niso imeli pripomb na te pomisleke. V zvezi s tem Komisiji niso bila predložena nobena nova dejstva.

(124)

Ker ti pomisleki niso bili odpravljeni, Komisija ugotavlja, da ta pomoč ni združljiva kot pomoč za reševanje v smislu smernic iz leta 1999.

(125)

Komisija je izrazila pomisleke o združljivosti te pomoči kot pomoči za prestrukturiranje v smislu smernic iz leta 1999 na podlagi razlogov, navedenih v delu III.

(126)

Komisija ugotavlja, da slovaški organi, ki nosijo dokazno breme glede združljivosti državne pomoči s skupnim trgom, niso predložili nobenih novih dejstev v podporo tej ugotovitvi. Komisija je ustrezno upoštevala pripombe, ki jih je predložil upravičenec.

(127)

V skladu s smernicami iz leta 1999 mora biti odobritev pomoči za prestrukturiranje povezana in pogojena z izvajanjem izvedljivega in celovitega načrta za prestrukturiranje, po katerem bi podjetje spet postalo dolgoročno sposobno preživetja. Država članica se zaveže načrtu, ki ga mora odobriti Komisija. Če podjetje ne izvaja načrta, se to obravnava kot zloraba pomoči.

(128)

Načrt za prestrukturiranje mora biti tak, da lahko upravičenec v primernem časovnem okviru znova doseže dolgoročno sposobnost preživetja na podlagi realnih predvidevanj glede pogojev delovanja v prihodnosti. V načrtu morajo biti opisane okoliščine, ki so povzročile težave upravičenca, in opredeljeni ustrezni ukrepi za reševanje teh težav. Dejavnosti na področju prestrukturiranja ne smejo biti omejene na finančno pomoč, namenjeno povračilu dolgov in izgub v preteklosti, ne da se odpravljajo tudi razlogi za težave.

(129)

Za družbe z območij, kjer prejemajo pomoč mala in srednja podjetja, smernice iz leta 1999 določajo, da so lahko zanje pogoji za odobritev pomoči manj strogi, kar zadeva izvajanje kompenzacijskih ukrepov in vsebino poročil o spremljanju. Vendar pa ti dejavniki ne izvzamejo teh družb iz obveznosti, da morajo pripraviti načrt za prestrukturiranje, držav članic pa ne iz obveznosti, da morajo odobritev pomoči za prestrukturiranje pogojevati z izvajanjem načrta za prestrukturiranje.

(130)

Po sprožitvi formalnega postopka preiskave so slovaški organi potrdili, da je poslovni načrt, ki ga je moral upravičenec pripraviti in je bil pogoj za pričetek postopka dogovora, preučilo samo pristojno sodišče, ne pa organ, ki je pomoč odobril, ter da sodišče in davčni urad nista spremljala izvajanja načrta.

(131)

V nasprotju s to potrditvijo je upravičenec trdil, da je davčni urad pred odobritvijo dogovora proučil zmožnost poslovnega načrta za ponovno vzpostavitev dolgoročne sposobnosti preživetja, vendar ni predložil nobenih dokazov, ki bi podprli to trditev.

(132)

Upravičenec je trdil tudi, da je dejstvo, da ni bilo formalnega načrta za prestrukturiranje, nepomembno, kadar Komisija ocenjuje pomoč naknadno, saj lahko zdaj presodi, ali je upravičenec dejansko postal sposoben preživetja. Po mnenju upravičenca se lahko formalni načrt za prestrukturiranje zahteva samo pri predhodnem ocenjevanju, kar je edina vrsta ocenjevanja, za katero se uporabljajo smernice iz leta 1999.

(133)

Ta argument ni pravilen. Smernice iz leta 1999 se uporabljajo za ocenjevanje združljivosti priglašene pomoči, pa tudi nezakonite pomoči. Ne glede na to, kdaj se opravlja ocenjevanje, velja pogoj, da je pomoč za prestrukturiranje odvisna od priprave načrta za prestrukturiranje, ki bi omogočal preživetje. Komisija mora oceno opraviti na podlagi informacij, ki so bile na voljo takrat, ko je bila pomoč odobrena.

(134)

Lahko se ugotovi, da davčni urad kot organ, ki je pomoč odobril, ni imel nobene priložnosti, da bi ovrednotil načrt prestrukturiranja in da bi odpis terjatev pogojil z izvajanjem načrta prestrukturiranja, ki bi bil ustrezno spremljan. Torej ni bil izpolnjen prvi formalni pogoj, ki se v celoti uporablja tudi za naknadno ocenjevanje.

(135)

V zvezi z vsebino poslovnega načrta slovaški organi niso predložili nobenih informacij, ki bi odpravile pomisleke Komisije glede tega, ali gre za dejanski načrt za prestrukturiranje, kakor ga zahtevajo smernice iz leta 1999.

(136)

Komisija lahko le potrdi svojo ugotovitev iz odločitve o sprožitvi formalne preiskave. Predloženi poslovni načrt je samo načrt za rešitev akutne težave upravičenca z vedno večjim dolgom državi. Načrt nikakor ne analizira okoliščin, ki so povzročile težave upravičenca, ali takratnega finančnega položaja ali finančnih možnosti družbe. Ker te analize ni bilo, upravičenec ni predlagal nobenih konkretnih ukrepov za reševanje posameznih razlogov, ki so povzročili te težave. Edini podrobno opisani ukrep je predlagano finančno prestrukturiranje z dogovorom z upniki.

(137)

V načrtu sploh ni omenjeno povečanje lastnega kapitala upravičenca, ki ga upravičenec navaja kot enega od ukrepov za prestrukturiranje. V dokumentaciji ni nobenega dokaza za to, da bi bilo treba povečanje kapitala, ki ga je opravila družba Hydree Slovakia, šteti za ukrep, ki bi zagotavljal, da upravičenec dolgoročno ne bo ponovil strategije financiranja proizvodnje z dolgovanim DDV in trošarinskim dolgom, kar je nazadnje povzročilo njegove težave. Slovaški organi so sami potrdili, da povečanje kapitala nikakor ne zmanjšuje tveganja, da se bodo finančne težave ponovile. Ti pomisleki so še toliko resnejši ob upoštevanju, da je povečanje kapitala znašalo 21 milijonov SKK, preoblikovani dolg pa je znašal 644 milijonov SKK.

(138)

Povečanje kapitala samo po sebi ni dokaz, da trg verjame v to, da si bo upravičenec povrnil dolgoročno sposobnost preživetja. Komisija ugotavlja, da upravičenec ni mogel pridobiti nobenega posojila zasebnih bank, čeprav si je za to dejavno prizadeval.

(139)

Komisija poleg tega ugotavlja, da je upravičenec očitno dal proizvodne obrate v najem tekmecu, družbi Old Herold s.r.o., zato, ker je izgubil svoje dovoljenje za proizvodnjo žganih pijač in proizvodov na osnovi žganih pijač, in ne zato, ker bi ta proizvodnja povzročala izgube in bi jo bilo treba zato prestrukturirati. Res je, da bi lahko upravičenec po zaključku dogovora sam zaprosil za novo dovoljenje, vendar tega ni storil. Vendar pa Komisija ugotavlja, da upravičenec še naprej prodaja proizvode, ki jih v njegovih proizvodnih obratih proizvaja Old Herold, in da to počne pod lastno blagovno znamko, prodajo pa namerava celo povečati, kakor je navedeno v letnem poročilu za obdobje od 29. aprila do 30. decembra 2004. Dajanje teh proizvodnih sredstev v najem zato ne more šteti za ukrep za prestrukturiranje, ker glede na vse razpoložljive dokaze tega dela proizvodnje ni bilo treba prestrukturirati.

(140)

Ostali ukrepi, predlagani v poslovnem načrtu, niso odpravili pomislekov Komisije. Ti ukrepi so samo dejavnosti pri normalnem poslovanju, ne pa ukrepi za racionalizacijo (prodaja stare opreme in vozil). Predlagana strukturna ukrepa (opustitev proizvodnje nedonosnih brezalkoholnih proizvodov in prodaja nekaterih nepremičnin) sta bila opisana zelo nejasno, brez natančno opredeljenih proizvodov ali časovnega okvira. Slovaški organi so potrdili, da do 10. oktobra 2005 nepremičnine, predvidene za prodajo (upravna stavba, trgovina in rekreacijski objekt), niso bile prodane, torej ta načrtovani ukrep ni bil uresničen, kakor je bilo napovedano.

(141)

Glede na to, da ni bilo formalnega načrta za prestrukturiranje, dejanske analize težav in ukrepov za odpravljanje teh težav, ter glede na tržne pogoje in možnosti Komisija sklepa, da poslovni načrt, ki ga je predložil upravičenec, ni resnični načrt prestrukturiranja, kakor ga zahtevajo smernice iz leta 1999 (37). Zato pomisleki Komisije o tem, da bo upravičenec znova dosegel dolgoročno sposobnost preživetja, niso bili odpravljeni.

(142)

Čeprav ugotovitev Komisije, da ima zaradi odsotnosti resničnega načrta za prestrukturiranje še vedno pomisleke glede dolgoročne sposobnosti preživetja, je sama po sebi dovolj za sklep, da pomoč ni združljiva s skupnim trgom, zato bo Komisija analizirala tudi drugo osrednje merilo smernic iz leta 1999, in sicer da mora biti pomoč omejena na najnižji potrebni znesek.

(143)

V skladu s točko 40 smernic iz leta 1999 morata biti obseg in intenzivnost pomoči omejena na najnižji znesek, ki je potreben, zato da se omogoči prestrukturiranje glede na obstoječe finančne vire upravičenca. Od upravičenca se pričakuje, da iz lastnih sredstev znatno prispeva k prestrukturiranju.

(144)

Stroški prestrukturiranja so bili 644 591 440 SKK (16,96 milijona EUR), kar je skupni znesek dolga, preoblikovanega z dogovorom. Upravičenec je plačal 35 % tega zneska, torej 225 607 028 SKK (5,93 milijona EUR).

(145)

Slovaški organi niso predložili nobene nadaljnje razlage, kar zadeva pomisleke, ki jih je imela Komisija v zvezi s tem. Upravičenec je pojasnil, kako je financiral plačilo dolga, preostalega po dogovoru (glej odstavek 30). Po trditvah upravičenca je njegov prispevek znašal [manj kot 300] milijonov SKK ([manj kot 7,9] milijonov EUR).

(146)

Prvič, Komisija ugotavlja, da so sredstva, ki so bila na voljo upravičencu, presegala količino dolga, ki je preostal po dogovoru. Iz tega sledi, da pomoč ni bila omejena na najnižji potrebni znesek.

(147)

Kar je pomembneje, Komisija meni, da posojilo, ki ga je zagotovila družba Old Harold, ne šteje za lasten prispevek upravičenca v smislu smernic iz leta 1999. Obveznosti so stalen vir financiranja dejavnosti podjetja. Gre za kratkoročna posojila, ki pa jih je treba vrniti. Družbam so za prestrukturiranje na voljo dodatni viri, samo če se dobavitelji strinjajo, da plačila zapadejo kasneje kot ponavadi; taki odlogi so znak, da trg verjame v možnost ponovne sposobnosti preživetja.

(148)

Upravičenec ni nikakor dokazal, da je bil odlog plačila, v katerega je privolila družba Old Harold, znatno daljši od običajne trgovske prakse med upravičencem in njegovimi dobavitelji. Zdi se, da je 40-dnevni rok zapadlosti običajna praksa, zlasti glede na to, da je bil upravičencu odobren po dogovoru. Takrat upravičenec torej ni bil več v finančnih težavah. Namen dogovora je bil prav to, da bi upravičencu pomagali iz finančnih težav.

(149)

Komisija zato ugotavlja, da to podaljšanje zapadlosti ne more šteti kot prispevek k prestrukturiranju iz zunanjih virov.

(150)

Brez tega odloga lastni prispevek upravičenca v smislu smernic iz leta 1999 znaša [manj kot 170] milijonov SKK ([manj kot 4,5] milijona EUR), kar je torej [manj kot 27] % stroškov za prestrukturiranje.

(151)

Za razliko od novih smernic smernice iz leta 1999 niso vsebovale nobenih pragov, ki bi določali, kdaj prispevek upravičenca šteje za znatnega.

(152)

Komisija ob upoštevanju prakse, ki jo je imela pri uporabi smernic iz leta 1999, in trendov svoje politike v zvezi s tem ob uvedbi pragov za smernice leta 2004 (38), meni, da je prispevek v višini [manj kot 27] % precej nizek. V skladu s smernicami iz leta 1999 bi bil tak prispevek lahko sprejet, samo če bi bili izpolnjeni vsi ostali pogoji za odobritev pomoči, in Komisija bi morala upoštevati merila, kot so na primer, ali je družba dejavna na območju, ki prejema pomoč, in koliko viri financiranja odražajo zaupanje trga, ne pa samega upravičenca in njegovih delničarjev, v dolgoročno sposobnost preživetja družbe, ali druge posebnosti primera.

(153)

Glede na zgornje navedbe se Komisija v zadevnem primeru ne more strinjati, da je prispevek upravičenca znaten. Ugotavlja, da njeni pomisleki glede tega, ali je bil lastni prispevek upravičenca znaten in ali je bila pomoč omejena na najnižji potrebni znesek, niso odpravljeni.

(154)

Komisija meni, da pomoč ni združljiva s skupnim trgom kot pomoč za reševanje ali prestrukturiranje. Poleg tega se za to zadevo ne uporablja nobeno drugo odstopanje iz Pogodbe ES.

(155)

Komisija meni, da je Slovaška republika nezakonito odobrila odpis davčnega dolga družbi Frucona Košice a.s., pri čemer je kršila člen 88(3) Pogodbe ES. Ta pomoč ni združljiva s skupnim trgom po nobenem odstopanju, določenem v Pogodbi ES.

(156)

Čeprav je davčni urad začasno ustavil izvajanje odpisa, dokler teče zadevni postopek pred Komisijo, Komisija ugotavlja, da je upravičenec dobil prednost, ko se je davčni urad odločil, da se bo odrekel delu svojih terjatev in tako upravičencu zagotovil pomoč. To se je zgodilo z začetkom veljavnosti sporazuma z upniki dne 23. julija 2004. Upravičenec je imel prednost pred konkurenti, ker davčni urad ni uveljavil svojih davčnih terjatev.

(157)

Da se ponovno vzpostavi predhodni položaj, je treba izterjati državno pomoč –