32002L0069

Direktiva Komisije 2002/69/ES

z dne 30. julija 2002

o metodah vzorčenja in analitskih metodah za uradni nadzor dioksinov ter o določitvi dioksinu podobnih PCB-jev v živilih

(Besedilo velja za EGP)

KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI JE –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti,

ob upoštevanju Direktive Sveta 85/591/EGS z dne 20. decembra 1985 o uvedbi metod Skupnosti za vzorčenje in analize za spremljanje in nadzor živil, namenjenih za prehrano ljudi [1], in zlasti člena 1 in 4 Direktive,

ob upoštevanju naslednjega:

(1) V Uredbi Komisije (ES) št. 466/2001 [2], kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 563/2002 [3], in kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (ES) št. 2375/2001 [4], so določene mejne vrednosti dioksinov in furanov v posameznih živilih.

(2) Direktiva Sveta 89/397/EGS z dne 14. junija 1989 o uradnem nadzoru živil [5] določa splošna načela za izvajanje nadzora živil. Direktiva Sveta 93/99/EGS z dne 29. oktobra 1993 o dodatnih ukrepih v zvezi z uradnim nadzorom živil [6] uvaja sistem standardov kakovosti za laboratorije, ki so jih države članice določile za uradni nadzor živil.

(3) Direktiva 85/591/EGS je določila splošna merila za metode vzorčenja in analize. V nekaterih primerih pa je treba določiti posebna merila in/ali zahteve za analitske metode, s čimer se zagotovi, da laboratoriji uporabljajo analitske metode s primerljivimi ravnmi izvedbe.

(4) Določbe za metode vzorčenja in analitske metode so določene na podlagi sedanjih spoznanj in se lahko prilagodijo ob upoštevanju napredka v znanstvenih in tehnoloških spoznanjih.

(5) Določbe iz te direktive veljajo samo za vzorčenje in analizo dioksinov in dioksinu podobnih PBC-jev za izvajanje Uredbe (ES) št. 466/2001 in ne vplivajo na postopek vzorčenja, obseg vzorčenja in pogostnost, kakor je določeno v prilogah III in IV k Direktivi Sveta 96/23/ES z dne 29. aprila 1996 o ukrepih za spremljanje in nadzor posameznih snovi in njihovih ostankov v živih živalih in živalskih proizvodih, in razveljavitvi direktiv 85/358/EGS in 86/469/EGS ter odločb 89/187/EGS in 91/664/EGS [7]. Ne vplivajo tudi na ciljna merila za vzorčenje iz Odločbe Komisije 98/179/ES z dne 23. februarja 1998 o podrobnih pravilih uradnega vzorčenja za spremljanje in nadzor nekaterih snovi in njihovih ostankov v živih živalih in živalskih proizvodih [8].

(6) Za pridobivanje izčrpnih in zanesljivih podatkov o prisotnosti dioksinu podobnih PBC-jev v živilih je potreben aktiven pristop. Določiti je treba zahteve za analitske metode za določitev dioksinu podobnih PBC-jev v živilih.

(7) Pri izbiri vzorcev z znatno vsebnostjo dioksinov bi se lahko uporabila analitska presejalna metoda z dokazano, splošno sprejemljivo validacijo in visoko prepustnostjo. Vsebnost dioksinov v teh vzorcih je treba določiti s kvantitativno analitsko metodo. Zato je primerno določiti stroge zahteve za kvantitativne analitske metode in minimalne zahteve za presejalno metodo.

(8) Ukrepi, predvideni s to direktivo, so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Države članice zagotovijo, da se vzorčenje za uradni nadzor vsebnosti dioksinov in furanov ter dioksinu podobnih PBC-jev v živilih izvede skladno z metodami iz Priloge I.

Člen 2

Države članice zagotovijo, da so priprava vzorcev in analitske metode, uporabljene za uradni nadzor vsebnosti dioksinov in furanov ter dioksinu podobnih PBC-jev v živilih, v skladu z merili iz Priloge II.

Člen 3

Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 28. februarja 2003. O tem takoj obvestijo Komisijo.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

Člen 4

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti.

Člen 5

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju, 30. julija 2002

Za Komisijo

David Byrne

Član Komisije

[1] UL L 372, 31.12.1985, str. 50.

[2] UL L 77, 16.3.2001, str. 1.

[3] UL L 86, 3.4.2002, str. 5.

[4] UL L 321, 6.12.2001, str. 1.

[5] UL L 186, 30.6.1989, str. 23.

[6] UL L 290, 24.11.1993, str. 14.

[7] UL L 125, 23.5.1996, str. 10.

[8] UL L 65, 5.3.1998, str. 31.

--------------------------------------------------

PRILOGA I

METODE VZORČENJA ZA URADNI NADZOR VSEBNOSTI DIOKSINOV (PCDD/PCDF) IN DOLOČITEV DIOKSINU PODOBNIH PCB-JEV V POSAMEZNIH ŽIVILIH

1. Namen in področje uporabe

Uporabljene okrajšave: T = tetra; Pe = penta; Hx = heksa; Hp = hepta; O = okta; CDD = klorodibenzodioksin; CDF = klorodibenzofuran; CD = klorobifenil

[1] v živilih, poteka v skladu z metodami iz te priloge. Tako dobljeni sestavljeni vzorci so reprezentativni vzorci serij ali podserij živila, iz katere so vzeti. Skladnost z mejnimi vrednostmi, določenimi v Uredbi Komisije (ES) št. 466/2001 o določitvi mejnih vrednosti nekaterih onesnaževalcev v živilih, se ugotavlja na podlagi vsebnosti, določenih v laboratorijskih vzorcih.

2. Opredelitve pojmov

Serija: določljiva količina živila, izročenega naenkrat, za katerega uradnik ugotovi, da ima skupne značilnosti, kot so izvor, sorta, vrsta pakiranja, izvajalec pakiranja, pošiljatelj ali označbe. Če gre za ribe ali ribiške proizvode, se primerja tudi velikost rib.

Podserija: prepoznaven del večje serije, v katerem se izvaja vzorčenje. Vsaka podserija mora biti fizično ločena od preostalega dela serije in prepoznavna.

Primarni vzorec: najmanjši vzeti del celotne količine serije ali podserije.

Sestavljen vzorec: vzorec, sestavljen iz več primarnih vzorcev, vzetih iz serije ali podserije.

Laboratorijski vzorec: reprezentativni del sestavljenega vzorca namenjen za laboratorijsko analizo.

3. Splošne določbe

3.1 Osebje

Vzorčenje izvaja pooblaščena in usposobljena oseba, ki jo imenujejo države članice.

3.2 Snov/Material za vzorčenje

Vsako serijo, ki je predmet preverjanja skladnosti, se mora vzorčiti ločeno.

3.3 Previdnostni ukrepi

Med vzorčenjem in pripravo laboratorijskih vzorcev je treba ravnati previdno, da bi se izognili vsem spremembam, ki bi vplivale na vsebnost dioksinov ali dioksinu podobnih PCB-jev, motile analitsko določitev ali bi lahko povzročile nereprezentativnost sestavljenih vzorcev.

3.4 Primarni vzorci

Če je le izvedljivo, se primarni vzorci jemljejo na različnih mestih, razporejenih po celotni seriji ali podseriji. Odstopanje od tega postopka je treba zapisati v zapisniku, predpisanem v 3.8.

3.5 Priprava sestavljenega vzorca

Sestavljeni vzorec se pripravi tako, da se združi vse primarne vzorce. Sestavljeni vzorec tehta najmanj 1 kg, razen če to ni izvedljivo, npr. če se vzorči en sam paket.

3.6 Delitev sestavljenega vzorca na uradni vzorec in vzorec za drugo mnenje, katerega odvzem zahteva stranka

Laboratorijski vzorci za uradni vzorec in vzorec za drugo mnenje, katerega odvzem zahteva stranka se vzamejo iz homogeniziranega sestavljenega vzorca, če to ni v nasprotju z nacionalnimi predpisi o vzorčenju. Velikost laboratorijskih vzorcev za uradni nadzor mora zadoščati vsaj za ponovitev analiz.

3.7 Pakiranje in prenos sestavljenih in laboratorijskih vzorcev

Vsak sestavljen in laboratorijski vzorec se zapre v čisto posodo iz inertnih materialov, kjer je primerno zaščiten pred onesnaženjem, izgubo analitov z adsorpcijo na notranje stene posode in pred poškodovanjem na poti. Potrebni so vsi previdnostni ukrepi, da se prepreči sprememba sestave sestavljenih in laboratorijskih vzorcev, ki bi lahko nastala med prevozom ali skladiščenjem.

3.8 Zapečatenje in označevanje sestavljenih in laboratorijskih vzorcev

Vsak vzorec, odvzet za uradno nadzor, se zapečati na kraju vzorčenja in označi v skladu s predpisi držav članic. O vsakem vzorčenju je treba napisati zapisnik, ki omogoča nedvoumno prepoznavanje vsake serije in navaja datum in mesto vzorčenja z vsemi dodatnimi informacijami, ki bi lahko bile v pomoč analitiku.

4. Načrti vzorčenja

Z uporabljeno metodo vzorčenja se zagotovi, da je sestavljeni vzorec reprezentativen za podserijo, ki ga je potrebno preveriti.

Število primarnih vzorcev

Pri mleku in oljih, za katere se lahko predpostavlja, da je onesnaževalec homogeno razporejen po seriji, zadošča odvzem treh primarnih vzorcev na serijo, ki nato tvorijo sestavljeni vzorec. Navesti je treba referenčno številko serije. Za druga živila je najmanjše število primarnih vzorcev iz ene serije navedeno v Preglednici 1.

Sestavljeni vzorec, ki združuje vse primarne vzorce, tehta najmanj 1 kg (glej točko 3.5). Primarni vzorci imajo podobno maso. Masa primarnega vzorca mora biti najmanj 100 gramov. Masa primarnega vzorca je odvisna od velikosti delcev v seriji. Odmik od tega postopka je treba zabeležiti v zapisniku, predpisanem, v 3.8. Skladno z določbami Odločbe Komisije 97/747/ES z dne 27. oktobra 1997 o obsegu in pogostnosti vzorčenja, predvidenega v Direktivi Sveta 96/23/ES za spremljanje in nadzor nekaterih snovi in njihovih ostankov v nekaterih živalskih proizvodih [2], je velikost vzorca za kokošja jajca vsaj 12 jajc (za nepakirane serije, kot tudi serije s posameznimi pakiranji, Preglednici 1 in 2).

PREGLEDNICA 1

Najmanjše število primarnih vzorcev, vzetih iz serije

Masa serije (kg) | Najmanjše število primarnih vzorcev |

< 50 | 3 |

50 do 500 | 5 |

> 500 | 10 |

Če je serija sestavljena iz posameznih pakiranj, je število pakiranj, ki jih je treba odvzeti za pripravo sestavljenega vzorca, navedeno v Preglednici 2.

PREGLEDNICA 2

Število pakiranj (primarnih vzorcev), ki se jih odvzame za pripravo sestavljenega vzorca, če serijo sestavljajo posamezna pakiranja

Število pakiranj ali enot v seriji | Število pakiranj ali enot, ki jih je treba odvzeti |

1 do 25 | 1 pakiranje ali enota |

26 do 100 | približno 5 % ali najmanj 2 pakiranji ali enoti |

> 100 | približno 5 % ali največ 10 pakiranj ali enot |

5. Skladnost serije ali podserije s specifikacijo

Preskusni laboratorij analizira laboratorijski vzorec za potrebe uradnega nadzora z vsaj dvema neodvisnima analizama in izračunom srednje vrednosti rezultatov v primeru, da je dobljeni rezultat prve analize manj kot 20 % pod ali nad mejno vrednostjo. Serija je sprejemljiva, če je rezultat prve analize za več kot 20 % pod mejno vrednostjo ali, kadar je treba analizo ponoviti, če povprečje ustreza posamezni mejni vrednosti, določeni v Uredbi (ES) št. 466/2001.

[1]

[2] UL L 303, 6.11.1997, str. 12.

--------------------------------------------------

PRILOGA II

PRIPRAVA VZORCA IN ZAHTEVE ZA ANALITSKE METODE ZA URADNI NADZOR VSEBNOSTI DIOKSINOV (PCDD/PCDF) IN DOLOČITEV DIOKSINU PODOBNIH PCB-JEV V POSAMEZNIH ŽIVILIH

1. Cilj in področje uporabe

Te zahteve je treba uporabiti, kadar se živila analizira za uradni nadzor vsebnosti dioksinov (poliklorirani dibenzodioksini (PCDD) in poliklorirani dibenzofurani (PCDF)) in dioksinu podobnih PCB-jev.

Spremljanje in nadzor prisotnosti dioksinov v živilih se lahko izvaja s presejalno metodo z namenom, da se izberejo tisti vzorci, katerih vsebnosti dioksinov ali dioksinu podobnih PBC-jev so manj kot 30-40 % pod ali nad aktualno vsebnostjo. Koncentracijo dioksinov v navedenih vzorcih z povišanimi vsebnostmi je treba potrditi s kvantitativno metodo.

Presejalne metode so metode, ki se uporabljajo za zaznavanje prisotnosti dioksinov in dioksinu podobnih PCB-jev pri aktualni vsebnosti. Te metode imajo sposobnost visoke prepustnosti vzorcev in se jih uporablja za ločevanje velikega števila vzorcev na morebitne vzorce s pozitivnim rezultatom. So posebej načrtovane, tako da se preprečijo navidezno negativni rezultati.

Kvantitativne metode so metode, ki nudijo celovite ali dopolnilne podatke, ki omogočajo nedvoumno, tudi količinsko določitev dioksinov in dioksinu podobnih PCB-jev, pri aktualni vsebnosti.

2. Strokovne izkušnje

Ker okoljski in biološki vzorci (vključno z vzorci živil) na splošno vsebujejo kompleksne zmesi različnih analogov dioksinov, je bil razvit princip faktorja toksične ekvivalentnosti (TEF), ki omogoča ocenjevanje tveganja. Faktorji toksične ekvivalentnosti so se uvedli za izražanje koncentracij zmesi 2,3,7,8-substituiranih PCDD in PCDF, in pred kratkim tudi nekaterih ne-orto in mono-orto PCB-jev s substituiranim klorom, ki ima dioksinu podobno aktivnost v toksičnih ekvivalentih (TEQ) 2,3,7,8-TCDD (glej Prilogo I, opomba 1).

Koncentracije posameznih snovi v danem vzorcu se pomnožijo z ustreznimi TEF in nato seštejejo, da se dobi skupna koncentracija dioksinu podobnih spojin, izraženo kot TEQ.

Za koncept "zgornje meje" je treba uporabiti spodnjo mejo določanja (LOQ) metode za izračun prispevka vseh analogov, ki količinsko še niso določeni, k TEQ.

Za koncept "spodnje meje" je treba uporabiti ničlo za izračun prispevka vseh analogov, ki količinsko še niso določeni, k TEQ.

Za koncept "srednje meje" je treba uporabiti polovico spodnje meje določanja (LOQ) metode za izračun prispevka vseh analogov, ki količinsko še niso določeni, k TEQ.

3. Zahteve za zagotavljanje kakovosti, ki jih je za pripravo vzorca treba izpolniti

- Sprejeti je treba ukrepe za preprečevanje navzkrižnega onesnaženja na vseh stopnjah vzorčenja in analitskega postopka.

- Vzorce je treba hraniti in prevažati v steklenih, aluminijastih, polipropilenskih ali polietilenskih posodah. Iz posode za vzorce je treba odstraniti sledi papirnega prahu. Steklena posoda se izpere s topili, ki jih je predhodno treba preveriti zaradi prisotnosti dioksinov.

- Hramba in prevoz vzorcev mora biti izvedeno tako, da se ohrani neoporečnost vzorca živila.

- Če je ustrezno, se vsak laboratorijski vzorec drobno zmelje in temeljito premeša po postopku, s katerim se dokazano doseže popolno homogenizacijo (npr. zmleto tako, da se preseje z 1-milimetrskim sitom); če je vsebnost vlage previsoka, je pred mletjem vzorce treba posušiti.

- Izvede se slepi preskus tako, da se izvede celotni analitski postopek brez vzorca.

- Masa vzorca, ki se uporablja za ekstrakcijo, mora zadoščati za izpolnitev zahtev glede občutljivosti.

- Obstajajo številni zadovoljivi posebni postopki priprave vzorcev, ki se jih lahko uporablja za živila v katerih se določa dioksine in dioksinu podobne PCB-je. Postopke je treba validirati v skladu z mednarodno priznanimi smernicami.

4. Zahteve za laboratorije

- Laboratoriji dokažejo zmogljivost metode v območju aktualne vsebnosti, npr. 0,5 ×, 1 × in 2 × aktualna vsebnost s sprejemljivim koeficientom variacije za ponovljeno analizo. Za podrobnosti o merilih sprejemljivosti glej točko 5.

- Spodnja meja določanja za kvantitativno metodo naj bi bila v območju približno ene petine aktualne vsebnosti, da se zagotovi, sprejemljiva natančnost za aktualne vsebnosti.

- Izvajali naj bi se redni nadzori slepih vzorcev in poskusi z vzorci s standardnim dodatkom ali analiza kontrolnih vzorcev (po možnosti, certificiranih referenčnih materialov) kot notranji ukrepi za nadzor kakovosti.

- Uspešno sodelovanje v medlaboratorijskih primerjalnih poskusih, ki ocenjujejo sposobnost laboratorijev, je najboljši način za dokazovanje usposobljenosti v posebnih analizah. Vendar pa uspešno sodelovanje v medlaboratorijskih raziskavah, npr. za vzorce tal ali odplak, nujno ne dokazuje tudi usposobljenosti na področju vzorcev hrane ali krme, ki predstavljajo nižje ravni onesnaženja. Zato je stalno sodelovanje v medlaboratorijskih raziskavah za določanje dioksinov in dioksinu podobnih PCB-jev v ustreznih krmnih/živilskih matricah obvezna.

- V skladu z določbami Direktive 93/99/EGS naj bi priznana služba, ki deluje v skladu z ISO Guide 58, akreditirala laboratorije za zagotovitev uporabe analitskega zagotavljanja kakovosti. Laboratorije naj bi akreditiralia po standardu ISO/IEC/17025:1999.

5. Zahteve, ki jih mora izpolnjevati analitski postopek za dioksine in dioksinu podobne PCB-je

Osnovne zahteve za sprejetje analitskih postopkov:

- Visoka občutljivost in nizke meje zaznavnosti. Za PCDD-je in PCDF-je morajo biti zaznavne količine v območju pikograma TEQ (10-12 g) zaradi skrajne toksičnosti nekaterih od teh spojin. Za PCB-je je znano, da se pojavljajo v večjih količinah kot PCDD-ji in PCDF-ji. Za večino analogov PCB je občutljivost v območju nanograma (10-9 g) že zadostna. Za merjenje bolj toksičnih dioksinu podobnih PCB analogov (zlasti ne-orto substituiranih analogov) je treba doseči enako občutljivost kakor za PCDD-je in PCDF-je.

- Visoka selektivnost (specifičnost). Razlikovati je treba med PCDD-ji, PCDF-ji in dioksinu podobnimi PCB-ji ter med številnimi drugimi, sočasno ekstrahiranimi spojinami ter po možnosti spojinami, ki motijo analizo, prisotnimi v koncentracijah, ki so do več velikostnih razredov večje od koncentracij aktualnih analitov. Za metode plinske kromatografije/masne spektrometrije (GC/MS) je treba razlikovati med različnimi analogi, kot npr. med toksičnimi (npr. sedemnajst 2,3,7,8-substituiranih PCDD-jev, PCDF-jev in dioksinu podobnih PCB-jev) in ostalimi analogi. Biološki preskusi morajo biti sposobni selektivno določiti vrednosti TEQ kot vsoto PCDD-jev, PCDF-jev in dioksinu podobnih PCB-jev.

- Velika točnost (pravilnost in natančnost). Določitev naj bi zagotovila utemeljeno oceno točne koncentracije v vzorcu. Velika točnost (točnost merjenja: stopnja ujemanja med rezultatom merjenja in pravo ali določeno vrednostjo merjenja) je potrebna, da se prepreči zavrnitev rezultata analize vzorca na podlagi majhne zanesljivosti ocene TEQ. Točnost je izražena kot pravilnost (razlika med srednjo vrednostjo, izmerjeno za analit v certificiranem materialu in njegovi certificirani vrednosti, izraženi kot odstotek te vrednosti) in natančnost (natančnost se običajno izračuna kot standardni odmik, vključno s ponovljivostjo in obnovljivostjo, in navaja stopnjo ujemanja med rezultati, pridobljenimi z večkratno uporabo poskusnega postopka v predpisanih pogojih).

Presejalne metode lahko vključujejo biološke preskuse in metode plinske kromatografije in masne spektrometrije; kvantitativne metode so metode visokoločljive plinske kromatografije in visokoločljive masne spektrometrije (HRGC/HRMS). Pri skupni vrednosti TEQ morajo biti izpolnjena naslednja merila:

| Presejalne metode izločanja | Kvantitativne metode |

Stopnja navidezne negativnosti | < 1 % | |

Pravilnost | | – 20 % do + 20 % |

Koeficient variacije | < 30 % | < 15 % |

6. Posebne zahteve za metode plinske kromatografije/masne spektrometrije, ki jih je treba izpolnjevati za presejalne ali kvantitativne namene

- Za potrditev analitskega postopka je na začetku analitske metode, npr. pred ekstrakcijo zaradi validacije analitskega postopka, treba dodati s 13C označene 2,3,7,8-klor substituirane notranje standarde PCDD/F (in s 13C označene notranje dioksinu podobne standarde PCB, če je treba določiti dioksinu podobne PCB-je). Dodati je treba najmanj en analog za vse tetra do okta-klorirane homologne skupine PCDD/F (in najmanj en analog za vsako homologno skupino dioksinu podobnih PCB-jev, če je treba določiti dioksinu podobne PCB-je) (oziroma vsaj en analog za vsako z masno spektrometrijo izbrano funkcijo zapisa ionov, ki se uporablja za spremljanje PCDD/F in dioksinu podobnih PCB-jev). Obstaja jasna prednost, nedvomno v primeru kvantitativnih metod, da se uporabi vseh sedemnajst s 13C označenih 2,3,7,8-substituiranih notranjih standardov PCDD/F in vseh dvanajst s 13C označenih notranjih dioksinu podobnih standardov PCB (če je treba določiti dioksinu podobne PCB-je).

Prav tako je treba z uporabo ustreznih umeritvenih raztopin določiti relativne faktorje odzivnosti za tiste analoge, katerim ni dodan s 13C označen analog.

- Za živila rastlinskega izvora in živila živalskega izvora, ki vsebujejo manj kot 10 % maščob, je dodatek notranjih standardov pred ekstrakcijo obvezen. Za živila živalskega izvora, ki vsebujejo več kot 10 % maščob, se notranje standarde lahko doda pred ekstrakcijo ali po ekstrakciji maščobe. Izvesti je treba ustrezno validacijo učinkovitosti ekstrakcije, odvisno od faze, v kateri se notranji standardi dodajo, in od tega, ali se o rezultatih poroča na osnovi živila ali maščobe.

- Pred analizo s plinsko kromatografijo/masno spektrometrijo je treba dodati en ali dva standarda za izračun izkoristka.

- Potreben je nadzor izkoristka. Za kvantitativne metode morajo biti izkoristki posameznih notranjih standardov v območju 60 % do 120 %. Nižji ali višji izkoristki posameznih analogov, zlasti za nekatere hepta- in okta-klorirane dibenzodioksine in dibenzofurane, so sprejemljivi pod pogojem, da je njihov prispevek k vrednosti TEQ ne presega 10 % celotne vrednosti TEQ (na osnovi PCDD/F). Za presejalne metode morajo biti izkoristki v območju 30 % do 140 %.

- Ločitev dioksinov od kloriranih spojin, ki motijo analizo, kot so PCB-ji in klorirani difenil etri, je treba izvesti z ustreznimi kromatografskimi metodami (po možnosti s kolono, polnjeno s florisilom, aluminijevim oksidom in/ali ogljikom).

- Ločitev izomerov s plinsko kromatografijo mora zadoščati (< 25 % od vrha do vrha med 1,2,3,4,7,8-HxCDF in 1,2,3,6,7,8-HxCDF).

- Določitev je treba izvesti v skladu z metodo EPA 1613 revizija B: Tetra- do okta-klorirani dioksini in furani z redčenjem izotopov HRGC/HRMS ali drugimi z enakovrednimi merili zmogljivosti/sposobnosti.

- Razlika med zgornjo in spodnjo mejo ne sme presegati 20 % za živila, onesnažena z dioksinompribližno 1 pg WHO-TEQ/g maščobe (samo na osnovi PCDD/PCDF). Za živila z majhno vsebnostjo maščob je treba uporabiti iste zahteve za ravni onesnaženja približno 1 pg WHO-TEQ/g proizvoda. Za nižje ravni onesnaženja, na primer 0,50 pg WHO-TEQ/g proizvoda, je lahko razlika med zgornjo in spodnjo mejo v območju 25 do 40 %.

7. Presejalne analitske metode

7.1 Uvod

Pri uporabi presejalne metode so analitski pristopi lahko različni: čisti presejalni pristop in kvantitativni pristop.

Presejalni pristop

Odziv vzorcev se primerja z odzivom referenčnega vzorca pri aktualni vsebnosti. Vzorci z odzivom, ki je manjši od odziva referenčnega vzorca, so negativni, vzorci z višjim odzivom pa so verjetno pozitivni. Zahteve:

- V vsako serijo preskusov je treba vključiti slepo in referenčni vzorec, ki se ekstrahira in preskuša hkrati in v enakih pogojih. Referenčni vzorec mora kazati jasno povišan odziv glede na slepega.

- Vključiti je treba dodatne referenčne vzorce z 0,5 × in 2× aktualno vsebnostjo da se dokaže pravilna izvedba preskusa pri aktualni vsebnosti za nadzor aktualne vsebnosti.

- Ko se preskušajo druge matrice, je treba dokazati ustreznost referenčnega(-ih) vzorca(-ev), predvsem z vključitvijo vzorcev, pri katerih je plinska kromatografija visoke ločljivosti/masna spektrometrija visoke ločljivosti pokazala, da vsebujejo vrednost TEQ, ki je približna vrednosti TEQ referenčnega vzorca, ali drugače s slepim vzorcem, ki je obogaten pri tej vsebnosti.

- Ker se v bioloških preskusih ne sme uporabljati notranjih standardov, so preskusi za ponovljivost zelo pomembni za pridobitev podatkov o standardnem odmiku znotraj ene serije preskusov. Koeficient variacije naj bi bil pod 30 %.

- Za biološke preskuse je treba določiti ciljne spojine, možne motnje in najvišje sprejemljive vsebnosti za slepe vzorce.

Kvantitativni pristop

Kvantitativni pristop zahteva običajne vrste redčenj, dvojno ali trojno čiščenje in merjenje, kot tudi nadzor slepega vzorca in izkoristka. Rezultat je lahko izražen kot TEQ, pri čimer pa se domneva, da spojine, odgovorne za signal, ustrezajo principom TEQ. To se lahko izvede z uporabo TCDD (ali standardne zmesi dioksin/furan), s čimer se dobi umeritveno krivuljo za izračun vrednostiTEQ v ekstraktu in s tem tudi v vzorcu. To se nato popravi za vrednost TEQ, izračunane za slepi vzorec (zaradi upoštevanja nečistot uporabljenih topil in kemikalij) in izkoristek (izračunan iz vrednosti TEQ v vzorcu za kontrolo približno pri aktualni vsebnosti). Bistveno je upoštevati, da se del vidne izgube pri izkoristku lahko pripiše učinkom matrice in/ali razlikam med vrednostmi TEF v bioloških preskusih in uradnimi vrednostmi TEF, ki jih je določila Svetovna zdravstvena organizacija.

7.2 Zahteve za analitske metode, ki se uporabljajo za presejanje

- Za presejanje se lahko uporabijo analitske metode plinske kromatografije/masne spektrometrije in biološki preskusi. Za metode plinske kromatografije/masne spektrometrije je treba uporabiti zahteve iz točke 6. Za biološke preskuse na osnovi celic so določene posebne zahteve v točki 7.3 in za biološke preskuse na osnovi kompletov v točki 7.4.

- Potrebni so podatki o številu navidezno pozitivnih in navidezno negativnih rezultatov velike skupine vzorcev pod in nad zgornjo mejno vrednostjo ali raven dejavnosti, v primerjavi z vsebnostjo TEQ, kakor jo določa kvantitativna analitska metoda. Dejanski delež navidezno negativnih rezultatov naj bi bil pod 1 %. Delež navidezno pozitivnih vzorcev naj bi bil dovolj majhen, da je uporaba presejalnega testa koristnejša.

- Pozitivne rezultate je vedno treba potrditi s kvantitativno analitsko metodo (HRGC/HRMS). Vzorce iz širokega območja TEQ je treba potrditi s HRGC/HRMS (približno 2 % do 10 % negativnih vzorcev). Podatki o ujemanju med rezultati biološkega preskusa in HRGC/HRMS naj bi bili na voljo.

7.3 Posebne zahteve za biološke preskuse na osnovi celic

- Če se izvaja biološki preskus, je za vsak preskus potrebna vrsta referenčnih koncentracij TCDD ali zmesi dioksin/furan (celotna krivulja odmerek/odziv z R2 > 0,95). Vendar pa bi se za presejalne namene lahko uporabila razširjena krivulja nizke vsebnosti za analizo vzorcev z nizko vsebnostjo.

- Za izid biološkega poskusa v konstantnem časovnem obdobju je na listu nadzora kakovosti treba uporabiti referenčno koncentracijo TCDD (približno 3 × spodnja meja določanja metode). Druga možnost bi lahko bil relativni odziv referenčnega vzorca v primerjavi z umeritveno premico TCDD, ker je odziv celic lahko odvisen od mnogih dejavnikov.

- Za vsak tip referenčne snovi je treba beležiti in preverjati preglednice nadzora kakovosti, s čimer se zagotovi izid v skladu s predpisanimi smernicami.

- Zlasti za kvantitativne izračune mora biti začetek redčenja vzorca znotraj linearnega dela krivulje odziva. Vzorce nad linearnim delom krivulje odziva je treba razredčiti in preskusiti. Priporoča se, da se hkrati preskusijo najmanj tri razredčitve ali več.

- Pri trikratni določitvi za vsako razredčitev vzorca odstotek standardnega odmika ne sme biti nad 15 % in ne nad 30 % med tremi neodvisnimi poskusi.

- Detekcijska meja se lahko določi kot 3 × standardni odmik slepega topila ali odziva ozadja. Drugi pristop je uporaba odziva, ki je nad ozadjem (indukcijski faktor 5 × slepo topilo), ki se izračuna s pomočjo dnevne umeritvene krivulje. Spodnjo mejo določanja se lahko določi kot 5 × do 6 × standardni odmik slepega topila ali odziva ozadja ali z uporabo odziva, ki je nad ozadjem (indukcijski faktor 10 × slepo topilo), ki se izračuna iz dnevne umeritvene krivulje.

7.4 Posebne zahteve za biološke preskuse na osnovi kompletov [1]

- Upoštevati je treba navodila proizvajalca za pripravo vzorcev in analiz.

- Komplete za preskušanje ni dovoljeno uporabljati po preteku roka uporabnosti.

- Snovi ali komponente, načrtovane za uporabo z drugimi kompleti, ni dovoljeno uporabljati.

- Komplete za preskuse je treba hraniti v natančno določenem temperaturnem območju hrambe in uporabljati pri natančno določeni delovni temperaturi.

- Meja zaznavnosti za imunski preskus, ki temelji na desetih ponovitvah slepega preskusa, se določi kot 3 × standardni odmik, na osnovi desetih ponovitev analiz slepega vzorca, ki jo je treba deliti z vrednostjo naklona linearne regresijske enačbe.

- Za preskuse v laboratoriju je treba uporabljati referenčne standarde, da se zagotovi odzivnost na standard znotraj sprejemljivega območja.

8. Poročilo o rezultatih

Če uporabljeni analitski postopek to dopušča, naj bi analitski rezultati vsebovali vsebnosti posameznih analogov PCDD/F in PCB in bi se beležili kot spodnja meja, zgornja meja in srednja meja, da bi se vključilo največ možnih podatkov pri poročanju o rezultatih, s čimer bi se omogočilo tolmačenje rezultatov v skladu s posebnimi zahtevami.

Poročilo mora vključevati tudi vsebnost maščob v vzorcu, kot tudi metodo, ki se uporablja za ekstrakcijo maščob.

Izkoristki posameznih internih standardov morajo biti na voljo, če so izkoristki izven območja, navedenega v točki 6, če je mejna vrednost presežena in na zahtevo v drugih primerih.

[1] Ni še nobenih dokazov, da so na tržišču na voljo biološki preskusi na osnovi kompletov, ki so dovolj občutljivi in zanesljivi, da bi se lahko uporabljali kot presejalni test zaradi prisotnosti dioksinov na zahtevanih vsebnostih pri vzorcih živil in krmil.

--------------------------------------------------