31997L0024

Direktiva 97/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta

z dne 17. junija 1997

o določenih sestavnih delih in značilnostih dvo- ali trikolesnih motornih vozil

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 100a Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije [1],

ob upoštevanju mnenja Ekonomsko-socialnega odbora [2],

skladno s postopkom, določenim v členu 189 b Pogodbe [3] in upoštevajoč skupno besedilo, ki ga je 4. februarja 1997 odobril Spravni odbor,

(1) ker je treba sprejeti ukrepe za zagotovitev delovanja notranjega trga;

(2) ker morajo v vsaki državi članici dvo- ali trikolesna motorna vozila glede sestavnih delov in značilnosti, ki jih obravnava ta direktiva, izpolnjevati nekatere obvezne tehnične zahteve, ki se med državami članicami razlikujejo; ker različnost teh zahtev ovira trgovanje znotraj Skupnosti; ker se te ovire za delovanje notranjega trga lahko odpravijo, če vse države članice sprejmejo enake zahteve namesto svojih nacionalnih predpisov;

(3) ker je treba pripraviti usklajene zahteve v zvezi s sestavnimi deli in značilnostmi dvo- ali trikolesnih motornih vozil zaradi izvajanja postopkov homologacije vozil in sestavnih delov, ki jih zajema Direktiva Sveta 92/61/EGS z dne 30. junija 1992 o homologaciji dvo- ali trikolesnih motornih vozil [4], za vsak tip takšnih vozil;

(4) ker bi bilo treba zaradi lažjega dostopa do trgov v tretjih državah, določiti zahteve iz poglavja 1 (pnevmatike), poglavja 2 (svetlobne in svetlobno-signalne naprave), poglavja 4 (vzvratna ogledala) in poglavja 11 (varnostni pasovi) priloge k tej direktivi kot enakovredne zahtevam iz pravilnikov Gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo št. 30, 54, 64 in 75 v zvezi s pnevmatikami, št.3, 19, 20, 37, 38, 50, R 56, 57, 72 in 82 v zvezi s svetlobnimi in svetlobno-signalnimi napravami, št. 81 v zvezi z vzvratnimi ogledali in št. 16 v zvezi z varnostnimi pasovi;

(5) ker je z vidika varstva okolja, to je onesnaževanja le-tega s škodljivimi snovmi in hrupom, treba zasledovati cilj stalnega izboljševanja okolja; ker je zato treba določiti mejne vrednosti za škodljive snovi in hrup ter jih čim hitreje uveljaviti; ker se lahko sprejme odločitev za poznejše zniževanje mejnih vrednosti in spremembe preskusnega postopka le na podlagi študij in raziskav o razpoložljivih ali mogočih tehnoloških možnostih in analize njihovih stroškov ter koristi, da bi omogočili industrijsko proizvodnjo vozil, ki lahko izpolnjujejo te strožje mejne vrednosti; ker morata odločitev o zgoraj navedenih poznejših zniževanjih sprejeti Evropski parlament in Svet vsaj tri leta pred začetkom veljavnosti teh mejnih vrednosti, da bi lahko v industrijski proizvodnji sprejeli potrebne ukrepe, s katerimi bi izdelke do načrtovanega datuma uskladili z novimi predpisi Skupnosti; ker bo odločitev Evropskega parlamenta in Sveta temeljila na predlogih, ki jih mora Komisija pravočasno predložiti;

(6) ker se skladno z določbami Direktive 92/61/EGS sestavni deli in značilnosti, ki jih obravnava ta direktiva, ne smejo dajati v promet ali prodajati v državah članicah, če ne izpolnjujejo določb te direktive; ker morajo države članice sprejeti vse potrebne ukrepe, da bi zagotovile izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz te direktive;

(7) ker bi države članice morale meti možnosti z dodeljevanjem davčnih spodbud pospeševati trženje vozil, ki predhodno izpolnjujejo zahteve, sprejete na ravni Skupnosti, v zvezi z ukrepi proti onesnaževanju okolja s škodljivimi snovmi ali hrupom;

(8) ker so za postopke merjenja odpornosti vozil in posamičnih tehničnih enot proti elektromagnetnemu sevanju, s katerimi se preveri skladnost z določbami glede elektromagnetne združljivosti (poglavje 8), potrebne kompleksne in drage naprave; ker je treba državam članicam omogočiti zagotovitev takih naprav, je treba sprejeti ukrepe, da se lahko izvajanje teh metod merjenja odloži za tri leta od začetka veljavnosti te direktive;

(9) ker so glede na obseg in vpliv predlaganega ukrepa v zadevni panogi ukrepi Skupnosti, ki jih obravnava ta direktiva, potrebni ali celo nujni za dosego načrtovanih ciljev, in sicer homologacije vozil Skupnosti; ker države članice same ne morejo ustrezno doseči teh ciljev;

(10) ker je zaradi tehničnega napredka treba hitro prilagajati tehnične zahteve, določene v prilogi k tej direktivi; ker bi bilo treba, razen glede mejnih vrednosti za škodljive snovi in hrup, to nalogo dodeliti Komisiji, da bi poenostavili in pospešili postopek; ker je vselej, ko Evropski parlament in Svet pooblastita Komisijo za izvajanje predpisov na področju industrijske proizvodnje dvo- ali trikolesnih motornih vozil, primerno zagotoviti postopek za predhodno posvetovanje med Komisijo in državami članicami v odboru;

(11) ker zahteve glede varnosti ali varstva okolja določajo, da je treba omejiti nedovoljene posege na nekaterih tipih dvo- ali trikolesnih vozil; ker morajo biti take omejitve strogo omejene na nedovoljene posege, ki znatno spremenijo učinek vozila in emisije škodljivih snovi in hrupa, tako da ne povzročajo ovir pri vzdrževanju in popravilu vozila;

(12) ker ne sme nobena država članica zavrniti registracije ali uporabe vozil, če izpolnjujejo zahteve iz te direktive; ker zahteve iz te direktive ne smejo zavezovati tistih držav članic, ki na svojem ozemlju ne dopuščajo, da imajo dvo- ali trikolesna motorna vozila priklopnike, k spremembi njenih predpisov,

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1

Ta direktiva in njena priloga veljata za:

- pnevmatike,

- svetlobne in svetlobno-signalne naprave,

- zunanje štrleče dele,

- vzvratna ogledala,

- ukrepe proti onesnaževanju okolja,

- posode za gorivo,

- ukrepe za preprečevanje nedovoljenih posegov,

- elektromagnetno združljivost,

- dopustno raven hrupa in izpušne sisteme,

- naprave za spenjanje in priključke,

- priključke varnostnih pasov in varnostne pasove,

- stekla, naprave za brisanje in pranje vetrobranskih stekel ter naprave za odleditev in sušenje vetrobranskih stekel

za vse tipe vozil, določene v členu 1 Direktive 92/61/EGS.

Člen 2

V treh letih po datumu, navedenem v tretjem pododstavku člena 8(1), Komisija opravi podrobno raziskavo, da bi ugotovila, ali so ukrepi za preprečevanje nedovoljenih posegov na vozilih, zlasti vozilih kategorij A in B, ki so navedena v poglavju 7 priloge k tej direktivi, primerni, neprimerni ali pretirani glede na njihov namen. Na podlagi sklepov raziskave Komisija po potrebi predlaga nove zakonodajne ukrepe.

Člen 3

1. Postopki podeljevanja homologacije za pnevmatike, svetlobne in svetlobno-signalne naprave, vzvratna ogledala, posode za gorivo, izpušne sisteme, varnostne pasove in stekla za tip dvo- ali trikolesnega motornega vozila in homologacije pnevmatik, svetlobnih in svetlobno-signalnih naprav, vzvratnih ogledal, posod za gorivo, izpušnih sistemov, varnostnih pasov in stekel kot sestavnih delov in pogoji, ki veljajo za prosti pretok takih vozil in prosto dajanje sestavnih delov v promet, so določeni v poglavjih II in III Direktive 92/61/EGS.

2. Postopki podeljevanja homologacije za zunanje štrleče dele, ukrepe proti onesnaževanju zraka in nedovoljenim posegom, elektromagnetno združljivost, dopustno raven hrupa, naprave za spenjanje za priklopnike in stranske prikolice, priključke varnostnih pasov, naprave za brisanje in pranje vetrobranskih stekel ter naprave za odleditev in sušenje vetrobranskih stekel za tip dvo- ali trikolesnih motornih vozil in pogoji, ki veljajo za prosti pretok takih vozil, so določeni v poglavjih II in III Direktive 92/61/EGS.

Člen 4

1. V skladu z določbami člena 11 Direktive 92/61/EGS so zahteve poglavja 1 (pnevmatike), poglavja 2 (svetlobne in svetlobno-signalne naprave), poglavja 4 (vzvratna ogledala) in poglavja 11 (varnostni pasovi) priloge k tej direktivi enakovredne zahtevam pravilnikov Gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo št. 30 [5], 54 [6], 64 [7] in 75 [8] v zvezi s pnevmatikami, št. 3 [9], 19 [10], 20 [11], 37 [12], 38 [13], 50 [14], 56 [15], 57 [16], 72 [17] in 82 [18] v zvezi s svetlobnimi in svetlobno-signalnimi napravami, št. 81 [19] v zvezi z vzvratnimi ogledali in št. 16 [20] v zvezi z varnostnimi pasovi, v različici, ki velja na dan sprejetja te direktive.

Za namene priznavanja enakovrednosti, določene v prvem pododstavku, veljajo zahteve glede vgradnje iz poglavij 1 in 11 tudi za naprave, homologirane v skladu z ustreznimi pravilniki Gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo.

2. Homologacijski organi držav članic sprejmejo homologacije sestavnih delov, podeljene v skladu z zahtevami pravilnikov, navedenih v prvem odstavku, in oznake homologacij sestavnih delov namesto ustreznih homologacij sestavnih delov in oznak homologacij sestavnih delov, podeljenih v skladu z zahtevami te direktive.

Člen 5

1. Komisija v 24 mesecih od datuma sprejema te direktive predloži Evropskemu parlamentu in Svetu predlog, pripravljen na podlagi raziskave in ocene stroškov in koristi, ki izhajajo iz uveljavitve strožjih mejnih vrednosti, in ki določa naslednjo stopnjo, v kateri se sprejmejo ukrepi, namenjeni nadaljnji poostritvi mejnih vrednosti za škodljive snovi in raven hrupa zadevnih vozil, kot je določeno v poglavju 5, Prilogi II, tabelah I in II, in v poglavju 9, Prilogi I. Komisija v svojem predlogu upošteva in oceni stroškovno učinkovitost različnih ukrepov za zmanjševanje emisij škodljivih snovi in hrupa ter predstavi sorazmerno in razumno oceno glede na načrtovane cilje.

2. Evropski parlament in Svet v odločbi, sprejeti na podlagi predloga Komisije, navedenega v prvem odstavku, ki bo sprejeta do 1. januarja 2001, upoštevata potrebo po vključitvi dejavnikov poleg poostrenih mejnih vrednosti. Skupaj z zainteresiranimi partnerji, kot so industrija, uporabniki in skupine, ki predstavljajo potrošnike ali javnost, se opravita raziskava in ocena stroškov in koristi, ki izhajajo iz izvajanja ukrepov, določenih v navedeni odločbi, ter morajo biti sorazmerni in razumni glede na načrtovane cilje.

Člen 6

1. Države članice lahko uvedejo davčne spodbude samo za motorna vozila, ki ustrezajo ukrepom proti onesnaževanju s škodljivimi snovmi in hrupom, določenim v poglavju 5, Prilogi I, točki 2.2.1.1.3, in Prilogi II, tabelah I in II, ter v poglavju 9, Prilogi I.

2. Spodbude, navedene v prvem odstavku, morajo biti skladne z določbami Pogodbe in izpolnjevati naslednje pogoje:

- veljati morajo za vsa nova vozila, ki se dajejo v promet v državi članici in predhodno izpolnjujejo zahteve te direktive, navedene v prvem odstavku,

- prenehajo veljati ob obvezni uveljavitvi ukrepov, navedenih v prvem odstavku,

- za vsak tip motornega vozila morajo vsebovati nižje zneske, kot so dodatni stroški uporabljenih tehničnih rešitev in njihove vgradnje v motorno vozilo, da bi se spoštovalo določene vrednosti.

3. Komisijo je treba pravočasno obvestiti o kakršnem koli namenu uvedbe ali spremembe katere koli izmed davčnih spodbud, navedenih v prvem odstavku, da bi lahko podala svoje mnenje.

Člen 7

Spremembe, ki so potrebne za:

- upoštevanje sprememb k pravilnikom Gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo, navedenih v členu 4,

- prilagoditev priloge tehničnemu napredku - z izjemo mejnih vrednosti za onesnaževanje s škodljivimi snovmi in hrupom, navedenih v poglavju 5, Prilogi I, točki 2.2.1.1.3, in Prilogi II, tabelah I in II, ter v poglavju 9, Prilogi I,

se sprejmejo po postopku, določenem v členu 13 Direktive Sveta 70/156/EGS z dne 6. februarja 1970 o približevanju zakonodaje držav članic o homologaciji motornih in priklopnih vozil [21].

Člen 8

1. Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, do 18. decembra 1998. O tem takoj obvestijo Komisijo.

Po datumu, navedenem v prvem pododstavku, države članice ne smejo prepovedati prvega začetka uporabe vozil, ki izpolnjujejo določbe te direktive ali določenih njenih poglavij.

Države članice te določbe uporabljajo od 17. junija 1999.

Vendar se izvajanje nekaterih določb poglavij 5, 8 in 9 odloži, kot je določeno v teh poglavjih.

2. Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

Člen 9

1. Direktiva Sveta 80/780/EGS z dne 22. julija 1980 o približevanju zakonodaje držav članic glede vzvratnih ogledal za dvokolesna motorna vozila s stransko prikolico ali brez nje in njihove vgradnje na ta vozila [22] se razveljavi, ko se začne uporabljati ta direktiva.

2. Vendar se lahko sestavni deli, za katere so bile podeljene homologacije, kot je določeno v Prilogi I k direktivi, navedeni v prvem odstavku, še naprej uporabljajo.

3. Direktiva Sveta 78/1015/EGS z dne 23. novembra 1978 o približevanju zakonodaje držav članic o dopustnih ravneh hrupa in izpušnih sistemov motociklov [23] se razveljavi z datumom, navedenim v prvem pododstavku člena 8(1).

4. Do datuma, navedenega v prvem pododstavku člena 8(1), se lahko homologacije, navedene v Direktivi 78/1015/EGS, podelijo za homologacije vozil, navedenih v Direktivi 92/61/EGS. Uporabljajo se mejne vrednosti hrupa, določene v točki 2.2.1. Priloge I Direktive 78/1015/EGS.

Člen 15(4)(c) Direktive 92/61/EGS se uporablja, ko se taka vozila prvič dajo v promet.

5. Ob začetku veljavnosti te direktive se za vozila, ki jih zajema ta direktiva prenehajo uporabljati določbe Direktive Sveta 89/336/EGS z dne 3. maja 1989 o približevanju zakonodaje držav članic o elektromagnetni združljivosti [24].

Člen 10

Ta direktiva začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropskih skupnosti.

Člen 11

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju, 17. junija 1997.

Za Evropski parlament

Predsednik

J. M. Gil-Robles

Za Svet

Predsednik

A. Jorritsma-Lebbink

[1] UL C 177, 29.6.1994, str. 1, inUL C 21, 25.1.1996, str. 23.

[2] UL C 195, 18.7.1994, str. 77.

[3] Mnenje Evropskega parlamenta z dne 18. maja 1995 (UL C 151, 19.6.1995, str. 184), skupno stališče Sveta z dne 23. novembra 1995 (UL C 190, 29.6.1996, str. 1) in Sklep Evropskega parlamenta z dne 19. junija 1996 (UL C 198, 9.7.1996, str. 23). Sklep Evropskega parlamenta z dne 24. aprila 1997; Sklep Sveta z dne 12. maja 1997.

[4] UL L 225, 10.8.1992, str. 72.

[5] E/ECE/TRANS/505/REV 1/ADD 29.

[6] E/ECE/TRANS/505/REV 1/ADD 53.

[7] E/ECE/TRANS/505/REV 1/ADD 63.

[8] E/ECE/TRANS/505/REV 1/ADD 74.

[9] E/ECE/TRANS/324/ADD 2.

[10] E/ECE/TRANS/324/REV 1/ADD 18.

[11] E/ECE/TRANS/324/REV 1/ADD 19.

[12] E/ECE/TRANS/505/REV 1/ADD 36.

[13] E/ECE/TRANS/324/REV 1/ADD 37.

[14] E/ECE/TRANS/505/REV 1/ADD 49.

[15] E/ECE/TRANS/505/REV 1/ADD 55.

[16] E/ECE/TRANS/505/REV 1/ADD 56.

[17] E/ECE/TRANS/505/REV 1/ADD 71.

[18] E/ECE/TRANS/505/REV 1/ADD 81.

[19] E/ECE/TRANS/505/REV 1/ADD 80.

[20] E/ECE/TRANS/505/REV 1/ADD 15.

[21] UL L 42, 23.2.1970, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 96/27/ESUL L169, 8. 7. 1996, str. 1).

[22] UL L 229, 30.8.1980, str. 49. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 80/1272/EGS (UL L 375, 31.12.1980, str. 73).

[23] UL L 349, 13.12.1978, str. 21. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 89/235/EGSUL L 98, 11.4.1989, str. 1).

[24] UL L 139, 23.5.1989, str. 19. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 93/97/EGSUL L 290, 24.11.1993, str. 1).

--------------------------------------------------

POGLAVJE 1

PNEVMATIKE ZA DVO- ALI TRIKOLESNA MOTORNA VOZILA IN NJIHOVA VGRADNJA

SEZNAM PRILOG

| | Stran |

PRILOGA I | Upravne določbe za homologacijo pnevmatik kot sestavnega dela … | 39 |

Dodatek 1 | Opisni list za tip pnevmatike, namenjene za dvo- ali trikolesna motorna vozila … | 41 |

Dodatek 2 | Certifikat o homologaciji tipa pnevmatike, namenjene za dvo- ali trikolesna motorna vozila … | 42 |

PRILOGA II | Pomen izrazov, označevanje in zahteve … | 43 |

Dodatek 1 | Pojasnjevalna shema … | 50 |

Dodatek 2 | Ureditev oznak na pnevmatiki … | 51 |

Dodatek 3 | Seznam indeksov nosilnosti in največja ustrezna dovoljena masa … | 52 |

Dodatek 4 | Oznake in mere nekaterih vrst pnevmatik … | 53 |

Dodatek 5 | Način merjenja velikosti pnevmatike … | 61 |

Dodatek 6 | Postopek preskušanja zmogljivosti obremenitev/hitrost … | 62 |

Dodatek 7 | Spreminjanje nosilnosti glede na hitrost … | 64 |

Dodatek 8 | Metoda določanja dinamičnega povečanja pnevmatik … | 65 |

PRILOGA III | Zahteve za vozila glede vgradnje pnevmatik … | 67 |

Dodatek 1 | Opisni list o vgradnji pnevmatik na tip dvo- ali trikolesnega motornega vozila … | 69 |

Dodatek 2 | Certifikat o homologaciji vozila glede vgradnje pnevmatik na tip dvo- ali trikolesnega motornega vozila … | 70 |

PRILOGA I

UPRAVNE DOLOČBE ZA HOMOLOGACIJO PNEVMATIKE KOT SESTAVNEGA DELA

1. VLOGA ZA HOMOLOGACIJO SESTAVNEGA DELA

1.1 V vlogi za homologacijo pnevmatike morajo biti navedeni natančni podatki o tipu pnevmatike, na katero se namesti homologacijska oznaka sestavnega dela.

1.2 Vloga mora poleg zgornjih podatkov vsebovati tudi podatke o vsakem tipu pnevmatike, in sicer o:

1.2.1 označevanju velikosti pnevmatike, skladno s točko 1.16. Priloge II,

1.2.2 oznaki ali trgovskem imenu,

1.2.3 vrsti uporabe: običajna, posebna, zimska ali za kolo z motorjem (v nadaljevanju: moped),

1.2.4 zgradbi pnevmatike (diagonalna, prepasana diagonalna, radialna),

1.2.5 hitrostni kategoriji - simbolu hitrosti,

1.2.6. indeksu nosilnosti,

1.2.7 tem, ali je pnevmatika namenjena za uporabo z zračnico ali brez nje,

1.2.8 tem, ali je pnevmatika "običajna" ali "ojačana",

1.2.9 številu vložkov (ply-rating - PR) za posebna motorna kolesa,

1.2.10 zunanjih merah: celotni širini in premeru pnevmatike,

1.2.11 platiščih, na katera se lahko vgradi pnevmatika,

1.2.12. merilnem in preskusnem platišču,

1.2.13 preskusnem tlaku in tlaku za merjenje,

1.2.14 koeficientu X, omenjenem v točki 1.19 Priloge II,

1.2.15 pnevmatikah, ki so v oznaki velikosti označeni z indeksom V in so primerni za hitrosti preko 240 km/h, ali pnevmatikah, ki so v oznaki velikosti označeni z indeksom Z in so primerni za hitrosti preko 270 km/h, največji hitrosti, ki jo dovoli proizvajalec, in nosilnosti, dovoljeni za tako največjo hitrost. Največja dovoljena hitrost in ustrezen indeks nosilnosti morata biti označena v certifikatu o homologaciji (Dodatek 2 te priloge).

1.3 Vlogi za homologacijo sestavnega dela morajo biti v treh izvodih priložene skice ali fotografije dezena tekalne plasti in obrisa napihnjene pnevmatike, vgrajene na merilno platišče, ki prikazuje ustrezne mere (glej točki 3.1.1. in 3.1.2. Priloge II) tipa pnevmatike, predložene v homologacijo. Priloženo naj bo tudi poročilo o preskusu, ki ga je izdal pristojni preskuševalni laboratorij, ali dva primerka tipa pnevmatike po presoji pristojnega organa.

1.4 Proizvajalec pnevmatike lahko zaprosi za razširitev homologacije sestavnega dela ES na druge vrste spremenjenih pnevmatik.

1.5 Ta direktiva ne velja za nove pnevmatike, načrtovane samo za terensko uporabo ali tekmovanja in označene z NHS (not for highway service - ni za uporabo na avtocestah).

2. OZNAKE

Vzorci tipa pnevmatike, predloženi v homologacijo sestavnega dela, morajo biti čitljivo in neizbrisno označeni z vlagateljevo oznako ali tovarniškim imenom proizvajalca ter imeti dovolj prostora za homologacijsko oznako sestavnega dela.

3. HOMOLOGACIJSKA OZNAKA SESTAVNEGA DELA

Vse pnevmatike, skladne s tipom, ki je bil homologiran po tej direktivi, morajo imeti homologacijsko oznako sestavnega dela, opisano v Prilogi 5 k Direktivi 92/61/EGS z dne 30. junija 1992 o homologaciji dvo- ali trikolesnih motornih vozil.

Vrednost "a", ki opredeljuje mere pravokotnika in alfanumeričnih znakov, ki sestavljajo oznako, ne sme biti manjša od 2 mm.

4. SPREMINJANJE TIPA PNEVMATIKE

4.1 Zaradi spremembe dezena tekalne plasti pnevmatike ni treba ponoviti preskusov iz Priloge II.

Dodatek 1

+++++ TIFF +++++

Dodatek 2

Certifikat o homologaciji tipa pnevmatike, namenjene za dvo- ali trikolesna motorna vozila

+++++ TIFF +++++

PRILOGA II

POMEN IZRAZOV, OZNAČEVANJE IN ZAHTEVE

1. POMEN IZRAZOV

V tem poglavju:

1.1 izraz "tip pnevmatike" pomeni pnevmatike, ki se bistveno ne razlikujejo po:

1.1.1 oznaki ali trgovskem imenu,

1.1.2 oznaki velikosti,

1.1.3 načinu uporabe (običajna: pnevmatike za normalno cestno uporabo; posebne: pnevmatike za posebne namene na cesti in terenu; zimske ali za mopede),

1.1.4 zgradbi (diagonalna, prepasana diagonalna, radialna),

1.1.5 simbolu hitrosti,

1.1.6 indeksu nosilnosti,

1.1.7 meri profila preseka, če je nameščena na določeno platišče;

1.2 izraz "zgradba pnevmatike" pomeni tehnične značilnosti karkase pnevmatike. Razlikujemo predvsem naslednje zgradbe pnevmatike:

1.2.1 izraz "diagonalna" pomeni zgradbo pnevmatike, pri kateri niti vložkov potekajo od noge do noge, vložki pa so položeni tako, da potekajo niti pod izmeničnimi koti, znatno manjšimi od 90 ° glede na smer gibanja kolesa,

1.2.2 izraz "prepasana diagonalna" pomeni zgradbo pnevmatike, pri kateri je karkasa ojačana s pasom, sestavljenim iz dveh ali več vložkov, v katerih so kordne niti zelo neraztegljive in oklepajo različne kote, podobne tistim na karkasi,

1.2.3 izraz "radialna" pomeni zgradbo pnevmatike, katerega niti vložkov potekajo od noge do noge pod kotom 90 ° na srednjo črto tekalne plasti, karkasa pa je ojačana z zelo neraztegljivim obdajajočim pasom,

1.2.4 izraz "ojačana" pomeni zgradbo pnevmatike, katerega ogrodje je odpornejše od tistega na standardnem pnevmatiku;

1.3 izraz "noga" pomeni del pnevmatike, ki ima takšno obliko in zgradbo, da se prilega platišču in drži plašč na njem [1];

1.4 izraz "kord" pomeni obliko predenja niti v vložkih pnevmatike [2];

1.5 izraz "vložek" pomeni plast z gumo obloženih vzporednih kordnih niti [3];

1.6 "karkasa" pomeni del pnevmatike pod tekalno plastjo in bočnico, ki je obremenjen, kadar je napihnjen [4];

1.7 izraz "tekalna plast" pomeni del pnevmatike, ki pride v stik s tlemi [5];

1.8 izraz "bočnica" pomeni del pnevmatike med tekalno plastjo in rogom platišča [6];

1.9 izraz "kanali v tekalni plasti" pomeni prostore med sosednjima rebroma ali blokoma v dezenu tekalne plasti [7];

1.10 izraz "glavni kanal" pomeni širok kanal na sredini tekalne plasti;

1.11 izraz "širina preseka (S)" pomeni linearno razdaljo med zunanjima stranema bočnic napihnjene pnevmatike brez upoštevanja štrlečih delov, kot so oznake, okrasi ali zaščitni trakovi ali rebra [8];

1.12 izraz "celotna širina" pomeni linearno razdaljo med zunanjima stranema bočnic napihnjene pnevmatike skupaj z oznakami, okrasi in zaščitnimi pasovi ali rebri [9]; če je širina tekalne plasti večja od širine preseka, je celotna širina pnevmatike širina tekalne plasti;

1.13 izraz "višina preseka (H)" pomeni razdaljo, ki je enaka polovični razliki zunanjega premera pnevmatike in imenskega premera platišča [10];

1.14 izraz "imensko presečno razmerje (Ra)" pomeni stokratnik števila, dobljenega z deljenjem imenske višine preseka z imensko širino plašča (S1), izraženih v istih merskih enotah;

1.15 izraz "zunanji premer (D)" pomeni skupni premer napihnjene nove pnevmatike [11];

1.16 izraz "oznake velikosti pnevmatike" pomenijo oznake, ki kažejo:

1.16.1 imensko širino preseka (S1) (izraženo v mm, razen pri nekaterih vrstah pnevmatik, za katere je oznaka velikosti naveden v prvem stolpcu tabel v Dodatku 4 k tej prilogi),

1.16.2 imensko presečno razmerje (Ra), razen pri nekaterih vrstah pnevmatik, za katere je oznaka velikosti navedena v prvem stolpcu tabel v Dodatku 4 k tej prilogi,

1.16.3 dogovorjeno število (d), ki označuje imenski premer platišča in temu ustrezen premer, izražen ali s kodo (s številom, manjšim od 100) ali v milimetrih (s številom, večjim od 100),

1.16.3.1 vrednosti simbola (d) v milimetrih, izraženega s kodo, so:

"d"- koda, izražena z eno- ali dvomestnim številom, ki kaže imenski premer platišča | Vrednost v mm |

4 | 102 |

5 | 127 |

6 | 152 |

7 | 178 |

8 | 203 |

9 | 229 |

10 | 254 |

11 | 279 |

12 | 305 |

13 | 330 |

14 | 356 |

15 | 381 |

16 | 406 |

17 | 432 |

18 | 457 |

19 | 483 |

20 | 508 |

21 | 533 |

22 | 559 |

23 | 584 |

1.17 izraz "imenski premer platišča (d)" pomeni premer platišča, ki je določen za vgradnjo pnevmatike [12];

1.18 izraz "platišče" pomeni del, na katerem sedita nogi pnevmatike z zračnico ali brez nje [13];

1.19 izraz "teoretično platišče" pomeni namišljeno platišče, katerega širina je X-kratnik imenske širine preseka pnevmatike. Vrednost X mora določiti proizvajalec pnevmatike;

1.20 izraz "merilno platišče" pomeni platišče, na katero mora biti vgrajena pnevmatika zaradi merjenja;

1.21 izraz "preskuševalno platišče" pomeni platišče, na katero mora biti vgrajena pnevmatika za preskušanje;

1.22 izraz "trganje" pomeni odletavanje koščkov gume s tekalne plasti pnevmatike;

1.23 izraz "ločevanje korda" pomeni ločevanje kordnih nitk od gumijaste obloge;

1.24 izraz "razslojevanje vložkov" pomeni ločevanje sosednjih vložkov;

1.25 izraz "ločevanje tekalne plasti" pomeni odlet tekalne plasti od karkase;

1.26 izraz "indeks nosilnosti" pomeni število, povezano z največjo dovoljeno obremenitvijo, ki jo lahko prenaša pnevmatika pri hitrosti, ustrezni simbolu hitrosti v skladu z obratovalnimi pogoji, ki jih določi proizvajalec. V Dodatku 3 k Prilogi II je seznam indeksov z ustreznimi nosilnostmi;

1.27 izraz "tabela sprememb nosilnosti glede na hitrost" pomeni tabelo v Dodatku 7 k Prilogi II, v kateri so ob sklicevanju na indekse nosilnosti in zmogljivosti ob imenski hitrosti navedene spremembe nosilnosti pnevmatike pri hitrostih, ki ne ustrezajo tistimi, označenimi s simbolom hitrosti;

1.28 izraz "kategorija hitrosti" pomeni:

1.28.1 hitrost, izraženo s simbolom hitrosti, kakor je prikazano v točki 1.28.2.

1.28.2 Simboli hitrosti so prikazani v tej tabeli:

Indeks hitrosti | Ustrezna hitrost (km/h) |

B | 50 |

F | 80 |

G | 90 |

J | 100 |

K | 110 |

L | 120 |

M | 130 |

N | 140 |

P | 150 |

Q | 160 |

R | 170 |

S | 180 |

T | 190 |

U | 200 |

H | 210 |

V | 240 |

W | 270 |

1.28.3 Pnevmatike, ki so primerne za največje hitrosti nad 240 km/h, so označene s črko V ali Z, ki je na oznaki velikosti pnevmatike pred oznakami za zgradbo pnevmatike;

1.29 izraz "zimska pnevmatika" pomeni pnevmatiko, katere dezen in zgradba sta načrtovana zlasti za boljši oprijem v blatu in snegu ali brozgi kot pri običajnih pnevmatikah. Dezen tekalne plasti zimskih pnevmatik je na splošno sestavljen iz kanalov in/ali blokov, ki so bolj oddaljeni drug od drugega kot pri običajni pnevmatiki;

1.30 izraz "MST" (multiservice tyre - večnamenska pnevmatika) pomeni pnevmatiko za večnamensko uporabo, torej pnevmatiko, ki je primerna za cestno in terensko uporabo;

1.31 izraz "največja obremenitev" pomeni največjo maso, ki jo lahko pnevmatika prenaša:

1.31.1 pri hitrostih, manjših od 130 km/h ali enakih, največja obremenitev ne sme preseči odstotka vrednosti, povezane z ustreznim indeksom nosilnosti pnevmatike, kakor je navedeno v tabeli "Spremembe nosilnosti glede na hitrost" (glej točko 1.27), glede na simbol hitrosti pnevmatike in hitrostno zmogljivost vozila, v katero je vgrajen;

1.31.2 pri hitrostih od 130 km/h do 210 km/h največja obremenitev ne sme preseči vrednosti mase, povezane z indeksom nosilnosti pnevmatike;

1.31.3 pri pnevmatikah, načrtovanih za hitrosti od 210 km/h do 270 km/h, največja obremenitev ne sme preseči odstotka nosilnosti pnevmatike, navedenega v spodnji tabeli in povezanega s simbolom hitrosti, in največje konstrukcijsko določene hitrosti vozila, v katero naj bi bila pnevmatika vgrajena;

Največja hitrost (km/h) [14] | Največja obremenitev (%) |

Simbol hitrosti V | Simbol hitrosti W [16] |

210 | 100 | 100 |

220 | 95 | 100 |

230 | 90 | 100 |

240 | 85 | 100 |

250 | (80) [15] | 95 |

260 | (75) [15] | 85 |

270 | (70) [15] | 75 |

1.31.4 pri hitrostih nad 270 km/h obremenitev ne sme preseči mase, ki jo je določil proizvajalec glede na hitrostno zmogljivost pnevmatike.

Pri vmesnih hitrostih med 270 km/h in največjo hitrostjo, ki jo je dovolil proizvajalec, se uporablja linearna interpolacija;

1.32 izraz "pnevmatika za moped" pomeni pnevmatiko za vgradnjo v mopede;

1.33 izraz "pnevmatika za motorno kolo" pomeni pnevmatiko, ki je prvotno načrtovana za motorna kolesa;

1.34 izraz "kotalni obseg (Cr)" pomeni teoretično razdaljo, ki jo prevozi srednjica (os) kolesa vozila pri premiku za en poln vrtljaj pnevmatike in se izračuna na podlagi nasledje enačbe:

Cr = f × D, pri čemer je:

D zunanji premer pnevmatike v skladu z oznako velikosti, predpisan v točki 3.1.2 v tej prilogi,

f =

3,02 za pnevmatike, pri katerih je koda premera platišča večja od 13 ali enaka,

3,03 za radialne pnevmatike, pri katerih koda premera platišča ni večja od 12,

2,99 za diagonalne ali prepasane diagonalne pnevmatike, pri katerih koda premera platišča ni večja od 12.

2. OZNAKE

2.1 Pnevmatike morajo imeti vsaj na eni strani bočnice naslednje oznake:

2.1.1 oznako (tovarniško ime proizvajalca) ali trgovska oznaka,

2.1.2 oznako velikosti pnevmatike, ki je opredeljena v točki 1.16,

2.1.3 oznako zgradbe pnevmatike:

2.1.3.1 pri diagonalnih pnevmatikah ni nobene oznake ali pa je pred kodo premera platišča črka D,

2.1.3.2 pri prepasanih diagonalnih pnevmatikah je pred kodo premera platišča črka B, neobvezno pa besedi "BIAS-BELTED",

2.1.3.3 pri radialnih pnevmatikah je pred kodo premera platišča črka R, neobvezno pa beseda "RADIAL",

2.1.4 kategorija hitrosti pnevmatike, izražena s simbolom, navedenim v točki 1.28.2.,

2.1.5 indeks nosilnosti, ki je določen v točki 1.26,

2.1.6 besedo "TUBELESS", če je pnevmatika namenjena za rabo brez zračnice,

2.1.7 pri ojačanih pnevmatikah oznako "REINFORCED" ali "REINF",

2.1.8 datum proizvodnje s trimestno številko, prvi dve mesti označujeta teden, tretja pa leto. Ta podatek je treba navesti le na eni strani bočnice,

2.1.9 pri zimski pnevmatiki oznako "M + S" ali "M.S" ali "M & S",

2.1.10 pri večnamenskih pnevmatikah oznako "MST",

2.1.11 če je pnevmatika namenjena za mopede, izraz "MOPED", "CICLOMOTORE" ali "CYCLOMOTEUR",

2.1.12 pnevmatike, ki so primerne za hitrosti nad 240 km/h, morajo imeti na oznaki velikosti in pred oznako zgradbe pnevmatike (glej točko 2.1.3) ustrezen indeks V ali Z (glej točko 1.31.3),

2.1.13 pri pnevmatikah, ki so primerne za hitrosti nad 240 km/h (ali 270 km/h), morata biti med oklepajema oznaka indeksa nosilnosti (glej točko 2.1.5) za uporabo pri hitrosti 210 km/h (ali 240 km/h) in ustrezen simbol hitrosti (glej točko 2.1.4):

- V, če gre za pnevmatike z indeksom V na oznaki velikosti,

- W, če gre za pnevmatike z indeksom Z na oznaki velikosti.

2.2 V Dodatku 2 je prikazan primer označevanja pnevmatike.

2.3 Oznake, navedene v točki 2.1, in homologacijska oznaka sestavnega dela, iz točke 3 Priloge I, morajo biti nanesene na pnevmatike z gravuro v modelu, tako, da so ali poglobljene ali pa izstopajo, in jasno čitljive.

3. ZAHTEVE ZA PNEVMATIKE

3.1 Mere pnevmatike

3.1.1 Širina preseka

3.1.1.1 Širina preseka se izračuna po naslednji formuli:

S = S1 + K (A − A1),

pri čemer je:

S = širina preseka v mm, merjena na merilnem platišču

S1 = imenska širina platišča (v mm), določena na bočnici na oznaki velikosti pnevmatike

A = širina merilnega platišča v mm, ki jo je določil proizvajalec v tehničnem opisu

A1 = teoretična širina platišča v mm

Vrednost S1, pomnožena s faktorjem X, ki ga določi proizvajalec pnevmatike, se uporabi za A1, vrednost K pa je 0,4.

3.1.1.2 Za tipe pnevmatik, katerih oznaka velikosti je navedena v prvem stolpcu tabel v Dodatku 4 k Prilogi II, ustreza širina preseka (S1) in teoretična širina platišča (A1) vrednostim v tej tabeli poleg oznake velikosti pnevmatike.

3.1.2 Zunanji premer pnevmatike

3.1.2.1 Zunanji premer pnevmatike se določi po naslednji formuli:

D = d + 2H,

pri čemer je:

D = zunanji premer v mm

d = imenski premer platišča v mm

H = imenska višina pnevmatike

H = S1 × 0,01 Ra, pri čemer je

S1 = imenska širina preseka

Ra = imensko presečno razmerje,

kakor je določeno v opisu na bočnici pnevmatike, zahtevanem v točki 2.1.3.

3.1.2.2 Za tipe pnevmatik, katerih oznaka velikosti je vpisana v prvi stolpec tabel v Dodatku 4 k tej prilogi, ustreza zunanji premer vrednostim v omenjenih tabelah za ustrezne pnevmatike.

3.1.3 Postopek merjenja

Pnevmatika se meri po postopku, ki je določen v Dodatku 5 k tej prilogi.

3.1.4 Zahteve za širino preseka pnevmatike

3.1.4.1 Celotna širina pnevmatike je lahko manjša od širine preseka S, ki je določena skladno s točko 3.1.1.

3.1.4.2 To vrednost lahko preseže do vrednosti, določene v Dodatku 4 k tej prilogi, ali pri pnevmatikah z oznakami velikosti, ki niso določene v zgoraj navedenem Dodatku 4:

3.1.4.2.1 pri pnevmatikah za mopede za običajno cestno uporabo in pri zimskih pnevmatikah za motorna kolesa:

+ 10 % pri kodi premera platišča 13 in več,

+ 8 % pri kodi premera platišča, ki ni večja od 12;

3.1.4.2.2 pri večnamenskih pnevmatikah, primernih za omejeno cestno uporabo in označenih z MST: + 25 %.

3.1.5 Zahteve za zunanji premer pnevmatike

3.1.5.1 Zunanji premer pnevmatike ne sme presegati najmanjšega in največjega premera, določenega v Dodatku 4 k tej prilogi.

3.1.5.2 Če oznaka velikosti ni določena v Dodatku 4 k tej prilogi, zunanji premer pnevmatike ne sme presegati najmanjšega in največjega premera, ki se izračun po naslednjih enačbah:

Dmin = d + (2H × a)

Dmax = d + (2H × b),

pri čemer:

sta H in d določena v točki 3.1.2.1., a in b pa v točkah 3.1.5.2.1. in 3.1.5.2.2.

3.1.5.2.1 pnevmatike za mopede za običajno cestno uporabo in zimske pnevmatike

| a |

koda premera platišča 13 in več | 0,97 |

koda premera platišča, manjša od 12 | 0,93 |

večnamenske pnevmatike | 1,00 |

3.1.5.2.2 pnevmatke za mopede in motorna kolesa za običajno cestno uporabo

| b |

koda premera platišča 13 in več | 1,07 |

koda premera platišča, manjša od 12 | 1,10 |

zimske in večnamenske pnevmatike | 1,12 |

3.2 Preskus zmogljivosti obremenitev/hitrost

3.2.1 Preskus zmogljivosti obremenitev/hitrost se opravi na pnevmatiki v skladu z metodo, določeno v Dodatku 6 k Prilogi II.

3.2.1.1 Če se preskusi opravljajo na pnevmatikah, ki imajo indeks V v oznaki velikosti in so primerne za hitrosti nad 240 km/h, ali na pnevmatikah, ki imajo indeks Z v oznaki velikosti in so primerne za hitrosti nad 270 km/h (glej točko 1.2.15 v Prilogi I), se omenjeni preskus zmogljivosti obremenitev/hitrost opravi na eni pnevmatiki po pogojih obremenitve in hitrosti, označenih med oklepajema na pnevmatiki (glej točko 2.1.13). Na drugi pnevmatiki iste vrste pa se mora opraviti še en preskus zmogljivosti obremenitev/hitrost po pogojih obremenitve in hitrosti, ki jih proizvajalec določi kot največje.

3.2.2 Po uspešno opravljenem preskusu zmogljivosti obremenitev/hitrost se na pnevmatiki ne sme opaziti nobenega razslojevanja vložkov, ločevanja tekalne plasti oziroma ločevanja ali trganja ali raztrga korda.

3.2.3 Vsaj šest ur po preskusu zmogljivosti obremenitev/hitrost se izmerjeni zunanji premer ne sme razlikovati za več kot ± 3,5 % od tistega pred preskusom.

3.2.4 Na koncu preskusa zmogljivosti obremenitev/hitrost izmerjena celotna širina ne sme preseči vrednosti, ki je določena v točki 3.1.4.2.

3.3 Dinamično povečanje pnevmatik

Pnevmatike, navedene v točki 1.1 v Dodatku 8 k Prilogi II, ki so prestale preskuse zmogljivosti obremenitev/hitrost, določene v točki 3.2.1, morajo prestati preskuse dinamičnega povečanja, ki morajo biti opravljeni v skladu s postopkom, določenim v navedenem dodatku.

3.4 Če proizvajalec izdeluje serijo pnevmatik, ni treba opraviti preskusov zmogljivosti obremenitev/hitrost in dinamičnega povečanja na vsakem tipu pnevmatike iz serije. Možnost izbire najneugodnejšega primera je prepuščena presoji pristojnih organov za homologacijo sestavnega dela.

3.5 Pri spremembi dezena tekalne plasti pnevmatike ni potrebna ponovitev preskusov, določenih v točkah 3.2 in 3.3 te priloge.

3.6 Razširitve homologacije za pnevmatike, primerne za hitrosti nad 240 km/h, ki so v oznaki velikosti označene z indeksom V (ali 270 km/h, ki so v oznaki velikosti označene z indeksom Z), so dovoljene zaradi potrditve različnih največjih hitrosti in/ali obremenitev, če tehnična služba, pristojna za opravljanje preskusov, izda novo poročilo o preskusu v zvezi z novo največjo hitrostjo in obremenitvijo. Takšne nove zmogljivosti obremenitev/hitrost morajo biti navedene v Dodatku 2 Priloge I.

Dodatek 1

+++++ TIFF +++++

Pojasnjevalna shema(Glej točko 1 v tej prilogi)

Dodatek 2

Ureditev oznak na pnevmatiki

Primer oznak, ki morajo biti razvidni na homologiranih tipih pnevmatik

+++++ TIFF +++++

b | 100/80 B 18 | 53 S | TUBELESS M + S | 013 |

Te oznake določajo pnevmatiko:

- z imensko širino preseka 100,

- z imenskim presečnim razmerjem 80,

- s prepasano diagonalno zgradbo (B),

- s premerom platišča 457 mm, katerega koda je 18,

- z nosilnostjo 206 kg, ustrezen indeks nosilnosti je 53 (glej seznam v Dodatku 3),

- uvrščeno v hitrostno kategorijo s simbolom S (največja hitrost 180 km/h),

- ki se lahko vgradi brez zračnice (tubeless),

- ki spada med zimske pnevmatike (M + S),

- izdelano 1. teden (01) leta 1993 (3).

Lega in vrstni red oznak, ki sestavljajo oznako pnevmatike:

(a) oznaka velikosti pnevmatike, ki vključuje imensko širino preseka, imensko presečno razmerje, oznako zgradbe, in če pride v poštev, imenski premer platišča, mora biti sestavljena, kakor je prikazano zgoraj, t. j. 100/80 B 18;

(b) indeks nosilnosti in simbol hitrosti morata biti blizu oznake velikosti pnevmatike. Lahko sta pred ali za njo oziroma nad ali pod njo;

(c) opisi "TUBELESS" in "REINFORCED" ali "REINF" in "M + S" ali "M.S." ali "M & S" in "MST" in/ali "MOPED", "CICLOMOTORE" ali "CYCLOMOTEUR" so lahko pomaknjeni naprej od napisov za velikost;

(d) pri pnevmatikah, primernih za hitrosti nad 240 km/h, mora biti indeks V ali Z, če pride v poštev, naveden pred oznako zgradbe (npr. 140/60ZR18). Ustrezen indeks nosilnosti in simbol hitrosti morata biti navedena v oklepajih, če pride to v poštev (glej točko 2.1.13 Priloge II).

Dodatek 3

Seznam indeksov nosilnosti in največja ustrezna dovoljena masa

A = indeks nosilnosti

B = največja ustrezna masa (kg)

A | B |

0 | 45 |

1 | 46,2 |

2 | 47,5 |

3 | 48,7 |

4 | 50 |

5 | 51,5 |

6 | 53 |

7 | 54,5 |

8 | 56 |

9 | 58 |

10 | 60 |

11 | 61,5 |

12 | 63 |

13 | 65 |

14 | 67 |

15 | 69 |

16 | 71 |

17 | 73 |

18 | 75 |

19 | 77,5 |

20 | 80 |

21 | 82,5 |

22 | 85 |

23 | 87,5 |

24 | 90 |

25 | 92,5 |

26 | 95 |

27 | 97,5 |

28 | 100 |

29 | 103 |

30 | 106 |

31 | 109 |

32 | 112 |

33 | 115 |

34 | 118 |

35 | 121 |

36 | 125 |

37 | 128 |

38 | 132 |

39 | 136 |

40 | 140 |

41 | 145 |

42 | 150 |

43 | 155 |

44 | 160 |

45 | 165 |

46 | 170 |

47 | 175 |

48 | 180 |

49 | 185 |

50 | 190 |

51 | 195 |

52 | 200 |

53 | 206 |

54 | 212 |

55 | 218 |

56 | 224 |

57 | 230 |

58 | 236 |

59 | 243 |

60 | 250 |

61 | 257 |

62 | 265 |

63 | 272 |

64 | 280 |

65 | 290 |

66 | 300 |

67 | 307 |

68 | 315 |

69 | 325 |

70 | 335 |

71 | 345 |

72 | 355 |

73 | 365 |

74 | 375 |

75 | 387 |

76 | 400 |

77 | 412 |

78 | 425 |

79 | 437 |

80 | 450 |

81 | 462 |

82 | 475 |

83 | 487 |

84 | 500 |

85 | 515 |

86 | 530 |

87 | 545 |

88 | 560 |

89 | 580 |

90 | 600 |

91 | 615 |

92 | 630 |

93 | 650 |

94 | 670 |

95 | 690 |

96 | 710 |

97 | 730 |

98 | 750 |

99 | 775 |

100 | 800 |

101 | 825 |

102 | 850 |

103 | 875 |

104 | 900 |

105 | 925 |

106 | 950 |

107 | 975 |

108 | 1000 |

109 | 1030 |

110 | 1060 |

111 | 1090 |

112 | 1120 |

113 | 1150 |

114 | 1180 |

115 | 1215 |

116 | 1250 |

117 | 1285 |

118 | 1320 |

119 | 1360 |

120 | 1400 |

Dodatek 4

Oznake in mere nekaterih vrst pnevmatik

(Glej točke 3.1.1.2, 3.1.2.2, 3.1.4,2 in 3.1,5.1 Priloge II)

TABELA 1 A

Pnevmatike za mopede

Opisi in premer platišča do kode 12

Oznaka velikosti pnevmatike | Širina teoretičnega platišča (koda) (A1) | Celoten premer (mm) | Širina imenskega preseka (S1) (mm) | Največja celotna širina (mm) |

Dmin | D | Dmax |

2-12 | 1,35 | 413 | 417 | 426 | 55 | 59 |

2¼-12 | 1,50 | 425 | 431 | 441 | 62 | 67 |

2½- 8 | 1,75 | 339 | 345 | 356 | 70 | 76 |

2½- 9 | 1,75 | 365 | 371 | 382 | 70 | 76 |

2¾- 9 | 1,75 | 375 | 381 | 393 | 73 | 79 |

3-10 | 2,10 | 412 | 418 | 431 | 84 | 91 |

3-12 | 2,10 | 463 | 469 | 482 | 84 | 91 |

TABELA 1 B

Pnevmatike za motorna kolesa

Opisi in premer platišča do kode 12

Oznaka velikosti pnevmatike | Širina teoretičnega platišča (koda) (A1) | Celoten premer (mm) | Širina imenskega preseka (S1) (mm) | Največja celotna širina (mm) |

Dmin | D | Dmax |

2,50- 8 | 1,50 | 328 | 338 | 352 | 65 | 70 |

2,50- 9 | 354 | 364 | 378 |

2,50-10 | 379 | 389 | 403 |

2,50-12 | 430 | 440 | 451 |

2,75- 8 | 1,75 | 338 | 348 | 363 | 71 | 77 |

2,75- 9 | 364 | 374 | 383 |

2,75-10 | 389 | 399 | 408 |

2,75-12 | 440 | 450 | 462 |

3,00- 4 | 2,10 | 241 | 251 | 264 | 80 | 86 |

3,00- 5 | 266 | 276 | 291 |

3,00- 6 | 291 | 301 | 314 |

3,00- 7 | 317 | 327 | 342 |

3,00- 8 | 352 | 362 | 378 |

3,00- 9 | 378 | 388 | 401 |

3,00-10 | 403 | 413 | 422 |

3,00-12 | 454 | 464 | 473 |

3,25- 8 | 2,50 | 362 | 372 | 386 | 88 | 95 |

3,25- 9 | 388 | 398 | 412 |

3,25-10 | 414 | 424 | 441 |

3,25-12 | 465 | 475 | 492 |

3,50- 4 | 2,50 | 264 | 274 | 291 | 92 | 99 |

3,50- 5 | 289 | 299 | 316 |

3,50- 6 | 314 | 324 | 341 |

3,50- 7 | 340 | 350 | 367 |

3,50- 8 | 376 | 386 | 397 |

3,50- 9 | 402 | 412 | 430 |

3,50-10 | 427 | 437 | 448 |

3,50-12 | 478 | 488 | 506 |

4,00- 5 | 2,50 | 314 | 326 | 346 | 105 | 113 |

4,00- 6 | 339 | 351 | 368 |

4,00- 7 | 365 | 377 | 394 |

4,00- 8 | 401 | 415 | 427 |

4,00-10 | 452 | 466 | 478 |

4,00-12 | 505 | 517 | 538 |

4,50- 6 | 3,00 | 364 | 376 | 398 | 120 | 130 |

4,50- 7 | 390 | 402 | 424 |

4,50- 8 | 430 | 442 | 464 |

4,50- 9 | 456 | 468 | 490 |

4,50-10 | 481 | 493 | 515 |

4,50-12 | 532 | 544 | 568 |

5,00- 8 | 3,50 | 453 | 465 | 481 | 134 | 145 |

5,00-10 | 504 | 516 | 532 |

5,00-12 | 555 | 567 | 583 |

6,00- 6 | 4,00 | 424 | 436 | 464 | 154 | 166 |

6,00- 7 | 450 | 462 | 490 |

6,00- 8 | 494 | 506 | 534 |

6,00- 9 | 520 | 532 | 562 |

TABELA 2

Pnevmatike za motorna kolesa in mopede

Običajni profil

Oznaka velikosti pnevmatike | Širina teoretičnega platišča (koda) (A1) | Celoten premer (mm) | Širina imenskega preseka (S1) (mm) | Največja celotna širina (mm) |

Dmin | D | Dmax [1] | Dmax [2] | [1] | [2] |

1¾-19 | 1.20 | 582 | 589 | 597 | 605 | 50 | 54 | 58 |

2-14 | 1,35 | 461 | 468 | 477 | 484 | 55 | 58 | 63 |

2-15 | 486 | 493 | 501 | 509 |

2-16 | 511 | 518 | 526 | 534 |

2-17 | 537 | 544 | 552 | 560 |

2-18 | 562 | 569 | 577 | 585 |

2-19 | 588 | 595 | 603 | 611 |

2-20 | 613 | 620 | 628 | 636 |

2-21 | 638 | 645 | 653 | 661 |

2-22 | 663 | 670 | 680 | 686 |

2¼-14 | 1,50 | 474 | 482 | 492 | 500 | 62 | 66 | 71 |

2¼-15 | 499 | 507 | 517 | 525 |

2¼-16 | 524 | 532 | 540 | 550 |

2¼-17 | 550 | 558 | 566 | 576 |

2¼-18 | 575 | 583 | 591 | 601 |

2¼-19 | 601 | 609 | 617 | 627 |

2¼-20 | 626 | 634 | 642 | 652 |

2¼-21 | 651 | 659 | 667 | 677 |

2¼-22 | 677 | 685 | 695 | 703 |

2½-14 | 1,60 | 489 | 498 | 508 | 520 | 68 | 72 | 78 |

2½-15 | 514 | 523 | 533 | 545 |

2½-16 | 539 | 548 | 558 | 570 |

2½-17 | 565 | 574 | 584 | 596 |

2½-18 | 590 | 599 | 609 | 621 |

2½-19 | 616 | 625 | 635 | 647 |

2½-20 | 641 | 650 | 660 | 672 |

2½-21 | 666 | 675 | 685 | 697 |

2½-22 | 692 | 701 | 711 | 723 |

2¾-14 | 1,85 | 499 | 508 | 518 | 530 | 75 | 80 | 86 |

2¾-15 | 524 | 533 | 545 | 555 |

2¾-16 | 549 | 558 | 568 | 580 |

2¾-17 | 575 | 584 | 594 | 606 |

2¾-18 | 600 | 609 | 621 | 631 |

2¾-19 | 626 | 635 | 645 | 657 |

2¾-20 | 651 | 660 | 670 | 682 |

2¾-21 | 676 | 685 | 695 | 707 |

2¾-22 | 702 | 711 | 721 | 733 |

3-16 | 1,85 | 560 | 570 | 582 | 594 | 81 | 86 | 93 |

3-17 | 586 | 596 | 608 | 620 |

3-18 | 611 | 621 | 633 | 645 |

3-19 | 637 | 647 | 659 | 671 |

3¼-16 | 2,15 | 575 | 586 | 598 | 614 | 89 | 94 | 102 |

3¼-17 | 601 | 612 | 624 | 640 |

3¼-18 | 626 | 637 | 651 | 665 |

3¼-19 | 652 | 663 | 675 | 691 |

TABELA 3

Pnevmatike za motorna kolesa

Običajni profil

Oznaka velikosti pnevmatike | Širina teoretičnega platišča (koda) (A1) | Celoten premer (mm) | Širina imenskega preseka (S1) (mm) | Največja celotna širina (mm) |

Dmin | D | Dmax [3] | Dmax [4] | [5] | [6] | [7] |

2,00-14 | 1,20 | 460 | 466 | 478 | | 52 | 57 | 60 | 65 |

2,00-15 | 485 | 491 | 503 | |

2,00-16 | 510 | 516 | 528 | |

2,00-17 | 536 | 542 | 554 | |

2,00-18 | 561 | 567 | 579 | |

2,00-19 | 587 | 593 | 605 | |

2,25-14 | 1,60 | 474 | 480 | 492 | 496 | 61 | 67 | 70 | 75 |

2,25-15 | 499 | 505 | 517 | 521 |

2,25-16 | 524 | 530 | 542 | 546 |

2,25-17 | 550 | 556 | 568 | 572 |

2,25-18 | 575 | 581 | 593 | 597 |

2,25-19 | 601 | 607 | 619 | 623 |

2,50-14 | 1,60 | 486 | 492 | 506 | 508 | 65 | 72 | 75 | 79 |

2,50-15 | 511 | 517 | 531 | 533 |

2,50-16 | 536 | 542 | 556 | 558 |

2,50-17 | 562 | 568 | 582 | 584 |

2,50-18 | 587 | 593 | 607 | 609 |

2,50-19 | 613 | 619 | 633 | 635 |

2,50-21 | 663 | 669 | 683 | 685 |

2,75-14 | 1,85 | 505 | 512 | 524 | 530 | 75 | 83 | 86 | 91 |

2,75-15 | 530 | 537 | 549 | 555 |

2,75-16 | 555 | 562 | 574 | 580 |

2,75-17 | 581 | 588 | 600 | 606 |

2,75-18 | 606 | 613 | 625 | 631 |

2,75-19 | 632 | 639 | 651 | 657 |

2,75-21 | 682 | 689 | 701 | 707 |

3,00-14 | 1,85 | 519 | 526 | 540 | 546 | 80 | 88 | 92 | 97 |

3,00-15 | 546 | 551 | 565 | 571 |

3,00-16 | 569 | 576 | 590 | 596 |

3,00-17 | 595 | 602 | 616 | 622 |

3,00-18 | 618 | 627 | 641 | 647 |

3,00-19 | 644 | 653 | 667 | 673 |

3,00-21 | 694 | 703 | 717 | 723 |

3,00-23 | 747 | 754 | 768 | 774 |

3,25-14 | 2,15 | 531 | 538 | 552 | 560 | 89 | 98 | 102 | 108 |

3,25-15 | 556 | 563 | 577 | 585 |

3,25-16 | 581 | 588 | 602 | 610 |

3,25-17 | 607 | 614 | 628 | 636 |

3,25-18 | 630 | 639 | 653 | 661 |

3,25-19 | 656 | 665 | 679 | 687 |

3,25-21 | 708 | 715 | 729 | 737 |

3,50-14 | 2,15 | 539 | 548 | 564 | 572 | 93 | 102 | 107 | 113 |

3,50-15 | 564 | 573 | 589 | 597 |

3,50-16 | 591 | 598 | 614 | 622 |

3,50-17 | 617 | 624 | 640 | 648 |

3,50-18 | 640 | 649 | 665 | 673 |

3,50-19 | 666 | 675 | 691 | 699 |

3,50-21 | 716 | 725 | 741 | 749 |

3,75-16 | 2,15 | 601 | 610 | 626 | 634 | 99 | 109 | 114 | 121 |

3,75-17 | 627 | 636 | 652 | 660 |

3,75-18 | 652 | 661 | 677 | 685 |

3,75-19 | 678 | 687 | 703 | 711 |

4,00-16 | 2,50 | 611 | 620 | 638 | 646 | 108 | 119 | 124 | 130 |

4,00-17 | 637 | 646 | 664 | 672 |

4,00-18 | 662 | 671 | 689 | 697 |

4,00-19 | 688 | 697 | 715 | 723 |

4,25-16 | 2,50 | 623 | 632 | 650 | 660 | 112 | 123 | 129 | 137 |

4,25-17 | 649 | 658 | 676 | 686 |

4,25-18 | 674 | 683 | 701 | 711 |

4,25-19 | 700 | 709 | 727 | 737 |

4,50-16 | 2,75 | 631 | 640 | 658 | 665 | 123 | 135 | 141 | 142 |

4,50-17 | 657 | 666 | 684 | 694 |

4,50-18 | 684 | 691 | 709 | 719 |

4,50-19 | 707 | 717 | 734 | 745 |

5,00-16 | 3,00 | 657 | 666 | 686 | 698 | 129 | 142 | 148 | 157 |

5,00-17 | 683 | 692 | 710 | 724 |

5,00-18 | 708 | 717 | 735 | 749 |

5,00-19 | 734 | 743 | 761 | 775 |

TABELA 4

Pnevmatike za motorna kolesa

Globok profil

Oznaka velikosti pnevmatike | Širina teoretičnega platišča (koda) (A1) | Celoten premer (mm) | Širina imenskega preseka (S1) (mm) | Največja celotna širina (mm) |

Dmin | D | Dmax [8] | Dmax [9] | [10] | [11] | [12] |

3,60-18 | 2,15 | 605 | 615 | 628 | 633 | 93 | 102 | 108 | 113 |

3,60-19 | 631 | 641 | 653 | 658 |

4,10-18 | 2,50 | 629 | 641 | 654 | 663 | 108 | 119 | 124 | 130 |

4,10-19 | 655 | 667 | 679 | 688 |

5,10-16 | 3,00 | 615 | 625 | 643 | 651 | 129 | 142 | 150 | 157 |

5,10-17 | 641 | 651 | 670 | 677 |

5,10-18 | 666 | 676 | 694 | 702 |

4,25/85-18 | 2,50 | 649 | 659 | 673 | 683 | 112 | 123 | 129 | 137 |

4,60-16 | 2,75 | 594 | 604 | 619 | 628 | 117 | 129 | 136 | 142 |

4,60-17 | 619 | 630 | 642 | 654 |

4,60-18 | 644 | 654 | 670 | 678 |

TABELA 5

Pnevmatike za posebna motorna kolesa

Oznaka velikosti pnevmatike | Širina teoretičnega platišča (koda) (A1) | Celoten premer (mm) | Širina imenskega preseka (S1) (mm) | Največja celotna širina (mm) |

Dmin | D | Dmax |

3,00- 8C | 2,10 | 359 | 369 | 379 | 80 | 86 |

3,00-10C | 410 | 420 | 430 |

3,00-12C | 459 | 471 | 479 |

3,50- 8C | 2,50 | 376 | 386 | 401 | 92 | 99 |

3,50-10C | 427 | 437 | 452 |

3,50-12C | 478 | 488 | 513 |

4,00- 8C | 3,00 | 405 | 415 | 427 | 108 | 117 |

4,00-10C | 456 | 466 | 478 |

4,00-12C | 507 | 517 | 529 |

4,50- 8C | 3,50 | 429 | 439 | 453 | 125 | 135 |

4,50-10C | 480 | 490 | 504 |

4,50-12C | 531 | 541 | 555 |

5,00- 8C | 3,50 | 455 | 465 | 481 | 134 | 145 |

5,00-10C | 506 | 516 | 532 |

5,00-12C | 555 | 567 | 581 |

TABELA 6

Nizkotlačne pnevmatike za motorna kolesa

Oznaka velikosti pnevmatike | Širina teoretičnega platišča (koda) (A1) | Celoten premer (mm) | Širina imenskega preseka (S1) (mm) | Največja celotna širina (mm) |

Dmin | D | Dmax |

5.4- 6 | 4,00 | 373 | 379 | 395 | 135 | 146 |

5.4-10 | 474 | 481 | 497 |

5.4-12 | 525 | 532 | 547 |

5.4-14 | 576 | 582 | 598 |

5.4-16 | 626 | 633 | 649 |

6.7-10 | 5,00 | 532 | 541 | 561 | 170 | 184 |

6.7-12 | 583 | 592 | 612 |

6.7-14 | 633 | 642 | 662 |

TABELA 7

Pnevmatikeza motorna kolesa

Opisi in mere ameriških pnevmatik

Oznaka velikosti pnevmatike | Širina teoretičnega platišča (koda) (A1) | Celoten premer (mm) | Širina imenskega preseka (S1) (mm) | Največja celotna širina (mm) |

Dmin | D | Dmax |

MH90-21 | 1.85 | 682 | 686 | 700 | 80 | 89 |

MJ90-18 | 2,15 | 620 | 625 | 640 | 89 | 99 |

MJ90-19 | 2,15 | 645 | 650 | 665 |

ML90-18 | 2,15 | 629 | 634 | 650 | 93 | 103 |

ML90-19 | 2,15 | 654 | 659 | 675 |

MM90-19 | 2,15 | 663 | 669 | 685 | 95 | 106 |

MN90-18 | 2,15 | 656 | 662 | 681 | 104 | 116 |

MP90-18 | 2,15 | 667 | 673 | 692 | 108 | 120 |

MR90-18 | 2,15 | 680 | 687 | 708 | 114 | 127 |

MS90-17 | 2,50 | 660 | 667 | 688 | 121 | 134 |

MT90-16 | 3,00 | 642 | 650 | 672 | 130 | 144 |

MT90-17 | 3,00 | 668 | 675 | 697 |

MU90-15M/C | 3,50 | 634 | 642 | 665 | 142 | 158 |

MU90-16 | 3,50 | 659 | 667 | 690 |

MV90-15M/C | 3,50 | 643 | 651 | 675 | 150 | 172 |

MP85-18 | 2,15 | 654 | 660 | 679 | 108 | 120 |

MR85-16 | 2,15 | 617 | 623 | 643 | 114 | 127 |

MS85-18 | 2,50 | 675 | 682 | 702 | 121 | 134 |

MT85-18 | 3,00 | 681 | 688 | 709 | 130 | 144 |

MV85-15M/C | 3,50 | 627 | 635 | 658 | 150 | 172 |

Dodatek 5

Način merjenja velikosti pnevmatike

Druge vrste pnevmatik v morajo biti napihnjene do tlaka, ki ga določi proizvajalec.

1. [1], ki ga določi proizvajalec.

2. Pnevmatika, ki se vgradi na platišče, se pusti pri temperaturi laboratorija vsaj 24 ur.

3. Tlak se znova nastavi na vrednost, določeno v točki 1.

4. Celotna širina se meri s kljunastim merilom na šestih enako oddaljenih mestih z upoštevanjem debeline reber ali trakov.

Največja tako dobljena mera velja kot celotna širina plašča.

5. Zunanji premer se določi takole: izmeri se največji obseg in deli s π (3,1416).

Dodatek 6

Postopek preskušanja zmogljivosti obremenitev/hitrost

1. PRIPRAVA PNEVMATIKE

1.1 Nova pnevmatika se vgradi v preskusno platišče, ki ga določi proizvajalec.

1.2 Napihne se do ustreznega tlaka, kakor je navedeno v spodnji tabeli:

PRESKUSNI TLAK V NAPIHNJENI PNEVMATIKI |

Vrsta pnevmatike | Indeks hitrosti | Tlak |

| | bar | kPa |

MOPEDI | | |

standardne | B | 2,25 | 225 |

ojačane | B | 3,00 | 300 |

MOTORNA KOLESA standardne | F, G, J, K | 2,50 | 250 |

L, M, N, P | 2,50 | 250 |

Q, R, S | 3,00 | 300 |

T, U, H, V [1] | 3,50 | 350 |

ojačane | F, G, J, K, L, M, N, P | 3,30 | 330 |

Q, R, S, T, U, H | 3,90 | 390 |

POSEBNA MOTORNA KOLESA | 4PR | F, G, J, K, L, M | 3,70 | 370 |

6PR | 4,50 | 450 |

8PR | 5,20 | 520 |

Druge vrste pnevmatik morajo biti napihnjene do tlaka, ki ga določi proizvajalec.

1.3 Proizvajalec pnevmatike lahko zahteva ob navedbi razlogov drugačen tlak od tistega, ki je naveden v točki 1.2 V tem primeru se pnevmatika napihne do tega tlaka (glej točko 1.12.13 v Prilogi I).

1.4 Platišče z vgrajeno pnevmatiko mora ostati pri temperaturi preskusne komore vsaj tri ure.

1.5 Tlak v pnevmatiki se poviša do tistega, ki je določen v točki 1.2 ali 1.3.

2. POTEK PRESKUSA

2.1 Platišče z vgrajeno pnevmatiko se namesti na preskuševalno os in pritisne ob gladek preskuševalni boben s premerom 1,7 m ± 1 % ali 2,0 m ± 1 %.

2.2 Preskuševalna os se obremeni s 65 %:

2.2.1 največje obremenitve, ki ustreza indeksu nosilnosti pnevmatike s simboli hitrosti do H, skupaj z njim,

2.2.2 največje obremenitve, ki je povezana z največjo hitrostjo 240 km/h za pnevmatike s simbolom hitrosti V (glej točko 1.31.3 v tej prilogi),

2.2.3 največje obremenitve, ki je povezana z največjo hitrostjo 270 km/h za pnevmatike s simbolom hitrosti W (glej točko 1.31.3 v tej prilogi),

2.2.4 največje obremenitve, ki je povezana z največjo hitrostjo, ki jo določi proizvajalec za pnevmatike primerne za hitrosti nad 240 km/h (ali 270 km/h, če pride v poštev) (glej točko 3.2.1.1),

2.2.5 pri pnevmatikah za mopede (indeks hitrosti B) mora biti preskusna obremenitev 65-odstotna na preskuševalnem bobnu s premerom 1,7 m in 67-odstotna na preskuševalnem bobnu s premerom 2,0 m.

2.3 Med preskusom se tlak v pnevmatiki ne sme znova nastaviti, preskusna obremenitev pa mora ostati stalna.

2.4 Med preskusom mora biti temperatura preskuševalnice med 20 in 30 °C ali več, če se s tem strinja proizvajalec.

2.5 Preskus mora potekati nemoteno v skladu z naslednjimi merili:

2.5.1 čas za prehod od hitrosti 0 do začetne hitrosti: 20 minut;

2.5.2 začetna preskusna hitrost: enaka največji predvideni hitrosti pnevmatike, zmanjšani za 30 km/h, če se preskus opravi na bobnu s premerom 2 m, ali za 40 km/h, če se preskus opravi na bobnu s premerom 1,7 m;

2.5.2.1 za največjo hitrost pri drugem preskusu se upošteva največja hitrost za pnevmatiko, ki jo določi proizvajalec (glej točko 1.2.15 Priloge I), če gre za pnevmatike, primerne za hitrosti nad 240 km/h in označene z indeksom V v oznaki velikosti (ali 270 km/h pri pnevmatikah, označenih z indeksom Z v oznaki velikosti);

2.5.3 nadaljnja povečevanja hitrosti: 10 km/h;

2.5.4 trajanje preskusa pri vsakem povečanju hitrosti: 10 minut;

2.5.5 skupno trajanje preskusa: ena ura;

2.5.6 največja preskusna hitrost: največja predvidena hitrost za tip pnevmatike, če se preskus opravi na bobnu s premerom 2 m, in največja predvidena hitrost za vrsto pnevmatike, zmanjšana za 10 km/h, če se preskus opravi na bobnu s premerom 1,7 m;

2.5.7 pri pnevmatikah za mopede (simbol hitrosti B) znaša preskusna hitrost 50 km/h, čas za pospešitev od 0 do 50 km/h 10 minut, ustaljena hitrost se vzdržuje 30 minut, preskus pa traja 40 minut.

2.6 Če se opravlja drugi preskus za ugotavljanje vrhunskih zmogljivosti pnevmatik, primernih za hitrosti nad 240 km/h, je postopek naslednji:

2.6.1 dvajsetminutno pospeševanje hitrosti od nič do začetne hitrosti,

2.6.2 dvajset minut pri začetni hitrosti,

2.6.3 deset minut za pospeševanje do največje preskusne hitrosti,

2.6.4 pet minut pri največji preskusni hitrosti.

3. ENAKOVREDNE PRESKUSNE METODE

Če se uporablja drugačna preskusna metoda, je treba dokazati njeno enakovrednost.

Dodatek 7

Spreminjanje nosilnosti glede na hitrost

Hitrost (km/h) | Spremembe nosilnosti (%) |

Moped | Koda premera platišča ≤ 12 | Koda premera platišča ≥ 13 |

Simbol hitrosti | Simbol hitrosti | Simbol hitrosti |

B | J | K | L | J | K | L | M | N | P in več |

30 | + 30 | + 30 | + 30 | + 30 | + 30 | + 30 | + 30 | + 30 | + 30 | + 30 |

50 | 0 | + 30 | + 30 | + 30 | + 30 | + 30 | + 30 | + 30 | + 30 | + 30 |

60 | | + 23 | + 23 | + 23 | + 23 | + 23 | + 23 | + 23 | + 23 | + 23 |

70 | | + 16 | + 16 | + 16 | + 16 | + 16 | + 16 | + 16 | + 16 | + 16 |

80 | | + 10 | + 10 | + 10 | + 10 | + 10 | + 10 | + 10 | + 10 | + 14 |

90 | | + 5 | + 5 | + 7,5 | + 5 | + 5 | + 7,5 | + 7,5 | + 7,5 | + 12 |

100 | | 0 | 0 | + 5 | 0 | 0 | + 5 | + 5 | + 5 | + 10 |

110 | | − 7 | 0 | + 2,5 | | 0 | + 2,5 | + 2,5 | + 2,5 | + 8 |

120 | | − 15 | − 6 | 0 | | | 0 | 0 | 0 | + 6 |

130 | | − 25 | − 12 | − 5 | | | | 0 | 0 | + 4 |

140 | | | | | | | | | 0 | 0 |

Dodatek 8

Metoda določanja dinamičnega povečanja pnevmatik

1. PODROČJE UPORABE IN OBSEG PRESKUŠANJA

1.1 Ta preskusna metoda se uporablja za tipe pnevmatik za motorna kolesa, navedene v točki 3.4.1 te priloge.

1.2 Namenjena je za določanje največjega povečanja pnevmatike zaradi vpliva centrifugalne sile pri največji dovoljeni hitrosti.

2. OPIS PRESKUSNEGA POSTOPKA

2.1 Na preskuševalni osi in platišču je treba preveriti, ali sta radialna izsrednost in bočno opletanje, merjena na zunanjem delu ležišča noge na platišču (rogu kolesa), manjša od ± 0,5 mm.

2.2 Naprava za ugotavljanje obrisa

Kakršna koli naprava (kamera za projiciranje mreže, reflektorska točkovna luč in drugo), s katero se lahko natančno ugotovi zunanji obris prečnega preseka pnevmatike ali njegova ovojnica, pravokotna na ekvator plašča na mestu največje deformacije tekalne plasti.

Ta naprava mora čim bolj zmanjšati vse deformacije in zagotoviti stalno (znano) razmerje (K) med tako ugotovljenim obrisom in dejanskimi merami pnevmatike.

Ta naprava omogoča, da se obris pnevmatike določi glede na os kolesa.

3. OPRAVLJANJE PRESKUSA

3.1 Med preskusom mora biti temperatura preskuševalnice med 20 °C in 30 °C ali več, s privolitvijo proizvajalca.

3.2 Pnevmatike, ki se preskušajo, morajo prestati preskus zmogljivosti obremenitev/hitrost v skladu z Dodatkom 6, ne da bi se pokazale kakršne koli napake.

3.3 Pnevmatika, ki se preskuša, se vgradi na kolo, katerega platišče je skladno z veljavnim standardom.

3.4 Tlak v napihnjeni pnevmatiki (preskusni tlak napihnjene pnevmatike) se prilagodi vrednostim, navedenim v točki 3.4.1.

3.4.1 Diagonalne in prepasane diagonalne pnevmatike

Simbol hitrosti | Vrsta pnevmatike | Preskusni tlak v napihnjeni pnevmatiki |

bar | kPa |

P/Q/R/S | standardna | 2,50 | 250 |

T in več | standardna | 2,90 | 290 |

3.5 Platišče z pnevmatiko mora biti na temperaturi preskuševalnice vsaj tri ure.

3.6 Potem se tlak v napihnjeni pnevmatiki popravi na vrednost, določeno v točki 3.4.1.

3.7 Platišče s pnevmatiko se namesti na preskuševalno os tako, da se prosto vrti. Pnevmatiko se vrti s pomočjo motorja, ki deluje na preskuševalno os ali s pritiskom ob preskuševalni boben.

3.8 Ves sestav se pet minut nepretrgoma pospešuje do največje dovoljene hitrosti pnevmatike.

3.9 Naprava za ugotavljanje obrisa mora biti vgrajena tako, da je pravokotna na vrtenje (smer vrtenja) tekalne plasti preskušane pnevmatike.

3.10 Treba je zagotoviti, da obodna hitrost površine tekalne plasti ustreza z odstopanjem ± 2 % največji dovoljeni hitrosti pnevmatike. Ves sestav deluje s stalno hitrostjo vsaj pet minut, potem se obris prečnega preseka pnevmatike ugotovi na mestu največjega raztezka ali pa se preveri, da pnevmatika ne sega čez ovojnico.

4. VREDNOTENJE REZULTATOV

4.1 Ovojnica sestava pnevmatike in platišča mora biti takšna, kakršna je prikazana spodaj.

+++++ TIFF +++++

Glede na točki 3.1.4 in 3.1.5 te priloge so za ovojnico določene naslednje mejne vrednosti:

Simbol hitrosti pnevmatike | dynH (mm) |

Vrsta uporabe: običajna | Vrsta uporabe: zimska in posebna |

P/Q/R/S | H × 1,10 | H × 1,15 |

T/U/H | H × 1,13 | H × 1,18 |

Nad 210 km/h | H × 1,16 | — |

4.1.1 Glavne mere ovojnice je treba po potrebi prilagoditi, ob upoštevanju stalnega razmerja (K) (glej točko 2.2 zgoraj).

4.2 Deformacija obrisa pnevmatike pri največji hitrosti ne sme segati čez ovojnico glede na os pnevmatike.

4.3 Na pnevmatiki se ne opravi noben drug preskus.

5. ENAKOVREDNE PRESKUSNE METODE

Če se uporablja drugačna metoda od opisane v točki 2, je treba dokazati njeno enakovrednost.

PRILOGA III

ZAHTEVE ZA VOZILA GLEDE VGRADNJE PNEVMATIK

1. SPLOŠNO

1.1 Po določbah točke 2 mora biti vsaka pnevmatika, ki je vgrajena v vozilo, tudi rezervna, homologirana v skladu z določbami te direktive.

1.2 Vgradnja pnevmatike

1.2.1 Vse vgrajene pnevmatike morajo biti enake po točki 1.1.5. Priloge II.

1.2.2 Vse vgrajene pnevmatike na določeni osi morajo biti istega tipa (glej točko 1.1. Priloge II).

1.2.3 Proizvajalec vozila mora navesti oznake pnevmatik v skladu z zahtevami tega poglavja. Ta(e) pnevmatika(e), ki jo (jih) proizvajalec izdela v tolerancah, določenih v točkah 3.1.4, 3.1.5 in 3.3 Priloge II, se mora(jo) prosto gibati na predvidenem mestu. Prostor, v katerem se vrti kolo, mora biti tak, da omogoča neovirano gibanje tudi pri pnevmatikah največjih dovoljenih mer, ob upoštevanju proizvajalčevih omejitev glede obesitve koles, krmilnega sistema in blatnikov.

1.3 Indeks nosilnosti

1.3.1 Največja obremenitev, ki je določena v točki 1.31 Priloge II, ob upoštevanju zahtev v Dodatku 7 k Prilogi II, mora biti za vsako pnevmatiko, vgrajeno v vozilo, enaka vsaj:

- največji dovoljeni masi na os, če je os opremljena samo z eno pnevmatiko,

- polovici največje dovoljene mase na os, če je os opremljena z dvema pnevmatikama v enem sestavu,

- 0,54-kratniku največje dovoljene mase na os, če je os opremljena z dvema pnevmatikama v dvojnem sestavu;

- 0,27-kratniku največje dovoljene mase na os, če je os opremljena z dvema kompletoma pnevmatik v dvojnem sestavu,

glede na največjo dovoljeno maso na os, ki jo navede proizvajalec vozila.

1.4 Hitrost

1.4.1 Vsaka pnevmatika, s katero je običajno opremljeno vozilo, mora imeti simbol hitrosti (glej točko 1.28 Priloge II), ki ustreza največji konstrukcijsko določeni hitrosti vozila (kot jo je navedel proizvajalec vozila, skupaj s tolerancami, dovoljenimi pri preverjanju skladnosti serijske proizvodnje) ali veljavni kombinaciji obremenitev/hitrost (glej točko 1.27 Priloge II).

1.4.2 Zgornja zahteva ne velja pri vozilih, ki so običajno opremljena z navadnimi pnevmatikami in le občasno z zimskimi ali večnamenskimi pnevmatikami.

Simbol hitrosti zimske ali večnamenske pnevmatike mora ustrezati hitrosti, ki je bodisi večja od največje konstrukcijsko določene hitrosti vozila (ki jo je določil proizvajalec vozila) ali pa ne manjša od 130 km/h (ali oboje).

Če je kljub temu največja konstrukcijsko določena hitrost vozila (ki jo je določil proizvajalec vozila) večja od hitrosti, ki ustreza simbolu hitrosti zimskih ali večnamenskih pnevmatik, mora biti v vozilu na vidnem mestu prikazano opozorilo o največji hitrosti za zimske pnevmatike.

2. POSEBNI PRIMERI

2.1 Pnevmatike, homologirane kot sestavni del skladno z direktivo 92/23/EGS, so lahko vgrajene tudi v motorna kolesa s prikolico, trikolesne mopede, motorna kolesa s tremi kolesi (tricikle) in kvadricikle.

2.2 Pnevmatike za motorna kolesa so lahko vgrajene tudi v mopede.

2.3 Pri vozilu z vgrajenimi pnevmatikami, ki zaradi posebnih pogojev uporabe niso pnevmatike za motorna kolesa, za osebna ali gospodarska vozila, (npr. pnevmatike za kmetijska in industrijska vozila in za vsa terenska vozila) ne veljajo zahteve Priloge II, če homologacijski organ ugotovi primernost vseh vgrajenih pnevmatik za delovanje vozila.

2.4 Pnevmatike, ki so vgrajene v mopede z nizko zmogljivostjo, kakor so opredeljeni v opombi v Prilogi I k Direktivi 92/61/EGS o homologaciji dvo- ali trikolesnih motornih vozil, so lahko drugačne vrste kot tiste, ki so zajete v zahtevah tega poglavja, zaradi posebnih pogojev uporabe, če organ, ki je pristojen za homologacijo vozila, dobi zagotovilo, da ustrezajo pogojem uporabe vozila.

Dodatek 1

+++++ TIFF +++++

Dodatek 2

Certifikat o homologaciji vozila glede vgradnje pnevmatik na tip dvo- ali trikolesnega motornega vozila

+++++ TIFF +++++

POGLAVJE 2

SVETLOBNE IN SVETLOBNO-SIGNALNE NAPRAVE DVO- ALI TRIKOLESNIH MOTORNIH VOZIL

SEZNAM PRILOG

| | Stran |

PRILOGA I | Splošne zahteve, veljavne za homologacijo tipa svetlobne in svetlobno-signalne naprave za dvo- ali trikolesna motorna vozila … | 73 |

Dodatek 1 | Barve oddajane svetlobe - trikromatske koordinate … | 79 |

Dodatek 2 | Primeri homologacijskih oznak … | 80 |

PRILOGA II | Zahteve glede homologacije prednjih pozicijskih svetilk, zadnjih svetilk, zavornih svetilk, smernih svetilk, svetilk zadnje registrske tablice, žarometov za meglo, zadnjih svetilk za meglo, žarometov za vzvratno vožnjo in odsevnikov, vgrajenih na dvo- ali trikolesna motorna vozila … | 88 |

Dodatek 1 | Najmanjši vodoravni (H) in navpični (V) koti prostorske porazdelitve svetlobe … | 91 |

Dodatek 2 | Fotometrične meritve … | 92 |

Dodatek 3 | Fotometrične meritve naprave za osvetlitev zadnje registrske tablice … | 93 |

Dodatek 4 | Opisni list tipa … | 94 |

Dodatek 5 | Certifikat o homologaciji sestavnega dela za tip … | 95 |

PRILOGA III | Zahteve glede homologacije naprav (žarometov) z žarilno ali halogensko žarnico, ki oddajajo kratki in/ali dolgi svetlobni pramen, vgrajenih na dvo- ali trikolesna motorna vozila … | 96 |

PRILOGA III-A | Žarometi za mopede … | 98 |

Dodatek 1 | Fotometrični preskusi žarometov, opremljenih z žarnicami kategorij S3 in S4 … | 99 |

Dodatek 2 | Fotometrični preskusi žarometov, opremljenih s halogenskimi žarnicami kategorije HS2 … | 101 |

Dodatek 3 | Opisni list za tip žarometa za mopede … | 103 |

Dodatek 4 | Certifikat o homologaciji tipa žarometa za mopede … | 104 |

PRILOGA III-B | Žarometi za motocikle in tricikle, ki oddajajo simetrični kratki in dolgi svetlobni pramen, z žarnicami z žarilnimi nitkami … | 105 |

Dodatek 1 | Fotometrični preskusi … | 107 |

Dodatek 2 | Preskus stabilnosti fotometričnega obnašanja žarometov med delovanjem … | 109 |

Dodatek 3 | Zahteve za žaromete, v katere so vgrajene leče iz plastičnega materiala, in preskušanje leč ali vzorcev materiala in celotnega žarometa … | 110 |

Dodatek 4 | Opisni list za tip žarometa, opremljenega z žarnico z žarilno nitko, ki oddaja simetrični kratki in dolgi svetlobni pramen, in namenjenega za vgradnjo na motocikle in tricikle … | 111 |

Dodatek 5 | Certifikat o homologaciji tipa žarometa, opremljenega z žarnico z žarilno nitko, ki oddaja simetrični kratki in dolgi svetlobni pramen, in namenjenega za vgradnjo na motocikle in tricikle … | 112 |

PRILOGA III-C | Žarometi za motocikle in tricikle, ki oddajajo asimetrični kratki in dolgi svetlobni pramen ter so opremljeni s halogenskimi žarnicami z žarilno nitko (žarnice HS1) ali žarnicami z žarilno nitko kategorije R2 … | 113 |

Dodatek 1 | Merilni zaslon … | 117 |

Dodatek 2 | Preskus stabilnosti fotometričnega obnašanja žarometov med delovanjem … | 118 |

Dodatek 3 | Zahteve za žaromete, v katere so vgrajene leče iz plastičnega materiala, in preskušanje leč ali vzorcev materiala in celotnega žarometa … | 119 |

Dodatek 4 | Opisni list za tip žarometa, opremljenega s halogenskimi žarnicami z žarilno nitko (žarnicami HS1) ali z žarnicami z žarilno nitko kategorije R2, ki oddaja asimetrični kratki in dolgi svetlobni pramen, in namenjenega za vgradnjo na motocikle in tricikle … | 120 |

Dodatek 5 | Certifikat o homologaciji tipa žarometa, opremljenega s halogenskimi žarnicami z žarilno nitko (žarnicami HS1) ali z žarnicami z žarilno nitko kategorije R2, ki oddaja asimetrični kratki in dolgi svetlobni pramen, in namenjenega za vgradnjo na motocikle in tricikle … | 121 |

PRILOGA III-D | Žarometi za motocikle in tricikle, ki oddajajo asimetrični kratki in dolgi svetlobni pramen ter so opremljeni s halogenskimi žarnicami z žarilno nitko, razen z žarnicami HS1 … | 122 |

Dodatek 1 | Merilni zaslon … | 127 |

Dodatek 2 | Preskusi stabilnosti fotometričnega obnašanja žarometov med delovanjem … | 130 |

Dodatek 3 | Zahteve za žaromete, v katere so vgrajene leče iz plastičnega materiala, in preskušanje leč ali vzorcev materiala in celotnega žarometa … | 133 |

Dodatek 4 | Opisni list za tip žarometa, opremljenega s halogenskimi žarnicami z žarilno nitko, ki oddaja asimetrični kratki in dolgi svetlobni pramen, in namenjenega za vgradnjo na motocikle in tricikle … | 142 |

Dodatek 5 | Certifikat o homologaciji tipa žarometa, opremljenega s halogenskimi žarnicami z žarilno nitko, ki oddaja asimetrični kratki in dolgi svetlobni pramen, in namenjenega za vgradnjo na motocikle in tricikle … | 143 |

PRILOGA IV | Žarnice z žarilno nitko, namenjene za uporabo v žarometih in svetilkah, homologiranih kot sestavni deli za mopede, motocikle in tricikle … | 144 |

Dodatki od 1 do 22 | (Glej Prilogo IV) … | 146 |

Dodatek 23 | Homologacijska oznaka … | 211 |

Dodatek 24 | Središče svetilnosti in oblike žarilnih nitk … | 212 |

PRILOGA I

SPLOŠNE ZAHTEVE, VELJAVNE ZA HOMOLOGACIJO TIPA SVETLOBNE IN SVETLOBNO-SIGNALNE NAPRAVE ZA DVO- ALI TRIKOLESNA MOTORNA VOZILA

1. V tem poglavju:

izraz "tip naprave" pomeni naprave, ki se med seboj ne razlikujejo po naslednjih bistvenih značilnostih:

1.1 oznaka ali trgovsko ime,

1.2 značilnosti optičnega sistema,

1.3 dodajanje ali odvzemanje sestavnih delov, ki lahko spremenijo optične učinke z odbojem, lomom ali absorpcijo in/ali popačenjem med svojim delovanjem,

1.4 predvidena uporaba za vožnjo po desni ali levi ali obeh,

1.5 materiali za leče in morebitne prevleke.

2. VLOGA ZA HOMOLOGACIJO NAPRAVE KOT SESTAVNEGA DELA

2.1 V vlogi za homologacijo naprave kot sestavnega dela, predloženi v skladu s členom 3 Direktive Sveta 92/61/EGS z dne 30. junija 1992 o homologaciji dvo- ali trikolesnih motornih vozil, morajo biti tudi naslednji podatki:

2.1.1 predvidena(e) funkcija(e) naprave,

2.1.2 če gre za žaromet: ali je načrtovan za vožnjo po obeh straneh ceste ali samo za vožnjo po levi ali po desni,

2.1.3 če gre za smerni kazalec: njegova kategorija.

2.2 Vlogi za homologacijo sestavnega dela morajo biti za vsak tip naprave priloženi:

2.2.1 risbe v treh izvodih z zadostnimi podrobnostmi, da omogočajo identifikacijo tipa in ugotovitev geometrijskih pogojev, po katerih je naprava vgrajena na vozilo, skupaj s smerjo opazovanja, ki jo je treba upoštevati kot referenčno os med preskusi (vodoravni kot H = 0, navpični kot V = 0), in točko, ki jo je treba upoštevati kot referenčno središče med preskusi; pri žarometu morajo risbe prikazovati navpični (osni) prerez in pogled od spredaj, ki po potrebi prikazuje tudi narebritev leče; risbe morajo prikazovati tudi predvideni položaj za obvezno homologacijsko oznako sestavnega dela in po potrebi predvidene položaje dodatnih oznak glede na pravokotnik te oznake,

2.2.2 kratek tehnični opis s podatki o predvideni kategoriji ali kategorijah žarnic z žarilno nitko, razen pri svetilkah z neizmenljivimi izvori svetlobe.

2.3 Vlagatelj mora tudi predložiti dva vzorca naprave, ki jo želi homologirati kot sestavni del.

2.4 Za preskus plastičnih materialov, iz katerih so izdelane leče žarometov [1] in žarometov za meglo, je treba predložiti:

2.4.1 trinajst leč:

2.4.1.1 šest teh leč lahko nadomesti šest vzorcev materiala velikosti najmanj 60 mm × 800 mm z ravno ali konveksno zunanjo površino in skoraj ravno površino (polmer ukrivljenosti ni manjši od 300 mm) na osrednjem območju velikosti najmanj 15 mm × 15 mm,

2.4.1.2 vsaka od teh leč ali vsak od vzorcev materialov mora biti izdelan po postopku, ki bo uporabljen v serijski proizvodnji,

2.4.2 reflektor, na katerega je mogoče vgraditi lečo po proizvajalčevih navodilih.

2.5 Materialom za leče in morebitne prevleke mora biti priloženo poročilo o preskusu značilnosti teh materialov in prevlek, če so že bili preskušeni.

2.6 Pristojni organ mora pred podelitvijo homologacije preveriti, ali so bili uvedeni ustrezni ukrepi za zagotavljanje učinkovitega nadzora skladnosti proizvodnje.

3. DODATNE ZAHTEVE GLEDE OZNAČEVANJA IN OZNAKE NA NAPRAVAH

3.1 Naprave morajo biti jasno in neizbrisno označene z naslednjim:

3.1.1 oznako ali tovarniškim imenom proizvajalca,

3.1.2 navedbo predvidene kategorije ali kategorij žarnice (žarnic) z žarilno nitko: to ne velja za svetilke z neizmenljivimi izvori svetlobe,

3.1.3 pri svetilkah z neizmenljivimi izvori svetlobe naj bosta navedena nazivna napetost in nazivna moč,

3.1.4 homologacijsko oznako sestavnega dela v skladu z določbami člena 8 direktive 92/61/EGS. Pri žarometih morajo biti oznake nameščene na leči ali osnovnem ohišju žarometa (pri čemer se reflektor šteje za del osnovnega ohišja). Če leče ni mogoče ločiti od osnovnega ohišja svetilke, ustreza namestitev na leči. To mesto mora biti prikazano na načrtih, navedenih v točki 2.2.1. Primeri so prikazani v Dodatku 2 k tej prilogi.

4. HOMOLOGACIJA NAPRAVE KOT SESTAVNEGA DELA

4.1 Če napravo sestavljata vsaj dve napravi, je lahko homologacija sestavnega dela podeljena le, če vsaka od teh naprav izpolnjuje zahteve tega poglavja.

5. MINIMALNE ZAHTEVE ZA POSTOPKE NADZORA SKLADNOSTI PROIZVODNJE

5.1 Splošno

5.1.1 Zahteve glede skladnosti so izpolnjene z mehanskega in geometrijskega vidika, če razlike ne presegajo neizogibnih proizvodnih odstopanj v okviru zahtev te direktive.

5.1.2 Kar zadeva fotometrične značilnosti, se skladnosti proizvodnje ne sme izpodbijati, če pri preskušanju fotometričnih značilnosti naključno izbrane naprave in pri svetlobno signalnih napravah, žarometih ali žarometih za meglo, opremljenih s standardnimi žarnicami z žarilno nitko, nobena izmerjena vrednost ne odstopa za več kot 20 % navzdol od najmanjših vrednosti, predpisanih v tej direktivi.

5.1.3 Če rezultati zgoraj opisanih preskusov ne izpolnjujejo zahtev, je treba pri svetlobno signalnih napravah, žarometih ali žarometih za meglo preskuse ponoviti z drugo standardno žarnico z žarilno nitko.

5.1.4 Naprave z očitnimi napakami se ne upoštevajo.

5.1.5 Svetlobno signalne naprave, žarometi ali žarometi za meglo morajo biti skladni s trikromatskimi koordinatami, kadar so opremljeni z žarnicami z žarilno nitko, nastavljenimi na standardno barvno temperaturo A.

5.2 Minimalne zahteve glede preverjanja skladnosti s strani proizvajalca

Imetnik homologacije mora pri vsakem tipu naprave ustrezno pogosto opraviti vsaj naslednje preskuse v skladu z določbami te direktive.

Če kateri koli vzorec pokaže neskladnost glede na zadevno vrsto preskusa, se vzamejo dodatni vzorci in preskusijo. Proizvajalec mora z ustreznimi ukrepi zagotoviti skladnost proizvodnje.

5.2.1 Vrsta preskusov

Preskusi skladnosti s to direktivo morajo vključevati fotometrične in kolorimetrične značilnosti žarometov dvo- in trikolesnih motornih vozil ter preverjanje sprememb navpične usmeritve meje svetlo-temno pod vplivom toplote.

5.2.2 Preskusne metode

5.2.2.1 Preskusi morajo biti na splošno opravljeni v skladu z metodami, predpisanimi v tej direktivi.

5.2.2.2 Proizvajalec lahko ob privolitvi pristojnega organa, odgovornega za preskuse v postopku homologacije, pri vsakem preskušanju skladnosti uporablja enakovredne metode. Za dokazovanje enakovrednosti uporabljenih metod, s tistmi, določenimi v tej direktivi, je odgovoren proizvajalec.

5.2.2.3 uporaba točk 5.2.2.1 in 5.2.2.2 zahteva redno kalibriranje preskuševalne opreme in usklajevanje njenih meritev z meritvami, ki jih opravlja pristojni organ.

5.2.2.4 Vsekakor morajo biti referenčne metode tiste, ki so določene v tej direktivi, zlasti za preverjanje in vzorčenje v upravnih postopkih.

5.2.3 Vrsta vzorčenja

Vzorci naprav se izbirajo naključno iz enakomerne proizvodne serije. Enakomerna proizvodna serija pomeni serijo naprav istega tipa, opredeljenega po proizvajalčevih proizvodnih postopkih.

Ugotavljanje mora v splošnem vključevati serijsko proizvodnjo po posameznih tovarnah. Proizvajalec lahko združi zapisnike o istem tipu iz več tovarn, če vse uporabljajo isti sistem kakovosti in upravljanja kakovosti.

5.2.4 Merjene in zapisane fotometrične in kolorimetrične značilnosti

Fotometrične meritve se opravijo na točkah vzorčene naprave, ki so predpisane v ustreznih prilogah, razen če ni določeno drugače. Meritve morajo pokazati skladnost s trikromatskimi koordinatami.

5.2.5 Merila sprejemljivosti

Proizvajalec je odgovoren za izvedbo statističnih obdelav rezultatov preskusov in v dogovoru s pristojnim organom za opredelitev meril sprejemljivosti njegovih proizvodov, tako da so izpolnjene zahteve, določene za preverjanje skladnosti proizvodov v Prilogi VI k Direktivi 92/61/EGS.

Merila sprejemljivosti, morajo biti taka, da znaša pri 95-odstotni stopnji zaupanja najmanjša verjetnost uspešnega preskusa naključno izbranega vzorca v skladu s točko 6 (prvo vzorčenje) 0,95.

6. MINIMALNE ZAHTEVE ZA VZORČENJE, KI GA OPRAVLJA KONTROLOR

6.1 Splošno

6.1.1 Zahteve glede skladnosti so izpolnjene z mehanskega in geometrijskega vidika, če razlike ne presegajo neizogibnih proizvodnih odstopanj v okviru zahtev te direktive.

6.1.2 Kar zadeva fotometrične značilnosti, se skladnosti proizvodnje ne sme izpodbijati, če pri preskušanju fotometričnih značilnosti naključno izbrane naprave in pri svetlobno signalnih nbapravah, žarometih ali žarometih za meglo, opremljenih s standardnimi žarnicami z žarilno nitko, nobena izmerjena vrednost ne odstopa za več kot 20 % navzdol od najmanjših vrednosti, predpisanih v tej direktivi.

6.1.3 Svetlobno signalne naprave, žarometi ali žarometi za meglo morajo biti skladni s trikromatskimi koordinatami, kadar so opremljeni z žarnicami z žarilno nitko, nastavljenimi na standardno barvno temperaturo A.

6.2 Prvo vzorčenje

Pri prvem vzorčenju se naključno izberejo štiri naprave. Prvi vzorec dveh naprav je označen kot vzorec A, drugi vzorec dveh naprav pa kot vzorec B.

6.2.1 Skladnost se ne izpodbija

6.2.1.1 Po vzorčenju, prikazanem na sliki 1 te priloge, se skladnosti serijsko izdelanih naprav ne sme izpodbijati, če je odstopanje izmerjenih vrednosti naprav v neugodnem smislu:

6.2.1.1.1 pri vzorcu A

A1: | pri eni napravi | 0 % |

pri eni napravi ne več kot | 20 % |

A2: | pri obeh napravah več kot | 0 %, |

vendar ne več kot | 20 % |

nato na vzorcu B

6.2.1.1.2 pri vzorcu B

B1: | pri obeh napravah | 0 % |

6.2.2 Skladnost se izpodbija.

6.2.2.1 Po vzorčenju, prikazanem na sliki 1 te priloge, se mora skladnost serijsko izdelanih naprav izpodbijati, od proizvajalca pa je treba zahtevati zagotovitev skladnosti proizvodnje z zahtevami (uskladitev proizvodnje), če so odstopanja izmerjenih vrednosti naprav:

6.2.2.1.1 pri vzorcu A

A3: | pri eni napravi ne več kot | 20 % |

pri eni napravi več kot | 20 %, |

vendar ne več kot | 30 % |

6.2.2.1.2 pri vzorcu B

B2: | v primeru A2 | |

pri eni napravi več kot | 0 %, |

vendar ne več kot | 20 % |

pri eni napravi ne več kot | 20 % |

B3: | v primeru A2 | |

pri eni napravi | 0 % |

pri eni napravi več kot | 20 %, |

vendar ne več kot | 30 %. |

6.2.3 Preklic homologacije

Skladnost je treba izpodbiti in uporabiti člen 10 Direktive 92/61/EGS, če so po vzorčenju, prikazanem na sliki 1 te priloge, odstopanja izmerjenih vrednosti naprav:

6.2.3.1 pri vzorcu A

A4: | pri eni napravi ne več kot | 20 %, |

pri eni napravi več kot | 30 % |

A5: | pri obeh napravah več kot | 20 % |

6.2.3.2 pri vzorcu B

B4: | v primeru A2 | |

pri eni napravi več kot | 0 %, |

vendar ne več kot | 20 % |

pri eni napravi več kot | 20 % |

B5: | v primeru A2 | |

pri obeh napravah več kot | 20 % |

B6: | v primeru A2 | |

pri eni napravi | 0 % |

pri eni napravi več kot | 30 % |

6.3 Ponovljeno vzorčenje

V primerih A3, B2, B3 je treba v dveh mesecih po obvestilu ponoviti vzorčenje, tako da se izmed izdelkov, serijsko izdelanih po uskladitvi proizvodnje, vzameta tretji vzorec C, sestavljen iz dveh naprav, in četrti vzorec D, ki sestoji iz dveh posebnih kontrolnih svetilk.

6.3.1 Skladnost se ne izpodbija.

6.3.1.1 Po vzorčenju, prikazanem na sliki 1 te priloge, se skladnosti serijsko izdelanih naprav ne sme izpodbijati, če so odstopanja izmerjenih vrednosti naprav:

6.3.1.1.1 pri vzorcu C

C1: | pri eni napravi | 0 % |

pri eni napravi ne več kot | 20 % |

C2: | pri obeh napravah več kot | 0 %, |

vendar ne več kot | 20 % |

nato na vzorcu D

6.3.1.1.2 pri vzorcu D

D1: | v primeru C2 | |

pri obeh napravah | 0 % |

6.3.2 Skladnost se izpodbija.

6.3.2.1 Po vzorčenju, prikazanem na sliki 1 te priloge, se mora skladnost serijsko izdelanih naprav izpodbijati, od proizvajalca pa je treba zahtevati zagotovitev skladnosti proizvodnje z zahtevami (uskladitev proizvodnje), če so odstopanja izmerjenih vrednosti naprav:

6.3.2.1.1 pri vzorcu D

D2: | v primeru C2 | |

pri eni napravi več kot | 0 %, |

vendar ne več kot | 20 % |

pri eni napravi več kot | 20 % |

6.3.3 Preklic homologacije

Skladnost je treba izpodbiti in uporabiti člen 10 Direktive 92/61/EGS, če so po vzorčenju, prikazanem na sliki 1 te priloge, odstopanja izmerjenih vrednosti naprav:

6.3.3.1 pri vzorcu C

C3: | pri eni napravi ne več kot | 20 % |

pri eni napravi več kot | 20 % |

C4: | pri obeh napravah več kot | 20 % |

6.3.3.2 pri vzorcu D

D3: | v primeru C2 | |

pri eni napravi enako ali več kot | 0 % |

pri eni napravi več kot | 20 % |

+++++ TIFF +++++

Slika 1

Dodatek 1

Barve oddajane svetlobe

Trikromatske koordinate

RDEČA: | meja proti rumeni: | y ≤ 0,335 |

meja proti vijolični: | z ≤ 0,008 |

BELA: | meja proti modri: | x ≥ 0,310 |

meja proti rumeni: | x ≤ 0,500 |

meja proti zeleni: | y ≤ 0,150 + 0,640 × |

meja proti zeleni: | y ≤ 0,440 |

meja proti vijoličasti: | y ≥ 0,050 + 0,750 × |

meja proti rdeči: | y ≥ 0,382 |

ORANŽNA: | meja proti rumeni: | y ≤ 0,429 |

meja proti rdeči: | y ≥ 0,398 |

meja proti beli: | z ≤ 0,007 |

Za preverjanje gornjih mej se uporablja izvor svetlobe temperature 2856 K (standard A Mednarodne komisije za svetlobne naprave (CIE)), v kombinaciji z ustreznimi filtri.

Pri odsevnikih se naprava osvetli s standardnim svetilom A po CIE; pri kotu razpršitve 1/3° in kotu osvetljevanja V = H = 0° oziroma, če ima odsevnik brezbarvni površinski odboj svetlobe, pa pod kotom V = ± 5°, H = 0°, morajo biti trikromatske koordinate odbitega svetlobnega toka v gornjih mejah.

Dodatek 2

Primeri homologacijskih oznak

+++++ TIFF +++++

Slika 1

Naprava z zgoraj prikazano oznako ES-homologacije sestavnega dela je smerna svetilka kategorije 11, homologirana na Nizozemskem (e4) pod številko 00243. Prvi dve mesti homologacijske številke označujeta, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami Priloge II originalne različice te direktive.

Za smerno svetilko pomeni puščica v oznaki, da je porazdelitev svetlobe v vodoravni ravnini nesimetrična in so zahtevane fotometrične vrednosti izpolnjene do kota 80° v desno, če se naprava opazuje v nasprotni smeri oddajanja svetlobe. Prikazana je smerna svetilka, namenjena za namestitev na desno stran vozila.

Poenostavljeno označevanje združenih, kombiniranih ali integriranih žarometov ali svetilk, kadar dva ali več žarometov oziroma svetilk sestavlja isti sklop

+++++ TIFF +++++

Slika 1a(Navpične in vodoravne črte shematično ponazarjajo obliko svetlobno-signalne naprave. Te črte niso del homologacijske oznake.)

Opomba:

Te tri oznake homologacije (vzorci A, B in C) predstavljajo tri možne različice označevanja svetlobne naprave, pri kateri dve ali več svetilk sestavljata(jo) isti sklop združenih, kombiniranih ali integriranih svetilk.

Oznake kažejo, da je bila naprava homologirana na Nizozemskem (e4) pod homologacijsko številko 3333 in obsega:

- odsevnik razreda A, homologiran v skladu z izvirnikom Direktive 76/757/EGS,

- rdečo zadnjo pozicijsko svetilko (R), homologirano v skladu s Prilogo II k tej direktivi v izvirniku,

- zadnjo svetilko za meglo (F), homologirano v skladu z izvirnikom Direktive 77/538/EGS,

- žaromet za vzvratno vožnjo (AR), homologiran v skladu z izvirnikom Direktive 77/539/EGS,

- zavorno svetilko (S), homologirano v skladu s Prilogo II izvirnika te Direktive.

Oznaka ES-homologacije sestavnega dela

+++++ TIFF +++++

Slika 1b |

+++++ TIFF +++++

+++++ TIFF +++++

Slika 1c | Slika 1d |

Odsevnik z zgoraj prikazano oznako ES-homologacije sestavnega dela je odsevnik razreda 1, homologiran na Nizozemskem (e4) pod številko 216 v skladu z Direktivo 76/575/EGS; zahteve za odsevnike iz točke 9.1. Priloge II k tej direktivi se uporabljajo če je a ≥ 4 mm.

+++++ TIFF +++++

Slika 2

Žaromet z zgoraj prikazano oznako ES-homologacije sestavnega dela je bil homologiran na Nizozemskem (e4) po Prilogi II izvirnika te direktive pod homologacijsko številko 00243. Prvi dve cifri homologacijske številke kažeta, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami itvirnika te direktive.

+++++ TIFF +++++

Slika 3

Žaromet z zgoraj prikazano oznako ES-homologacije sestavnega dela je žaromet, ki izpolnjuje zahteve iz Priloge II izvirnika te direktive in je namenjen le za vožnjo po desni.

+++++ TIFF +++++

+++++ TIFF +++++

Slika 4 | Slika 5 |

Žaromet z zgoraj prikazano oznako ES-homologacije sestavnega dela je žaromet, ki izpolnjuje zahteve iz Priloge III-B izvirnika te direktive, namenjen pa je: |

le za vožnjo po levi. | za oba režima vožnje, z ustrezno nastavitvijo optične enote ali žarometa na vozilu. |

+++++ TIFF +++++

Slika 6

Žaromet z zgoraj prikazano oznako ES-homologacije sestavnega dela je žaromet, v katerega je vgrajena leča iz plastičnega materiala in ki izpolnjuje zahteve iz Priloge III-C izvirnika te direktive.

Oblikovan je tako, da lahko žarilna nitka za kratki svetlobni pramen sveti sočasno z žarilno nitko za dolgi svetlobni pramen ali s kako drugo integrirano svetlobno funkcijo.

+++++ TIFF +++++

+++++ TIFF +++++

Slika 7 | Slika 8 |

Žaromet z zgoraj prikazano oznako ES-homologacije sestavnega dela je žaromet, ki izpolnjuje zahteve iz Priloge III-D originalne različice te direktive. |

Glede zasenčenega svetlobnega pramena in le za vožnjo po levi strani ceste. | Glede dolgega svetlobnega pramena. |

+++++ TIFF +++++

+++++ TIFF +++++

Slika 9 | Slika 10 |

Žaromet z zgoraj prikazano oznako ES-homologacije sestavnega dela je žaromet, v katerega je vgrajena leča iz plastičnega materiala in ki izpolnjuje zahteve iz Priloge III-D izvirnika te direktive, kar zadeva kratki svetlobni pramen, namenjen pa je: |

za oba sistema vožnje. | samo za vožnjo po desni. |

Poenostavljeno označevanje združenih, kombiniranih ali integriranih žarometov ali svetilk

+++++ TIFF +++++

Slika 11(Navpične in vodoravne črte shematično ponazarjajo obliko svetlobno-signalne naprave. Te črte niso del homologacijske oznake)

Opomba:

Štirje zgoraj prikazani primeri ustrezajo svetlobni napravi z oznako ES-homologacije sestavnega dela in se nanašajo na:

- prednjo pozicijsko svetilko (A), homologirano v skladu s Prilogo II izvirnika te direktive,

- žaromet (HCR) z zasenčenim svetlobnim pramenom, namenjenim za vožnjo po desni in levi, in z dolgim svetlobnim pramenom z največjo svetilnostjo med 86.250 in 101.250 kandel (kar označuje številka 30), homologiran v skladu s Prilogo III-D izvirnika te direktive, z vgrajeno lečo iz plastičnega materiala,

- prednji žaromet za meglo B, homologiran v skladu z izvirnikom Direktive 76/762/EGS, z vgrajeno lečo iz plastičnega materiala,

- prednjo smerno svetilko kategorije 11, homologirano v skladu s Prilogo II izvirnika te direktive.

+++++ TIFF +++++

+++++ TIFF +++++

Slika 12 | Slika 13 |

Žaromet z zgoraj prikazano oznako ES-homologacije sestavnega dela je žaromet, ki izpolnjuje zahteve Direktive 76/761/EGS: |

Glede kratkega svetlobnega pramena in le za vožnjo po levi strani ceste. | Glede dolgega svetlobnega pramena. |

+++++ TIFF +++++

+++++ TIFF +++++

Slika 14 | Slika 15 |

Oznaka žarometa z vgrajeno lečo iz plastičnega materiala, ki izpolnjuje zahteve Direktive 76/761/EGS glede Dodatka 3 Priloge III-D k tej direktivi. |

Glede kratkega svetlobnega pramena in dolgega svetlobnega pramena in le za vožnjo po desni strani ceste. | Glede dolgega svetlobnega pramena. |

Žarilna nitka za kratki svetlobni pramen ne sme biti prižgana sočasno z žarilno nitko za dolgi svetlobni pramen in/ali katerim koli drugim žarometom, s katerim je žaromet integriran. |

PRILOGA II

ZAHTEVE GLEDE HOMOLOGACIJE PREDNJIH POZICIJSKIH SVETILK, ZADNJIH SVETILK, ZAVORNIH SVETILK, SMERNIH SVETILK, SVETILK ZADNJE REGISTRSKE TABLICE, ŽAROMETOV ZA MEGLO, ZADNJIH SVETILK ZA MEGLO, ŽAROMETOV ZA VZVRATNO VOŽNJO IN ODSEVNIKOV, VGRAJENIH NA DVO- ALI TRIKOLESNA MOTORNA VOZILA

1. POMENI IZRAZOV

Uporabljajo se ustrezni pomeni izrazov, navedeni v Prilogi I k Direktivi Sveta 93/92/EGS z dne 29. oktobra 1993 o vgradnji svetlobnih in svetlobno-signalnih naprav na dvo- ali trikolesna motorna vozila.

1.1 Izraz "leča" pomeni zunanji sestavni del žarometa ali svetilke (naprave), ki oddaja svetlobo skozi svetlečo površino.

1.2 Izraz "prevleka" pomeni kakršno koli snov ali več snovi, naneseno(e) v enem ali več slojih na zunanjo površino leče.

1.3 Izraz "naprave različnih tipov" pomeni naprave, ki se razlikujejo V naslednjih bistvenih značilnostih:

1.3.1 oznaka (tovarniško ime proizvajalca) ali blagovna znamka,

1.3.2 značilnosti optičnega sistema,

1.3.3 prisotnost ali odsotnost sestavnih delov, ki lahko spremenijo optične učinke z odbojem, lomom, absorpcijo in/ali deformacijo med delovanjem,

1.3.4 tip žarnice z žarilno nitko,

1.3.5 materiali za leče in morebitne prevleke.

2. DODATNI PODATKI V HOMOLOGACIJSKI OZNAKI SESTAVNEGA DELA PRI SMERNIH SVETILKAH

2.1 Na splošno mora biti pri smernih svetilkah zraven pravokotnika homologacijske oznake sestavnega dela, na nasprotni strani od homologacijske številke, navedeno število, ki pove, ali gre za prednjo (kategorija 11) ali zadnjo smerno svetilko (kategorija 12).

2.2 Pri smernih svetilkah, ki po točki 4.7.1 v eno smer ne dosegajo najmanjše predpisane svetilnosti do kota H = 80°, mora biti pod pravokotnikom homologacijske oznake sestavnega dela vodoravna puščica, katere konica kaže v smer, v kateri smerna svetilka po točki 4.7.1 dosega najmanjšo predpisano svetilnost do kota H = 80°.

3. SPLOŠNE ZAHTEVE

Naprave morajo biti načrtovane in izdelane tako, da pri normalni uporabi in kljub tresljajem, ki so jim izpostavljene, ne more biti ogroženo njihovo pravilno delovanje in da obdržijo značilnosti, kakršne zahteva ta priloga.

4. SVETILNOST ODDAJANE SVETLOBE

Na referenčni osi mora biti svetilnost vsake od obeh naprav vsaj enaka najmanjšim vrednostim in največ enaka največjim vrednostim, navedenim v spodnji tabeli. Navedene največje vrednosti ne smejo biti presežene v nobeni smeri.

| | min (cd) | max (cd) |

4.1 | Zadnje pozicijske svetilke | 4 | 12 |

4.2 | Prednje pozicijske svetilke | 4 | 60 |

4.3 | Zavorne svetilke | 40 | 100 |

4.4 | Smerne svetilke | | |

4.4.1 | prednje (kategorija 11) (glej Dodatek 1) | 90 | 700 [1] |

4.4.2 | zadnje (kategorija 12) (glej Dodatek 1) | 50 | 200 |

4.5 Zunaj referenčne osi mora biti svetilnost oddajane svetlobe v področjih kotov, določenih na slikah v Dodatku 1, v vsaki smeri, ki ustreza točkam porazdelitve svetlobe, navedenim v tabeli v Dodatku 2, vsaj enaka zmnožku najmanjše vrednosti, določene v točkah 4.1 do 4.4, in odstotka, navedenega v tabeli za obravnavno smer.

4.6 Kot odstopanje od zahteve v točki 4.1 je dovoljena največja svetilnost 60 cd za zadnje pozicijske svetilke, integrirane z zavornimi svetilkami, pod ravnino, ki poteka navzdol pod kotom 5° na vodoravno ravnino.

4.7 Nadalje:

4.7.1 V vseh poljih, določenih v Dodatku 1, mora biti svetilnost oddajane svetlobe vsaj 0,05 cd za pozicijske svetilke in vsaj 0,3 cd za zavorne in smerne svetilke.

4.7.2 Če je zadnja pozicijska svetilka združena ali integrirana z zavorno svetilko, mora biti razmerje med dejansko izmerjenima svetilnostma teh svetilk, kadar sta prižgani sočasno, in svetilnostjo zadnje pozicijske svetilke, kadar je prižgana sama, najmanj 5 : 1 na enajstih merilnih točkah, ki so določene v Dodatku 2 in ležijo v polju, omejenem z navpičnima premicama, ki potekata skozi 0° V/± 10° H, in vodoravnima premicama, ki potekata skozi ± 5° V/0° H, prikazanimi v tabeli porazdelitve svetilnosti.

4.7.3 Izpolnjene morajo biti zahteve glede lokalnih odstopanj svetilnosti, navedene v točki 2.2 Dodatka 2.

4.8 Svetilnosti se merijo pri stalno prižgani svetilki. Če svetilka deluje prekinjeno, je treba poskrbeti, da se naprava ne pregreje.

4.9 V Dodatku 2, omenjenem v točki 4.5, so navedene podrobnosti o zahtevanih postopkih merjenja.

4.10 Naprava za osvetljevanje zadnje registrske tablice mora izpolnjevati zahteve, navedene v Dodatku 3.

4.11 Fotometrične značilnosti žarometov in svetilk, opremljenih z več izvori svetlobe, je treba preveriti v skladu z določbami Dodatka 2.

5. PRESKUSNI POGOJI

5.1 Vse meritve je treba opraviti s standardno brezbarvno žarnico kategorije, kakršna je namenjena za zadevno napravo, in nastavljeno tako, da oddaja nazivni svetlobni tok, ki je potreben za obravnavani žaromet oziroma svetilko. Pri napravah z vgrajenimi nezamenljivimi izvori svetlobe se morajo vse meritve opravljati pri napetostih 6,75 V in 13,5 V.

5.2 Navpični in vodoravni robovi svetleče površine naprave se določajo in merijo glede na referenčno središče naprave.

6. BARVA ODDAJANE SVETLOBE

Zavorne svetilke in zadnje pozicijske svetilke morajo oddajati rdečo svetlobo, prednje pozicijske svetilke belo, smerne svetilke pa oranžno svetlobo.

Barva oddajane svetlobe, merjena ob uporabi žarnice z žarilno nitko kategorije, kakršno določi proizvajalec, mora biti v mejah trikromatskih koordinat, predpisanih v Dodatku 1 k Prilogi I, kadar žarnica z žarilno nitko deluje pri preskusni napetosti, določeni v Prilogi IV.

Pri napravah z vgrajenimi nezamenljivimi izvori svetlobe je treba kolorimetrične značilnosti preveriti ob izvorih svetlobe v svetilkah, delujočih pri napetosti 6,75 V, 13,5 V ali 28,0 V.

7. ŽAROMETI ZA MEGLO IN ZADNJE SVETILKE ZA MEGLO

Veljajo zahteve Direktive 76/762/EGS za žaromete za meglo in Direktive 77/538/EGS za zadnje svetilke za meglo.

8. ŽAROMETI ZA VZVRATNO VOŽNJO

Veljajo zahteve Direktive 77/539/EGS za žaromete za vzvratno vožnjo.

9. ODSEVNIKI

9.1 Odsevniki na stopalkah

9.1.1 Oblika odsevnikov na stopalkah mora biti taka, da jih je mogoče vgraditi v pravokotnik, katerega stranice so v razmerju, ne večjem kot 8.

9.1.2 Odsevniki na stopalkah morajo izpolnjevati zahteve, navedene v Prilogi VIII k Direktivi 76/757/EGS v oranžni barvi.

9.1.3 Delovna odbojna površina vsakega od štirih odsevnikov na stopalkah ne sme biti manjša od 8 cm2.

9.2 Drugi odsevniki

Veljajo zahteve Direktive 76/757/EGS za odsevnike.

Dodatek 1

Najmanjši vodoravni (H) in navpični (V) koti prostorske porazdelitve svetlobe

+++++ TIFF +++++

Dodatek 2

Fotometrične meritve

1. POSTOPEK MERJENJA

1.1 Med fotometričnimi meritvami je treba z ustreznimi zasloni preprečiti interferenčne odboje.

1.2 Če rezultati meritev vzbujajo dvom, morajo biti meritve opravljene tako, da:

1.2.1 je merilna razdalja tolikšna, da velja zakon obratne vrednosti kvadrata razdalje,

1.2.2 je merilna oprema taka, da je kotna odprtina sprejemnika, opazovana iz referenčnega središča svetilke, med desetimi kotnimi minutami in eno stopinjo,

1.2.3 zahteva glede svetilnosti v dani smeri opazovanja je izpolnjena, če je zahteva izpolnjena v smeri, ki se od smeri opazovanja ne razlikuje za več kot četrtino stopinje.

2. STANDARDIZIRANA TABELA, KI PRIKAZUJE PROSTORSKO PORAZDELITEV SVETLOBE

+++++ TIFF +++++

2.1 Smer H = 0° in V = 0° sovpada z referenčno osjo (na vozilu je vodoravna in vzporedna s srednjo vzdolžno ravnino vozila ter usmerjena proti zahtevanemu vidnemu polju). Poteka skozi referenčno središče. Vrednosti, navedene v tabeli, pomenijo najmanjše zahtevane svetilnosti v različnih smereh merjenja v odstotkih najmanjše zahtevane svetilnosti te svetilke v osi (v smeri H = 0° in V = 0°).

2.2 V polju porazdelitve svetlobe, prikazanem na diagramu v točki 2 z mrežo, mora biti porazdelitev svetlobe približno enakomerna, tako da svetilnost v vsaki smeri dela polja, ki ga sestavljajo mrežne črte, dosega vsaj najnižjo vrednost, določeno kot odstotek (ali najnižjo razpoložljivo vrednost) na mrežnih črtah, ki so občrtane obravnavani smeri.

3. FOTOMETRIČNE MERITVE SVETILK, OPREMLJENIH Z VEČ IZVORI SVETLOBE

Fotometrične zmogljivosti je treba preverjati:

3.1 Pri neizmenljivih (fiksnih) svetilkah z žarilno nitko ali drugih izvorih svetlobe:

pri napetosti, ki jo predpisuje proizvajalec; tehnična služba lahko od proizvajalca zahteva posebno napravo za napajanje takih svetilk.

3.2 Pri svetilkah z izmenljivimi žarnicami z žarilno nitko:

če so opremljene z žarnicami z žarilno nitko iz velikoserijske proizvodnje z napetostjo 6,75 V, 13,5 V ali 28,0 V, morajo biti svetilnosti, ki jih oddajajo, med najvišjo in najnižjo mejo, ki sta navedeni v tej prilogi in povečani v skladu z dopustnim odstopanjem svetlobnega toka, dovoljenega za izbrani tip svetilke z žarilno nitko, ki je naveden v Prilogi IV za serijske žarnice z žarilno nitko; namesto omenjene žarnice se lahko uporabi na vsakem posameznem mestu preskuševalna žarnica z žarilno nitko, ki oddaja referenčni svetlobni tok, posamične meritve pa se seštevajo.

Dodatek 3

Fotometrične meritve naprave za osvetlitev zadnje registrske tablice

1. POVRŠINA, KI SE OSVETLJUJE

Naprave lahko spadajo v kategorijo 1 ali 2. Naprave kategorije 1 morajo biti načrtovane tako, da osvetlijo površino, ki meri vsaj 130 × 240 mm, naprave kategorije 2 pa tako, da osvetlijo površino, ki meri vsaj 200 × 280 mm.

2. BARVA ODDAJANE SVETLOBE

Barva svetlobe, ki jo oddaja svetilka v napravi, mora biti bela, vendar dovolj nevtralna, da ne povzroči nikakršne opazne spremembe barve registrske tablice.

3. KOT PADANJA SVETLOBE

Proizvajalec lahko predpiše načine namestitve naprave za osvetlitev glede na mesto, namenjeno za registrsko tablico. Ta naprava mora biti na takem mestu, da kot padanja svetlobe na površino tablice na nobeni točki osvetljene površine ne presega 82°, meri pa se od roba svetleče površine naprave, ki je najdlje od površine tablice. Če ima naprava več optičnih sestavnih delov, velja ta zahteva samo za del tablice, ki ga osvetli posamezen sestavni del.

Naprava mora biti načrtovana tako, da noben svetlobni žarek ne sveti neposredno nazaj, razen rdeče svetlobe, če je naprava kombinirana ali združena s katero od zadnjih svetilk.

4. POSTOPEK MERJENJA

Svetlost se meri na poli čistega belega pivnika s količnikom razpršenega odboja svetlobe najmanj 70 %. Pivnik mora biti enake velikosti in postavljen na isto mesto kot registrska tablica, vendar 2 mm pred njeno nosilno podlago.

Svetlost se meri pod pravimi koti na papir na točkah, prikazanih na diagramih v točki 5 spodaj, pri čemer vsaka točka predstavlja krožno površino premera 25 mm.

5. FOTOMETRIČNE ZNAČILNOSTI

Svetlost B mora biti na vsaki od spodaj določenih merilnih točk najmanj 2 cd/m2.

+++++ TIFF +++++

+++++ TIFF +++++

Slika 1Merilne točke pri kategoriji 1 | Slika 2Merilne točke pri kategoriji 2 |

Stopnja spreminjanja svetlosti med vrednostma B1 in B2, izmerjenima na katerih koli dveh točkah 1 in 2, izbranih med zgoraj navedenimi točkami, ne sme presegati 2 × B0/cm, pri čemer je B0 najmanjša svetlost, zapisana pri meritvah na različnih točkah, ali z drugimi besedami

B

−B

≤ 2 × B

/cm

Dodatek 4

Opisni list tipa:

+++++ TIFF +++++

Dodatek 5

+++++ TIFF +++++

PRILOGA III

ZAHTEVE GLEDE HOMOLOGACIJE NAPRAV (ŽAROMETOV) Z ŽARILNO ALI HALOGENSKO ŽARNICO, KI ODDAJAJO KRATKI IN/ALI DOLGI SVETLOBNI PRAMEN, VGRAJENIH NA DVO- ALI TRIKOLESNA MOTORNA VOZILA

1. POMENI IZRAZOV

Uporabljajo se ustrezni pomeni izrazov iz Priloge I k Direktivi 93/92/EGS.

1.1 Izraz "leča" pomeni skrajni zunanji sestavni del žarometa (enote), ki oddaja svetlobo skozi svetlečo površino.

1.2 Izraz "prevleka" pomeni snov(i), naneseno(e) v enem ali več slojih na zunanjo površino leče.

1.3 Izraz "žarometi različnih tipov" pomeni žaromete, ki se razlikujejo po naslednjih bistvenih značilnostih:

1.3.1 oznaka ali tovarniško ime proizvajalca,

1.3.2 značilnosti optičnega sistema,

1.3.3 prisotnost ali odsotnost sestavnih delov, ki lahko med delovanjem spremenijo optične učinke z odbojem, uklonom, absorpcijo in/ali deformacijo. Prisotnost ali odsotnost filtrov, namenjenih za spreminjanje barve svetlobnega pramena, ne pa porazdelitve svetlobe, ne pomeni spremembe tipa,

1.3.4 primernost za vožnjo po desni ali levi ali obeh straneh,

1.3.5 vrsta oddajanega svetlobnega pramena (kratki, dolgi pramen ali oba),

1.3.6 nosilec za žarnico (žarnice) z žarilno nitko ene izmed ustreznih kategorij

1.3.7 materiali, ki sestavljajo lečo in morebitne prevleke.

2. ŽAROMETI

Razlikujejo se:

2.1 Žarometi za mopede

(glej Prilogo III-A)

2.1.1 | z žarnico z eno žarilno nitko | 15 W (kategorija S3) |

2.1.2 | z žarnico z dvema žarilnima nitkama | 15/15 W (kategorija S4) |

2.1.3 | s halogensko žarnico z eno žarilno nitko | 15 W (kategorija HS2) |

2.2 Žarometi za motorna kolesa z dvemi kolesi (motocikle) in tremi kolesi (tricikle)

(glej prilogi IIIB in IIIC)

2.2.1 | z žarnico z dvema žarilnima nitkama | 25/25 W (kategorija S1) |

2.2.2 | z žarnico z dvema žarilnima nitkama | 35/35 W (kategorija S2) |

2.2.3 | s halogensko žarnico z dvema žarilnima nitkama | 35/35 W (kategorija HS1) |

2.2.4 | z žarnico z dvema žarilnima nitkama | 40/45 W (kategorija R2) |

2.3 Žarometi za motocikle in tricikle

(glej Prilogo III-D - žarometi s halogenskimi žarnicami, razen HS1)

2.3.1 | z žarnico z eno žarilno nitko | 55 W (kategorija H1) |

2.3.2 | z žarnico z eno žarilno nitko | 55 W (kategorija H2) |

2.3.3 | z žarnico z eno žarilno nitko | 55 W (kategorija H3) |

2.3.4 | z žarnico z eno žarilno nitko | 60 W (kategorija HB3) |

2.3.5 | z žarnico z eno žarilno nitko | 51 W (kategorija HB4) |

2.3.6 | z žarnico z eno žarilno nitko | 55 W (kategorija H7) |

2.3.7 | z žarnico z dvema žarilnima nitkama | 55/60 W (kategorija H4) |

PRILOGA III-A

ŽAROMETI ZA MOPEDE

1. SPLOŠNE ZAHTEVE

1.1 Žarometi morajo biti načrtovani in izdelani tako, da pri normalni uporabi in kljub tresljajem, ki so jim lahko izpostavljeni, ves čas delujejo pravilno in obdržijo značilnosti, določene v tej prilogi.

1.2 Deli, namenjeni za pritrditev žarnice, morajo biti načrtovani tako, da je žarnico mogoče tudi v temi namestiti pravilno.

2. POSEBNE ZAHTEVE

2.1 Pravilni položaj leče glede na optični sistem mora biti jasno označen, leča pa mora biti v tem položaju zaskočena, tako da se med delovanjem ne more zasukati.

2.2 Za preverjanje svetilnosti žarometa se uporabljata merilni zaslon, kot je opisan v Dodatku 1 ali 2, in etalonska žarnica z gladkim brezbarvnim steklom z žarilno nitko ene od kategorij, predpisanih v točki 2.1 Priloge III.

Etalonska žarnica mora biti nastavljena na primeren referenčni svetlobni tok v skladu z vrednostmi, predpisanimi v ustreznem tehničnem dokumentu (glej Prilogo IV).

2.3 Kratki svetlobni pramen mora imeti mejo svetlo-temno tako izrazito, da je z njeno pomočjo možno nastavljanje naklona pramena. Meja svetlo-temno mora biti pretežno vodoravna in čim bolj ravna na vodoravni dolžini najmanj ± 900 mm, merjeno na oddaljenosti 10 m (pri halogenski žarnici: na dolžini najmanj ± 2250 mm, merjeno na oddaljenosti 25 m; glej Dodatek 2). Ko so žarometi nastavljeni v skladu z Dodatkom 1, morajo izpolnjevati v njem predpisane pogoje.

2.4 Porazdelitev svetlobe se v bočni smeri ne sme spreminjati tako, da bi ogrožala dobro vidljivost.

2.5 Osvetlitev zaslona, omenjenega v točki 2.2, mora biti izmerjena s fotosprejemnikom z uporabno površino, ki leži znotraj kvadrata s stranico 65 mm.

3. DODATNE ZAHTEVE ZA VSE PREGLEDE, KI JIH LAHKO OPRAVLJAJO PRISTOJNI ORGANI PRI PREVERJANJU SKLADNOSTI PROIZVODNJE V SKLADU S TOČKO 5.2.4 PRILOGE I

Vsi zapisi fotometričnih značilnosti žarometov, izmerjeni v skladu s splošnimi zahtevami glede preskušanja skladnosti, morajo biti omejeni na točke HV - LH - RH - L600 - R600 (glej sliko v Dodatku 1).

Dodatek 1

Fotometrični preskusi žarometov, opremljenih z žarnicami kategorij S3 in S4

1. Pri merjenju je merilni zaslon postavljen 10 m pred žarometom in pravokotno na premico, ki povezuje žarilno nitko za dolgi svetlobni pramen in točko HV (glej sliko spodaj); daljica H-H mora biti vodoravna.

2. ZAHTEVE ZA KRATKI SVETLOBNI PRAMEN

2.1 V bočni smeri mora biti žaromet nastavljen tako, da je svetlobni pramen čim bolj simetričen glede na daljico V-V.

2.2 V navpični smeri mora biti žaromet nastavljen tako, da njegova meja svetlo-temno leži 100 mm pod daljico H-H.

2.3 Pri nastavitvi žarometa v skladu s točkama 2.1 in 2.2 mora biti osvetljenost naslednja:

2.3.1 na daljici H-H in nad njo: največ 2 luksa,

2.3.2 na daljici, ki poteka 300 mm pod daljico H-H in sega 900 mm na vsako stran od navpične daljice V-V: najmanj 8 luksov,

2.3.3 na daljici, ki poteka 600 mm pod daljico H-H in sega 900 mm na vsako stran od navpične daljice V-V: najmanj 4 lukse.

3. ZAHTEVE ZA (morebitni) DOLGI SVETLOBNI PRAMEN

3.1 Pri nastavitvi v skladu s točkama 2.1 in 2.2 mora žaromet izpolnjevati naslednje zahteve za dolgi svetlobni pramen:

3.1.1 Presečišče (HV) daljic H-H in V-V mora ležati v območju osvetljenosti, ki ustreza 80 % največje osvetljenosti.

3.1.2 Največja osvetljenost (Emax) dolgega svetlobnega pramena ne sme biti manj kot 50 luksov.

3.1.3 Merjeno od točke HV, mora biti osvetljenost od dolgega svetlobnega pramena do 0,90 m v desno in levo najmanj Emax/4.

MERILNI ZASLON

(Mere v mm na razdalji 10 m)

+++++ TIFF +++++

Slika

Dodatek 2

Fotometrični preskusi žarometov, opremljenih s halogenskimi žarnicami kategorije HS2

1. Pri merjenju je merilni zaslon postavljen 25 m pred žarometom in pravokotno na premico, ki povezuje žarilno nitko žarnice in točko HV (glej sliko spodaj); daljica H-H mora biti vodoravna.

2. V bočni smeri mora biti žaromet nastavljen tako, da je porazdelitev svetlobnega pramena čim bolj simetrična glede na daljico V-V.

3. V navpični smeri mora biti žaromet nastavljen tako, da njegova meja svetlo-temno leži 250 mm pod daljico H-H. Meja mora biti tudi čim bolj vodoravna.

4. Pri nastavitvi žarometa v skladu s točkama 2 in 3 mora biti osvetljenost naslednja:

Merilna točka | Osvetljenost E (luksi) |

Poljubna točka na daljici H-H ali nad njo | ≤ 0,7 |

Poljubna točka na daljici 35L-35R, razen točke 35V | ≥ 1 |

Točka 35V | ≥ 2 |

Poljubna točka na daljici 25L-25R | ≥ 2 |

Poljubna točka na daljici 15L-15R | ≥ 0,5 |

5. Merilni zaslon

MERILNI ZASLON

(Mere v mm na razdalji 25 m)

+++++ TIFF +++++

Slika

Dodatek 3

Opisni list za tip žarometa za mopede

+++++ TIFF +++++

Dodatek 4

+++++ TIFF +++++

PRILOGA III-B

ŽAROMETI ZA MOTOCIKLE IN TRICIKLE, KI ODDAJAJO SIMETRIČNI KRATKI IN DOLGI SVETLOBNI PRAMEN, Z ŽARNICAMI Z ŽARILNIMI NITKAMI

1. DODATNE ZAHTEVE, KI SE NANAŠAJO NA OZNAKE IN OZNAČEVANJE POSAMIČNIH NAPRAV

1.1 Žarometi morajo biti jasno in neizbrisno označeni s črkama "MB" (znak za žaromet za dolgi svetlobni pramen) na nasprotni strani od tiste, na kateri je homologacijska številka.

1.2 Vsi žarometi, ki so izdelani tako, da onemogočajo hkratno prižiganje žarilne nitke za kratki svetlobni pramen in kakega drugega izvora svetlobe, s katerim so integrirani, imajo na oznaki homologacije za znakom (MB) poševnico (/) kot oznako žarometa za kratki svetlobni pramen.

1.3 Na žarometih z vgrajeno lečo iz plastičnega materiala morata biti poleg znaka, predpisanega v 1.1, še črki "PL".

2. SPLOŠNE ZAHTEVE

2.1 Vsak vzorec mora izpolnjevati zahteve, predpisane v točki 3 v nadaljevanju.

2.2 Žarometi morajo biti načrtovani in izdelani tako, da pri normalni uporabi in kljub tresljajem, ki so jim lahko izpostavljeni, ves čas delujejo pravilno in obdržijo zahtevane značilnosti.

2.2.1 Žarometi morajo biti opremljeni z napravo, ki omogoča njihovo nastavljanje na vozilu v skladu s pravili, ki veljajo zanje. Tovrstna naprava ni potrebna, če žaromet sestavlja nerazstavljivi sklop reflektorja in leče, in se uporablja le pri vozilih, pri katerih se žarometi nastavljajo drugače.

Če sta žaromet, namenjen posebej za dolgi svetlobni pramen, in žaromet, namenjen posebej za kratki svetlobni pramen, od katerih ima vsak svojo žarnico, združena ali integrirana v eno napravo, mora naprava za nastavljanje omogočati ločeno nastavljanje vsakega od teh optičnih sistemov, tako da se lahko dosežeta predpisani nastavitvi.

2.2.2 Te določbe ne veljajo za sklope žarometov z nedeljivimi reflektorji. Za ta tip sklopov veljajo zahteve iz točke 3.3. Kadar več kot en izvor svetlobe daje dolgi svetlobni pramen, se pri določanju največje osvetljenosti (Emax) upošteva skupno delovanje.

2.3 Deli, namenjeni za pritrditev žarnice z žarilno nitko, morajo biti izdelani tako, da je žarnico mogoče tudi v temi zanesljivo namestiti v pravilni položaj.

2.4 Za preverjanje, ali se med delovanjem ne pojavljajo prevelika odstopanja fotometričnih značilnosti, je treba opraviti dodatne preskuse v skladu z zahtevami iz Dodatka 2.

2.5 Če je leča žarometa iz plastičnega materiala, je treba opraviti dodatne preskuse v skladu z zahtevami iz Dodatka 3.

3. POSEBNE ZAHTEVE

3.1 Pravilni položaj leče glede na optični sistem mora biti jasno označen, leča pa mora biti v tem položaju zaskočena, tako da se med delovanjem ne more zasukati.

3.2 Za preverjanje osvetlitve, ki jo daje žaromet, se uporabljata merilni zaslon, kakršen je opisan v Dodatku 1, in etalonska žarnica z žarilno nitko (kategorije S1 in/ali S2, glej Prilogo IV) z gladkim brezbarvnim steklom.

Etalonska žarnica mora biti nastavljena na zadevni referenčni svetlobni tok v skladu z vrednostmi, predpisanimi za te svetilke.

3.3 Kratki svetlobni pramen mora imeti mejo svetlo-temno tako izrazito, da je nastavljanje z njo praktično izvedljivo. Meja svetlo-temno mora biti čim bolj vodoravna in ravna na vodoravni širini najmanj ± 5°. Kadar je žaromet nastavljen v skladu z Dodatkom 1, mora izpolnjevati pogoje, določene v prej navedenem dodatku.

3.4 Porazdelitev svetlobe se v bočni smeri ne sme spreminjati tako, da bi ogrožala dobro vidljivost.

3.5 Osvetljenost zaslona, navedenega v točki 3.2., je treba izmeriti s fotocelico z uporabno površino, ki leži v kvadratu s stranico 65 mm.

4. DODATNE ZAHTEVE ZA VSE PREGLEDE, KI JIH LAHKO OPRAVIJO PRISTOJNI ORGANI PRI PREVERJANJU SKLADNOSTI PROIZVODNJE V SKLADU S TOČKO 5.1 PRILOGE I

4.1 Največje neugodno odstopanje vrednosti v območju III sme biti:

- 0,3 luksa, kar ustreza 20 %,

- 0,45 luksa, kar ustreza 30 %.

4.2 če pri dolgem svetlobnem pramenu leži točka HV znotraj izoluks krivulje, ki povezuje točke osvetljenosti 0,75 Emax, veljata toleranci + 20 % za največje vrednosti in - 20 % za najmanjše vrednosti fotometričnih veličin na vseh merilnih točkah, predpisanih v točkah 4.3 in 4.4 Dodatka 1 te Direktive.

4.3 Za preverjanje spreminjanja navpične lege meje svetlo-temno pod vplivom toplote se uporablja naslednji postopek:

Ena od vzorčenih svetilk se preskusi po postopku, opisanem v točki 2.1 Dodatka 2, potem ko je trikrat zapored izpostavljena ciklu, opisanem v točki 2.2.2 Dodatka 2.

Žaromet je sprejemljiv, če Δr ne presega 1,5 mrad.

Če ta veličina presega 1,5 mrad, vendar ni večja od 2,0 mrad, se preskusi še drugi žaromet. Povprečna vrednost absolutnih vrednosti veličin, ugotovljenih na obeh vzorcih, ne sme presegati 1,5 mrad.

Dodatek 1

Fotometrični preskusi

1. Pri nastavljanju mora biti ustrezen zaslon postavljen najmanj 10 m pred žarometom, daljica h-h pa mora ležati vodoravno. Pri merjenju mora biti fotocelica postavljena 25 m pred žarometom in pravokotno na črto, ki povezuje žarnico z žarilno nitko in točko HV.

2. V bočni smeri mora biti žaromet nastavljen tako, da je porazdelitev svetlobnega pramena simetrična glede na daljico v-v.

3. V navpični smeri mora biti žaromet nastavljen tako, da njegova meja svetlo-temno leži 250 mm pod daljico h-h (na razdalji 25 m).

4. Ko je žaromet nastavljen v skladu s točko 2 in 3, mora - primerljivo s pogoji za dolgi svetlobni prameni - zpolnjevati naslednje zahteve:

4.1 središče svetlobe dolgega svetlobnega pramena ne sme biti več kot 0,6° nad daljico h-h ali pod njo,

4.2 osvetljenost, ki jo dosega dolgi svetlobni pramen, mora biti največja (Emax) na sredini svetlobnega pramena in se mora zmanjševati v bočnih smereh,

4.3 največja osvetljenost dolgega svetlobnega pramena (Emax) mora biti vsaj 32 luksov,

4.4 osvetljenost, ki jo daje dolgi svetlobni pramen, mora ustrezati naslednjim vrednostim:

4.4.1 presečišče med daljicama h-h in v-v, točka HV, mora ležati v območju 90 % največje osvetljenosti,

4.4.2 izhajajoč iz točke HV in merjeno v vodoravni smeri v desno in levo, mora biti osvetljenost, ki jo dosega dolgi svetlobni pramen, najmanj 12 luksov do oddaljenosti 1,125 m in ne manj kot 3 lukse do oddaljenosti 2,25 m.

4.5 Osvetljenost, ki jo dosega kratki svetlobni pramen, mora ustrezati naslednjim vrednostim:

Poljubna točka na daljici h-h ali nad njo | ≤ 0,7 luksa |

Poljubna točka na daljici 50L-50R, razen točke 50V [1] | ≥ 1,5 luksa |

Točka 50V | ≥ 3,0 luksa |

Poljubna točka na daljici 25L-25R | ≥ 3,0 luksa |

Vse točke v območju IV | ≥ 1,5 luksa |

5. ZASLON ZA MERITVE IN NASTAVLJANJE

(Mere v mm za razdaljo 25 m)

+++++ TIFF +++++

Dodatek 2

Preskus stabilnosti fotometričnega obnašanja žarometov med delovanjem

Skladnost z zahtevami tega dodatka ni zadostno merilo za homologacijo žarometov s plastičnimi lečami.

Glej Dodatek 2 k Prilogi III-D.

Dodatek 3

Zahteve za žaromete, v katere so vgrajene leče iz plastičnega materiala, in preskušanje leč ali vzorcev materiala in celotnega žarometa

Glej Dodatek 3 k Prilogi III-D.

Dodatek 4

Opisni list za tip žarometa, opremljenega z žarnico z žarilno nitko, ki oddaja simetrični kratki in dolgi svetlobni pramen, in namenjenega za vgradnjo na motocikle in tricikle

+++++ TIFF +++++

Dodatek 5

+++++ TIFF +++++

PRILOGA III-C

ŽAROMETI ZA MOTOCIKLE IN TRICIKLE, KI ODDAJAJO ASIMETRIČNI KRATKI IN DOLGI SVETLOBNI PRAMEN TER SO OPREMLJENI S HALOGENSKIMI ŽARNICAMI Z ŽARILNO NITKO (ŽARNICE HS1) ALI ŽARNICAMI Z ŽARILNO NITKO KATEGORIJE R2

1. DODATNE ZAHTEVE, KI SE NANAŠAJO NA OZNAKE IN OZNAČEVANJE NAPRAV

1.1 Žarometi, ki so načrtovani za vožnjo le po eni strani ceste (bodisi po desni bodisi po levi), morajo imeti na leči označeno mejo območja, ki je lahko zaslonjeno, da ne motijo drugih udeležencev v prometu v državah, v katerih smer vožnje ni enaka kot v državi, v kateri je bil žaromet načrtovan. Če je to območje neposredno razvidno iz oblike žarometa, taka razmejitev ni potrebna.

1.2 Žarometi, ki so načrtovani za vožnjo po desni in levi strani, morajo imeti oznaki dveh položajev za namestitev svetlobne naprave na vozilo ali žarnice v reflektor; ti dve oznaki sestavljata črki "R/D" za vožnjo po desni in "L/G" za vožnjo po levi strani ceste.

1.3 Vsi žarometi, ki so načrtovani tako, da ni mogoč sočasen vklop žarilne nitke za kratki svetlobni pramen in kakega drugega izvora svetlobe, s katerim so lahko povezani, morajo imeti za znakom žarometa za kratki svetlobni pramen v oznaki homologacije poševnico (/).

1.4 Če žarometi izpolnjujejo le zahteve za vožnjo po levi, mora biti pod oznako homologacije puščica, ki, gledano od spredaj, kaže v desno, t. j. proti cestni strani, za katero so načrtovani.

1.5 Če z namerno spremembo nastavitve svetlobne naprave ali svetilke žaromet izpolnjuje zahteve za vožnjo po obeh straneh ceste, mora biti pod oznako homologacije vodoravna puščica z dvema konicama, katerih ena kaže v levo, druga pa v desno.

1.6 Pri žarometih z žarnicami HS1 so nasproti homologacijske oznake črke "MBH".

1.7 Zgoraj omenjene oznake in znaki morajo biti jasno vidni in neizbrisni.

1.8 Na žarometih z vgrajeno lečo iz plastičnega materiala morata biti zraven znakov, predpisanih v točkah 1.2 do 1.7, črki "PL".

2. SPLOŠNE ZAHTEVE

2.1 Vsak vzorec mora izpolnjevati zahteve, določene v točkah 3 do 5.

2.2 Žarometi morajo biti načrtovani in izdelani tako, da pri normalni uporabi in kljub tresljajem, ki so jim lahko izpostavljeni, ves čas delujejo pravilno in obdržijo značilnosti, predpisane v tej prilogi.

2.2.1 Žarometi morajo biti opremljeni z napravo, ki omogoča njihovo nastavljanje na vozilu v skladu s pravili, ki veljajo zanje. Ta naprava ni potrebna, če žaromet sestavlja nerazstavljiv sklop reflektorja in leče, in se take enote uporabljajo le na vozilih, pri katerih se žarometi nastavljajo drugače.

Če sta žaromet, namenjen posebej za dolgi svetlobni pramen, in žaromet, namenjen posebej za kratki svetlobni pramen, od katerih ima vsak svojo žarnico, združena ali integrirana v eno napravo, mora naprava za nastavljanje omogočati ločeno nastavljanje vsakega od teh optičnih sistemov, tako da se lahko dosežeta ustrezni nastavitvi.

2.2.2 Te določbe ne veljajo za sklope žarometov z nedeljivimi reflektorji. V tem primeru veljajo zahteve točke 2 te priloge. Kadar več kot en izvor svetlobe daje dolgi svetlobni pramen, se pri določanju največje osvetljenosti (Emax) upošteva skupno delovanje.

2.3 Deli, namenjeni za pritrditev žarnice z žarilno nitko, morajo biti izdelani tako, da je žarnico mogoče tudi v temi zanesljivo namestiti v pravilen položaj.

2.4 Pravilni položaj leče glede na optični sistem mora biti jasno označen, leča pa mora biti v tem položaju zaskočena, tako da se med delovanjem ne more zasukati.

2.5 Če so žarometi načrtovani za vožnjo po levi in desni, jih je lahko mogoče nastaviti za vožnjo po določeni strani ceste ali z ustrezno začetno nastavitvijo pri opremljanju vozila ali z naknadnim namernim ukrepom uporabnika vozila. Tako začetno nastavljanje ali namerni ukrep uporabnika mora, na primer, vključevati poseben kotni zasuk nedeljivega sklopa žarometa glede na vozilo ali žarnice glede na sklop. Vselej morata biti mogoči le dve različni nastavitvi, ki sta jasno določeni in ustrezata vožnji po eni strani ceste (po desni oziroma levi), onemogočen pa mora biti kakršen koli zamik v vmesen položaj. Če je žaromet načrtovan tako, da se lahko žarnica nastavi v dva položaja, morajo biti deli, namenjeni za njeno pritrditev na reflektor, načrtovani in izdelani tako, da je žarnica v vsakem od teh položajev pritrjena z enako natančnostjo, kakršna je predpisana za žaromete, namenjene za vožnjo po eni sami strani ceste. Skladnost se preverja vizualno, če je potrebno, pa tudi praktičnos preskuševalno napravo.

2.6 Za preverjanje, ali se med delovanjem ne pojavi preveliko odstopanje fotometričnih značilnosti, je treba opraviti dodatne preskuse v skladu z zahtevami iz Dodatka 2.

2.7 Če je leča žarometa iz plastičnega materiala, je treba opraviti dodatne preskuse v skladu z zahtevami iz Dodatka 3.

3. ZAHTEVE GLEDE OSVETLJENOSTI

3.1 Splošne zahteve

3.1.1 Žarometi morajo biti načrtovani tako, da z ustreznimi žarnicami HS1 ali R2 oddajajo svetlobo, ki ne slepi drugih udeležencev v prometu, vendar je pri kratkem svetlobnem pramenu zadostna, pri dolgem svetlobnem pramenu pa zagotavlja dobro osvetljenost ceste.

3.1.2 Za preverjanje osvetljenosti, ki jo daje žaromet, se uporablja merilni zaslon, postavljen navpično 25 m pred žarometom, kakor je prikazano v Dodatku 1.

3.1.3 Za preskušanje žarometov se uporablja etalonska žarnica z brezbarvnim steklom, izdelana za nazivno napetost 12 V. Tok na sponkah žarnice mora biti med preskušanjem žarometa nastavljen na naslednje vrednosti:

Kategorija HS1 | Poraba v vatih | Svetlobni tok v lumnih |

+++++ TIFF +++++

Žarilna nitka za kratki svetlobni pramen | 35 | 450 |

+++++ TIFF +++++

Žarilna nitka za dolgi svetlobni pramen | 35 | 700 |

Kategorija R2 | Poraba v vatih | Svetlobni tok v lumnih |

+++++ TIFF +++++

Žarilna nitka za kratki svetlobni pramen | 40 | 450 |

+++++ TIFF +++++

Žarilna nitka za dolgi svetlobni pramen | 45 | 700 |

Žaromet je sprejemljiv, če izpolnjuje zahteve iz točke 3, z vsaj eno etalonsko žarnico, ki je lahko predložena skupaj z njim.

3.1.4 Mere, ki določajo položaj žarilnih nitk v etalonski žarnici z žarilno nitko HS1 ali R2, so navedene v Prilogi IV.

3.1.5 Stekleni balon etalonske žarnice z žarilno nitko mora biti take oblike in optične kakovosti, da povzroča kar najmanj odbojev in uklonov, ki bi lahko poslabšali porazdelitev svetlobe.

3.2 Zahteve za kratki svetlobni pramen

3.2.1 Kratki svetlobni pramen mora imeti mejo svetlo-temno tako izrazito, da je z njo izvedljivo pravilno nastavljanje naklona žarometa. Meja svetlo-temno mora biti ravna vodoravna črta na strani, nasprotni smeri vožnje, za katero je žaromet namenjen. Meja svetlo-temno ne sme segati niti čez lomljeno črto HV-H1 in H4, ki jo sestavljata odsek HV-H1, ki leži pod kotom 45° na horizontalo, in daljica H1-H4, zamaknjena za 1 % glede na daljico h-h, niti čez daljico HV-H3, ki leži pod kotom 15° glede na horizontalo (glej Dodatek 1). Nikakor pa ni sprejemljiva meja svetlo-temno, ki istočasno sega čez daljici HV-H2 in H2-H4 in je rezultat kombinacije dveh prejšnjih možnosti.

3.2.2 Žaromet mora biti nastavljen tako, da:

3.2.2.1 če je načrtovan za vožnjo po desni, je meja svetlo-temno vodoravna na levi strani zaslona, če pa je načrtovan za vožnjo po levi, je meja svetlo-temno vodoravna na desni strani zaslona. Zaslon za nastavljanje mora biti dovolj širok, da je mogoče preverjanje meje svetlo-temno najmanj 5° na vsako stran od daljice v-v,

3.2.2.2 na zaslonu ta vodoravni del meje svetlo-temno leži 25 cm pod vodoravno ravnino, ki poteka skozi gorišče žarometa (glej Dodatek 1),

3.2.2.3 lomna točka meje svetlo-temno leži na daljici v-v. Če svetlobni pramen nima meje svetlo-temno z jasno razločno točko preloma, je treba žaromet v vodoravni smeri nastaviti tako, da čim bolj izpolnjuje zahteve glede osvetljenosti, ki veljajo za točki 75R in 50R za vožnjo po desni in točki 75L in 50L za vožnjo po levi strani ceste.

3.2.3 Pri tej nastavitvi mora žaromet izpolnjevati zahteve, omenjene v točkah od 3.2.5 do 3.2.7 in 3.3.

3.2.4 Če žaromet pri navedeni nastavitvi ne izpolnjuje zahtev točk od 3.2.5 do 3.2.7 in 3.3, se nastavitve svetlobnega snopa lahko spremenijo pod pogojem, da se os svetlobnega pramena zasuče za največ 1° (= 44 cm) v desno ali levo. Meja nepravilne nastavitve 1° v desno ali levo pa ni združljiva z nepravilno nastavitvijo navzgor ali navzdol, ki je omejena le z zahtevami, predpisanimi v točki 3.3. Vodoravni del meje svetlo-temno ne sme segati čez daljico h-h. Za lažje nastavljanje z mejo svetlo-temno se sme žaromet delno zasloniti, tako da postane meja svetlo-temno izrazitejša.

3.2.5 Osvetljenost zaslona s kratkim svetlobnim pramenom mora izpolnjevati zahteve, določene v naslednji tabeli:

Točka na merilnem zaslonu | Zahtevana osvetljenost, v luksih |

Žarometi za cestno vožnjoVožnja po desni | Žarometi za cestno vožnjoVožnja po levi |

| | | |

Točka | B 50 L | Točka | B 50 R | ≤ 0,3 |

Točka | B 75 R | Točka | B 75 L | ≥ 6 |

Točka | B 50 R | Točka | B 50 L | ≥ 6 |

Točka | B 25 L | Točka | B 25 R | ≥ 1,5 |

Točka | B 25 R | Točka | B 25 L | ≥ 1,5 |

Vse točke v območju III | ≤ 0,7 |

Vse točke v območju IV | ≥ 2 |

Vse točke v območju I | ≤ 20 |

3.2.6 V nobenem od območij I, II, III in IV ne sme biti bočnih odstopanj, ki bi ogrožala dobro vidljivost.

3.2.7 Žarometi, izdelani za vožnjo po desni in levi, morajo izpolnjevati gornje zahteve v vsakem od obeh položajev nedeljivega žarometa ali žarnice za smer vožnje, ki ustreza zadevnemu položaju.

3.3 Zahteve za dolgi svetlobni pramen

3.3.1 Osvetljenost zaslona z dolgim svetlobnim pramenom se meri pri enaki nastavitvi žarometa, kakršna velja za meritve, določene v točkah 3.2.5 do 3.2.7.

3.3.2 Osvetljenost zaslona z dolgim svetlobnim pramenom mora izpolnjevati naslednje zahteve:

3.3.2.1 Presečišče HV daljic h-h in v-v mora ležati v območju osvetljenosti, ki ustreza 90 % največje osvetljenosti. Največja vrednost Emax mora biti vsaj 32 luksov in ne sme presegati 240 luksov.

3.3.2.2 Izhajajoč iz točke HV in merjeno v vodoravni smeri v desno in levo, mora biti osvetljenost vsaj 16 luksov do oddaljenosti 1,125 m in vsaj 4 lukse do oddaljenosti 2,25 m.

3.4 Osvetljenost zaslona, navedena v točkah 3.2.5 do 3.2.7 in 3.3, mora biti izmerjena s fotocelico z uporabno površino, ki leži znotraj kvadrata s stranico 65 mm.

4. REFERENČNI ŽAROMET

Žaromet šteje kot referenčni žaromet, če:

4.1 izpolnjuje zgoraj določene zahteve za homologacijo sestavnega dela,

4.2 ima efektivni premer najmanj 160 mm,

4.3 z referenčno žarnico proizvaja osvetljenost v posameznih točkah in v posameznih območjih iz točke 3.2.5;

4.3.1 največ 90 % največjih vrednosti in

4.3.2 najmanj 120 % najmanjših vrednosti iz tabele v 3.2.5.

5. DODATNE ZAHTEVE ZA VSE PREGLEDE, KI JIH LAHKO OPRAVIJO PRISTOJNI ORGANI PRI PREVERJANJU SKLADNOSTI PROIZVODNJE V SKLADU S TOČKO 5.1. PRILOGE I

5.1 Pri vrednostih B 50L (oziroma R) in v območju III smejo biti največja odstopanja:

—B 50L (oziroma R): | 0,2 luksa, kar ustreza 20 % 0,3 luksa, kar ustreza 30 % |

—območje III: | 0,3 luksa, kar ustreza 20 % 0,45 luksa, kar ustreza 30 % |

5.2 Za kratki svetlobni pramen morajo biti v tej direktivi predpisane vrednosti dosežene v točki HV (z odstopanjem 0,2 luksa) in vsaj v eni točki, glede na nastavitev žarometa za smer vožnje, na merilnem zaslonu (pri 25 m) v vsakem območju, omejenem s krogom polmera 15 cm okoli točk B 50L (oziroma R) (z odstopanjem 0,1 luksa), 75R (oziroma L), 50R (oziroma L), 25R, 25L in na celotnem območju IV, ki ne leži več kot 22,5 cm nad daljico 25R in 25L.

5.2.1 Če pri dolgem svetlobnem pramenu leži točka HV znotraj izoluks krivulje, ki povezuje točke z osvetljenostjo 0,75 Emax, se upoštevajo odstopanja + 20 % za največje vrednosti in − 20 % za najmanjše vrednosti fotometričnih veličin na vseh merilnih točkah, določenih v točki 3.2.5 te priloge. Referenčna točka se ne upošteva.

5.3 Če rezultati zgoraj opisanih preskusov ne izpolnjujejo zahtev, se lahko spremeni nastavitev žarometa, vendar se pri tem os svetlobnega pramena ne sme bočno zamakniti za več kot 1° v desno ali levo.

5.4 Žarometi z očitnimi napakami se ne upoštevajo.

5.5 Referenčna oznaka se ne upošteva.

Dodatek 1

Merilni zaslon

ENOTNI EVROPSKI SVETLOBNI PRAMEN

Žaromet za vožnjo po desni [1]

(Mere v mm)

+++++ TIFF +++++

Dodatek 2

Preskus stabilnosti fotometričnega obnašanja žarometov med delovanjem

Skladnost z zahtevami v tem dodatku ni zadostno merilo za homologacijo žarometov z vgrajenimi plastičnimi lečami.

Glej Dodatek 2 k Prilogi III-D.

Dodatek 3

Zahteve za žaromete, v katere so vgrajene leče iz plastičnega materiala, in preskušanje leč ali vzorcev materiala in celotnega žarometa

Glej Dodatek 3 k Prilogi III-D.

Dodatek 4

Opisni list za tip žarometa, opremljenega s halogenskimi žarnicami z žarilno nitko (žarnicami HS1) ali z žarnicami z žarilno nitko kategorije R2, ki oddaja asimetrični kratki in dolgi svetlobni pramen, in namenjenega za vgradnjo na motocikle in tricikle

+++++ TIFF +++++

Dodatek 5

+++++ TIFF +++++

PRILOGA III-D

ŽAROMETI ZA MOTOCIKLE IN TRICIKLE, KI ODDAJAJO ASIMETRIČNI KRATKI IN DOLGI SVETLOBNI PRAMEN TER SO OPREMLJENI S HALOGENSKIMI ŽARNICAMI Z ŽARILNO NITKO, RAZEN Z ŽARNICAMI HS1

1. DODATNE ZAHTEVE ZA OZNAKE IN OZNAČEVANJE NAPRAV

1.1 Žarometi, načrtovani za vožnjo le po eni strani ceste (bodisi po desni bodisi po levi), morajo imeti na leči označeno mejo območja, ki je lahko zaslonjeno, da ne motijo drugih udeležencev v prometu v državah, v katerih smer vožnje ni enaka kot v državi, v kateri je bil žaromet načrtovan. Če je to območje neposredno razvidno iz oblike žarometa, taka razmejitev ni potrebna.

1.2 Žarometi, načrtovani za vožnjo po desni in levi strani, morajo imeti označena dva položaja za namestitev svetlobne naprave na vozilo ali svetilke na reflektor; ti oznaki sestavljata črki "R/D" za vožnjo po desni in črki "L/G" za vožnjo po levi strani ceste.

1.3 Vsi žarometi, načrtovani tako, da ni mogoč sočasen vklop žarilne nitke za kratki svetlobni pramen in kakega drugega izvora svetlobe, s katerim so lahko povezani, morajo imeti za znakom žarometa za zasenčeni svetlobni pramen v homologacijski oznaki poševnico (/).

1.4 Če žarometi izpolnjujejo le zahteve za vožnjo po levi, mora biti pod homologacijsko oznako puščica, ki, gledano od spredaj, kaže v desno, t. j. proti cestni strani, za katero so načrtovani.

1.5 Če z namerno spremembo nastavitve svetlobne naprave ali svetilke žaromet izpolnjuje zahteve za vožnjo po obeh straneh ceste, mora imeti pod oznako homologacije vodoravno puščico z dvema konicama, od katerih ena kaže v levo, druga pa v desno.

1.6 Naslednji dodatni znak ali znaki:

1.6.1 na žarometih, ki izpolnjujejo le zahteve za vožnjo po levi strani, vodoravna puščica, gledano od spredaj, kaže v desno, t. j. proti strani ceste, po kateri poteka promet,

1.6.2 na žarometih, načrtovanih za vožnjo po kateri koli strani ceste, z ustrezno prilagoditvijo nastavitve optične enote ali žarnice z žarilno nitko vodoravna puščica s konicama na obeh koncih, od katerih je ena usmerjena v levo in druga v desno,

1.6.3 na žarometih, ki izpolnjujejo zahteve te direktive le glede kratkega svetlobnega pramena, črki "HC",

1.6.4 na žarometih, ki izpolnjujejo zahteve te direktive le glede dolgega svetlobnega pramena, črki "HR",

1.6.5 na žarometih, ki izpolnjujejo zahteve te direktive glede kratkega in dolgega svetlobnega pramena, črki "HCR"

1.6.6 na žarometih z vgrajeno plastično lečo črki "PL" zraven znakov, predpisanih v točkah 1.6.3 do 1.6.5.

2. SPLOŠNE ZAHTEVE

2.1 Vsak vzorec mora izpolnjevati zahteve iz točk 3 do 5.

2.2 Žarometi morajo biti izdelani tako, da pri normalni uporabi in kljub tresljajem, ki so jim lahko izpostavljeni, ves čas delujejo pravilno in obdržijo značilnosti, predpisane v tej prilogi.

2.2.1 Žarometi morajo biti opremljeni z napravo, ki omogoča njihovo nastavljanje na vozilu v skladu s pravili, ki veljajo zanje. Tovrstna naprava ni potrebna, če žaromet sestavlja nerazstavljiv sklop reflektorja in leče, in se ga uporablja le na vozilih, pri katerih se žarometi nastavljajo drugače. Če sta žaromet, namenjen posebej za dolgi svetlobni pramen, in žaromet, namenjen posebej za kratki svetlobni pramen, od katerih ima vsak svojo žarnico, združena ali integrirana v eno napravo, mora naprava za nastavljanje omogočati ločeno nastavljanje vsakega od teh optičnih sistemov, tako da se lahko dosežeta ustrezni nastavitvi. To ne velja za sklope žarometov z nedeljivimi reflektorji. Za tak tip sklopov veljajo zahteve točke 6.

2.3 Deli, namenjeni za pritrditev žarnic(e) z žarilno nitko na reflektor, morajo biti izdelani tako, da je mogoče tudi v temi zanesljivo namestiti žarnico(e) v pravilen položaj [1] [2].

Nosilec žarnice z žarilno nitko mora imeti značilnosti, ki so navedene na naslednjih listih podatkov CIE 61-2 publikacije:

Žarnice z žarilno nitko | Nosilec | List |

H1 | P 14.5s | 7005.46.3 |

H2 | X 5111 | 7005.99.2 |

H3 | PK 22s | 7005.47.1 |

HB3 | P 20d | 7005.31.1 |

HB4 | P 22d | 7005.32.1 |

H7 | PX 26d | 7005.5.1 |

H4 | P43t-38 | 7005.39.2 |

2.4 Če so žarometi izdelani za vožnjo po levi in desni, jih mora biti mogoče prilagoditi za vožnjo po določeni strani ceste ali z ustrezno začetno nastavitvijo pri opremljanju vozila ali z namernim ukrepom uporabnika vozila. Tako začetno nastavljanje ali namerni ukrep uporabnika mora, na primer, vključevati posebno kotni zasuk nedeljivega sklopa žarometa glede na vozilo ali svetilke glede na sklop. Vselej morata biti mogoči le dve natančni nastavitvi, ena za vožnjo po desni in druga za vožnjo po levi, zasnova žarometa pa mora onemogočati nehoten preklop iz ene nastavitve v drugo ali kak vmesen položaj. Če je žaromet načrtovan tako, da je žarnico z žarilno nitko mogoče nastaviti v dva položaja, morajo biti deli, namenjeni za pritrditev žarnice na reflektor, načrtovani in izdelani tako, da je žarnica v vsakem od teh položajev pritrjena z enako natančnostjo, kakršna je predpisana za žaromete, namenjene za vožnjo po eni sami strani ceste. Skladnost se preverja vizualno, po potrebi pa tudi s preskuševalno napravo.

2.5 Samo pri žarometih s halogensko žarnico z eno samo žarilno nitko: če je žaromet izdelan tako, da oddaja bodisi kratki bodisi dolgi svetlobni pramen, morajo biti vse mehanske, elektromehanske ali druge naprave, vgrajene v žaromet za preklapljanje z enega na drug svetlobni pramen [3], konstruirane tako, da:

2.5.1 je naprava dovolj trdna, da opravi 50000 preklopov brez poškodb, kljub tresljajem, ki jim je lahko izpostavljena pri normalnem delovanju,

2.5.2 je pri odpovedi naprave avtomatsko mogoče preiti na kratki svetlobni pramen,

2.5.3 žaromet vedno oddaja bodisi kratki bodisi dolgi svetlobni pramen, mehanizem pa se ne more ustaviti v kakem vmesnem položaju,

2.5.4 uporabnik ne more z običajnim orodjem spremeniti oblike ali položaja gibljivih delov.

2.6 Za zagotovitev, da se med delovanjem ne pojavijo prevelika odstopanja fotometričnih značilnosti, je treba opraviti dodatne preskuse v skladu z zahtevami iz Dodatka 2.

2.7 Če je leča žarometa iz plastičnega materiala, morajo biti opravljeni dodatni preskusi v skladu z zahtevami iz Dodatka 3.

3. OSVETLJENOST

3.1 Splošne določbe

3.1.1 Žarometi morajo biti izdelani tako, da z ustreznimi žarnicami z žarilno nitko H1, H2, H3, HB3, HB4, H7 in/ali H4 oddajajo svetlobo, ki pri kratkem svetlobnem pramenu ne slepi drugih udeležencev v prometu, pri dolgem svetlobnem pramenu pa zagotavlja dobro osvetljenost ceste.

3.1.2 Za preverjanje osvetljenosti, ki jo daje žaromet, se uporablja merilni zaslon, postavljen navpično 25 m pred žarometom (glej Dodatek 1).

3.1.3 Za preskušanje žarometov se uporablja(jo) etalonska(e) žarnica(e) z žarilno nitko, z nazivno napetostjo 12 V. Napetost na sponkah žarnice je treba med preskušanjem žarometa uravnavati tako, da se dosežejo naslednje značilnosti:

Žarnice z žarilno nitko | Približna napajalna napetost (V) pri meritvi | Svetlobni tok v lumnih |

H1 | 12 | 1150 |

H2 | 12 | 1300 |

H3 | 12 | 1100 |

HB3 | 12 | 1300 |

HB4 | 12 | 825 |

H7 | 12 | 1100 |

H4kratki snopdolgi snop | 12 12 | 7501250 |

Žaromet je sprejemljiv, če izpolnjuje fotometrične zahteve z vsaj eno etalonsko 12-voltno žarnico z žarilno nitko, ki je lahko predložena skupaj z žarometom.

3.1.4 Mere, ki določajo položaj žarilnih nitk v etalonski 12-voltni žarnici z žarilno nitko, so prikazane v ustreznih listih v Prilogi 4.

3.1.5 Stekleni balon etalonske žarnice z žarilno nitko mora biti take oblike in optične kakovosti, da povzroča čim manj odbojev in uklonov, ki bi lahko poslabševali porazdelitev svetlobe. Skladnost s to zahtevo je treba preveriti z meritvijo porazdelitve svetlobe, ki jo oddaja referenčni žaromet, opremljen z etalonsko žarnico z žarilno nitko.

3.2 Določbe, ki se nanašajo na kratki svetlobni pramen

3.2.1 Kratki svetlobni pramen mora imeti mejo svetlo-temno tako izrazito, da je z njo izvedljivo zadovoljivo nastavljanje. Meja svetlo-temno mora biti ravna vodoravna črta na strani, nasprotni smeri prometa, za katero je žaromet namenjen; na drugi strani meja svetlo-temno ne sme segati niti čez lomljeno črto H-V, H1-H4, ki jo sestavljata odsek HV-H1, ki leži pod kotom 45° na horizontalo, in daljica H1-H4, ki leži 25 cm nad daljico hh, niti čez daljico HV-H3, ki je nagnjena za 15° glede na horizontalo (glej Dodatek 1). Nikakor pa ni sprejemljiva meja svetlo-temno, ki sega hkrati čez daljici HV-H2 in H2-H4 in je rezultat kombinacije dveh prejšnjih možnosti.

3.2.2 Žaromet mora biti nastavljen tako, da:

3.2.2.1 če je izdelan za vožnjo po desni, je meja svetlo-temno vodoravna na levi strani zaslona [4], če pa je načrtovan za vožnjo po levi, je meja svetlo-temno vodoravna na desni strani zaslona,

3.2.2.2 ta vodoravni del meje svetlo-temno leži 25 cm pod vodoravno daljico h-h (glej Dodatek 1),

3.2.2.3 pregib meje svetlo-temno leži na daljici v-v [5].

3.2.3 Pri tej nastavitvi mora žaromet, če se zahteva njegova homologacija samo za kratki svetlobni pramen [6], izpolnjevati samo zahteve, navedene v točkah 3.2.5 do 3.2.7 in 3.3.

3.2.4 Če žaromet pri navedeni nastavitvi ne izpolnjuje zahtev iz točk 3.2.5 do 3.2.7 in 3.3, se smejo nastavitve spremeniti, če se os svetlobnega pramena ne premakne za več kot 1° (= 44 cm) v desno ali levo [7]. Zaradi lažjega nastavljanja z mejo svetlo-temno se lahko žaromet delno zasloni, tako da postane meja svetlo-temno izrazitejša.

3.2.5 Osvetljenost zaslona s kratkim svetlobnim pramenom mora izpolnjevati naslednje zahteve:

Točka na merilnem zaslonu | Zahtevana osvetljenost, v luksih |

Žarometi za promet po desni | Žarometi za promet po desni |

| | | |

Točka | B 50 L | Točka | B 50 R | ≤ 0,4 |

Točka | B 75 R | Točka | B 75 L | ≥ 12 |

Točka | B 75 L | Točka | B 75 R | ≤ 12 |

Točka | B 50 L | Točka | B 50 R | ≤ 15 |

Točka | B 50 R | Točka | B 50 L | ≥ 12 |

Točka | B 50 V | Točka | B 50 V | ≥ 6 |

Točka | B 25 L | Točka | B 25 R | ≥ 2 |

Točka | B 25 R | Točka | B 25 L | ≥ 2 |

Vse točke v območju III | ≤ 0,7 |

Vse točke v območju IV | ≥ 3 |

Vse točke v območju I | ≤ 2 × (E50 R in E50 L) [8] |

3.2.6 V nobenem od območij I, II, III in IV ne sme biti bočnih odstopanj osvetljenosti, ki bi ogrožala dobro vidljivost.

3.2.7 Vrednosti osvetljenosti v območjih "A" in "B", prikazanih na sliki C v Prilogi IV, je treba preveriti z meritvami fotometričnih vrednosti točk od 1 do 8 na tej sliki; te vrednosti morajo biti v naslednjih mejah:

- 0,7 luksa ≥ 1, 2, 3, 7 ≥ 0,1 luksa

- 0,7 luksa ≥ 4, 5, 6, 8 ≥ 0,2 luksa

3.2.8 Žarometi, izdelani za vožnjo po desni in levi, morajo izpolnjevati gornje zahteve v vsakem od obeh položajev optične enote ali žarnice za smer vožnje, ki ustreza temu položaju.

3.3 Določbe, ki se nanašajo na dolgi svetlobni pramen

3.3.1 Pri žarometu, načrtovanem za oddajanje dolgega in kratkega svetlobnega pramena, se osvetljenost zaslona z dolgim svetlobnim pramenom meri pri enaki nastavitvi žarometa kot pri meritvah po točkah 3.2.5 do 3.2.7 Žaromet, namenjen le za oddajanje dolgega svetlobnega pramena, mora biti nastavljen tako, da je sredina območja največje osvetljenosti na presečišču daljic h-h in v-v. Tak žaromet mora izpolnjevati le zahteve, navedene v 3.3.

3.3.2 Osvetljenost zaslona z dolgim svetlobnim pramenom mora izpolnjevati naslednje zahteve:

3.3.2.1 Presečišče (HV) daljic h-h in v-v mora ležati v območju osvetljenosti, ki ustreza 90 % največje osvetljenosti. Največja osvetljenost (Emax) mora biti vsaj 48 luksov, nikakor pa ne sme presegati 240 luksov. Poleg tega pri kombiniranem žarometu za kratki in dolgi svetlobni pramen ta največja vrednost ne sme biti več kot 16-krat večja od osvetljenosti, izmerjene pri kratkem svetlobnem pramenu v točki 75 R (oziroma 75 L).

3.3.2.1.1 Največja svetilnost (Imax) dolgega svetlobnega pramena, izražena v tisočih kandel, se izračuna po naslednji enačbi:

Imax = 0,625 Emax

3.3.2.1.2 Referenčna oznaka (I'max), ki označuje največjo svetilnost in je navedena v 1.6, se dobi po naslednji enačbi:

I'

=

l

= 0,208 E

pri čemer se ta vrednost zaokroži na najbližjo od naslednjih vrednosti: 7,5, 10, 12,5, 17,5, 20, 25, 27,5, 30, 37,5, 40, 45, 50.

3.3.2.2 Izhajajoč iz točke HV in merjeno v vodoravni smeri v desno in levo, mora biti osvetljenost najmanj 24 luksov do oddaljenosti 1,125 m in najmanj 6 luksov do oddaljenosti 2,25 m.

3.4 Osvetljenost merilnega zaslona, navedena v točkah 3.2.5 do 3.2.7 in 3.3, mora biti izmerjena s fotocelico z uporabno površino, ki leži znotraj kvadrata s stranico 65 mm.

4. MERJENJE BLEŠČANJA

Izmeriti je treba neugodni vpliv bleščanja, ki ga povzroča kratki svetlobni pramen.

5. REFERENČNI ŽAROMET

5.1 Žaromet šteje kot referenčni, če:

5.1.1 izpolnjuje zgoraj navedene zahteve za homologacijo,

5.1.2 ima efektivni premer najmanj 160 mm,

5.1.3 z referenčno žarnico dosega v posameznih območjih, omenjenih v točki 3.2.5, osvetljenost:

5.1.3.1 ki znaša največ 90 % največjih vrednosti in

5.1.3.2 najmanj 120 % spodnjih mejnih vrednosti, predpisanih v tabeli v 3.2.5.

6. DODATNE ZAHTEVE ZA VSE PREGLEDE, KI JIH LAHKO OPRAVIJO PRISTOJNI ORGANI PRI PREVERJANJU SKLADNOSTI PROIZVODNJE V SKLADU S TOČKO 5.1 PRILOGE I

6.1 Pri vrednostih v točki B 50 L (oziroma R) in območju III smejo biti največja odstopanja:

—B 50 L (oziroma R): | 0,2 luksa, kar ustreza 20 % 0,3 luksa, kar ustreza 30 % |

—območje III: | 0,3 luksa, kar ustreza 20 % 0,45 luksa, kar ustreza 30 % |

6.2 Za kratki svetlobni pramen morajo biti v tej direktivi predpisane vrednosti dosežene v točki HV (z odstopanjem 0,2 luksa) in vsaj v eni točki, glede na nastavitev žarometa za smer vožnje, na merilnem zaslonu (pri 25 m) v vsakem območju, omejenem s krogom polmera 15 cm okoli točk B 50L (oziroma R) (z odstopanjem 0,1 luksa), 75R (oziroma L), 50R (oziroma L), 25R, 25L in na celotnem območju IV, ki ne leži več kot 22,5 cm nad daljico 25R in 25L.

6.2.1 Če pri dolgem svetlobnem pramenu leži točka HV znotraj izoluks krivulje, ki povezuje točke z osvetljenostjo 0,75 Emax, se upoštevajo odstopanja + 20 % za največje vrednosti in − 20 % za najmanjše vrednosti fotometričnih veličin na vseh merilnih točkah, določenih v točki 3.2.5 te priloge. Referenčna točka se ne upošteva.

6.3 Če rezultati zgoraj opisanih preskusov ne izpolnjujejo zahtev, se lahko spremeni nastavitev žarometa, vendar se pri tem os svetlobnega pramena ne sme bočno zamakniti za več kot 1° v desno ali levo.

6.4 Žarometi z očitnimi napakami se ne upoštevajo.

6.5 Referenčna oznaka se ne upošteva.

Dodatek 1

Merilni zaslon

Enotni evropski svetlobni pramen

A. Žaromet za promet po desni

(Mere v mm)

+++++ TIFF +++++

B. Žaromet za promet po levi

(Mere v mm)

+++++ TIFF +++++

C. Merilne točke za osvetljenost

+++++ TIFF +++++

Opomba:

Slika C prikazuje merilne točke za promet po desni. Točki 7 in 8 se pri meritvah za promet po levi prestavita na ustrezni mesti na desni strani slike.

Dodatek 2

Preskusi stabilnosti fotometričnega obnašanja žarometov med delovanjem

PRESKUSI NA CELOTNIH ŽAROMETIH

Potem ko so bile fotometrične vrednosti izmerjene v skladu z zahtevami te direktive, v točki Emax za dolgi svetlobni pramen in v točkah HV, 50 R, B 50 L za kratki svetlobni pramen (oziroma v točkah HV, 50 L, B 50 R pri žarometih za promet po levi), se preskusi vzorec celotnih žarometov glede stabilnosti fotometričnega obnašanja med delovanjem. "Celoten žaromet" pomeni svetilko, skupaj s tistimi sosednjimi deli karoserije in svetilkami, ki lahko vplivajo na odvajanje toplote.

1. PRESKUS STABILNOSTI FOTOMETRIČNEGA OBNAŠANJA

Preskusi se opravljajo v suhem in mirnem ozračju pri temperaturi okolice 23 °C ± 5 °C na celotnem žarometu, pritrjenem na preskuševalnem ohišju, ki ponazarja pravo namestitev na vozilu.

1.1 Čisti žaromet

Žaromet deluje 12 ur, kakor je opisano v 1.1.1., in se preveri, kakor je predpisano v 1.1.2.

1.1.1 Preskusni postopek

Žaromet deluje predpisani čas, tako da:

1.1.1.1 (a) če gre za homologacijo ene same svetlobne funkcije (kratki ali dolgi svetlobni pramen), je ustrezna žarilna nitka prižgana predpisani čas [1],

(b) pri integriranem žarometu za kratki svetlobni pramen in žarometu za dolgi svetlobni pramen (žarnica z dvojno žarilno nitko ali dve žarnici z žarilno nitko):

- če vlagatelj izjavlja, da se bo žaromet uporabljal z le eno prižgano žarilno nitko [2], se preskus opravi v skladu s tem pogojem tako, da vsaka predpisana funkcija deluje [3] zaporedoma polovico časa, predpisanega v 1.1.,

- v vseh drugih primerih [4] [5] žaromet predpisani čas deluje ciklično, dokler se ne doseže predpisanega časa:

- 15 minut prižgana žarilna nitka za kratki svetlobni pramen,

- 5 minut prižgane vse žarilne nitke,

(c) pri združenih svetlobnih funkcijah morajo biti vse posamične svetlobne funkcije prižgane hkrati toliko časa, kolikor je predpisano za posamezne svetlobne funkcije (a), pri čemer se upošteva tudi uporaba integriranih svetlobnih funkcij (b), v skladu s proizvajalčevimi navodili.

1.1.1.2 Preskusna napetost

Napetost mora biti nastavljena tako, da se doseže 90 % največje moči, predpisane v Prilogi IV. Dosežena moč mora biti vselej skladna z ustrezno vrednostjo žarnice z žarilno nitko nazivne napetosti 12 V, razen če prosilec za homologacijo navede, da se lahko žaromet uporablja pod drugačno napetostjo. Če je tako, se preskus opravi z žarnico z žarilno nitko z največjo močjo, ki se lahko uporablja.

1.1.2 Rezultati preskusov

1.1.2.1 Vizualni pregled

Ko se žaromet ustali na temperaturo okolice, je treba lečo žarometa in morebitno zunanjo lečo očistiti s čisto vlažno krpo. Nato se vizualno pregleda; na žarometu ali zunanji leči ne smete biti opažena nobena deformacija, razpoka ali sprememba barve.

1.1.2.2 Fotometrični preskus

Zaradi skladnosti z zahtevami te direktive je treba preveriti fotometrične vrednosti na naslednjih točkah:

Kratki svetlobni pramen:

- 50 R - B 50 L - HV pri žarometih za promet po desni,

- 50 L - B 50 R - HV pri žarometih za promet po levi.

Dolgi svetlobni pramen:

- točka največje osvetljenosti Emax:

Dovoljena je druga nastavitev, tako da se odpravijo vse morebitne toplotne deformacije podlage žarometa (sprememba položaja meje svetlo-temno je obravnavana v točki 2 tega dodatka).

Dopustno je 10-odstotno odstopanje fotometričnih značilnosti in vrednosti od tistih, izmerjenih pred preskusom, vključno s tolerancami fotometričnega postopka.

1.2 Umazan žaromet

Po preskusu, določenem v točki 1.1, mora biti žaromet prižgan eno uro, kakor je opisano v točki 1.1.1, potem ko je bil pripravljen skladno s točko 1.2.1, in preverjen skladno s točko 1.1.2.

1.2.1 Priprava žarometa

1.2.1.1 Preskuševalna mešanica

Mešanico vode in sredstva za onesnaževanje, ki se nanese na žaromet, mora sestavljati devet (masnih) deležev kremenčevega peska z velikostjo zrn, porazdeljeno v območju od 0 do 100 µm, en (masni) delež rastlinskega ogljikovega prahu z velikostjo zrn, porazdeljeno v območju od 0 do 100 µm, 0,2 (masnega) deleža NaCMC [6] in ustrezna količina destilirane vode, katere prevodnost pri tem preskusu mora biti manjša od 1 mS/m.

Mešanica ne sme biti stara več kot 14 dni.

1.2.1.2 Nanašanje preskuševalne mešanice na žaromet

Preskuševalna mešanica se enakomerno nanese na celotno svetilno površino žarometa in pusti, da se posuši. Ta postopek se ponavlja, dokler se osvetljenost ne zmanjša na 15-20 % svetilnosti, izmerjene na vsaki od naslednjih točk pod pogoji, opisanimi v 1. odstavku zgoraj:

- Emax dolgega svetlobnega pramena pri žarometu za dolgi/kratki svetlobni pramen,

- Emax dolgega svetlobnega pramena pri žarometu za dolgi svetlobni pramen,

- 50 R in 50 V [7] pri žarometu za kratki svetlobni pramen za promet po desni,

- 50 L in 50 V pri žarometu za kratki svetlobni pramen za promet po levi.

1.2.1.3 Merilna oprema

Merilna oprema mora biti enaka kot pri preskušanju žarometa za homologacijo. Za fotometrično preverjanje se uporablja etalonska žarnico z žarilno nitko.

2. PRESKUS NAVPIČNEGA PREMIKANJA POLOŽAJA MEJE SVETLO-TEMNO V NAVPIČNI SMERI POD VPLIVOM TOPLOTE

Pri tem preskusu se preverja, ali navpičen zamik meje svetlo-temno pod vplivom toplote ne presega vrednosti, ki je predpisana za žaromet za kratki svetlobni pramen med delovanjem.

Na žarometu, preskušenem v skladu s točko 1, se opravi preskus, opisan v točki 2.1. Pri tem se žarometa ne sme izvleči iz preskuševalnega ohišja ali spremeniti njegove nastavitve napram temu ohišu.

2.1 Preskus

Preskus je treba opraviti v suhem in mirnem ozračju pri temperaturi okolice 23 °C ± 5 °C.

Ob uporabi žarnice z žarilno nitko iz serijske proizvodnje, ki je bila starana vsaj eno uro, se pusti žaromet prižgan s kratkim svetlobnim pramenom. Pri tem se žarometa ne sme izvleči iz preskuševalnega ohišja ali spremeniti njegove nastavitve napram temu ohišju. (Za ta preskus je treba nastaviti napetost, kot je določeno v točki 1.1.1.2). Položaj meje svetlo-temno v njenem vodoravnem delu (med v-v in navpično črto, ki poteka skozi točko B 50 R pri žarometih za promet po desni oziroma točko B 50 L pri žarometih za promet po levi), se preveri 3 minute (r3) in 60 minut (r60) po vklopu.

Zgoraj opisano merjenje premika meje svetlo-temno se opravi po katerem koli postopku, ki zagotavlja sprejemljivo natančnost in ponovljivost rezultatov.

2.2 Rezultati preskusov

Δr

=

r3 − r60, izmerjena na žarometu, ne presega 1,0 mrad (Δr1 ≤ 1,0 mrad).

2.2.1 Če je ta vrednost večja od 1,0 mrad, ne pa tudi od 1,5 mrad, (1,0 mrad < Δr1 ≤ 1,5 mrad), je treba preskusiti drugi žaromet, kakor je opisano v točki 2.1, potem ko trikrat zapored prestane spodaj opisani cikel, da se ustali položaj mehanskih delov žarometa na preskuševalnem ohišju, ki predstavlja pravo namestitev na vozilu:

- žaromet prižgan na kratki svetlobni pramen eno uro (napetost je treba nastaviti, kakor je določeno v točki 1.1.1.2)

- žaromet ugasnjen eno uro.

Tip žarometa je sprejemljiv, če srednja vrednost absolutnih vrednosti Δr1, izmerjenih na prvem vzorcu, in vrednost Δr11, izmerjena na drugem vzorcu, ne presega 1,0 mrad.

Δr

+ Δr

≤ 1,0 mrad

Dodatek 3

Zahteve za žaromete, v katere so vgrajene leče iz plastičnega materiala, in preskušanje leč ali vzorcev materiala in celotnega žarometa

1. SPLOŠNE ZAHTEVE

1.1 Vzorci, predloženi po točki 2.4 Priloge I, morajo izpolnjevati zahteve, navedene v točkah od 2.1 do 2.5 tega dodatka.

1.2 Dva vzorca celotnih žarometov, predložena v skladu s točko 2.3 Priloge I, z vgrajenimi plastičnimi lečami morata glede materialov za leče izpolnjevati zahteve, navedene v točki 2.6. tega dodatka.

1.3 Na vzorcih plastičnih leč ali materialov, skupaj z reflektorjem, za katerega so predvidene (če pride v poštev), se opravljajo homologacijski preskusi v kronološkem zaporedju, prikazanem v tabeli A, navedeni v dodatku 3.1.

1.4 Če proizvajalec žarometa lahko dokaže, da so bili na izdelkih že opravljeni preskusi, predpisani v točkah od 2.1 do 2.5 v nadaljevanju, ali enakovredni preskusi po kaki drugi direktivi, teh preskusov ni treba ponavljati; obvezni so samo preskusi, predpisani v tabeli B Dodatka 3.1.

2. PRESKUSI

2.1 Odpornost proti temperaturnim spremembam

2.1.1 Preskusi

Trije novi vzorci (leč) prestanejo pet preskusnih ciklov sprememb temperature in vlažnosti po naslednjem programu:

- 3 ure pri 40 °C ± 2 °C in 85 %-95 % relativne vlažnosti,

- 1 ura pri 23 °C ± 5 °C in 60 %-75 % relativne vlažnosti,

- 15 ur pri −30 °C ± 2 °C,

- 1 ura pri 23 °C ± 5 °C in 60 %-75 % relativne vlažnosti,

- 3 ure pri 80 °C ± 2 °C,

- 1 ura pri 23 °C ± 5 °C in 60 %-75 % relativne vlažnosti.

Pred tem preskusom morajo biti vzorci vsaj štiri ure pri 23 °C ± 5 °C in 60 %-75 % relativne vlažnosti.

Opomba:

Obdobja 1 ure pri 23 °C ± 5 °C vključujejo tudi čas za prehod z ene temperature na drugo, da ne pride do toplotnih šokov.

2.1.2 Fotometrične meritve

2.1.2.1 Postopek

Fotometrične meritve je treba opraviti na vzorcih pred preskusi in po njih.

Te meritve se opravijo z etalonsko žarnico na naslednjih točkah:

B 50 L in 50 R za kratki svetlobni pramen žarometa za kratki svetlobni pramen ali žarometa za dolgi/kratki svetlobni pramen (B 50 R in 50 L pri žarometih za promet po levi) oziroma B 50 in 50 R/L pri simetričnem kratkem svetlobnem pramenu,

Emax za dolgi svetlobni pramen žarometa za dolgi svetlobni pramen ali žarometa za dolgi/kratki svetlobni pramen,

HV in Emax območja D pri prednjem žarometu za meglo.

2.1.2.2 Rezultati

Odstopanja med fotometričnimi vrednostmi, izmerjenimi na vsakem vzorcu pred preskusom in po njem, ne smejo presegati 10 %, skupaj s tolerancami fotometričnega postopka.

2.2 Odpornost proti snovem v atmosferi in kemičnim snovem

2.2.1 Odpornost proti snovem v atmosferi

Trije novi vzorci (leče ali vzorci materialov) se izpostavijo sevanju izvora, katerega spektralna energetska porazdelitev je podobna porazdelitvi pri črnem telesu pri temperaturi med 5500 K in 6000 K. Med izvorom in vzorci morajo biti ustrezni filtri, ki čim bolj zmanjšujejo sevanja z valovnimi dolžinami, manjšimi od 295 nm in večjimi od 2500 nm. Vzorci se izpostavijo energetskemu obsevanju 1200 W/m2 ± 200 W/m2, dokler prejeta svetlobna energija ni enaka 4500 MJ/m2 ± 200 MJ/m2. V ohišju mora biti temperatura, izmerjena na črni plošči, ki je na isti višini kot vzorci, 50 °C ± 5. Zaradi zagotovitve enakomerne izpostavljenosti sevanju se morajo vzorci vrteti okoli izvora sevanja s hitrostjo med 1 in 5 vrtljaji na minuto.

Vzorci se popršijo z destilirano vodo s prevodnostjo, ki je manjša od 1 mS/m, pri temperaturi 23 °C ± 5 °C po naslednjem ciklu:

—pršenje: | 5 minut |

—sušenje: | 25 minut. |

2.2.2 Odpornost proti kemičnim snovem

Po opravljenem preskusu, opisanem v točki 2.2.1, in meritvah, opisanih v točki 2.2.3.1, se zunanja površina omenjenih treh vzorcev obdela, kakor je opisano v točki 2.2.2.2, z mešanico, določeno v točki 2.2.2.1.

2.2.2.1 Preskuševalna mešanica

Preskuševalno mešanico sestavlja 61,5 % n-heptana, 12,5 % toluena, 7,5 % etiltetraklorida, 12,5 % trikloretilena in 6 % ksilena (v volumskih odstotkih).

2.2.2.2 Nanašanje preskuševalne mešanice

Kos bombažne krpe (po ISO 105) se namaka, dokler se ne prepoji z mešanico, določeno v točki 2.2.2.1, nato se ga v 10 sekundah pritisne na zunanjo površino vzorca in drži 10 minut pod tlakom 50 N/cm2, kar ustreza pritisku s silo 100 N na preskusno površino 14 × 14 mm.

V teh 10 minutah je treba krpo večkrat znova napojiti z mešanico, tako da je sestava uporabljene tekočine ves čas enaka sestavi predpisane preskusne mešanice.

Med namakanjem je dovoljeno spreminjati tlak pritiskanja na vzorec toliko, da se na njem ne pojavijo razpoke.

2.2.2.3 Čiščenje

Po nanašanju preskusne mešanice je treba vzorce osušiti na zraku, nato pa sprati z raztopino, opisano v točki 2.3 (odpornost proti detergentom), pri 23 °C ± 5 °C.

Potem jih je treba skrbno splakniti z destilirano vodo z 23 °C ± 5 °C, ki ne vsebuje več kot 0,2 % nečistoč, nato pa obrisati z mehko krpo.

2.2.3 Rezultati

2.2.3.1 Po preskusu odpornosti proti atmosferskim snovem na zunanji površini vzorcev ne sme biti razpok, prask, lusk ali deformacij, srednje odstopanje prepuščanja svetlobe

Δt =

T

− T

T

izmerjeno na treh vzorcih v skladu s postopkom, opisanim v Dodatku 3.2 k tej prilogi, pa ne sme presegati 0,020 (Δtm ≤ 0,020).

2.2.3.2 Po preskusu odpornosti proti kemičnim sredstvom na vzorcih ne sme ostati nobenih sledov kemičnega onesnaženja, ki bi lahko povzročilo spremembe sipanja svetlobe, katerega srednje odstopanje

Δd =

T

− T

T

izmerjeno na treh vzorcih v skladu s postopkom, opisanim v Dodatku 3.2 k tej prilogi, ne sme presegati 0,020 (Δdm ≤ 0,020).

2.3 Odpornost proti detergentom in ogljikovodikom

2.3.1 Odpornost proti detergentom

Zunanja površina treh vzorcev (leč ali vzorcev materiala) se segreje na 50 °C ± 5 °C in nato za pet minut potopi v mešanico, ki se vzdržuje pri 23 °C ± 5 °C ter jo sestavlja 99 delov destilirane vode z ne več kot 0,02 % nečistoč in en del akrilarilsulfonata.

Po preskusu se vzorci osušijo pri 50 °C ± 5 °C, njihova površina pa očisti z vlažno krpo.

2.3.2 Odpornost proti ogljikovodikom

Zunanja površina teh treh vzorcev se nato eno minuto rahlo drgne z laneno krpo, namočeno v mešanico, ki jo sestavlja 70 (volumskih) % n-heptana in 30 % toluena, nato pa osuši na zraku.

2.3.3 Rezultati

Po zgornjih dveh zaporednih preskusih srednja vrednost spremembe prepuščanja

Δt =

T

− T

T

izmerjena na treh vzorcih po postopku, opisanem v Dodatku 3.2 k tej prilogi, ne sme presegati 0,010 (Δtm ≤ 0,010).

2.4 Odpornost proti mehanski obrabi

2.4.1 Postopek preskusa mehanske obrabe

Na zunanji površini treh novih vzorcev (leč) se opravi preskus z enakomernim mehanskim obrabljanjem po postopku, opisanem v Dodatku 3.3 k tej prilogi.

2.4.2 Rezultati

Po tem preskusu se izmerita odstopanji

Prepuščanja svetlobe:

Δt =

T

− T

T

in sipanja svetlobe:

Δd =

T

− T

T

po postopku, opisanem v Dodatku 3.2 k tej prilogi, na območju, določenem v točki 2.2.4.

Srednja vrednost treh vzorcev mora biti taka, da je

- Δtm ≤ 0,100

- Δdm ≤ 0,050.

2.5 Preskus oprijema morebitnih prevlek

2.5.1 Priprava vzorca

Ploskev 20 mm × 20 mm na prevleki leče se z britvico ali iglo razreže v mrežo kvadratov velikosti približno 2 mm × 2 mm. Pritisk na rezilo oziroma iglo mora biti tolikšen, da se prereže vsaj prevleka.

2.5.2 Opis preskusa

Uporabi se lepilni trak z adhezivno silo 2 N/(cm širine) ± 20 %, izmerjeno pri standardiziranih pogojih, določenih v Dodatku 3.4 k tej prilogi. S tem lepilnim trakom, ki mora biti širok vsaj 25 mm, se najmanj pet minut pritiska na ploskev, pripravljeno, kakor je predpisano v točki 2.5.1.

Nato se konec lepilnega traku obremeni tako, da je adhezivna sila na obravnavano ploskev v ravnotežju s silo, pravokotno na to ploskev. Potem se trak odtrga z enakomerno hitrostjo 1,5 m/s ± 0,2 m/s.

2.5.3 Rezultati

Na ploskvi, razrezani v mrežo, ne sme biti opaznih poškodb. Dopustne so poškodbe na presečiščih kvadratov in robovih rezov, če poškodovana površina ne presega 15 % v mrežo razrezane ploskve.

2.6 Preskusi celotnega žarometa z vgrajeno plastično lečo

2.6.1 Odpornost proti mehanski obrabi površine leče

2.6.1.1 Preskusi

Na leči vzorca žarometa št. 1 se opravi preskus, opisan v točki 2.4.1 zgoraj.

2.6.1.2 Rezultati

Po preskusu rezultati fotometričnih meritev, opravljenih na žarometu v skladu s to direktivo, ne smejo presegati za več kot 30 % največjih vrednosti, predpisanih v točkah B 50 L in HV, in ne smejo biti za več kot 10 % manjši od najmanjših predpisanih vrednosti v točki 75 R (pri žarometih za promet po levi se upoštevajo točke B 50 R, HV in 75 L). Pri žarometih s simetričnim kratkim svetlobnim pramenom se upoštevata točki B 50 in H.

2.6.2 Preskus oprijema morebitnih prevlek

Na leči vzorca žarometa št. 2 se opravi preskus, opisan v točki 2.5.

3. PREVERJANJE SKLADNOSTI PROIZVODNJE

3.1 Glede materialov za izdelavo leč so serijski žarometi skladni s to direktivo, če:

3.1.1 po preskusu odpornosti proti kemičnim snovem in preskusu odpornosti proti detergentom in ogljikovodikom na zunanji površini vzorcev ni s prostim očesom mogoče opaziti nobenih razpok, lusk ali deformacij (glej točke 2.2.2, 2.3.1 in 2.3.2),

3.1.2 so po preskusu, opisanem v točki 2.6.1.1, fotometrične vrednosti v merilnih točkah, navedenih v točki 2.6.1.2, v mejah, ki jih ta direktiva predpisuje za preverjanje skladnosti proizvodnje.

3.2 Če rezultati preskusa ne izpolnjujejo zahtev, je treba preskuse ponoviti na drugem naključno izbranem vzorcu žarometov.

Dodatek 3.1

Kronološko zaporedje homologacijskih preskusov

A. Preskusi plastičnih materialov (leče ali vzorci materialov, predloženi v skladu s točko 1.2.4. Priloge I)

Vzorci | Leče ali vzorci materiala | Leče |

Vzorec št. | Vzorec št. |

1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 | 11 | 12 | 13 |

1.1Delna fotometrija (2.1.2) | | | | | | | | | | × | × | × | |

1.1.1Temperaturne spremembe (2.1.1) | | | | | | | | | | × | × | × | |

1.2Delna fotometrija (2.1.2) | | | | | | | | | | × | × | × | |

1.2.1Meritev prepuščanja | × | × | × | × | × | × | × | × | × | | | | |

1.2.2Meritev sipanja | × | × | × | | | | × | × | × | | | | |

1.3Snovi v atmosferi (2.2.1) | × | × | × | | | | | | | | | | |

1.3.1Meritev prepuščanja | × | × | × | | | | | | | | | | |

1.4Kemične snovi (2.2.2) | × | × | × | | | | | | | | | | |

1.4.1Meritev sipanja | × | × | × | | | | | | | | | | |

1.5Detergenti (2.3.1) | | | | × | × | × | | | | | | | |

1.6Ogljikovodiki (2.3.2) | | | | × | × | × | | | | | | | |

1.6.1Meritev prepuščanja | | | | × | × | × | | | | | | | |

1.7Mehanska obraba (2.4.1) | | | | | | | × | × | × | | | | |

1.7.1Meritev prepuščanja | | | | | | | × | × | × | | | | |

1.7.2Meritev sipanja | | | | | | | × | × | × | | | | |

1.8Oprijem (2.5) | | | | | | | | | | | | | × |

B. Preskusi celotnega žarometa (predloženega v skladu s točko 1.2.3 Priloge I)

Preskusi | Celoten žaromet |

Vzorec št. |

1 | 2 |

2.1Mehanska obraba (2.6.1.1) | × | |

2.2Fotometrija (2.6.1.2) | × | |

2.3Oprijem (2.6.2) | | × |

Dodatek 3.2

Metoda merjenja prepuščanja in sipanja svetlobe

1. OPREMA (glej sliko)

Žarek kolimatorja K s polovično divergenco

= 17,4 × 10

rd

je omejen z zaslonko DT odprtine 6 mm, pred katero se postavi stojalo z vzorcem.

Konvergentna akromatska leča L2 s korekcijo sferičnih aberacij povezuje zaslonko DT s sprejemnikom R; premer leče L2 mora biti tolikšen, da leča ne zaslanja svetlobe, ki jo sipa vzorec v stožec, katerega polkot pri vrhu je

= 14°

α

= 1°

in

α

= 12°

.

stoji v goriščni ravnini slike leče L2.

Zaslonka mora imeti neprozoren srednji del, da se izloči svetloba, ki prihaja neposredno iz izvora svetlobe. Srednji del zaslonke mora biti mogoče umakniti iz svetlobnega žarka tako, da se vrne natančno v isti položaj.

Razdalja L2 DT in goriščna razdalja F2 [1] leče L2 morata biti izbrani tako, da slika iz DT popolnoma prekrije sprejemnik R.

Če se začetni vpadni svetlobni tok označi kot 1000 enot, mora biti absolutna natančnost vsakega merilnega odčitka boljša kot 1 enota.

2. MERJENJE

Odčitajo se naslednje vrednosti:

Odčitek | z vzorcem | s srednjim delom DD | Veličina |

T1 | ne | ne | Vpadni svetlobni tok pri začetnem odčitku |

T2 | da (pred preskusom) | ne | Svetlobni tok, prepuščen skozi nov material v območju 24 °C |

T3 | da (po preskusu) | ne | Svetlobni tok, prepuščen skozi material po preskusu v območju 24 °C |

T4 | da (pred preskusom) | da | Svetlobni tok, sipan na novem materialu |

T5 | da (po preskusu) | da | Svetlobni tok, sipan na materialu po preskusu |

+++++ TIFF +++++

Dodatek 3.3

Postopek preskušanja z obrizganjem

1. PRESKUŠEVALNA OPREMA

1.1 Brizgalna pištola

Brizgalna pištola mora biti opremljena s šobo premera 1,3 mm, ki omogoča pretok tekočine 0,24 ± 0,02 l/minuto pri delovnem tlaku 6,0 bara − 0, + 0,5 bara.

Pri teh obratovalnih pogojih mora imeti profil curka premer 170 mm ± 50 mm na površini, ki je izpostavljena obrabljanju, na razdalji 380 mm ± 10 mm pred šobo.

1.2 Preskusna mešanica

Preskusno mešanico sestavljajo:

- kremenčev pesek trdote 7 po Mohrovi lestvici, z velikostjo zrnc med 0 in 0,2 mm in skoraj normalne porazdelitve, s kotnim faktorjem od 1,8 do 2,

- voda trdote, ki ne presega 205 g/m3 v mešalnem razmerju 25 g peska na liter vode.

2. PRESKUS

Zunanja površina leče žarometa se enkrat ali večkrat izpostavi peščenemu curku, ki se pridobiva, kakor je opisano zgoraj. Curek mora padati na preskušano površino skoraj pravokotno.

Obraba se preveri z enim ali več vzorci stekla, ki se kot referenca postavijo blizu preskušanih leč. Mešanico je treba brizgati, dokler ni odstopanje sipanja svetlobe na merjenem vzorcu ali vzorcih, izmerjeno po postopku, opisanem v Dodatku 2, tolikšno, da je:

Δd =

T

− T

T

= 0,0250 ± 0,0025

Za preverjanje, ali je celotna preskušana ploskev enakomerno obrabljena, se lahko uporabi več referenčnih vzorcev.

Dodatek 3.4

Preskus z lepilnim trakom

1. NAMEN

Ta postopek omogoča ugotavljanje linearne sile oprijema lepilnega traku na stekleni plošči pri standardnih pogojih.

2. NAČELO

Meritev sile, ki je potrebna za to, da se lepilni trak odlepi od steklene plošče pod kotom 90°.

3. PREDPISANI ATMOSFERSKI POGOJI

Zrak v prostoru mora imeti temperaturo 23 °C ± 5 °C in relativno vlažnost 65 % ± 15 %.

4. PRESKUSNI TRAKOVI

Pred preskusom je treba zvitek lepilnega traku 24 ur hraniti pri predpisanih atmosferskih pogojih (glej točko 3 zgoraj).

Z vsakega zvitka se preskusi pet trakov, od katerih vsak je dolg 400 mm. Ti preskusni trakovi se vzamejo z zvitka po odstranitvi prvih treh navitkov.

5. POSTOPEK

Preskus je treba opraviti pri atmosferskih pogojih, predpisanih v točki 3.

Pet preskusnih trakov se vzame ob radialnem odvijanju z zvitka s hitrostjo približno 300 mm/s, nato pa se najkasneje v 15 sekundah nalepijo tako:

- Trak se nalepi na stekleno ploščo postopoma, z rahlim vzdolžnim drgnjenjem s prstom, brez pretiranega pritiskanja, tako da med trakom in stekleno ploščo ne ostane noben zračni mehurček.

- Sklop se pusti pri predpisanih atmosferskih pogojih 10 minut.

- Približno 25 mm preskusnega traku se odlepi od plošče v ravnini, pravokotni na os preskusnega traku.

- Plošča se pritrdi, odlepljeni konec traku pa zapogne pod kotom 90°. Sila naj deluje tako, da poteka meja med trakom in ploščo pravokotno na to silo in ploščo.

- Trak se nato povleče, tako da se odlepi s hitrostjo 300 mm/s, potrebna sila pa zapiše.

6. REZULTATI

Pet izmerjenih vrednosti se razvrsti po velikosti, njihova srednja vrednost pa je rezultat preskusa in se izrazi v newtonih na centimeter širine traku.

Dodatek 4

Opisni list za tip žarometa, opremljenega s halogenskimi žarnicami z žarilno nitko, ki oddaja asimetrični kratki in dolgi svetlobni pramen, in namenjenega za vgradnjo na motocikle in tricikle

+++++ TIFF +++++

Dodatek 5

+++++ TIFF +++++

PRILOGA IV

ŽARNICE Z ŽARILNO NITKO, NAMENJENE ZA UPORABO V ŽAROMETIH IN SVETILKAH, HOMOLOGIRANIH KOT SESTAVNI DELI ZA MOPEDE, MOTOCIKLE IN TRICIKLE

Dodatek 1 | Žarnice z žarilno nitko kategorije R2 |

Dodatek 2 | Žarnice z žarilno nitko kategorije H1 |

Dodatek 3 | Žarnice z žarilno nitko kategorije H2 |

Dodatek 4 | Žarnice z žarilno nitko kategorije H3 |

Dodatek 5 | Žarnice z žarilno nitko kategorije H4 |

Dodatek 6 | Žarnice z žarilno nitko kategorije HS1 |

Dodatek 7 | Žarnice z žarilno nitko kategorije HB3 |

Dodatek 8 | Žarnice z žarilno nitko kategorije HB4 |

Dodatek 9 | Žarnice z žarilno nitko kategorije H7 |

Dodatek 10 | Žarnice z žarilno nitko kategorije HS2 |

Dodatek 11 | Žarnice z žarilno nitko kategorije S1 in S2 |

Dodatek 12 | Žarnice z žarilno nitko kategorije S3 |

Dodatek 13 | Žarnice z žarilno nitko kategorije S4 |

Dodatek 14 | Žarnice z žarilno nitko kategorije P21W |

Dodatek 15 | Žarnice z žarilno nitko kategorije P21/5W |

Dodatek 16 | Žarnice z žarilno nitko kategorije R5W |

Dodatek 17 | Žarnice z žarilno nitko kategorije R10W |

Dodatek 18 | Žarnice z žarilno nitko kategorije T4W |

Dodatek 19 | Žarnice z žarilno nitko kategorije C5W |

Dodatek 20 | Žarnice z žarilno nitko kategorije C21W |

Dodatek 21 | Žarnice z žarilno nitko kategorije W3W |

Dodatek 22 | Žarnice z žarilno nitko kategorije W5W |

Dodatek 23 | Primer razporeditve oznake homologacije žarnice z žarilno nitko |

Dodatek 24 | Središče svetilnosti in oblike žarnic z žarilno nitko |

1. VLOGA ZA HOMOLOGACIJO ŽARNICE Z ŽARILNO NITKO KOT SESTAVNEGA DELA

1.1 Vloga za homologacijo žarnice z žarilno nitko kot sestavnega dela, predložena v skladu s členom 3 Direktive 92/61/EGS, mora vsebovati tudi naslednje:

1.1.1 risbe v treh izvodih z zadostnimi detajli za identifikacijo tipa,

1.1.2 kratek tehnični opis,

1.1.3 pet vzorcev vsake barve, na katero se nanaša vloga.

1.2 Pri tipu žarnice z žarilno nitko, ki se razlikuje od homologiranega le po oznaki ali trgovskem imenu proizvajalca, zadostuje da se predloži:

1.2.1 izjavo proizvajalca žarnice, da je predloženi tip enak (razen po oznaki ali trgovskem imenu proizvajalca) in ga je izdelal isti proizvajalec kot že homologirani tip; slednji se identificira s homologacijsko oznako,

1.2.2 dva vzorca z novo oznako ali trgovskim imenom proizvajalca.

2. DODATNE ZAHTEVE GLEDE OZNAK IN OZNAČEVANJA ŽARNIC Z ŽARILNO NITKO

2.1 V homologacijo predložene žarnice z žarilno nitko morajo imeti na podnožju ali balonu označeno naslednje (na balonu se zaradi tega ne smejo poslabšati svetlobne značilnosti žarnice):

2.1.1 oznako ali naziv vlagatelja,

2.1.2 nazivno napetost,

2.1.3 mednarodno oznako zadevne kategorije,

2.1.4 nazivno moč (pri žarnicah z dvema žarilnima nitkama po vrsti: primarna/sekundarna žarilna nitka); če je nazivna moč razvidna iz mednarodne oznake kategorije, je ni treba posebej označevati,

2.1.5 dovolj velik prostor za homologacijsko oznako.

2.2 Prostor, naveden v točki 2.1.5., mora biti prikazan na risbah, priloženih vlogi za homologacijo.

2.3 Na žarnici so lahko tudi drugi napisi poleg tistih, naštetih v točki 2.1., če se zaradi njih ne poslabšajo svetlobne značilnosti žarnice.

3. HOMOLOGACIJA ŽARNICE Z ŽARILNO NITKO

3.1 Če vsi vzorci žarnic z žarilno nitko, predloženi v skladu s točko 1.1.3. oziroma 1.2.2 izpolnjujejo zahteve te priloge, se homologacija podeli.

3.2 Homologacijska oznaka sestavnega dela, skladna z določbami člena 8 Direktive 92/61/EGS, se namesti na prostor, naveden v točki 2.1.5.

3.3 V Dodatku 23 k tej prilogi je prikazan primer razporeditve homologacijske oznake.

4. TEHNIČNE ZAHTEVE

4.1 Tehnične zahteve so navedene v točkah 2.1 in 3 Pravilnika št. 37 Gospodarske komisije ZN za Evropo, ki je konsolidiran v naslednjem dokumentu:

- Revizija 2, ki vsebuje spremembe vrste 02 in 03, Popravek 2 in dopolnila od 1 do 9 k spremembam vrste 03.

5. SKLADNOST PROIZVODNJE

5.1 Žarnice z žarilno nitko, homologirane po tej prilogi, morajo biti izdelane v skladu s homologiranim tipom, to pa pomeni, da morajo izpolnjevati zahteve glede označevanja in tehnične zahteve, navedene v točkah 2.1, 3.2 in 4 in v ustreznih dodatkih k tej prilogi.

5.2 Za preverjanje, ali so izpolnjene zahteve iz točke 5.1, je treba preverjati proizvodnjo, kakor je določeno v točki 4 in prilogah 6, 7, 8 in 9 Pravilnika št. 37 Gospodarske komisije ZN za Evropo, navedenega v točki 4.1.

5.3 Homologacija žarnice z žarilno nitko po tej prilogi se lahko prekliče, če niso izpolnjene zahteve iz točk 5.1 in 5.2 ali če žarnica z žarilno nitko z homologacijsko oznako ni skladna s homologiranim tipom.

[1] Referenčna os je pravokotna na referenčno ravnino in poteka skozi središče kroga 45-milimetrskega podnožja. [2] Barva oddajane svetlobe mora biti bela. [3] Ko je žarnica z žarilno nitko v normalnem delovnem položaju na vozilu, noben del podnožja ne sme z odbijanjem svetlobe, ki jo oddaja žarilna nitka za kratki svetlobni pramen, povzročati, da bi iz svetilke izhajal kak svetlobni žarek navzgor. Dodatek 1

Žarnice z žarilno nitko kategorije R2

LIST R2/1

+++++ TIFF +++++

Risbi le simbolično prikazujeta bistvene mere žarnice z žarilno nitko.

Električne in fotometrične značilnosti |

| Žarnice iz serijske proizvodnje | Etalonska žarnica |

| | | | | |

| | | | | | | |

Nazivne vrednosti | voltov | 6 [4] | 12 [4] | 24 [4] | 12 [4] |

vatov | 45 | 40 | 45 | 40 | 55 | 50 | 45 | 40 |

Preskusna napetost | voltov | 6,3 | 13,2 | 28 | 13,2 |

Dejanske vrednosti | vatov | max. 53 | max. 47 | max. 57 | max. 51 | max. 76 | max. 69 | 52 + 0 % − 10 % | 46 ± 5 % |

svetlobni tok lm | min. 720 | 570 ± 15 % | min. 860 | 675 ± 15 % | min. 1000 | 860 ± 15 % | | |

Referenčni svetlobni tok pri napetosti približno 12 V | 700 | 450 |

LIST R2/2

Položaj in mere senčnika in žarilnih nitk

+++++ TIFF +++++

Risbe oblike senčnika in žarilnih nitk so zgolj simbolične.

LIST R2/3

[5]Položaj in mere senčnika in žarilnih nitk |

Mere v mm | Odstopanje |

| | Žarnice iz serijske proizvodnje | Etalonska žarnica |

| | 6 V | 12 V | 24 V | 12 V |

a | 0,60 | ± 0,35 | ± 0,15 |

b1/30,0 [6] b1/33,0 | 0,20 b1/30,0 mv [7] | ± 0,35 | ± 0,15 |

b2/30,0 [6] b2/33,0 | 0,20 b2/30,0 mv [7] | ± 0,35 | ± 0,15 |

c/30,0 [6] c/33,0 | 0,50 c/30,0 mv [7] | ± 0,30 | ± 0,15 |

e | 6 V, 12 V 24 V | 28,5 28,8 | ± 0,35 | ± 0,15 |

f | 6 V, 12 V 24 V | 1,8 2,2 | ± 0,40 | ± 0,20 |

g | 0 | ± 0,50 | ± 0,30 |

h/30,0 [6] h/33,0 | 0 h/30,0 mv [7] | ± 0,50 | ± 0,30 |

1/2 (p-q) | 0 | ± 0,60 | ± 0,30 |

lc | 5,5 | ± 1,50 | ± 0,50 |

γ [8] | 15° nom. | | | | |

Podnožje P45t-41, v skladu s publikacijo IEC 61 (list 7004-95-4) |

Dodatek 2

Žarnice z žarilno nitko kategorije H1

LIST H1/1

(Mere v mm)

+++++ TIFF +++++

Risbe le simbolično prikazujejo bistvene mere žarnice z žarilno nitko.

LIST H1/2

Mere v mm | Odstopanja |

| | Žarnice iz serijske proizvodnje | Etalonska žarnica |

| | 6 V | 12 V | 24 V |

b | 0,7 f | | | |

e (5), (9) | 25,0 | 1 | ± 0,15 |

f (5), (9) | 6 V | 4,5 | ± 1,0 | |

12 V | 5,0 | ± 0,5 | + 0,5 0 |

24 V | 5,5 | ± 1,0 | |

g (1) | 0,5 d (7) | ± 0,5 d | ± 0,25 d |

h1 | 0 | (8) | ± 0,20 (4) |

h2 | (8) | ± 0,25 (4) |

ε | 45° | ± 12° | ± 3° |

Podnožje P 14,5s, v skladu s publikacijo IEC 61 (list 7004-46-1) |

ELEKTRIČNE IN FOTOMETRIČNE ZNAČILNOSTI |

Nazivne vrednosti | voltov | 6 | 12 | 24 | 12 |

vatov | 55 | 70 | 55 |

Preskusna napetost | voltov | 6,3 | 13,2 | 28,0 | |

Dejanske vrednosti | vatov | max. 63 | max. 68 | max. 84 | max. 68 pri 13,2V |

svetlobni tok lm | 1350 | 1550 | 1900 | |

± % | 15 | |

Referenčni svetlobni tok pri preskušanju: 1150 lm pri napetosti približno 12 V. |

LIST H1/3

() Referenčna os je pravokotna na referenčno ravnino in poteka skozi točko, ki je opredeljena z merami, označenimi z (1).

() Obe elektrodi za dovod električnega toka morata biti v balonu, daljša elektroda je nad žarilno nitko (če se žarnica gleda, kakor prikazuje slika). Notranjost žarnice mora biti taka, da čim bolj odpravlja razpršene slike in odseve, npr. z namestitvijo hladilnih oblog na dele žarilne nitke zunaj navitja.

() Valjasti odsek balona na dolžini "f" mora biti tak, da ne popači projicirane slike žarilne nitke toliko, da bi to znatno škodljivo vplivalo na optične rezultate.

() Ekscentričnost se meri samo v vodoravni in navpični smeri žarnice z žarilno nitko, kakor prikazuje slika. Točke merjenja so tiste, kjer projekcija zunanjega dela končnih navojev, ki so najbliže referenčni ravnini ali najdlje od nje, seka os žarilne nitke.

() Smer opazovanja je pravokotna na referenčno os, ki leži v ravnini, ki jo določata referenčna os in središče druge nožice podnožja žarnice.

() Odmik žarilne nitke od osi balona, merjen 27,5 mm od referenčne ravnine.

() d: premer žarilne nitke

() Preverja se po "box sistemu", list H1/4.

() Konca žarilne nitke se določita kot točki, kjer - gledano v smeri, določeni v opombi 5 zgoraj - projekcija zunanjega dela končnih navojev, ki so najbliže referenčni ravnini ali najdlje od nje, seka os žarilne nitke (posebna navodila za žarilne nitke z dvojnim navitjem so v pripravi).

LIST H1/4

Zahteve glede projekcije na merilni zaslon

S tem preskusom se ugotavlja, ali je žarnica z žarilno nitko skladna z zahtevami. To se naredi s preverjanjem, ali je žarilna nitka v pravilnem položaju glede na referenčno os in referenčno ravnino.

(Mere v milimetrih)

+++++ TIFF +++++

| a1 | a2 | b1 | b2 | c1 | c2 |

6 V | 1,4 d | 1,9 d | 0,25 | 6 | 3,5 |

12 V | 6 | 4,5 |

24 V | 7 | 4,5 |

d = premer žarilne nitke

Začetek žarilne nitke, določen v opombi 2 na listu H1/1, mora ležati med črtama Z1 in Z2.

Položaj žarilne nitke se preverja le v smereh FH in FV, kakor je prikazano na listu H1/1.

Žarilna nitka mora v celoti ležati v prikazanih mejah.

Dodatek 3

Žarnice z žarilno nitko kategorije H2

LIST H2/1

(Mere v mm)

+++++ TIFF +++++

Risbe so namenjene samo prikazu bistvenih mer žarnice z žarilno nitko.

LIST H2/2

Mere v mm | Odstopanja |

| | Žarnice iz serijske proizvodnje | Etalonska žarnica |

| | 6 V | 12 V | 24 V |

e (6) | 12,25 | (5) | ± 0,15 |

f (6) | 6 V | 4,5 | ± 1,0 | ± 0,50 |

12 V | 5,5 | |

24 V | |

g (1) (2) | 0,5 d | ± 0,5 d | ± 0,25 d |

h1 (2) | 7,1 | (5) | ± 0,20 |

h2 (4) | (5) | ± 0,25 |

h3 (1) (2) | 0,5 d | (5) | ± 0,20 |

h4 (1) (4) | (5) | ± 0,25 |

Podnožje X 511, v skladu s publikacijo IEC 61 (list 7004-99-2) |

ELEKTRIČNE IN FOTOMETRIČNE ZNAČILNOSTI |

Nazivne vrednosti | voltov | 6 | 12 | 24 | 12 |

vatov | 55 | 70 | 55 |

Preskusna napetost | voltov | 6,3 | 13,2 | 28,0 | |

Dejanske vrednosti | vatov | max. 63 | max. 68 | max. 84 | max. 68 pri 13,2 V |

svetlobni tok lm ± % | 1300 | 1800 | 2150 | |

15 | |

Referenčni svetlobni tok pri preskušanju: 1300 lm pri napetosti približno 12 V. |

LIST H2/3

() d: premer žarilne nitke.

() Ti zamiki se merijo v prerezu, ki je pravokoten na os balona in poteka skozi konec žarilne nitke [1], ki je bližji podnožju žarnice.

() Trije križci na naležni ravnini kažejo položaje treh izboklin, ki določajo položaj te ravnine na nosilcu. V krogu premera 3 mm s središčem v teh točkah ne sme biti nobenih opaznih deformacij ali zarez, ki bi vplivale na namestitev žarnice.

() Te zamiki se merijo v prerezu, ki je pravokoten na os balona in poteka skozi konec žarilne nitke [2], ki je bolj oddaljen od podnožja žarnice.

() Preverja se po "box sistemu", list H2/4.

() Konca žarilne nitke se določita kot točki, kjer — gledano v smeri, določeni kot os "D" (list H2/1) — projekcija zunanjega dela končnih navojev, ki so najbliže podnožju žarnice ali najdlje od njega, seka premico, vzporedno s črto ZZ in od nje oddaljeno 7,1 mm (posebna navodila za žarilne nitke z dvojnim navitjem so v pripravi).

LIST H2/4

Zahteve glede projekcije na merilni zaslon

S tem preskusom se ugotavlja, ali je žarnica z žarilno nitko skladna z zahtevami. To se naredi s preverjanjem, ali je žarilna nitka v pravilnem položaju glede na referenčne osi x-x, y-y in z-z [3].

(Mere v milimetrih)

+++++ TIFF +++++

Konec žarilne nitke [4], ki je bližji podnožju, mora ležati med b1 in b2. Žarilna nitka mora v celoti ležati v prikazanih mejah.

| 6 V | 12 V | 24 V |

a1 | d + 0,50 | d + 1,0 |

a2 | d + 1,0 |

b1, b2 | 0,25 |

d1 | 7,1 |

d2 | 0,5 d − 0,35 |

h | 6 | 7 |

d = premer žarilne nitke

Dodatek 4

Žarnice z žarilno nitko kategorije H3

LIST H3/1

(Mere v milimetrih)

+++++ TIFF +++++

Barva oddajane svetlobe mora biti bela.

LIST H3/2

Opredelitev središča prstana podnožja in referenčne osi (2)

Mere žarilne nitke in odstopanja pri standardnih žarnicah, glej list H3/3

(Mere v milimetrih)

+++++ TIFF +++++

LIST H3/3

Mere v milimetrih | Žarnice iz serijske proizvodnje | Etalonska žarnica |

| | 6 V | 12 V | 24 V |

E | 18,0 (5) | 18,0 |

f (7) | min. 3,0 | min. 4,0 | 5,0 ± 0,50 |

k | (5) | 0 ± 0,20 |

h1 | | 0 ± 0,15 (6) |

h3 | |

h2 | | 0 ± 0,25 (6) |

h4 | |

Podnožje PK 22s, v skladu s publikacijo IEC 61 (list 7004-47-2) |

ELEKTRIČNE IN FOTOMETRIČNE ZNAČILNOSTI |

Nazivne vrednosti | voltov | 6 | 12 | 24 | 12 |

vatov | 55 | 70 | 55 |

Preskusna napetost | voltov | 6,3 | 13,2 | 28,0 | |

Dejanske vrednosti | vatov | max. 63 | max. 68 | max. 84 | max. 68 pri 13,2 V |

svetlobni tok | 1050 | 1450 | 1750 | |

1m ± % | 15 | |

Referenčni svetlobni tok pri preskušanju: 1100 lm pri približno 12 V. |

LIST H3/4

() Nepravilnost oblike spodnjega dela balona ne sme biti vidna iz nobene smeri zunaj kota zatemnitve največ 80°. Senčniki ne smejo povzročati nobenih neugodnih odsevov. Kot med referenčno osjo in ravnino vsakega od senčnikov, merjen na strani balona, ne sme presegati 90°.

() Dopustno odstopanje središča oboda od referenčne osi je 0,5 mm v smeri, pravokotni na premico Z-Z, in 0,05 mm v smeri, vzporedni s premico Z-Z.

() Najmanjša dolžina, na kateri mora biti balon valjast, nad višino središča oddajanja svetlobe ("e").

() Noben del vzmeti in sestavni del nosilca žarnice ne sme pritiskati na obod podnožja drugje kot zunaj pravokotnika, prikazanega s črtkanim obrisom.

() Te mere se na žarnicah iz serijske proizvodnje preverjajo po "box sistemu" (list H3/5).

() Pri standardnih žarnicah so merilne točke tiste, kjer projekcija zunanjega dela končnih navojev seka os žarilne nitke.

() Konca žarilne nitke se določita kot presečišči zunanjega dela prvega in zadnjega navoja žarilne nitke, ki oddaja svetlobo, z ravnino, vzporedno z referenčno ravnino in oddaljeno 13 mm od nje (posebna navodila za žarilne nitke z dvojnim navitjem so v pripravi).

LIST H3/5

Zahteve glede projekcije na merilni zaslon

S tem preskusom se ugotavlja, ali je žarnica z žarilno nitko skladna z zahtevami. To se naredi s preverjanjem, ali je žarilna nitka v pravilnem položaju glede na referenčno os in referenčno ravnino.

(Mere v milimetrih)

+++++ TIFF +++++

| a | c | k | g |

6 V | 1,8 d | 1,6 d | 1,0 | 2,0 |

12 V | 2,8 |

24 V | 2,9 |

d = premer žarilne nitke

Žarilna nitka mora v celoti ležati v prikazanih mejah.

Središče žarilne nitke mora ležati v mejah mere k.

Dodatek 5

Žarnice z žarilno nitko kategorije H4

LIST H4/1

(Mere v milimetrih)

+++++ TIFF +++++

Risbe so simbolične in prikazujejo le, katere mere je treba preveriti.

Oznaka | Mera | Odstopanje |

12 V | 24 V | 12 V | 24 V |

| | + 0,45 | |

e | 28,5 | 29,0 | − 0,25 | ± 0,35 |

p | 28,95 | 29,25 | — | — |

m (1) | max. 60,0 | — |

n (1) | max. 34,5 | — |

s (2) | 45,0 | — |

α (3) | max. 40° | — |

LIST H4/2

Značilnosti

| | Žarnice iz serijske proizvodnje | Etalonska žarnica |

| | | | | |

Nazivne vrednosti | voltov | 12 (4) | 24 (4) | 12 (4) |

vatov | 60 | 55 | 75 | 70 | 60 | 55 |

Preskusna napetost | voltov | 13,2 | 28 | | |

Dejanske vrednosti | vatov | max. 75 | max. 68 | max. 85 | max. 80 | max. 75 pri 13,2 V | max. 68 pri 13,2 V |

svetlobni tok lm | 1650 | 1000 | 1900 | 1200 | | |

± % | 15 | | |

Referenčni svetlobni tok pri napetosti približno 12 V lm | 1250 | 750 |

Ohišje P43t-38, v skladu s publikacijo IEC 61 (list 7004-39-2) |

LIST H4/3

+++++ TIFF +++++

LIST H4/4

+++++ TIFF +++++

LIST H4/5

DODATNA POJASNILA K LISTOMA H4/3 IN H4/4

Meritve potekajo v treh smereh:

+++++ TIFF +++++

mere a, b1, c, d, e, f, lR in lC;

+++++ TIFF +++++

mere g, h, p in q;

+++++ TIFF +++++

mere b2.

Meri p in q se merita v ravnini, ki je vzporedna z referenčno ravnino in od nje oddaljena 33 mm.

Mere b1, b2, c in h se merijo v ravninah, ki so vzporedne z referenčno ravnino in od nje oddaljene 29,5 mm (30,0 mm pri žarnicah 24 V) in 33 mm.

Meri a in g se merita v ravninah, ki sta vzporedni z referenčno ravnino ter od nje oddaljeni 26,0 mm in 23,5 mm.

Opomba:

O merski metodi glej Dodatek E Publikacije IEC 809.

LIST H4/6

Tabela mer, omenjenih na slikah na listih H4/3 in H4/4 (v mm)

Oznaka | Mera | Odstopanja |

12 V | 24 V | 12 V | 24 V | Žarnice iz serijske proizvodnje | Etalonska žarnica |

12 V | 24 V |

a/26 [1] | 0,8 | ± 0,35 | ± 0,2 |

a/23,5 [1] | 0,8 | ± 0,60 | ± 0,2 |

b1/29,5 [1] | 30,0 [1] | 0 | ± 0,30 | ± 0,35 | ± 0,2 |

b1/33 [1] | b1/29,5 mv [2] | 30,0 mv [2] | ± 0,30 | ± 0,35 | ± 0,15 |

b2/29,5 [1] | 30,0 [1] | 0 | ± 0,30 | ± 0,35 | ± 0,2 |

b2/33 [1] | b2/29,5 mv [2] | 30,0 mv [2] | ± 0,30 | ± 0,35 | ± 0,15 |

c/29,5 [1] | 30,0 [1] | 0,6 | 0,75 | ± 0,35 | ± 0,2 |

c/33 [1] | c/29,5 mv [2] | 30,0 mv [2] | ± 0,35 | ± 0,15 |

d | min. 0,1 | — | — |

e (7) | 28,5 | 29,0 | + 0,35 − 0,25 | ± 0,35 | + 0,2 − 0,0 |

f (5) (6) (8) | 1,7 | 2,0 | + 0,50 − 0,30 | ± 0,40 | + 0,3 − 0,1 |

g/26 [1] | 0 | ± 0,5 | ± 0,3 |

g/23,5 [1] | 0 | ± 0,7 | ± 0,3 |

h/29,5 [1] | 30,0 [1] | 0 | ± 0,5 | ± 0,3 |

h/33 [1] | h/29,5 mv [2] | 30,0 mv [2] | ± 0,35 | ± 0,2 |

lR (5) (8) | 4,5 | 5,25 | ± 0,8 | ± 0,4 |

lC (5) (6) | 5,5 | 5,25 | ± 0,5 | ± 0,8 | ± 0,35 |

p/33 [1] | Odvisno od oblike zaslona | — | — |

q/33 [1] | p + q2 | ± 0,6 | ± 0,3 |

LIST H4/7

() "m" in "n" označujeta največje mere žarnice.

() Žarnica mora biti taka, da se lahko vstavi v valj premera "s", ki je koncentričen z referenčno osjo in na enem koncu omejen z ravnino, vzporedno z referenčno ravnino in 20 mm oddaljeno od nje, na drugem pa s polkroglo polmeras2.

() Zatemnitev mora segati vsaj do konca valjastega dela balona in prekrivati notranji senčnik, če se žarnica opazuje v smeri, pravokotni na referenčno os. Učinek zatemnitve se lahko doseže tudi drugače.

() Vrednosti v levem stolpcu se nanašajo na dolgi svetlobni pramen, v desnem pa na kratki svetlobni pramen.

() Končna navoja žarilne nitke se določita kot prvi in zadnji svetleči navoj, ki ležita skoraj v smeri navojnice. Pri žarilnih nitkah z dvojnim navojem se določita z ovojnico primarnega navitja.

() Gledano v smeri

+++++ TIFF +++++

, so pri žarilni nitki za kratki svetlobni pramen merilne točke presečišča bočnega roba senčnika z zunanjo stranjo končnih navojev, opredeljenih v opombi 5.

() "e" označuje razdaljo med referenčno ravnino in začetkom žarilne nitke za kratki svetlobni pramen, kakor je opredeljen zgoraj.

() Gledano v smeri

+++++ TIFF +++++

, so pri žarilni nitki za dolgi svetlobni pramen merilne točke presečišča ravnin, ki so vzporedne z ravnino HH in ležijo 0,8 mm pod njo, z zunanjo stranjo končnih navojev, opredeljenih v opombi 5.

() Referenčna os je premica, ki je pravokotna na referenčno ravnino in poteka skozi središče kroga premera "M" (glej list H4/1).

() Ravnina VV je ravnina, ki je pravokotna na referenčno ravnino ter poteka skozi referenčno os in presečišče kroga premera "M" z osjo referenčne nožice.

() Ravnina HH je ravnina, ki je pravokotna na referenčno ravnino in ravnino VV ter poteka skozi referenčno os.

Dodatek 6

Žarnice z žarilno nitko kategorije HS1

LIST HS1/1

(Mere v milimetrih)

+++++ TIFF +++++

Risbe so simbolične in samo prikazujejo, katere mere je treba preveriti.

Oznaka | Mera | Odstopanja |

6 V | 12 V | 6 V | 12 V |

o | 28,5 | + 0,45 − 0,25 |

p | 28,95 | — |

m (1) | max. 60,0 | — |

n (1) | max. 34,5 | — |

s (2) | 45,0 | — |

α (3) | max. 40° | — |

LIST HS1/2

Značilnosti

| Žarnice iz serijske proizvodnje | Etalonska žarnica |

Nazivne vrednosti | voltov | 6 (4) | 12 (4) | 12 (4) |

vatov | 35 | 35 | 35 | 35 | 35 | 35 |

Preskusna napetost | voltov | 6,3 | 13,2 | | |

Dejanske vrednosti | vatov | 35 | 35 | 35 | 35 | 35 pri 13,2 V | 35 pri 13,2 V |

± % | 5 | 5 | 5 | 5 | 5 | 5 |

svetlobni tok lm | 700 | 440 | 825 | 525 | | |

± % | 15 | | |

Referenčni svetlobni tok pri napetosti približno 12 V. | 700 | 450 |

Podnožje PX43t-38, v skladu s publikacijo IEC 61 (list 7004-34-1). |

LIST HS1/3

Tabela mer, omenjenih na slikah na listih HS1/4 in HS1/5 (v mm)

Oznaka | Mera | Odstopanja |

6 V | 12 V | 6 V | 12 V | Žarnice iz serijske proizvodnje | Etalonska žarnica |

6 V | 12 V | 12 V |

a/26 [1] | 0,8 | ± 0,35 | ± 0,2 |

a/25 [1] | 0,8 | ± 0,55 | ± 0,2 |

b1/29,5 [1] | 0 | ± 0,35 | ± 0,2 |

b1/33 [1] | b1/29,5 mv | ± 0,35 | ± 0,15 |

b2/29,5 [1] | 0 | ± 0,35 | ± 0,2 |

b2/33 [1] | b2/29,5 mv | ± 0,35 | ± 0,15 |

c/29,5 [1] | 0,5 | ± 0,35 | ± 0,2 |

c/31 [1] | c/29,5 mv | ± 0,30 | ± 0,15 |

d | min. 0,1 max. 1,5 | — | — |

e (7) | 28,5 | + 0,45 − 0,25 | + 0,2 − 0,0 |

f (5) (6) (8) | 1,7 | + 0,50 − 0,30 | + 0,3 − 0,1 |

g/25 [1] | 0 | ± 0,5 | ± 0,3 |

g/25 [1] | 0 | ± 0,7 | ± 0,3 |

h/29,5 [1] | 0 | ± 0,5 | ± 0,3 |

h/31 [1] | h/29,5 | ± 0,30 | ± 0,2 |

lR (5) (8) | 3,5 | 4,0 | ± 0,8 | ± 0,4 |

lC (5) (6) | 3,3 | 4,5 | ± 0,8 | ± 0,35 |

p/33 [1] | Odvisno od oblike zaslona | — | — |

q/33 [1] | p + q2 | ± 0,6 | ± 0,3 |

LIST HS1/4

Položaj žarilnih nitk [2]

(Mere v milimetrih)

+++++ TIFF +++++

LIST HS1/5

Položaj senčnika [3]

(Mere v milimetrih)

+++++ TIFF +++++

LIST HS1/6

DODATNA POJASNILA K LISTOMA HS1/4 IN HS1/5

Naslednje meritve potekajo v treh smereh:

+++++ TIFF +++++

mere a, b1, c, d, e, f, lR in lC;

+++++ TIFF +++++

mere g, h, p in q;

+++++ TIFF +++++

mere b2.

Meri p in q se merita v ravnini, ki je vzporedna z referenčno ravnino in oddaljena od nje 33 mm.

Meri b1 in b2 se merita v ravninah, ki sta vzporedni z referenčno ravnino ter oddaljeni od nje 29,5 mm in 33 mm.

Meri a in g se merita v ravninah, ki sta vzporedni z referenčno ravnino ter oddaljeni od nje 25 mm in 36 mm.

Meri c in h se merita v ravninah, ki sta vzporedni z referenčno ravnino in oddaljeni od nje 29,5 mm in 31 mm.

LIST HS1/7

() "m" in "n" označujeta največje mere žarnice.

() Žarnica mora biti taka, da jo je mogoče vstaviti v valj, ki ima premer "s", je koncentričen z referenčno osjo in na enem koncu omejen z ravnino, vzporedno z referenčno ravnino in od nje oddaljeno 20 mm, na drugem pa s polkroglo polmera s2.

() Zatemnitev mora segati vsaj do konca valjastega dela balona in prekrivati notranji zaslon, če se žarnica opazuje v smeri, pravokotni na referenčno os. Učinek zatemnitve se lahko doseže tudi drugače.

() Vrednosti v levem stolpcu se nanašajo na dolgi svetlobni pramen, v desnem pa na kratki svetlobni pramen.

() KKončna navoja žarilne nitke sta opredeljena kot prvi svetleči in zadnji svetleči navoj, ki ležita v smeri navojnice. Pri žarilnih nitkah z dvojnim navojem sta opredeljena z ovojnico primarnega navitja.

() Pri žarilni nitki za kratki svetlobni pramen so merilne točke, gledano v smeri

+++++ TIFF +++++

, presečišča bočnega roba zaslona z zunanjo stranjo končnih navojev, opredeljenih v opombi 5.

() "e" označuje razdaljo med referenčno ravnino in začetkom žarilne nitke za kratki svetlobni pramen, kakor je opredeljen zgoraj.

() Pri žarilni nitki za dolgi svetlobni pramen so merilne točke, gledano v smeri

+++++ TIFF +++++

, presečišča ravnine, ki je vzporedna z ravnino HH in leži 0,8 mm pod njo, z zunanjo stranjo končnih navojev, opredeljenih v opombi 5.

() Referenčna os je premica, ki je pravokotna na referenčno ravnino in poteka skozi središče kroga premera "M" (glej list HS1/1).

() Ravnina VV je ravnina, ki je pravokotna na referenčno ravnino ter poteka skozi referenčno os in presečišče kroga premera "M" z osjo referenčne nožice.

() Ravnina HH je ravnina, ki je pravokotna na referenčno ravnino in ravnino VV ter poteka skozi referenčno os.

Dodatek 7

Žarnice z žarilno nitko kategorije HB3

LIST HB3/1

(Mere v milimetrih)

+++++ TIFF +++++

Risbe so namenjene samo prikazu bistvenih mer žarnice z žarilno nitko.

LIST HB3/2

11Mere v mm () | Odstopanja |

| | Žarnice iz serijske proizvodnje | Etalonska žarnica |

e (8) (4) | 31,5 | (7) | ± 0,16 |

f (8) (4) | 5,1 | (7) | ± 0,16 |

h1, h2 | 0 | (7) | ± 0,15 (3) |

h3 | 0 | (7) | ± 0,08 (3) |

γ1 (5) | min. 45° | — | — |

γ2 (5) | min. 52° | — | — |

Podnožje P 20d, v skladu s publikacijo IEC 61 (list 7004-31-1) |

ELEKTRIČNE IN FOTOMETRIČNE ZNAČILNOSTI |

Nazivne vrednosti | voltov | 12 | 12 |

vatov | 60 | 60 |

Preskusna napetost | voltov | 13,2 | 13,2 |

Dejanske vrednosti | vatov | max. 73 | max. 73 |

svetlobni tok lm ± % | 1860 | |

12 | |

Referenčni svetlobni tok pri preskušanju: 1300 lm pri približno 12 V. |

LIST HB3/3

() Referenčna ravnina je ravnina, ki jo sestavljajo dotikalne točke ležišča podnožja na nosilcu žarnice.

() Referenčna os je os, ki je pravokotna na referenčno ravnino in poteka skozi središče kroga premera 17,46 mm na podnožju žarnice.

() Ekscentričnost se meri le v smereh opazovanja [1] A in B, ki sta prikazani na sliki na listu HB3/1. Točke merjenja so tiste, v katerih projekcija zunanjega dela končnih navojev, ki so najbliže referenčni ravnini ali najdlje od nje, seka os žarilne nitke.

() Smer opazovanja je smer [2] B, prikazana na sliki na listu HB3/1.

() Obod steklenega balona med kotoma γ1 in γ2 ne sme povzročati optičnih popačenj. To velja za celoten obseg med kotoma γ1 in γ2.Barva oddajane svetlobe mora biti bela.

() Stekleni balon in nosilci ne smejo segati čez ovojnico in ovirati vstavljanja žarnice mimo vodilnega čepa. Ovojnica je koncentrična z referenčno osjo.

() Preverja se po "box sistemu", list HB3/4 [3].

() Konca žarilne nitke sta opredeljena kot točki, v katerih — gledano v smeri [4], opredeljeni v opombi 4 zgoraj — projekcija zunanjega dela končnih navojev seka os žarilne nitke.

() Utor za vodilni čep je obvezen.

() Žarnico je treba v merilnem nosilcu zasukati toliko, da se referenčni jeziček dotakne ravnine C na nosilcu.

() Mere se preverjajo ob snetem O-obročku.

LIST HB3/4

Zahteve glede projekcije na merilni zaslon

S tem preskusom se ugotavlja, ali je žarnica z žarilno nitko skladna z zahtevami. To se naredi s preverjanjem, ali je žarilna nitka v pravilnem položaju glede na referenčno os in referenčno ravnino.

(Mere v milimetrih)

+++++ TIFF +++++

| p | q | r | s | t | u | v |

12 V | 1,3 d | 1,6 d | 3,0 | 2,9 | 0,9 | 0,4 | 0,7 |

d je premer žarilne nitke.

Položaj žarilne nitke se preverja le v smereh A in B, prikazanih na listu HB3/1.

Začetek žarilne nitke, opredeljen v opombi 8 na listu HB3/3, mora biti v prostoru "B", konec pa v prostoru "C".

Žarilna nitka mora v celoti ležati v prikazanih mejah. Prostor "A" se ne nanaša na zahteve glede središča žarilne nitke.

Dodatek 8

Žarnice z žarilno nitko kategorije HB4

LIST HB4/1

(Mere v milimetrih)

+++++ TIFF +++++

Risbe so namenjene samo prikazu bistvenih mer žarnice z žarilno nitko.

LIST HB4/2

11Mere v mm () | Odstopanja |

| | Žarnice iz serijske proizvodnje | Etalonska žarnica |

e (4) (9) | 31,5 | (8) | ± 0,16 |

f (4) (9) | 5,1 | (8) | ± 0,16 |

h1, h2 | 0 | (8) | ± 0,15 (3) |

h3 | 0 | (8) | ± 0,08 (3) |

g (4) | 0,75 | ± 0,5 | ± 0,3 |

γ1 (5) | min. 50° | — | — |

γ2 (5) | min. 52° | — | — |

γ3 (7) | 45° | ± 5° | ± 5° |

Podnožje P 22d, v skladu s publikacijo IEC 61 (list 7004-32-1) |

ELEKTRIČNE IN FOTOMETRIČNE ZNAČILNOSTI |

Nazivne vrednosti | voltov | 12 | 12 |

vatov | 51 | 51 |

Preskusna napetost | voltov | 13,2 | 13,2 |

Dejanske vrednosti | vatov | max. 62 | max. 62 |

svetlobni tok lm ± % | 1095 | |

15 | |

Referenčni svetlobni tok pri preskušanju: 825 lm pri napetosti približno 12 V. |

LIST HB4/3

() Referenčna ravnina je ravnina, ki jo sestavljajo dotikalne točke ležišča podnožja na nosilcu žarnice.

() Referenčna os je os, ki je pravokotna na referenčno ravnino in poteka skozi središče kroga premera 19,46 mm na podnožju žarnice.

() Ekscentričnost se meri le v smereh opazovanja [1] A in B, ki sta prikazani na sliki na listu HB4/1. Točke merjenja so tiste, v katerih projekcija zunanjega dela končnih navojev, ki so najbliže referenčni ravnini ali najdlje od nje, seka os žarilne nitke.

() Smer opazovanja je smer [2] B, prikazana na sliki na listu HB4/1.

() Obod steklenega balona med kotoma γ1 in γ2 ne sme povzročati optičnih popačenj. To velja za celoten obseg med kotoma γ1 in γ2.Barva oddajane svetlobe mora biti bela.

() Stekleni balon in nosilci ne smejo segati čez ovojnico in motiti vstavljanja žarnice mimo vodilnega čepa. Ovojnica je koncentrična z referenčno osjo.

() Zatemnitev mora segati vsaj do kota γ3 in vsaj do konca tistega dela balona, kjer ni popačenj in ki ga določa kot γ1.

() Preverja se po "box sistemu", list HB4/4 [3].

() Konca žarilne nitke sta opredeljena kot točki, v katerih — gledano v smeri [4], opredeljeni v opombi 4 zgoraj — projekcija zunanjega dela končnih navojev seka os žarilne nitke..

() Utor za vodilni čep je obvezen.

() Žarnico je treba v merilnem nosilcu zasukati toliko, da se referenčni jeziček dotakne ravnine C na nosilcu.

() Mere se preverjajo ob snetem O-obročku.

LIST HB4/4

Zahteve glede projekcije na merilni zaslon

S tem preskusom se ugotavlja, ali je žarnica z žarilno nitko skladna z zahtevami. To se naredi s preverjanjem, ali je žarilna nitka v pravilnem položaju glede na referenčno os in referenčno ravnino.

(Mere v milimetrih)

+++++ TIFF +++++

| p | q | r | s | t | u | v |

12 V | 1,3 d | 1,6 d | 3,0 | 2,9 | 0,9 | 0,4 | 0,7 |

d je premer žarilne nitke.

Položaj žarilne nitke se preverja le v smereh A in B, prikazanih na listu HB4/1.

Začetek žarilne nitke, opredeljen v opombi 9 na listu HB4/3, mora biti v prostoru "B", konec pa v prostoru "C".

Žarilna nitka mora v celoti ležati v prikazanih mejah. Prostor "A" se ne nanaša na zahteve glede središča žarilne nitke.

Dodatek 9

Žarnice z žarilno nitko kategorije H7

LIST H7/1

+++++ TIFF +++++

Slika 1: glavna risba(Mere v milimetrih)

Risbe so namenjene samo prikazu bistvenih mer žarnice z žarilno nitko.

LIST H7/2

+++++ TIFF +++++

Nazivna napetost 12 V |

Mere v mm | Odstopanja |

| | Žarnice iz serijske proizvodnje | Etalonska žarnica |

e (7) | 25,0 | (8) | ± 0,1 |

f (7) | 4,1 | (8) | ± 0,1 |

g (10) | 0,5 | min. | |

h1 (9) | 0 | (8) | ± 0,1 |

h2 (9) | 0 | (8) | ± 0,15 |

γ1 (4) | min. 40° | — | — |

γ2 (4) | min. 50° | — | — |

γ3 (5) | min. 30° | — | — |

Podnožje PX 26d, v skladu s publikacijo IEC 61 (list 7004-5-1) |

ELEKTRIČNE IN FOTOMETRIČNE ZNAČILNOSTI |

Nazivne vrednosti | voltov | 12 | 12 |

vatov | 55 | 55 |

Preskusna napetost | voltov | 13,2 | 13,2 |

Dejanske vrednosti | vatov | max. 58 | max. 58 |

svetlobni tok lm | 1500 | |

± % | 10 | |

Referenčni svetlobni tok pri preskušanju: 1100 lm pri napetosti približno 12 V. |

LIST H7/3

() Referenčno ravnino določajo točke na površini nosilca, na kateri ležijo tri nosilne izbokline na obroču podnožja žarnice.

() Referenčna os je pravokotna na referenčno ravnino in poteka skozi presečišče dveh pravokotnic, prikazanih na sliki 3 na listu H7/1.

() Stekleni balon in nosilci ne smejo segati čez ovojnico, prikazano na sliki 2 na listu H7/1. Ovojnica je koncentrična z referenčno osjo.

() Obod steklenega balona med kotoma γ1 in γ2. ne sme povzročati optičnih popačenj. To velja za celoten obseg med kotoma γ1 in γ2.

() Zatemnitev mora segati vsaj do kota γ3 in vsaj do konca valjastega dela balona po vsem obsegu kapice balona.

() Notranjost žarnice mora biti taka, da se razpršene slike in odsevi pojavljajo samo nad žarilno nitko, gledano v vodoravni smeri. (Pogled

+++++ TIFF +++++

na sliki 1 na listu H7/1.) V zasenčenih območjih, ki se vidijo na sliki 5 na listu H7/1, ne sme biti razen navojev žarilne nitke nobenih drugih kovinskih delov.

() Konca žarilne nitke sta opredeljena kot točki, v katerih — gledano v smeri

+++++ TIFF +++++

na sliki 1 na listu H7/1 — projekcija zunanjega dela končnih navojev seka os žarilne nitke..

() Preverja se po "box sistemu", list H7/4.

() Zamik žarilne nitke glede na referenčno os se meri samo v smereh opazovanja

+++++ TIFF +++++

in

+++++ TIFF +++++

, ki sta prikazani na sliki 1 na listu H7/1. Točke merjenja so tiste, v katerih projekcija zunanjega dela končnih navojev, ki so najbliže referenčni ravnini ali najdlje od nje, seka os žarilne nitke.

() Zamik žarilne nitke glede na os balona se meri v dveh ravninah, ki sta vzporedni z referenčno ravnino in potekata skozi točki, v katerih projekcija zunanjega dela končnih navojev, ki so najbliže referenčni ravnini ali najdlje od nje, seka os žarilne nitke.

() Barva oddajane svetlobe mora biti bela.

() Opombe v zvezi s premerom žarilne nitke:

- Glede premera ni nobenih dejanskih omejitev, v prihodnosti pa je cilj doseči dmax. = 1,3 mm,

- Pri istem proizvajalcu morata biti projektirani premer pri etalonski žarnici in žarnicah v serijski proizvodnji enaka.

LIST H7/4

Zahteve glede projekcije na merilni zaslon

S tem preskusom se ugotavlja, ali je žarnica z žarilno nitko skladna z zahtevami. To se naredi s preverjanjem, ali je žarilna nitka v pravilnem položaju glede na referenčno os in referenčno ravnino.

(Mere v milimetrih)

+++++ TIFF +++++

| a1 | a2 | b1 | b2 | c1 | c2 |

12 V | d + 0,30 | d + 0,50 | 0,2 | 4,6 | 4,0 |

d je premer žarilne nitke.

Konca žarilne nitke, opredeljena v opombi (7) na listu H7/3,morata ležati med premicama Z1 in Z2 ter med premicama Z3 in Z4.

Položaj žarilne nitke se preverja le v smereh

+++++ TIFF +++++

in

+++++ TIFF +++++

, ki sta prikazani na sliki 1 na listu H7/1.

Žarilna nitka mora v celoti ležati v prikazanih mejah.

Dodatek 10

Žarnice z žarilno nitko kategorije HS2

LIST HS2/1

+++++ TIFF +++++

Mere v mm | Žarnice iz serijske proizvodnje | Etalonska žarnica |

Najmanjša | Nazivna | Največja |

e | | 11,0 (3) | | 11,0 ± 0,15 |

f (6 V) (6) | 1,5 | 2,5 | 3,5 | 2,5 ± 0,15 |

f (12 V) (6) | 2,0 | 3,0 | 4,0 | |

h1, h2 | | (3) | | 0 ± 0,15 |

α(4) | | | 40 | |

β (5) | − 15° | 90° | + 15° | 90° ± 5° |

γ1 (7) | 15° | | | min. 15° |

γ2 (7) | 40° | | | min. 40° |

Podnožje P x 13,5s, v skladu s publikacijo IEC 61 (list 7004-35-1) |

ELEKTRIČNE IN FOTOMETRIČNE ZNAČILNOSTI |

Vrednosti | voltov (6) | 6 | 12 | 6 |

vatov | 15 | 15 | 15 |

Preskusna napetost | voltov | 6,75 | 13,5 | |

Dejanske vrednosti | vatov | 15 | 15 | 15,0 pri 6,75 V |

± % | 6 | 6 | 6 |

svetlobni tok lm | 320 | 320 | |

± % | 15 | 15 | |

Referenčni svetlobni tok pri preskušanju: 320 lm pri približno 6,75 V. |

Barva oddajane svetlobe mora biti bela.

LIST HS2/2

() Referenčna os je pravokotna na referenčno ravnino in poteka skozi presečišče te ravnine z osjo prstana podnožja

() Ostane pridržano

() Preverja se po "box sistemu", list HS2/3.

() Vsi deli, ki bi lahko zaslanjali svetlobo ali vplivali na svetlobni pramen, morajo ležati v kotu α.

() Kot β določa položaj ravnine skozi notranje elektrode glede na referenčno zarezo.

() Da ne bi žarnica hitro odpovedala, napajalna napetost ne sme presegati 8,5 V pri 6-voltnih žarnicah in 15 V pri 12-voltnih žarnicah.

() Obod steklenega balona med kotoma γ1 in γ2 ne sme povzročati optičnih popačenj, polmer zaobljenosti žarnice pa mora biti vsaj 50 % dejanskega premera balona.

LIST HS2/3

Zahteve glede projekcije na merilni zaslon

S tem preskusom se ugotavlja, ali je žarnica z žarilno nitko skladna z zahtevami. To se naredi s preverjanjem, ali je žarilna nitka v pravilnem položaju glede na referenčno os in referenčno ravnino.

(Vse mere v milimetrih)

+++++ TIFF +++++

Pogled A + B

| a1 | a2 | b1 | b2 | c1 (6 V) | c1 (12 V) | c2 |

12 V | d + 1,0 | d + 1,4 | 0,25 | 0,25 | 4,0 | 4,5 | 1,75 |

d = dejanski premer žarilne nitke.

Žarilna nitka mora v celoti ležati v prikazanih mejah.

Začetek žarilne nitke mora ležati med premicama Z1 in Z2.

Dodatek 11

Žarnice z žarilno nitko kategorij S1 in S2

LIST S1/S2/1

(Mere v milimetrih)

+++++ TIFF +++++

Opombi:

Ravnina V-V vsebuje referenčno os in srednjico jezičkov.

Ravnina H-H (normalni položaji senčnika) je pravokotna na ravnino V-V in vsebuje referenčno os.

LIST S1/S2/2

Žarnice kategorij S1 in S2 — mere

Mere (mm) | 5Žarnice iz serijske proizvodnje () | Etalonska žarnica |

Najmanjša | Nazivna | Največja |

e | 32,35 | 32,70 | 33,05 | 32,7 ± 0,15 |

f | 1,4 | 1,8 | 2,2 | 1,8 ± 0,2 |

l | 4 | 5,5 | 7 | 5,5 ± 0,5 |

c (3) | 0,2 | 0,5 | 0,8 | 0,5 ± 0,15 |

b (3) | − 0,15 | 0,2 | 0,55 | 0,2 ± 0,15 |

a (3) | 0,25 | 0,6 | 0,95 | 0,6 ± 0,15 |

h | − 0,5 | 0 | 0,5 | 0 ± 0,2 |

g | − 0,5 | 0 | 0,5 | 0 ± 0,2 |

β(3) (4) | − 2° 30′ | 0° | 2° 30′ | 0° ± 1° |

Podnožje BA 20d, v skladu s publikacijo IEC 61 (list 7004-12-5) |

LIST S1/S2/3

ELEKTRIČNE IN FOTOMETRIČNE ZNAČILNOSTI

Žarnice kategorije S1

| 5Žarnice iz serijske proizvodnje () | Etalonska žarnica | |

Nazivne vrednosti | voltov | 6 | 12 | 6 | |

vatov | 25 | 25 | 25 | 25 | 25 | 25 | |

Preskusna napetost | voltov | 6,75 | 13,5 | — | |

Dejanske vrednosti | vatov | 25 | 25 | 25 | 25 | 25 | 25 | |

| | | | | pri 6,75 V | |

± % | 5 | 5 | 5 | |

lumnov | 435 | 315 | 435 | 315 | — | |

± % | | 20 | 20 | — |

Referenčni svetlobni tok: 398 lm oziroma 284 lm pri približno 6 V. | |

Žarnice kategorije S2

| 5Žarnice iz serijske proizvodnje () | Etalonska žarnica | |

Nazivne vrednosti | voltov | 6 | 12 | 12 | |

vatov | 35 | 35 | 35 | 35 | 35 | 35 | |

Preskusna napetost | voltov | 6,3 | 13,5 | — | |

Dejanske vrednosti | vatov | 35 | 35 | 35 | 35 | 35 | 35 | |

| | | | | pri 13,5V | |

± % | 5 | 5 | 5 | |

lumnov | 650 | 465 | 650 | 465 | — | |

± % | | 20 | 20 | — |

Referenčni svetlobni tok: 568 lm oziroma 426 lm pri približno 12 V. | |

Opombe

() Barva oddajane svetlobe mora biti bela.

() Referenčna ravnina je pravokotna na referenčno os in se dotika gornje površine jezička širine 4,5 mm.

() Mere a, b, c in β se nanašajo na ravnino, ki je vzporedna z referenčno ravnino in seka dva robova senčnika na razdalji e + 1,5 mm.

() Dopustno kotno odstopanje položaja ravnine senčnika od normalnega položaja.

() Zahteve pri homologaciji. Zahteve pri zagotavljanju skladnosti proizvodnje so v pripravi.

Dodatek 12

Žarnice z žarilno nitko kategorije S3

LIST S3/1

(Mere v milimetrih)

+++++ TIFF +++++

Mere (mm) | | Žarnice iz serijske proizvodnje |

Najmanjša | Nazivna | Največja |

e (2) | 19,0 | 19,5 | 20,0 | 19,5 ± 0,25 |

f (6 V) | | | 3,0 | 2,5 ± 0,5 |

f (12 V) | | | 4,0 | |

d1, d2 (3) | − 0,5 | 0 | + 0,5 | ± 0,3 |

Podnožje P26s, v skladu s publikacijo IEC 61 (list 7004-36-1) |

ELEKTRIČNE IN FOTOMETRIČNE ZNAČILNOSTI

Nazivne vrednosti | voltov | 6 | 12 | 6 |

vatov | 15 | 15 |

Preskusna napetost | voltov | 6,75 | 13,5 | — |

Dejanske vrednosti | vatov | 15 | 15 pri 6,75 V |

± % | 6 | 6 |

lumnov | 240 | — |

± % | 15 | — |

Referenčni svetlobni tok: 240 lm pri približno 6,75 V. |

Opombe

() Barva oddajane svetlobe mora biti bela.

() Razdalja se šteje od težišča svetilnosti.

() Bočno odstopanje osi žarilne nitke glede na referenčno os. Zadošča, če se izmeri v dveh med seboj pravokotnih ravninah.

Dodatek 13

Žarnice z žarilno nitko kategorije S4

LIST S4/1

(Mere v mm)

+++++ TIFF +++++

Opombe

Ravnina VV vsebuje referenčno os in srednjico referenčnega čepa.

Ravnina HH vsebuje referenčno os in je pravokotna na ravnino VV.

Dejanski položaj ravnine SS skozi robove senčnika in vzporedno z ravnino HH.

LIST S4/2

Žarnica z žarilno nitko S4 za žaromete mopedov

Mere (mm) | Žarnice iz serijske proizvodnje | Žarnice iz serijske proizvodnje |

| | Najmanjša | Nazivna | Največja | | |

| | | |

| |

e | 33,25 | 33,6 | 33,95 | 33,6 ± 0,15 |

f | 1,45 | 1,8 | 2,15 | 1,8 ± 0,2 |

lC, lR | 2,5 | 3,5 | 4,5 | 3,5 ± 0,5 |

c (2) | 0,05 | 0,4 | 0,75 | 0,4 ± 0,15 |

b (2) | − 0,15 | 0,2 | 0,55 | 0,2 ± 0,15 |

a (2) | 0,25 | 0,6 | 0,95 | 0,6 ± 0,15 |

h | − 0,5 | 0 | 0,5 | 0 ± 0,2 |

g | − 0,5 | 0 | 0,5 | 0 ± 0,2 |

β (2) (5) | − 2° 30′ | 0 | 2° 30′ | 0 ± 1° |

Podnožje BAX 15d (1) |

ELEKTRIČNE IN FOTOMETRIČNE ZNAČILNOSTI |

Nazivna napetost | voltov | 6 | 12 | 6 |

Nazivna moč (6) | vatov | 15 | 15 | 15 | 15 | 15 | 15 |

Preskusna napetost | voltov | 6,75 | 13,5 | | |

Dejanska moč (6) | vatov | 15 | 15 | 15 | 15 | 15 | 15 |

| | | | | | (pri 6,75 V) |

Odstopanje | ± % | 6 | 6 | 6 |

Dejanske vrednosti | svetlobni tok lm (4) (6) | 180 | 125 | 190 | 180 | 125 | 190 | | |

min. | min. | max. | min. | min. | max. | | |

Referenčni svetlobni tok: 240 lm (dolgi pramen), 160 lm (kratki pramen) pri približno 6 V (4). |

LIST S4/3

Opombe

() Podnožje skladno s publikacijo IEC 61 v pripravi.

() Mere a, b, c in β se nanašajo na ravnino, ki je vzporedna z referenčno ravnino in seka dva robova senčnika na razdalji e + 1,5 mm.

() Referenčna ravnina je pravokotna na referenčno os in se dotika gornje površine referenčnega čepa dolžine 2 mm.

() Barva oddajane svetlobe mora biti bela.

() Dopustno odstopanje ravnine, ki poteka skozi robove senčnika, od predvidenega položaja.

() Vrednosti v levem stolpcu se nanašajo na žarilno nitko dolgega svetlobnega pramena, v desnem pa na žarilno nitko kratkega svetlobnega pramena.

Dodatek 14

Žarnice z žarilno nitko kategorije P21W

LIST P21W/1

+++++ TIFF +++++

Mere v mm | Žarnice iz serijske proizvodnje | Etalonska žarnica |

| | Najmanjša | Nazivna | Največja |

e | | 31,8 [1] | | 31,8 ± 0,3 |

f | 12 V | 5,5 | 6,0 | 7,0 | 6,0 ± 0,5 |

6, 24 V [4] | | | 7,0 | |

β | 75° | 90° | 105° | 90° ± 5° |

Bočno odstopanje [1] | | | [3] | 0,3 max. |

Podnožje BA 15s, v skladu s publikacijo IEC 61 (list 7004-11A-7) [2] |

ELEKTRIČNE IN FOTOMETRIČNE ZNAČILNOSTI |

Nazivne vrednosti | voltov | 6 | 12 | 24 | 12 |

vatov | 21 | 21 |

Preskusna napetost | voltov | 6,75 | 13,5 | 28,0 | |

Dejanske vrednosti | vatov | 26 | 25 | 28 | 25 pri 13,5 V |

± % | 6 | 6 |

svetlobni tok lm | 460 | |

± % | 15 | |

Referenčni svetlobni tok: 460 lm pri približno 13,5 V. |

Barva svetlobe mora biti bela.

LIST P21W/2

Zahteve glede projekcije na merilni zaslon

S tem preskusom se ugotavlja, ali je žarnica z žarilno nitko skladna z zahtevami. To se naredi s preverjanjem, ali je žarilna nitka v pravilnem položaju glede na referenčno os in referenčno ravnino in ali je njena os pravokotna, z odstopanjem ± 15°, na ravnino, ki poteka skozi središča čepov in referenčno ravnino.

(Mere v milimetrih)

+++++ TIFF +++++

oznaka | a | b | h | k |

mera | 3,5 | 3,0 | 9,0 | 1,0 |

Preskusni postopek in zahteve

1. Žarnica se vstavi v grlo, ki ga je mogoče sukati okoli osi in ima bodisi umerjeno lestvico ali fiksne položajne točke, ki ustrezajo mejam kotnega odstopanja, t. j. ± 15°. Grlo se nato zasuka tako, da zaslon, na katerega se projicira slika žarilne nitke, kaže pogled na žarilno nitko v smeri osi. Ta pogled je treba nastaviti v mejah kotnega odstopanja (± 15°).

2. Stranski pogled

Ko je žarnica nameščena s podnožjem navzdol in je referenčna os navpična, na zaslonu pa je pogled na žarilno nitko v smeri osi, mora projekcija žarilne nitke ležati v celoti v pravokotniku višine "a" in širine "b", katerega središče je v teoretičnem položaju središča žarilne nitke.

3. Pogled od spredaj

Ko je žarnica nameščena s podnožjem navzdol in je referenčna os navpična, in se opazuje pod pravim kotom na os žarilne nitke:

3.1 mora projekcija žarilne nitke ležati v celoti v pravokotniku višine "a" in širine "h", katerega središče je v teoretičnem položaju središča žarilne nitke; in

3.2 središče žarilne nitke ne sme biti odmaknjeno za več kot "k" od referenčne osi.

Dodatek 15

Žarnice z žarilno nitko kategorije P21/5W

LIST P21/5W/1

+++++ TIFF +++++

Mere v mm | Žarnice iz serijske proizvodnje | Etalonska žarnica |

| | Najmanjša | Nazivna | Največja |

| | | | | |

e | | | 31,8 [1] | | | 31,8 ± 0,3 |

f | | | | | 7,0 [1] | 7,0 − 0 − 2 |

Bočno odstopanje | | | | | [1] | max. 0,3 [2] |

x, y | [1] | 2,8 ± 0,3 |

β | 75° [1] | 90° | 105° [1] | 90° ± 5° |

Podnožje BAY 15d, v skladu s publikacijo IEC 61 (list 7004-11B-5) |

ELEKTRIČNE IN FOTOMETRIČNE ZNAČILNOSTI |

Nazivne vrednosti | voltov | 6 | 12 | 24 [3] | 12 |

vatov | 21 | 5 | 21 | 5 | 21 | 5 | 21/5 |

Preskusna napetost | voltov | 6,75 | 13,5 | 28,0 | |

Dejanske vrednosti | vatov | 26 | 6 | 25 | 6 | 28 | 10 | 25 in 6 pri 13,5 V |

± % | 6 | 10 | 6 | 10 | 6 | 10 | 6 in 10 |

svetlobni tok lm | 440 | 35 | 440 | 35 | 440 | 40 | |

± % | 15 | 20 | 15 | 20 | 15 | 20 | |

Referenčni svetlobni tok: 440 lm oziroma 35 lm pri približno 13,5 V. |

Barva oddajane svetlobe mora biti bela.

LIST P21/5W/2

Zahteve glede projekcije na merilni zaslon

S tem preskusom se ugotavlja s preverjanjem

a) ali je glavna žarilna nitka (velike moči) v pravilnem položaju glede na referenčno os in referenčno ravnino in ali je njena os pravokotna, z odstopanjem ± 15°, na ravnino, ki poteka skozi središča čepov in referenčno ravnino, in

b) ali je pomožna žarilna nitka (majhne moči) v pravilnem položaju glede na glavno žarilno nitko (velike moči).

ali je žarnica z žarilno nitko skladna z zahtevami.

Preskusni postopek in zahteve

1. Žarnica se vstavi v grlo, ki ga je mogoče sukati okoli osi in ima bodisi umerjeno lestvico ali fiksne položajne točke, ki ustrezajo mejam kotnega odstopanja, t. j. ± 15°. Grlo se nato zasuka tako, da zaslon, na katerega se projicira slika glavne žarilne nitke (velike moči), kaže pogled na žarilno nitko v smeri osi. Ta pogled je treba nastaviti v mejah kotnega odstopanja (± 15°).

2. Stranski pogled

Ko je žarnica nameščena s podnožjem navzdol in je referenčna os navpična, pogled na zaslonu na glavno žarilno nitko (velike moči) pa v smeri osi:

2.1 mora projekcija glavne žarilne nitke (velike moči) ležati v pravokotniku višine "a" in širine "b", katerega središče je v teoretičnem položaju središča žarilne nitke;

2.2 mora projekcija pomožne žarilne nitke (majhne moči) ležati v celoti:

2.2.1 v pravokotniku širine "c" in višine "d", katerega središče je oddaljeno za "v" v desno in za "u" navzgor od teoretičnega položaja središča glavne žarilne nitke (velike moči),

2.2.2 nad daljico, ki je tangencialna na gornji rob projekcije glavne žarilne nitke (velike moči) in se vzpenja z leve na desno pod kotom 25°;

2.2.3 desno od projekcije glavne žarilne nitke (velike moči).

3. Pogled od spredaj

Ko je žarnica nameščena s podnožjem navzdol in je referenčna os navpična, in se opazuje pod pravim kotom na os glavne žarilne nitke (velike moči):

3.1 mora projekcija glavne žarilne nitke (velike moči) ležati v pravokotniku višine "a" in širine "h", katerega središče je v teoretičnem položaju središča žarilne nitke, in

3.2 središče glavne žarilne nitke (velike moči) ne sme biti odmaknjeno za več kot "k" od referenčne osi,

3.3 središče pomožne žarilne nitke (majhne moči) ne sme biti odmaknjeno od referenčne osi za več kot ± 2 mm (pri etalonskih žarnicah za več kot ± 0,4 mm).

LIST P21/5W/3

(Mere v milimetrih)

+++++ TIFF +++++

Oznaka | a | b | c | d | u | v |

Mere | 3,5 | 3,0 | 4,8 | 2,8 |

+++++ TIFF +++++

Oznaka | a | h | k |

Mere | 3,5 | 9,0 | 1,0 |

Dodatek 16

Žarnice z žarilno nitko kategorije R5W

LIST R5W/1

+++++ TIFF +++++

Referenčna ravnina | Žarnice iz serijske proizvodnje | Etalonska žarnica |

| | Najmanjša | Nazivna | Največja |

e | 17,5 | 19,0 | 20,5 | 19,0 ± 0,3 |

Bočno odstopanje (2) | | | 1,5 | max. 0,3 |

β | 60° | 90° | 120° | 90° ± 5° |

Podnožje BA 15s, v skladu s publikacijo IEC 61 (list 7004-11A-6) (1) |

ELEKTRIČNE IN FOTOMETRIČNE ZNAČILNOSTI |

Nazivne vrednosti | voltov | 6 | 12 | 24 (3) | 12 |

vatov | 5 | 5 |

Preskusna napetost | voltov | 6,75 | 13,5 | 28,0 | |

Dejanske vrednosti | vatov | 5 | 7 | 5 pri 13,5 V |

± % | 10 | 10 |

svetlobni tok lm | 50 | |

± % | 20 | |

Referenčni svetlobni tok: 50 lm pri približno 13,5 V |

Barva oddajane svetlobe mora biti bela.

() Žarnice s podnožjem BA 15d se lahko uporabljajo za posebne namene, imajo iste mere.

() Največje bočno odstopanje središča žarilne nitke od ravnin, ki sta med seboj pravokotni in od katerih vsaka vsebuje referenčno os podnožja, ena pa tudi osi čepov.

() Za 24-voltne žarnice, ki se uporabljajo v težkih razmerah in imajo drugačno obliko žarilne nitke, so v pripravi dodatne zahteve.

() Glej Dodatek 24.

Dodatek 17

Žarnice z žarilno nitko kategorije R10W

LIST R10W/1

+++++ TIFF +++++

Mere v mm | Žarnice iz serijske proizvodnje | Etalonska žarnica |

| | Najmanjša | Nazivna | Največja |

e | 17,5 | 19,0 | 20,5 | 19,0 ± 0,3 |

Bočno odstopanje (2) | | | 1,5 | max. 0,3 |

β | 60° | 90° | 120° | 90° ± 5° |

Podnožje BA 15s, v skladu s publikacijo IEC 61 (list 7004-11A-6) (1) |

ELEKTRIČNE IN FOTOMETRIČNE ZNAČILNOSTI |

Nazivne vrednosti | voltov | 6 | 12 | 24 (3) | 12 |

vatov | 10 | 10 |

Preskusna napetost | voltov | 6,75 | 13,5 | 28,0 | |

Dejanske vrednosti | vatov | 10 | 12,5 | 10 pri 13,5 V |

± % | 10 | 10 |

svetlobni tok lm | 125 | |

± % | 20 | |

Referenčni svetlobni tok: 125 lm pri približno 13,5 V |

Barva oddajane svetlobe mora biti bela.

() Žarnice s podnožjem BA 15d se lahko uporabljajo za posebne namene: imajo iste mere.

() Največje bočno odstopanje središča žarilne nitke od ravnin, ki sta med seboj pravokotni in od katerih vsaka vsebuje referenčno os podnožja, ena pa tudi osi nožic.

() Za 24-voltne žarnice, ki se uporabljajo v težkih razmerah in imajo drugačno obliko žarilne nitke, so v pripravi dodatne zahteve.

() Glej Dodatek 24.

Dodatek 18

Žarnice z žarilno nitko kategorije T4W

LIST T4W/1

+++++ TIFF +++++

Mere v mm | Žarnice iz serijske proizvodnje | Etalonska žarnica |

| | Najmanjša | Nazivna | Največja |

e | 13,5 | 15,0 | 16,5 | 15,0 ± 0,3 |

Bočno odstopanje (1) | | 1,5 | 1,5 | max. 0,5 |

β | | 90° | | 90° ± 5° |

Podnožje BA 9s v skladu s publikacijo IEC 61 (list 7004-14-6) (3) |

ELEKTRIČNE IN FOTOMETRIČNE ZNAČILNOSTI |

Nazivne vrednosti | voltov | 6 | 12 | 24 | 12 |

vatov | 4 | 4 |

Preskusna napetost | voltov | 6,75 | 13,5 | 28,0 | |

Dejanske vrednosti | vatov | 4 | 5 | 4 13,5 V |

± % | 10 | 10 |

svetlobni tok lm | 35 | |

± % | 20 | |

Referenčni svetlobni tok: 35 lm pri približno 13,5 V |

() Največje bočno odstopanje središča žarilne nitke od ravnin, ki sta med seboj pravokotni in od katerih vsaka vsebuje referenčno os podnožja, ena pa tudi osi čepov.

() Glej Dodatek 24.

() Na celotni dolžini podnožja ne sme biti nobenih štrlin ali lotov, ki bi segali čez največji dovoljeni premer podnožja.

Dodatek 19

Žarnice z žarilno nitko kategorije C5W

LIST C5W/1

+++++ TIFF +++++

Mere v mm | Žarnice iz serijske proizvodnje | Etalonska žarnica |

| | Najmanjša | Nazivna | Največja |

b [1] | 34,0 | 35,0 | 36,0 | 35 ± 0,5 |

f [2] [3] | 7,5 [4] | | 15 [5] | 9 ± 1,5 |

Podnožje SV 8,5, v skladu s publikacijo IEC 61 (list 7004-81-3) |

ELEKTRIČNE IN FOTOMETRIČNE ZNAČILNOSTI |

Nazivne vrednosti | voltov | 6 | 12 | 24 | 12 |

vatov | 5 | 5 |

Preskusna napetost | voltov | 6,75 | 13,5 | 28,0 | |

Dejanske vrednosti | vatov | 5 | 7 | 5 pri 13,5 V |

± % | 10 | 10 |

svetlobni tok lm | 45 | |

± % | 20 | |

Referenčni svetlobni tok: 45 lm pri približno 13,5 V |

Barva oddajane svetlobe mora biti bela.

Dodatek 20

Žarnice z žarilno nitko kategorije C21W

LIST C21W/1

+++++ TIFF +++++

Mere v mm | Žarnice iz serijske proizvodnje | Etalonska žarnica |

| | Najmanjša | Nazivna | Največja |

b [1] | 40,0 | 41,0 | 42,0 | 41 ± 0,5 |

f [2] | 7,5 | | 10,5 | 8 ± 1 |

Podnožje SV 8,5 v skladu s publikacijo IEC 61 (list 7004-81-3) |

ELEKTRIČNE IN FOTOMETRIČNE ZNAČILNOSTI |

Nazivne vrednosti | voltov | 12 | 12 |

vatov | 21 | 21 |

Preskusna napetost | voltov | 13,5 | |

Dejanske vrednosti | vatov | 25 | 25 pri 13,5 V |

± % | 6 | 6 |

svetlobni tok lm | 460 | |

± % | 15 | |

Referenčni svetlobni tok: 460 lm pri približno 13,5 V |

Barva oddajane svetlobe mora biti bela.

LIST C21W/2

Zahteve glede projekcije na merilni zaslon

S tem preskusom se ugotavlja, ali je žarnica z žarilno nitko skladna z zahtevami. To se naredi s preverjanjem, ali je žarilna nitka v pravilnem položaju glede na referenčno os in vzdolžno sredino žarnice.

(Mere v milimetrih)

+++++ TIFF +++++

| a | h | k |

12 V | 4,0 + d | 14,5 | 2,0 |

d = nazivni premer žarilne nitke, ki ga določi proizvajalec.

Pri standardni žarnici: a = 2,0 + d k = 0,5

Preskusni postopek in zahteve

1. Žarnica se vstavi v nosilec, ki ga je mogoče sukati za 360° okoli referenčne osi, da se vidi pogled od spredaj na merilnem zaslonu, na katerega se projicira slika žarilne nitke. Referenčna ravnina na zaslonu mora sovpadati s sredino žarnice. Na zaslonu mora iskana sredinska os sovpadati z vzdolžno sredino žarnice.

2. Pogled od spredaj

2.1 Projekcija žarilne nitke mora ves čas sukanja žarnice za 360° v celoti ležati v pravokotniku.

2.2 Središče žarilne nitke ne sme biti zamaknjeno od iskane sredinske osi za več kot "k".

Dodatek 21

Žarnice z žarilno nitko kategorije W3W

LIST W3W/1

+++++ TIFF +++++

Mere v mm | Žarnice iz serijske proizvodnje | Etalonska žarnica |

| | Najmanjša | Nazivna | Največja |

e | 11,2 | 12,7 | 14,2 | 12,7 ± 0,3 |

Bočno odstopanje (2) | | | 1,5 | max. 0,5 |

β | − 15° | 0° | + 15° | 0° ± 5° |

Podnožje W 2,1 x 9,5d, v skladu s publikacijo IEC 61 (list 7004-91-2) (1) |

ELEKTRIČNE IN FOTOMETRIČNE ZNAČILNOSTI |

Nazivne vrednosti | voltov | 6 | 12 | 24 | 12 |

vatov | 3 | 3 |

Preskusna napetost | voltov | 6,75 | 13,5 | 28,0 | |

Dejanske vrednosti | vatov | 3 | 4 | 3 pri 13,5 V |

± % | 15 | 10 |

svetlobni tok lm | 22 | |

± % | 30 | |

Referenčni svetlobni tok: 22 lm pri napetosti približno 13,5 V |

Barva oddajane svetlobe mora biti bela.

() Ta tip je patentno zaščiten; veljajo zahteve ISO/IEC.

() Največje bočno odstopanje središča žarilne nitke od ravnin, ki sta med seboj pravokotni in od katerih vsaka vsebuje referenčno os podnožja, ena pa tudi os X-X.

() Glej Dodatek 24.

Dodatek 22

Žarnice z žarilno nitko kategorije W5W

LIST W5W/1

+++++ TIFF +++++

Mere v mm | Žarnice iz serijske proizvodnje | Etalonska žarnica |

| | Najmanjša | Nazivna | Največja |

e | 11,2 | 12,7 | 14,2 | 12,7 ± 0,3 |

Bočno odstopanje (2) | | | 1,5 | max. 0,5 |

β | − 15° | 0° | + 15° | 0° ± 5° |

Podnožje W 2,1 x 9,5d v skladu s publikacijo IEC 61 (list 7004-91-2) (1) |

ELEKTRIČNE IN FOTOMETRIČNE ZNAČILNOSTI |

Nazivne vrednosti | voltov | 6 | 12 | 24 | 12 |

vatov | 5 | 5 |

Preskusna napetost | voltov | 6,75 | 13,5 | 28,0 | |

Dejanske vrednosti | vatov | 5 | 7 | 5 pri 13,5 V |

± % | 10 | 10 |

svetlobni tok lm | 50 | |

± % | 20 | |

Referenčni svetlobni tok: 50 lm pri napetosti približno 13,5 V |

Barva oddajane svetlobe mora biti bela.

() Ta tip je patentno zaščiten; veljajo zahteve ISO/IEC.

() Največje bočno odstopanje središča žarilne nitke od ravnin, ki sta med seboj pravokotni in od katerih vsaka vsebuje referenčno os podnožja, ena pa tudi os XX.

() Glej Dodatek 24.

Dodatek 23

Homologacijska oznaka

+++++ TIFF +++++

Gornja oznaka ES-homologacije je nameščena na žarnici z žarilno nitko in kaže, da je bila žarnica homologirana v Nemčiji (e1) pod homologacijsko številko A3. Prvi znak homologacijske kode (0) pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami Priloge IV izvirnika te direktive.

Dodatek 24

Središče svetilnosti in oblike žarilnih nitk

Razen če je na podatkovnih listih žarnic navedeno drugače, ta standard velja za določanje središča svetilnosti različnih oblik žarilnih nitk, če je žarilna nitka prikazana kot točka vsaj na enem pogledu na slikah na podatkovnih listih žarnice.

Položaj središča svetilnosti je odvisen od oblike žarilne nitke.

Št. | Oblike žarilnih nitk | Opombe |

+++++ TIFF +++++

1 | | Pri b > 1,5 h odstopanje osi žarilne nitke glede na ravnino, ki je pravokotna na referenčno os, ne sme presegati 15°. |

+++++ TIFF +++++

2 | | Velja samo za žarilne nitke, ki jih je mogoče včrtati v pravokotnik b > 3 h. |

+++++ TIFF +++++

3 | | Velja za žarilne nitke, ki jih je mogoče včrtati v pravokotnik b < 3 h, pri čemer je k < 2 h. |

Stranice očrtanega pravokotnika pri številkah 2 in 3 so vzporedne z referenčno osjo oziroma pravokotne nanjo.

Središče svetilnosti je presečišče črtkasto-pikčastih črt.

POGLAVJE 3

ZUNANJI ŠTRLEČI DELI NA DVO- ALI TRIKOLESNIH MOTORNIH VOZILIH

SEZNAM PRILOG

| | Stran |

PRILOGA I | Zahteve za zunanje štrleče dele na dvo- ali trikolesnih motornih vozilih brez nadgradnje … | 214 |

Dodatek | Preskuševalna naprava in preskusni pogoji … | 217 |

PRILOGA II | Zahteve za zunanje štrleče dele na trikolesnih motornih vozilih z nadgradnjo … | 218 |

Dodatek | Merjenje štrlečih delov in rež … | 222 |

PRILOGA III | … | 224 |

Dodatek 1 | Opisni list za zunanje štrleče dele za tip dvo- ali trikolesnega motornega vozila … | 224 |

Dodatek 2 | Certifikat o homologaciji sestavnega dela glede zunanjih štrlečih delov za tip dvo- ali trikolesnega vozila … | 225 |

PRILOGA I

ZAHTEVE ZA ZUNANJE ŠTRLEČE DELE NA DVO- ALI TRIKOLESNIH MOTORNIH VOZILIH BREZ NADGRADNJE

1. POMEN IZRAZOV

V tej prilogi:

1.1 izraz "zunanji deli vozila" pomeni dele vozila, ki bi lahko zadeli ob zunanje ovire pri trčenju;

1.2 izraz "oplazenje" pomeni vsak dotik, ki lahko v nekaterih okoliščinah povzroči poškodbo zaradi odrgnjenja ali raztrganja;

1.3 izraz "zadetje" pomeni vsak dotik, ki lahko v nekaterih okoliščinah povzroči globlje poškodbe tkiva;

1.4 izraz "tip vozila glede na zunanje štrleče dele" pomeni vozila, ki se med seboj bistveno ne razlikujejo, posebno ne po obliki, merah, smeri vožnje in trdoti zunanjih delov vozila;

1.5 izraz "radij zaokroženosti" pomeni radij "r" kroga, ki je najbolj podoben zaokroženi obliki obravnavanega dela.

2. MERILA ZA RAZLOČEVANJE MED "OPLAZENJEM" IN "ZADETJEM"

2.1 Če se preskuševalna naprava (prikazana na sliki A v dodatku) premika ob vozilu, kakor je opisano v spodnji točki 4.2, šteje, da deli, ki se je dotaknejo, sodijo v:

2.1.1 skupino: če deli vozila oplazijo preskuševalno napravo ali

2.1.2 skupino: če deli vozila zadenejo ob preskuševalno napravo.

2.1.3 Zaradi nedvoumnega razlikovanja med deli ali sestavnimi deli, ki sodijo v 1. ali 2. skupino, je treba preskuševalno napravo uporabiti v skladu s postopkom, prikazanim na naslednji skici:

+++++ TIFF +++++

3. SPLOŠNE ZAHTEVE

3.1 Kljub zahtevam iz točke 3.2 ne smejo biti na zunanjosti vseh tipov vozil vgrajeni nobeni koničasti, ostri ali štrleči deli, usmerjeni navzven, da bi s svojo obliko, merami, kotom usmerjenosti ali trdoto povečevali nevarnost ali resnost telesnih poškodb, ki bi jih utrpele osebe s trčenjem ali oplazenjem vozila ob nesreči.

3.2 Vozila morajo biti načrtovana tako, da so deli, s katerimi lahko pridejo v stik drugi udeleženci v prometu, po potrebi v skladu s točko 5 in 6.

3.3 Vsi v tej prilogi obravnavani zunanji štrleči deli, narejeni iz mehke gume ali plastike s trdoto manj kot 60 po Shoru ali obdani z njo, zadoščajo zahtevam iz točke 5 in 6.

3.4 Naslednje zahteve pa se ne nanašajo na prostor med bočno prikolico in motornim kolesom pri motornem kolesu z bočno prikolico.

3.5 Če so kolesa z motorjem (mopedi) opremljeni s pedali, skladnost z vsemi zahtevami ali delom zahtev, določenih v tej direktivi glede pedal, ni obvezna. Če zahtevam ni zadoščeno, morajo proizvajalci o tem obvestiti organe, ki so prejeli vlogo za homologacijo zunanjih štrlečih delov na vozilu, in opisati storjene ukrepe za zagotavljanje varnosti.

4. POSTOPKI PRESKUŠANJA

4.1. Preskuševalna naprava in pogoji preskušanja

4.1.1 Preskuševalna naprava mora biti taka, kot je na sliki A v dodatku.

4.1.2 Preskusno vozilo mora biti v ravni črti in v navpičnem položaju z obema kolesoma na tleh. Krmilna naprava mora biti prosto gibljiva v svojem normalnem obsegu.

Na preskusno vozilo se namesti človeku podobna lutka (AM 50 percentil) ali oseba s podobnimi telesnimi značilnostmi v običajni drži za vožnjo, ne da bi ovirala prosto gibanje krmilne naprave.

4.2. Postopek preskušanja

Preskuševalna naprava se premakne s prednjega proti zadnjemu delu vozila in (če je možno trčiti ob preskuševalno napravo) krmilna ročica se mora zavrteti do skrajnega položaja. Preskuševalna naprava mora ostati v stiku z vozilom (glej sliko B v dodatku). Preskus je treba opraviti na obeh straneh vozila.

5. MERILA

5.1 Merila iz te točke ne veljajo za dele, na katere se nanašajo zahteve iz točke 6 spodaj.

5.2 Razen izjem, določenih v zgornji točki 3.3, se upoštevajo naslednja minimalna merila:

5.2.1 Zahteve za dele, ki sodijo v 1. skupino:

5.2.1.1 Ploščati deli

- vogali morajo imeti polmer zaokrožitve vsaj 3 mm,

- robovi morajo imeti polmer zaobljenja vsaj 0,5 mm.

5.2.1.2 Steblasti deli

- stebla morajo imeti premer najmanj 10 mm,

- robovi na konici stebla morajo imeti polmer zaobljenja najmanj 2 mm.

5.2.2 Zahteve za dele, ki sodijo v 2. skupino:

5.2.2.1 Ploščati deli

- robovi in vogali morajo imeti polmer zaobljenja najmanj 2 mm.

5.2.2.2 Steblasti deli

- ne smejo biti daljši od polovice premera, če je ta manjši od 20 mm,

- polmer zaobljenja robov na konici držala mora biti najmanj 2 mm, če je premer stebla vsaj 20 mm.

6. POSEBNE ZAHTEVE

6.1 Zgornji rob vetrobranskega stekla oziroma obrobe mora imeti polmer zaobljenja vsaj 2 mm ali pa mora biti pokrit z zaščitnim slojem, skladno s točko 3.3.

6.2 Konice in zunanji robovi ročic sklopke in zavor morajo biti vidno zaobljeni s polmerom zaobljenja najmanj 7 mm.

6.3 Prednji del prednjega blatnika mora imeti polmer zaobljenja vsaj 2 mm.

6.4 Zadnji rob vsakega pokrova posode za gorivo na vrhnji površini, ob katerega bi lahko voznik ob trčenju udaril, ne sme biti višji od 15 mm nad površino posode; vse povezave s površino morajo biti mehke in vidno zaobljene. Če ta zahteva ne more biti izpolnjena, je treba najti drugo rešitev — na primer zaščitno napravo na vratu pokrova (glej, na primer, spodnjo skico).

+++++ TIFF +++++

6.5 Ključi za vžig morajo imeti zaščitno kapo. To ni potrebno za pregibne ključe ali za ključe, ki ne štrlijo iz površine.

Dodatek 1

Preskuševalna naprava in pogoji preskušanja

+++++ TIFF +++++

Slika A

+++++ TIFF +++++

Slika B

PRILOGA II

ZAHTEVE ZA ZUNANJE ŠTRLEČE DELE NA TRIKOLESNIH MOTORNIH VOZILIH Z NADGRADNJO

SPLOŠNO

Za trikolesna motorna vozila z nadgradnjo za prevoz potnikov veljajo zahteve Direktive 74/483/EGS [1] glede zunanjih štrlečih delov motornih vozil (kategorije M1.

Naslednje zahteve veljajo za trikolesna motorna vozila z nadgradnjo za prevoz blaga.

1. PODROČJE UPORABE

1.1 Ta priloga se uporablja za zunanje štrleče dele pred zadnjo steno kabine na vozilih za prevoz blaga, ki so omejeni na zunanjo površino, opredeljeno v nadaljevanju. Priloga ne velja za zunanja vzvratna ogledala in njihova držala ali dodatno opremo, kakršna so radijske antene in nosilci prtljažnikov.

1.2 Namen je zmanjšati nevarnost ali resnost poškodb, ki jih utrpi kdor koli ob stiku z zunanjo površino vozila pri trčenju.

2. POMEN IZRAZOV

V tej prilogi:

2.1 izraz "zunanja površina" pomeni del vozila pred zadnjo steno kabine, ki je opredeljena v točki 2.4 spodaj, razen same stene, vendar ob upoštevanju sestavnih delov, kot so prednji blatniki, prednji odbijači in prednje(a) kolo(esa) (če so vgrajena);

2.2 izraz "tip vozila glede zunanjih štrlečih delov" pomeni vozila, ki se med seboj bistveno ne razlikujejo, še posebno ne po obliki, merah, smeri vožnje in trdoti zunanjih delov vozila;

2.3 izraz "kabina" pomeni del nadgradnje, ki obsega prostor, rezerviran za voznika in sopotnika, skupaj z vrati;

2.4 izraz "zadnja stena kabine" pomeni zadnji del zunanje površine prostora za voznika in sopotnika;

2.5 izraz "referenčna ravnina" je vodoravna ravnina, ki poteka skozi središče prednjega(ih) kolesa (koles), ali vodoravna ravnina 50 cm nad tlemi. Izbere se tista, ki je nižja. Ta ravnina se določi za obremenjeno vozilo;

2.6 izraz "talni obris" pomeni črto, ki se določi tako: stožec z navpično osjo poljubne višine s 15o polkotom se premika okoli zunanje konstrukcije vozila tako, da se v čim nižjih točkah ves čas dotika zunanje površine nadgradnje. Talni obris je geometrijska sled dotikalnih točk.

Pri določanju talnega obrisa se ne upoštevajo izpušne cevi, kolesa ali pomembni mehanski sestavni deli, ki so pritrjeni na podvozju vozila, na primer podporne točke za dviganje vozila, pritrdišča kolesnih obes, pritrdišča za vleko ali prevoz. Predpostavi se, da so vsi presledki neposredno nad kolesi zapolnjeni z namišljeno ploskvijo, ki neposredno povezuje sosednje zunanje ploskve. Pri določanju talnega obrisa, ki je odvisen od tipa vozila, je treba upoštevati skrajno mejo profila okvira nadgradnje, vsakega blatnika (če so vgrajeni) in vse zunanje vogale odbijača (če je vgrajen). Če hkrati obstajata dve ali več dotikalnih točk, se za talni obris upošteva najnižja;

2.7 izraz "polmer zaobljenosti" pomeni polmer krožnega loka, najbolj podobnega zaobljeni obliki danega dela;

2.8 izraz "obremenjeno vozilo" pomeni vozilo, ki prenaša svojo največjo tehnično dopustno obremenitev, ki je porazdeljena med osi po navodilih proizvajalca.

3. SPLOŠNE ZAHTEVE

3.1 Določbe v tej prilogi ne veljajo za dele 'zunanje površine' vozila, če se ti nahajajo, pri neobremenjenem vozilu ob zaprtih vratih, oknih in loputah, ki omogočajo dostop v kabino ali kam drugam,:

3.1.1 zunaj območja, katerega zgornja meja je vodoravna ravnina 2 m nad tlemi, spodnja meja pa, po izbiri proizvajalca, referenčna ravnina, določena v točki 2.5, ali talni obris, določen v točki 2.6,

ali

3.1.2 na takem mestu, da se jih pri statičnih pogojih ne more dotakniti krogla s premerom 100 mm.

3.1.3 Če je referenčna ravnina spodnja meja območja, je treba upoštevati dele vozila pod njo, in sicer med dvema navpičnima ravninama, od katerih se ena dotika zunanje površine vozila, druga pa je vzporedna z njo in pomaknjena za 80 mm proti notranjosti vozila od točke, pri kateri se referenčna ravnina dotika nadgradnje vozila.

3.2 Na "zunanji površini" vozila ne sme biti nobenega dela, usmerjenega navzven, ki bi lahko zadel pešca, kolesarja ali motorista.

3.3 Noben sestavni del, ki je določen v točki 4, ne sme imeti vgrajenega nobenega koničastega ali ostrega predmeta, obrnjenega navzven, ali nobenega štrlečega dela, ki zaradi svoje oblike, mer, usmerjenosti ali trdote povečuje nevarnost ali resnost telesnih poškodb človeka, ki bi ga zadela ali oplazila zunanja površina ob trčenju.

3.4 Štrleči deli na zunanji površini, ki imajo trdoto manjšo od 60 po Shoru (A), smejo imeti polmer zaobljenosti manjši od vrednosti, določenih v točki 4.

3.5 Če je zaradi odstopanja od zahtev iz točke 4 polmer zaobljenosti na zunanjem štrlečem delu manjši od 2,5 mm, ga je treba prekriti z zaščito, ki ima značilnosti, določene v točki 3.4.

4. POSEBNE ZAHTEVE

4.1 Okraski, trgovske oznake, trgovske logotipske črke in številke

4.1.1 Okraski, oznake znamke, črke in številke trgovske oznake ne smejo imeti manjših polmerov zaobljenosti od 2,5 mm. Ta zahteva ne velja za sestavne dele, ki štrlijo manj kot 5 mm iz stene, na katero so vgrajeni, če na njih ni nobenih ostrih robov, usmerjenih navzven.

4.1.2 Okraski, oznake znamke, črke in številke trgovske oznake, ki štrlijo več kot 10 mm iz stene, na katero so pritrjene, se morajo ob delovanju sile 10 daN, ki ima oprijemališče na vrhu štrlečega dela, umakniti, odtrgati ali ukriviti v vseh smereh v ravnini, ki je približno vzporedna s površino, na katero so pritrjene.

Sila 10 daN deluje preko trna z ravno udarno površino premera največ 50 mm. Če trna ni, se lahko uporabi druga enakovredna metoda. Potem ko so se vsi okraski umaknili, se odtrgali ali ukrivili, ostanki delov ne smejo štrleti več kot 10 mm iz površine in morajo biti brez koničastih, ostrih ali rezilnih robov.

4.2 Senčila žarometov in obrobe

4.2.1 Na žarometih so dovoljeni štrleči senčniki in obrobe, če ne segajo dlje kot 30 mm od zunanjega dela prosojne površine žarometa in njihov polmer zaobljenosti nikjer ni manjši od 2,5 mm.

4.2.2 Pogrezljivi žarometi morajo zadoščati zahtevam iz zgornje točke 4.2.1 v dvignjenem in pogreznjenem položaju.

4.2.3 Določbe iz točke 4.2.1 ne veljajo za žaromete, ki so vgrajeni poglobljeno v nadgradnjo ali za žaromete preko katerih štrlijo deli nadgradnje, če so ti v skladu s točko 3.2.

4.3 Rešetke

Sestavni deli rešetke morajo imeti polmer zaobljenosti:

- najmanj 2,5 mm, če je razdalja med sosednjimi sestavnimi deli več kot 40 mm,

- najmanj 1 mm, če so te razdalje med 25 mm in 40 mm,

- najmanj 0,5 mm, če je ta razdalja manjša od 25 mm.

4.4 Naprave za pranje/brisanje vetrobranskega stekla in žarometov

4.4.1 Omenjene naprave morajo biti vgrajene tako, da je pogonska gred pokrita z zaščito, ki ima polmer zaobljenosti najmanj 2,5 mm in površino najmanj 150 mm2, izmerjeno na projekciji štrlečega dela na preseku, ki je oddaljen največ 6,5 mm od vrha točke najbolj štrlečega dela.

4.4.2 Šobe za pranje vetrobranskega stekla in žarometov morajo imeti polmer zaobljenosti najmanj 2,5 mm. Če štrlijo manj kot 5 mm, morajo biti njihovi ostri robovi, ki gledajo navzven, posneti.

4.5 Blatnik (če je vgrajen)

Če je blatnik del vozila, ki leži najdlje od kabine, morajo biti njegovi sestavni deli konstruirani tako, da imajo vsi trdni deli, ki gledajo navzven, polmer zaobljenosti najmanj 5 mm.

4.6 Zaščitne naprave (odbijači) (če so vgrajeni)

4.6.1 Robovi prednjih zaščitnih naprav morajo biti ukrivljeni proti zunanji steni nadgradnje.

4.6.2 Sestavni deli prednjih zaščitnih naprav morajo biti konstruirani tako, da imajo vsi trdni deli, ki gledajo navzven, polmer zaobljenosti najmanj 5 mm.

4.6.3 Dodatni deli, kot so vlečne kljuke in vitli, ne smejo štrleti čez najbolj sprednjo površino odbijačev. Vitli sicer lahko štrlijo čez najbolj sprednjo površino odbijačev, če so pokriti z ustrezno zaščitno napravo s polmerom zaobljenosti najmanj 2,5 mm, kadar niso v uporabi.

4.6.4 Zahteve iz točke 4.6.2 ne veljajo za sestavne dele odbijačev ali dele, ki so združeni z odbijači, ki štrlijo manj kot 5 mm. Robovi delov, ki štrlijo manj kot 5 mm, morajo biti posneti. Posebne zahteve iz drugih točk te priloge v zvezi z napravami, ki so pritrjene na odbijače, ostanejo v veljavi.

4.7 Ročaji, tečaji in pritisni gumbi na vratih, pokrovih prtljažnika in motorja, izstavljivih oknih, loputah in oprijemalni ročaji

4.7.1 Pritisni gumbi ne smejo štrleti več kot 30 mm, oprijemalni ročaji in ročaji na pokrovu motorja ne več kot 70 mm ali v vseh drugih primerih ne več kot 50 mm. Njihov polmer zaobljenosti mora biti najmanj 2,5 mm.

4.7.2 Če so ročaji (kljuke) za stranska vrata vrtljivi, morajo izpolnjevati naslednja dva pogoja:

4.7.2.1 če se ročaji obračajo vzporedno z ravnino vrat, mora biti prosto gibljivi del ročaja usmerjen nazaj. Ta del ročaja mora biti ukrivljen proti ravnini vrat in nameščen v zaščitnem ohišju ali pogreznjen;

4.7.2.2 ročaji, ki se obračajo navzven v smeri, ki ni vzporedna z ravnino vrat, morajo biti v zaprtem položaju nameščeni v zaščitnem ohišju ali pogreznjeni. Prosto gibljivi del mora biti usmerjen bodisi proti zadnjemu delu vozila ali navzdol. Kljub temu se ročaji, ki ne zadoščajo tej zadnji zahtevi, upoštevajo, če:

- imajo neodvisni povratni mehanizem;

- ne štrlijo za več kot 15 mm, če povratni mehanizem odpove;

- imajo v odprtem položaju polmer zaobljenosti najmanj 2,5 mm (ta pogoj ne velja, če pri popolnoma odprtem položaju ročaj ne štrli več kot 5 mm; v tem primeru je treba robove delov, ki so usmerjeni navzven, posneti);

- površina njegovega prosto gibljivega dela ni manjša od 150 mm2, če je merjena 6,5 mm od točke, ki štrli najbolj navzven.

4.8 Bočni deflektorji za zrak in dež ter vodila za zrak, ki preprečujejo nabiranje umazanije na steklih

Robovi, ki so usmerjeni navzven, morajo imeti polmer zaobljenja najmanj 1 mm.

4.9 Robovi na pločevini

Robovi na pločevini so dovoljeni le, če so pokriti z zaščito s polmerom zaobljenosti najmanj 2,5 mm ali s snovjo, ki izpolnjuje zahteve iz točke 3.4.

4.10 Matice na kolesih, stebla vijakov in zaščitne naprave

4.10.1 Matice na kolesih, stebla vijakov in zaščitne naprave ne smejo imeti nobenih štrlečih delov v obliki krilc.

4.10.2 Kadar se vozilo pelje naravnost, ne sme noben del kolesa, razen pnevmatik nad vodoravno ravnino, ki poteka skozi njihove osi vrtenja, v vodoravni ravnini segati čez navpično projekcijo roba okvirja nadgradnje nad kolesom. Ščitniki, ki pokrivajo matice in stebla vijakov na kolesih, lahko ob upravičenih delovnih zahtevah segajo čez navpično projekcijo tega roba, če je polmer zaobljenja štrlečega dela najmanj 5 mm in štrlina v zvezi z navpično projekcijo roba ohišja nadgradnje nikakor ni daljša od 30 mm.

4.10.3 Če matice in stebla vijakov segajo čez ravninsko projekcijo zunanje površine pnevmatik (del pnevmatik nad vodoravno ravnino, ki seka osi vrtenja kolesa), se nanje vgradi zaščita ali zaščite, ki so v skladu s točko 4.10.2.

4.11 Dvižna mesta in izpušna(e) cev(i)

4.11.1 Dvižne točke in morebitna(e) izpušna(e) cev(i) ne smejo segati več kot 10 mm čez navpično projekcijo talnega obrisa ali navpično projekcijo presečišča referenčne ravnine z zunanjo površino vozila.

4.11.2 Kot odstopanje od te zahteve sme izpušna cev segati za več kot 10 mm čez projekcijo, če se njeni skrajni robovi zaoblijo na polmer zaobljenosti najmanj 2,5 mm.

4.12 Štrline in razdalje se merijo v skladu z zahtevami, opisanimi v dodatku.

Dodatek

Mejenje štrlečih delov in rež

1. METODA DOLOČANJA DOLŽINE ŠTRLEČEGA DELA NA SESTAVNEM DELU, VGRAJENEM NA ZUNANJO POVRŠINO

1.1 Dolžina štrlečega dela na sestavnem delu, ki je vgrajen na konveksni površini, se lahko določi neposredno ali pa je razvidna z risbe ustreznega prereza vgrajenega sestavnega dela.

1.2 Če se dolžina štrlečega dela na sestavnem delu, vgrajenem na površini, ki ni izbočena, ne more določiti s preprostim merjenjem, jo je treba izmeriti z največjo variacijo na razdalji med sredino krogle s premerom 100 mm in imensko črto osnovne površine ob premikanju krogle s stalnim dotikanjem sestavnega dela. Uporaba te metode je prikazana na sliki 1.

1.3 Dolžina štrlečega dela, zlasti ročajev, se meri glede na ravnino, ki poteka skozi pritrdišča teh ročajev. Primer je prikazan na sliki 2.

2. METODA DOLOČANJA RAZDALJ NA ŠTRLEČIH DELIH SENČNIKOV ŽAROMETOV IN DRUGIH ŠTRLEČIH DELOV NA ŽAROMETU

2.1 Del, ki štrli čez zunanjo steno žarometa, se meri vodoravno od točke dotika 100 mm široke krogle, kakor je prikazano na sliki 3.

3. METODA DOLOČANJA VELIKOSTI REŽ MED DELI REŠETKE

3.1 Velikost vseh rež med deli rešetke se določi z razdaljo med dvema ravninama, ki potekata skozi dotikalne točke na krogli in pravokotno na črto, ki povezuje te dotikalne točke. Uporaba te metode je prikazana na slikah 4 in 5.

+++++ TIFF +++++

PRILOGA III

Dodatek 1

+++++ TIFF +++++

Dodatek 2

+++++ TIFF +++++

POGLAVJE 4

VZVRATNA OGLEDALA ZA DVO- ALI TRIKOLESNA MOTORNA VOZILA

SEZNAM PRILOG

| | Stran |

PRILOGA I | Pomen izrazov … | 227 |

Dodatek | Postopek določanja polmera ukrivljenosti "r" zrcalne površine vzvratnega ogledala … | 229 |

PRILOGA II | Zahteve glede zgradbe in preskušanja za podelitev homologacije vzvratnih ogledal kot sestavnih delov … | 231 |

Dodatek 1 | Preskusni postopek za ugotavljanje svetlobne odbojnosti … | 236 |

Dodatek 2 | Homologacija sestavnega dela in označevanje vzvratnih ogledal … | 240 |

Dodatek 3 | Opisni list za tip vzvratnega ogledala za dvo- ali trikolesna motorna vozila … | 241 |

Dodatek 4 | Certifikat o homologaciji tipa vzvratnega ogledala za dvo- ali trikolesna motorna vozila … | 242 |

PRILOGA III | Zahteve za vgradnjo vzvratnih ogledal na vozila … | 243 |

Dodatek 1 | Opisni list za vgradnjo vzvratnega ogledala ali vzvratnih ogledal na tip dvo- ali trikolesnega motornega vozila … | 247 |

Dodatek 2 | Certifikat o homologaciji sestavnega dela glede vgradnje vzvratnega ogledala ali vzvratnih ogledal na tip dvo- ali trikolesnega motornega vozila … | 248 |

PRILOGA I

POMEN IZRAZOV

1. Izraz "vzvratno ogledalo" pomeni optično pripravo, ki omogoča jasen pogled proti zadnji strani vozila in ne pomeni kakšnega zapletenega optičnega sistema, kakršen je periskop.

2. Izraz "notranje vzvratno ogledalo" pomeni, kakor je opredeljeno v točki 1, ogledalo za vgradnjo v notranjost vozila za potnike, če je potrebno.

3. Izraz "zunanje vzvratno ogledalo" pomeni, kakor je opredeljeno v točki 1, ogledalo, ki je namenjeno za vgradnjo na zunanji steni vozila.

4. Izraz "tip vzvratnega ogledala" pomeni naprave, ki se ne razlikujejo veliko od drugih po naslednjih bistvenih značilnostih:

4.1 merah in polmeru ukrivljenosti zrcalne površine vzvratnega ogledala,

4.2 načrtovanju, obliki ali uporabljenih materialih za vzvratna ogledala, skupaj s pritrditvijo na vozilo.

5. Izraz "razred vzvratnega ogledala" pomeni določene skupne značilnosti funkcij na vseh ogledalih. Podrazdelitev je naslednja:

razred I: notranja ogledala,

razred L: "glavna" zunanja ogledala.

6. Izraz "r" pomeni povprečje polmerov ukrivljenosti, ki jih merijo na zrcalni površini v skladu s postopkom, opisanim v točki 2 Priloge I.

7. Izraz "glavni polmer ukrivljenosti v točki na zrcalni površini" pomeni vrednosti, dobljene z uporabo naprave, ki je določena v Dodatku 1, in merjene na največjem loku zrcalne površine; ta seka središče površine in leži v navpični ravnini (ri) ter poteka skozi središče te ploskve; hkrati leži v vodoravni ravnini (r′i) in na največjem loku, ki je pravokoten na ta odsek.

8. r

=

r

+ r′

i2

9. Izraz "središče zrcalne površine" pomeni geometrijsko težišče njenega vidnega področja.

10. Izraz "polmer ukrivljenosti sestavnega dela vzvratnega ogledala" pomeni polmer c loka krožnice, ki se najbolj približa ukrivljenosti opazovanega dela.

11. Izraz "tip vozila glede na vzvratna ogledala" pomeni vozila, ki se med seboj ne razlikujejo po naslednjih bistvenih značilnostih:

11.1 značilnosti vozila, ki bi lahko zmanjševale vidno polje in vplivale na vgradnjo vzvratnih ogledal,

11.2 mesta in tipi obveznega in neobveznega vzvratnega ogledala, če je slednje vgrajeno.

12. Izraz "voznikovi očesni točki" pomeni točki, ki sta med seboj oddaljeni 65 mm in ležita 635 mm navpično nad točko R glede na vozniški sedež, določen v dodatku k tej prilogi. Ravna črta, ki združuje obe točki, je pravokotna na navpično vzdolžno srednjo ravnino vozila.

Središče tega odseka, ki ima na končnem delu dve očesni točki, je v navpični vzdolžni ravnini, ki mora sekati središče voznikovega sedeža, kakor določa proizvajalec.

13. Izraz "ambiokularno vidno polje — vidno polje obeh očes" pomeni celotno vidno polje, ki ga dobimo s sestavo polj desnega in levega očesa (glej sliko spodaj).

+++++ TIFF +++++

Dodatek

Postopek določanja polmera ukrivljenosti "r" zrcalne površine vzvratnega ogledala

1. MERITVE

1.1 Naprava

Uporablja se del naprave, ki je znana kot "sferometer" in prikazana na sliki 1.

1.2 Merilne točke

1.2.1 Glavni polmeri ukrivljenosti se merijo na treh točkah čim bliže eni tretjini, eni polovici in dvema tretjinama dolžine največjega loka zrcalne površine, ki poteka skozi središče ploskve v navpični ravnini, ali največjega loka, ki poteka skozi središče ploskve v vodoravni ravnini, odvisno od tega, kateri je daljši.

1.2.2 Če mere zrcalne površine onemogočajo meritve, določene v točki 7, lahko pristojni organi, odgovorni za preskuse, opravijo meritve na tem mestu v dveh navpičnih smereh, ki sta najbolj podobni tistim iz prejšnje točke.

2. IZRAČUN POLMERA UKRIVLJENOSTI "r"

"r", izražen v milimetrih, se izračuna po enačbi:

r =

r

+ r

+ r

,

pri čemer je:

rp1 = polmer ukrivljenosti na prvem merilnem mestu,

rp2 = polmer ukrivljenosti na drugem merilnem mestu,

rp3 = polmer ukrivljenosti na tretjem merilnem mestu.

+++++ TIFF +++++

Slika 1

PRILOGA II

ZAHTEVE GLEDE ZGRADBE IN PRESKUŠANJA ZA PODELITEV HOMOLOGACIJE VZVRATNIH OGLEDAL KOT SESTAVNIH DELOV

1. SPLOŠNE ZAHTEVE

1.1 Vsa ogledala morajo biti nastavljiva.

1.2 Zunanji robovi zrcalne površine morajo biti obdani z zaščitnim ohišjem, ki mora imeti na vseh mestih in v vseh smereh vrednost "c" najmanj 2,5 milimetra. Če zrcalna površina štrli iz zaščitnega ohišja, mora štrleči del, ki sega čez zaščitno ohišje, po vsem obodu imeti polmer zaobljenosti "c" najmanj 2,5 mm, zrcalna površina pa se mora umakniti v zaščitno ohišje pri sili 50 newtonov, ki mora delovati na najvišjo točko štrlečega dela, gledano z zaščitnega ohišja v vodoravni smeri, približno vzporedni na vzdolžno srednjo ravnino vozila.

1.3 Potem ko je vzvratno ogledalo pritrjeno na ravno podlago, morajo vsi njegovi deli v vseh naravnanih položajih imeti polmer zaobljenosti "c" najmanj 2,5 mm, kar velja tudi za vse druge dele, ki so pritrjeni na nosilno podlago, po preskusih, predvidenih v točki 4.2, in za katere obstaja verjetnost, da jih pri statičnih pogojih zadene krogla s premerom 165 mm, če gre za notranja vzvratna ogledala, ali 100 mm, če gre za zunanja vzvratna ogledala.

1.3.1 Za robove izvrtin ali predvidene prostore za pritrditev, katerih diagonalni premer je manjši od 12 mm, ne veljajo zahteve iz točke 1.3, če so bili ustrezno posneti.

1.4 Naprava za pritrditev vzvratnega ogledala na vozilo mora biti načrtovana tako, da valj premera 50 mm, katerega os leži v eni od tečajnih osi, ki omogočajo, da se celotno vzvratno ogledalo ob udaru odkloni nazaj v ustrezni smeri, vsaj delno seka ploskev, na katero je pritrjena naprava za pritrditev vzvratnega ogledala.

1.5 Opisane zahteve ne veljajo za dele zunanjih ogledal, omenjenih v točkah 1.2 in 1.3, katerih trdota po Shoru A ne presega 60.

1.6 Pri notranjih ogledalih, ki imajo trdoto po Shoru A manjšo od 50 in so pritrjena na toge dele, se določbe točk 1.2 in 1.3 uporabljajo samo za toge dele.

2. MERE

2.1 Notranja ogledala (razred I)

a = 150 mm ×

1 +

1000r

2.2 "Glavna" zunanja ogledala (razred L)

2.2.1 Najmanjše mere zrcalne površine morajo biti take, da:

2.2.1.1 njena površina ne sme biti manjša od 6900 mm2,

2.2.1.2 premer okroglih ogledal ne sme biti manjši od 94 mm,

2.2.1.3 če vzvratna ogledala niso okrogla, morajo njihove mere omogočati včrtanje kroga s premerom 78 mm.

2.2.2 Največje mere zrcalne površine morajo biti take, da:

2.2.2.1 premer vseh okroglih vzvratnih ogledal ni večji od 150 mm,

2.2.2.2 mora biti zrcalna površina vseh neokroglih vzvratnih ogledal v pravokotniku z merami 120 mm × 200 mm.

3. ZRCALNA POVRŠINA IN KOEFICIENT ODSEVNOSTI

3.1 Zrcalna površina mora biti izbočena.

3.2 Vrednost "r" ne sme biti manjša od:

3.2.1 1200 mm, če gre za notranja ogledala (razred I).

3.2.2 Povprečje polmera ukrivljenosti "r", merjenega na zrcalni površini, ne sme biti manjše od 1000 mm ali večje od 1500 mm, če gre za vzvratna ogledala razreda L.

3.3 Koeficient običajnega odboja svetlobe, ki se določi v skladu s postopkom, opisanim v Dodatku I k tej prilogi, ne sme biti manjši od 40 %. Če je zrcalna površina nagibna (z "dnevnim" in "nočnim" položajem), mora v 'dnevnem' položaju omogočati razlikovanje barve prometnih znakov. Koeficient običajnega odboja svetlobe v "nočnem" položaju ne sme biti manjši od 4 %.

3.4 Zrcalna površina mora obdržati značilnosti, zahtevane v točki 3.3, v normalnih okoliščinah uporabe tudi po daljši izpostavljenosti slabemu vremenu.

4. PRESKUSI

4.1 Vzvratna ogledala morajo biti preskušena tako, kakor je opisano v točkah 4.2 in 4.3.

4.1.1 Preskus, določen v točki 4.2, ni potreben za vsa zunanja ogledala, katerih noben del ni manj kot 2 m nad tlemi ob poljubno izbrani nastavitvi in največji tehnično dopustni obremenitvi.

Omenjena izjema velja tudi za pritrdišča vzvratnih ogledal (pritrdilne plošče, nosilni cevi, krogelni zgibi itd.), ki so najmanj 2 m nad tlemi in znotraj celotne širine vozila. Ta širina se meri v navpični prečni ravnini, ki poteka skozi najnižje možno pritrdišče ogledala ali katero koli drugo točko za to ravnino, če slednje pomeni večjo celotno širino.

V tem primeru se priloži opis, ki natančno določa, da mora biti vzvratno ogledalo pritrjeno tako, da so pritrdišča nameščena na vozilu, kakor je opisano zgoraj.

Če se uporabi ta izjema, mora biti nosilec ogledala označen z znakom

+++++ TIFF +++++

kar mora biti navedeno tudi v certifikatu o homologaciji sestavnega dela.

4.2 Udarni preskus

4.2.1 Opis preskuševalne naprave

4.2.1.1 Preskuševalna naprava je sestavljena iz nihala, ki lahko niha okoli dveh med seboj pravokotnih vodoravnih osi, pri čemer je ena pravokotna na ravnino, na kateri je spustna krivulja nihala.

Na koncu nihala je kladivo s togo kroglo premera 165 ± 1 mm, prekrito s 5-milimetrsko plastjo gume trdote 50 po Shoru A.

Posebna naprava mora omogočati merjenje največjega odklona nihala (po udarcu) v ravnini nihaja.

Na nosilec nihala togo pritrjena podlaga služi za pritrditev vzorcev ogledal glede na pogoje preskušanja, določene v točki 4.2.2.6.

Na sliki 1 v nadaljevanju so določene mere za preskuševalno opremo in njene posebne konstrukcijske značilnosti.

+++++ TIFF +++++

Slika 1

4.2.1.2 m

= m

dl

4.2.2 Opis preskusa

4.2.2.1 Vzvratno ogledalo se pritrdi na podlago po navodilu proizvajalca ogledala, ali če pride v poštev, proizvajalca vozila.

4.2.2.2 Namestitev vzvratnega ogledala za preskušanje.

4.2.2.2.1 Ogledalo se namesti na preskuševalno napravo tako, da so, ob upoštevanju navodil vložnika, vodoravne in navpične osi v takem položaju, ki kar najbolj ustrezajo dejanskemu položaju, ko je ogledalo pritrjeno na vozilo.

4.2.2.2.2 Če je ogledalo nastavljivo proti površini na katero je pritrjeno, se preskus opravi v taki legi, ki je najneugodnejša glede na izogibanje udarcu nihala, seveda v mejah nastavitev, ki jih določi vložnik.

4.2.2.2.3 Če se lahko vzvratno ogledalo premakne bliže k površini na katero je pritrjeno ali stran od nje, se izbere lega, pri kateri je razdalja med ohišjem in podlago najkrajša.

4.2.2.2.4 Če se zrcalna površina lahko premika v ohišju, mora biti njena nastavitev taka, da zgornji vogal, ki je najbolj oddaljen od vozila, najbolj štrli iz ohišja.

4.2.2.3 Razen pri preskusu št. 2 za notranja vzvratna ogledala (glej točko 4.2.2.6.1) morata vodoravna in navpična vzdolžna ravnina, ki potekata skozi središče kladiva, kadar je nihalo v navpičnem položaju, sekati središče zrcalne površine, kakor je določeno v točki 9 Priloge 1. Vzdolžna smer nihanja nihala mora biti vzporedna z vzdolžno srednjo ravnino vozila.

4.2.2.4 Če na podlagi pogojev nastavitve iz točk 4.2.2.1 in 4.2.2.2 sestavni deli vzvratnega ogledala omejujejo povratni gib kladiva, je treba točko udarca premakniti v smeri, ki je pravokotna na os nihanja.

Ta premik mora biti le tolikšen, kot je neizogibno potreben za opravljanje preskusa. Omejen mora biti tako, da:

- krogla, ki predstavlja kladivo, ostaja vsaj tangencialna na valj, ki je določen v točki 1.4,

- kladivo zadene preskušanec najmanj 10 mm od oboda zrcalne površine.

4.2.2.5 Preskus se opravi tako, da se spusti kladivo z višine, ko nihalo z navpičnico oklepa kot 60 stopinj, tako da udari v vzvratno ogledalo, ko nihalo doseže navpičen položaj.

4.2.2.6 Udarci v ogledala potekajo tako:

4.2.2.6.1 Notranja ogledala (razred I)

Preskus št. 1: mesto udarca mora ustrezati zahtevam točke 4.2.2.3. Stran udarca mora biti taka, da kladivo zadene v zrcalno površino vzvratnega ogledala.

Preskus št. 2: mesto udarca je na robu zaščitnega ohišja tako, da je rezultanta udarca pod kotom 45 stopinj na ravnino zrcalne površine in v vodoravni ravnini, ki poteka skozi središče površine. Udarec je usmerjen na zrcalno stran površine.

4.2.2.6.2 Zunanja ogledala (razred L)

Preskus št. 1: mesto udarca mora ustrezati zahtevam točke 4.2.2.3 ali 4.2.2.2 Udarec mora biti tako usmerjen, da kladivo zadene ob zrcalno površino vzvratnega ogledala.

Preskus št. 2: mesto udarca mora ustrezati zahtevam točke 4.2.2.3 ali 4.2.2.2 Udarec mora biti tako usmerjen, da kladivo zadene ob vzvratno ogledalo na nasprotni strani zrcalne površine.

4.3 Upogibni preskus zaščitnega ohišja, ki je pritrjeno na nosilec

4.3.1 Opis preskusa

Zaščitno ohišje je treba namestiti vodoravno v napravo tako, da se elementi za nastavitev nosilca lahko trdno pritrdijo. Rob ohišja, ki je najbližji pritrdišču nosilca je treba v smeri največje mere ohišja blokirati s togim naslonom širine 15 mm, ki prekriva celotno širino ohišja.

Na drugem koncu se na ohišje postavi drug naslon, ki je enak opisanemu, tako, da se na njega lahko deluje s predpisano obremenitvijo (Slika 2).

Tisti del ohišja, ki se nahaja nasproti dela, na katerega deluje sila, se lahko tudi pritrdi, namesto, da bi bil blokiran, kot kaže slika 2.

+++++ TIFF +++++

Naprava za upogibni preskus ohišja ogledala (primer)

4.3.2 Preskusna obremenitev je 25 kilogramov in naj traja eno minuto.

5. REZULTATI PRESKUSOV

5.1 Pri preskusih, predvidenih v točki 4.2, mora nihalo po udarcu nadaljevati svojo pot tako, da projekcija ročice nihala na nihalno ravnino z navpičnico oklepa kot najmanj 20 stopinj.

Kot je treba izmeriti z natančnostjo ± 1 stopinje.

5.1.1 Ta zahteva ne velja za vzvratna ogledala, ki so prilepljena na vetrobransko steklo. V tem primeru po preskusu veljajo zahteve iz točke 5.2.

5.2 Med preskusom vzvratnih ogledal, ki so prilepljena na vetrobransko steklo, predvidenim v točki 4.2, preostali del vzvratnega ogledala po zlomu nosilca, ne sme štrleti več kot 1 cm nad podlago, njegova oblika po preskusu pa mora ustrezati pogojem iz točke 1.3.

5.3 Med preskusi, predvidenimi v točkah 4.2 in 4.3, se zrcalna površina ne sme zdrobiti. To pa je dovoljeno, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

5.3.1 zdrobljeni koščki se držijo stene ohišja ali plošče, ki je trdno vezana z njim; delno odstopanje stekla je dovoljeno, če to ne sega več kot 2,4 mm od razpok na vsako stran. Na mestu udarca se lahko drobne črepinje ločijo od steklene površine;

5.3.2 zrcalna površina je iz varnostnega stekla.

Dodatek 1

Preskusni postopek za ugotavljanje svetlobne odbojnosti

1. POMEN IZRAZOV

1.1 Izraz "standardizirano svetilo CIE A" [1] pomeni kolorimetrično svetilo, ki predstavlja črno telo na temperaturi T68 = 2855,6 K.

1.2 Izraz "standardiziran izvor svetlobe CIE A" [2] pomeni žarnico z volframovo žarilno nitko v plinski atmosferi, ki deluje pri barvni temperaturi T68 = 2855,6 K.

1.3 x

(λ)

y

(λ)

z

(λ)

(glej tabelo).

1.4 Izraz "CIE trikromatske spektralne komponente" pomeni trikromatske komponente v CIE sistemu (XYZ) monokromatskih elementov spektra z enakovredno energijo.

1.5. Izraz "fotopičen pogled" [4] pomeni pogled z normalnim očesom, ko je prilagojeno svetlobnim nivojem vsaj nekoliko kandel/m2.

2. NAPRAVA

2.1 Splošno

Naprava sestoji iz izvora svetlobe, držala vzorca, sprejemnika s fotoelektrično celico in kazalnega instrumenta (glej sliko 1) ter sredstev za odpravljanje učinkov zunanje svetlobe.

Sprejemnik lahko vsebuje Ulbrichtovo kroglo zaradi lažjih meritev odboja svetlobe neravnih (izbočenih) ogledal (glej sliko 2).

2.2 Spektralne značilnosti izvora svetlobe in sprejemnika

Izvor svetlobe sestoji iz standardiziranega CIE A izvora svetlobe in optičnega sistema, ki zagotavlja svetlobni pramen skoraj vzporednih žarkov. Priporočljiva je uporaba stabilizatorja napetosti zaradi zagotavljanja enakomerne napetosti v času delovanja aparata.

Sprejemnik mora vključevati fotoelektrično celico, katere spektralna reakcija je sorazmerna s funkcijo fotopične jakosti svetlobe kolorimetričnega analizatorja CIE (1931) (glej tabelo). Lahko se uporabi tudi vsaka druga kombinacija svetila, filtra in sprejemnika z enakovrednim učinkom in enako fotopično vidnostjo kot pri standardiziranem svetilu CIE A. Če sprejemnik vsebuje Ulbrichtovo kroglo, mora biti notranja površina krogle prekrita z neselektivno belo mat barvo (difuzivno).

2.3 Geometrijski pogoji

Kot vpadnega pramena Θ med navpičnico in preskusno površino naj bi bil po možnosti 0,44 ± 0,09 rada (25 ± 5°) in ne sme presegati zgornje dovoljene meje (tj. 0,53 rada oziroma 30°). Os sprejemnika mora s to navpičnico tvoriti kot Θ, ki je enak kotu vpadnega pramena (glej sliko 1). Ko doseže preskusno površino, mora imeti vpadni pramen premer najmanj 19 mm (0,75 in.) Odbiti pramen ne sme biti širši od občutljive površine fotoelektrične celice, ne sme prekrivati manj kot 50 % te površine in mora, če je mogoče, pokrivati enak segment površine kot pramen žarkov, ki je bil uporabljen za kalibracijo aparata.

Če ima sprejemnik Ulbrichtovo kroglo, mora le-ta imeti premer najmanj 127 mm (5 in.). Odprtini v steni krogle za vzorec in vpadni pramen morata biti dovolj veliki za vpadni in odbiti svetlobni pramen. Fotoelektrična celica mora biti nameščena tako, da ne dobi direktne svetlobe bodisi od vpadnega ali od odbitega pramena.

2.4 Električne značilnosti naprave fotoelektrična celica-kazalni instrument

Učinek fotoelektrične celice, ki se pokaže na kazalnem instrumentu, mora biti linearna funkcija jakosti svetlobe fotosenzitivne površine. Električna in/ali optična sredstva morajo biti nameščena tako, da omogočajo lahko kalibriranje in nastavitev ničelne točke. Ta sredstva ne smejo vplivati na linearnost ali na spektralne značilnosti instrumenta. Točnost naprave sprejemnik-kazalni instrument mora znašati ± 2 % obsega skale oziroma ± 10 % najmanjše merilne vrednosti, odvisno od tega, katera vrednost je manjša.

2.5 Držalo vzorca

S to napravo mora biti mogoče vzorec tako postaviti, da se os držala izvora svetlobe in držala sprejemnika sekata na zrcalni površini. Zrcalna površina lahko leži znotraj ali na katerikoli strani vzorca ogledala, odvisno od tega ali gre za ogledalo "prve površine", ogledalo "druge površine" ali prizmatično "flip" ogledalo, ki z nagibanjem omogoča nastavitev ene ali druge zrcalne površine.

3. POSTOPEK

3.1 Postopek neposredne kalibracije

Pri postopku neposredne kalibracije se zrak uporablja kot referenčni etalon. Ta postopek se uporablja pri instrumentih, ki so narejeni tako, da omogočajo kalibracijo cele skale, pri čemer mora biti sprejemnik usmerjen neposredno v osi izvora svetlobe (glej sliko 1).

S tem postopkom je v določenih primerih mogoče, npr. za meritve površin z nizko odbojnostjo, uporabiti srednjo točko kalibracije (med 0 in 100 % na skali). V tem primeru je treba v optično pot vstaviti filter nevtralne gostote z znano prepustnostjo, sistem za kalibracijo pa je treba nastaviti tako, da kazalna naprava pokaže odstotek prepustnosti filtra nevtralne gostote. Ta filter je treba odstraniti pred začetkom meritev odbojnosti.

3.2 Postopek posredne kalibracije

Postopek posredne kalibracije se uporablja pri instrumentih z geometrijsko nespremenljivimi izvori svetlobe in sprejemniki. Potrebno je uporabiti primerno kalibriran in vzdrževan etalon odbojnosti. Ta referenčni etalon mora biti, če je mogoče, ravno ogledalo, katerega vrednost odbojnosti mora biti čim bližja vrednosti odbojnosti preskusnih vzorcev.

3.3 Meritve na ravnih ogledalih

Odbojnost vzorcev ravnih ogledal se lahko meri z instrumenti, ki delujejo na principu neposredne ali posredne kalibracije. Vrednost odbojnosti se odčita neposredno na merilniku.

3.4 Meritve na neravnih (izbočenih) ogledalih

Za meritve odbojnosti neravnih (izbočenih) ogledal je potrebna uporaba instrumentov, ki imajo v sprejemniku vgrajeno Ulbrichtovo kroglo (glej sliko 2). Če kazalnik instrumenta pri standardnem ogledalu z odbojnostjo E % kaže ne razdelkov, potem bo pri ogledalu z neznano odbojnostjo nx razdelkov ustrezalo odbojnosti X % po formuli:

X = E

n

n

.

+++++ TIFF +++++

Slika 1: Splošna pregledna skica priprave za merjenje svetlobne odbojnosti z obema metodama umerjanja

+++++ TIFF +++++

Slika 2:

Vrednosti spektralnih trikromatskih komponent CIE 1931 [5] kolorimetričnega analizatorja

Tabela je izvleček iz publikacije CIE 50(45) — 1970

λ pm | x-(λ) | y-(λ) | z-(λ) |

380 | 0,001 4 | 0,000 0 | 0,006 5 |

390 | 0,004 2 | 0,000 1 | 0,020 1 |

400 | 0,014 3 | 0,000 4 | 0,067 9 |

410 | 0,043 5 | 0,001 2 | 0,207 4 |

420 | 0,134 4 | 0,004 0 | 0,645 6 |

430 | 0,283 9 | 0,011 6 | 1,385 6 |

440 | 0,348 3 | 0,023 0 | 1,747 1 |

450 | 0,336 2 | 0,038 0 | 1,772 1 |

460 | 0,290 8 | 0,060 0 | 1,669 2 |

470 | 0,195 4 | 0,091 0 | 1,287 6 |

480 | 0,095 6 | 0,139 0 | 0,813 0 |

490 | 0,032 0 | 0,208 0 | 0,465 2 |

500 | 0,004 9 | 0,323 0 | 0,272 0 |

510 | 0,009 3 | 0,503 0 | 0,158 2 |

520 | 0,063 3 | 0,710 0 | 0,078 2 |

530 | 0,165 5 | 0,862 0 | 0,042 2 |

540 | 0,290 4 | 0,954 0 | 0,020 3 |

550 | 0,433 4 | 0,995 0 | 0,008 7 |

560 | 0,594 5 | 0,995 0 | 0,003 9 |

570 | 0,762 1 | 0,952 0 | 0,002 1 |

580 | 0,916 3 | 0,870 0 | 0,001 7 |

590 | 1,026 3 | 0,757 0 | 0,001 1 |

600 | 1,062 2 | 0,631 0 | 0,000 8 |

610 | 1,002 6 | 0,503 0 | 0,000 3 |

620 | 0,854 4 | 0,381 0 | 0,000 2 |

630 | 0,642 4 | 0,265 0 | 0,000 0 |

640 | 0,447 9 | 0,175 0 | 0,000 0 |

650 | 0,283 5 | 0,107 0 | 0,000 0 |

660 | 0,164 9 | 0,061 0 | 0,000 0 |

670 | 0,087 4 | 0,032 0 | 0,000 0 |

680 | 0,046 8 | 0,017 0 | 0,000 0 |

690 | 0,022 7 | 0,008 2 | 0,000 0 |

700 | 0,011 4 | 0,004 1 | 0,000 0 |

710 | 0,005 8 | 0,002 1 | 0,000 0 |

720 | 0,002 9 | 0,001 0 | 0,000 0 |

730 | 0,001 4 | 0,000 5 | 0,000 0 |

740 | 0,000 7 | 0,000 2 [6] | 0,000 0 |

750 | 0,000 3 | 0,000 1 | 0,000 0 |

760 | 0,000 2 | 0,000 1 | 0,000 0 |

770 | 0,000 1 | 0,000 0 | 0,000 0 |

780 | 0,000 0 | 0,000 0 | 0,000 0 |

Dodatek 2

Homologacija sestavnega dela in označevanje vzvratnih ogledal

1. OZNAČEVANJE

Vzorci tipa vzvratnega ogledala, predloženega v homologacijo sestavnega dela morajo imeti jasno čitljivo in neizbrisno označeno znamko ali trgovsko oznako in zadostno velik prostor za homologacijsko oznako sestavnega dela; ta prostor mora biti označen na risbi, ki je priložena vlogi za homologacijo sestavnega dela.

2. HOMOLOGACIJA SESTAVNEGA DELA

2.1 Vlogi za homologacijo sestavnega dela morajo biti priložena štiri vzvratna ogledala: tri za preskuse in eno, ki se shrani v laboratoriju za vsa poznejša potrebna preverjanja. Laboratorij lahko zahteva več vzorcev.

2.2 Če tip vzvratnega ogledala, predložen v skladu s točko 1 zgoraj, zadošča zahtevam Priloge II, se homologacija sestavnega dela podeli in določi homologacijska številka sestavnega dela.

2.3 Ta številka se potem ne sme dodeliti drugemu tipu vzvratnega ogledala.

3. OZNAKE

3.1 Vsa vzvratna ogledala, ki ustrezajo homologiranemu tipu po tem poglavju, morajo imeti homologacijsko oznako, kakor je opisano v Prilogi V k direktivi Sveta 92/61/EGS z dne 3. junija 1992 o homologaciji dvo- ali trikolesnih motornih vozil. Vrednost "a", ki določa mere pravokotnika in alfanumeričnih znakov, ki sestavljajo oznako, ne sme biti manjša od 6 mm.

3.2 Homologacijski oznaki sestavnega se doda znak I ali L, ki označujeta razred tipa vzvratnega ogledala. Dodatni znak se postavi kjer koli blizu pravokotnika, ki obdaja črko "e".

3.3 Homologacijska oznaka sestavnega dela in dodatni znak morata biti tako nameščena na primeren del vzvratnega ogledala, da sta neizbrisna in razločno vidna, ko se vzvratno ogledalo pritrdi na vozilo.

Dodatek 3

Opisni list za tip vzvratnega ogledala za dvo- ali trikolesna motorna vozila

+++++ TIFF +++++

Dodatek 4

Certifikat o homologaciji tipa vzvratnega ogledala za dvo- ali trikolesna motorna vozila

+++++ TIFF +++++

PRILOGA III

ZAHTEVE ZA VGRADNJO VZVRATNIH OGLEDAL NA VOZILA

1. NAMESTITEV

1.1 Vsa vzvratna ogledala morajo biti vgrajena tako, da ostanejo trdno na mestu v običajnih voznih razmerah.

1.2 Vzvratno(a) ogledalo(a) mora(jo) biti vgrajeno(a) ali nameščeno(a) na vozilih brez nadgradnje tako, da je središče zrcalne površine najmanj 280 mm oddaljeno navzven od vzdolžne srednje ravnine vozila. Pred merjenjem morajo krmilne vilice ostati v položaju, ki ustreza vožnji vozila naravnost, vzvratno(a) ogledalo(a) pa se mora(jo) nastaviti v običajni položaj za uporabo.

1.3 Vzvratna ogledala morajo biti nameščena tako, da lahko voznik s svojega sedeža v običajnem voznem položaju jasno vidi na cesto za vozilom in ob boku(ih) vozila.

1.4 Zunanja vzvratna ogledala morajo biti vidna skozi stranska stekla ali del vetrobranskega stekla z brisalci.

1.5 Kadar se meri vidno polje, mora proizvajalec pri vsakem vozilu s šasijo s kabino navesti najmanjšo in največjo širino nadgradnje, po potrebi pa ju je treba simulirati z ustreznimi profili., se prikažejo Na certifikatu o ES-homologaciji vozila glede vgradnje vzvratnih ogledal (glej Dodatek 2) je treba navesti vse kombinacije in razmestitve ogledal, ki se upoštevajo med preskušanjem.

1.6 Predpisano zunanje vzvratno ogledalo na strani voznika mora biti nameščeno tako, da kot med navpično vzdolžno srednjo ravnino vozila in navpično ravnino, ki poteka skozi središče vzvratnega ogledala in sredino 65 mm dolge ravne črte, ki povezuje obe voznikovi očesni točki, ni večji od 55°.

1.7. Vzvratna ogledala ne smejo štrleti čez zunanjo nadgradnjo vozila več, kot je treba, zaradi skladnosti z zahtevami, ki se nanašajo na vidno polje, določeno v točki 4.

1.8. Če je spodnji rob zunanjega vzvratnega ogledala manj kot 2 m nad tlemi pri največji dopustni obremenitvi vozila, to ogledalo ne sme štrleti za več kot 0,20 m čez celotno širino vozila, merjeno brez vzvratnih ogledal.

1.9 Ob upoštevanju zahtev točk 1.7 in 1.8 smejo vzvratna ogledala štrleti čez največje dovoljene širine vozil.

2. ŠTEVILO

2.1 Najmanjše število vzvratnih ogledal za vozila brez nadgradnje

Kategorija vozila | Glavno(a) zunanje(a) ogledalo(a) Razred L |

Kolo z motorjem (moped) | 1 |

Dvokolesno motorno kolo (motocikel) | 2 |

Trikolesno motorno kolo (tricikel) | 2 |

2.2 Najmanjše število vzvratnih ogledal za vozila z nadgradnjo

Kategorija vozila | Notranje ogledalo Razred I | Glavno(a) zunanje(a) ogledalo(a) Razred L |

Trikolesni mopedi (skupaj z lahkimi kvadricikli) in tricikli | 1 [1] | 1, če obstaja notranje ogledalo 2, če ne obstaja notranje ogledalo |

2.3 Če je pritrjeno eno samo zunanje vzvratno ogledalo, mora biti v državah članicah, v katerih promet poteka po desni strani, na levi strani vozila, na desni strani pa, kjer promet poteka po levi strani.

2.4 Vzvratna ogledala razredov I in III, homologirana kot sestavni deli v skladu z določbami Direktive 71/127/EGS glede vzvratnih ogledal za motorna vozila, so dopustna tudi za mopede, motocikle in tricikle.

2.5 Največje število neobveznih vzvratnih ogledal

2.5.1 Pritrditev zunanjega vzvratnega ogledala na strani mopeda, ki je nasprotna strani obveznega vzvratnega ogledala, navedenega v točki 2, je dovoljena.

2.5.2 Pritrditev zunanjega vzvratnega ogledala na strani vozila z nadgradnjo, ki je nasprotna stani obveznega vzvratnega ogledala, omenjenega v točki 2.2, je dovoljena.

2.5.3 Vzvratna ogledala iz točk 2.5.1 in 2.5.2 morajo izpolnjevati zahteve tega poglavja.

3. NASTAVITEV

3.1 Vozniku mora biti omogočena nastavitev vzvratnega ogledala s svojega sedeža. Pri trikolesnih vozilih z nadgradnjo se sme nastavljati ogledalo pri zaprtih vratih, toda pri odprtem oknu. Vsekakor pa mora biti mogoče ogledalo nastaviti v želen položaj tudi z zunanje strani.

3.2 Za vzvratna ogledala, ki se lahko vrnejo v prvotni položaj brez nastavljanja, potem ko so bila porinjena nazaj, ne veljajo zahteve točke 3.1.

4. VIDNO POLJE PRI VGRAJENI NADGRADNJI

4.1 Notranje vzvratno ogledalo

4.1.1 Notranje vzvratno ogledalo (razred I)

Vidno polje mora biti tako, da lahko voznik vidi vsaj 20 m širok, raven, vodoraven pas cestišča. Sredina tega pasu leži na navpični vzdolžni srednji ravnini vozila, pas pa sega od 60 m metrov za voznikovimi očesnimi točkami (slika 1) do obzorja.

4.2 Zunanje vzvratno ogledalo

4.2.1 Glavna vzvratna ogledala na zunanji strani (razreda L in III)

4.2.1.1 Levo vzvratno ogledalo na zunanji strani za vozila, ki vozijo po desni strani cestišča, in desno vzvratno ogledalo na zunanji strani za vozila, ki vozijo po levi strani cestišča.

4.2.1.1.1 Vidno polje mora biti tako, da lahko voznik vidi vsaj 2,50 m širok, raven, vodoraven del ceste, ki je omejen na desni strani (pri vozilih, ki vozijo po desni strani) ali na levi (pri vozilih, ki vozijo po levi) z ravnino, ki je vzporedna z navpično vzdolžno srednjo ravnino, ki poteka skozi najbolj oddaljeno točko vozila na levi (pri vozilih, ki vozijo po desni) ali desni (pri vozilih, ki vozijo po levi) in sega od deset metrov za voznikovimi očesnimi točkami do obzorja (slika 2).

4.2.1.2 Desno ogledalo na zunanji strani za vozila, ki vozijo po levi, in leva vzvratna ogledala na zunanji strani za vozila, ki vozijo po desni.

4.2.1.2.1 Vidno polje mora biti tako, da lahko voznik vidi vsaj 4 m širok, raven, vodoraven del ceste, ki je omejen na levi strani (pri vozilih, ki vozijo po desni) ali na desni (pri vozilih, ki vozijo po levi) z ravnino, ki je vzporedna z navpično vzdolžno srednjo ravnino, ki poteka skozi najbolj oddaljeno točko vozila na desni (pri vozilih, ki vozijo po desni) ali na levi (pri vozilih, ki vozijo po levi) in sega od 20 m za voznikovimi očesnimi točkami do obzorja (slika 2).

4.3 Ovire

4.3.1 Vzvratno ogledalo v notranjosti (razred I)

4.3.1.1 Zmanjšanje vidnega polja zaradi naprav, kot so naslonjala za glavo, senčniki, brisalci zadnjih oken in deli za ogrevanje stekla, je dovoljeno, če vse te naprave skupaj ne zmanjšajo vidnega polja za več kot 15 %.

4.3.1.2 Stopnja zmanjšanja vidnega polja se meri pri vzglavnikih, potisnjenih na najnižji možen položaj, in dvignjenimi senčniki.

4.3.2 Zunanja vzvratna ogledala (razreda L in III)

Pri zgoraj omenjenih vidnih poljih se ovire zaradi nadgradnje in nekaterih sestavnih delov, kot so ročaji na vratih, zunanje svetilke za označevanje, smerni kazalci in robovi odbijačev, pa tudi sestavni deli za čiščenje zrcalnih površin, ne upoštevajo, če ne zmanjšujejo vidnega polja za več kot 10 %.

+++++ TIFF +++++

Slika 1

+++++ TIFF +++++

Slika 2

Dodatek 1

+++++ TIFF +++++

Dodatek 2

+++++ TIFF +++++

POGLAVJE 5

UKREPI PROTI ONESNAŽEVANJU ZRAKA ZARADI DVO- ALI TRIKOLESNIH MOTORNIH VOZIL

SEZNAM PRILOG

| | | Stran |

PRILOGA I | Podroben opis ukrepov proti onesnaževanju zraka zaradi mopedov … | 250 |

Dodatek 1 | Preskus tipa I … | 254 |

—Poddodatek 1: | Delovni cikel na dinamometru (preskus tipa I) … | 263 |

—Poddodatek 2: | Primer št. 1 sistema zajemanja izpušnih plinov … | 264 |

—Poddodatek 3: | Primer št. 2 sistema zajemanja izpušnih plinov … | 265 |

—Poddodatek 4: | Postopek umerjanja dinamometra … | 266 |

Dodatek 2 | Preskus tipa II … | 268 |

PRILOGA II | Podroben opis ukrepov proti onesnaževanju zraka zaradi dvokolesnih motornih koles (motociklov) in trikolesnih motornih koles (triciklov) … | 270 |

Dodatek 1 | Preskus tipa I … | 273 |

—Poddodatek 1: | Delovni cikel motorja pri preskusu tipa I … | 285 |

—Poddodatek 2: | Primer št. 1 sistema zajemanja izpušnih plinov … | 286 |

—Poddodatek 3: | Primer št. 2 sistema zajemanja izpušnih plinov … | 287 |

—Poddodatek 4: | Postopek kalibracije absorpcije moči z dinamometrom pri preskusu vožnje motociklov ali triciklov … | 288 |

Dodatek 2 | Preskus tipa II … | 290 |

PRILOGA III | Podroben opis ukrepov proti vidnemu onesnaževanju zraka zaradi dvo- ali trikolesnih motornih vozil opremljenih z motorjem s kompresijskim vžigom … | 291 |

Dodatek 1: | Preskus pri stalnih številih vrtljajev na krivulji polne obremenitve … | 293 |

Dodatek 2: | Preskus pri prostem pospeševanju … | 295 |

Dodatek 3: | Mejne vrednosti, ki veljajo pri preskusih pri stalnem številu vrtljajev motorja … | 297 |

Dodatek 4: | Značilnosti merilnika motnosti izpušnih plinov … | 298 |

Dodatek 5: | Vgradnja in uporaba merilnika motnosti izpušnih plinov … | 301 |

PRILOGA IV | Značilnosti referenčnega goriva … | 303 |

PRILOGA V | Opisni list glede ukrepov proti onesnaževanju zraka zaradi tipa dvo- ali trikolesnega motornega vozila … | 305 |

PRILOGA VI | Certifikat o homologaciji sestavnega dela glede ukrepov proti onesnaževanju okolja zaradi tipa dvo- ali trikolesnega motornega vozila … | 306 |

PRILOGA I

PODROBEN OPIS UKREPOV PROTI ONESNAŽEVANJU ZRAKA ZARADI MOPEDOV

1. POMEN IZRAZOV

V tem poglavju:

1.1 Izraz "tip vozila glede na emisijo plinastih škodljivih snovi iz motorja" pomeni mopede, ki se ne razlikujejo po naslednjih bistvenih značilnostih:

1.1.1 enakovredni vztrajnosti, določeni glede na referenčno maso, ki je predpisana v točki 5.2 Dodatka I,

1.1.2 značilnostih motorja in mopeda, ki so določene v Prilogi V.

1.2 Izraz "referenčna masa" pomeni maso mopeda, pripravljenega na vožnjo, ki je povečana za enotno maso 75 kg. Masa mopeda, pripravljenega na vožnjo, je njegova skupna neobremenjena masa z najmanj 90-odstotno polno posodo za gorivo.

1.3 Plinaste škodljive snovi

Izraz "plinaste škodljive snovi" pomeni ogljikov monoksid, ogljikovodike in dušikove okside, izražene z ekvivalentom dušikovega dioksida (NO2).

2. PODATKI O PRESKUSIH

2.1 Splošno

Sestavni deli, ki lahko vplivajo na emisijo plinastih škodljivih snovi, morajo biti načrtovani, izdelani in sestavljeni tako, da moped pri normalni uporabi kljub tresljajem, katerim je izpostavljen, ustreza zahtevam te priloge.

2.2 Opis preskusov

2.2.1 Moped mora biti preskušen po preskusih tipa I in II, ki sta določena v nadaljevanju.

2.2.1.1 Preskus tipa I (preverjanje povprečnih emisij škodljivih plinov v naseljenih krajih z veliko gostoto prometa)

2.2.1.1.1 Vozilo se namesti na dinamometer, opremljen z zavoro in vztrajnikom. Preskus, ki v celoti traja 448 sekund in obsega štiri cikle, se opravi brez prekinitve.

Vsak cikel sestavlja sedem faz (prosti tek, pospeševanje, stalna hitrost, pojemanje itd.). Med preskusom se izpušni plini razredčijo z zrakom tako, da ostane pretočna prostornina zmesi stalna. Med preskusom:

- se zmes vzorcev stalno pretaka v zbiralne vreče tako, da se zaporedoma določi koncentracija (povprečne preskusne vrednosti) ogljikovega monoksida, nezgorelih ogljikovodikov in dušikovih oksidov,

- se meri skupna prostornina zmesi.

Na koncu preskusa se s števca vrtljajev, ki ga žene valj, odčita dejansko prevožena razdalja.

2.2.1.1.2 Preskus poteka po postopku, opisanem v Dodatku 1. Določene so metode zajemanja in analize plinov.

2.2.1.1.3 Ob upoštevanju določb točke 2.2.1.1.4 se preskus opravi trikrat. Masa ogljikovega monoksida, ogljikovodikov in dušikovih oksidov, izmerjena v vsakem preskusu, mora biti manjša od mejnih vrednosti, določenih v naslednji tabeli.

|

Stopnji | Homologacija sestavnega dela in skladnost proizvodnje | HC + NOx (g/km) L2 |

CO (g/km) L1 |

24 mesecev po sprejetju te direktive [1] | 6 [1] | 3 [1] |

36 mesecev po izvedbi prve stopnje [1] | 1 [2] | 1,2 |

2.2.1.1.3.1 Pri vsaki omenjeni škodljivi snovi lahko sicer eden od treh rezultatov preseže mejno vrednost, ki je predpisana za zadevni moped, za največ 10 %, če je aritmetična sredina treh mas manjša od predpisane mejne vrednosti. Če več kot ena škodljiva snov preseže dovoljene mejne vrednosti, ni pomembno, ali se to zgodi pri istem preskusu ali različnih preskusih.

2.2.1.1.4 Število preskusov, predpisanih v točki 2.2.1.1.3, se zmanjša ob spodaj opisanih pogojih, če je V1 izmerjena vrednost pri prvem preskusu, V2 pa pri drugem za vsako škodljivo snov, navedeno točki v 2.2.1.1.3.

2.2.1.1.4.1 Če je V1 ≤ 0,70 L pri vseh omenjenih škodljivih snoveh, je potreben samo en preskus.

2.2.1.1.4.2 Če je V1 ≤ 0,85 L pri vseh omenjenih škodljivih snoveh in V1 > 0,70 L vsaj pri eni, sta potrebna samo dva preskusa. Poleg tega mora biti V2 pri vsaki navedeni škodljivi snovi tak, da V1 + V2 <; 1,70 L in V2 < L.

2.2.1.2 Preskus tipa II (preskus emisije ogljikovega monoksida in nezgorelih ogljikovodikov v prostem teku)

2.2.1.2.1 Emitirana masa ogljikovega monoksida in nezgorelih ogljikovodikov iz motorja v prostem teku se meri eno minuto.

2.2.1.2.2 Ta preskus se opravi v skladu s postopkom, opisanim v Dodatku 2.

3. SKLADNOST PROIZVODNJE

3.1 Za preverjanje skladnosti proizvodnje se uporabljajo določbe točke 1 Priloge VI k Direktivi 92/61/ EGS z dne 30. junija 1992 o homologaciji dvo- ali trikolesnih motornih vozil.

3.1.1 Kadar se preverja skladnost glede na preskus tipa I, se uporabi naslednji postopek:

3.1.1.1 vozilo se vzame s proizvodnega traku in preskusi, kot je opisano v točki 2.2.1.1 Predpisane mejne vrednosti so vzete iz tabele iz točke 2.2.1.1.3.

3.1.2 x

- rezultatov, izmerjenih na vzorcu, in standardno odstopanje S za emisijo ogljikovega monoksida in vsote emisij ogljikovodikov in dušikovih oksidov.

Serijska proizvodnja je ustrezna, če je izpolnjen naslednji pogoj:

[3]

pri čemer je:

L : mejna vrednost iz tabele iz točke 2.2.1.1.3. za emisijo ogljikovega monoksida in celotno emisijo ogljikovodikov in dušikovih oksidov;

k : statistični faktor, odvisen od n in določen v naslednji tabeli:

n | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 |

k | 0,973 | 0,613 | 0,489 | 0,421 | 0,376 | 0,342 | 0,317 | 0,296 | 0,279 |

n | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 |

k | 0,265 | 0,253 | 0,242 | 0,233 | 0,224 | 0,216 | 0,210 | 0,203 | 0,198 |

k =

n

4. RAZŠIRITEV HOMOLOGACIJE

4.1 Tipi vozil z različnimi referenčnimi masami

Homologacija se lahko razširi na tipe vozil, ki se razlikujejo od homologiranega le po referenčni masi, če je glede na referenčno maso tipa vozila, za katerega se zahteva razširitev homologacije, potrebna uporaba naslednje višje oziroma nižje enakovredne vztrajnostne mase.

4.2 Tipi vozil z različnimi skupnimi prestavnimi razmerji

4.2.1 Homologacija tipa vozila se lahko razširi na tiste tipe vozil, ki se razlikujejo od homologiranega le po skupnih prestavnih razmerjih, po naslednjih pogojih:

4.2.1.1 Za vsako prestavo, uporabljeno pri preskusih tipa I, mora biti razmerje

E =

V

− V

V

1 določeno;

pri čemer sta V1 in V2 hitrosti, ki ustrezata 1000 vrt/min motorja homologiranega tipa vozila in tipa vozila, za katerega se zahteva razširitev.

4.2.2 Če razmerje E ≤ 8 % velja za vsako prestavo, mora biti razširitev odobrena brez ponovitve preskusov tipa I.

4.2.3 Če velja prestavno razmerje E > 8 % vsaj za eno prestavo in E ≤ 13 % za vsako, se morajo preskusi tipa I ponoviti; opravijo se lahko v laboratoriju, ki ga izbere proizvajalec in odobri organ za homologacijo sestavnega dela. Poročilo o preskusu je treba poslati tehnični službi.

4.3 Tipi vozil z različnimi referenčnimi masami in različnimi skupnimi prestavnimi razmerji

Homologacija tipa vozila se lahko razširi na tipe vozil, ki se od homologiranega razlikujejo le po referenčnih masah in skupnih prestavnih razmerjih, če ustrezajo zahtevam iz točk 4.1 in 4.2.

4.4 Trikolesni mopedi in lahki kvadricikli

Homologacija, podeljena dvokolesnim mopedom, se lahko razširi na trikolesne mopede in lahke kvadricikle, če imajo enak motor, izpušni sistem in prenos moči, razlikujejo pa se le po prestavnem razmerju, če je glede na referenčno maso tipa vozila, za katerega se zahteva razširitev homologacije, potrebna uporaba naslednje višje oziroma nižje enakovredne vztrajnostne mase.

4.5 Ne smejo se podeliti nobene druge razširitve homologacije, razen tistih, ki so v skladu s točkami od 4.1 do 4.4.

Dodatek 1

Preskus tipa I

(Preverjanje povprečne emisije škodljivih snovi v naseljenem kraju z veliko gostoto prometa)

1. UVOD

Ta dodatek opisuje potek preskusa tipa I, iz točke 2.2.1.1 Priloge I.

2. DELOVNI CIKEL NA DINAMOMETRU

2.1 Opis cikla

Delovni cikel na dinamometru je takšen, kot je naveden v naslednji tabeli in prikazan v Poddodatku 1.

Delovni cikel na dinamometru

Faza | Delovna operacija | Pospeševanje | Hitrost | Trajanje | Seštevek časov |

| | m/s2 | km/h | s | s |

1 | Prosti tek | — | — | 8 | 8 |

2 | Pospeševanje | s polnim plinom | 0-max. | 57 | — |

3 | Stalna hitrost | s polnim plinom | max | — |

4 | Pojemanje | − 0,56 | max-20 | 65 |

5 | Stalna hitrost | — | 20 | 36 | 101 |

6 | Pojemanje | − 0,93 | 20-0 | 6 | 107 |

7 | Prosti tek | — | — | 5 | 112 |

2.2 Splošni pogoji za izvedbo cikla

Po potrebi je treba opraviti še predhodne preskusne cikle, da se ugotovi kako najbolje upravljati stopalko za plin in po potrebi še prestave in zavoro.

2.3 Uporaba menjalnika

Menjalnik je treba uporabljati v skladu s proizvajalčevimi navodili. Če teh ni, se je treba ravnati po naslednjem:

2.3.1 Ročni menjalnik

Pri stalni hitrosti 20 km/h mora število vrtljajev motorja čim dlje ostati med 50 % in 90 % števila vrtljajev pri nazivni moči. Če se ta hitrost lahko doseže z več kot eno prestavo, se moped preskuša v najvišji prestavi.

Med pospeševanjem se moped preskuša v tisti prestavi, ki omogoča največji pospešek. V naslednjo višjo prestavo je treba prestaviti najkasneje takrat, ko motor doseže število vrtljajev, ki ustreza 110 % števila vrtljajev pri največji moči. Med pojemanjem je treba prestaviti v naslednjo nižjo prestavo, preden se pojavijo tresljaji motorja, najkasneje pa takrat, kadar število vrtljajev pade na 30 % števila vrtljajev pri največji moči. Med pojemanjem se ne sme prestaviti v prvo prestavo.

2.3.2 Samodejni menjalnik in pretvornik navora

Uporabi se nastavitev "vožnja".

2.4 Odstopanja

2.4.1 Na vseh stopnjah preskusa je dovoljeno odstopanje 1 km/h od teoretične hitrosti, navzgor ali navzdol.

Večja odstopanja od predpisanih hitrosti so dovoljena med prehodom iz ene stopnje preskusa v drugo, če trajanje tega odstopanja ne preseže 0,5 s.

Če je mopedov pojemek hitrejši od pričakovanega brez uporabe zavor, se uporabi postopek, predpisan v točki 6.2.6.3.

2.4.2 Dovoljena so odstopanja ± 0,5 s od teoretičnih časov.

2.4.3 Odstopanja od hitrosti in časa se medsebojno kombinirajo, kot je prikazano v Poddodatku 1.

3. MOPED IN GORIVO

3.1. Preskus mopeda

3.1.1 Moped mora biti v dobrem mehanskem stanju. Mora biti utečen in imeti najmanj 250 prevoženih km pred preskusom.

3.1.2 Izpušna naprava ne sme nikjer puščati, kar bi lahko zmanjšalo količino zajetih izpušnih plinov, ki mora biti enaka količini plinov, ki izhajajo iz motorja.

3.1.3 Zaradi zagotovitve, da na zgorevanje ne vpliva dodatni dotok zraka, se lahko preveri tesnost vstopa v izpušni sistem.

3.1.4 Nastavitve motorja in upravljalni elementi mopeda morajo biti takšni, kakršne predpiše proizvajalec. To velja zlasti za prilagoditev prostega teka (število vrtljajev in količina ogljikovega monoksida v izpušnih plinih), samodejne naprave za hladni zagon in čistilnega sistema za izpušne pline.

3.1.5 Laboratorij lahko preveri, ali delovanje mopeda ustreza predpisom proizvajalca, ali se lahko uporablja za normalno vožnjo, še zlasti pa, ali ga je mogoče vžgati hladnega oziroma vročega in ali lahko teče na prostem teku, ne da bi ugasnil.

3.2 Gorivo

Za preskus je treba uporabiti referenčno gorivo, katerega podrobnejši opis je naveden v Prilogi IV. Če se motor maže z mešanico, mora biti olje, dodano referenčnemu gorivu, skladno s kakovostjo in količino po priporočilih proizvajalca.

4. PRESKUŠEVALNA OPREMA

4.1 Dinamometer

Glavne značilnosti dinamometra so:

- potek krivulje obremenitve: na dinamometru mora biti možno iz začetne hitrosti 12 km/h simulirati moč, ki jo razvije motor, z odstopanjem ± 15 %, kadar vozi moped po ravni cesti ob hitrosti vetra, ki je tako rekoč nič. Sicer pa mora biti moč (PA), ki jo absorbirajo zavore in notranje trenje v valjih preskuševališča:

Keine Übersetzung

pri hitrosti | 0 < V ≤ 12 km/h: |

0 ≤ PA ≤ kV123 + 5 % kV123 + 5 % PV50 [1] |

pri hitrosti | V > 12 km/h: |

PA = kV3 ± 5 % kV3 ± 5 % PV50 [1] |

in ne more biti negativna (postopek kalibracije mora ustrezati določbam iz Poddodatka 4).

- osnovna vztrajnostna masa: 100 kg

- dodatne vztrajnostne mase [2]: do 10 kg in 10 kg

- valj mora imeti števec vrtljajev, ki se lahko nastavi na ničlo, tako da omogoča merjenje dejansko prevožene razdalje.

4.2 Oprema za zajemanje izpušnih plinov

Opremo za zajemanje izpušnih plinov morajo sestavljati (glej Poddodatka 2 in 3):

4.2.1 Naprava, ki zajema izpušne pline, ki nastanejo med preskusom, ki pa ne sme spremeniti atmosferskega tlaka na koncu izpušne(ih) cevi mopeda.

4.2.2 Cev, ki povezuje opremo za zajemanje in sistem vzorčenja izpušnih plinov. Ta vezna cev in oprema za zajemanje plinov morata biti izdelani iz nerjavnega jekla oziroma drugega materiala, ki ne vpliva na sestavo zajetih plinov in je odporen proti njihovi temperaturi.

4.2.3 Naprava za vsesavanje razredčenih plinov. Ta naprava mora imeti dovolj velik in zanesljiv volumski pretok, ki omogoča vsesavanje vseh izpušnih plinov.

4.2.4 Sonda za vzorčenje, pritrjena na zunanji strani zajemalne naprave, ki lahko zajema konstantno količino vzorca razredčenega zraka z uporabo črpalke, filtra in merilnika pretoka med preskušanjem.

4.2.5 Sonda za vzorčenje, usmerjena proti pretoku razredčenih plinov, za zajem mešanice med preskušanjem pri konstantni stopnji pretoka, po potrebi z uporabo filtra, merilnika pretoka in črpalke. Najmanjša stopnja plinskega pretoka v obeh opisanih sistemih za vzorčenje mora biti vsaj 150 l/h.

4.2.6 Tripotni ventili na zgoraj opisanih tokokrogih za vzorčenje, za usmerjanje pretoka zajetih plinov bodisi v okolico bodisi v ustrezne zbiralne vreče med preskušanjem.

4.2.7 Neprepustne zbiralne vreče za zajemanje razredčenega zraka in mešanice razredčenih plinov. Te zbiralne vreče morajo biti nedovzetni za vplive zadevne škodljive snovi in morajo imeti dovolj veliko prostornino, da ne prekinejo normalnega pretoka vzorčenja. Te zbiralne vreče morajo imeti samodejne tesnilne naprave, ki se na koncu preskusa lahko hitro in neprepustno zaprejo bodisi na vzorčnem oziroma analiznem tokokrogu.

4.2.8 Sistem mora omogočati merjenje celotne prostornine razredčenih plinov, ki se pretakajo skozi napravo za vzorčenje.

4.3 Analitska oprema

4.3.1 Kot sonda za vzorčenje lahko služi cev za vzorčenje, ki vodi v zbiralne vreče za vzorce ali cev za praznjenje zbiralne vreče. Sonda mora biti izdelana iz nerjavnega jekla oziroma drugega materiala, ki ne vpliva na sestavo plinov. Sonda za vzorčenje in povezovalna cev do analizatorja morata biti na sobni temperaturi.

4.3.2 Analizatorji morajo biti naslednjih tipov:

- nedisperzijski infrardeči absorpcijski analizator za ogljikov monoksid,

- analizator s plamensko ionizacijo za ogljikovodike,

- kemiluminiscentni analizator za dušikove okside.

4.4 Natančnost instrumentov in meritev

4.4.1 Ker se zavora dinamometra kalibrira v posebnem preskusu (točka 5.1), ni treba označiti točnosti dinamometra. Skupna vztrajnostna masa vrtljivih delov, skupaj z vztrajnostno maso valjev in vrtljivih delov zavor (glej točko 4.1), mora biti izražena s točnostjo ± 5 kg.

4.4.2 Dolžina poti, ki jo prevozi moped, se določi s številom vrtljajev valjev s točnostjo ± 10 m.

4.4.3 Hitrost mopeda se meri z obodno hitrostjo valjev. Pri hitrostih nad 10 km/h mora biti izmerjena s točnostjo ± 1 km/h.

4.4.4 Temperatura okolice mora biti izmerjena s točnostjo ± 2 °C.

4.4.5 Atmosferski tlak mora biti izmerjen s točnostjo ± 0,2 kPa.

4.4.6 Relativna vlažnost okoliškega zraka mora biti izmerjena s točnostjo ± 5 %.

4.4.7 Ne glede na točnost izmerjenih količin plina se pri merjenju vsebnosti različnih škodljivih snovi zahteva točnost ± 3 %. Celoten odzivni čas analiznega tokokroga mora biti krajši od ene minute.

4.4.8 Vsebnost kalibrirnih plinov se ne sme razlikovati za več kot ± 2 % od referenčne vrednosti vsakega plina. Ogljikov monoksid in dušikovi oksidi se redčijo z dušikom, ogljikovodiki (propan) pa z zrakom.

4.4.9 Hitrost hladilnega zraka se mora izmeriti s točnostjo ± 5 km/h.

4.4.10 Dovoljeno odstopanje trajanja ciklov in časa vzorčenja je ± 1 s. Trajanje teh ciklov se mora izmeriti s točnostjo 0,1 s.

4.4.11 Celotna količina razredčenih plinov se mora izmeriti s točnostjo ± 3 %.

4.4.12 Celotni pretok in pretok vzorčenja morata biti stalna v mejah ± 5 %.

5. PRIPRAVA PRESKUSA

5.1 Nastavitev zavore dinamometra

Zavora mora biti nastavljena tako, da je hitrost mopeda na preskuševališču pri polnem plinu enaka največji hitrosti mopeda na cesti z odstopanjem ± 1 km/h. Ta največja hitrost se ne sme razlikovati za več kot ± 2 km/h od predvidene največje hitrosti, ki jo določi proizvajalec. Če je moped opremljen z omejevalnikom hitrosti v prometu, se mora upoštevati njegov vpliv.

Zavora se lahko nastavi tudi z drugačno metodo, če proizvajalec dokaže njeno enakovrednost.

5.2 Določanje enakovrednih vztrajnostnih mas mopeda glede na njegovo vztrajnostno maso pri premočrtnem gibanju

Uporaba enega ali več vztrajnikov omogoča, da se doseže celotna vztrajnostna masa vrtljivih delov, ki je proporcionalna referenčni masi mopeda v naslednjih mejah:

Referenčna masa mopeda RM (kg) | Enakovredna vztrajnostna masa (kg) |

RM ≤ 105 | 100 |

105 < RM ≤ 115 | 110 |

115 < RM ≤ 125 | 120 |

125 < RM ≤ 135 | 130 |

135 < RM ≤ 145 | 140 |

145 < RM ≤ 165 | 150 |

165 < RM ≤ 185 | 170 |

185 < RM ≤ 205 | 190 |

205 < RM ≤ 225 | 210 |

225 < RM ≤ 245 | 230 |

245 < RM ≤ 270 | 260 |

270 < RM ≤ 300 | 280 |

300 < RM ≤ 330 | 310 |

330 < RM ≤ 360 | 340 |

360 < RM ≤ 395 | 380 |

395 < RM ≤ 435 | 410 |

435 < RM ≤ 475 | — |

5.3 Hlajenje mopeda

5.3.1 Med preskusom se pred moped namesti naprava za prisilno hlajenje tako, da se usmeri tok hladilnega zraka na motor. Hitrost zračnega toka mora znašati 25 ± 5 km/h. Odprtina puhala mora imeti presek najmanj 0,2 m2, njena ravnina mora biti navpična na vzdolžno os mopeda, postavljena pa mora biti od 30 do 45 cm pred prednjim kolesom mopeda. Naprava za merjenje linearne hitrosti hladilnega zraka mora biti nameščena v sredino zračnega toka 20 cm za odprtino puhala. Hitrost zraka mora biti čim bolj stalna vzdolž celotnega preseka odprtine puhala.

5.3.2 Moped se lahko hladi tudi drugače, kar je opisano v nadaljevanju. Zračni tok s spremenljivo hitrostjo se usmeri na moped. Puhalo se mora v območju delovanja od 10 do vključno 45 km/h uravnavati tako, da je linearna hitrost pri odprtini puhala enaka enakovredni hitrosti valja s točnostjo ± 5 km/h. Pri enakovrednih hitrostih valja, ki so manjše od 10 km/h, je hitrost zraka za prisilno hlajenje lahko enaka nič. Odprtina puhala mora imeti presek najmanj 0,2 m2 in spodnji rob med 15 in 20 cm nad tlemi. Ravnina odprtine puhala mora biti navpična na vzdolžno os mopeda in od 30 do 45 cm pred prednjim kolesom mopeda.

5.4 Priprava mopeda

5.4.1 Tik pred prvim preskusnim ciklom mora za ogrevanje motorja moped prestati štiri zaporedne preskusne cikle, od katerih vsak traja 112 sekund.

5.4.2 Tlak v pnevmatikah mora biti takšen, kakršnega je določil proizvajalec za običajno rabo v prometu. Če je premer valjev manjši od 500 mm, se lahko tlak v pnevmatikah poveča za 30—50 %.

5.4.3 Obremenitev na pogonskem kolesu mora ustrezati dejanski obremenitvi mopeda (s točnostjo ± 3 kg) pri običajni uporabi v prometu z voznikom v vzravnani drži, težkim 75 kg ± 5 kg.

5.5 Preverjanje protitlaka

5.5.1 Med predhodnimi preskusi je treba preveriti, ali se protitlak, ki ga povzroča naprava za vzorčenje, ne razlikuje od atmosferskega za več kot ± 0,75 kPa.

5.6 Nastavitev naprave za analizo

5.6.1 Kalibriranje analizatorja

S pomočjo merilnika pretoka in regulatorja tlaka, ki sta nameščena na vsaki jeklenki, se v analizator uvede tako količino kalibrirnega plina, da lahko analizator normalno deluje pri določenem tlaku. Napravo je treba tako nastaviti, da kaže vrednost, ki je navedena na jeklenki, kot konstantno vrednost. Nato se izvede meritve s kalibrirnimi plini iz različnih jeklenk, da se dobi krivulja odklonov analizatorja, izhajajoč iz nastavitve pri jeklenki z najvišjo vsebnostjo.

5.6.2 Celotni odzivni čas priprave

V konico sonde za vzorčenje se uvede plin iz jeklenke z največjo vsebnostjo. V manj kot eni minuti mora pokazana vrednost na analizatorju ustrezati največjemu odklonu. Če temu ni tako, je treba preveriti neprepustnost celotnega analiznega tokokroga.

6. PRESKUSI NA DINAMOMETRU

6.1 Posebni pogoji za izvedbo preskusnega cikla

6.1.1 Med preskusom mora biti temperatura v prostoru, kjer je nameščen dinamometer, med 20 in 30 °C.

6.1.2 Moped mora biti med preskusom postavljen čim bolj vodoravno, da se preprečijo nenormalne izgube goriva ali motornega olja.

6.1.3 Hitrost se med merjenjem zarisuje v odvisnosti od časa, da se lahko ocenjuje pravilnost poteka cikla.

6.2 Zagon motorja

6.2.1 Po opravljenih predhodnih pripravah opreme za zajemanje, redčenje, analiziranje in merjenje izpušnih plinov (glej točko 7.1) se po proizvajalčevih navodilih zažene motor z ustreznimi za to namenjenimi napravami, kot so loputa za zagon, zagonski ventil itd.

6.2.2 Odvzem vzorcev in merjenje pretoka skozi sesalno napravo se začne z začetkom prvega preskusnega cikla.

6.2.3 Prosti tek

6.2.3.1 Ročni menjalnik:

Za zagotovitev pospeškov v skladu z normalnim ciklom je treba menjalnik vozila pri izključeni sklopki prestaviti v prvo prestavo, pet sekund pred začetkom pospeševanja po prostem teku.

6.2.3.2 Samodejni menjalnik in pretvornik navora:

Izbirna ročica se premakne na začetku preskusa. Če obstajata dva položaja - "mesto" in "cesta" - se uporabi položaj "cesta".

6.2.4 Pospeševanje

Po koncu vsakega prostega teka je treba pospešiti s polnim dodajanjem plina in po potrebi uporabiti menjalnik tako, da se čim prej doseže najvišja hitrost.

6.2.5. Stalna hitrost

Najvišja stalna hitrost je treba vzdrževati s polno odprto loputo za plin tako dolgo, dokler se ne začne faza pojemanja. V tej fazi, v kateri se vzdržuje stalna hitrost 20 km/h, je treba vzvod za plin čimmanj premikati.

6.2.6 Pojemanje

6.2.6.1 Pojemek se doseže ob popolnoma odvzetem plinu ob vključeni sklopki. Motor se mora odklopiti ročno pri hitrosti 10 km/h, brez dotika prestavne ročice.

6.2.6.2 Če traja pojemanje dlje, kot je predpisano v ustrezni fazi, je treba za pravilen potek cikla uporabiti zavore na mopedu.

6.2.6.3 Če traja pojemanje krajši čas, kot je predpisano v ustrezni fazi, se časovni okvir teoretičnega cikla izpolni z obdobjem prostega teka, ki se prišteje k naslednji delovni fazi prostega teka. V tem primeru se ne uporabi točka 2.4.3.

6.2.6.4 Na koncu druge faze pojemanja (ustavljanje mopeda na valju) se prestava premakne v nevtralni položaj, sklopka pa ostane vključena.

7. POSTOPEK VZORČENJA IN ANALIZE

7.1 Vzorčenje

7.1.1 Vzorčenje se začne takoj ob začetku meritve, kot je določeno v točki 6.2.2.

7.1.2 Ko sta zbiralni vreči napolnjeni, ju je treba neprepustno zapreti.

7.1.3 Ob koncu zadnjega cikla se mora naprava za zajemanje razredčenih izpušnih plinov in zraka za razredčitev zapreti, izpušni plini iz motorja pa preusmeriti v ozračje.

7.2 Analiza

7.2.1 Pline v vsaki zbiralni vreči je treba analizirati čim prej, nikakor pa ne pozneje kot 20 minut po začetku polnjenja zbiralnih vreč.

7.2.2 Če sonda za vzorčenje ni stalno v zbiralni vreči, je treba med njenim vstavljanjem v zbiralno vrečo preprečiti vdor zraka, pri njenem izvlečenju pa uhajanje plinov.

7.2.3 Vrednost, ki jo pokaže analizator, se mora ustaliti v eni minuti po njegovi povezavi z zbiralno vrečo.

7.2.4 Koncentracija HC, CO in NOx v zbiralnih vrečah z vzorci razredčenih izpušnih plinov in v zbiralnih vrečah za zrak za redčenje se določi z vrednostmi, ki so prikazane ali zapisane na merilni opremo, z uporabo ustreznik kalibrirnih krivulj.

7.2.5 Veljaven odčitek vsebnosti plinastih škodljivih snovi v analiziranih plinih se odčita po stabiliziranju merilnega inštrumenta.

8. DOLOČITEV KOLIČIN EMISIJE PLINASTEGA ONESNAŽEVANJA

8.1 Masa emitiranega ogljikovega monoksida med preskusom se določi z enačbo:

CO

=

· V · d

·

CO

10

pri čemer je:

8.1.1 COM je masa ogljikovega monoksida, emitiranega med preskusom, v g/km,

8.1.2 S je dejansko prevožena razdalja, v km, ki se dobi z množenjem seštevka števila vrtljajev, prikazanega na števcu, z obsegom valja,

8.1.3 dCO je gostota ogljikovega monoksida pri temperaturi 0 °C in tlaku 101,33 kPa (= 1,250 kg/m3),

8.1.4 COc je volumska koncentracija ogljikovega monoksida v razredčenih plinih, izražena v delcih na milijon in popravljena z upoštevanjem onesnaženosti zraka za redčenje:

CO

= CO

− CO

pri čemer je:

8.1.4.1 COe je koncentracija ogljikovega monoksida, izražena v ppm, v vzorcu razredčenih plinov, zajetih v zbiralni vreči Sa,

8.1.4.2 COd je koncentracija ogljikovega monoksida, merjena v delcih na milijon, v vzorcu redčilnega zraka, zajetega v zbiralni vreči Sb,

8.1.4.3 DF je koeficient, predpisan v točki 8.4,

8.1.5 V je skupna prostornina razredčenih plinov, izražena v m3/preskus, pri referenčni temperaturi 0 °C (273 K) in referenčnem tlaku 101,33 kPa:

V = Vo ·

N

· 273

101,33 ·

pri čemer je:

8.1.5.1 Vo je prostornina prečrpanega plina pri enem vrtljaju, izražena v m3/vrtljaj. Ta prostornina je odvisna od razlike tlakov med vstopnim in izstopnim delom same črpalke,

8.1.5.2 N je število vrtljajev črpalke P1, opravljenih med štirimi preskusnimi cikli,

8.1.5.3 Pa je atmosferski tlak, izražen v kPa,

8.1.5.4 Pi je srednja vrednost nihanja tlaka na vhodnem delu črpalke P1 med potekom štirih ciklov, izražena v kPa,

8.1.5.5 Tp je temperatura razredčenih plinov na vhodnem delu črpalke P1 med potekom štirih ciklov.

8.2 Masa emitiranih nezgorelih ogljikovodikov skozi izpušno cev mopeda med preskusom se izračuna po enačbi:

HC

=

· V · d

·

HC

10

pri čemer je:

8.2.1 HCM je masa ogljikovodikov, emitiranih med meritvijo, izražena v g/min,

8.2.2 S je razdalja, določena v točki 8.1.2.,

8.2.3 dHC je gostota ogljikovodikov pri temperaturi 0 °C in tlaku 101,33 kPa (za povprečno razmerje ogljika in vodika je 1 : 1,85) (= 0,619 kg/m3),

8.2.4 HCc je koncentracija razredčenih plinov, izražena kot delcih na milijon ekvivalenta ogljika (na primer: koncentracija propana, pomnožena s 3) in popravljena z upoštevanjem zraka za redčenje:

HC

= HC

− HC

pri čemer je:

8.2.4.1 HCe je koncentracija ogljikovodikov v vzorcu razredčenih plinov v zbiralni vreči Sa, izražena kot delcih na milijon ekvivalenta ogljika,

8.2.4.2 HCd je koncentracija ogljikovodikov v vzorcu zraka za redčenje v zbiralni vreči Sb, izražena kot delcih na milijon ekvivalenta ogljika,

8.2.4.3 DF je koeficient, določen v točki 8.4,

8.2.5 V je skupna prostornina (glej točko 8.1.5).

8.3 Masa dušikovih oksidov, emitiranih skozi izpušno cev mopeda, se izračuna po naslednji enačbi:

NO

=

· V · d

·

NO

· K

10

pri čemer je:

8.3.1 NOxM je masa emitiranih dušikovih oksidov med preskusom, v g/km,

8.3.2 S je razdalja, določena v točki 8.1.2. zgoraj,

8.3.3 dNO2 je gostota dušikovih oksidov v izpušnih plinih pri temperaturi 0 °C in tlaku 101,33 kPa (= 2,05 kg/m3), kot ekvivalent NO2),

8.3.4 NOxc je koncentracija dušikovih oksidov v razredčenih plinih, izražena v delcih na milijon in popravljena z upoštevanjem zraka za redčenje:

NO

= NO

− NO

pri čemer je:

8.3.4.1 NOxe je koncentracija dušikovih oksidov v vzorcu razredčenih plinov v zbiralni vreči Sa, izražena v delcih na milijon,

8.3.4.2 NOxd je koncentracija dušikovih oksidov v vzorcu zraka za redčenje v zbiralni vreči Sb, izražena v delcih na milijon,

8.3.4.3 DF je koeficient, določen v 8.4.

8.3.5 Kh je korekturni faktor za vlažnost

Kh =

1 − 0,0329

pri čemer je:

8.3.5.1 H je absolutna vlažnost v gramih vode na kg suhega zraka

H =

Pa − Pd

pri čemer je:

8.3.5.1.1 U je vsebnost vlage, izražena v odstotkih,

8.3.5.1.2 Pd je tlak nasičene vodne pare, izražen v kPa, pri preskusni temperaturi,

8.3.5.1.3 Pa je atmosferski tlak v kPa.

8.4 DF je je koeficient, izražen z enačbo:

DF =

CO

+ 0,5 CO + HC

pri čemer so:

8.4.1 CO, CO2 in HC v odstotkih izražene koncentracije ogljikovega monoksida, ogljikovega dioksida in ogljikovodikov v vzorcu razredčenih plinov v zbiralni vreči Sa.

9. PREDSTAVITEV REZULTATOV

Rezultati so izraženi v g/km:

HC v g/km = HC masa/S

CO v g/km = CO masa/S

NOx v g/km = Nx masa/S

pri čemer je:

masa HC: glej opredelitev v točki 8.2

masa CO: glej opredelitev v točki 8.1

masa NOx glej opredelitev v točki 8.3

S: dejanska razdalja, ki jo prevozi moped med meritvijo.

Poddodatek 1

Delovni cikel na dinamometru (preskus tipa I)

+++++ TIFF +++++

Poddodatek 2

Primer št. 1 sistema zajemanja izpušnih plinov

+++++ TIFF +++++

Poddodatek 3

Primer št. 2 sistema zajemanja izpušnih plinov

+++++ TIFF +++++

Poddodatek 4

Postopek umerjanja dinamometra

1. NAMEN

V tem poddodatku je opisan postopek preverjanja, ali krivulja moči, ki jo absorbira dinamometer, sovpada s krivuljo, zahtevano v točki 4.1 Dodatka 1.

Izmerjena absorbirana moč vključuje moč, ki se absorbira zaradi trenja, in moč, ki jo absorbira zavora dinamometra, ne pa tudi moči, ki se odvaja zaradi trenja med pnevmatiko in valjem.

2. TEMELJNO NAČELO POSTOPKA

S tem postopkom je mogoče izračunati absorbirano moč z merjenjem časa pojemka valja. Kinetično energijo naprave porabi zavora in trenje dinamometra. Pri tem se ne upošteva sprememb trenja v valju, ki nastanejo zaradi vsakokratne mase mopeda.

3. POSTOPEK

3.1 Vključi se sistem za simulacijo vztrajnosti, ki ustreza masi preskušanega mopeda.

3.2 Zavora se nastavi v skladu s točko 5.1 Dodatka 1.

3.3 Valj se zavrti s hitrostjo v + 10 km/h.

3.4 Pogonski sistem valja se izključi tako, da se valj lahko prosto izteče.

3.5 Zapiše se čas, ki ga porabi valj za pojemek s hitrosti v + 0,1 v na v — 0,1 v.

3.6 Absorbirana moč se izračuna po enačbi:

P

= 0,2 ×

Mv

× 10

pri čemer je:

PA : moč, ki jo absorbira dinamometer, izražena v kW

M : vztrajnostni ekvivalent, izražen v kg

v : preskusna hitrost, omenjena v točki 3.3 in izražena v m/s

t : čas v s, ki ga potrebuje valj za pojemek z v + 0,1 v na v — 0,1 v.

3.7 Stopnje, opisane v točkah 3.3 do 3.6, se ponovijo tako, da pokrijejo območje hitrosti od 10 do 50 km/h postopoma po 10 km/h.

3.8 Nariše se krivulja odvisnosti absorbirane moči od hitrosti.

3.9 Preveri se ali leži krivulja znotraj območja dovoljenega odstopanja, določenega v točki 4.1 Dodatka 1.

+++++ TIFF +++++

Dodatek 2

Preskus tipa II

(Merjenje emisij ogljikovega monoksida in ogljikovodikov pri prostem teku)

1. UVOD

Postopek v zvezi s preskusom tipa II je določen v točki 2.2.1.2 Priloge I.

2. MERILNI POGOJI

2.1 Gorivo je predpisano v točki 3.2 Dodatka 1.

2.2 Tudi uporabljeno mazivo mora biti skladno z določbami točke 3.2 Dodatka 1.

2.3 Maso emitiranega ogljikovega monoksida in ogljikovodikov je treba izmeriti takoj po preskusu tipa I, ki je opisan v točki 2.1 Dodatka 1, potem ko se pri prostem teku vrednosti stabilizirajo.

2.4 Pri mopedih z ročnimi menjalniki se preskus opravi s prestavno ročico v "nevtralnem" položaju in vključeno sklopko.

2.5 Pri mopedih s samodejnim menjalnikom se preskus opravi z vključeno sklopko in blokiranim pogonskim kolesom.

2.6 Prosti tek motorja mora biti med prostim tekom prilagojen po proizvajalčevih navodilih.

3. VZORČENJE IN ANALIZA IZPUŠNIH PLINOV

3.1 Elektromagnetna ventila morata biti nastavljena na položaj za neposredno analizo razredčenih izpušnih plinov in zraka za redčenje.

3.2 Analizator mora pokazati ustaljene vrednosti v eni minuti po priključitvi na sondo za vzorčenje.

3.3 Koncentraciji HC in CO v vzorcih razredčenih izpušnih plinov in zraka za redčenje se določita iz vrednosti, prikazanih ali zapisanih na merilni opremi z uporabo ustreznih kalibracijskih krivulj.

3.4 Vrednost, ki se upošteva kot vsebnost plinastih škodljivih snovi v analiziranih plinih, se odčita po stabiliziranju merilnega instrumenta.

4. DOLOČITEV KOLIČIN EMITIRANIH PLINASTIH ŠKODLJIVIH SNOVI

4.1 Masa ogljikovega monoksida, emitiranega med preskusom, se izračuna po enačbi:

CO

= V · d

·

CO

10

pri čemer je:

4.1.1 COM je masa ogljikovega monoksida, emitiranega med preskusom, izražena v g/min;

4.1.2 dCO je gostota ogljikovega monoksida pri temperaturi 0 °C in tlaku 101,33 kPa (= 1,250 kg/m3);

4.1.3 COc je volumska koncentracija ogljikovega monoksida v razredčenih plinih, izražena v ppm in popravljena z upoštevanjem onesnaženosti zraka za redčenje:

CO

= CO

− CO

pri čemer je:

4.1.3.1 COe je koncentracija ogljikovega monoksida v vzorcu razredčenih plinov, merjena v ppm;

4.1.3.2 COd je koncentracija ogljikovega monoksida v vzorcu zraka za redčenje, merjena v ppm;

4.1.3.3 DF je koeficient, določen v točki 4.3;

4.1.4 V je je skupna prostornina razredčenih plinov pri referenčni temperaturi 0 °C (273 ° K) in referenčnem tlaku 101,33 kPa, izražena v m3/min:

V = V

·

N

· 273

101,33 ·

pri čemer je:

4.1.4.1 Vo -je prostornina prečrpanega plina P1 pri enem vrtljaju, izražena v m3/vrtljaj. Ta prostornina je odvisna od razlike tlakov med vstopnim in izstopnim delom same črpalke,

4.1.4.2 N je število vrtljajev črpalke P1 med preskusom prostega teka, deljeno s časom v minutah,

4.1.4.3 Pa je atmosferski tlak, izražen v kPa,

4.1.4.4 Pi je srednja vrednost zmanjšanja tlaka med preskusom na vhodnem delu črpalke P1, izražena v kPa,

4.1.4.5 Tp je temperatura razredčenih plinov, merjenih na vhodnem delu črpalke P1 med potekom štirih ciklov.

4.2 Masa nezgorelih ogljikovodikov, emitiranih skozi izpušno cev mopeda med preskusom se izračuna po enačbi:

HC

=

· d

·

HC

10

pri čemer je:

4.2.1 HCM je masa ogljikovodikov, emitiranih med preskusom, izražena v g/min,

4.2.2 dHC je gostota ogljikovodikov pri temperaturi 0 °C in tlaku 101,33 kPa (za povprečno razmerje ogljika in vodika je 1:1,85) (= 0,619 kg/m3),

4.2.3 HCc je koncentracija razredčenih plinov, izražena kot delcih na milijon ekvivalenta ogljika (na primer: masa propana, pomnožena s 3) in popravljena z upoštevanjem zraka za redčenje:

HC

= HC

− HC

pri čemer je:

4.2.3.1 HCe je koncentracija ogljikovodikov v vzorcu razredčenih plinov, izražena kot delcih na milijon ekvivalenta ogljika,

4.2.3.2 HCd je koncentracija ogljikovodikov v vzorcu zraka za redčenje, izražena v delcih na milijon ekvivalenta ogljika,

4.2.3.3 DF je koeficient, določen v 4.3,

4.2.4 V je skupna prostornina (glej 4.1.4).

4.3 DF je koeficient, izražen z enačbo:

DF =

CO

+ 0,5 CO + HC

pri čemer so:

4.3.1 CO, CO2 in HC koncentracije ogljikovega monoksida, ogljikovega dioksida in ogljikovodikov, izražene kot odstotek v vzorcu razredčenih plinov.

PRILOGA II

PODROBEN OPIS UKREPOV PROTI ONESNAŽEVANJU ZRAKA ZARADI DVOKOLESNIH MOTORNIH KOLES (MOTOCIKLOV) IN TRIKOLESNIH MOTORNIH KOLES (TRICIKLOV)

1. POMEN IZRAZOV

V tem poglavju:

1.1 Izraz "tip vozila glede na omejitev emisije plinastih škodljivih snovi iz motorja" pomeni motocikle in tricikle, ki se bistveno ne razlikujejo po:

1.1.1 enakovredni vztrajnosti, ki je določena glede na referenčno maso, določeno v točki 5.2 Dodatka 1,

1.1.2 značilnostih motorja in vozila, določenih v Prilogi V.

1.2 Izraz "referenčna masa" pomeni maso vozila, pripravljenega na vožnjo, ki je povečana za enotno maso 75 kg. Masa motociklov in triciklov, pripravljenih na vožnjo, je njihova skupna masa brez obremenitve z vsaj 90 % polno posodo za gorivo.

1.3 Izraz "ohišje ročične gredi" pomeni prazne prostore znotraj ali zunaj motorja, ki so z oljnim koritom povezani z notranjimi oziroma zunanjimi vodi, skozi katere lahko uhajajo plini in pare.

1.4 Izraz "plinaste škodljive snovi" pomenijo ogljikov monoksid, ogljikovodike in dušikove okside, izražene kot ekvivalent dušikovega dioksida (NO2).

2. ZAHTEVE ZA PRESKUŠANJE

2.1 Splošno

Sestavni deli, ki lahko vplivajo na emisijo plinastih škodljivih snovi, morajo biti načrtovani, izdelani in sestavljeni tako, da motocikli ali tricikli kljub tresljajem, katerim so lahko izpostavljeni, ustrezajo zahtevam te priloge.

2.2 Opis preskusov

2.2.1 Odvisno od kategorije in spodnje obrazložitve, je treba na motociklih ali triciklih opraviti preskuse tipa I in II, kot je določeno spodaj.

2.2.1.1 Preskus tipa I (preverjanje povprečnih emisij plinastih škodljivih snovi v naseljenih krajih z veliko gostoto prometa)

2.2.1.1.1 Preskus se opravi po postopku, opisanem v Dodatku 1. Za zajemanje in analiziranje plinov se uporabljajo predpisane metode.

2.2.1.1.2 Ob upoštevanju določb točke 2.2.1.1.3 je treba preskus opraviti trikrat. Izmerjene mase ogljikovega monoksida, ogljikovodikov in dušikovih oksidov morajo biti pri vsakem preskusu manjše od mejnih vrednosti, prikazanih v tabelah I in II.

2.2.1.1.2.1 Pri vsaki od omenjenih škodljivih snovi lahko ena od treh izmerjenih vrednosti preseže mejno vrednost, ki je predpisana za motocikel oziroma tricikel, za največ 10 %, če je aritmetična sredina treh vrednosti manjša od predpisane mejne vrednosti. Če več kot ena škodljiva snov preseže predpisane mejne vrednosti, ni pomembno, ali se to zgodi pri istem preskusu ali različnih preskusih.

2.2.1.1.3 Število preskusov, predpisanih v točki 2.2.1.1.2, se zmanjša ob spodaj opisanih pogojih, če je V1 vrednost pri prvem preskusu in V2 pri drugem za vsako škodljivo snov, navedeno v 2.2.1.1.2.

2.2.1.1.3.1 Če je V1 ≤ 0,70 L pri vseh omenjenih škodljivih snoveh, je potreben samo en preskus.

2.2.1.1.3.2 Če je V1 ≤ 0,85 L pri vseh omenjenih škodljivih snoveh, toda vsaj pri eni V1 > 0,70 L, sta potrebna samo dva preskusa. Poleg tega mora biti V2 pri vsaki omenjeni škodljivi snovi tak, da je V1 + V2 < 1,70 L in V2 < L.

2.2.1.2 Preskus tipa II (preskus emisij ogljikovega monoksida pri prostem teku)

2.2.1.2.1 Vsebnost emitiranega ogljikovega monoksida v izpušnih plinih pri prostem teku ne sme preseči 4,5 % prostornine.

2.2.1.2.2 Ta specifikacija mora biti preverjena med preskusom, opisanim v Dodatku 2.

TABELA I

Omejitve za dvotaktne motocikle in tricikle ter datumi začetka njihove veljavnosti

| Homologacija in skladnost proizvodnje |

24 mesecev po sprejemu te direktive [1] | CO = 8 g/km HC = 4 g/km NOx = 0,1 g/km |

TABELA II

Omejitve za štiritaktne motocikle in tricikle ter datumi začetka njihove veljavnosti

| Homologacija in skladnost proizvodnje |

24 mesecev po sprejemu te direktive [2] | CO = 13 g/km HC = 3 g/km NOx = 0,3 g/km |

3. SKLADNOST PROIZVODNJE

3.1 Za preverjanje skladnosti proizvodnje se uporabljajo določbe točke 1 Priloge VI k Direktivi 92/61/EGS.

3.1.1 x

- izmerjenih vrednosti in standardno odstopanje S [3] vzorca. Serijska izdelava je ustrezna, če je izpolnjen naslednji pogoj:

[4]

pri čemer je:

L : mejna vrednost, določena v tabeli iz 2.2.1.2.2 z naslovom "Skladnost proizvodnje", za vsak omenjeni škodljivi plin

n | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 | 8 | 9 | 10 |

k | 0,973 | 0,613 | 0,489 | 0,421 | 0,376 | 0,342 | 0,317 | 0,296 | 0,279 |

n | 11 | 12 | 13 | 14 | 15 | 16 | 17 | 18 | 19 |

k | 0,265 | 0,253 | 0,242 | 0,233 | 0,224 | 0,216 | 0,210 | 0,203 | 0,198 |

k :

k =

n

4. RAZŠIRITEV PODROČJA UPORABE HOMOLOGACIJE

4.1 Tipi vozil z različnimi referenčnimi masami

Homologacija se lahko razširi na tipe vozil, ki se od homologiranega razlikujejo le po referenčni masi, če je glede na referenčno maso tipa vozila, za katerega se zahteva razširitev homologacije, potrebna uporaba prve naslednje višje, oziroma nižje, enakovredne vztrajnostne mase.

4.2 Tipi vozil z različnimi skupnimi prestavnimi razmerji

4.2.1 Homologacija tipa vozila se lahko razširi na tipe vozil, ki se razlikujejo od homologiranega le po skupnih prestavnih razmerjih, po naslednjih pogojih:

4.2.1.1 Za vsako prestavo, uporabljeno pri preskusih tipa I, mora biti določeno razmerje

E =

V

− V

V

pri čemer sta V1 in V2 hitrosti, ki ustrezata 1000 vrt/min motorja homologiranega tipa vozila in tipa vozila, za katerega se zahteva razširitev.

4.2.2 Če je razmerje E ≤ 8 % pri vsaki prestavi, se mora razširitev odobriti brez ponovitve preskusov tipa I.

4.2.3 Če je razmerje E > 8 % za vsaj eno prestavo in E ≤ 13 % za vsako, je treba preskuse tipa I ponoviti; opravijo se lahko v laboratoriju, ki ga izbere proizvajalec in odobritvi pristojni homologacijski organ. Poročilo o preskusu je treba poslati tehnični službi.

4.3 Tipi vozil z različnimi referenčnimi masami in različnimi skupnimi prestavnimi razmerji

Homologacija tipa vozila se lahko razširi na tipe vozil, ki se od homologiranega razlikujejo le po referenčnih masah in skupnih prestavnih razmerjih, če ustrezajo zahtevam iz točk 4.1 in 4.2.

4.4 Tricikli in kvadricikli, razen lahkih kvadriciklov

Homologacija, podeljena motociklom, se lahko razširi na tricikle in kvadricikle, razen lahkih kvadriciklov, če imajo enak motor, izpušni sistem in prenos moči, ki se razlikuje le po prestavnem razmerju, če je glede na referenčno maso tipa vozila, za katerega se zahteva razširitev homologacije, potrebna uporaba naslednje višje oziroma nižje enakovredne vztrajnostne mase.

4.5 Omejitev

Podelijo se lahko samo tiste razširitve homologacij, ki so v skladu s točkami od 4.1 do 4.4.

Dodatek 1

Preskus tipa I

(Preverjanje povprečne emisije škodljivih snovi v naseljenem kraju z veliko gostoto prometa)

1. UVOD

Potek preskusa tipa I je določen v točki 2.2.1.1 Priloge II.

1.1 Motocikel ali tricikel se namesti na dinamometer, opremljen z zavoro in vztrajnikom. Preskus, ki v celoti traja 13 minut in vključuje štiri cikle, se opravi brez prekinitve. Vsak cikel sestavlja 15 faz (prosti tek, pospeševanje, stalna hitrost, pojemanje itd.). Med preskusom se izpušni plini redčijo z zrakom tako, da ostane količina pretoka stalna. Med preskusom se vzorci mešanice nenehno pretakajo v zbiralno vrečo tako, da se zaporedoma določijo koncentracije (povprečne vrednosti preskusa) ogljikovega monoksida, nezgorelih ogljikovodikov, dušikovih oksidov in ogljikovega dioksida.

2. DELOVNI CIKEL NA DINAMOMETRU

2.1 Opis cikla

Delovni cikel na dinamometru mora biti takšen, kot je prikazan v naslednji tabeli in narisan v Poddodatku 1.

2.2 Splošni pogoji za izvedbo cikla

Predhodno je treba opraviti preskusne cikle, če so potrebni za določitev najboljšega načina upravljanja ročice za plin in zavore, da se doseže cikel, čimbolj enak teoretičnemu v predpisanih omejitvah.

2.3 Uporaba menjalnika

2.3.1 Za uporabo menjalnika velja naslednje:

2.3.1.1 V fazi preskusa pri stalni hitrosti mora število vrtljajev motorja čim dlje ostati med 50 % in 90 % števila vrtljajev pri nazivni moči. Če se ta hitrost lahko doseže z več kot eno prestavo, se motor preskuša v najvišji prestavi.

2.3.1.2 Med pospeševanjem se motor preskuša v prestavi, ki omogoča največje pospeševanje. V naslednjo višjo prestavo je treba prestaviti najpozneje takrat, ko doseže število vrtljajev motorja 110 % vrtljajev pri nazivni moči. Če motocikel ali tricikel doseže hitrost 20 km/h v prvi prestavi oziroma 35 km/h v drugi, se pri teh hitrostih prestavlja v naslednjo višjo prestavo.

V teh primerih se ne sme prestavljati v naslednjo višjo prestavo. Če se v fazi pospeševanja menja prestave pri stalnih hitrostih motocikla oziroma tricikla, mora naslednja faza stalne hitrosti potekati v isti prestavi, v kateri je bil motocikel oziroma tricikel, ko se je začela faza stalne hitrosti, ne glede na število vrtljajev motorja vozila.

2.3.1.3 Med pojemanjem je treba prestaviti v naslednjo nižjo prestavo, preden motor doseže vrtljaje prostega teka, oziroma najpozneje takrat, ko število vrtljajev pade na 30 % števila vrtljajev pri nazivni moči, kar od tega se zgodi prej. Med pojemanjem se ne sme prestaviti v prvo prestavo.

2.3.2 Motocikli ali tricikli, opremljeni s samodejnim menjalnikom, se preskušajo v najvišji prestavi ("vožnja"). Ročico za plin je treba uravnavati tako, da je pospeševanje čim enakomernejše in si prenosi s prestav sledijo v normalnem zaporedju. Veljajo odstopanja, določena v točki 2.4.

2.4 Odstopanja

2.4.1 Odstopanje ± 1 km/h od teoretične hitrosti je dovoljeno v vseh fazah. Odstopanja, ki so večja od predpisanih, so dovoljena med prehodom iz ene v drugo fazo preskusnega cikla, če njihovo trajanje ni daljše od 0,5 sekunde v vseh primerih, za katere veljata točki 6.5.2. in 6.6.3.

2.4.2 Dovoljena so odstopanja ± 0,5 sekunde od teoretičnega časa.

2.4.3 Odstopanja od hitrosti in časa se kombinirajo, kot je prikazano v Poddodatku 1.

2.4.4 Prevožena razdalja med preskusnim ciklom se meri z odstopanjem ± 2 %.

Delovni cikel na dinamometru

Štev. operacije | Delovna operacija | Faza preskusa | Pospeševanje (m/s2) | Hitrost (km/h) | Trajanje vsake | Skupni čas (s) | Uporabljena prestava pri ročnem menjalniku |

operacije(s) | faze(s) |

1 | Prosti tek | 1 | 11 | 11 | 11 | 6 s PM/5 s K [1] |

2 | Pospeševanje | 2 | 1,04 | 0 — 15 | 4 | 4 | 15 | Glej tč.2.3. |

3 | Stalna hitrost | 3 | | 15 | 8 | 8 | 23 |

4 | Pojemek | 4 | − 0,69 | 15 — 10 | 2 | 5 | 25 |

5 | Pojemek — motor odklopljen | − 0,92 | 10 — 0 | 3 | 28 | K |

6 | Prosti tek | 5 | | | 21 | 21 | 49 | 16 s PM/5 s K |

7 | Pospeševanje | 6 | 0,74 | 0 — 32 | 12 | 12 | 61 | Glej tč.2.3. |

8 | Stalna hitrost | 7 | | 32 | 24 | 24 | 85 |

9 | Pojemek | 8 | − 0,75 | 32 — 10 | 8 | 11 | 93 |

10 | Pojemek — motor odklopljen | − 0,92 | 10 — 0 | 3 | 96 | K |

11 | Prosti tek | 9 | | | 21 | 21 | 117 | 16 s PM/5 s K |

12 | Pospeševanje | 10 | 0,53 | 0 — 50 | 26 | 26 | 143 |

13 | Stalna hitrost | 11 | | 50 | 12 | 12 | 155 | Glej tč.2.3. |

14 | Pojemek | 12 | − 0,52 | 50 — 35 | 8 | 8 | 163 |

15 | Stalna hitrost | 13 | | 35 | 13 | 13 | 176 |

16 | Pojemek | 14 | − 0,68 | 35 — 10 | 9 | 12 | 185 | K |

17 | Pojemek — motor odklopljen | − 0,92 | 10 — 0 | 3 | 188 |

18 | Prosti tek | 15 | | | 7 | 7 | 195 | 7 s PM |

PM K 3. MOTOCIKEL ALI TRICIKEL IN GORIVO

3.1 Preskusno vozilo

3.1.1 Motocikel ali tricikel mora biti v dobrem mehanskem stanju. Mora biti utečen in imeti vsaj 1000 prevoženih kilometrov pred preskusom. Preskusni laboratorij se lahko odloči, da preskuša tudi motocikel ali tricikel z manj kot 1000 prevoženimi kilometri.

3.1.2 Izpušna naprava ne sme nikjer puščati, kar bi lahko zmanjšalo količino zajetih plinov, ki mora biti enaka količini plinov, ki izhajajo iz motorja.

3.1.3 Zaradi zagotovitve, da na ustvarjanje zmesi goriva in zraka ne vpliva slučajni dotok zraka, se lahko preveri tesnost sesalnega sistema.

3.1.4 Nastavitve motocikla ali tricikla morajo biti takšne, kot jih predpiše proizvajalec.

3.1.5 Laboratorij lahko preveri, ali delovanje motocikla oziroma tricikla ustreza proizvajalčevim predpisom, da se lahko uporablja za normalno vožnjo, in zlasti, ali ga je možno vžgati hladnega oziroma vročega.

3.2 Gorivo

Za preskus je treba uporabiti referenčno gorivo, kot je določeno v Prilogi IV. Če se motor maže z mešanico, mora biti referenčnemu gorivu dodano olje, skladno s kakovostjo in količino po proizvajalčevih priporočilih.

4. PRESKUŠEVALNA OPREMA

4.1 Dinamometer z valji

Glavne značilnosti dinamometra so:

Valj po katerem teče pnevmatika, za vsako pogonsko kolo:

- premer valja ≥ 400 mm,

- potek krivulje obremenitve: na dinamometru mora biti možno iz začetne hitrosti 12 km/h simulirati moč, ki jo razvije motor, z odstopanjem ± 15 %, kadar vozi motocikel ali tricikel po ravni cesti v brezvetrju. Sicer pa mora biti moč (PA), ki jo absorbirajo zavore in notranje trenje v valjih preskuševališča:

- potek krivulje za absorpcijo moči: preskuševalna naprava mora v območju od 12 km/h navzgor omogočati simulacijo moči s ponovljivostjo ± 15 %, ki jo razvija motor pri vožnji po ravni cesti. Absorbirana moč v zavorah dinamometra in trenje v preskuševalni napravi mora ustrezati ali določbam točke 1 Poddodatka 4 k Dodatku 1 ali pa naslednji formuli:

K V3 ± 5 % no K V3 ± 5 % od PV50

- dodatne vztrajnosti: 10 kg in 10 kg [2].

4.1.1 Dejansko prevožena razdalja se meri s števcem vrtljajev, ki ga žene valj, ki poganja tudi zavoro in vztrajnike.

4.2 Oprema za vzorčenje plinov in merjenje njihove prostornine

4.2.1 V Poddodatkih 2 in 3 sta skici, ki prikazujeta postopek zbiranja, redčenja in vzorčenja izpušnih plinov ter merjenja njihove prostornine med preskusom.

4.2.2 V naslednjih točkah so opisani sestavni deli preskuševalne opreme (ob vsakem sestavnem delu je okrajšava, ki se uporablja na skici v Poddodatkih 2 in 3). Tehnična služba lahko odobri uporabo drugačne opreme, če omogoča enakovredne rezultate:

4.2.2.1 naprava za zbiranje vseh izpušnih plinov, ki nastajajo med preskusom; to je navadno odprt sistem, ki ne povzroča sprememb atmosferskega tlaka pri izpušni(h) cevi(eh). Lahko se uporablja tudi zaprt sistem, vendar morajo biti izpolnjeni pogoji glede protitlaka (pri ± 1,25 kPa). Pri zajemanju se ne sme pojaviti kondenzacija, ki bi opazno vplivala na značilnosti izpušnih plinov pri preskusni temperaturi;

4.2.2.2 vezna cev (Tu), ki povezuje opremo za zbiranje izpušnih plinov in sistem vzorčenja izpušnih plinov. Ta vezna cev in oprema za zajemanje vzorcev plinov morata biti izdelani iz nerjavnega jekla ali drugega materiala, ki ne vpliva na sestavo zajetih plinov in je odporen proti njihovi temperaturi;

4.2.2.3 izmenjevalec toplote (Sc), ki lahko med trajanjem preskusa omeji nihanje temperature razredčenih plinov pri sesalni odprtini črpalke na ± 5 °C. Ta izmenjevalec mora biti opremljen s predgrelnim sistemom, s katerim se naprava pred začetkom preskusa segreje na svojo delovno temperaturo (z odstopanjem ± 5 °C);

4.2.2.4 črpalka (P1) za sesanje razredčenih plinov, ki jo poganja motor, ki lahko deluje pri različnih stalnih hitrostih. Črpalka mora omogočati stalen prostorninsko dovolj velik pretok, da lahko posesa vse izpušne pline. Lahko se uporabi tudi naprava, ki deluje s pomočjo Venturijeve cevi s kritičnim pretokom;

4.2.2.5 naprava, ki lahko zvezno zapisuje temperaturo razredčenih vhodnih plinov v sesalno črpalko;

4.2.2.6 sonda za vzorčenje (S3), pritrjena na zunanji strani naprave za zajemanje plinov, s katero se med preskusom zajema stalna količina vzorca zraka za redčenje z uporabo črpalke, filtra in merilnika pretoka;

4.2.2.7 sonda za vzorčenje (S2), nameščena pred sesalno črpalko in usmerjena proti toku razredčenih plinov za vzorčenje mešanice razredčenih plinov med preskusom pri stalnem pretoku, po potrebi z uporabo filtra, merilnika pretoka in črpalke. Najmanjša stopnja pretoka plina v obeh opisanih sistemih vzorčenja mora biti najmanj 150 l/h;

4.2.2.8 dva filtra (F2 in F3), nameščena za sondama S2 in S3 in namenjena za filtriranje trdih delcev, ki plavajo v toku vzorčenih plinov. Zlasti je treba poskrbeti, da ne vplivata na spreminjanje koncentracije plinastih sestavin v vzorcih;

4.2.2.9 dve črpalki (P2 in P3) za odvzem vzorcev preko sond S2 in S3, ki se vodijo nato v zbiralni vreči Sa in Sb;

4.2.2.10 dva ročno nastavljiva ventila (V2 in V3), zaporedno vgrajena za črpalkama P2 in P3 za uravnavanje količine pretoka vzorcev, poslanih v zbiralni vreči;

4.2.2.11 dva merilnika pretoka (R2 in R3, zaporedno vgrajena na vodih "sonda, filter, črpalka, ventil, zbiralna vreča" (S2, F2, P2, V2, Sa un S3, F3, P3, V3, Sb) tako, da se lahko kadar koli vizualno preveri količino pretoka odvzetega vzorca;

4.2.2.12 neprepustne zbiralne vreče za zrak za redčenje in za mešanico razredčenih plinov, ki so dovolj velike, da ne prekinejo normalnega pretoka vzorčenja. Te zbiralne vreče za vzorčenje morajo imeti samodejne tesnilne zapirne naprave, ki omogočajo priključek na sistem za vzorčenje in na koncu preskusa na analizni tokokrog;

4.2.2.13 dva diferencialna merilnika tlakov (g1 in g2), ki sta vgrajena:

g1: | pred črpalko P1 za merjenje razlik v tlakih med mešanico izpušnih plinov, zraka za redčenje iz atmosfere; |

g2: | za in pred črpalko P1 za merjenje povišanja tlaka v toku plina; |

4.2.2.14 števec za štetje števila vrtljajev rotacijske črpalke P1;

4.2.2.15 tripotni ventili na zgoraj opisanih tokokrogih za vzorčenje, namenjeni za usmerjanje pretoka vzorcev bodisi v ozračje ali med preskusom v ustrezne zbiralne vreče. Uporabiti je treba hitro delujoče ventile. Izdelani morajo biti iz materialov, ki ne vplivajo na sestavo plinov; njihovi pretočni prerezi in oblika pa morajo biti taki, da v največji tehnično možni meri zmanjšajo izgube tlakov pri pretoku.

4.3 Analitska oprema

4.3.1 Merjenje koncentracije ogljikovodikov

4.3.1.1 Analizator s plamensko ionizacijo se uporablja za merjenje koncentracije nezgorelih ogljikovodikov v vzorcih iz zbiralnih vreč Sa in Sb.

4.3.2 Merjenje koncentracij CO in CO2

4.3.2.1 Nedisperzijski infrardeči absorpcijski analizator se uporablja za merjenje koncentracij ogljikovega monoksida CO in ogljikovega dioksida CO2 v vzorcih iz zbiralnih vreč Sa in Sb.

4.3.3 Merjenje koncentracije NOx

4.3.3.1 Kemiluminiscentni analizator se uporablja za merjenje koncentracij dušikovih oksidov (NOx) v vzorcih iz zbiralnih vreč Sa in Sb.

4.4 Točnost merilnih instrumentov in meritev

4.4.1 Ker se zavora umerja s posebnim preskusom, ni treba navesti točnosti dinamometra. Vztrajnostna masa vrtljivih delov, skupaj z vztrajnostno maso valjev in vrtljivih delov zavore (glej točko 5.2), mora biti v mejah ± 2 %.

4.4.2 Hitrost motocikla ali tricikla se meri s hitrostjo vrtenja valjev, povezanih z zavoro in vztrajniki. Izmerjena mora biti s točnostjo ± 2 km/h pri hitrostih od 0 do 10 km/h in s točnostjo ± 1 km/h pri hitrostih nad 10 km/h.

4.4.3 Temperatura, omenjena v točki 4.2.2.5, mora biti izmerjena s točnostjo ± 1 °C, temperatura, omenjena v točki 6.1., pa s točnostjo ± 2 °C.

4.4.4 Atmosferski tlak mora biti izmerjen s točnostjo ± 0,133 kPa.

4.4.5 Znižanje tlaka v mešanici razredčenih plinov, ki vstopajo v črpalko P1 (glej točko 4.2.2.13), v primerjavi z atmosferskim tlakom se mora izmeriti s točnostjo ± 0,4 kPa. Razlika v tlakih razredčenih plinov, ki vstopajo, v odprtini pred črpalko P1 in za njo (glej točko 4.2.2.13), se mora izmeriti s točnostjo ± 0,4 kPa.

4.4.6 Pretočena prostornina plinov pri vsakem polnem vrtljaju črpalke P1 in količina pretoka pri najmanjši možnem številu vrtljajev črpalke, ki se pokaže na števcu vrtljajev, morata omogočiti določitev skupne prostornine mešanice izpušnih plinov in zraka za redčenje, ki ga je vsesala črpalka P1 med preskusom, s točnostjo ± 2 %.

4.4.7 Merilno območje analizatorjev mora imeti stopnjo natančnosti, ki je potrebna za merjenje vsebnosti različnih škodljivih snovi; merilni pogrešek sme znašati največ ± 3 %, pri tem se ne upošteva dejanske vrednosti kalibrirnih plinov.

Analizator s plamensko ionizacijo ogljikovodikov, ki meri koncentracijo ogljikovodikov, mora doseči odklon 90 % polnega obsega skale v manj kot eni sekundi.

4.4.8 Vsebnost kalibrirnih plinov se ne sme razlikovati za več kot ± 2 % od referenčne vrednosti vsakega plina. Za redčenje se uporablja dušik.

5. PRIPRAVA PRESKUSA

5.1 Nastavitev zavore

5.1.1 Zavora morajo biti nastavljena tako, da ustreza njena moč hitrosti motocikla ali tricikla med fazo stalne hitrosti na ravni, suhi cesti med 45 km/h in 55 km/h.

5.1.2 Zavora se nastavi tako:

5.1.2.1 V regulacijsko napravo na napravi za dovod goriva se vgradi nastavljiv omejilec, s katerim se lahko omeji največjo hitrost vozila na vrednost med 45 km/h in 55 km/h. Hitrost motocikla ali tricikla se meri z natančnim tahometrom ali pa se ugotovi iz izmerjenega časa na znani razdalji na ravni, suhi cesti v obeh smereh, ob uporabi omejilca.

Meritve je treba ponoviti najmanj trikrat v obeh smereh na razdalji vsaj 200 m z zadostno dolgo progo za pospeševanje. Izračuna se povprečna hitrost.

5.1.2.2 Za merjenje zahtevane pogonske moči vozila (npr. merjenje navora na menjalniku, merjenje pojemka itd.) se lahko uporabljajo tudi drugi sistemi.

5.1.2.3 Motocikel ali tricikel je treba nato namestiti na dinamometer in zavoro nastaviti tako, da je hitrost na dinamometru enaka hitrosti pri cestnem preskusu (z isto prestavo z vključenim nastavljivim omejilcem). Taka nastavitev zavore se ne sme spreminjati med celotnim preskusom. Po prilagoditvi zavore se omejilec dovoda goriva odstrani.

5.1.2.4 Nastavitev zavore na podlagi cestnih preskusov je dovoljena le takrat, če razlika barometrskega tlaka na cesti in v prostoru, v katerem je dinamometer, ne presega ± 1,33 kPa, razlika v temperaturi zraka pa ni več kot ± 8 °C.

5.1.3 Če zgornja metoda ni uporabna, je treba dinamometer nastaviti skladno z vrednostmi v tabeli iz točke 5.2. V njej so prikazane vrednosti moči v odvisnosti od referenčne mase pri hitrosti 50 km/h. Ta moč se določi z metodo, opisano v Poddodatku 4.

5.2 Prilagoditev enakovrednih vztrajnostnih mas premočrtno gibajočim se masam motocikla ali tricikla.

Uporaba enega ali več vztrajnikov omogoča zagotovitev take skupne vztrajnosti vrtečih se mas, ki je sorazmerna z referenčno maso motocikla ali tricikla v naslednjih mejah:

Referenčna masa RM (v kg) | Enakovredne vztrajnosti (v kg) | Absorbirana moč (v kW) |

RM ≤ 105 | 100 | 0,88 |

105 < RM ≤ 115 | 110 | 0,90 |

115 < RM ≤ 125 | 120 | 0,91 |

125 < RM ≤ 135 | 130 | 0,93 |

135 < RM ≤ 150 | 140 | 0,94 |

150 < RM ≤ 165 | 150 | 0,96 |

165 < RM ≤ 185 | 170 | 0,99 |

185 < RM ≤ 205 | 190 | 1,02 |

205 < RM ≤ 225 | 210 | 1,05 |

225 < RM ≤ 245 | 230 | 1,09 |

245 < RM ≤ 270 | 260 | 1,14 |

270 < RM ≤ 300 | 280 | 1,17 |

300 < RM ≤ 330 | 310 | 1,21 |

330 < RM ≤ 360 | 340 | 1,26 |

360 < RM ≤ 395 | 380 | 1,33 |

395 < RM ≤ 435 | 410 | 1,37 |

435 < RM ≤ 480 | 450 | 1,44 |

480 < RM ≤ 540 | 510 | 1,50 |

540 < RM ≤ 600 | 570 | 1,56 |

600 < RM ≤ 650 | 620 | 1,61 |

650 < RM ≤ 710 | 680 | 1,67 |

710 < RM ≤ 770 | 740 | 1,74 |

770 < RM ≤ 820 | 800 | 1,81 |

820 < RM ≤ 880 | 850 | 1,89 |

880 < RM ≤ 940 | 910 | 1,99 |

940 < RM ≤ 990 | 960 | 2,05 |

990 < RM ≤ 1050 | 1020 | 2,11 |

1050 < RM ≤ 1110 | 1080 | 2,18 |

1110 < RM ≤ 1160 | 1130 | 2,24 |

1160 < RM ≤ 1220 | 1190 | 2,30 |

1220 < RM ≤ 1280 | 1250 | 2,37 |

1280 < RM ≤ 1330 | 1300 | 2,42 |

1330 < RM ≤ 1390 | 1360 | 2,49 |

1390 < RM ≤ 1450 | 1420 | 2,54 |

1450 < RM ≤ 1500 | 1470 | 2,57 |

1500 < RM ≤ 1560 | 1530 | 2,62 |

1560 < RM ≤ 1620 | 1590 | 2,67 |

1620 < RM ≤ 1670 | 1640 | 2,72 |

1670 < RM ≤ 1730 | 1700 | 2,77 |

1730 < RM ≤ 1790 | 1760 | 2,83 |

1790 < RM ≤ 1870 | 1810 | 2,88 |

1870 < RM ≤ 1980 | 1930 | 2,97 |

1980 < RM ≤ 2100 | 2040 | 3,06 |

2100 < RM ≤ 2210 | 2150 | 3,13 |

2210 < RM ≤ 2320 | 2270 | 3,20 |

2320 < RM ≤ 2440 | 2380 | 3,34 |

2440 < RM | 2490 | 3,48 |

5.3 Priprava motocikla ali tricikla

5.3.1 Motocikel ali tricikel mora biti pred preskusom v prostoru z relativno stalno temperaturo med 20 °C in 30 °C, in sicer tako dolgo, dokler temperatura motornega olja in morebitne hladilne tekočine nista v mejah ± 2 K sobne temperature. Po 40 sekundah prostega teka se pred zajemanjem izpušnih plinov opravita dva polna cikla.

5.3.2 Tlak v pnevmatikah mora biti takšen, kot ga je določil proizvajalec za predhodni cestni preskus za nastavitev zavore. Če je premer valjev manjši od 500 mm, se lahko tlak v pnevmatikah poveča za 30—50 %.

5.3.3 Obremenitev na pogonskem kolesu je enaka kot takrat, ko se motocikel ali tricikel uporablja v normalnih voznih razmerah z voznikom, ki tehta 75 kg.

5.4 Nastavitev naprav za analizo

5.4.1 Kalibriranje analizatorjev

S pomočjo merilnika pretoka in regulatorja tlaka, ki sta nameščena na vsaki jeklenki, se v analizator uvede tako količino kalibrirnega plina, da lahko analizator normalno deluje pri določenem tlaku. Napravo je treba tako nastaviti, da kaže vrednost, ki je navedena na jeklenki, kot konstantno vrednost. Nato se izvede meritve s kalibrirnimi plini iz različnih jeklenk, da se dobi krivulja odklonov analizatorja, izhajajoč iz nastavitve pri jeklenki z najvišjo vsebnostjo. Za pravilno kalibracijo plamensko-ionizacijskega analizatorja, ki naj bi se opravila vsaj enkrat na mesec, se uporabljajo zmesi zraka in propana (ali heksana) z nazivnimi koncentracijami ogljikovodika, ki so enake 50 % in 90 % celotnega merilnega območja. Za pravilno umerjanje nedisperzijskega infrardeče-absorpcijskega analizatorja se merijo mešanice dušika s CO in CO2 pri nazivnih koncentracijah 10 %, 40 %, 60 %, 85 % in 90 % celotnega merilnega območja. Za umerjanje kemiluminiscentnega analizatorja NOx se uporabljajo zmesi dušikovega oksida (N2O), razredčenega v dušiku z nazivno koncentracijo 50 % in 90 % celotnega merilnega območja. Za kontrolno kalibracijo, ki mora biti opravljena pred vsako serijo preskusov, je treba za vse tri vrste analizatorjev uporabiti mešanico z deležem plinov, katerih količina se bo ugotavljala, enako 80 % celotnega merilnega območja. Za zmanjšanje koncentracije od 100 % na zahtevano nazivno vrednost se lahko uporabi naprava za redčenje.

6. PRESKUSI NA DINAMOMETRU

6.1 Posebni pogoji za opravljanje voznega cikla

6.1.1 Med preskusom mora biti temperatura v prostoru, v katerem je dinamometer, med 20 ° in 30 °C ter čimbolj enaka temperaturi prostora, v katerih se je pripravljal motocikel ali tricikel.

6.1.2 Motocikel ali tricikel mora biti med preskusom postavljen čim bolj vodoravno, da se preprečijo nenormalne izgube goriva.

6.1.3 Po prvih 40 sekundah prostega teka (glej točko 6.2.2) se na motocikel ali tricikel usmeri tok zraka spremenljive hitrosti. Nato se opravita dva celotna pripravljalna vozna cikla, med katerima se ne zajemajo izpušni plini. Hladilni sistem mora imeti vgrajen regulirni mehanizem, ki je odvisen od obodne hitrosti valja dinamometra, tako da je v območju od 10 km/h do 50 km/h linearna hitrost zraka pri izhodu iz puhala enaka relativni obodni hitrosti valja z 10 % približkom. Pri obodni hitrosti valjev, ki so manjše od 10 km/h, je hitrost zraka lahko nič. Izhodna odprtina zračnega puhala mora imeti naslednje značilnosti:

(i) površina odprtine vsaj 0,4 m2,

(ii) spodnji rob med 0,15 in 0,20 m nad tlemi,

(iii) oddaljenost od prednjega roba motocikla ali tricikla med 0,3 in 0,45 m.

6.1.4 Hitrost se med merjenjem zarisuje v odvisnosti od časa, da se lahko preverja pravilnost poteka cikla.

6.1.5 Lahko se zapišeta temperaturi hladilne vode in olja v ohišju ročične gredi.

6.2 Zagon motorja

6.2.1 Po opravljenih predhodnih pripravah opreme za zajemanje, redčenje, analiziranje in merjenje plinov (glej točko 7.1) se po proizvajalčevih navodilih zažene motor z ustreznimi napravami, kot so loputa za zagon, zagonski ventil itd.

6.2.2 Motor mora prosto teči največ 40 sekund. Začetek prvega preskusnega cikla sovpada z začetkom zajemanja vzorcev in merjenja vrtljajev črpalke.

6.3 Uporaba ročne naprave za hladni zagon motorja

Loputo je treba čim prej zapreti, na splošno pred pospeševanjem z 0 na 50 km/h. Če te zahteve ni mogoče izpolniti, je treba navesti čas, v katerem je bila loputa zaprta. Loputa mora biti nastavljena po proizvajalčevih navodilih.

6.4 Prosti tek

6.4.1 Ročni menjalnik:

6.4.1.1 Med prostim tekom mora biti sklopka vključena, prestava pa v nevtralnem položaju.

6.4.1.2 Da bi omogočili pospeševanje po normalnem ciklu, je treba menjalnik vozila prestaviti v prvo prestavo pri izključeni sklopki pet sekund pred začetkom pospeševanja po prostem teku.

6.4.1.3 Prvi prosti tek na začetku cikla traja šest sekund v nevtralni prestavi z vključeno sklopko in pet sekund v prvi prestavi z izključeno sklopko.

6.4.1.4 V vsakem nadaljnjem ciklu traja prosti tek 16 sekund v nevtralni in pet sekund v prvi prestavi z izključeno sklopko.

6.4.1.5 Zadnji prosti tek v ciklu traja sedem sekund v nevtralni prestavi z vključeno sklopko.

6.4.2 Pol-samodejni menjalniki:

treba se je ravnati po proizvajalčevih navodilih za vožnjo po mestu, če pa teh ni, po navodilih za uporabo ročnega menjalnika.

6.4.3 Samodejni menjalniki:

med preskusom se izbirne ročice ne sme premikati, razen če proizvajalec ne določi drugače. Takrat je treba upoštevati postopek za ročni menjalnik.

6.5 Pospeški

6.5.1 Med celotno delovno operacijo je treba pospeševati čim bolj enakomerno.

6.5.2 Če so zmožnosti pospeševanja motociklov ali triciklov premajhne za potek pospeševalnih ciklov v predpisanih odstopanjih, je treba motocikel ali tricikel pospeševati s polnim plinom, dokler se ne doseže hitrost, predpisana za cikel; nato cikel poteka normalno naprej.

6.6. Pojemki

6.6.1 Vsi pojemki se dosežejo s popolnim odvzetjem plina ob vključeni sklopki. Motor je treba izključiti pri hitrosti 10 km/h.

6.6.2 Če traja pojemanje dlje, kot je predpisano za ustrezno stopnjo, je treba za pravilen potek cikla uporabiti zavore na vozilu.

6.6.3 Če traja pojemanje krajši čas, kot je predpisano za ustrezno stopnjo, se časovni okvir teoretičnega cikla doseže s časom enakomernega ali prostega teka, ki se prišteje k naslednji fazi enakomernega ali prostega teka. V tem primeru ne velja točka 2.4.3.

6.6.4 Na koncu pojemanja (ustavljanje motocikla ali tricikla na valju) se prestava pomakne v nevtralni položaj, sklopka pa ostane vključena.

6.7 Stalne hitrosti

6.7.1 Pri prehodu s pospeševanja na stalno hitrost se je treba izogniti "navijanju" ali zapiranju lopute za plin.

6.7.2 Pri prehodih na stalno hitrost je treba ročico za plin ustaviti na določenem mestu.

7. POSTOPEK VZORČENJA, ANALIZE IN MERJENJA EMITIRANIH KOLIČIN

7.1 Opravila pred zagonom motocikla ali tricikla

7.1.1 Zbiralni vreči vzorcev Sa in Sb je treba izprazniti in neprepustno zapreti.

7.1.2 Rotacijska črpalka P1 se vključi, pri tem pa števec vrtljajev še ni vključen.

7.1.3 Vključita se črpalki P2 in P3 za odvzem vzorcev z ventili, odprtimi za izpust plinov v ozračje; nastavi se pretok skozi ventila V2 in V3.

7.1.4 Vključijo se naprave za odčitavanje temperature T in tlakov g1 in g2.

7.1.5 Števec vrtljajev CT in števec vrtljajev valja se nastavita na nič.

7.2 Začetek vzorčenja in merjenja količin

7.2.1 Po predhodnem 40-sekundnem prostem teku in dveh pripravljalnih ciklih (začetek prvega preskusnega cikla) delovne operacije, določene v 7.2.2 do 7.2.5, potekajo sočasno.

7.2.2 Usmerjevalna ventila, ki sta bila sprva usmerjena v ozračje, se nastavita tako, da se zvezno zajeti vzorci skozi sondi za vzorčenje S2 in S3 vodijo v zbiralni vreči Sa in Sb.

7.2.3 Trenutek začetka preskusa se označi na analognih zarisih, ki kažejo vrednosti iz merilnika temperature T in dveh merilnikov razlike tlaka g1 in g2.

7.2.4 Vključi se števec, ki kaže skupno število vrtljajev črpalke P1.

7.2.5 Vključi se naprava, navedena v točki 6.1.3, ki usmerja pretok zraka na motocikel ali tricikel.

7.3 Konec vzorčenja in merjenja količin

7.3.1 Na koncu četrtega preskusnega cikla delovne operacije, opisane v točkah 7.3.2 do 7.3.5, potekajo sočasno.

7.3.2 Usmerjevalna ventila je treba nastaviti tako, da zapirata zbiralni vreči Sa in Sb ter odvajata v ozračje vzorce, ki jih skozi sondi za vzorčenje S2 in S3 sesata črpalki P2 in P3.

7.3.3 Trenutek konca preskusa se mora označiti na analognem zarisu, navedenem v točki 7.2.3.

7.3.4 Ustavi se števec vrtljajev črpalke P1.

7.3.5 Ustavi se naprava, navedena v točki 6.1.3, ki usmerja pretok zraka na motocikel ali tricikel.

7.4 Analiza vzorcev iz zbiralnih vreč

Čim prej, vsekakor pa najpozneje 20 minut po koncu preskusov, je treba opraviti analize za ugotavljanje:

- koncentracij ogljikovodikov, ogljikovega monoksida, dušikovih oksidov in ogljikovega dioksida v vzorcu zraka za redčenje v zbiralni vreči Sb;

- koncentracij ogljikovodikov, ogljikovega monoksida, dušikovih oksidov in ogljikovega dioksida v vzorcu razredčenih izpušnih plinov v zbiralni vreči Sa.

7.5 Meritev prevožene poti

Dejansko prevožena pot S, izražena v km, se dobi z množenjem skupnega števila vrtljajev, ki je prikazano na števcu vrtljajev, z obsegom valja (glej točko 4.1.1).

8. DOLOČITEV KOLIČIN EMITIRANIH PLINASTIH ŠKODLJIVIH SNOVI

8.1 Masa ogljikovega monoksida, emitiranega med preskusom, se določi z enačbo:

CO

=

· V · d

·

CO

10

pri čemer je:

8.1.1 COM je masa ogljikovega monoksida, emitirana med preskusom, izražena v g/km.

8.1.2 S je razdalja, določena v točki 7.5;

8.1.3 dCO je gostota ogljikovega monoksida pri temperaturi 0 °C in tlaku 101,33 kPa (= 1,250 kg/m3);

8.1.4 COc je prostorninska koncentracija ogljikovega monoksida v razredčenih plinih, izražena v ppm in popravljena z upoštevanjem onesnaženosti zraka za redčenje:

CO

= CO

− CO

pri čemer je:

8.1.4.1 COe je koncentracija ogljikovega monoksida, merjena v ppm, v vzorcu razredčenih plinov, zajetih v zbiralni vreči Sb;

8.1.4.2 COd je koncentracija ogljikovega monoksida, merjena v ppm, v vzorcu zraka za redčenje, zajetega v zbiralni vreči Sa;

8.1.4.3 DF je koeficient, določen v točki 8.4.

8.1.5 V je skupna prostornina razredčenih plinov pri referenčni temperaturi 0 °C (273 ° K) in referenčnem tlaku 101,33 kPa, izražena v m3/preskus:

V = V

·

N

· 273

101,33 ·

pri čemer je:

8.1.5.1 Vo je prostornina prečrpanega plina s črpalko P1 pri enem vrtljaju, izražena v m3/vrtljaj. Ta prostornina je odvisna od razlike tlakov na vstopnem in izstopnem delu samega sklopa,

8.1.5.2 N je število vrtljajev črpalke P1 med štirimi preskusnimi cikli,

8.1.5.3 Pa je atmosferski tlak, izražen v kPa,

8.1.5.4 Pi je srednja vrednost nihanja tlaka na vhodnem delu črpalke P1 med štirimi cikli, izražena v kPa,

8.1.5.5 Tp je temperatura razredčenih plinov na vhodnem delu črpalke P1 med štirimi cikli.

8.2 Masa nezgorelih ogljikovodikov, emitiranih skozi izpušno cev motocikla ali tricikla med preskusom, se izračuna po enačbi:

HC

=

· V · d

·

HC

10

pri čemer je:

8.2.1 HCM je masa ogljikovodikov, emitiranih med preskusom, izražena v g/km;

8.2.2 S je razdalja, določena v točki 7.5;

8.2.3 dHC je gostota ogljikovodikov pri temperaturi 0 C in tlaku 101,33 kPa za povprečno razmerje ogljika in vodika 1:1,85 (= 0,619 kg/m3);

8.2.4 HCc je koncentracija razredčenih plinov, izražena kot delci na milijon ekvivalenta ogljika (na primer: masa propana, pomnožena s 3) in popravljena z upoštevanjem onesnaženosti zraka za redčenje:

HC

= HC

− HC

pri čemer je:

8.2.4.1 HCe je koncentracija ogljikovodikov v vzorcu razredčenih plinov v zbiralni vreči Sb, izražena kot delci na milijon ekvivalenta ogljika;

8.2.4.2 HCd je koncentracija ogljikovodikov v vzorcu zraka za redčenje v zbiralni vreči Sa, izražena kot delci na milijon ekvivalenta ogljika;

8.2.4.3 DF je koeficient, določen v točki 8.4;

8.2.5 V je skupna prostornina (glej točko 8.1.5).

8.3 Masa dušikovih oksidov, emitiranih skozi izpušno cev motocikla ali tricikla, se izračuna po naslednji enačbi:

NO

=

· V · d

·

NO

· K

10

pri čemer je:

8.3.1 NOxM je masa dušikovih oksidov, emitiranih med preskusom, izražena v g/km;

8.3.2 S je razdalja, določena v točki 7.5;

8.3.3 dNO2 je gostota dušikovih oksidov v izpušnih plinih pri temperaturi 0 °C in tlaku 101,33 kPa (= 2,05 kg/m3), izražena kot ekvivalent NO2);

8.3.4 NOxc je koncentracija dušikovih oksidov v razredčenih plinih, izražena v delci na milijon in popravljena z upoštevanjem onesnaženosti zraka za redčenje:

NO

= NO

− NO

pri čemer je:

8.3.4.1 NOxe je koncentracija dušikovih oksidov v vzorcu razredčenih plinov v zbiralni vreči Sa, izražena v delci na milijon;

8.3.4.2. NOxd je koncentracija dušikovih oksidov v vzorcu redčilnega zraka v zbiralni vreči Sb, izražena v delci na milijon;

8.3.4.3 DF je koeficient, določen v 8.4.

8.3.5 Kh je korekcijski faktor za vlažnost:

Kh =

1 − 0,0329

pri čemer je:

8.3.5.1 H je absolutna vlažnost v gramih vode na kg suhega zraka:

H =

Pa − Pd

pri čemer je:

8.3.5.1.1 U je vlažnost, izražena v odstotkih;

8.3.5.1.2 Pd je nasičen tlak voda-tlak pri preskusni temperaturi, izražen v kPa;

8.3.5.1.3 Pa je atmosferski tlak v kPa;

8.4 DF je koeficient, izražen z enačbo:

DF =

CO

+ 0,5 CO + HC

pri čemer so:

8.4.1 CO, CO2 in HC koncentracije ogljikovega monoksida, ogljikovega dioksida in ogljikovodikov v vzorcu razredčenih plinov v zbiralni vreči Sa izražene v odstotkih.

Poddodatek 1

Delovni cikel motorja pri preskusu tipa I

+++++ TIFF +++++

Poddodatek 2

Primer št. 1 sistema zajemanja izpušnih plinov

+++++ TIFF +++++

Poddodatek 3

Primer št. 2 sistema zajemanja izpušnih plinov

+++++ TIFF +++++

Poddodatek 4

Postopek kalibracije absorpcije moči z dinamometrom pri preskusu vožnje motociklov ali triciklov

V tem poddodatku je opisan postopek, ki se uporablja za določanje absorpcije moči pri preskusu vožnje z dinamometrom.

Absorbirana moč, izmerjena pri preskusu vožnje, vključuje moč, absorbirano zaradi trenja, in moč, absorbirano v napravi za absorpcijo moči. Dinamometer se požene na hitrost, ki je višja od najvišje preskusne hitrosti. Naprava, ki poganja dinamometer, se nato izključi in hitrost vrtenja valja(ev) se zmanjša.

Kinetična energija naprave se absorbira z zavoro dinamometra in notranjim trenjem dinamometra. Pri tem postopku se ne upoštevajo spremembe notranjega trenja v valju dinamometra zaradi rotacijskih mas motocikla ali tricikla. Pri dinamometru z dvema valjema se lahko zanemari razlika med časom, v katerem se ustavi zadnji prosto vrteči se valj, in časom, v katerem se ustavi gnani prednji valj.

Postopki so naslednji:

1. Izmeri se hitrost vrtenja valja, če to še ni bilo opravljeno. Uporabi se lahko dodatno merilno kolo, števec vrtljajev ali kakšna druga metoda.

2. Na dinamometer se namesti motocikel ali tricikel ali pa se uporabi druga metoda za pogon dinamometra.

3. Priključi se vztrajnik ali kateri koli drug sistem simulacije vztrajnosti, ki se običajno uporablja pri dinamometru za najpogostejše kategorije mas motociklov ali triciklov.

4. Dinamometer se požene na hitrost 50 km/h.

5. Zapiše se absorbirana moč.

6. Dinamometer se požene na hitrost 60 km/h.

7. Naprava, ki poganja dinamometer, se izključi.

8. Zapiše se čas pojemka dinamometra s hitrosti 55 km/h na 45 km/h.

9. Naprava za absorpcijo moči se nastavi na drugo vrednost.

10. Postopki od 4 do 9 se ponavljajo tako pogosto, da zajamejo območje uporabljenih moči pri preskusu vožnje.

11. Absorbirana moč se izračuna z enačbo:

P

=

M

=

0,03858 M

1t

pri čemer je:

Pd = moč v kW

M1 = enakovredna vztrajnost v kg

V1 = začetna hitrost v m/s (55 km/h = 15,28 m/s)

V2 = končna hitrost v m/s (45 km/h = 12,50 m/s)

t = čas, ki je potreben za pojemek valja s 55 km/h na 45 km/h

12. Diagram, ki prikazuje absorbirano moč dinamometra glede na moč, pokazano za preskusno hitrost 50 km/h v omenjeni 4. fazi.

+++++ TIFF +++++

Dodatek 2

Preskus tipa II

(Merjenje emisij ogljikovega monoksida pri prostem teku)

1. UVOD

Potek preskusa tipa II je določen v točki 2.2.1.2 Priloge II.

2. MERILNI POGOJI

2.1 Uporabljeno gorivo je predpisano v Prilogi IV.

2.2 Koncentracijo ogljikovega monoksida je treba izmeriti takoj po preskusu tipa I z motorjem v prostem teku.

2.3 Pri motociklih ali triciklih z ročnim ali polsamodejnim menjalnikom se preskus opravi s prestavno ročico v "nevtralnem" položaju in z vključeno sklopko.

2.4. Pri motociklih ali triciklih s samodejnim prenosom se preskus opravi s preklopno ročico v položaju "nič" ali "parkiranje".

3. VZORČENJE PLINOV

3.1 Izpušna cev mora biti opremljena z dovolj neprepustnim podaljškom, tako da se sonda za vzorčenje izpušnih plinov lahko vstavi vsaj 60 cm globoko, ne da bi se povečal tlak ob njenem ustju za več kot 1,25 kPa in vplival na delovanje motocikla ali tricikla. Oblika tega podaljška mora biti taka, da ni mogoče znatno redčenje izpušnih plinov z zrakom na ustju sonde. Če ima motocikel ali tricikel več kot eno izpušno cev, morajo biti te povezane v skupno cev ali pa se morajo koncentracije ogljikovega monoksida meriti na vsaki cevi; rezultati meritev so aritmetična srednja vrednost teh koncentracij.

3.2 Koncentracije CO (CCO) in CO2 (CCO2) se ugotovijo z odčitki vrednosti, prikazanih na instrumentih ali zapisovalnih napravah, in z uporabo ustreznih kalibracijskih tabel.

3.3 Popravljena koncentracija ogljikovega monoksida v dvotaktnih motorjih je:

C

corr = C

C

+ C

3.4 Popravljena koncentracija ogljikovega monoksida v štiritaktnem motorju je:

C

corr = C

C

+ C

3.5 Koncentracij CCO (točka 3.2), merjenih po enačbi iz točke 3.3 ali 3.4, ni treba popravljati, če je seštevek izmerjenih koncentracij (CCO + CCO2) 10 ali več za dvotaktne motorje oziroma 15 ali več za štiritaktne motorje.

PRILOGA III

PODROBEN OPIS UKREPOV PROTI VIDNEMU ONESNAžEVANJU ZRAKA ZARADI DVO- ALI TRIKOLESNIH MOTORNIH VOZIL OPREMLJENIH Z MOTORJEM S KOMPRESIJSKIM VŽIGOM

1. POMEN IZRAZOV

V tem poglavju:

1.1 Izraz "tip vozila" pomeni motorna vozila, ki se bistveno ne razlikujejo po značilnostih vozila in motorja, opredeljenih v Prilogi V.

2. ZAHTEVE ZA PRESKUSE

2.1. Splošno

Sestavni deli, ki lahko vplivajo na emisijo vidnih škodljivih snovi, morajo biti načrtovani, izdelani in sestavljeni tako, da vozilu kljub tresljajem, ki jim je lahko izpostavljeno, še vedno omogočajo skladnost z zahtevami te priloge.

2.2 Podatki o napravi za hladen zagon motorja

2.2.1 Naprava za hladen zagon mora biti načrtovana in izdelana tako, da med normalnim delovanjem motorja neha delovati ali je ni mogoče vključiti.

2.2.2 Določbe iz točke 2.2.1 ne veljajo, če je izpolnjen najmanj eden od naslednjih pogojev:

2.2.2.1 Kadar deluje naprava za hladen vžig, mora koeficient absorpcije svetlobe v plinih, emitiranih iz motorja pri delovanju s stalnim številom vrtljajev, izmerjen po postopku, določenem v Dodatku 1, ostati v mejah, predpisanih v Dodatku 3.

2.2.2.2 Neprekinjeno delovanje naprave za hladen vžig povzroči zaustavitev motorja po primernem času.

2.3 Zahteve glede emisij vidnih škodljivih snovi

2.3.1 Emisije vidnih škodljivih snovi iz tipa vozila, predloženega v homologacijo, se merijo po dveh postopkih, ki sta prikazana v Dodatkih 1 in 2, v katerih so posamično opisani preskusi pri stalnem številu vrtljajev in pri prostem pospeševanju.

2.3.2 Emisije vidnih škodljivih snovi, ki se merijo po postopku, opisanem v Dodatku 1, ne smejo preseči mejnih vrednosti, določenih v Dodatku 3.

2.3.3 Pri motorjih s turbo polnilnikom ne sme absorpcijski koeficient, izmerjen pri pospeševanju v nevtralni prestavi, preseči mejne vrednosti, predpisane v Dodatku 3 za nazivno vrednost pretoka, ki ustreza največjemu absorpcijskemu koeficientu, izmerjenemu pri stalnem številu vrtljajev, povečanemu za 0,5 m−1.

2.3.4 Za merjenje je dovoljena tudi druga enakovredna oprema. Če se ne uporablja tista, ki je opisana v Dodatku 4, je treba njeno enakovrednost dokazati za zadevni tip motorja.

3. SKLADNOST PROIZVODNJE

3.1 Za preverjanja skladnosti proizvodnje se uporabljajo zahteve iz točke 1 Priloge VI k Direktivi 92/61/EGS.

3.2 Za preverjanje skladnosti proizvodnje, predpisane v točki 3.1, se vozilo vzame iz serije.

3.3 Skladnost vozila s homologiranim tipom se preveri na podlagi opisa v homologacijski dokumentaciji. Poleg tega se opravijo preverjanja po naslednjih pogojih:

3.3.1 Neutečeno vozilo je treba preskusiti pri prostem pospeševanju, predpisanem v Dodatku 2.

Vozilo je skladno s homologiranim tipom, če ugotovljen absorpcijski koeficient ne preseže popravljene vrednosti absorpcijskega koeficienta v homologacijski dokumentaciji za več kot 0,5 m−1. Na zahtevo proizvajalca se sme namesto referenčnega uporabiti trgovsko gorivo. V primeru spora, se mora uporabiti referenčno gorivo.

3.3.2 Če vrednosti, ugotovljene v preskusu, navedenem v točki 3.3.1, presežejo vrednosti v homologacijski dokumentaciji, za več kot 0,5 m−1, se mora motor vozila preskusiti pri stalnih številih vrtljajev na krivulji polne obremenitve, kot je predpisano Dodatku 1. Stopnje vidne emisije ne smejo preseči omejitev, predpisanih v Dodatku 3.

Dodatek 1

Preskus pri stalnih številih vrtljajev na krivulji polne obremenitve

1. UVOD

1.1 Ta priloga opisuje postopek ugotavljanja emisij vidnih škodljivih snovi v različnih pogojih stacionarnega delovanja na krivulji polne obremenitve.

1.2 Preskusi se lahko motor ali vozilo.

2. NAČELO MERJENJA

2.1 Meri se motnost izpušnih plinov iz motorja pri stacionarnem delovanju pri polni obremenitvi.

2.2 Opravi se vsaj šest meritev, od največjega do najmanjšega nazivnega števila vrtljajev. Skrajni točki merjenja sta na dveh koncih zgoraj določenega intervala, ena točka mora sovpadati s številom vrtljajev, pri katerem motor razvije največjo moč, in številom vrtljajev, pri katerem razvije največji navor.

3. PRESKUSNI POGOJI

3.1 Motorno vozilo

3.1.1 Motor ali vozilo mora biti v brezhibnem mehanskem stanju. Motor mora biti utečen.

3.1.2 Motor se preskuša z opremo, določeno v Prilogi V.

3.1.3 Moč motorja se pri preskusu meri skladno s posamično direktivo o največji moči ob upoštevanju odstopanj, predpisanih v točki 3.1.4 Ko se preskuša vozilo, se preveri, da stopnja pretoka goriva ni nižja, kot jo je predpisal proizvajalec.

3.1.4 Kar zadeva moč motorja, izmerjeno na dinamometru pri stacionarnem delovanju na krivulji polne obremenitve, so dovoljena naslednja odstopanja v zvezi z močjo, ki jo je navedel proizvajalec:

- največja moč: ± 2 %

- na drugih merilnih mestih: + 6 %/ − 2 %.

3.1.5 Izpušna naprava ne sme nikjer puščati, ker bi se tako lahko razredčili iz motorja oddani plini. Če ima motor več kot eno izpušno cev, jih je treba povezati v eno samo, pri kateri se meri motnost izpušnih plinov.

3.1.6 Nastavitve motorja morajo biti takšne, kakršne predpiše proizvajalec za običajno rabo, zlasti hladilna voda in olje morata biti pri normalnih temperaturah, kakršne določi proizvajalec.

3.2 Gorivo

Pri preskusu se uporabi referenčno dizelsko gorivo v skladu z zahtevami, določenimi v Prilogi IV.

3.3. Preskuševalni laboratorij

3.3.1 Absolutna temperatura zraka [1] T, izražena v K, ki vstopa v motor, se meri največ 15 cm pred vstopom zraka v zračni filter, oziroma če tega ni, največ 15 cm pred vstopno odprtino za zrak. Meri se tudi suhi zračni tlak ps, izražen v kPa, faktor zračnega tlaka fa pa se določi v skladu z naslednjo enačbo:

fa =

·

pri čemer je:

ps = pb − pµ

pb = zračni tlak

pµ = tlak vodne pare

3.3.2 Preskus je veljaven, če je parameter fa tak, da je 0,98 < fa < 1,02.

3.4 Vzorčenje in merilna oprema

Koeficient absorpcije svetlobe v izpušnih plinih se meri z merilnikom motnosti, ki izpolnjuje zahteve Dodatka 4 in je vgrajen skladno z zahtevami Dodatka 5.

4. VREDNOTENJE KOEFICIENTA ABSORPCIJE SVETLOBE

4.1 Nazivni pretok plina se izračuna za vsako število vrtljajev, pri katerem se meri absorpcijski koeficient v skladu s točko 2.2, z enačbama:

- G =

Vn60

- G =

Vn120

pri čemer je:

G = imenski pretok plinov v litrih na sekundo (l/s)

V = prostornina motorja, izražena v litrih (l)

n = število vrtljajev, izraženo v vrtljajih na minuto

4.2 Če nazivni pretok ni skladen z eno od vrednosti iz tabele v Dodatku 3, se mejna vrednost določi z interpolacijo sorazmerne vrednosti.

Dodatek 2

Preskus pri prostem pospeševanju

1. PRESKUSNI POGOJI

1.1 Preskusi se opravijo na motorju, vgrajenem na preskusno napravo ali vozilo.

1.1.1 Če se motor preskuša na preskusni napravi, je treba čim prej po preskusu preveriti motnost izpušnih plinov pri stacionarnem delovanju vzdolž krivulje polne obremenitve. Zlasti hladilna voda in olje morata imeti običajne temperature, ki jih predpiše proizvajalec.

1.1.2 Če se motor preskuša na mirujočem vozilu, ga je treba predhodno ogreti bodisi z vožnjo po cesti ali z dinamičnim preskusom. Meritev je treba opraviti čim prej po koncu ogrevanja.

1.2 Zgorevalni prostor se zaradi predolgega delovanja v prostem teku pred preskusom ne sme preveč ohladiti ali zamazati.

1.3 Veljajo preskusni pogoji, določeni v točkah 3.1, 3.2 in 3.3 Dodatka 1.

1.4 Glede vzorčenja in merilne opreme veljajo pogoji, predpisani v točki 3.4 Dodatka 1.

2. PRESKUSNI POSTOPEK

2.1 Če preskus poteka na dinamometru, se zavora dinamometra odklopi od motorja in nadomesti z vrtečimi se deli, ki so gnani pri nevtralnem položaju menjalnika ali z vztrajnostno maso, ki je približno enakovredna tem delom.

2.2 Če preskus poteka na vozilu, mora biti prestavna ročica v nevtralnem položaju, sklopka pa vključena.

2.3 Ročica za plin se pri prostem teku upravlja hitro, vendar mehko, da se doseže največji pretok goriva iz tlačilke. V tem položaju ostane tako dolgo, dokler se ne doseže največje število vrtljajev motorja in začne regulator zmanjševati pretok. Takoj ko je ta hitrost dosežena, se ročica za plin popusti, dokler se motor ne vrne v prosti tek in merilnik motnosti spet kaže ustrezne vrednosti.

2.4 Postopek, opisan v točki 2.3, se ponovi vsaj šestkrat, da se očisti izpušni sistem in po potrebi znova nastavi merilna oprema. Največje izmerjene vrednosti motnosti, dobljene pri vsakem zaporednem pospeševanju, se zapisujejo, dokler se vrednost ne ustali. Vrednosti, ki se zapišejo med prostim tekom po vsakem pospeševanju, se ne upoštevajo. Vrednosti so ustaljene, če so štiri zaporedne vrednosti v pasu, katerega širina ne presega 0,25 m−1, in ne kažejo tendence pojemanja. Veljavni absorpcijski koeficient XM je aritmetična sredina teh štirih vrednosti.

2.5 Za motorje s turbopolnilnikom veljajo po potrebi naslednji posebni pogoji:

2.5.1 pri motorjih s turbopolnilnikom, ki je gnan bodisi s sklopko ali mehanično z motorjem in se lahko izklopi, se opravita dva polna merilna cikla s pospeševanjem, pri enem je polnilnik vklopljen, pri drugem pa ne; upošteva se večja izmerjena vrednost;

2.5.2 če ima motor več kot eno izpušno odprtino, se preskusi opravijo tako, da se povežejo vse odprtine z ustrezno napravo, kjer se plini mešajo in od koder izhajajo skozi eno samo odprtino; sicer pa se preskusi pri prostem pospeševanju lahko opravijo na vsaki odprtini, pri čemer je vrednost, ki se uporablja za izračun popravljenega absorpcijskega koeficienta, aritmetična srednja vrednost izmerjenih vrednosti na vsaki odprtini. Preskus je veljaven le, če se največje izmerjene vrednosti ne razlikujejo za več kot 0,15 m−1.

3. DOLOČITEV POPRAVLJENE VREDNOSTI ABSORPCIJSKEGA KOEFICIENTA

Te določbe veljajo, če je absorpcijski koeficient pri stacionarnem delovanju dejansko ugotovljen na enaki izvedenki tipa motorja.

3.1 Oznake

XM = absorpcijski koeficient pri pospeševanju v nevtralni prestavi, izmerjen po predpisih iz točke 2.4;

XL = popravljen absorpcijski koeficient pri prostem pospeševanju;

SM = absorpcijski koeficient, izmerjen pri stacionarnem delovanju (glej točko 2.1 Dodatka 1), ki je najbližje predpisani mejni vrednosti istega nazivnega pretoka;

SL = absorpcijski koeficient, predpisan v točki 4.2 Dodatka 1, za nazivni pretok, ki ustreza merilnemu mestu, na katerem je bila izmerjena vrednost SM.

3.2 Ker so absorpcijski koeficienti izraženi v m−1, velja tista popravljena vrednost XL iz naslednjih dveh enačb, ki je manjša:

X

=

S

· X

S

ali

XL = XM + 0,5

Dodatek 3

Mejne vrednosti, ki veljajo pri preskusih pri stalnem številu vrtljajev motorja

Nazivni pretok G (litri/sekundo) | Absorpcijski koeficient (m−1) |

< 42 | 2,26 |

45 | 2,19 |

550 | 2,08 |

55 | 1,985 |

60 | 1,90 |

65 | 1,84 |

70 | 1,775 |

75 | 1,72 |

80 | 1,665 |

85 | 1,62 |

90 | 1,575 |

95 | 1,535 |

100 | 1,495 |

105 | 1,465 |

110 | 1,425 |

115 | 1,395 |

120 | 1,37 |

125 | 1,345 |

130 | 1,32 |

135 | 1,30 |

140 | 1,27 |

145 | 1,25 |

150 | 1,225 |

155 | 1,205 |

160 | 1,19 |

165 | 1,17 |

170 | 1,155 |

175 | 1,14 |

180 | 1,125 |

185 | 1,11 |

190 | 1,095 |

195 | 1,08 |

> 200 | 1,065 |

Opomba:

Čeprav so zgornje vrednosti zaokrožene na najbližje vrednosti 0,01 ali 0,005, ni nujno, da se meritve opravijo tako natančno.

Dodatek 4

Značilnosti merilnika motnosti izpušnih plinov

1. PODROČJE DELOVANJA

V tem dodatku so določeni pogoji, ki jih morajo izpolnjevati merilniki motnosti, ki se uporabljajo pri preskusih, opisanih v Dodatkih 1 in 2.

2. OSNOVNE ZAHTEVE ZA MERILNIKE MOTNOSTI

2.1 Plin, katerega motnost se meri, mora biti v komori, katere notranje stene ne odbijajo svetlobe.

2.2 Pri določanju dolžine dejanske poti svetlobe skozi merjeni plin se upošteva možen vpliv delov za zaščito izvora svetlobe in fotoelektrične celice. Ta dolžina mora biti navedena na napravi.

2.3 Kazalnik merjenih vrednosti na merilniku motnosti mora imeti dve lestvici, eno v absolutnih enotah za absorpcijo svetlobe od 0 do

+++++ TIFF +++++

(m−1) in drugo linearno od 0 do 100; obe lestvici morata imeti merilno območje od 0 pri popolni svetlobni prepustnosti do največje vrednosti pri popolni zatemnitvi.

3. ZAHTEVE GLEDE IZDELAVE

3.1 Splošno

Merilnik motnosti mora biti tak, da se pri stalnem številu vrtljajev dimna komora napolni z izpušnim plinom enakomerne motnosti.

3.2 Dimna komora in ohišje merilnika motnosti

3.2.1 Možnost nezaželenih žarkov, ki dosežejo fotoelektrično celico zaradi notranjih odbojev ali difuzije, je treba čim bolj zmanjšati (npr. s prebarvanjem notranjih sten z črno mat barvo in njihovo primerno razporeditvijo).

3.2.2 Optične značilnosti morajo biti take, da kombinirana učinka difuzije in odboja ne presežeta ene enote na linearni lestvici, kadar je dimna komora polna dima, ki ima absorpcijski koeficient približno 1,7 m−1.

3.3 Izvor svetlobe

Izvor svetlobe mora biti žarnica z barvno temperaturo med 2800 in 3250 K.

3.4 Sprejemnik

3.4.1 Sprejemnik je sestavljen iz fotoelektrične celice s krivuljo spektralnega odziva, ki je podobna fotopični krivulji človeškega očesa (največji odziv v območju 550/ 570 nm; manj kot 4 % od tega pod 430 nm in nad 680 nm).

3.4.2 Izdelava električnega krogotoka skupaj s kazalnikom izmerjenih vrednosti mora biti taka, da je izhodni tok iz fotoelektrične celice v linearni odvisnosti od sprejetega svetlobnega toka v območju delovnih temperatur fotoelektrične celice.

3.5 Merilna lestvica

3.5.1 Koeficient absorpcije svetlobe k se izračuna po enačbi Ø = Øo · e−KL, pri čemer je L dejanska dolžina poti svetlobe skozi plin, ki se meri, Øo je vpadni svetlobni tok in Ø odbiti tok. Če dejanske dolžine L tipa merilnika motnosti ni mogoče oceniti neposredno iz njegove geometrije, se določi

- bodisi z metodo, opisano v točki 4, ali

- s primerjavo z drugim tipom merilnika motnosti, za katerega je znana dejanska dolžina.

3.5.2 Povezava med linearno lestvico od 0 do 100 in absorpcijskim koeficientom k je prikazana z enačbo:

k =

log

pri čemer je N odčitek na linearni lestvici in k ustrezen absorpcijski koeficient.

3.5.3 Kazalnik na merilniku motnosti mora omogočati odčitek absorpcijskega koeficienta 1,7 m−1 s točnostjo 0,025 m−1.

3.6 Nastavitev in preskušanje merilne opreme

3.6.1 Električni krogotok fotoelektrične celice in kazalnika mora biti nastavljiv tako, da se kazalec lahko nastavi na ničlo, ko gre svetlobni žarek skozi dimno komoro, napolnjeno s čistim zrakom ali komoro z istimi značilnostmi.

3.6.2 Pri ugasnjeni žarnici in nesklenjenem ali kratkostičnem merilnem tokokrogu mora biti odčitek na lestvici absorpcijskega koeficienta ∞ in mora takšen ostati tudi po vnovični vključitvi tokokroga.

3.6.3 Vmesno preverjanje se opravi tako, da se v dimno komoro postavi filter, ki predstavlja plin, katerega znani absorpcijski koeficient k, izmerjen, kakor je opisano v točki 3.5.1, je med 1,6 m−1 in 1,8 m−1. Vrednost k mora biti znana s točnostjo 0,025 m−1. Cilj preverjanja je zagotoviti, da se ta vrednost ne razlikuje za več kot 0,05 m−1 od odčitka na kazalniku, potem ko je bil med izvor svetlobe in fotoelektrično celico vstavljen filter.

3.7. Odzivni čas merilnika motnosti

3.7.1 Odzivni čas merilnega električnega tokokroga, ki je potreben za dosego 90- odstotnega odklona na celotni lestvici kazalnika, kadar se z vstavljenim zaslonom popolnoma zatemni fotoelektrična celica, mora biti med 0,9 in 1,1 sekunde.

3.7.2 Dušenje merilnega električnega tokokroga mora biti tako, da začetni prenihaj končne ustaljene vrednosti po trenutni spremembi vhodne vrednosti (npr. kalibracijski zaslon) ni večji od 4 % te vrednosti v enotah na linearni lestvici.

3.7.3 Odzivni čas merilnika motnosti na fizične pojave v dimni komori, to je čas med začetkom vstopa plinov v merilno napravo in popolno napolnitvijo dimne komore, ne sme biti daljši od 0,4 sekunde.

3.7.4 Te določbe veljajo samo za merilnike motnosti, ki se uporabljajo za merjenje motnosti izpušnih plinov pri pospeševanju v prostem teku.

3.8 Tlak merjenih plinov in tlak splakovalnega zraka

3.8.1 Tlak izpušnih plinov v dimni komori se ne sme od atmosferskega razlikovati za več kot 0,75 kPa.

3.8.2 Spremembe tlaka merjenih plinov in splakovalnega zraka ne smejo povzročati spremembe absorpcijskega koeficienta za več kot 0,05 m−1 pri plinu, ki ustreza absorpcijskemu koeficientu 1,7 m−1.

3.8.3 Merilnik motnosti mora biti opremljen s primernimi napravami za merjenje tlaka v dimni komori.

3.8.4. Proizvajalec priprave mora navesti mejne vrednosti odstopanja tlaka plinov in splakovalnega zraka v dimni komori.

3.9 Temperatura merjenih plinov

3.9.1 V dimni komori morajo plini imeti v trenutku merjenja temperaturo med 70 °C in najvišjo temperaturo, ki jo določi proizvajalec merilnika motnosti, tako da se odčitki nad to temperaturo ne smejo razlikovati za več kot 0,1 m−1, če je dimna komora napolnjena s plini, ki imajo absorpcijski koeficient 1,7 m−1.

3.9.2 Merilnik motnosti mora biti opremljen z napravami za merjenje temperature v dimni komori.

4. DEJANSKA DOLŽINA "L" MERILNIKA MOTNOSTI

4.1 Splošno

4.1.1 V nekaterih tipih merilnikov motnosti plini med izvorom svetlobe in fotoelektrično celico ali med prozornimi sestavnimi deli, ki ščitijo izvor svetlobe in fotoelektrično celico, nimajo stalne motnosti. Takrat je dejanska dolžina L enaka stolpcu plina z enakomerno motnostjo, ki absorbira svetlobo enako kot plini, ki gredo normalno skozi merilnik motnosti.

4.1.2 Dejanska dolžina poti svetlobe se dobi s primerjanjem odčitka N na normalno delujočem merilniku motnosti z odčitkom No, dobljenim z merilnikom motnosti, ki je prirejen tako, da preskusni plin napolni natančno določeno dolžino Lo.

4.1.3 Primerjalne odčitke je treba odčitati hitro enega za drugim, da se pravilno določi ničla.

4.2. Postopek ugotavljanja "L"

4.2.1 Preskusni plini so izpušni plini z enakomerno motnostjo ali absorbirajoči plini z gostoto, podobno izpušnim plinom.

4.2.2 Točno se določi stolpec Lo merilnika motnosti, ki se lahko enakomerno napolni s preskusnimi plini, katerega osnovna ploskev je bolj ali manj pravokotne na smer svetlobnih žarkov. Ta dolžina Lo naj bo približno enaka predvideni dejanski dolžini merilnika motnosti.

4.2.3 Meri se povprečna temperatura preskusnega plina v dimni komori.

4.2.4 Po potrebi se sme za dušenje nihanja v linijo vzorčenja, čim bližje sondi, vgraditi trdna ekspanzijska posoda z zadostno prostornino. Vgradi se lahko tudi hladilnik. Dodana ekspanzijska posoda in hladilnik ne smeta pretirano vplivati na sestavo izpušnih plinov.

4.2.5 Preskus za določitev dejanske poti se opravi tako, da se izmenično skozi normalno delujoč merilnik motnosti in skozi enako pripravo, ki je prirejena, kot je opisano v 4.1.2, spusti preskusni plin.

4.2.5.1 Odčitki na merilniku motnosti se med preskusom zapisujejo zvezno z napravo, katere odzivni čas je čim bližji odzivnemu času merilnika motnosti.

4.2.5.2 Pri normalno delujočem merilniku motnosti je odčitek na linearni lestvici N, odčitek povprečne temperature plinov, izražen v kelvinih, pa T.

4.2.5.3 Za znano dolžino Lo, ki je napolnjena z istim preskusnim plinom, je odčitek na linearni lestvici No, odčitek za povprečno temperaturo plinov, izražen v kelvinih, pa To.

4.2.6 Dejanska dolžina je:

L = L

T

log

log

N

4.2.7 Preskus se ponovi vsaj s štirimi preskusnimi plini, da se dobijo enakomerno porazdeljeni odčitki od 20 do 80 vzdolž linearne lestvice.

4.2.8 Dejanska dolžina L merilnika motnosti je aritmetična sredina dejanskih dolžin, dobljenih, kot je določeno v točki 4.2.6. za vsak preskusni plin.

Dodatek 5

Vgradnja in uporaba merilnika motnosti izpušnih plinov

1. PODROČJE UPORABE

V tem dodatku so določene zahteve za namestitev in uporabo merilnikov motnosti izpušnih plinov pri preskusih, opisanih v Dodatkih 1 in 2.

2. VZORČNI MERILNIK MOTNOSTI IZPUŠNIH PLINOV

2.1 Vgradnja za preskuse pri enakomernem delovanju

2.1.1 Razmerje med površino preseka sonde za vzorčenje in izpušne cevi mora biti vsaj 0,05. Protitlak v izpušni cevi, merjen na vhodu v sondo, ne sme presegati 0,75 kPa.

2.1.2 Sonda za vzorčenje je cev z naprej usmerjenim odprtim delom, postavljena v osi izpušne cevi ali podaljška, če se uporablja. Postavljena je na delu, kjer je porazdelitev plina približno enakomerna. To se doseže tako, da se potisne čim globlje v izpušno cev ali podaljšek cevi, tako da je, če je D premer izpušne cevi na izhodu, ustje sonde postavljeno v linearnem odseku dolžine najmanj 6 D proti toku in 3 D v smeri toka od točke vzorčenja. Če se uporablja cevni podaljšek, ob stiku ne sme vstopati zrak.

2.1.3 Tlak v izpušni cevi in karakteristika zmanjšanja tlaka v sistemu vzorčenja morata biti taka, da sonda zajame vzorec, ki je tako rekoč enakovreden tistemu, ki se dobi pri izokinetičnem vzorčenju.

2.1.4 Po potrebi se sme v sistemu vzorčenja, čim bliže sondi, vgraditi trdna ekspanzijska posoda z zadostno prostornino za dušenje nihanja. Vgradi se lahko tudi hladilnik. Izvedba ekspanzijske posoda in hladilnika ne sme nedovoljeno vplivati na sestavo izpušnih plinov.

2.1.5 V izpušno cev se lahko v oddaljenosti najmanj 3 D v smeri toka od ustja sonde namesti dušilni ventil ali drugo sredstvo za povišanje tlaka pri vzorčenju.

2.1.6 Vezna cev med sondo, hladilno napravo, ekspanzijsko posodo (če se uporablja) in merilnikom motnosti mora biti čim krajša in hkrati izpolnjevati zahteve glede tlaka in temperature, določene v točkah 3.8 in 3.9 Dodatka 4. Cev mora biti od ustja sonde do merilnika motnosti nagnjena navzgor, zavoji, kjer se lahko nabirajo saje, pa ne smejo biti ostri. V smeri proti toku je treba namestiti obvodni ventil, če ni že vgrajen v merilnik motnosti.

2.1.7 Med preskusom je treba preveriti, ali so izpolnjene določbe iz točke 3.8. Dodatka 4 glede tlaka in iz točke 3.9 glede temperature v merilni komori.

2.2 Vgradnja pri preskusih s prostim pospeševanjem

2.2.1 Razmerje med presečno površino sonde za vzorčenje in izpušne cevi mora biti vsaj 0,05. Protitlak, merjen v izpušni cevi, na vhodu v sondo, ne sme presegati 0,75 kPa.

2.2.2 Sonda za vzorčenje je cev z naprej usmerjenim odprtim delom, postavljena v osi izpušne cevi ali podaljška, če se uporablja. Postavljena je na delu, kjer je porazdelitev plina približno enakomerna. To se doseže tako, da se potisne čim globlje v izpušno cev ali podaljšek, tako da je, če je D premer izpušne cevi na izhodu, ustje sonde postavljeno v linearnem odseku dolžine najmanj 6 D proti toku in 3 D v smeri toka od točke vzorčenja. Če se uporablja podaljšek, ob stiku ne sme vstopati zrak.

2.2.3 Sistem vzorčenja mora biti tak, da je pri vseh številih vrtljajev motorja tlak vzorca v merilniku motnosti v mejah, določenih v točki 3.8.2 Dodatka 4. To se lahko preveri z zapisovanjem tlaka vzorca v prostem teku in pri največjem številu vrtljajev brez obremenitve. Odvisno od tipa merilnika motnosti, se lahko tlak vzorca uravnava s stalno dušilko ali z dušilnim ventilom na izpušni cevi ali podaljšku. Katera koli metoda se uporabi, protitlak, merjen v izpušni cevi ob ustju sonde, ne sme presegati 0,75 kPa.

2.2.4 Vezna cev do merilnika motnosti, mora biti čim krajša. Cev mora biti nagnjena navzgor od ustja sonde do merilnika motnosti, zavoji, kjer se lahko nabirajo saje, pa ne smejo biti ostri. Pred merilnik motnosti se lahko namesti obvodni ventil, da se izpušni plini, razen pri meritvah, lahko vodijo mimo merilnika.

3. MERILNIK MOTNOSTI S POLNIM TOKOM

Pri preskusih pri stalnem številu vrtljajev motorja in prostem pospeševanju je treba upoštevati naslednje splošne zahteve:

3.1 Cevi, ki povezujejo izpušni sistem in merilnik motnosti, ne smejo dopuščati vdora zunanjega zraka.

3.2 Cevi, ki povezujejo merilnik motnosti, morajo biti čim krajše, kot pri merilnikih motnosti z vzorčenjem. Cevi morajo potekati od izpušne cevi do merilnika motnosti navzgor, zavoji, kjer se lahko nabirajo saje, pa ne smejo biti ostri. Pred merilnik motnosti je treba namestiti obvodni ventil, da se izpušni plini, razen pri meritvah, lahko vodijo mimo merilnika.

3.3 V določenih primerih je pred merilnik motnosti treba namestiti hladilni sistem.

PRILOGA IV

ZNAČILNOSTI REFERENČNEGA GORIVA (BENCIN)

Tehnične značilnosti referenčnega goriva: CEC 08-A-85 (tip: "super" neosvinčeni bencin), ki se uporablja za preskus na dvo- ali trikolesnih vozilih

Značilnosti | Mejne vrednosti in enote | Metoda ASTM [1] |

min. | max. |

Oktansko število (raziskovalna metoda) | 95,0 | | D 2699 |

Oktansko število (motorna metoda) | 85,0 | | D 2700 |

Specifična masa pri 15 °C | 0,748 | 0,762 | D 1298 |

Parni tlak (Reid) | 0,56 bara | 0,64 bara | D 323 |

Destilacija | | | |

Začetek vrenja | 24 °C | 40 °C | D 86 |

—10 % vol. | 42 °C | 58 °C | D 86 |

—50 % vol. | 90 °C | 110 °C | D 86 |

—90 % vol. | 155 °C | 180 °C | D 86 |

Konec vrenja | 190 °C | 215 °C | D 86 |

Preostanek | | 2 % | D 86 |

Analiza ogljikovodikov | | | |

—olefini | | 20 % vol. | D 1319 |

—aromatiki | (od tega max. 5 % vol. benzola) [2] | 45 % vol. | [2]D 3606/D 2267 |

Parafini | | 45 % vol. ostanek | D 1319 |

Razmerje med ogljikovodiki in vodikom | razmerje | |

Odpornost proti oksidaciji | 480 min. | | D 525 |

Ostanek pri izparevanju | | 4 mg/100 ml | D 381 |

Vsebnost žvepla | | 0,04 masnega % | D 1266/D 2622/D 2785 |

Bakrene lamele — korozijski test, 50 °C | | 1 | D 130 |

Vsebnost svinca | | 0,005 g/l | D 3237 |

Vsebnost fosforja | | 0,0013 g/l | D 3231 |

ZNAČILNOSTI REFERENČNEGA GORIVA (DIZEL)

(CEC RF 73-A-93)

Značilnosti | Mejne vrednosti in enote | Metoda ASTM |

Specifična masa pri 15 °C | min. 0,835 kg/1 | D 1298 |

max. 0,845 kg/1 | |

Cetansko število | min. 49 | D 613 |

max. 53 | |

Destilacija: | | D 86 |

—50 % vol. | min. 245 °C | |

—90 % vol. | min. 320 °C | |

max. 340 °C | |

—Konec vrenja | max. 370 °C | |

Viskoznost pri 40 °C | min. 2,5 mm2/s | D 445 |

max. 3,5 mm2/s | |

Vsebnost žvepla | min. (kasneje določiti) | D 1266, D 2622 |

max. 0,05 masnega % | ali D 2785 |

Plamenišče | min. 55 °C | D 93 |

Mejna temperatura filtriranja | max. − 5 °C | (CEN) EN116 ali IP309 |

Preostanek ogljika po Conradsonu | max. 0,20 masnega % | D 189 |

Vsebnost pepela | max. 0,01 masnega % | D 482 |

Vsebnost vode | max. 0,05 masnega % | D 95 ali D 1744 |

Bakrene lamele-korozijski test pri 100 °C | max. 1 | D 130 |

Nevtralizacijsko število | max. 0,20 mg KOH/g | D 974 |

Odpornost proti oksidaciji | max. 2,5 mg/100 ml | D 2274 |

Opombe:

1. Navesti je treba biti tudi enakovredne ISO-postopke za zgoraj naštetih značilnosti, če so objavljeni.

2. Vrednosti pod "Destilacijo" se nanašajo na skupne izparele količine (skupaj z izgubami).

3. Za to gorivo se lahko uporabijo naravni destilati in komponente krekinga; lahko je brez žvepla. Ne sme vsebovati kovinskih dodatkov.

4. Vrednosti, ki so navedene v specifikacijah, so "dejanske vrednosti". Pogoji za ugotavljanje mejnih vrednosti so navedeni v ASTM-standardu D 3244 "Določanje osnov pri sporih o kakovosti naftnih proizvodov", pri določanju največjih vrednosti se upošteva najmanjša razliko 2 R nad ničlo; največja in najmanjša vrednost sta določeni z najmanjšo razliko 4 R (R = ponovljivost).

Čeprav je ta ukrep potreben zaradi statističnih razlogov, se mora proizvajalec goriva truditi za ničto vrednost, če je dogovorjeni maksimum 2 R, in za povprečno vrednost, če sta določena minimum in maksimum. Pri ugotavljanju ali gorivo izpolnjuje te zahteve je treba uporabljati določbe ASTM-standarda D 3244.

5. Če je treba izračunati toplotni izkoristek motorja ali vozila, se lahko toplotna vrednost goriva dobi po naslednji enačbi:

Specifična toplotna vrednost (v MJ/kg) = (46,423 — 8,792d2 + 3,170d) (1− (x + y + s)) + 9,420s − 2,499x,

pri čemer je:

d = gostota, izmerjena pri 15 °C

x = vsebnost vode, izražena z maso ( %, deljen s 100)

y = vsebnost pepela, izražena z maso ( %, deljen s 100)

s = vsebnost žvepla, izražena z maso ( %, deljen s 100).

PRILOGA V

+++++ TIFF +++++

PRILOGA VI

+++++ TIFF +++++

POGLAVJE 6

POSODE ZA GORIVO ZA DVO- ALI TRIKOLESNA VOZILA

SEZNAM PRILOG

| | Stran |

PRILOGA I | Zahteve glede vgradnje … | 308 |

Dodatek 1 | Preskusna oprema … | 310 |

Dodatek 2 | Opisni list za tip posode za gorivo za dvo- ali trikolesno motorno vozilo … | 313 |

Dodatek 3 | Certifikat o homologaciji posode za gorivo za dvo- ali trikolesno motorno vozilo … | 314 |

PRILOGA II | Zahteve glede vgradnje posod za gorivo in sistemov za dovod goriva na dvo- ali trikolesna motorna vozila … | 315 |

Dodatek 1 | Opisni list glede vgradnje posode ali posod za gorivo na tip dvo- ali trikolesnega motornega vozila … | 316 |

Dodatek 2 | Certifikat o homologaciji vozila glede vgradnje posode ali posod za gorivo na dvo- ali trikolesna motorna vozila … | 317 |

PRILOGA I

ZAHTEVE GLEDE VGRADNJE

1. SPLOŠNO

1.0 V tem poglavju "tip posode za gorivo" pomeni posode za gorivo, ki jih izdeluje isti proizvajalec in se po obliki, konstrukciji in materialu med sabo bistveno ne razlikujejo.

1.1 Posode za gorivo morajo biti izdelane iz materialov, katerih termične, mehanske in kemične značilnosti so nespremenljive in ustrezajo načrtovanim pogojem uporabe.

1.2 Posode za gorivo in sosednji sestavni deli morajo biti načrtovani tako, da ne ustvarjajo elektrostatičnega naboja, ki bi lahko sprožil iskrenje med posodo za gorivo in šasijo vozila, zaradi česar bi se lahko vžgala mešanica goriva in zraka.

1.3 Posode za gorivo morajo biti izdelane tako, da so odporne proti koroziji. Preskusiti je treba njihovo tesnosti pod tlakom, ki je dvakrat višji od obratovalnega tlaka, vsekakor pa vsaj enak absolutnemu tlaku 130 kPa. Vsak prekomeren tlak ali vsak tlak, ki presega obratovalni tlak, se mora samodejno sprostiti s pomočjo ustreznih naprav (odprtine, ventili itd.). Prezračevalne odprtine morajo biti izvedene tako, da ni mogoča nevarnost vžiga. Gorivo ne sme teči iz pokrova posode za gorivo ali drugih vgrajenih naprav za izravnavo nadtlaka, četudi je posoda popolnoma obrnjena. Kapljanje je dopustno do največ 30 g/min.

2. PRESKUSI

Posode za gorivo, izdelane iz katerega koli materiala razen kovine, je treba preskusiti, kot je opisano spodaj in v navedenem vrstnem redu:

2.1 Preskus prepustnosti

2.1.1 Postopek preskusa

Posodo za gorivo se preskuša pri temperaturi 313 K ± 2 K. Za preskus se uporabi referenčno gorivo, določeno v Poglavju 5 o ukrepih proti onesnaževanju zraka pri dvo- ali trikolesnih motornih vozilih.

Posoda za gorivo se napolni do 50 % nazivne prostornine s preskusnim gorivom in pusti pri sobni temperaturi 313 K ± 2 K, dokler se izgubljanje mase ne ustali. To obdobje (predskladiščenje) mora trajati vsaj štiri tedne. Posoda za gorivo se nato izprazni in spet napolni do 50 % prostornine s preskusnim gorivom.

Nezaprta posoda se nato shrani pri temperaturi 313 K ± 2 K, dokler njena vsebina ne doseže preskusne temperature. Posoda za gorivo se potem zapre. Dvig tlaka v posodi, ki se pojavi med preskusom se lahko izravna. Izguba mase zaradi difuzije se določi med osemtedenskim preskusom. V tem času se lahko izgubi povprečno največ 20 g mase vsakih 24 ur. Če so izgube zaradi difuzije večje, je treba izgubo goriva določiti tudi pri preskusni temperaturi 296 K ± 2 K, pri čemer se ohranijo vsi drugi pogoji (predskladiščenje pri 313 K ± 2 K). Izguba, določena po teh pogojih, ne sme presegati 10 g na 24 ur.

Če je bilo med opravljanjem preskusa potrebno izravnati tlak v posodi, ki jo je treba navesti v poročilu o preskusu, in pri določanju izgube zaradi difuzije je treba upoštevati izgubo goriva zaradi izravnave tlak.

2.2 Udarni preskus

2.2.1 Postopek preskusa

Posoda za gorivo se napolni do nominalne prostornine z mešanico 50 % vode in etilenglikola ali katerega koli druge hladilne tekočine, ki ne razjeda materiala posode za gorivo in katerega zmrzišče je nižje od 243 K ± 2 K.

Pri tem preskusu mora biti temperatura snovi, ki so v posodi za gorivo 253 K ± 5 K. Ohlajevanje se opravi pri ustrezni temperaturi okolja. Posoda se lahko se napolni tudi z ustrezno ohlajeno tekočino, vendar je posodo treba pustiti pri preskusni temperaturi vsaj eno uro.

Za preskus se uporabi nihalo. Njegova udarna glava mora imeti obliko enakostranične trikotne piramide, katere vogali in robovi so zaobljeni s polmerom 3,0 mm. Ob masi 15 kg energija nihala ne sme biti manjša od 30,0 J.

Preskus se opravi na tistih točkah posode za gorivo, ki so zaradi vgradnje posode za gorivo in njenega položaja na vozilu najbolj izpostavljene morebitnim poškodbam. Po enem udarcu na eno od teh točk tekočina ne sme uhajati.

2.3 Mehanska trdnost

2.3.1 Postopek preskusa

Posoda za gorivo se napolni do nazivne prostornine, kot preskusna tekočina pa se uporabi voda pri 326 K ± 2 K. Notranji nadtlak ne sme biti manjši od 30 kPa. Če je posoda za gorivo načrtovana tako, da zdrži relativni notranji nadtlak večji od 15 kPa, mora biti relativni preskusni tlak, ki se uporabi, dvakrat višji od notranjega nadtlaka, za katerega je posoda načrtovana. Posoda za gorivo mora ostati zaprta 5 ur.

Zaradi morebitne deformacije pri preskusu ne sme posoda za gorivo postati neuporabna (na primer ne sme puščati). Pri ugotavljanju deformacije posode je treba upoštevati posebne pogoje vgradnje.

2.4. Preskus odpornosti proti gorivu

2.4.1 Postopek preskusa

Z ravne površine posode za gorivo se vzame šest preskusnih vzorcev približno enake debeline za natezni preskus. Njihova natezna trdnost in meje elastičnosti se določijo pri 296 K ± 2 K pri hitrosti raztezanja 50 mm/min. Te vrednosti se nato primerjajo z vrednostmi natezne trdnosti in elastičnosti, dobljenimi s podobnimi preskusi, pri katerih se uporabi posoda za gorivo, ki je bila za ustrezen preskus že določeno obdobje predskladiščena. Material posode je sprejemljiv, če razlika natezne trdnosti ni večja od 25 %.

2.5 Preskus odpornosti proti ognju

2.5.1 Postopek preskusa

Gradivo posode za gorivo ne sme goreti z večjo hitrostjo gorenja kot 0,64 mm/s pri preskusu, določenem v Dodatku 1.

2.6 Preskus pri visoki temperaturi

2.6.1 Postopek preskusa

Posoda za gorivo, napolnjena do 50 % svoje nazivne prostornine z vodo pri 293 K ± 2 K, ne sme kazati plastičnih deformacij ali puščanja, potem ko je eno uro shranjena pri temperaturi okolja 343 K ± 2 K. Po preskusu mora biti posoda vedno popolnoma uporabna. Pri izbiri preskuševalne naprave je treba upoštevati pogoje vgradnje posode za gorivo.

Dodatek 1

1. PRESKUSNA OPREMA

1.1 Preskuševalna komora

Popolnoma zaprta laboratorijska dimna komora z oknom za opazovanje preskusov, odpornim proti temperaturi. V določenih preskusih se lahko uporabi ogledalo, ki omogoča pogled na vzorec od zadaj.

Ventilator za odvod plinov je treba med preskusom izključiti in takoj po preskusu spet zagnati, da bi se odstranili vsi strupeni produkti zgorevanja.

Preskus se lahko opravi tudi v kovinski škatli, ki se položi pod dimno komoro. V tem primeru je ventilator vključen.

Zgornje in spodnje stene škatle morajo imeti odprtine za zračenje, skozi katere prihaja dovolj zraka za zgorevanje, hkrati pa goreč vzorec ne sme biti na prepihu.

1.2 Stojalo

Laboratorijsko stojalo z dvema nosilcema, ki ju lahko postavimo v poljuben položaj, z vrtljivimi zgibi.

1.3 Gorilnik

Plinski gorilnik Bunsen (ali Tirill) z 10-milimetrsko šobo.

Na šobo ne smejo biti vgrajeni nobeni dodatki.

1.4 Kovinska mreža

Velikost zank 20. Kvadrat 100 × 100 mm.

1.5 Merilnik časa

Kronometer ali podobna naprava z razdelki, ki niso večji od 1 sekunde.

1.6 Z vodo napolnjena lovilna posoda

1.7 Dolžinsko merilo

Razdelitev v mm.

2. PRESKUSNI VZOREC

2.1 Vsaj 10 preskusnih vzorcev, dolgih 125 ± 5 mm in širokih 12,5 ± 0,2 mm, je treba vzeti neposredno iz značilne posode za gorivo.

Če oblika posode za gorivo to onemogoča, je treba del posode oblikovati v ploščo, debelo 3 mm in z dovolj veliko površino, da se lahko vzamejo potrebni vzorci.

2.2 Vzorce je običajno treba preskusiti v stanju, v katerem so ob homologaciji, če ni določeno drugače.

2.3 V vsak vzorec je treba vrezati dve črti, eno 25 mm in drugo 100 mm od enega konca.

2.4 Robovi preskusnih vzorcev morajo biti izraziti. Robovi, ki so odžagani, morajo biti fino zbrušeni, tako da je površina gladka.

3. POSTOPEK PRESKUŠANJA

3.1 Vzorec se pritrdi na enega od nosilcev na stojalu na koncu, ki je bližji oznaki 100 mm, pri čemer je vzdolžna os vodoravna, prečna pa pod kotom 45 ° glede na vodoravno ravnino. Pod preskusnim vzorcem je pritrjen pleten kovinski zaslon (približno 100 x 100 mm), ki leži vodoravno 10 mm pod robom vzorca, tako da vzorec štrli približno 13 mm čez rob zaslona (glej sliko 1). Pred vsakim preskusom je treba vse ostanke na kovinskem zaslonu sežgati ali pa zamenjati zaslon.

Na mizo dimne komore se postavi polna kad vode, tako da vanjo padejo vsi žareči delci, ki lahko odpadejo med preskusom.

3.2 Dovod zraka v gorilnik mora biti nastavljen tako, da se pojavi moder plamen, visok približno 25 mm.

3.3 Gorilnik je treba postaviti tako, da se plamen dotika zunanjega roba preskusnega vzorca, kot je prikazano na sliki 1, hkrati pa nastaviti merilec časa.

Plamen naj se dotika vzorca 30 sekund. Če se vzorec deformira, stopi ali odstopi od plamena, je treba plamen premakniti, tako da ostane v stiku z vzorcem.

Če se vzorec med preskusom precej deformira, so lahko rezultati neveljavni. Gorilnik je treba umakniti po 30 sekundah ali ko prednji del plamena doseže oznako 25 mm. Če plamen to oznako doseže prej, je treba gorilnik odmakniti vsaj 450 mm od vzorca in zapreti dimno komoro.

3.4 Ko sprednji del plamena doseže oznako 25 mm, je treba čas v sekundah zapisati na merilniku časa kot čas t1.

3.5 Merilnik časa se ustavi, ko se gorenje (s plamenom ali brez njega) konča ali doseže oznako 100 mm.

3.6 Čas v sekundah na merilniku se zapiše kot čas t.

3.7 Če gorenje ne doseže oznake 100 mm, se izmeri dolžina, ki ni zgorela, od oznake 100 mm vzdolž spodnjega roba vzorca in zaokroži navzgor ali navzdol na najbližji milimeter.

Zgorela dolžina mora biti enaka razliki med 100 mm in nezgorelo dolžino, izraženo v mm.

3.8 Če je vzorec zgorel do oznake 100 mm ali čez njo, znaša hitrost gorenja:

t − t

v mm/s

3.9 Preskus se ponavlja (od točke 3.1 do 3.8), dokler trije vzorci ne zgorijo do oznake 100 mm ali čez njo ali dokler se ne preskusi 10 vzorcev.

Če eden od desetih vzorcev zgori do oznake 100 mm ali čez njo, se preskus (od točke 3.1 do 3.8) ponovi na desetih novih vzorcih.

4. PRIKAZ REZULTATOV

4.1 Če sta vsaj dva vzorca zgorela do oznake 100 mm, je povprečna hitrost gorenja (v mm/s), ki jo je treba navesti, povprečje hitrosti gorenja vseh vzorcev, ki so izgoreli do oznake.

4.2 Povprečni čas gorenja in zgorelo dolžino je treba navesti, če ni noben od desetih vzorcev ali je le eden od dvajsetih vzorcev zgorel do oznake 100 mm.

4.2.1 Povprečni čas gorenja (ACT) v sekundah:

ACT = ∑

·

t

− 30

pri čemer je n število vzorcev.

Rezultat se zaokroži navzgor ali navzdol na 5 sekund: tako je treba navesti "manj kot 5 sekund", če gorenje traja manj kot 3 sekunde, potem ko se odmakne gorilnik.

Nikakor se ne sme navesti 0 kot vrednost ACT.

4.2.2 Povprečna dolžina gorenja (ACL) v milimetrih:

ACL = ∑

·

100 − nezgorelo

pri čemer je n število vzorcev.

Rezultat se zaokroži navzgor ali navzdol na 5 mm. Če so zgorele dolžine manjše kot 3 mm, navedite "manj kot 5 mm".

Nikakor se ne sme navesti 0 kot vrednost ACL.

Kadar vsaj en vzorec zgori do oznake 100 mm, je dolžina gorenja100 mm.

4.3 Popolni rezultati morajo vsebovati naslednje podatke:

4.3.1 identifikacijo vzorca, skupaj z metodo priprave in shranjevanja,

4.3.2 povprečno debelino vzorca, s točnostjo ± 1 %,

4.3.3 število preskušenih vzorcev,

4.3.4 razpršenost vrednosti časa gorenja,

4.3.5 razpršenost vrednosti dolžine gorenja,

4.3.6 o tem, ali vzorec ne zgori do oznake, ker kaplja, steče ali razpade v goreče delce,

4.3.7 o tem, ali se vzorec znova vžge zaradi gorečega materiala na pletenem kovinskem zaslonu.

+++++ TIFF +++++

Slika 1

Dodatek 2

+++++ TIFF +++++

Dodatek 3

+++++ TIFF +++++

PRILOGA II

ZAHTEVE GLEDE VGRADNJE POSOD ZA GORIVO IN SISTEMOV ZA DOVOD GORIVA NA DVO- ALI TRIKOLESNA MOTORNA VOZILA

1. POSODA ZA GORIVO

Sistemi za pritrditev posod za gorivo morajo biti načrtovani, izdelani in vgrajeni tako, da izpolnjujejo svojo funkcijo ne glede na pogoje vožnje.

2. SISTEM DOVODA GORIVA

Sestavni deli sistema za dovod goriva motorju morajo biti ustrezno zaščiteni z delom okvira ali karoserije tako, da ne morejo trčiti v ovire, ki se nahajajo na tleh. Ta zaščita ni potrebna, če so cevi, ki so pod vozilom, dlje od tal, kot del okvira ali karoserije, ki je takoj pred njimi.

Sistem dovoda goriva mora biti načrtovan, izdelan in vgrajen tako, da je odporen proti učinkom kakršnega koli notranje ali zunanje korozije, ki ji je izpostavljen. Sestavni deli sistema dovoda goriva ne smejo biti izpostavljeni nenormalnemu trenju ali pritisku zaradi premikanja, ki ga povzročajo vrtenje, upogibanje in tresljaji vozila, motorja ali sistema prenosa moči.

Dodatek 1

Opisni list glede vgradnje posode ali posod za gorivo na tip dvo- ali trikolesnega motornega vozila

+++++ TIFF +++++

Dodatek 2

+++++ TIFF +++++

POGLAVJE 7

UKREPI PROTI NEPOOBLAŠČENIM POSEGOM NA DVOKOLESNIH KOLESIH Z MOTORJEM (MOPEDIH) IN MOTORNIH KOLESIH (MOTOCIKLIH)

PRILOGA

1. POMEN IZRAZOV

V tem poglavju:

1.1 "Pasākumi, ko veic pret neatļauto iejaukšanos attiecībā uz divriteņu mopēdiem un motocikliem" ir tehnisko prasību un specifikāciju kopums ar mērķi cik iespējams novērst neatļautas modifikācijas, kuras var mazināt drošību, jo īpaši, palielinot transportlīdzekļa efIzraz "ukrepi proti nepooblaščenim posegom na dvokolesnih mopedih in motociklih" pomeni vrsto tehničnih zahtev in specifikacij, katerih cilj je čim bolj preprečiti nepooblaščene spremembe, zlasti tiste, ki povečujejo največje zmogljivosti vozila in so škodljive za okolje.ektivitāti, un kaitēt videi.

1.2 Izraz "zmogljivost vozila" pomeni največjo hitrost mopeda in moč motorja pri motociklih.

1.3 Izraz "kategorije vozil" pomeni vozila, ki so porazdeljena v naslednje kategorije:

1.3.1 Vozila kategorije A — mopedi.

1.3.2 Vozila kategorije B — motocikli, katerih delovna prostornina motorja ne presega 125 cm3, moč pa ne 11 kW.

1.3.3 Vozila kategorije C — motocikli, katerih moč ne presega 25 kW, razmerje med močjo in maso pa ne 0,16 kW/kg, pri tem se upošteva masa vozila v stanju, pripravljenem za vožnjo, kot je določena v točki 2 opombe (d) v Prilogi II k Direktivi 92/61/EGS.

1.3.4 Vozila kategorije D — motocikli, razen tistih iz kategorije B ali C.

1.4 Izraz "nepooblaščena sprememba" pomeni spremembo, ki po tem poglavju ni dovoljena.

1.5 Izraz "zamenljivost delov" pomeni zamenljivost ne povsem enakih delov.

1.6 Izraz "vstopni vod" pomeni enoto, ki jo sestavljata vstopni kanal in sesalna cev.

1.7 Izraz "vstopni kanal" pomeni kanal za vstop vsesanega zraka v valju, glavi valja ali ohišju ročične gredi.

1.8 Izraz "sesalna cev" pomeni del, ki povezuje uplinjač ali sistem za uravnavanje dovoda zraka in valj, glavo valja ali ohišje motorne gredi.

1.9 Izraz "sesalni sistem" pomeni enoto, ki jo sestavljata vstopni vod in dušilec zvoka sesanja.

1.10 Izraz "izpušni sistem" pomeni enoto, potrebno za absorpcijo hrupa, ki ga oddaja motor in ki sestoji iz izpušne cevi ter ekspanzijskega lonca in glušnika.

1.11 Izraz "posebno orodje" pomeni orodje, ki je na voljo samo prodajalcem, ki jih pooblasti proizvajalec vozil, ne pa tudi širši javnosti.

2. SPLOŠNE DOLOČBE

2.1 Zamenljivost ne povsem enakih delov med homologiranimi vozili:

2.1.1 Pri vozilih kategorije A ali B zamenljivost naslednjih delov ali sklopov sestavnih delov:

(a) pri dvotaktnih vozilih: kombinacija valja in bata, uplinjač, sesalna cev, izpušni sistem,

(b) pri štiritaktnih vozilih: glava valja, ročična gred, kombinacija valja in bata, uplinjač, sesalna cev, izpušni sistem,

med vozili istega proizvajalca ni dovoljena, če se s tem pri vozilih kategorije A poveča največja konstrukcijsko določena hitrost za več kot 5 km/h, pri vozilih kategorije B pa moč za več kot 10 %. V nobenem primeru ne sme biti prekoračena največja konstrukcijsko določena hitrost oziroma največja nazivna moč vozila ustrezne kategorije.

Zlasti pri nizko zmogljivih mopedih, ki so omenjeni v opombi v Prilogi I k Direktivi 92/61/EGS, je največja konstrukcijsko določena hitrost 25 km/h.

2.1.1.1 Za vsa vozila kategorije B, za katera obstajajo variante na podlagi člena 2 člena Direktive 92/61/EGS, ki se razlikujejo po največji hitrosti ali nazivni moči zaradi dodatnih omejitev, ki so jih uvedle države članice na podlagi odstavka 5 člena 3 Direktive Sveta 91/439/EGS z dne 29. julija 1991 o vozniških dovoljenjih [1], zahteve iz točke 2.1.1 (a) in (b) ne veljajo za zamenljivost delov, razen če to pomeni pri teh vozilih povečanje moči preko 11 kW.

2.1.2 Kadar gre za zamenljivost delov, mora proizvajalec zagotoviti, da imajo pristojni organi na voljo vse potrebne podatke, in če pride v poštev, tudi vozila, da lahko preverijo, ali so izpolnjene zahteve te točke.

2.2 Proizvajalec mora izjaviti, da spremembe naslednjih značilnosti: vžig (predvžig itd.), sistem dovoda goriva, ne bodo povečale največje moči motocikla za več kot 10 % ali največje hitrosti mopeda za več kot 5 km/h, v nobenem primeru pa tudi največje konstrukcijsko določene hitrosti ali največje nazivne moči motorja za ustrezno kategorijo.

2.3 Motocikli kategorije B morajo ustrezati zahtevam bodisi iz točke 2.3.1 ali 2.3.2 ali 2.3.3 ter 2.3.4 in 2.3.5.

2.3.1 V vstopni vod se mora namestiti neodstranljiva puša. Če je nameščena v sesalni cevi, se mora pritrditi na blok motorja s posebnimi vijaki, ki se odtrgajo ali z vijaki, ki se lahko odstranijo le s posebnim orodjem.

Puša mora imeti trdoto najmanj 60 HRC. V zoženem območju debelina ne sme presegati 4 mm.

Kakršen koli poseg v pušo, z namenom njene odstranitve ali predelave, mora povzročiti porušitev puše in njenega nosilca ali popolno in trajno prenehanje delovanja motorja, dokler se homologirano stanje zopet ne obnovi.

Na površini puše ali blizu nje mora biti čitljivo nameščena oznaka, na kateri je navedena kategorija ali kategorije vozila, kot so določene v točki 1.3.

2.3.2 Vsaka sesalna cev mora biti pritrjena z vijaki, ki se odtrgajo ali z vijaki, ki se jih da odstraniti samo s posebnim orodjem. Del z zoženim presekom, ki mora biti označen na zunanji strani, se mora nahajati v cevi; na tem mestu mora biti debelina stene manjša od 4 mm oziroma 5 mm pri elastičnem materialu, kakršen je na primer guma.

Kakršen koli poseg v sesalno cev z namenom spremembe zoženega dela njenega preseka, mora povzročiti porušenje cevi ali popolno in trajno prenehanje delovanja motorja, dokler se homologirano stanje zopet ne obnovi.

Na ceveh mora biti čitljivo nameščena oznaka, na kateri je navedena kategorija ali kategorije vozila, kot so določene v točki 1.3.

2.3.3 Del vstopnega voda v glavi valja mora imeti zoženo območje. V nobenem delu vstopnega kanala ne sme biti dela, ki bi bil ožji (razen v območju sedežev ventilov).

Kakršen koli poseg v vstopni vod z namenom spremembe preseka zoženega dela mora povzročiti porušitev cevi ali popolno in trajno prenehanje delovanja motorja, dokler se homologirano stanje zopet ne obnovi.

Na glavi valja mora biti čitljivo nameščena oznaka, na kateri je navedena kategorija ali kategorije vozila, kot so določene v točki 1.3.

2.3.4 Zoženo območje, omenjeno v točkah 2.3.1, 2.3.2 in 2.3.3 ima za vsak motocikel različen premer.

2.3.5 Proizvajalec mora navesti premer zoženega območja in dokazati pristojnim organom, da je to območje kritično za prehod plinov in da ne obstaja drugo območje, s katerega predelavo bi se lahko povečala zmogljivost vozila za več kot 10 %.

Štiri leta po uveljavitvi te direktive se morajo največji premeri zoženih območij za različne tipe motociklov določiti numerično po postopku, določenem v 6. členu na podlagi premerov zoženih območij, ki jih navaja proizvajalec.

2.4 Odstranitev zračnega filtra ne sme vplivati na povečanje največje konstrukcijsko določene hitrosti za več kot 10 %.

3. POSEBNE ZAHTEVE ZA VOZILA KATEGORIJ A IN B

Zahteve v tej točki niso obvezne, razen če se posamična zahteva ali skupina zahtev izkaže kot potrebna za preprečitev nepooblaščenih posegov, ki bi lahko povečali največjo konstrukcijsko določeno hitrost za več kot 5 km/h pri vozilih kategorije A oziroma moč za več kot 10 % pri vozilih kategorije B. V nobenem primeru ne sme biti presežena največja konstrukcijsko določena hitrost oziroma največja nazivna moč motorja ustrezne kategorije.

3.1 Tesnilo glave valja: če obstaja, največja debelina po vgradnji ne sme presegati:

- 1,3 mm pri mopedih in

- 1,6 mm pri motociklih.

3.2 Tesnilo med valjem in ohišjem ročične gredi za dvotaktne motorje: če obstaja, ne sme največja debelina po vgradnji med dnom valja in ohišjem motorne gredi presegati 0,5 mm.

3.3 Bat dvotaktnega motorja: kadar je v zgornji mrtvi legi, ne sme zapreti vstopne dovodne odprtine. Ta zahteva pa ne velja za tiste dele pretočnega kanala, ki sovpadajo z vstopno odprtino valja pri vozilih z motorjem, ki je opremljen z vgrajenim membranskim ventilom ("Reed - ventil").

3.4 Pri dvotaktnih motorjih zasuk bata za 180 ° ne sme povečati zmogljivosti motorja.

3.5 Ne glede na določbe točke 2.3 ni dovoljena nobena umetna zožitev v izpušnem sistemu. Vodila ventilov štiritaktnega motorja se ne štejejo za take umetne ovire.

3.6 Del(i) izpušnega sistema v glušniku(ih), ki določa(jo) dejansko dolžino izpušne cevi, mora(jo) biti pritrjen(i) na ekspanzijsko(e) posodo(e) ali glušnik(e) tako, da ga(jih) ni mogoče odstraniti.

3.7 Vsi deli (mehanski, električni, konstrukcijski itd.) za omejevanje polne obremenitve motorja (npr. zapora ročice ali vrtljivega ročaja za dodajanje ali odvzemanje plina) so prepovedani.

3.8 Če ima vozilo kategorije A električne/elektronske naprave za omejevanje hitrosti, mora proizvajalec pristojnim organom za opravljanje preskusov dati na voljo podatke in dokumentacijo, ki dokazujejo, da predelava ali izključitev naprave ali njenega kabelskega spleta ne bo povečala največje hitrosti mopeda za več kot 10 %.

Prepovedana je uporaba električnih/elektronskih naprav, ki prekinejo in/ali ovirajo prisilni vžig, če povečujejo porabo goriva ali emisijo nezgorelih ogljikovodikov.

Električne/elektronske naprave, ki spreminjajo predvžig, morajo biti konstruirane tako, da se moč motorja, izmerjena pri delujoči napravi, ne razlikuje za več kot 10 % od moči, izmerjene pri izključeni napravi in predvžigu, nastavljenem za največjo hitrost vožnje.

Največja hitrost vožnje se mora razviti pri nastavitvi predvžiga v območju ± 5 ° vrednosti, ki je predpisana za doseganje največje moči.

3.9 Če ima motor membranski ventil ("Reed — ventil"), mora biti pritrjen ali z vijaki, ki se odtrgajo, kar preprečuje vnovično uporabo njegovega nosilca, ali z vijaki, ki se dajo odstraniti samo s posebnim orodjem.

3.10 Zahteve za označevanje tipa motorja

3.10.1 Označevanje originalnih delov ali sklopov:

3.10.1.1 Spodaj naštete sestavne dele mora proizvajalec trajno in neizbrisno označiti s kodno(imi) številko(ami) in identifikacijskimi simboli. Oznaka je lahko v obliki nalepke, če ob normalni uporabi ostane čitljiva in se lahko odlepi samo tako, da se uniči.

Na splošno mora biti ta oznaka vidna, ne da bi bilo potrebno odstraniti zadevni ali drugi del vozila. Če nadgradnja ali drugi deli vozila zakrivajo oznako, mora proizvajalec vozila dati pristojnim organom navodila za odpiranje oziroma odstranitev zadevnih delov in podatke o položaju teh oznak.

3.10.1.2 Uporabljene črke, številke ali znaki morajo biti visoki najmanj 2,5 mm in jasno čitljivi. Za označevanje sestavnih delov, ki so določeni v točkah 3.10.1.3.7 in 3.10.1.3.8, mora biti najmanjša višina tolikšna, kolikšna je določena v Poglavju 9.

3.10.1.3 Deli in sklopi, omenjeni v točki 3.10.1.1, so:

3.10.1.3.1 dušilec zvoka vsesanega zraka (zračni filter)

3.10.1.3.2 uplinjač ali podobna naprava

3.10.1.3.3 sesalna cev (če je ločena od uplinjača, valja ali okrova ročične gredi)

3.10.1.3.4 valj

3.10.1.3.5 glava valja

3.10.1.3.6 ohišje ročične gredi

3.10.1.3.7 izpušna(e) cev(i) (če je(so) ločena(e) od glušnika)

3.10.1.3.8 glušnik(i)

3.10.1.3.9 gonilni del prenosa (pogonski verižni zobnik oziroma jermenica)

3.10.1.3.10 gnani del prenosa (zadnji verižni zobnik oziroma jermenica)

3.10.1.3.11 vse električne/elektronske naprave za upravljanje motorja (vžig, vbrizg itd.) in različni elektronski nosilci podatkov, če je naprava konstruirana tako, da jo je mogoče odpreti.

3.10.1.3.12 zožitev preseka (puša ali drugo).

3.10.2 Kontrolna tablica o nepooblaščenih posegih

3.10.2.1 Na vsakem vozilu mora biti na lahko dostopnem mestu trajno nameščena tablica velikosti najmanj 60 mm × 40 mm (lahko je nalepljena, vendar se ne sme odstraniti, ne da bi se pri tem uničila).

Proizvajalec mora na tej plošči označiti:

3.10.2.1.1 svoje ime ali blagovno znamko;

3.10.2.1.2 črko, ki označuje kategorijo vozila;

3.10.2.1.3 število zob (če ima verižni zobnik) na gonilnem in gnanem delu prenosa oziroma premer (v mm) jermenice;

3.10.2.1.4 številčno(e) kodo(e) ali znak(e), ki označuje(jo) dele ali sklope v skladu s točko 3.10.1.

3.10.2.2 Črke, številke ali znaki morajo biti visoki najmanj 2,5 mm in lahko čitljivi. Na sliki 1 je preprosta risba, ki prikazuje povezavo med sklopi ali sestavnimi deli in njihovimi številčnimi kodami ali znaki.

3.10.3 Oznake tujih delov/sestavnih delov

3.10.3.1 Pri sklopih, ki so bili za vozilo homologirani skladno s tem poglavjem in predstavljajo variante k elementom navedenim v točki 3.10.1.3 in jih prodaja proizvajalec vozila, mora(jo) biti kodna(e) številka(e) ali oznaka(e) sestavnih delov označena(e) na kontrolni tablici ali pa na nalepki (ki mora biti čitljiva ob normalni uporabi in se ne sme odstraniti, ne da bi bila pri tem uničena). Ta nalepka mora biti dobavljena skupaj s sklopom in jo je treba namestiti poleg kontrolne tablice.

3.10.3.2 Kodna(e) številka(e) ali oznaka(e) neoriginalnih glušnikov mora(jo) biti označena(e) na nalepki (ki mora biti čitljiva ob normalni uporabi in se ne sme odstraniti, ne da bi se pri tem uničila), ki mora biti priložena sestavnemu delu in jo je treba namestiti poleg kontrolne tablice.

3.10.3.3 Če je treba na podlagi točk 3.10.3.1 in 3.10.3.2 označiti dele oziroma sklope, ki ne štejejo med originalne dele, je to treba narediti skladno z določbami točk od 3.10.1.1 do 3.10.2.2.

+++++ TIFF +++++

Slika 1

Dodatek 1

Opisni list o ukrepih proti nepooblaščenim posegom na dvokolesnih mopedih ali motociklih

+++++ TIFF +++++

Dodatek 2

+++++ TIFF +++++

POGLAVJE 8

ELEKTROMAGNETNA ZDRUŽLJIVOST DVO- ALI TROKOLESNIH MOTORNIH VOZIL IN ELEKTRIČNIH ALI ELEKTRONSKIH SAMOSTOJNIH TEHNIČNIH ENOT

SEZNAM PRILOG

| | Stran |

PRILOGA I | Pogoji, ki veljajo za vozila in električne ali elektronske samostojne tehnične enote … | 328 |

PRILOGA II | Postopek merjenja širokopasovnega elektromagnetnega sevanja, ki ga povzročajo vozila … | 339 |

PRILOGA III | Postopek merjenja ozkopasovnega elektromagnetnega sevanja, ki ga povzročajo vozila … | 345 |

PRILOGA IV | Metode preskušanja odpornosti vozila proti elektromagnetnemu sevanju… | 347 |

PRILOGA V | Postopki merjenja širokopasovnega elektromagnetnega sevanja, ki ga povzročajo samostojne tehnične enote (STU) … | 353 |

PRILOGA VI | Postopek merjenja ozkopasovnega elektromagnetnega sevanja, ki ga povzročajo samostojne tehnične enote (STU) … | 356 |

PRILOGA VII | Metode preskušanja odpornosti samostojnih tehničnih enot (STU) proti elektromagnetnemu sevanju … | 358 |

PRILOGA VIII | Vzorec opisnega lista (Dodatek 1) in certifikata o homologaciji vozila glede na elektromagnetno združljivost (Dodatek 2) … | 371 |

PRILOGA IX | Vzorec opisnega lista (Dodatek 1) in certifikata (Dodatek 2) o homologaciji samostojne tehnične enote (STU) … | 373 |

PRILOGA I

POGOJI, KI VELJAJO ZA VOZILA IN ELEKTRIČNE ALI ELEKTRONSKE SAMOSTOJNE TEHNIČNE ENOTE

1. POMEN IZRAZOV

V tem poglavju:

1.1 Izraz "elektromagnetna združljivost" pomeni sposobnost vozila ali njegovih električnih/elektronskih sistemov, da delujejo zadovoljivo v svojem elektromagnetnem okolju, ne da bi v tem elektromagnetnem okolju povzročali nesprejemljive elektromagnetne motnje.

Kompleksni sklopi in podsklopi (elektromotorji, termostati, kartice elektronskega vezja itd.), ki se prodajajo neposredno končnemu porabniku in niso predvideni izključno za dvo- ali trokolesna motorna vozila, morajo ustrezati določbam te direktive ali Direktive Sveta 89/336/EGS z dne 3. maja 1989 o približevanju zakonodaje držav članic glede elektromagnetne združljivosti.

1.2 Izraz "elektromagnetna motnja" pomeni vsak elektromagnetni pojav, ki lahko zmanjša zmogljivost vozila ali katerega koli od njegovih elektronskih/električnih sistemov. To je lahko elektromagnetni šum, neželeni signal ali sprememba v samem prenosnem mediju.

1.3 Izraz "elektromagnetna odpornost" pomeni zmožnost kakovostnega delovanja vozila ali enega od njegovih elektronskih/električnih sistemov v okolju s posebnimi elektromagnetnimi motnjami.

1.4 Izraz "elektromagnetno okolje" pomeni prisotnost vseh elektromagnetnih pojavov v danem prostoru.

1.5 Izraz "referenčna meja" pomeni nazivno raven, na katero se nanašata homologacija sestavnega dela za tip vozila in mejna vrednost za preverjanje skladnosti proizvodnje.

1.6 Izraz "referenčna antena" pomeni simetrični polvalni dipol, uglašen na frekvenco merjenja.

1.7 Izraz "širokopasovna emisija" pomeni vsako emisijo, katere pasovna širina je večja od prepustne pasovne širine merilnega instrumenta.

1.8 Izraz "ozkopasovna emisija" pomeni vsako emisijo, katere pasovna širina je ožja od prepustne pasovne širine merilnega instrumenta.

1.9 Izraz "elektronska/električna samostojna tehnična enota (STU)" pomeni elektronski in/ali električni sestavni del ali več sestavnih delov, namenjenih za vgradnjo v vozilo skupaj z električnimi priključki in ustreznim kabelskim snopom za izvedbo posebnih nalog.

1.10 Izraz "preskušanje STU" pomeni preskus, ki poteka na eni ali več posebnih samostojnih tehničnih enotah.

1.11 Izraz "tip vozila glede na elektromagnetno združljivost" pomeni vozila, med katerimi ni bistvenih razlik, še posebej, v naslednjih točkah:

1.11.1 splošna razporeditev elektronskih in/ali električnih sestavnih delov,

1.11.2 celotna velikost, razporeditev in oblika vgradnje motorja ter lega (morebitnega) visokonapetostnega kabelskega snopa,

1.11.3 material, iz katerega sta izdelani šasija in nadgradnja vozila (npr. šasija ali nadgradnja iz steklenih vlaken, aluminija ali jekla).

1.12 Izraz "tip samostojne tehnične enote glede na elektromagnetno združljivost" pomeni samostojno tehnično enoto, ki se od drugih ne razlikuje po bistvenih značilnostih, npr.:

1.12.1 funkciji samostojne tehnične enote,

1.12.2 splošni razporeditvi elektronskih in/ali električnih sestavnih delov.

1.13 Izraz "neposredno upravljanje vozila" pomeni krmilne priprave, ki jih uporablja voznik z delovanjem na krmilni mehanizem, zavore in ročico za dodajanje ali odvzemanje plina.

2. VLOGA ZA HOMOLOGACIJO ZA TIP VOZILA

2.1 Vlogi za homologacijo vozila glede na elektromagnetno združljivost morata biti poleg podatkov iz Priloge VIII (Dodatek 1) priložena tudi:

2.1.1 seznam, v katerem so opisane vse specifične kombinacije elektronskih/električnih sistemov ali samostojnih tehničnih enot, vrst nadgradenj za vozilo, predloženo v postopek homologacije in predvidenih izvedenk različnih medosnih razdalj. Elektronski/električni sistemi in samostojne tehnične enote štejejo za specifične, če lahko oddajajo pomembna široko- in ozkopasovna sevanja in/ali vplivajo na neposredno upravljanje vozila (glej točko 5.4.2.2 te priloge);

2.1.2 vzorčna samostojna tehnična enota, ki je predstavnik svojega tipa, in ki se za preskus združljivosti izbere iz različnih kombinacij električnih/elektronskih sistemov, načrtovanih za serijsko proizvodnjo.

2.2 Vloga za homologacijo sestavnega dela glede elektromagnetne združljivosti tipa samostojne tehnične enote mora vsebovati:

2.2.1 dokumentacijo z opisom tehničnih značilnosti samostojne tehnične enote;

2.2.2 vzorčno samostojno tehnično enoto, ki je predstavnik svojega tipa. Pristojni organ lahko zahteva dodaten vzorec, če meni, da je potrebno.

3. OZNAČEVANJE

3.1 Vse samostojne tehnične enote z izjemo kablov, razen kablov za vžig, morajo biti označene:

3.1.1 z oznako ali trgovskim imenom samostojne tehnične enote in njenih sestavnih delov;

3.1.2 s trgovsko oznako.

3.2 Te oznake morajo biti neizbrisne in čitljive.

4. HOMOLOGACIJA ZA SESTAVNI DELVOZILA

4.1 Če vozilo, predloženo v preskušanje, izpolnjuje zahteve tega poglavja, mu je treba podeliti homologacijo sestavnega dela, ki velja za vse posebne kombinacije, navedene v seznamu, ki je omenjen v točki 2.1.1.

4.2 Pristojni organi, odgovorni za homologacijske preskuse, lahko opustijo samo preskus odpornosti, omenjen v točki 5.4, če gre za vozila z električnimi ali elektronskimi napravami, ki ob okvari nikakor ne morejo poslabšati varnostnih funkcij, povezanih z zaviranjem, svetlobnim signaliziranjem, zvočnim opozarjanjem in krmilnim sistemom. Take izjeme morajo biti s primerno obrazložitvijo izrecno omenjene v poročilu o preskusu.

4.3 Homologacija vozila glede elektromagnetne združljivosti

Na voljo so naslednji načini homologacije:

4.3.1 Homologacija celotne instalacije na vozilu

Celotni instalaciji na vozilu se lahko podeli homologacija sestavnega dela, če izpolnjuje zahteve preskusov po postopkih, določenih v točki 5. Če proizvajalec izbere takšno pot, niso potrebni posamični preskusi samostojnih tehničnih enot.

4.3.2 Homologacija vozila s preskusi posamičnih samostojnih tehničnih enot

Proizvajalcu vozila se lahko podeli homologacija sestavnega dela, če homologacijskemu organu dokaže, da so bile vse pomembnejše samostojne tehnične enote (glej točko 2.1.1) posamično homologirane skladno s tem poglavjem in vgrajene skladno z vsemi zahtevami tega poglavja.

4.4 Homologacija samostojne tehnične enote

Samostojni tehnični enoti se lahko podeli homologacija sestavnega dela, če izpolnjuje zahteve preskusov po postopkih, določenih v točki 5. Na zahtevo proizvajalca se taka homologacija lahko podeli za vgradnjo v vse tipe vozil oziroma le v enega ali več določenih tipov vozila.

5. ZAHTEVE

5.1 Splošne zahteve

Vsa vozila in samostojne tehnične enote morajo biti načrtovani in izdelani tako, da pri normalni uporabi izpolnjujejo zahteve, predpisane v tem poglavju.

Merilne metode, ki se uporabljajo za preverjanje odpornosti vozil in samostojnih tehničnih enot proti elektromagnetnemu sevanju, opisanemu v Prilogah IV in VII, postanejo obvezne šele tri leta od začetka veljavnosti tega poglavja.

5.2 Zahteve glede širokopasovnega sevanja, ki ga povzročajo vozila

5.2.1 Merilna metoda

Elektromagnetne poljske jakosti, ki jih povzroča vozilo, predloženo v preskušanje, se merjo tako, kot je opisano v Prilogi II.

5.2.2 Širokopasovne referenčne meje za vozila

5.2.2.1 Če se meritve opravljajo po postopku, opisanem v Prilogi II, je pri oddaljenosti antene od vozila 10,0 ± 0,2 m referenčna meja poljske jakosti 34 dB µV/m (50 µV/m) v frekvenčnem pasu 30—75 MHz in 34—45 dB µV/m (50—180 µV/m) v frekvenčnem pasu 75—400 MHz. Kot kaže Dodatek 1 k tej prilogi, referenčna meja za frekvence nad 75 MHz narašča linearno (z logaritmom frekvence). V frekvenčnem pasu 400—1000 MHz je referenčna meja ustaljena pri 45 dB µV/m (180 µV/m).

5.2.2.2 Če se meritve opravljajo po postopku, opisanem v Prilogi II, je pri oddaljenosti antene od vozila 3,0 ± 0,5 m referenčna meja poljske jakosti 44 dB µV/m (160 µV/m) v frekvenčnem pasu 30—75 MHz in 44—55 dB µV/m (160—546 µV/m) v frekvenčnem pasu 75—400 MHz. Kot kaže Dodatek 2 k tej prilogi, referenčna meja za frekvence nad 75 MHz narašča linearno (z logaritmom frekvence). V frekvenčnem pasu 400—1000 MHz je referenčna meja ustaljena pri 55 dB µV/m (546 µV/m).

5.2.2.3 Na vzorčnem vozilu, ki je predstavnik svojega tipa, morajo biti izmerjene vrednosti, izražene v dB (µV/m), najmanj 2,0 dB pod referenčnimi mejami.

5.3 Zahteve glede ozkokopasovnega sevanja, ki ga povzročajo vozila

5.3.1 Merilna metoda

Elektromagnetne poljske jakosti, ki jih povzroča vozilo, predloženo v preskušanje, se merijo tako, kot je opisano v Prilogi III.

5.3.2 Ozkopasovne referenčne meje za vozila

5.3.2.1 Če se meritve opravljajo po postopku, opisanem v Prilogi III, je pri oddaljenosti antene od vozila 10,0 ± 0,2 m referenčna meja poljske jakosti 24 dB µV/m (16 µV/m) v frekvenčnem pasu 30—75 MHz in 24—35 dB µV/m (16—56 µV/m) v frekvenčnem pasu 75—400 MHz. Kot kaže Dodatek 3 k tej prilogi, referenčna meja za frekvence nad 75 MHz narašča linearno (z logaritmom frekvence). V frekvenčnem pasu 400—1000 MHz je referenčna meja ustaljena pri 35 dB µV/m (56 µV/m).

5.3.2.2 Če se meritve opravljajo po postopku, opisanem v Prilogi III, je pri oddaljenosti antene od vozila 3,0 ± 0,05 m referenčna meja poljske jakosti 34 dB µV/m (50 µV/m) v frekvenčnem pasu 30—75 MHz in 34—45 dB µV/m (50—180 µV/m) v frekvenčnem pasu 75—400 MHz. Kot kaže Dodatek 4 k tej prilogi, referenčna meja za frekvence nad 75 MHz narašča linearno (z logaritmom frekvence). V frekvenčnem pasu 400—1000 MHz je referenčna meja ustaljena pri 45 dB µV/m (180 µV/m).

5.3.2.3 Na vzorčnem vozilu, ki je predstavnik svojega tipa, morajo biti izmerjene vrednosti, izražene v dB (µV/m), najmanj 2,0 dB pod referenčnimi mejami.

5.4 Zahteve za odpornost vozila proti elektromagnetnemu sevanju

5.4.1 Merilna metoda

Preskusi za določitev odpornosti vozila proti elektromagnetnemu sevanju se opravijo tako, kakor je opisano v Prilogi IV.

5.4.2 Referenčne meje odpornosti vozila

5.4.2.1 Če se meritve opravljajo po postopku, opisanem v Prilogi IV, mora biti referenčna stopnja poljske jakosti 24 V/m efektivne vrednosti v več kot 90 % frekvenčnega pasu od 20 do 1000 MHz in 20 V/m efektivne vrednosti v celotnem frekvenčnem pasu od 20 do 1000 MHz.

5.4.2.2 Vzorčno vozilo, ki je predstavnik svojega tipa, ne sme pokazati nobenih motenj pri neposrednem upravljanju vozila, ki bi jih lahko opazil voznik ali kateri koli drug udeleženec v prometu, če je to vozilo v stanju, kakršno je določeno v točki 4 Priloge IV, in je izpostavljeno poljski jakosti, izraženi v voltih/m, ki je 25 % nad referenčno mejo.

5.5 Zahteve za širokopasovno sevanje, ki ga povzroča samostojna tehnična enota

5.5.1 Merilna metoda

Elektromagnetne poljske jakosti, ki jih povzroča samostojna tehnična enota, predložena v preskušanje, se meri tako, kakor je opisano v Prilogi V.

5.5.2 Širokopasovne referenčne meje za samostojne tehnične enote

5.5.2.1 Če se meritve opravljajo po postopku, opisanem v Prilogi V, je referenčna meja poljske jakosti 64—54 dB (µV/m) v pasu 30—75 MHz in se zmanjšuje linearno (z logaritmom frekvence), v pasu 75—400 MHz pa je referenčna meja 54—65 dB (µV/m) in se linearno povečuje (z logaritmom frekvence), kot kaže Dodatek 5 k tej prilogi. V frekvenčnem pasu 400—1000 MHz je referenčna meja ustaljena pri 65 dB µV/m (1 800 µV/m).

5.5.2.2 Na vzorčni samostojni tehnični enoti, ki je predstavnik svojega tipa, morajo biti izmerjene vrednosti, izražene v dB (µV/m), najmanj 2,0 dB pod referenčnimi mejami.

5.6 Zahteve za ozkopasovno sevanje samostojne tehnične enote

5.6.1 Merilna metoda

Elektromagnetne poljske jakosti, ki jih povzroča samostojna tehnična enota, predložena v preskušanje, se meri tako, kakor je opisano v Prilogi VI.

5.6.2 Ozkopasovne referenčne meje za samostojne tehnične enote

5.6.2.1 Če se meritve opravljajo po postopku, opisanem v Prilogi VI, je referenčna meja poljske jakosti 54—44 dB (µV/m) v pasu 30—75 MHz in se zmanjšuje linearno (z logaritmom frekvence), v pasu 75—400 MHz pa je referenčna meja 44—55 dB (µV/m) in se linearno povečuje (z logaritmom frekvence), kot kaže Dodatek 6 k tej prilogi. V frekvenčnem pasu 400—1000 MHz je referenčna meja ustaljena pri 55 dB (560 µV/m).

5.6.2.2 Na vzorčni samostojni tehnični enoti, ki je predstavnik svojega tipa, morajo biti izmerjene vrednosti, izražene v dB (µV/m), najmanj 2,0 dB pod referenčnimi mejami.

5.7 Zahteve za odpornost samostojne tehnične enote proti elektromagnetnemu sevanju

5.7.1 Merilna metoda

Odpornost samostojne tehnične enote, predložene v homologacijo sestavnega dela, se meri po eni od metod, opisanih v Prilogi VII.

5.7.2 Referenčne meje odpornosti samostojne tehnične enote

5.7.2.1 Če se meritve opravljajo po postopku, opisanem v Prilogi VII, je referenčna raven odpornosti 48 voltov/m pri preskusu s 150-milimetrskim trakastim valovodom, 12 voltov/m pri preskusu z 800-milimetrskim trakastim valovodom, 60 voltov/m pri preskusu s TEM celico, 48 mA pri preskusu z vsiljenim tokom in 24 voltov/m pri preskusu s prostim elektromagnetnim poljem.

5.7.2.2 Vzorčna samostojna tehnična enota, ki je predstavnik svojega tipa, ne sme pokazati nobenih motenj pri neposrednem upravljanju vozila, ki bi jih lahko opazil voznik ali kateri koli drug udeleženec v prometu, če je to vozilo v stanju, kakršno je določeno v 4. točki Priloge IV, in pod vplivom poljske jakosti ali toka, izraženih v ustreznih linearnih enotah, ki je 25 % nad referenčno mejo.

6. SKLADNOST PROIZVODNJE

6.1 Ukrepi za zagotovitev skladnosti proizvodnje morajo biti usklajeni s predpisi iz 4. člena direktive 92/61/EGS.

6.2 Skladnost proizvodnje glede elektromagnetne združljivosti vozila, sestavnega dela ali samostojne tehnične enote je treba preveriti na podlagi podatkov v certifikatu(ih) o homologaciji, določenih v prilogah VIII in/ali IX k tej direktivi.

6.3 Če pristojni organ ni zadovoljen s proizvajalčevim nadzornim postopkom, veljata točki 1.2.2 in 1.2.3 Priloge VI k direktivi 92/61/EGS in spodnji točki 6.3.1 in 6.3.2.

6.3.1 Če se preverja skladnost vozila, sestavnega dela ali samostojne tehnične enote iz serije, je proizvodnja skladna z zahtevami te direktive glede široko- in ozkopasovnega sevanja, če izmerjene ravni ne presegajo več kot 2 dB (25 %) referenčnih meja, predpisanih v točkah 5.2.2.1, 5.2.2.2, 5.3.2.1 in 5.3.2.2 (kakor je ustrezno).

6.3.2 Če se preverja skladnost vozila, sestavnega dela ali samostojne tehnične enote iz serije, je proizvodnja skladna z zahtevami te direktive glede odpornosti proti elektromagnetnemu sevanju, če vozilo, sestavni del ali samostojna tehnična enota ne pokaže nobenih motenj pri neposrednem upravljanju vozila, ki bi jih lahko opazil voznik ali kateri koli drug udeleženec v prometu, če je to vozilo v stanju, kakršno je določeno v 4. točki Priloge IV, in pod vplivom poljske jakosti, izražene v voltih/m, ki je do 80 % nad referenčnimi mejami, predpisanimi v točki 5.4.2.1.

7. IZJEME

7.1 Šteje se, da so vozila na kompresijski vžig skladna z zahtevami, predpisanimi v točki 5.2.2.

7.2 Šteje se, da so vozila ali električne/elektronske samostojne tehnične enote brez elektronskega oscilatorja z delovno frekvenco, ki je višja od 9 kHz, skladne z zahtevami, predpisanimi v točki 5.3.2 in v Prilogi III.

7.3 Vozila brez kakršne koli občutljive elektronske naprave so izvzeta iz preskusov, ki so predpisani v Prilogi IV.

7.4 Samostojnih tehničnih enot, katerih funkcije bistveno ne vplivajo na neposredno upravljanje vozila, ni treba preskušati glede odpornosti.

Dodatek 1

+++++ TIFF +++++

Frekvenca (MHz) — logaritemska skala

(Glej točko 5.2.2.1)

Dodatek 2

+++++ TIFF +++++

Frekvenca (MHz) — logaritemska skala

(Glej točko 5.2.2.2)

Dodatek 3

+++++ TIFF +++++

Frekvenca (MHz) — logaritemska skala

(Glej točko 5.3.2.1)

Dodatek 4

+++++ TIFF +++++

Frekvenca (MHz) — logaritemska skala

(Glej točko 5.3.2.2))

Dodatek 5

+++++ TIFF +++++

Frekvenca (MHz) — logaritemska skala

(Glej točko 5.5.2.1)

Dodatek 6

+++++ TIFF +++++

Frekvenca (MHz) — logaritemska skala

(Glej točko 5.6.2.1)

PRILOGA II

POSTOPEK MERJENJA šIROKOPASOVNEGA ELEKTROMAGNETNEGA SEVANJA, KI GA POVZROČAJO VOZILA

1. SPLOŠNO

1.1 Merilna oprema

Merilna oprema mora izpolnjevati zahteve iz publikacije Posebnega mednarodnega odbora za radijske motnje, št. 16, 2. izdaja (CISPR International Special Committee on Radio Interference).

Za merjenje širokopasovnega elektromagnetnega sevanja je treba uporabljati detektor navideznih temenskih vrednosti.

1.2 Preskusna metoda

S tem preskusom se meri širokopasovno sevanje, ki ga povzročajo motorji na prisilni vžig in elektromotorji v sistemih, predvidenih za stalno uporabo (npr. pogonski elektromotorji, grelni sistemi/sušilci in črpalke za gorivo).

Oddaljenost referenčne antene od vozila se določi v soglasju med proizvajalcem in pristojnim organom za preskušanje na 10 oziroma 3 metre. V obeh primerih je treba upoštevati zahteve, ki so predpisane v točki 3 spodaj.

2. PRIKAZ REZULTATOV

Izmerjene vrednosti je treba podati v dB (µV/m) za pasovne širine 120 kHz. Če trenutna pasovna širina B (izražena v kHz) ne ustreza natančno 120 kHz, se morajo odčitki preračunati na pasovno širino 120 kHz tako, da se doda vrednost 20 log (120/B), pri čemer mora biti B manjši od 120 kHz.

3. POGOJI PRESKUŠANJA

3.1 Preskuševalna površina mora biti ravna, brez ovir in elektromagnetno odbojnih zaslonov v krogu s polmerom najmanj 30 m, s središčem na polovični razdalji med vozilom in anteno (glej sliko 1 v Dodatku 1). Sicer pa je preskuševalna površina lahko vsaka površina, ki izpolnjuje zahteve, prikazane na sliki 2 v Dodatku 1.

3.2 Merilna oprema, merilna kabina ali vozilo, v katerem je merilna oprema, stojita v delu preskuševalne površine, prikazane na sliki 1 v Dodatku 1. Če preskuševalna površina izpolnjuje pogoje, določene na sliki 2 v Dodatku 1, mora biti merilna oprema zunaj dela, prikazanega na sliki 2.

3.3 Za preskuse se lahko uporabijo tudi zaprti prostori za preskušanje, če se lahko dokaže, da obstaja ujemanje rezultatov med meritvami v takih prostorih in meritvami na odprtih preskuševališčih površinah.

Za take zaprte prostore za preskušanje ne veljajo zahteve za mere, določene na slikah 1 in 2 Dodatka 1, razen za razdaljo vozila od antene in njeno višino.

3.4 Za zagotavljanje popolne odsotnosti neželenih šumov ali tujih signalov takšnih moči, ki bi utegnile bistveno vplivati na meritve, je treba opraviti meritev sevanja iz okolja pred preskusom in po njem. Pri tem je treba zagotoviti, da nobena emisija iz vozila bistveno ne vpliva na meritve (npr. izvleči ključ za vžig ali izklopiti akumulator, kadar se vozilo umakne s preskuševalne površine). Pri obeh meritvah mora biti šum ali tuj signal najmanj 10 dB pod mejami, ki so navedene v Prilogi I (točka 5.2.2.1 oziroma 5.2.2.2, odvisno od vrste meritve), razen pri namenskem prenosu ozkopasovnih signalov.

4. STANJE VOZILA MED PRESKUSOM

4.1 Motor

Motor mora delovati pri svoji normalni delovni temperaturi, in menjalnik, če je vgrajen, v nevtralni prestavi. Če to zaradi praktičnih razlogov ni možno, je treba poiskati druge možnosti s soglasjem proizvajalca in pristojnih organov, odgovornih za opravljanje preskusov. Poskrbeti je treba, da mehanizem za menjanje prestav v menjalniku ne vpliva na elektromagnetno sevanje vozila. Med merjenjem mora motor delovati, kakor sledi:

Tip motorja | Merilna metoda |

Prisilni vžig | Navidezno teme |

Enovaljni | 2500 vrt/min ± 10 % |

Večvaljni | 1500 vrt/min ± 10 % |

Elektromotorji | ¾ največje delovne moči, ki jo navede proizvajalec |

4.2 Oprema, ki jo upravlja voznik

Oprema, ki jo upravlja voznik (skupaj s takimi sestavnimi deli, kot so ventilatorski grelniki in motorji naprav za klimatizacijo, razen drugih sestavnih delov, kot so motorji za nastavljanje sedežev ali motorji brisalcev vetrobranskega stekla), je predvidena za 100 % neprekinjeno uporabo in mora delovati z največjo porabo toka.

4.3 Preskus ne sme potekati v dežju niti deset minut po prenehanju padavin.

4.4 Voznik mora zasesti določen vozniški položaj, ki je po presoji preskuševalnega organa najbolj neugoden.

5. VRSTA, POLOŽAJ IN USMERITEV ANTENE

5.1 Vrsta antene

Dovoljena je katera koli linearno polarizirana antena, če se lahko uskladi na referenčno anteno.

5.2 Merilna višina in razdalja

5.2.1 Merilna višina

5.2.1.1 Preskusi na 10 m

Fazno središče antene mora biti 3,0 ± 0,05 m nad ravnino, na kateri stoji vozilo.

5.2.1.2 Preskusi na 3 m

Fazno središče antene mora biti 1,8 ± 0,05 m nad ravnino, na kateri stoji vozilo.

5.2.1.3 Noben sprejemni del antene ne sme biti bližje kot 0,25 m od ravnine, na kateri stoji vozilo.

5.2.2 Merilna razdalja

5.2.2.1 Preskusi na 10 m

Vodoravna oddaljenost faznega središča antene od zunanje stene vozila mora biti 10,0 ± 0,2 m.

5.2.2.2 Preskusi na 3 m

Vodoravna oddaljenost faznega središča antene od zunanje stene vozila mora biti 3,0 ± 0,05 m.

5.2.2.3 Če se preskus opravlja v zaprtem preskuševališču, da se ustvari elektromagnetni zaslon proti radijskim frekvencam, morajo biti sprejemni deli antene oddaljeni najmanj 0,5 m od kateregakoli absorpcijskega materiala in najmanj 1,5 m od stene zaprtega preskuševališča. Med sprejemno anteno in preskušanim vozilom ne sme biti nobenega absorpcijskega materiala.

5.3 Položaj antene glede na vozilo

Anteno se zaporedoma postavi na levo in na desno stran vozila vzporedno z vzdolžno srednjo ravnino vozila in poravna s sredinsko točko motorja (glej sliko 3 v Dodatku 1).

5.4 Namestitev antene

Za vsako merilno točko se zabeleži odčitek, prvič pri navpično polarizirani in nato pri vodoravno polarizirani anteni (glej sliko 3 v Dodatku 1).

5.5 Izmerjene vrednosti

Največja vrednost štirih meritev, izmerjena v skladu s točkama 5.3 in 5.4 za vsako frekvenco, se šteje kot značilna meritev za to frekvenco.

6. FREKVENCE

6.1 Meritve

Meritve se opravijo na območju frekvenc od 30 do 1000 MHz. Vozilo je v skladu s predpisanimi mejami na celotnem frekvenčnem območju, če izpolnjuje predpisane meje naslednjih 11 frekvenc: 45, 65, 90, 150, 180, 220, 300, 450, 600, 750, in 900 MHz. Če je med preskusi mejna vrednost presežena, je treba ugotoviti ali je to povzročilo vozilo ali pa vir motenj iz okolice.

6.2 Odstopanja

Posamična frekvenca (MHz) | Odstopanje (MHz) |

45, 65, 90, 150, 180 un 220 | ± 5 |

300, 450, 600, 750 un 900 | ± 20 |

Odstopanja veljajo za gornje frekvence in se uporabljajo zaradi izogibanja motnjam oddajnikov, ki med meritvami delujejo na ali blizu nazivnih frekvenc.

Dodatek 1

+++++ TIFF +++++

Preskuševališče za vozila

+++++ TIFF +++++

Preskuševališče za vozila

+++++ TIFF +++++

Položaj antene glede na vozilo

PRILOGA III

POSTOPEK MERJENJA OZKOPASOVNEGA ELEKTROMAGNETNEGA SEVANJA, KI GA POVZROČAJO VOZILA

1. SPLOŠNO

1.1 Merilna oprema

Merilna oprema mora izpolnjevati zahteve, predpisane v publikaciji Posebnega mednarodnega odbora za radijske motnje (CISPR), št. 16, 2. izdaja.

Za merjenje ozkopasovnega elektromagnetnega sevanja je treba uporabljati detektor srednjih vrednosti.

1.2 Preskusna metoda

Preskus je namenjen za merjenje ozkopasovnega elektromagnetnega sevanja, ki se lahko pojavi zaradi sistemov, krmiljenih z mikroprocesorji ali drugega ozkopasovnega vira.

Oddaljenost referenčne antene od vozila se določi v soglasju s proizvajalcem in pristojnim organom za preskušanje na 10 oziroma 3 metre. V obeh primerih je treba upoštevati zahteve, ki so predpisane v 3. točki spodaj. V začetnem stanju (2— 3 min) je z izbiro položaja in polarizacije antene možno pregledati območje frekvenc, naštetih v točki 6.1., in s spektralnim analizatorjem ali samodejnim sprejemnikom ugotoviti najbolj oddajane frekvence. To lahko olajša izbiro frekvenc, ki se nato preskušajo v vsakem pasu (glej točko 6).

2. PRIKAZ REZULTATOV

Izmerjene vrednosti so izražene v dB (µV/m).

3. POGOJI PRESKUŠANJA

3.1 Preskuševalna površina mora biti ravna, brez ovir in elektromagnetno odbojnih površin v krogu s polmerom najmanj 30 m, s središčem na polovični razdalji med vozilom in anteno (glej sliko 1 v Dodatku 1 Priloge II). Sicer pa je preskusna površina lahko vsaka površina, ki izpolnjuje zahteve, prikazane na sliki 2 v Dodatku 1 Priloge II.

3.2 Merilna oprema, merilna kabina ali vozilo, v katerem je merilna oprema, sta postavljena na preskuševalni površini, toda samo na delu, ki je prikazan na sliki 1 v Dodatku 1 Priloge II. Če preskuševalna površina izpolnjuje vse zahteve, določene na sliki 2 v Dodatku 1 Priloge II, mora ležati merilna oprema zunaj dela, prikazanega na tej sliki.

3.3 Za preskuse se lahko uporabljajo tudi zaprti prostori za preskušanje, če se lahko dokaže, da obstaja ujemanje rezultatov med meritvami v takih prostorih in meritvami na odprtih preskuševališčih. Za take zaprte prostore za preskušanje ne veljajo zahteve za mere, določene na slikah 1 in 2 v Dodatku 1 Priloge II, razen za razdaljo vozila od antene in njeno višino.

3.4 Za zagotavljanje popolne odsotnosti neželenih šumov ali tujih signalov takšnih moči, ki bi lahko bistveno vplivale na meritve, je treba opraviti meritev sevanja iz okolja pred preskusom in po njem. Pri treba je zagotoviti, da nobena emisija iz vozila bistveno ne vpliva na meritve (npr. izvleči ključ za vžig ali izklopiti akumulator, kadar se vozilo umakne s preskusne površine). Pri obeh meritvah mora biti šum ali tuj signal najmanj 10 dB pod mejami, ki so navedene v Prilogi I (točka 5.3.2.1. oziroma 5.3.2.2., odvisno od vrste meritve), razen pri namenskem prenosu ozkopasovnih signalov.

4. STANJE VOZILA MED PRESKUSOM

4.1 Vozilo miruje, vsi elektronski sistemi vozila morajo biti v stanju normalnega delovanja.

4.2 Vžig mora biti vključen. Motor ne sme delovati.

4.3 Preskus ne sme potekati v dežju, niti v času deset minut po prenehanju padavin.

5. VRSTA, POLOŽAJ IN USMERITEV ANTENE

5.1 Vrsta antene

Dovoljena je katera koli linearno polarizirana antena, če se lahko uskladi na referenčno anteno.

5.2 Merilna višina in razdalja

5.2.1 Merilna višina

5.2.1.1 Preskusi na 10 m

Fazno središče antene mora biti 3,0 ± 0,05 m nad ravnino, na kateri stoji vozilo.

5.2.1.2 Preskusi na 3 m

Fazno središče antene mora biti 1,8 ± 0,05 m nad ravnino, na kateri stoji vozilo.

5.2.1.3 Noben sprejemni del antene ne sme biti bližje kot 0,25 m od ravnine, na kateri stoji vozilo.

5.2.2 Merilna razdalja

5.2.2.1 Preskusi na 10 m

Vodoravna oddaljenost faznega središča antene od zunanje stene vozila mora biti 10,0 ± 0,2 m.

5.2.2.2 Preskusi na 3 m

Vodoravna oddaljenost faznega središča antene do zunanje stene vozila mora biti 3,0 ± 0,05 m.

5.2.2.3 Če se preskus opravlja v zaprtem preskuševališču, da se ustvari elektromagnetni zaslon proti radijskim frekvencam, morajo biti sprejemni deli antene oddaljeni najmanj 0,5 m od katerega koli absorpcijskega materiala in najmanj 1,5 m od stene zaprtega preskuševališča. Med sprejemno anteno in preskušanim vozilom ne sme biti nobenega absorpcijskega materiala.

5.3 Položaj antene glede na vozilo

Anteno se zaporedoma postavi na levo in na desno stran vozila vzporedno z vzdolžno srednjo ravnino vozila in poravna s sredinsko točko motorja (glej slike 1, 2 in 3 v Dodatku 1 Priloge II).

5.4 Namestitev antene

Za vsako merilno točko se zabeleži odčitek pri navpično polarizirani in vodoravno polarizirani anteni (glej sliko 3 v Dodatku 1 Priloge II).

5.5 Meritve

Največja vrednost štirih meritev, izmerjena za vsako frekvenco v skladu s točkama 5.3. in 5.4., se šteje kot značilna meritev za to frekvenco.

6. FREKVENCE

6.1 Meritve

Meritve se opravijo na območju frekvenc od 30 do 1000 MHz. To območje se deli na 11 pasov. V vsakem pasu preskus poteka na frekvenci z najvišjo vrednostjo, da se preveri, ali je sevanje v zahtevanih mejah. Vozilo je v skladu s predpisanimi mejami na celotnem frekvenčnem območju, če je usklajeno z izbranimi frekvencami naslednjih 11 frekvenčnih pasov: 30-45, 45-80, 80-130, 130-170, 170-225, 225-300, 300-400, 400-525, 525-700, 700-850 in 850-1000 MHz.

6.2 Če so med prvim delom preskusa, ki poteka v skladu s preskuševalno metodo, opisano v točki 1.2, ozkopasovna sevanja v nekem pasu, opisanem v točki 6.1, najmanj 10 dB pod referenčno mejo, potem se šteje, da vozilo izpolnjuje zahteve, predpisane v tej prilogi za ta frekvenčni pas. V tem primeru ni potrebno opraviti celotnega preskusa.

PRILOGA IV

METODE PRESKUšANJA ODPORNOSTI VOZILA PROTI ELEKTROMAGNETNEMU SEVANJU

1. SPLOŠNO

1.1 Preskusne metode

S temi preskusi se dokazuje neobčutljivost vozila za kateri koli dejavnik, ki lahko spremeni kakovost neposrednega upravljanja vozila. Vozilo je treba med preskusi izpostaviti elektromagnetnim poljem, opisanim v tej prilogi, in ga opazovati.

2. PRIKAZ REZULTATOV

Elektromagnetna poljska jakost mora biti izražena v V/m pri vseh preskusih, opisanih v tej prilogi.

3. PRESKUSNI POGOJI

Preskuševalna oprema mora biti sposobna generirati poljske jakosti v območju frekvenc, opisanih v tej prilogi, in izpolnjevati (nacionalne) pravne predpise o elektromagnetnem signalu. Oprema za upravljanje in nadzor ne sme biti občutljiva na elektromagnetna polja, sicer so preskusi lahko neveljavni.

4. STANJE VOZILA MED PRESKUŠANJEM

4.1 Masa vozila mora biti enaka masi vozila, pripravljenega za vožnjo.

4.1.1 Motor mora poganjati kolesa s stalno hitrostjo, ki jo vnaprej določi organ za preskušanje s soglasjem proizvajalca. Vozilo je treba postaviti na primerno podpore za osi z najmanjšo možno oddaljenostjo od tal.

4.1.2 Žarometa za kratki svetlobni pramen morata biti prižgana.

4.1.3 Leva ali desna smerna svetilka mora delovati.

4.1.4 Vsi drugi sistemi morajo delovati normalno.

4.1.5 Med vozilom in preskuševalno površino ter med vozilom in preskuševalno opremo ne sme biti električnega stika, razen kadar se to zahteva po točki 4.1.1 oziroma 4.2 Stik med kolesi in preskusno površino se ne šteje kot električni stik.

4.2 Če je samostojna tehnična enota povezana z neposrednim upravljanjem vozila in če ti sistemi ne delujejo po pogojih, ki so opisani v točki 4.1.1, smejo preskuševalni organi po pogojih, s katerimi soglaša proizvajalec vozila, na teh sistemih opraviti ločene preskuse.

4.3 Med preskusi na vozilu se sme uporabljati le opremo, ki ne povzroča motenj (glej 8. točko).

4.4 V normalnih pogojih mora biti vozilo s prednjim delom obrnjeno proti anteni.

5. VRSTA, POLOŽAJ IN USMERJENOST GENERATORJA ELEKTROMAGNETNEGA POLJA

5.1 Tip generatorja elektromagnetnega polja

5.1.1 Merilo za izbiro vrste generatorja je njegova zmožnost, da doseže predpisano jakost elektromagnetnega polja pri referenčni točki (glej točko 5.4) pri ustreznih frekvencah.

5.1.2 Kot napravo(e) za generiranje elektromagnetnega polja se lahko uporabi(jo) antena(e) ali valovod (Transmission Line System - TLS).

5.1.3 Konstrukcija in usmerjenost generatorja za elektromagnetno polje morata biti takšni, da je polarizacija elektromagnetnega polja vodoravna in navpična pri frekvencah med 20 in 1000 MHz.

5.2 Merilna višina in razdalja

5.2.1 Višina

5.2.1.1 Fazno središče vseh anten ne sme biti manj kot 1,5 m nad ravnino, na kateri stoji vozilo.

5.2.1.2 Sevalni sestavni deli antene morajo biti oddaljeni najmanj 0,25 m od ravnine, na kateri stoji vozilo.

5.2.2 Merilna razdalja

5.2.2.1 Elektromagnetno polje je bolj homogeno, če stoji generator, kolikor je to tehnično možno, čim dlje od vozila. Običajno je ta razdalja od 1 do 5 m.

5.2.2.2 Če se preskus opravlja v zaprtem preskuševališču, da se ustvari elektromagnetni zaslon proti radijskim frekvencam, morajo biti sevalni deli naprave za generiranje elektromagnetnega polja oddaljeni najmanj 0,5 m od katerega koli absorpcijskega materiala in najmanj 1,5 m od stene zaprtega preskuševališča. Med napravo za generiranje elektromagnetnega polja in preskušanim vozilom ne sme biti nobenega absorpcijskega materiala.

5.3 Lega antene glede na vozilo

5.3.1 Generator elektromagnetnega polja mora biti v vzdolžni srednji ravnini vozila.

5.3.2 Noben del valovoda (TLS), razen ravnine, na kateri stoji vozilo, ne sme biti manj kot 0,5 m oddaljen od katerega koli dela vozila.

5.3.3 Vsak generator elektromagnetnega polja, ki je postavljen nad vozilo, mora pokriti najmanj 75 % njegove dolžine.

5.4 Referenčna točka

5.4.1 Referenčna točka je točka, v kateri se meri jakost elektromagnetnega polja in ki se določi tako:

5.4.1.1 vodoravno: najmanj dva metra od faznega središča antene, ali navpično: najmanj en meter od sevalnih sestavnih delov valovoda;

5.4.1.2 na vzdolžni srednji ravnini vozila;

5.4.1.3 v višini 1,0 ± 0,05 m nad ravnino, na kateri stoji vozilo

5.4.1.4 ali:

1,0 ± 0,2 m za navpično srednjico prednjega kolesa vozila (točka C v Dodatku 1), če gre za tricikle,

ali:

0,2 ± 0,2 m za navpično srednjico prednjega kolesa vozila (točka D v Dodatku 2), če gre za motocikle.

5.5 Če organ za preskušanje izbere zadnjo stran vozila za merjenje sevanja, se referenčna točka določi, kot je določeno v točki 5.4. V tem primeru se vozilo postavi tako, da je prednja stran obrnjena stran od antene, kakor da bi se vozilo vodoravno zavrtelo za 180 stopinj okoli svojega središča. Razdalja med anteno in najbližjo točko zunanje površine vozila mora ostati nespremenjena (glej Dodatek 3).

6. PREDPISANI POGOJI PRESKUŠANJA

6.1 Območje frekvenc, trajanje preskusov, polarizacija

Vozilo mora biti izpostavljeno elektromagnetnemu sevanju v frekvenčnem območju 20—1000 MHz.

6.1.1 Preskusi se morajo opraviti pri naslednjih 12 frekvencah: 27, 45, 65, 90, 150, 180, 220, 300, 450, 600, 750 in 900 MHz ± 10 % v času 2 s ± 10 % na vsaki frekvenci.

6.1.2 Ob medsebojnem soglasju med proizvajalcem in organom za preskušanje je treba izbrati eno od vrst polarizacije, opisanih v točki 5.1.3.

6.1.3 Vsi drugi preskusni parametri so takšni, kakršni so določeni v tej prilogi.

6.2 Preskusi za preverjanje vpliva motenj pri neposrednem upravljanju vozila

6.2.1 Vozilo izpolnjuje predpisane zahteve za odpornost, če med preskusi, ki potekajo po zahtevah te priloge, ni neobičajnih sprememb vrtljajev pogonskih koles vozila, znakov motenj delovanja, ki bi lahko zavedli druge udeležence v prometu, in nobenih drugih opaznih posebnih pojavov, ki bi lahko vplivali na poslabšanje neposrednega upravljanja vozila.

6.2.2 Za opazovanje vozila se lahko uporablja le oprema, opisana v točki 8.

6.2.3 Če vozilo ne izpolnjuje zahtev preskusa, določenih v točki 6.2, je treba preveriti, ali so napake nastale zaradi običajnih pogojev delovanja, in ne zaradi vpliva neželenih elektromagnetnih polj.

7. GENERIRANJE PREDPISANE JAKOSTI ELEKTROMAGNETNEGA POLJA

7.1 Metoda preskušanja

7.1.1 Za ustvarjanje pogojev za preskušanje elektromagnetnega polja se uporablja "metoda referenčnega polja".

7.1.2 Metoda referenčnega polja

Za vsako zahtevano preskusno frekvenco mora biti moč generatorja elektromagnetnega polja nastavljena tako, da se doseže zahtevana jakost elektromagnetnega polja na referenčni točki preskusnega območja brez prisotnosti vozila. To moč, kot tudi druge pomembne nastavitve generatorja elektromagnetnega polja je treba zapisati v poročilu o preskusu (kalibracijska krivulja). Zapisani podatki se uporabijo pri homologaciji vzorca. Če se oprema na preskuševališču kakor koli spremeni, je treba postopek določanja referenčnega polja ponoviti.

7.1.3 Nato se vozilo pripelje na preskuševališče in namesti na preskusno napravo v skladu z zahtevami iz točke 5. Zahtevana moč iz točke 7.1.2. se uporabi za generator elektromagnetnega polja za vsako frekvenco, ki je navedena v točki 6.1.1.

7.1.4 Neodvisno od tega, kateri parameter iz točke 7.1.2. se izbere, je treba med preskusom vedno uporabiti isti parameter, za reproduciranje jakosti elektromagnetnega polja.

7.1.5 V tem preskusu se mora uporabljati ista oprema za generiranje elektromagnetnega polja in ista razmestitev opreme, kakor pri meritvah, določenih v točki 7.1.2.

7.1.6 Naprava za merjenje jakosti elektromagnetnega polja

Naprava za ugotavljanje jakosti elektromagnetnega polja med fazo kalibriranja referenčnega polja mora biti ali trdna izotropna sonda za merjenje jakosti elektromagnetnega polja ali kalibrirana sprejemna antena.

7.1.7 V fazi kalibriranja mora fazno središče naprave za merjenje jakosti elektromagnetnega polja sovpadati z referenčno točko.

7.1.8 Če se kot naprava za merjenje jakosti elektromagnetnega polja uporablja kalibrirana sprejemna antena, se zabeležijo odčitki v treh med seboj pravokotnih smereh. Enakovredna izotropna vrednost, ki ustreza tem meritvam, se šteje kot jakost elektromagnetnega polja.

7.1.9 Zaradi upoštevanja geometrijskih razlik med posameznimi vozili, je treba vzpostaviti več referenčnih točki za ustrezno preskusno napravo.

7.2 Karakteristika jakosti elektromagnetnega polja

7.2.1 Med fazo kalibriranja (preden se vozilo postavi na preskuševališče) jakost elektromagnetnega polja ne sme biti manjša od 50 % nazivne jakosti na naslednjih mestih:

(i) pri vseh napravah za generiranje elektromagnetnega polja: 1,0 ± 0,02 m na obeh straneh referenčne točke na vodoravni črti, ki poteka skozi to točko pravokotno na vzdolžno srednjo ravnino vozila;

(ii) pri valovodu (TLS): 1,5 ± 0,02 na vodoravni črti, ki poteka skozi referenčno točko in leži na vzdolžni sredinski ravnini vozila.

7.3 Značilnosti preskuševalnega signala, ki ga je treba generirati

7.3.1 Temenska vrednost modulirane jakosti preskuševalnega elektromagnetnega polja

Temenska vrednost modulirane jakosti preskuševalnega elektromagnetnega polja mora ustrezati nemodulirani, katere dejanska vrednost v V/m je opredeljena v točki 5.4.2 Priloge I.

7.3.2 Oblika vala preskuševalnega signala

Preskuševalni signal mora ometi obliko radiofrekvenčnega sinusoidnega vala z amplitudno modulacijo sinusoidnega vala 1 kHz s stopnjo modulacije m 0,8 ± 0,04.

7.3.3 Stopnja modulacije

Stopnja modulacije m se določi po naslednji enačbi:

m =

Ovojnica opisuje krivuljo, ki jo oblikujejo robovi moduliranega nosilnega signala, kakor je razvidno na oscilografu.

8. OPREMA ZA PREVERJANJE IN NADZOR

8.1 Za nadzor zunanjosti vozila in potniške kabine ter ugotavljanje, ali so izpolnjeni predpisani pogoji iz točke 6.2, se uporabljala ena ali več videokamer.

Dodatek 1

+++++ TIFF +++++

Dodatek 2

+++++ TIFF +++++

Dodatek 3

+++++ TIFF +++++

PRILOGA V

POSTOPKI MERJENJA ŠIROKOPASOVNEGA ELEKTROMAGNETNEGA SEVANJA, KI GA POVZROČAJO SAMOSTOJNE TEHNIČNE ENOTE (STU)

1. SPLOŠNO

1.1 Merilna oprema

Merilna oprema mora izpolnjevati zahteve, predpisane v publikaciji Posebnega mednarodnega odbora za radijske motnje International Special Committee on Radio Interference (CISPR ), št. 16, 2. izdaja.

Za merjenje širokopasovnega elektromagnetnega sevanja je treba uporabljati detektor navideznih temenskih vrednosti.

1.2 Preskusna metoda

S tem preskusom se meri širokopasovno sevanje, ki ga povzročajo motorji na prisilni vžig in elektromotorji v sistemih, predvidenih za stalno uporabo (npr. pogonski elektromotorji, grelni sistemi/sušilci in črpalke za gorivo).

2. PRIKAZ REZULTATOV

Izmerjene vrednosti je treba podati v dB (µV/m) za pasovne širine 120 kHz. Če trenutna pasovna širina B (izražena v kHz) ne ustreza natančno 120 kHz, se morajo odčitki preračunati na pasovno širino 120 kHz tako, da se doda vrednost 20 log (120/B), pri čemer mora biti B manjši od 120 kHz.

3. PRESKUSNI POGOJI

3.1 Preskusna površina mora izpolnjevati zahteve, predpisane v publikaciji Posebnega mednarodnega odbora za radijske motnje, št. 16, 2. izdaja. (Glej sliko 1 v Dodatku 1 k tej prilogi.)

3.2 Merilna oprema, merilna kabina ali vozilo, v katerem je merilna oprema, se nahajata izven površine, prikazani na sliki 1 v Dodatku 1 k tej prilogi.

3.3 Pri preskusih se lahko uporabljajo tudi zaprti prostori za preskušanje, če se lahko dokaže, da obstaja ujemanje rezultatov med meritvami v takih prostorih in meritvami na odprtem preskuševališču, ki je bilo odobreno za preskuse. Prednost zaprtega preskuševališča je, da preskusi lahko potekajo v vsakem vremenu, v nadzorovanem okolju in z izboljšano ponovljivostjo meritev zaradi stabilnejših električnih značilnosti. Za taka zaprta preskuševališča ni potrebno izpolnjevanje zahtev za mere, določene na sliki 1 v Dodatku 1 k tej prilogi, razen za razdaljo med anteno in samostojno tehnično enoto ter višino antene.

3.4 Za zagotavljanje popolne odsotnosti neželenih šumov ali tujih signalov takšnih moči, ki bi lahko bistveno vplivale na meritve, se sevanje iz okolja izmeri pred preskusom in po njem. Pri obeh meritvah morajo biti šumi ali zunanji signali najmanj 10 dB pod mejami, ki so določene v točki 5.2.2.1. Priloge I, kar pa ne velja za namenski prenos ozkopasovnih signalov.

4. STANJE SAMOSTOJNIH TEHNIČNIH ENOT MED PRESKUSOM

4.1 Samostojna tehnična enota mora delovati normalno.

4.2 Preskus ne sme potekati v dežju, niti deset minut po prenehanju padavin.

4.3 Samostojna tehnična enota in njeni kabelski snopi morajo biti postavljeni na izoliranih nosilcih 50 + 10/ — 0 mm nad ozemljitveno ploščo. Če so nekateri deli samostojne tehnične enote namenjeni za električno povezavo na kovinsko nadgradnjo vozila, jih je treba postaviti na ozemljitveno ploščo in nanjo električno priključiti.

Ozemljitvena plošča mora biti pločevina debeline najmanj 0,25 mm. Najmanjša mera ozemljitvene plošče je odvisna od velikosti samostojne tehnične enote, vendar mora biti dovolj velika, da se nanjo lahko postavijo kabelski snopi in sestavni deli sistema vozila. Ozemljitvena plošča je nameščena vzporedno s tlemi na višini 1,0 ± 0,1 m in mora biti povezana z ozemljitvenim vodnikom.

Samostojna tehnična enota mora biti pripravljena za delovanje in povezana skladno s predpisanimi zahtevami. Kabelski snopi za dovajanje energije morajo potekati vzporedno z robovi ozemljitvene plošče in biti največ 100 mm od roba plošče, ki je najbliže anteni.

Samostojna tehnična enota mora biti ozemljena skladno z navodili proizvajalca. Nobene druge ozemljitve niso dovoljene.

Najmanjša oddaljenost med samostojno tehnično enoto in vsemi drugimi prevodnimi elementi, kot so stene zaslonjenega prostora (razen ozemljitvene plošče pod preskušancem), mora biti vsaj 1,0 m.

4.4 Samostojna tehnična enota se napaja preko 50-μH linijskega impedančnega stabilizacijskega omrežja (Line Impedance Stabilizing Network — LISN), ki je električno povezano z ozemljitveno ploščo. Napajalna napetost mora biti konstantna, v mejah ± 10 % nazivne delovne napetosti samostojne tehnične enote. Nihanje napetosti, ki se meri na kontrolnem priključku 50-μH linijskega impedančnega stabilizacijskega omrežja (LISN), mora biti manjše od 1,5 % nazivne delovne napetosti samostojne tehnične enote.

4.5 Če je samostojna tehnična enota sestavljena iz več kot enega dela, je najbolje, da so ti deli povezani s kabelskim snopom, namenjenim za uporabo na vozilu. Ta snop naj bo čim bolj podoben tistemu, ki se uporablja v praksi, in po možnosti priključen na dejanske porabnike in stikala. Če je treba vključiti še posebno opremo, ki je potrebna za usklajeno delovanje samostojne tehnične enote po predpisih, in ki ne pada v obseg meritev, je treba upoštevati njihov delež elektromagnetnih motenj, ki so bile izmerjene med celotno meritvijo.

5. VRSTA, POLOŽAJ IN USMERITEV ANTENE

5.1 Vrsta antene

Dovoljena je katera koli linearno polarizirana antena, če se lahko uskladi na referenčno anteno.

5.2 Merilna višina in razdalja

5.2.1 Merilna višina

Fazno središče antene mora biti 0,5 ± 0,05 m nad ozemljitveno ploščo.

5.2.2 Merilna razdalja

Vodoravna oddaljenost med faznim središčem antene in robom ozemljitvene plošče mora biti 1,0 ± 0,05 m. Noben del antene ne sme biti manj kot 0,5 m oddaljen od ozemljitvene plošče.

Antena mora biti vzporedna z ravnino, ki je pravokotna na ozemljitveno ploščo in poteka po tistem njenem robu, vzdolž katerega so nameščeni glavni deli kabelskega snopa.

5.2.3 Če se preskus opravlja v zaprtem preskuševališču, da se ustvari elektromagnetni zaslon proti radijskim frekvencam, morajo biti sprejemni deli antene oddaljeni najmanj 0,5 m od kateregakoli absorpcijskega materiala in najmanj 1,5 m od stene zaprtega preskuševališča. Med sprejemno anteno in preskušano samostojno tehnično enoto ne sme biti nobenega absorpcijskega materiala.

5.3 Usmerjenost in polarizacija antene

Pri vsaki merilni točki se zabeležijo odčitki, prvič pri vodoravno polarizirani in potem pri navpično polarizirani anteni.

5.4 Izmerjene vrednosti

Največja vrednost dveh meritev, izmerjena za vsako frekvenco skladno s točko 5.3., se šteje kot značilna meritev za to frekvenco.

6. FREKVENCE

6.1 Meritve

Meritve potekajo na območju frekvenc od 30 do 1000 MHz. Šteje se, da je samostojna tehnična enota ustrezna v celotnem območju frekvenc, če niso presežene mejne vrednosti v območjih naslednjih 11 frekvenc: 45, 65, 90, 150, 180, 220, 300, 450, 600, 750, in 900 MHz. Če bi bila med preskusi mejna vrednost presežena, je treba preveriti, ali se je to zgodilo zaradi sevanja samostojne tehnične enote ali zaradi sevanja iz okolice.

6.2 Odstopanja

Posamična frekvenca (MHz) | Odstopanje (MHz) |

45, 65, 90, 150, 180 in 220 | ± 5 |

300, 450, 600, 750 in 900 | ± 20 |

Odstopanja veljajo za gornje frekvence in se uporabljajo zaradi izogibanja motnjam oddajnikov, ki med meritvami delujejo na ali blizu nazivnih frekvenc.

Dodatek 1

+++++ TIFF +++++

Meje preskuševalne površine

PRILOGA VI

POSTOPEK MERJENJA OZKOPASOVNEGA ELEKTROMAGNETNEGA SEVANJA, KI GA POVZROČAJO SAMOSTOJNE TEHNIČNE ENOTE (STU)

1. SPLOŠNO

1.1 Merilna oprema

Merilna oprema mora izpolnjevati zahteve, predpisane v publikaciji Posebnega mednarodnega odbora za radijske motnje International Special Committee on Radio Interference (CISPR) , št. 16, 2. izdaja.

Za merjenje ozkopasovnega elektromagnetnega sevanja je treba uporabljati detektor srednjih vrednosti.

1.2 Preskusna metoda

Preskus je namenjen za merjenje ozkopasovnega elektromagnetnega sevanja, ki lahko izvira iz sistemov, krmiljenih z mikroprocesorjI. V začetni fazi (2—3 minute) je z izbiro polarizacije antene možno pregledati območje frekvenc, določenih v točki 6.1, in s spektralnim analizatorjem zelo natančno ugotoviti najbolj oddajane frekvence. To lahko olajša izbiro frekvenc, ki se nato preskušajo v vsakem pasu (glej točko 6).

2. PRIKAZ REZULTATOV

Izmerjene vrednosti so izražene v dB (µV/m).

3. POGOJI PRESKUŠANJA

3.1 Preskuševalna površina mora izpolnjevati zahteve, predpisane v publikaciji Posebnega mednarodnega odbora za radijske motnje (CISPR), št. 16, 2. izdaja (glej sliko 1 v Dodatku 1 k Prilogi V).

3.2 Merilna oprema, merilna kabina ali vozilo, v katerem je merilna oprema, morata biti izven preskuševalne površine, prikazane na sliki 1 v Dodatku 1 k Prilogi V.

3.3 Pri preskusih se lahko uporablja tudi zaprto preskuševališče, če se lahko dokaže, da obstaja ujemanje rezultatov med meritvami v takih prostorih in meritvami na zunanjem preskuševališču. Prednost takega preskuševališča je, da lahko preskusi potekajo v vsakem vremenu, v nadzorovanem okolju in z izboljšano ponovljivostjo meritev zaradi stabilnejših električnih značilnosti. Za zaprto preskuševališče ne veljajo zahteve za mere, določene na sliki 1 v Dodatku 1 k Prilogi V, razen za razdaljo med samostojno tehnično enoto in anteno ter njeno višino.

3.4 Za zagotavljanje popolne odsotnosti neželenih šumov ali tujih signalov takšne moči, ki bi lahko bistveno vplivala na meritve, je treba sevanje okolja izmeriti pred preskusom in po njem. Pri obeh meritvah mora biti šum ali tuji signal najmanj 10 dB pod izmerjeno vrednostjo, navedeno v točki 5.6.2.1 Priloge I, razen pri namenskem prenosu ozkopasovnih signalov.

4. STANJE SAMOSTOJNE TEHNIČNE ENOTE MED PRESKUSOM

4.1 Samostojna tehnična enota mora normalno delovati.

4.2 Preskus ne sme potekati v dežju, niti deset minut po prenehanju padavin.

4.3 Samostojna tehnična enota in njeni kabelski snopi morajo biti postavljeni na izoliranih nosilcih 50 + 10/ — 0 mm nad ozemljitveno ploščo. Če so nekateri deli samostojne tehnične enote namenjeni za električno povezavo na kovinsko nadgradnjo vozila, jih je treba postaviti na ozemljitveno ploščo in nanjo električno priključiti.

Ozemljitvena plošča mora biti pločevina debeline najmanj 0,25 mm. Najmanjša mera ozemljitvene plošče je odvisna od velikosti samostojne tehnične enote, vendar mora biti dovolj velika, da se nanjo lahko postavijo kabelski snopi in sestavni deli samostojne tehnične enote. Ozemljitvena plošča je nameščena vzporedno s tlemi na višini 1,0 ± 0,1 m in mora biti povezana z ozemljitvenim vodnikom.

Samostojna tehnična enota mora biti pripravljena za delovanje in povezana skladno s predpisanimi zahtevami. Kabelski snopi za dovajanje energije morajo potekati vzporedno z robovi ozemljitvene plošče in biti največ 100 mm od roba plošče, ki je najbliže anteni.

Samostojna tehnična enota mora biti ozemljena skladno z navodili proizvajalca. Nobene druge ozemljitve niso dovoljene.

Najmanjša oddaljenost med samostojno tehnično enoto in vsemi drugimi prevodnimi elementi, kot so stene zaslonjenega prostora (razen ozemljitvene plošče pod preskušancem), mora biti vsaj 1,0 m.

4.4 Samostojna tehnična enota se napaja preko 50-μH linijskega impedančnega stabilizacijskega omrežja (Line Impedance Stabilizing Network — LISN), ki je električno povezano z ozemljitveno ploščo. Napajalna napetost mora biti konstantna, v mejah ± 10 % nazivne delovne napetosti samostojne tehnične enote. Nihanje napetosti, ki se meri na kontrolnem priključku 50-μH linijskega impedančnega stabilizacijskega omrežja (LISN), mora biti manjše od 1,5 % nazivne delovne napetosti samostojne tehnične enote.

4.5 Če je samostojna tehnična enota sestavljena iz več kot enega dela, je najbolje, da so ti deli povezani s kabelskim snopom, namenjenim za uporabo na vozilu. Ta snop naj bo čim bolj podoben tistemu, ki se uporablja v praksi, in po možnosti priključen na dejanske porabnike in stikala. Če je treba vključiti še posebno opremo, ki je potrebna za usklajeno delovanje samostojne tehnične enote po predpisih, in ki ne pada v obseg meritev, je treba upoštevati njihov delež elektromagnetnih motenj, ki so bile izmerjene med celotno meritvijo.

5. VRSTA, POLOŽAJ IN USMERITEV ANTENE

5.1 Vrsta antene

Dovoljena je katera koli linearno polarizirana antena, če se lahko uskladi na referenčno anteno.

5.2. Merilna višina in razdalja

5.2.1 Merilna višina

Fazno središče antene mora biti 0,5 ± 0,05 m nad ozemljitveno ploščo.

5.2.2 Merilna razdalja

Vodoravna oddaljenost med faznim središčem antene in robom ozemljitvene plošče mora biti 1,0 ± 0,05 m. Noben del antene ne sme biti manj kot 0,5 m oddaljen od ozemljitvene plošče.

Antena mora biti vzporedna z ravnino, ki je pravokotna na ozemljitveno ploščo in poteka po tistem njenem robu, vzdolž katerega so nameščeni glavni deli kabelskega snopa.

5.2.3 Če se preskus opravlja v zaprtem preskuševališču, da se ustvari elektromagnetni zaslon proti radijskim frekvencam, morajo biti sprejemni deli antene oddaljeni najmanj 0,5 m od kateregakoli absorpcijskega materiala in najmanj 1,5 m od stene zaprtega preskuševališča. Med sprejemno anteno in preskušano samostojno tehnično enoto ne sme biti nobenega absorpcijskega materiala.

5.3 Usmerjenost in polarizacija antene

Pri vsaki merilni točki se zabeležijo odčitki, prvič pri vodoravno polarizirani in potem pri navpično polarizirani anteni.

5.4 Izmerjene vrednosti

Največja vrednost dveh meritev, izmerjena za vsako frekvenco skladno s točko 5.3, se šteje kot značilna meritev za to frekvenco.

6. FREKVENCE

6.1 Meritve

Meritve potekajo na frekvenčnem območju od 30 do 1000 MHz, ki se deli na 11 pasov. V vsakem pasu je treba preveriti frekvenco z največjo vrednostjo, da se preveri, ali je v zahtevanih mejah. Šteje se, da je samostojna tehnična enota je v skladu s predpisanimi mejami na celotnem frekvenčnem območju, če je ustreza na izbrani frekvenci v vsakem od naslednjih 11 frekvenčnih pasov: 30-45, 45-80, 80-130, 130-170, 170-225, 225-300, 300-400, 400-525, 525-700, 700-850 in 850-1000 MHz.

6.2 Če so med prvim delom preskusa, ki poteka v skladu s preskuševalno metodo, opisano v točki 1.2., ozkopasovna sevanja v nekem pasu, opisanem v točki 6.1, najmanj 10 dB pod referenčno mejo, potem se šteje, da samostojna tehnična enota izpolnjuje zahteve, predpisane v tej prilogi za ta frekvenčni pas. V tem primeru ni potrebno opraviti celotnega preskusa.

PRILOGA VII

METODE PRESKUŠANJA ODPORNOSTI SAMOSTOJNIH TEHNIČNIH ENOT (STU) PROTI ELEKTROMAGNETNEMU SEVANJU

1. SPLOŠNO

1.1 Metode preskušanja

Samostojne tehnične enote morajo izpolniti zahteve (glej točko 5.7.2.1 Priloge I) ene izmed naslednjih preskusnih metod, po presoji proizvajalca, v območju 20-1000 MHz:

- preskus s 150-milimetrskim trakastim valovodom: glej sliko 1 v Dodatku 1,

- preskus z 800-milimetrskim trakastim valovodom: glej sliki 2 in 3 v Dodatku 1,

- preskus z vsiljenim tokom: glej sliki 1 in 2 v Dodatku 2,

- preskus s celico TEM: glej sliko 1 v Dodatku 3,

- preskus odpornosti samostojne tehnične enote s prostim elektromagnetnim poljem: glej sliko 1 v Dodatku 4.

Opomba:

Zaradi izogibanja sevanju elektromagnetnih polj v okolje se morajo preskusi opraviti v elektromagnetno zaslonjenem prostoru.

2. PRIKAZ REZULTATOV

Za vse preskuse, opisane v tej prilogi, mora biti jakost elektromagnetnega polja izražena v v/m, vsiljeni tok pa v mA.

3. POGOJI PRESKUŠANJA

3.1 Preskuševalna oprema mora biti sposobna generirati jakost elektromagnetnega polja v frekvenčnih območjih, določenih v tej prilogi. Preskuševališča morajo izpolnjevati (nacionalne) predpise glede emisij elektromagnetnih signalov.

3.2 Oprema za upravljanje in nadzor ne sme biti občutljiva za sevanje elektromagnetnih polj, sicer so preskusi lahko neveljavni.

4. STANJE SAMOSTOJNIH TEHNIČNIH ENOT MED PRESKUSOM

4.1 Samostojna tehnična enota mora normalno delovati. postavljena mora biti tako, kot je prikazano v tej prilogi, razen če ni določeno drugače zaradi posebne preskusne metode.

4.2 Samostojna tehnična enota in njeni kabelski snopi morajo biti na izoliranih stojalih 50 ± 10/ - 0 mm nad ozemljitveno ploščo. Če so nekateri deli samostojne tehnične enote namenjeni za električno povezavo na kovinsko nadgradnjo vozila, morajo biti postavljeni na ozemljitveno ploščo in nanjo električno priključeni.

Ozemljitvena plošča mora biti, razen kadar se preskus opravlja v TEM celici, pločevina debeline najmanj 0,25 mm. Najmanjša mera ozemljitvene plošče je odvisna od velikosti samostojne tehnične enote, vendar mora biti dovolj velika, da se nanjo lahko postavijo kabelski snopi in sestavni deli sistema samostojne tehnične enote. Ozemljitvena plošča je nameščena vzporedno s tlemi na višini 1,0 ± 0,1 m in mora biti povezana z ozemljitvenim vodnikom.

Najmanjša oddaljenost med samostojno tehnično enoto in vsemi drugimi prevodnimi elementi, kot so stene zaslonjenega prostora (razen ozemljitvene plošče pod preskušancem), mora biti vsaj 1,0 m; razen pri preskusu v TEM celici.

4.3 Samostojna tehnična enota se napaja preko 50-μH linijskega impedančnega stabilizacijskega omrežja (Line Impedance Stabilizing Network — LISN), ki je električno povezano z ozemljitveno ploščo. Napajalna napetost mora biti konstantna, v mejah ± 10 % nazivne delovne napetosti samostojne tehnične enote. Nihanje napetosti, ki se meri na kontrolnem priključku 50-μH linijskega impedančnega stabilizacijskega omrežja (LISN), mora biti manjše od 1,5 % nazivne delovne napetosti samostojne tehnične enote.

4.4 Vsa zunanja oprema, ki je potrebna za delovanje samostojne tehnične enote, mora biti med kalibriranjem na svojih mestih in najmanj 1 m od referenčne točke.

4.5 Zaradi ponovljivosti izmerjenih vrednosti mora imeti oprema za generiranje preskusnega signala in njena namestitev med preskusi iste značilnosti kot med ustreznimi kalibracijskimi fazami (točke 7.2, 8.2 in 10.3 te priloge).

5. FREKVENČNA OBMOČJA, TRAJANJE PRESKUSOV

5.1 Meritve potekajo v frekvenčnem območju 20-1000 MHz.

5.2 Preskusi se morajo opraviti pri naslednjih 12 frekvencah: 27, 45, 65, 90, 150, 180, 220, 300, 450, 600, 750 in 900 MHz ± 10 % v času 2 s ± 10 % na vsaki frekvenci.

6. ZNAČILNOSTI PRESKUŠEVALNEGA SIGNALA, KI GA JE TREBA GENERIRATI

6.1 Temenska vrednost modulirane jakosti preskuševalnega elektromagnetnega polja

Temenska vrednost modulirane jakosti preskuševalnega elektromagnetnega polja mora ustrezati nemodulirani, katere dejanska vrednost v V/m je opredeljena v točki 5.4.2 Priloge I.

6.2 Oblika vala preskuševalnega signala

Preskuševalni signal mora ometi obliko radiofrekvenčnega sinusoidnega vala z amplitudno modulacijo sinusoidnega vala 1 kHz s stopnjo modulacije m 0,8 ± 0,04.

6.3 Stopnja modulacije

Stopnja modulacije m se določi po naslednji enačbi:

m =

Ovojnica opisuje krivuljo, ki jo oblikujejo robovi moduliranega nosilnega signala, kakor je razvidno na oscilografu.

7. PRESKUS S TRAKASTIM VALOVODOM

7.1 Metoda preskušanja

Pri tej metodi se kabelski snop, ki povezuje sestavne dele v samostojni tehnični enoti izpostavi določenim jakostim elektromagnetnega polja.

Ta preskusna metoda omogoča generiranje enakomernih elektromagnetnih polj med vodnikom pod napetostjo (trakastim valovodom) in ozemljitveno ploščo (prevodno površino mize, na katero se pritrdi preskušanec), med katera se lahko namesti del kabelskega snopa.

7.2 Meritev jakosti elektromagnetnega polja v trakastem valovodu

Pri vsaki zahtevani preskusni frekvenci se trakasti valovod napaja s tako stopnjo moči, na začetku brez samostojne tehnične enote, da se doseže zahtevana preskusna jakost elektromagnetnega polja v preskusnem območju. To stopnjo moči in vse druge pomembne nastavitve na generatorju moči je treba zapisati v poročilu o preskusu (kalibracijska krivulja).

Zapisani podatki se uporabljajo za homologacijo. Ob kakršni koli spremembi opreme na preskuševališču je treba ponoviti kalibriranje trakastega valovoda.

7.3 Namestitev samostojne tehnične enote

7.3.1 Elektronski krmilni del(i) samostojne tehnične enote mora(jo) biti pritrjen(i) na ozemljitveno ploščo, vendar izven območja trakastega valovoda, z enim od robov, vzporednim s aktivnim vodnikom trakastega valovoda. Najbližji rob samostojne tehnične enote mora biti 200 ± 10 mm od črte na ozemljitveni plošči, ki leži neposredno pod aktivnim vodnikom trakastega valovoda.

Katera koli periferna merilna naprava mora biti najmanj 200 mm oddaljena od najbližjega roba aktivnega vodnika.

Kabelski snop samostojne tehnične enote mora teči vodoravno med aktivnim vodnikom in ozemljitveno ploščo.

7.3.1.1 Kabelski snop, vključno z napajalnimi vodniki za elektronsko krmilno enoto, in ki leži pod trakastim valovodom, mora biti dolg najmanj 1,5 m, razen če je kabelski snop v vozilu krajši od 1,5 m. V takem primeru mora biti dolžina kabelskega snopa enaka najdaljšemu snopu, ki je v napravah v vozilu. Vsi odcepi iz snopa morajo teči pravokotno z vzdolžno osjo vodnika.

7.3.1.2 Sicer je kabelski snop ob upoštevanju najdaljše veje dolg največ 1,5 m.

8. ALTERNATIVNI PRESKUS Z 800-MILIMETRSKIM TRAKASTIM VALOVODOM

8.1 Preskusna metoda

Trakasti valovod sestavljata dve vzporedni kovinski plošči, ki sta med seboj oddaljeni 800 mm. Oprema za preskus se postavi v sredino med plošči v elektromagnetno polje (glej sliki 2 in 3 Dodatka 1 k tej prilogi).

S to metodo se lahko preskusijo celotni elektronski sistemi, skupaj s senzorji in stikalnimi elementi, kot tudi naprava za krmiljenje in kabelski snop. Primerna je za naprave, katerih največja mera je manjša od 1/3 razdalje med ploščama.

8.2 Namestitev trakastega valovoda

Trakasti valovod mora biti nameščen v zaslonjenem prostoru (zaradi preprečitve zunanjih emisij) in 2 m od sten in kakršnih koli kovinskih ograd zaradi preprečitve elektromagnetnih odbojev. Uporabijo se lahko radiofrekvenčne absorpcijske snovi, ki dušijo take odboje. Trakasti valovod mora biti postavljen na neprevodna stojala najmanj 0,4 m nad tlemi.

8.3 Kalibriranje trakastega valovoda

Merilna sonda za merjenje elektromagnetnega polja mora biti postavljena v vzdolžni, navpični in prečni smeri v srednji tretjini prostora med vzporednima ploščama brez preskušanca. Vsa pripadajoča merilna oprema mora biti nameščena zunaj zaslonjenega prostora.

Na vsaki izbrani preskusni frekvenci se trakasti valovod napaja s potrebno električno energijo, da se ustvari zahtevana jakost elektromagnetnega polja na anteni. Izhodno moč ali drug parameter, neposredno povezan z izhodno močjo, ki je potrebna za opredelitev elektromagnetnega polja je treba meriti in zabeležiti. Rezultati se uporabijo za homologacijske preskuse, razen če ne pride do spremembe v napravah ali opremi, kar zahteva ponovitev postopka.

8.4 Namestitev samostojne tehnične enote med preskušanjem

Glavna enota za krmiljenje mora biti postavljena v srednji tretjini v vzdolžni, navpični in prečni smeri med vzporednima ploščama. Stati mora na stojalu iz neprevodnega materiala.

8.5 Osrednji kabelski splet ter kabli do senzorjev in stikal

Osrednji kabelski splet ter kabli do senzorjev in stikal se morajo dvigati navpično iz glavne enote za krmiljenje proti zgornji osnovni plošči (to pomaga k popolnejšemu sklapljanju z elektromagnetnim poljem). Potem potekajo po spodnji strani osnovne plošče do enega prostih robov, se zavijejo nad njo in tečejo po vrhu do priključkov napajanja trakastega valovoda. Splet je potem usmerjen proti pripadajoči opremi, ki ne sme biti pod vplivom elektromagnetnega polja, na primer na dnu zaslonjenega prostora 1 m od vzdolžne smeri trakastega valovoda.

9. PRESKUS Z VSILJENIM TOKOM

9.1 Metoda preskušanja

S to metodo se preskuša odpornost s sondo z vsiljenim tokom, ki se inducira neposredno v kabelski snop s pomočjo tokovnih klešč. Tokovne klešče sestavlja spojna objemka, skozi katero so napeljani kabli samostojne tehnične enote. Preskus odpornosti se potem opravi s spreminjanjem frekvenc induciranih signalov. Samostojna tehnična enota se lahko vgradi na ozemljitveno ploščo, kakor je opisano v točki 4.2., ali na vozilo v skladu s konstrukcijskimi specifikacijami vozila.

9.2 Kalibriranje tokovnih klešč

Tokovne klešče se priključi na kalibracijsko napeljavo, ki je prikazana na sliki 2 Dodatka 2 k tej prilogi, frekvenčno območje pa se porazdeli v stopnje. Vhodna moč na tokovne klešče se pri vsaki preskusni frekvenci povečuje, dokler induciran tok v sklenjenem preskusnem tokokrogu ne doseže moči, predpisane v Prilogi I. Raven te zahtevane vhodne moči se mora zapisati v poročilu o preskusu (kalibracijska krivulja). S tem postopkom se določi potrebna vhodna moč za inducirani motilni tok v kalibracijskem tokokrogu. Med preskušanjem odpornosti samostojne tehnične enote proti radijskim motnjam se pri vsaki frekvenci v tokovne klešče uvaja taka vhodna moč, kot je bila ugotovljena med kalibriranjem.

9.3 Vgradnja samostojne tehnične enote

Če je sistem vgrajen na ozemljitveno ploščo, kot je opisano v točki 4.2, morajo biti vsi kabli v kabelskem snopu izvedeni čim bolj realistično in po možnosti z resničnimi obremenitvami in stikali za vključitev pogona. V obeh primerih, če je sistem vgrajen v vozilu ali če je pritrjen na ozemljitveno ploščo je treba tokovne klešče za preskus z vsiljenim tokom po vrsti namestiti okoli vseh vodnikov kabelskega snopa in sicer na razdalji 100 ± 10 mm od vsakega priključka elektronskih krmilnih enot, stikalnih modulov ali vključenih senzorjev, kakor je prikazano na sliki 2 v Dodatku 1.

9.4 Vodniki za krmiljenje, prenos signalov in napajanje

Če je samostojna tehnična enota vgrajena na ozemljitveno ploščo, kot je opisano v točki 4.2., mora biti osrednja elektronska krmilna enota povezana s 50-µH linijskim impedančnim stabilizacijskim omrežjem (LISN) s pomočjo kabelskega snopa. Kabelski snop mora potekati vzporedno z robom ozemljitvene plošče v oddaljenosti 100 ± 10 mm.

Kabelski snop ima pozitivni vodnik, ki povezuje akumulator vozila z elektronsko krmilno enoto (ECU), in — pri uporabi na vozilu — negativni vodnik.

Elektronska krmilna enota (ECU) naj bo oddaljena od 50-µH linijskega impedančnega stabilizacijskega omrežja (LISN) 1,5 ± 0,1 m ali toliko, kolikršna je dolžina kabelskega snopa med elektronsko krmilno enoto (ECU) in akumulatorjem, ki se uporablja v vozilu, če je znana. Uporabi se manjša od omenjenih oddaljenosti. Če se uporablja kabelski snop z vozila, morajo biti vsi odcepi kablov po celotni dolžini napeljani po ozemljitveni plošči, vendar pravokotno na njen rob. Sicer pa se morajo kabli samostojne tehnične enote enake dolžine razvejati šele pri 50-µH linijskem impedančnem stabilizacijskem omrežju (LISN).

10. PRESKUS S CELICO TEM

10.1 Preskusna metoda

Celica TEM (prečni elektromagnetni modus) generira enakomerna polja med notranjim vodnikom (predelno steno) in ohišjem (ozemljitvena plošča). Uporablja se za preskušanje samostojnih tehničnih enot.

10.2 Merjenje jakosti elektromagnetnega polja v celici TEM

Tipalo za jakost elektromagnetnega polja se namesti v gornjo polovico celice TEM. V tem delu ima(jo) elektronska(e) krmilna(e) enota(e) le šibak vpliv na preskuševalno elektromagnetno polje. Izhodni signal iz tega tipala določa jakost elektromagnetnega polja. Druga možnost za določitev jakosti elektromagnetnega polja pa je uporaba naslednje enačbe:

E =

E = jakost elektromagnetnega polja (V/m)

P = vhodna moč celice (W)

Z = impedanca celice (50 Ω)

d = razdalja v metrih med zgornjo steno in predelno steno

10.3 Mere celice TEM

Za vzdrževanje enakomernega elektromagnetnega polja v celici TEM in zaradi ponovljivosti meritev samostojna tehnična enota ne sme biti višja od 1/3 notranje višine celice.

10.4 Vodniki za krmiljenje, prenos signalov in napajanje

Celica TEM mora biti opremljena s priključno ploščo s koaksialnimi vtiči, ki so čimkrajše povezani na konektor z ustreznim številom sponk. Napajanje z električno energijo in kabli za prenos signalov potekajo od konektorja na steni celice in so neposredno povezani s preskušancem.

Zunanji sestavni deli, kot so tipala, enote za napajanje z energijo in elektronske krmilne enote, so povezani:

(i) z zaslonjenimi zunanjimi enotami,

(ii) z vozilom, blizu celice TEM,

(iii) neposredno na zaslonjeno stikalno ploščo.

Za povezavo celic TEM z zunanjimi enotami ali vozilom se morajo uporabljati zaslonjeni kabli.

11. PRESKUŠANJE S PROSTIMI ELEKTROMAGNETNIMI POLJI

11.1 S to metodo se preskušajo samostojne tehnične enote tako, da se v celoti izpostavijo elektromagnetnemu sevanju.

11.2 Tip, položaj in usmerjenost generatorja elektromagnetnega polja

11.2.1 Tip generatorja elektromagnetnega polja

11.2.1.1 Vsak izbrani generator mora doseči zaželeno jakost elektromagnetnega polja pri referenčni točki pri ustreznih frekvencah.

11.2.1.2 Naprava za generiranje elektromagnetnega polja je lahko ena ali več anten oziroma ploščata antena.

11.2.1.3 Konstrukcija in usmerjenost generatorja morata biti taki, da je elektromagnetno polje polarizirano tako vodoravno kot tudi navpično v območju frekvenc med 20 in 1000 MHz.

11.2.2 Merilna višina in merilna razdalja

11.2.2.1 Merilna višina

11.2.2.1.1 Fazno središče antene mora biti najmanj 0,5 m nad ozemljitveno ploščo, na kateri stoji samostojna tehnična enota.

11.2.2.1.2 Noben sevalni del antene ne sme biti bliže kot 0,25 m tlem preskuševališča

11.2.2.2 Merilna razdalja

11.2.2.2.1 Elektromagnetno polje je bolj homogeno, če stoji generator elektromagnetnega polja, kolikor je tehnično možno, daleč od samostojne tehnične enote. Ta razdalja mora biti od 1 do 5 m.

11.2.2.2.2 Če preskus poteka v zaprtem preskuševališču, morajo biti sevalni deli antene najmanj 0,5 m oddaljeni od vseh absorpcijskih materialov in najmanj 1,5 m od stene preskuševališča. Med oddajno anteno in samostojno tehnično enoto ne sme biti nobenega absorpcijskega materiala.

11.2.3 Položaj generatorja elektromagnetnega polja glede na samostojno tehnično enoto

11.2.3.1 Generator elektromagnetnega polja ne sme biti bližje kot 0,5 m od roba ozemljitvene plošče.

11.2.3.2 Fazno središče generatorja elektromagnetnega polja mora biti na ravnini, ki:

(i) je pravokotna na ozemljitveno ploščo,

(ii) je pravokotna na rob ozemljitvene plošče, po katerem poteka osrednji del kabelskega snopa,

in

(iii) seka rob ozemljitvene plošče na srednji točki glavnega dela kabelskega snopa.

Antena mora biti postavljena vzporedno z ravnino, ki je pravokotna in sovpada z robom ozemljitvene plošče, po kateri poteka osrednji del kabelskega snopa.

11.2.3.3 Vsak generator elektromagnetnega polja, ki je nameščen nad ozemljitveno ploščo oziroma samostojno tehnično enoto, mora to v celoti prekriti.

11.2.4 Referenčna točka

11.2.4.1 Referenčna točka je točka, pri kateri se meri jakost elektromagnetnega polja. Določi se tako:

11.2.4.1.1 referenčna točka se nahaja najmanj 2 m vodoravno od faznega središča antene, ali najmanj 1 m navpično od sevalnih sestavnih delov ploščate antene.

11.2.4.1.2 nahaja se na ravnini, ki:

(i) je pravokotna na ozemljitveno ploščo,

(ii) je pravokotna na rob ozemljitvene plošče, po katerem poteka osrednji del kabelskega snopa,

in

(iii) seka rob ozemljitvene plošče na srednji točki glavnega dela kabelskega snopa.

11.2.4.1.3 Referenčna točka mora sovpadati s srednjo točko glavnega dela kabelskega snopa, ki poteka vzdolž roba ozemljitvene plošče, ki je najbliže anteni, in 100 ± 10 m nad ozemljitveno ploščo.

11.3 Generiranje potrebne jakosti elektromagnetnega polja

11.3.1 Metoda preskušanja

11.3.1.1 Za dosego pogojev za preskuševalno elektromagnetno polje se uporablja "referenčna metoda".

11.3.1.2 Referenčna metoda

Za vsako zahtevano preskusno frekvenco se moč generatorja elektromagnetnega polja nastavi tako, da se doseže potrebna jakost elektromagnetnega polja na referenčni točki preskuševalnega območja brez samostojne tehnične enote. To moč in tudi druge pomembne nastavitve generatorja elektromagnetnega polja je treba zapisati v poročilu o preskusu (kalibracijska krivulja). Zapisani podatki se uporabijo pri homologaciji vzorca. Če se preskuševalna oprema spremeni, je treba postopek referenčne metode ponoviti.

11.3.1.3 Samostojna tehnična enota, ki ima lahko dodatno ozemljitveno ploščo, se nato vstavi v preskusno napravo po zahtevah, ki jih določa točka 11.2. Če se uporabi druga ozemljitvena plošča, mora biti ta 5 mm nad ozemljitveno ploščo preskuševališča in z njo električno povezana. Generator elektromagnetnega polja se nato napaja z zahtevano močjo, kot jo določa točka 11.3.1.2, na vsaki izbrani frekvenci, ki so predpisane v točki 5.2.

11.3.1.4 Zunanja oprema mora biti med kalibriranjem najmanj 1 m od referenčne točke.

11.3.1.5 Neodvisno od tega, kateri parameter po točki 11.3.1.2 je bil uporabljen za ustvarjanje elektromagnetnega polja, je treba med preskusom uporabiti vedno isti parameter, da se reproducira potrebno elektromagnetno polje.

11.3.1.6 Naprava za merjenje jakosti elektromagnetnega polja

Naprava za ugotavljanje jakosti elektromagnetnega polja na podlagi referenčne metode med kalibriranjem je trdna izotropna sonda za merjenje elektromagnetnega polja.

11.3.1.7 Med postopkom kalibracije mora biti fazno središče naprave za merjenje jakosti elektromagnetnega polja v referenčni točki.

11.3.2 Karakteristika jakosti elektromagnetnega polja

11.3.2.1 Med postopkom kalibracije (preden se postavi samostojna tehnična enota v preskuševališče) jakost elektromagnetnega polja ne sme biti manjša od 50 % nazivne jakosti in tona oddaljenosti 1,0 ± 0,05 m z obeh strani referenčne točke na črti, ki poteka skozi to točko in je vzporedna z robom ozemljitvene plošče.

Dodatek 1

+++++ TIFF +++++

Preskus s trakastim valovodom

+++++ TIFF +++++

Preskus z 800-milimetrskim trakastim valovodom

+++++ TIFF +++++

Mere 800-milimetrskega trakastega valovoda

Dodatek 2

+++++ TIFF +++++

Preskus z vsiljenim tokom

+++++ TIFF +++++

Vezava za kalibriranje tokovnih klešč

Dodatek 3

+++++ TIFF +++++

Preskus s celico TEM

Dodatek 4

+++++ TIFF +++++

Slika 1

PRILOGA VIII

Dodatek 1

Opisni list glede elektromagnetne združljivosti tipa dvo- ali trokolesnega motornega vozila

+++++ TIFF +++++

Dodatek 2

+++++ TIFF +++++

PRILOGA IX

Dodatek 1

Opisni list glede elektromagnetne združljivosti tipa samostojne tehnične enote

+++++ TIFF +++++

Dodatek 2

+++++ TIFF +++++

POGLAVJE 9

DOPUSTNE RAVNI HRUPA IN IZPUŠNI SISTEM ZA DVO- ALI TRIKOLESNA MOTORNA VOZILA

SEZNAM PRILOG

| | Stran |

PRILOGA I | Meje ravni hrupa v dB(A) in datumi začetka veljavnosti homologacije sestavnega dela glede dopustne ravni hrupa tipa dvo- ali trikolesnega motornega vozila … | 377 |

PRILOGA II | Zahteve za dvokolesne mopede … | 378 |

1.Pomen izrazov … | 378 |

2.Homologacija sestavnega dela glede ravni hrupa in tovarniško vgrajenega izpušnega sistema kot samostojne tehnične enote za tip dvokolesnega mopeda … | 378 |

3.Homologacija neoriginalnega izpušnega sistema ali njegovih sestavnih delov kot samostojnih tehničnih enot za tip dvokolesnega mopeda … | 388 |

Dodatek 1A | Opisni list o dopustni ravni hrupa in tovarniško vgrajenem izpušnem sistemu za tip dvokolesnega mopeda … | 390 |

Dodatek 1B | Certifikat o homologaciji sestavnega dela glede dopustne ravni hrupa in tovarniško vgrajenega(ih) izpušnega(ih) sistema(ov) za tip dvokolesnega mopeda … | 391 |

Dodatek 2A | Opisni list o neoriginalnem izpušnem sistemu ali njegovem(ih) sestavnem(ih) delu(ih) kot samostojni(h) tehnični(h) enoti(ah) za tip dvokolesnega mopeda … | 392 |

Dodatek 2B | Certifikat o homologaciji neoriginalnega izpušnega sistema za dvokolesne mopede … | 393 |

PRILOGA III | Zahteve za motocikle … | 394 |

1.Pomen izrazov … | 394 |

2.Homologacija sestavnega dela glede ravni hrupa in tovarniško vgrajenega izpušnega sistema kot samostojne tehnične enote za tip motocikla … | 394 |

3.Homologacija neoriginalnega izpušnega sistema ali njegovih sestavnih delov kot samostojnih tehničnih enot za tip motocikla … | 403 |

Dodatek 1A | Opisni list o dopustni ravni hrupa in tovarniško vgrajenem izpušnem sistemu za tip motocikla … | 405 |

Dodatek 1B | Certifikat o homologaciji sestavnega dela glede dopustne ravni hrupa in tovarniško vgrajenega(ih) izpušnega(ih) sistema(ov) za tip motocikla … | 406 |

Dodatek 2A | Opisni list o neoriginalnem izpušnem sistemu ali njegovem(ih) sestavnem(ih) delu(ih) kot samostojni(h) tehnični(h) enoti(ah) za tip motocikla … | 407 |

Dodatek 2B | Certifikat o homologaciji neoriginalnega izpušnega sistema za tip motocikla … | 408 |

PRILOGA IV | Zahteve za trikolesne mopede in tricikle … | 409 |

1.Pomen izrazov … | 409 |

2.Homologacija sestavnega dela glede ravni hrupa in tovarniško vgrajenega izpušnega sistema kot samostojne tehnične enote za tip trikolesnega mopeda ali tricikla … | 409 |

3.Homologacija neoriginalnega izpušnega sistema ali njegovih sestavnih delov kot samostojnih tehničnih enot za trikolesne mopede ali tricikle … | 418 |

Dodatek 1A | Opisni list o dopustni ravni hrupa in tovarniško vgrajenem izpušnem sistemu za tip trikolesnega mopeda ali tricikla … | 420 |

Dodatek 1B | Certifikat o homologaciji sestavnega dela glede dopustne ravni hrupa in tovarniško vgrajenega(ih) izpušnega(ih) sistema(ih) za tip trikolesnega mopeda ali tricikla … | 421 |

Dodatek 2A | Opisni list o neoriginalnem izpušnem sistemu ali njegovem(ih) sestavnem(ih) delu(ih) kot samostojni(h) tehnični(h) enoti(ah) za tip trikolesnega mopeda ali tricikla … | 422 |

Dodatek 2B | Certifikat o homologaciji neoriginalnega izpušnega sistema za tip trikolesnega mopeda ali tricikla … | 423 |

PRILOGA V | Zahteve za skladnost proizvodnje … | 424 |

PRILOGA VI | Zahteve za označevanje … | 425 |

PRILOGA VII | Značilnosti preskuševalne steze … | 426 |

PRILOGA I

MEJE RAVNI HRUPA V dB(A) IN DATUMI ZAČETKA VELJAVNOSTI HOMOLOGACIJE SESTAVNEGA DELA GLEDE DOPUSTNE RAVNI HRUPA TIPA DVO- ALI TRIKOLESNEGA MOTORNEGA VOZILA

Vozila | Meje ravni hrupa z začetkom veljavnosti 24 mesecev po sprejetju te direktive |

1.Dvokolesni mopedi | |

≤ 25 km/h | 66 |

> 25 km/h | 71 |

Trikolesni mopedi | 76 |

2.Motocikli | |

≤ 80 cm3 | 75 |

> 80 ≤ 175 cm3 | 77 |

> 175 cm3 | 80 |

3.Tricikli | 80 |

PRILOGA II

ZAHTEVE ZA DVOKOLESNE MOPEDE

1. POMEN IZRAZOV

V tem poglavju:

1.1 Izraz "tip dvokolesnega mopeda glede njegove ravni hrupa in izpušnega sistema" pomeni mopede, ki se ne razlikujejo po naslednjih bistvenih značilnostih:

1.1.1 tip motorja (dvo- ali štiritaktni, batni motor z linearnim gibanjem batov ali rotacijski batni motor, število in prostornina valjev, število in tip uplinjačev ali sistema vbrizgavanja goriva, razporeditev ventilov, največja izhodna moč in vrtljaji, pri katerih jo doseže).

Za delovno prostornino rotacijskega batnega motorja se šteje dvojna prostornina komore;

1.1.2 sistem prenosa moči, posebno število prestav in prestavna razmerja;

1.1.3 število, tip in razporeditev izpušnih sistemov.

1.2 Izraz "izpušni sistem" ali "dušilec zvoka" pomeni celoten sklop sestavnih delov, potrebnih za omejevanje hrupa, ki ga povzročata motor mopeda in njegov izpuh.

1.2.1 Izraz "originalni izpušni sistem ali dušilec zvoka" pomeni sistem tipa, kakršen je vgrajen na vozilu ob homologaciji ali njeni razširitvi. Lahko je vgrajen tovarniško ali kot nadomestni del.

1.2.2 Izraz "neoriginalni izpušni sistem ali dušilec zvoka" pomeni sistem tipa, različnega od tistega, ki je vgrajen na vozilu ob homologaciji ali njeni razširitvi. Lahko je vgrajen le kot nadomestni izpušni sistem ali dušilec zvoka.

1.3 Izraz "izpušni sistemi različnih tipov" pomeni sisteme, ki se bistveno razlikujejo po naslednjem:

1.3.1 sistemi, ki vsebujejo sestavne dele, katerih tovarniške ali trgovske oznake se razlikujejo;

1.3.2 sistemi, ki vsebujejo kak sestavni del, izdelan iz materialov drugačnih značilnosti, ali del, drugačen po obliki ali velikosti;

1.3.3 sistemi, pri katerih je drugačen princip delovanja vsaj enega sestavnega dela;

1.3.4 sistemi s sestavnimi deli v drugačni kombinaciji.

1.4 Izraz "sestavni del izpušnega sistema" pomeni en ali več sestavnih delov izpušnega sistema (npr. izpušni cevovodi, sam dušilec zvoka) in morebitnega sistema dovoda zraka (zračni filter).

Če mora biti motor opremljen s sistemom dovoda zraka (zračnim filtrom in/ali dušilcem hrupa dovoda zraka), da izpolnjuje zahteve glede največjih dopustnih ravni hrupa, se filter in/ali dušilec zvoka štejeta za enako pomembna sestavna dela kot sam izpušni sistem.

2. HOMOLOGACIJA SESTAVNEGA DELA GLEDE RAVNI HRUPA IN TOVARNIŠKO VGRAJENEGA IZPUŠNEGA SISTEMA KOT SAMOSTOJNE TEHNIČNE ENOTE ZA TIP DVOKOLESNEGA MOPEDA

2.1 Hrup dvokolesnega mopeda med vožnjo (merilni pogoji in metoda preskušanja vozila pri homologaciji sestavnega dela)

2.1.1 Mejne vrednosti: glej Prilogo I.

2.1.2 Merilni instrumenti

2.1.2.1 Akustične meritve

Merilnik za merjenje ravni hrupa mora biti precizen merilnik zvočnega tlaka, in sicer takšen, kakršen je opisan v drugi izdaji publikacije Mednarodne komisije za elektrotehniko (IEC), št. 179 (Precizni merilniki zvočnega tlaka). Meritve se opravljajo ob uporabi "hitrega odziva" in utežitve "A", ki sta tudi opisana v tej publikaciji.

Na začetku in koncu vsake serije meritev je treba merilnik zvočnega tlaka kalibrirati v skladu s proizvajalčevimi navodili, ob uporabi ustreznega izvora zvoka (npr. Pistonphone).

2.1.2.2 Meritve hitrosti

Vrtljaje motorja in hitrost mopeda na preskusni stezi je treba meriti s točnostjo ± 3 %.

2.1.3 Pogoji merjenja

2.1.3.1 Stanje mopeda

Skupna masa voznika in preskusne opreme na mopedu ne sme biti večja od 90 kg in ne manjša od 70 kg. Po potrebi se za doseganje mase 70 kg na moped dodajo uteži.

Med meritvami mora biti moped v stanju, pripravljenem na vožnjo (skupaj s hladilno tekočino, olji, gorivom, orodjem, rezervnim kolesom in voznikom).

Pred meritvami je treba moped ogreti na normalno delovno temperaturo.

Če je moped opremljen z ventilatorji z avtomatskim vklopom, se med meritvami ne sme posegati v delovanje tega sistema. Pri mopedih z več kot enim gnanim kolesom se lahko uporablja le pogon, namenjen za normalno uporabo. Pri mopedu, opremljenem s stransko prikolico, je treba to med preskušanjem odstraniti.

2.1.3.2 Preskuševališče

Preskuševališče mora sestavljati osrednji pospeševalni odsek, ki ga obdaja preskusno območje. Pospeševalni odsek mora biti raven, njegova površina pa suha in takšna, da je hrupa zaradi kotaljenja nizek.

Nihanja prostega zvočnega polja med izvorom zvoka v središču pospeševalnega odseka in mikrofonom na preskuševališču ne smejo presegati 1 dB. Ta pogoj je izpolnjen, če v krogu s polmerom 50 m od središča pospeševalnega odseka ni večjih objektov, ki bi odbijali zvok, kakršni so ograje, skale, mostovi ali zgradbe. Tlak na preskuševališču mora izpolnjevati zahteve Priloge VII.

Mikrofona ne sme ovirati nič, kar bi lahko vplivalo na zvočno polje, med mikrofonom in izvorom pa ne sme stati nobena oseba. Opazovalec, ki opravlja meritve, se mora postaviti tako, da ne vpliva na odčitke.

2.1.3.3 Drugo

Meritve ne smejo potekati v slabih vremenskih razmerah. Zagotoviti je treba, da na rezultate ne vplivajo sunki vetra.

Pri meritvah mora biti A-uteženi zvočni tlak, ki ga povzročajo drugi izvori, vsaj za 10 dB(A) nižji od zvočnega tlaka, ki ga povzroča preskušano vozilo. Mikrofon se lahko zaščiti z ustreznim zaslonom proti vetru, če se upoštevajo učinki tega zaslona na občutljivost in smerne značilnosti mikrofona.

Če je razlika med šumi okolice in merjenim hrupom med 10 in 16 dB(A), je treba pri izračunu rezultatov od odčitkov merilnika zvočnega tlaka odšteti ustrezen popravek, kakor je prikazano na naslednjem diagramu:

+++++ TIFF +++++

2.1.4 Merilna metoda

2.1.4.1 Vrsta in število meritev

Največji zvočni tlak, izražen v A-uteženih decibelih (dB(A)), se meri med vožnjo mopeda med črtama AA′ in BB′ (slika 1). Meritev je neveljavna, če je med največjo izmerjeno vrednostjo in splošno vrednostjo zvočnega tlaka neobičajno veliko odstopanje. Opraviti je treba vsaj dve meritvi z vsake strani mopeda.

2.1.4.2 Postavitev mikrofona

Mikrofon mora stati 7,5 m ± 0,2 m od referenčne črte CC' (slika 1) na preskuševališču in 1,2 m ± 0,1 m nad tlemi.

2.1.4.3 Potek postopka

Moped mora pripeljati do črte AA′ z začetno hitrostjo, predpisano v točki 2.1.4.3.1 Ko prednji del mopeda doseže črto AA′, je treba čim hitreje dodati plin do konca in obdržati ročico za plin v tej legi dokler zadnji konec mopeda ne prevozi črte BB′; potem je treba ročico za plin čim hitreje vrniti v položaj prostega teka.

Pri vseh meritvah je treba moped peljati čez odsek pospeševanja v ravni črti, pri čemer je srednja vzdolžna ravnina mopeda čim bliže črti CC′.

2.1.4.3.1 Hitrost približevanja

Moped je treba pripeljati do črte AA′ z enakomerno hitrostjo 30 km/h oziroma z njegovo največjo hitrostjo, če je manjša od 30 km/h.

2.1.4.3.2 Izbira prestave

- Če je moped opremljen z ročnim menjalnikom, je treba izbrati najvišjo prestavo, ki omogoča vožnjo proti črti AA′ z vrtljaji motorja, vsaj enakimi polovici vrtljajev, pri katerih ima največjo moč.

- Če ima moped avtomatski menjalnik, se pelje s hitrostjo, predpisano v točki 2.1.4.3.1.

2.1.5 Rezultati (poročilo o preskusu)

2.1.5.1 V poročilu o preskusu, sestavljenem za izdajo dokumenta, ki je omenjen v Dodatku 1B, je treba navesti vse morebitne okoliščine in dejavnike, ki bi lahko vplivali na rezultate meritev.

2.1.5.2 Izmerjene vrednosti je treba zaokrožiti na najbližjo celo vrednost decibelov.

Če je prva števka za decimalno vejico med 0 in 4, se vrednost zaokroži navzdol, če pa je med 5 in 9, se vrednost zaokroži navzgor.

Za izdajo dokumenta, omenjenega v Dodatku 1B, se lahko uporabijo le taki rezultati, pri katerih je odstopanje med dvema zaporednima preskusoma na isti strani mopeda manjše ali enako 2 dB(A).

2.1.5.3 Da se ustrezno upoštevajo nenatančnosti meritev, se pri izračunu rezultata od vrednosti, dobljene v skladu s točko 2.1.5.2, odšteje 1 dB(A).

2.1.5.4 Če povprečje štirih rezultatov ne presega najvišje dopustne ravni hrupa za kategorijo, v katero spada preskušani moped, se šteje, da ustreza mejam, navedenim v točki 2.1.1.

To povprečje je rezultat preskusa.

+++++ TIFF +++++

Preskus vozila med vožnjo

+++++ TIFF +++++

Preskus mirujočega vozila

2.2 Hrup mirujočega mopeda (merilni pogoji in metoda preskušanja vozila med uporabo)

2.2.1 Zvočni tlak v neposredni bližini mopeda

Zaradi lažjih nadaljnjih preskušanj hrupnosti mopedov med uporabo, je treba izmeriti tudi zvočni tlak v neposredni bližini izstopne odprtine izpušnega sistema (dušilca zvoka) v skladu s spodaj navedenimi zahtevami. Rezultati meritev pa se vnesejo v poročilo o preskusu, sestavljeno za izdajo dokumenta, omenjenega v Dodatku 1B.

2.2.2 Merilni instrumenti

Uporablja se precizen merilnik zvočnega tlaka, opredeljen v točki 2.1.2.1.

2.2.3 Merilni pogoji

2.2.3.1 Stanje mopeda

Pred meritvijo je treba motor ogreti na normalno delovno temperaturo. Če je moped opremljen z ventilatorji z avtomatskim vklopom, se med meritvijo ne sme posegati v delovanje tega sistema.

Med meritvijo mora biti menjalnik v nevtralnem položaju. Če prenosa moči ni mogoče odklopiti, se mora gnano kolo mopeda prosto vrteti, npr. tako, da se vozilo dvigne na njegovo osrednje stojalo.

2.2.3.2 Preskuševališče (slika 2)

Kot preskuševališče se lahko uporabi poljubna površina, na kateri ni večjih akustičnih motenj. Primerne so ravne površine, tlakovane z betonom, asfaltom ali kakim drugim trdim tlakom, ki dobro odbija zvok; površin s steptano zemljo se ne sme uporabljati. Preskuševališče mora imeti obliko pravokotnika, katerega stranice so vsaj 3 m oddaljene od zunanjih robov mopeda (brez ročic krmila). Na njem ne sme biti nobenih večjih ovir, npr. nobene druge osebe razen voznika in izvajalca meritev.

Moped se postavi v omenjeni pravokotnik tako, da mikrofon, uporabljen za meritve, stoji vsaj 1 m od vseh robov.

2.2.3.3 Drugo

Odčitki na merilnem instrumentu, ki jih povzročajo šumi okolice in vetra, morajo biti vsaj 10 dB(A) manjši od merjenega zvočnega tlaka. Mikrofon se lahko zaščiti z ustreznim zaslonom proti vetru, če se upoštevajo učinki tega zaslona na občutljivost in smerne značilnosti mikrofona.

2.2.4 Merilna metoda

2.2.4.1 Vrsta in število meritev

V času, opredeljenem v točki 2.2.4.3, se meri največji zvočni tlak, izražen v A-uteženih decibelih (dB(A)).

Na vsaki merilni točki se opravijo najmanj tri meritve.

2.2.4.2 Postavitev mikrofona (slika 2)

Mikrofon mora stati v višini izstopne odprtine izpušnega sistema ali 0,2 m nad tlemi preskuševališča, kar od tega je višje. Opna mikrofona mora biti obrnjena k izstopni odprtini izpušnega sistema in stati 0,5 m od njega. Os največje občutljivosti mikrofona mora ležati vzporedno s tlemi preskuševališča in pod kotom 45° ± 10° glede na navpično ravnino smeri izstopanja izpuha.

Glede na to navpično ravnino mora mikrofon stati na tisti strani, s katere je bolj oddaljen od zunanje stene mopeda (brez ročic krmila).

Če ima izpušni sistem več izstopnih odprtin, katerih središča so med seboj oddaljena manj kot 0,3 m, mora biti mikrofon usmerjen v odprtino, ki je najbliže mopedu (brez ročic krmila), ali proti tisti odprtini, ki je najviše nad tlemi preskuševališča. Če so središča izpušnih odprtin med seboj oddaljena več kot 0,3 m, se mora za vsako od njih opraviti ločena meritev, največja izmerjena vrednost pa se vzame za rezultat preskusa.

2.2.4.3 Potek postopka

Vrtljaji motorja se vzdržujejo pri eni od naslednjih stalnih vrednosti:

- S2 če je S več kot 5000 vrt/min,

- 3S4 če S ni več kot 5000 vrt/min,

pri čemer "S" pomeni vrtljaje motorja, omenjene v točki 3.2.1.7 Dodatka 1A.

Ko motor doseže stalne vrtljaje, se ročica plina hitro vrne v položaj praznega teka. Zvočni tlak se meri med obratovalnim ciklom, ki ga sestavljata kratko obdobje stalnih vrtljajev motorja in čas zmanjševanja vrtljajev, največji odčitek merilnika zvočnega tlaka pa se vzame za rezultat preskusa.

2.2.5 Rezultati (poročilo o preskusu)

2.2.5.1 V poročilu o preskusu, sestavljenem za izdajo dokumenta, ki je omenjen v Dodatku 1B, je treba navesti vse ustrezne podatke, posebno tiste, ki se uporabljajo pri meritvah hrupa mirujočega mopeda.

2.2.5.2 Vrednosti, zaokrožene na najbližji decibel, se odčitajo z merilnega instrumenta.

Uporabijo se le tiste meritve, pri katerih se pri treh zaporednih preskusih rezultati ne razlikujejo za več kot 2 dB(A).

2.2.5.3 Najvišji od teh treh rezultatov je rezultat preskusa.

2.3 Originalni izpušni sistem (dušilec zvoka)

2.3.1 Zahteve za dušilce zvoka, ki vsebujejo absorpcijske vlaknaste materiale

2.3.1.1 Absorpcijski vlaknasti materiali ne smejo vsebovati azbesta, pri izdelavi dušilcev zvoka pa se smejo uporabljati le, če so trdno pritrjeni v dušilcu med njegovo celotno življenjsko dobo in izpolnjujejo zahteve katere od točk 2.3.1.2, 2.3.1.3 ali 2.3.1.4.

2.3.1.2 Po odstranitvi vlaknastega materiala mora raven hrupa izpolnjevati zahteve točke 2.1.1.

2.3.1.3 Absorpcijski vlaknasti materiali se ne smejo nameščati v tiste dele dušilca zvoka, skozi katere tečejo izpušni plini, izpolnjevati pa morajo naslednje zahteve:

2.3.1.3.1 po štirih urah segrevanja v peči pri temperaturi 650° ± 5 °C se povprečna dolžina, premer ali gostota materiala ne zmanjša;

2.3.1.3.2 2.3.1.3.2 po eni uri segrevanja v peči pri temperaturi 650° ± 5 °C se mora pri preskusu s sejanjem skozi sito z nazivno velikostjo odprtin 250 µm, skladno s standardom ISO 3310/1, opravljenem po standardu ISO 2599, na situ zadržati najmanj 98 % materiala;

2.3.1.3.3 po 24-urnem namakanju v sintetičnem kondenzatu spodaj navedene sestave pri temperaturi 90° ± 5 °C izguba mase materiala ne sme presegati 10,5 %. Kondenzat sestavljajo:

- 10 ml 1 N bromvodikove kisline (HBr),

- 10 ml 1 N žveplene kisline (H2SO4),

- destilirana voda, kolikor je je potrebno za skupaj 1000 ml raztopine.

Opomba:

Pred tehtanjem je treba material oprati v destilirani vodi in eno uro sušiti pri temperaturi 105 °C.

2.3.1.4 Pred preskusom v skladu s točko 2.1. je treba sistem po enem od naslednjih postopkov spraviti v normalno obratovalno stanje:

2.3.1.4.1 Priprava s trajno vožnjo na cesti

2.3.1.4.1.1 Najmanjša prevožena razdalja med tako pripravo je 2000 km.

2.3.1.4.1.2 50 % ± 10 % takega pripravljalnega cikla mora sestavljati mestna vožnja, drugo pa vožnja na odprti cesti; priprava s trajno vožnjo na cesti se lahko nadomesti z ustreznim programom vožnje po preskusni progi.

2.3.1.4.1.3 Dva hitrostna režima vožnje je treba zamenjati vsaj šestkrat.

2.3.1.4.1.4 Celoten preskusni program mora vključevati vsaj 10 premorov, dolgih najmanj tri ure, da se pokažejo učinki ohladitve motorja in kondenziranja.

2.3.1.4.2 Priprava s pulziranjem

2.3.1.4.2.1 Izpušni sistem ali njegovi sestavni deli se namestijo na moped ali motor.

V prvem primeru mora biti moped postavljen na dinamometer z valji, v drugem pa mora biti motor postavljen na preskuševališče za motorje.

Preskusna oprema, podrobno prikazana na sliki 3, se namesti na izstop izpušnega sistema. Sprejemljiva je tudi kaka drugačna oprema, ki zagotavlja enakovredne rezultate.

2.3.1.4.2.2 Preskusna oprema se nastavi tako, da se pretok izpušnih plinov 2500-krat izmenično prekine in vzpostavi s hitro delujočim ventilom.

2.3.1.4.2.3 Ventil se mora odpreti, ko protitlak izpušnih plinov, merjen najmanj 100 mm navzdol od vstopne prirobnice, doseže vrednost med 0,35 in 0,40 bara. Če take vrednosti zaradi značilnosti motorja ni mogoče doseči, se mora ventil odpreti, ko protitlak doseže raven, enako 90 % največje, ki jo je mogoče izmeriti pred ugasnitvijo motorja. Zapreti se mora, ko se ta tlak ne razlikuje za več kot 10 % od ustaljene vrednosti ob odprtem ventilu.

2.3.1.4.2.4 Časovni rele se nastavi na čas pretoka izpušnih plinov, izračunan na podlagi zahtev, navedenih v točki 2.3.1.4.2.3.

2.3.1.4.2.5 Vrtljaji motorja morajo biti enaki 75 % vrtljajev (S), pri katerih ima motor največjo moč.

2.3.1.4.2.6 Moč, ki jo kaže dinamometer, mora biti enaka 50 % moči pri polnem plinu, merjeni pri 75 % vrtljajev motorja (S).

2.3.1.4.2.7 Med preskusom morajo biti zaprte vse drenažne odprtine.

2.3.1.4.2.8 Celoten preskus se mora končati v 48 urah. Po potrebi se mora po vsaki uri dopustiti čas ohlajanja.

2.3.1.4.3 Priprava na preskuševališču za motorje

2.3.1.4.3.1 Izpušni sistem se pritrdi na motor, ki predstavlja tip motorja, namenjenega za vgradnjo na moped, za katerega je predviden izpušni sistem. Motor in izpušni sistem se namestita na preskuševališče za motorje.

2.3.1.4.3.2 Pripravo sestavljajo trije cikli na preskuševališču

2.3.1.4.3.3 Vsakemu ciklu na preskuševališču sledi premor, dolg najmanj 6 ur, da se pokažejo učinki ohladitve motorja in kondenziranja.

2.3.1.4.3.4 Vsak cikel sestavlja šest faz. Delovanje motorja v vsaki fazi in njeno trajanje so naslednji:

Faza | Delovanje motorja | Trajanje faze (minute) |

1 | prazni tek | 6 |

2 | 25-odstotna obremenitev pri 75 % S | 40 |

3 | 50-odstotna obremenitev pri 75 % S | 40 |

4 | 100-odstotna obremenitev pri 75 % S | 30 |

5 | 50-odstotna obremenitev pri 100 % S | 12 |

6 | 25-odstotna obremenitev pri 100 % S | 22 |

Skupaj: | 2 uri 30 minut |

2.3.1.4.3.5 Med tem postopkom priprave se lahko na zahtevo proizvajalca motor in dušilec zvoka ohlajata, tako da temperatura, izmerjena na točki, najmanj 100 mm oddaljeni od izstopa izpušnih plinov, nikoli ne preseže temperature, izmerjene pri delovanju mopeda pri 75 % S v najvišji prestavi. Vrtljaji motorja in/ali hitrost mopeda morajo biti izmerjeni s točnostjo ± 3 %.

+++++ TIFF +++++

Preskusna oprema za pripravo s pulziranjem

2.3.2 Prikaz in oznake

2.3.2.1 Dokumentu, omenjenemu v Dodatku 1A, morata biti priložena shematski prikaz naprave in risba prereza z označenimi merami izpušnega(ih) sistema(ov).

2.3.2.2 Vsi originalni dušilci zvoka morajo imeti znak "e", ki ga spremlja oznaka države, ki je podelila homologacijo sestavnega dela. Ta oznaka mora biti čitljiva, neizbrisna in vidna v položaju, v katerem bo dušilec nameščen.

2.3.2.3 Vsa embalaža originalnih nadomestnih sistemov dušilcev zvoka mora biti čitljivo označena z napisom "originalni del" ter z oznakami proizvajalca in izdelka, med katere spada tudi znak "e" z navedbo države izvora.

2.3.3 Vstopni dušilec zvoka

Če mora biti sistem dovoda zraka v motor opremljen z zračnim filtrom in/ali vstopnim dušilcem zvoka, da izpolnjuje zahteve za dopustno raven hrupa, se filter in/ali dušilec zvoka štejeta kot del sistema dušenja zvoka in zahteve iz točke 2.3 veljajo tudi zanju.

3. HOMOLOGACIJA NEORIGINALNEGA IZPUŠNEGA SISTEMA ALI NJEGOVIH SESTAVNIH DELOV KOT SAMOSTOJNIH TEHNIČNIH ENOT ZA TIP DVOKOLESNEGA MOPEDA

Ta točka velja za homologacijo izpušnih sistemov kot samostojnih tehničnih enot ali njihovih sestavnih delov, namenjenih za vgradnjo na enega ali več posameznih tipov mopedov kot neoriginalni nadomestni deli.

3.1 Pomen izraza

3.1.1 Izraz "neoriginalni nadomestni izpušni sistem ali njegovi sestavni deli" pomeni poljuben sestavni del izpušnega sistema, opredeljenega v točki 1.2, ki je namenjen za vgradnjo na moped namesto dela, ki je vgrajen na mopedu v času izdaje dokumenta, predpisanega v Dodatku 1B.

3.2 Vloga za homologacijo sestavnega dela

3.2.1 Vloge za homologacijo nadomestnih izpušnih sistemov ali njihovih sestavnih delov kot samostojnih tehničnih enot morajo predložiti proizvajalci sistemov ali njihovi pooblaščeni zastopniki.

3.2.2 Za vsak tip nadomestnega izpušnega sistema ali njegovega sestavnega dela, za katerega se zahteva homologacija, morajo biti vlogi za homologacijo sestavnega dela v treh izvodih priloženi naslednji dokumenti in podatki:

3.2.2.1 - opis, ki se nanaša na značilnosti, omenjene v točki 1.1, tipa(ov) mopeda(ov), za katerega (katere) je (so) namenjen(i) sistem(i) ali sestavni del(i),

- številke in/ali oznake, ki označujejo tip pogonskega motorja in mopeda,

3.2.2.2 - opis nadomestnega izpušnega sistema in medsebojnih položajev vseh sestavnih delov, skupaj z navodili za vgradnjo,

3.2.2.3 - risbe vsakega sestavnega dela, ki omogočajo njihovo lažje določanje in identifikacijo, in navedbo uporabljenih materialov. Te risbe morajo kazati tudi predvideno mesto za obvezno številko homologacije sestavnega dela.

3.2.3 Vlagatelj mora na zahtevo tehnične službe predložiti tudi:

3.2.3.1 - dva vzorca sistema, katerega homologacijo sestavnega dela zahteva,

3.2.3.2 - izpušni sistem, skladen s tistim, ki je bil vgrajen na mopedu v času izdaje dokumenta, predpisanega v Dodatku 1B,

3.2.3.3 - vzorčni moped tipa, na katerega se bo vgradil nadomestni izpušni sistem in ki, opremljen z dušilcem zvoka istega tipa, kakršen je bil vgrajen originalno, izpolnjuje zahteve ene izmed naslednjih dveh točk:

3.2.3.3.1 če je moped, omenjen v točki 3.2.3.3, tipa, ki mu je bila podeljena homologacija po določbah tega poglavja:

- pri preskušanju med vožnjo ne presega mejne vrednosti, predpisane v točki 2.1.1, za več kot 1 dB(A);

- pri preskušanju med mirovanjem ne presega vrednosti, izmerjene ob podelitvi homologacije in označene na proizvajalčevi napisni tablici, za več kot 3 dB(A);

3.2.3.3.2 če moped, omenjen v točki 3.2.3.3, ni tipa, ki mu je bila podeljena homologacija po zahtevah tega poglavja, in ne presega mejne vrednosti, ki je veljala za ta tip mopeda ob začetku njegove uporabe, za več kot 1 dB(A);

3.2.3.4 - poseben motor, enak vgrajenemu v zgoraj omenjeni moped, če pristojni organ meni, da je to potrebno.

3.3 Oznake in napisi

3.3.1 Neoriginalni izpušni sistemi ali njihovi sestavni deli morajo biti označeni skladno z zahtevami Priloge VI.

3.4 Homologacija sestavnega dela

3.4.1 Po opravljenih preskusih, predpisanih v tem poglavju, pristojni organ izda certifikat po vzorcu, prikazanem v Dodatku 2B. Pred homologacijsko številko je s pravokotnikom občrtana črka "e", za njo pa številčna ali črkovna oznaka države članice, ki je podelila ali zavrnila homologacijo sestavnega dela. Šteje se, da izpušni sistem, ki mu je podeljena homologacija sestavnega dela, izpolnjuje določbe 7. poglavja.

3.5 Zahteve

3.5.1 Splošne zahteve

Načrtovanje, izdelava in namestitev dušilca zvoka morajo biti takšni, da:

3.5.1.1 - moped izpolnjuje zahteve tega poglavja v normalnih pogojih uporabe, ne glede na morebitne tresljaje, ki jim je lahko izpostavljen,

3.5.1.2 - je ustrezno odporen proti koroziji, ki ji je lahko izpostavljen, ob upoštevanju normalnih pogojev uporabe,

3.5.1.3 - svetla višina od tal, ki jo je zagotavljal prvotno vgrajeni dušilec zvoka, in možni kot bočnega nagiba mopeda nista zmanjšana,

3.5.1.4 - se površina ne segreje pretirano,

3.5.1.5 - njegov obod nima štrlečih delov ali ostrih robov,

3.5.1.6 - imajo blažilniki in obese koles dovolj prostora,

3.5.1.7 - so cevi varno oddaljene od drugih sestavnih delov,

3.5.1.8 - je odporen proti udarcem tako, da je skladen z jasno določenimi zahtevami za vzdrževanje in vgradnjo.

3.5.2 Zahteve za ravni hrupa

3.5.2.1 Akustična učinkovitost nadomestnih izpušnih sistemov ali njihovih sestavnih delov se preskuša z metodami, opisanimi v točkah 2.1.2, 2.1.3, 2.1.4 in 2.1.5.

Z vgrajenim nadomestnim izpušnim sistemom ali njegovim sestavnim delom morajo ugotovljene ravni hrupa izpolnjevati naslednje pogoje:

3.5.2.1.1 ne smejo presegati vrednosti, izmerjene skladno s točko 3.2.3.3, ob uporabi enakega mopeda, opremljenega z originalnim dušilcem zvoka, tako pri preskusu med vožnjo kot preskusu pri mirujočem mopedu.

3.5.3 Preskušanje zmogljivosti mopeda

3.5.3.1 Nadomestni dušilec zvoka mora zagotavljati, da zmogljivosti mopeda ostanejo primerljive s tistimi, ki jih dosega z originalnim dušilcem zvoka oziroma njegovimi sestavnimi deli.

3.5.3.2 Nadomestni dušilec zvoka je treba primerjati z originalno vgrajenim dušilcem zvoka, tudi novim, vgrajenim na moped, omenjen v točki 3.2.3.3.

3.5.3.3 Ta preskus se opravi z merjenjem krivulje moči motorja. Največja izstopna moč motorja in največja hitrost, izmerjena ob nadomestnem dušilcu zvoka, ne smeta odstopati od največje izstopne moči motorja in največje hitrosti, izmerjenih v enakih pogojih z originalnim dušilcem zvoka, za več kot ± 5 %.

3.5.4 Dodatne določbe, ki se nanašajo na dušilce zvoka kot samostojne tehnične enote, ki vsebuje vlaknast material.

Vlaknast material se pri izdelavi takih dušilcev zvoka ne sme uporabljati, če niso izpolnjene zahteve, predpisane v točki 2.3.1 te priloge.

Dodatek 1 A

+++++ TIFF +++++

Dodatek 1B

+++++ TIFF +++++

Dodatek 2A

+++++ TIFF +++++

Dodatek 2B

+++++ TIFF +++++

PRILOGA III

ZAHTEVE ZA MOTOCIKLE

1. POMEN IZRAZOV

V tem poglavju:

1.1 Izraz "tip motocikla glede njegove ravni hrupa in izpušnega sistema" pomeni motocikle, ki se ne razlikujejo po naslednjih bistvenih značilnostih:

1.1.1 tip motorja (dvo- ali štiritaktni, batni motor z linearnim gibanjem batov ali rotacijski batni motor, število in prostornina valjev, število in tip uplinjačev ali sistema vbrizgavanja goriva, razporeditev ventilov, največja izstopna moč in vrtljaji, pri katerih jo doseže).

Kot delovna prostornina rotacijskega batnega motorja velja dvojna prostornina komore;

1.1.2 sistem prenosa moči, posebno število prestav in prestavna razmerja,

1.1.3 število, tip in razporeditev izpušnih sistemov.

1.2 Izraz "izpušni sistem" ali "dušilec zvoka" pomeni celoten sklop sestavnih delov, potrebnih za zmanjševanje hrupa, ki ga povzročata motor motocikla in njegov izpuh.

1.2.1 Izraz "originalni izpušni sistem ali dušilec zvoka" pomeni sistem tipa, kakršen je vgrajen na vozilu ob homologaciji ali njeni razširitvi. Lahko je vgrajen tovarniško ali kot nadomestni del.

1.2.2. Izraz "neoriginalni izpušni sistem ali dušilec zvoka" pomeni sistem tipa, razen tistega, ki je vgrajen na vozilu ob homologaciji ali njeni razširitvi. Lahko je vgrajen le kot nadomestni izpušni sistem ali dušilec zvoka.

1.3 Izraz "izpušni sistemi različnih tipov" pomeni sisteme, ki se bistveno razlikujejo po enem od naslednjega:

1.3.1 sistemi, ki vključujejo sestavne dele z različnimi tovarniškimi ali trgovskimi oznakami,

1.3.2 sistemi, ki vključujejo kak sestavni del, izdelan iz materialov različnih značilnosti, ali dele različne oblike ali velikosti,

1.3.3 sistemi, pri katerih je drugačen princip delovanja vsaj enega sestavnega dela,

1.3.4 sistemi s sestavnimi deli v drugačnih kombinacijah.

1.4 Izraz "sestavni del izpušnega sistema" pomeni enega ali več sestavnih delov, ki skupaj sestavljajo izpušni sistem (kot so izpušne cevi, sam dušilec zvoka) in morebitni sistem dovoda zraka (zračni filter).

Če mora biti motor opremljen s sistemom dovoda zraka (zračnim filtrom in/ali dušilcem hrupa dovoda zraka), da izpolnjuje zahteve glede največjih dovoljenih ravni hrupa, se filter in/ali dušilec zvoka štejeta za sestavna dela enakega pomena kot izpušni sistem.

2. HOMOLOGACIJA SESTAVNEGA DELA GLEDE RAVNI HRUPA IN TOVARNIŠKO VGRAJENEGA IZPUŠNEGA SISTEMA KOT SAMOSTOJNE TEHNIČNE ENOTE ZA TIP MOTOCIKLA

2.1 Hrup motocikla med vožnjo (merilni pogoji in metoda preskušanja vozila pri homologaciji sestavnega dela)

2.1.1 Mejne vrednosti: glej Prilogo I.

2.1.2 Merilni instrumenti

2.1.2.1 Akustične meritve

Merilnik za merjenje ravni hrupa mora biti precizni merilnik zvočnega tlaka takšnega tipa, kakršen je opisan v drugi izdaji publikacije Mednarodne komisije za elektrotehniko (IEC), št. 179 ("Precizni merilniki zvočnega tlaka"). Meritve je treba opraviti ob uporabi 'hitrega odziva' in utežitve "A", ki sta tudi opisana v tej publikaciji.

Na začetku in koncu vsake serije meritev je treba merilnik zvočnega tlaka kalibrirati v skladu s proizvajalčevimi navodili, ob uporabi ustreznega izvora zvoka (npr. Pistonphone).

2.1.2.2 Meritve hitrosti

Vrtljaji motorja in hitrost mopeda na preskusni stezi se morajo meriti s točnostjo ± 3 %.

2.1.3 Merilni pogoji

2.1.3.1 Stanje motocikla

Med meritvami mora biti motocikel v stanju, pripravljenem na vožnjo (skupaj s hladilno tekočino, olji, gorivom, orodjem, rezervnim kolesom in voznikom).

Pred meritvijo je treba motocikel ogreti na normalno delovno temperaturo. Če je opremljen z ventilatorji z avtomatskim vklopom, se v delovanje tega sistema med meritvijo ne sme posegati. Pri motociklih z več kot enim gnanim kolesom se lahko uporablja le pogon, namenjen za normalno uporabo. Če ima motocikel stransko prikolico, jo je treba med preskušanjem odstraniti.

2.1.3.2 Preskuševališče

Preskuševališče mora sestavljati osrednji pospeševalni odsek, ki ga obdaja ravno preskusno območje. Pospeševalni odsek mora biti raven, njegova površina pa suha in takšna, da je hrup zaradi kotaljenja nizek).

Nihanja prostega zvočnega polja med izvorom zvoka v središču pospeševalnega odseka in mikrofonom na preskuševališču ne smejo presegati 1 dB. Ta pogoj je izpolnjen, če v krogu s polmerom 50 m od središča pospeševalnega odseka ni večjih objektov, ki bi odbijali zvok, kakršni so ograje, skale, mostovi ali zgradbe. Tlak na preskuševališču mora izpolnjevati zahteve Priloge VII.

Mikrofona ne sme ovirati nič, kar bi lahko vplivalo na zvočno polje; med mikrofonom in izvorom tudi ne sme stati nobena oseba. Opazovalec, ki opravlja meritve, se mora postaviti tako, da ne vpliva na odčitke.

2.1.3.3 Drugo

Meritve ne smejo potekati v slabih vremenskih razmerah. Zagotoviti je treba, da na rezultate ne vplivajo sunki vetra.

Pri meritvah mora biti A-uteženi zvočni tlak, ki ga povzročajo drugi izvori, vsaj za 10 dB(A) nižji od zvočnega tlaka, ki ga povzroča preskušano vozilo. Mikrofon se lahko zaščiti z ustreznim zaslonom proti vetru, če se upoštevajo učinki tega zaslona na občutljivost in smerne značilnosti mikrofona.

Če je razlika med šumi okolice in merjenim hrupom med 10 in 16 dB(A), je treba pri izračunu rezultatov preskusa od odčitkov merilnika zvočnega tlaka odšteti ustrezen popravek, kakor je prikazano na naslednjem diagramu:

+++++ TIFF +++++

2.1.4 Merilna metoda

2.1.4.1 Vrsta in število meritev

Med vožnjo motocikla med črtama AA′ in BB′ (slika 1) se izmeri največji zvočni tlak, izražen v decibelih, uteženih z metodo A (dB(A)). Meritev je neveljavna, če je med največjo izmerjeno in splošno vrednostjo zvočnega tlaka neobičajno veliko odstopanje.

Opraviti je treba vsaj dve meritvi z vsake strani motocikla.

2.1.4.2 Postavitev mikrofona

Mikrofon mora stati 7,5 m ± 0,2 m od referenčne črte CC′ (slika 1) na preskuševališču ter 1,2 m ± 0,1 m nad tlemi.

2.1.4.3 Potek postopka

Motocikel mora pripeljati do črte AA′ z začetno hitrostjo, predpisano v točkah 2.1.4.3.1 in 2.1.4.3.2. Ko prednji del motocikla doseže črto AA′, je treba čim hitreje dodati plin do konca in držati ročico za plin v tej legi, dokler zadnji del motocikla ne prevozi črte BB′; po tem je treba ročico za plin čim hitreje sprostiti v položaj prostega teka.

Pri vseh meritvah je treba motocikel peljati čez odsek pospeševanja v ravni črti, pri čemer je srednja vzdolžna ravnina motocikla čim bliže črti CC′.

2.1.4.3.1 Motocikli z neavtomatskim menjalnikom

2.1.4.3.1.1 Hitrost približevanja

Motocikel je treba pripeljati do črte AA′ z enakomerno hitrostjo

- 50 km/h

ali

- hitrostjo, ki ustreza vrtljajem motorja, enakim 75 % vrtljajev, omenjenih v točki 3.2.1.7 Dodatka 1A.

Izbere se manjša od gornjih dveh hitrosti.

2.1.4.3.1.2 Izbira prestave

2.1.4.3.1.2.1 Če je motocikel opremljen z menjalnikom z največ štirimi prestavami, ga je treba, ne glede na delovno prostornino motorja, preskusiti le v drugi prestavi.

2.1.4.3.1.2.2 Če ima motocikel delovno prostornino motorja manjšo od 175 cm3 in je opremljen z menjalnikom s petimi ali več prestavami, ga je treba preskusiti le v tretji prestavi.

2.1.4.3.1.2.3 Če ima motocikel delovno prostornino motorja večjo od 175 cm3 in je opremljen z menjalnikom s petimi ali več prestavami, ga je treba enkrat preskusiti v drugi in enkrat v tretji prestavi. Uporabi se povprečna vrednost rezultatov obeh preskusov.

2.1.4.3.1.2.4 Če med preskušanjem v drugi prestavi (glej točki 2.1.4.3.1.2.1 in 2.1.4.3.1.2.3) vrtljaji motorja med približevanjem črti, ki označuje konec preskusne proge, presežejo 100 % vrtljajev, omenjenih v točki 3.2.1.7 Dodatka 1A, je treba opraviti preskus v tretji prestavi, pri tem izmerjeni zvočni tlak pa je edini rezultat preskusa.

2.1.4.3.2 Motocikli z avtomatskim menjalnikom

2.1.4.3.2.1 Motocikli brez izbirne ročice

2.1.4.3.2.1.1 Hitrost približevanja

Motocikel mora pripeljati do črte AA′ s stalnimi hitrostmi 30, 40 in 50 km/h ali 75 % največje cestne hitrosti, če je ta vrednost manjša. Izbere se tisti primer, pri katerem je zvočni tlak najvišji.

2.1.4.3.2.2 Motocikli, opremljeni z izbirno ročico z X-položaji za vožnjo naprej

2.1.4.3.2.2.1 Hitrost približevanja

Motocikel mora pripeljati do črte AA′ s stalno hitrostjo:

- manj kot 50 km/h, pri čemer so vrtljaji motorja enaki 75 % vrtljajev pri nazivni moči, omenjenih v točki 3.2.1.7 Dodatka 1A,

ali

- 50 km/h, pri čemer so vrtljaji motorja manjši od 75 % vrtljajev pri nazivni moči, omenjenih v točki 3.2.1.7 Dodatka 1A.

Če je treba pri preskušanju s stalno hitrostjo 50 km/h menjalnik prestaviti navzdol v prvo prestavo, se lahko hitrost motocikla pri približevanju poveča do največ 60 km/h, da ni treba prestavljati v nižjo prestavo.

2.1.4.3.2.2.2 Položaj izbirne ročice

Če je motocikel opremljen z izbirno ročico z X-položaji za vožnjo naprej, je treba preskus opraviti z ročico v najvišjem položaju; naprave za prisilno prestavljanje navzdol (kick-down) ni dovoljeno uporabljati. Če po prehodu črte AA′ pride do avtomatske prestavitve navzdol, je treba preskus začeti znova z ročico v drugem najvišjem položaju ali po potrebi v tretjem najvišjem položaju, tako da se najde položaj izbirne ročice, pri katerem se lahko preskus opravi brez avtomatskega prestavljanja navzdol (brez uporabe naprave za prisilno prestavljanje navzdol).

2.1.5 Rezultati (poročilo o preskusu)

2.1.5.1 V poročilu o preskusu, sestavljenem za izdajo dokumenta, ki je omenjen v Dodatku 1B, je treba navesti vse morebitne okoliščine in dejavnike, ki bi lahko vplivali na rezultate meritev.

2.1.5.2 Izmerjene vrednosti morajo biti zaokrožene na najbližjo celo vrednost decibelov.

Če je prva številka za decimalno vejico med 0 in 4, se vrednost zaokroži navzdol, če paje med 5 in 9, se vrednost zaokroži navzgor.

Za izdajo dokumenta, omenjenega v Dodatku 1B, se lahko uporabijo le rezultati, pri katerih je odstopanje med dvema zaporednima preskusoma na isti strani motocikla manjše ali enako 2 dB(A).

2.1.5.3 Da bi se ustrezno upoštevale nenatančnosti meritev, se pri izračunu rezultata meritve od vrednosti, dobljene skladno s točko 2.1.5.2, odšteje 1 dB(A).

2.1.5.4 Če povprečje štirih rezultatov ne presega najvišje dopustne ravni hrupa za kategorijo, v katero spada preskušani motocikel, se šteje, da ustreza mejam, navedenim v točki 2.1.1. To povprečje je rezultat preskusa.

2.2 Hrup mirujočega motocikla (merilni pogoji in metoda preskušanja vozila med uporabo)

2.2.1 Zvočni tlak v neposredni bližini motocikla

Za lažje nadaljnje preskušanje hrupnosti motociklov med uporabo je treba izmeriti tudi zvočni tlak v neposredni bližini izstopne odprtine izpušnega sistema (dušilca zvoka) v skladu s spodaj navedenimi zahtevami, rezultati meritev pa se vnesejo v poročilo o preskusu, sestavljeno za izdajo dokumenta, omenjenega v Dodatku 1B.

2.2.2 Merilni instrumenti

Uporablja se precizni merilnik zvočnega tlaka, opredeljen v točki 2.1.2.1.

2.2.3 Merilni pogoji

2.2.3.1 Stanje motocikla

Pred meritvijo se motor ogreje na normalno delovno temperaturo. Če je motocikel opremljen z ventilatorji z avtomatskim vklopom, se v delovanje tega sistema med meritvijo ne sme posegati.

Med meritvami mora biti menjalnik v nevtralnem položaju. Če prenosa moči ni mogoče odklopiti, se mora gnano kolo motocikla prosto vrteti, na primer tako, da se vozilo dvigne na njegovo osrednje stojalo.

2.2.3.2 Preskuševališče (slika 2)

Kot preskuševališče se lahko uporabi poljubna površina, na kateri ni večjih akustičnih motenj. Primerne so ravne površine, tlakovane z betonom, asfaltom ali kakim drugim trdim tlakom, ki dobro odbija zvok; površine s steptano zemljo se ne smejo uporabljati. Preskuševališče mora imeti obliko pravokotnika, katerega stranice so vsaj 3 m oddaljene od zunanjih robov motocikla (brez ročic krmila). Na njem ne sme biti nobenih večjih ovir; na tem pravokotniku npr. ne sme biti nobene druge osebe razen voznika in izvajalca meritev.

Motocikel se postavi v omenjeni pravokotnik tako, da mikrofon, uporabljen za meritve, stoji vsaj 1 m od vseh robov.

2.2.3.3 Drugo

Odčitki na merilnem instrumentu, ki jih povzročajo šumi okolice in vetra, morajo biti vsaj 10 dB(A) manjši od merjenega zvočnega tlaka. Mikrofon se lahko zaščiti z ustreznim zaslonom proti vetru, če se upoštevajo učinki tega zaslona na občutljivost in smerne značilnosti mikrofona.

2.2.4 Merilna metoda

2.2.4.1 Vrsta in število meritev

Najvišji zvočni tlak, izražen v decibelih, uteženih z metodo A (dB(A)), se meri v času, določenem v točki 2.2.4.3.

Na vsaki merilni točki se opravijo najmanj tri meritve.

2.2.4.2 Postavitev mikrofona (slika 2)

Mikrofon mora stati v višini izstopne odprtine izpušnega sistema ali 0,2 m nad tlemi preskuševališča, kar od tega je višje. Opna mikrofona mora biti obrnjena k izstopni odprtini izpušnega sistema in stati 0,5 m od njega. Os največje občutljivosti mikrofona mora ležati vzporedno s tlemi preskuševališča in pod kotom 45° ± 10° glede na navpično ravnino smeri izstopanja izpuha.

Glede na to navpično ravnino mora mikrofon stati na tisti strani, kjer je bolj oddaljen od zunanje stene motocikla (brez ročic krmila).

Če ima izpušni sistem več izstopnih odprtin, katerih središča so med seboj oddaljena manj kot 0,3 m, mora biti mikrofon usmerjen v odprtino, ki je najbliže motociklu (brez ročic krmila), ali proti tisti odprtini, ki je najviše od tal preskuševališča. Če so središča izpušnih odprtin med seboj oddaljena več kot 0,3 m, se mora za vsako od odprtin opraviti ločena meritev, največja izmerjena vrednost pa se vzame za rezultat preskusa.

2.2.4.3 Potek postopka

Vrtljaje motorja je treba vzdrževati na eni od naslednjih stalnih vrednosti:

- S2 če je S več kot 5000 vrt/min,

- 3S4 če S ni več kot 5000 vrt/min,

pri čemer pomeni S vrtljaje motorja pri nazivni moči, omenjene v točki 3.2.1.7 Dodatka 1A.

Ko motor doseže stalne vrtljaje, se ročica plina hitro vrne v položaj praznega teka. Zvočni tlak se meri med obratovalnim ciklom, ki ga sestavljata kratko obdobje stalnih vrtljajev motorja in čas zmanjševanja vrtljajev, največji odčitek merilnika zvočnega tlaka pa se vzame za rezultat preskusa.

2.2.5 Rezultati (poročilo o preskusu)

2.2.5.1 V poročilu o preskusu, sestavljenem za izdajo dokumenta, ki je omenjen v Dodatku 1B, je treba navesti vse ustrezne podatke, posebno tiste, ki se uporabljajo pri meritvah hrupa mirujočega motocikla.

2.2.5.2 Vrednosti, zaokrožene na najbližji celi decibel, se odčitajo z merilnega instrumenta.

Če je prva številka za decimalno vejico med 0 in 4, se vrednost zaokroži navzdol, če pa je med 5 in 9, se vrednost zaokroži navzgor.

Uporabijo se le tiste meritve, pri katerih se pri treh zaporednih preskusih rezultati ne razlikujejo za več kot 2 dB(A).

2.2.5.3 Najvišji od teh treh rezultatov je rezultat preskusa.

+++++ TIFF +++++

Preskus vozila med vožnjo

+++++ TIFF +++++

Slika 2

2.3 Originalni izpušni sistem (dušilec zvoka)

2.3.1 Zahteve za dušilce zvoka, ki vsebujejo absorpcijske vlaknaste materiale

2.3.1.1 Absorpcijski vlaknasti materiali ne smejo vsebovati azbesta, pri izdelavi dušilcev zvoka pa se smejo uporabljati le, če so trdno pritrjeni v dušilcu med njegovo celotno življenjsko dobo in izpolnjujejo zahteve katere od točk 2.3.1.2, 2.3.1.3 ali 2.3.1.4.

2.3.1.2 Po odstranitvi vlaknastega materiala mora raven hrupa izpolnjevati zahteve točke 2.1.1.

2.3.1.3 Absorpcijski vlaknasti materiali se ne smejo nameščati v tiste dele dušilca zvoka, skozi katere tečejo izpušni plini, izpolnjevati pa morajo naslednje zahteve:

2.3.1.3.1 po štirih urah segrevanja v peči pri temperaturi 650° ± 5 °C se povprečna dolžina, premer ali gostota materiala ne zmanjša,

2.3.1.3.2 po eni uri segrevanja v peči pri temperaturi 650 °C ± 5 °C se mora pri preskusu s sejanjem skozi sito z nazivno velikostjo odprtin 250 µm, skladno s standardom ISO 3310/1, opravljenem v skladu s standardom ISO 2599, na situ zadržati najmanj 98 % materiala,

2.3.1.3.3 po 24-urnem namakanju v sintetičnem kondenzatu spodaj navedene sestave pri temperaturi 90 °C ± 5 °C izguba mase materiala ne sme presegati 10,5 %. Kondenzat sestavljajo:

- 10 ml 1 N bromvodikove kisline (HBr),

- 10 ml 1 N žveplene kisline (H2SO4),

- destilirana voda, kolikor je je potrebno za skupaj 1000 ml raztopine.

Opomba:

Pred tehtanjem je treba material oprati v destilirani vodi in eno uro sušiti pri temperaturi 105 °C.

2.3.1.4 Sistem je treba pred preskusom v skladu s točko 2.1. spraviti v normalno obratovalno stanje po enem od naslednjih postopkov:

2.3.1.4.1 Priprava z vožnjo na cesti

2.3.1.4.1.1 V tabeli je prikazana najmanjša razdalja, ki jo mora posamezna kategorija motocikla prevoziti med pripravo:

Kategorija motocikla glede na delovno prostornino motorja (cm3) | Razdalja (km) |

1.≤ 80 | 4000 |

2.> 80 ≤ 175 | 6000 |

3.> 175 | 8000 |

2.3.1.4.1.2 50 % ± 10 % tega pripravljalnega cikla mora sestavljati mestna vožnja, drugo pa vožnja na odprti cesti; priprava s trajno vožnjo na cesti se lahko nadomesti z ustreznim programom vožnje po preskusni progi.

2.3.1.4.1.3 Oba hitrostna režima vožnje je treba zamenjati vsaj šestkrat.

2.3.1.4.1.4 Celoten preskusni program mora vključevati vsaj 10 premorov, dolgih najmanj 3 ure, da se dosežejo učinki ohladitve motorja in kondenziranja.

2.3.1.4.2 Priprava s pulziranjem

2.3.1.4.2.1 Izpušni sistem ali njegovi sestavni deli se namestijo na motocikel ali motor.

V prvem primeru mora biti motocikel postavljen na dinamometer z valji, v drugem pa mora biti motor postavljen na preskuševališče za motorje.

Preskuševalna oprema, podrobno prikazana na sliki 3, se namesti na izstop izpušnega sistema. Sprejemljiva je tudi kakšna drugačna oprema, ki zagotavlja enakovredne rezultate.

2.3.1.4.2.2 Preskuševalna oprema se nastavi tako, da se pretok izpušnih plinov 2500-krat izmenično prekine in vzpostavi s hitro delujočim ventilom.

2.3.1.4.2.3 Ventil se mora odpreti, ko protitlak izpušnih plinov, merjen najmanj 100 mm navzdol od vstopne prirobnice, doseže vrednost med 0,35 in 0,40 bara. Če take vrednosti zaradi značilnosti motorja ni mogoče doseči, se mora ventil odpreti, ko protitlak doseže raven, enako 90 % največje, ki jo je mogoče izmeriti pred ugasnitvijo motorja. Zapreti se mora, ko se ta tlak ne razlikuje za več kot 10 % od stabilizirane vrednosti ob odprtem ventilu.

2.3.1.4.2.4 Časovni rele se nastavi na čas pretoka izpušnih plinov, izračunan na podlagi zahtev iz točke 2.3.1.4.2.3.

2.3.1.4.2.5 Vrtljaji motorja morajo biti enaki 75 % vrtljajev (S), pri katerih ima motor največjo moč.

2.3.1.4.2.6 Moč, ki jo kaže dinamometer, mora biti enaka 50 % moči pri polnem plinu, merjene pri 75 % vrtljajev motorja (S).

2.3.1.4.2.7 Med preskusom morajo biti zaprte vse drenažne odprtine.

2.3.1.4.2.8 Celoten preskus se mora končati v 48 urah. Po potrebi je po vsaki uri dovoljeno ohlajanje.

2.3.1.4.3 Priprava na preskuševališču za motorje

2.3.1.4.3.1 Izpušni sistem se pritrdi na vzorčni motor tipa, namenjenega za vgradnjo na motocikel, za katerega je predviden izpušni sistem, in namesti na preskuševališče za motorje.

2.3.1.4.3.2 Pripravo sestavlja število ciklov na preskuševališču, predpisano za kategorijo motocikla, za katerega je namenjen izpušni sistem. V spodnji tabeli je prikazano število ciklov za posamezne kategorije motociklov.

Kategorija motocikla glede na delovno prostornino motorja (cm3) | Število ciklov |

1.≤ 80 | 6 |

2.> 80 ≤ 175 | 9 |

3.> 175 | 12 |

2.3.1.4.3.3 Vsakemu ciklu na preskuševališču sledi premor, dolg najmanj 6 ur, da se dosežejo učinki ohladitve motorja in kondenziranja.

2.3.1.4.3.4 Vsak cikel sestavlja šest faz. Delovanje motorja v vsaki fazi in njeno trajanje so naslednji:

Faza | Delovanje motorja | Trajanje faze(minute) |

Motorji do 175 cm3 | Motorji prostornine 175 cm3 in več |

1 | prosti tek | 6 | 6 |

2 | 25-odstotna obremenitev pri 75 % S | 40 | 50 |

3 | 50-odstotna obremenitev pri 75 % S | 40 | 50 |

4 | 100-odstotna obremenitev pri 75 % S | 30 | 10 |

5 | 50-odstotna obremenitev pri 100 % S | 12 | 12 |

6 | 25-odstotna obremenitev pri 100 % S | 22 | 22 |

Skupaj: | 2 uri 30 | 2 uri 30 |

2.3.1.4.3.5 Med to pripravo se lahko na proizvajalčevo zahtevo motor in dušilec zvoka ohlajata, tako da temperatura, izmerjena na točki, najmanj 100 mm oddaljeni od izstopa izpušnih plinov, nikoli ne preseže temperature, izmerjene pri delovanju motocikla pri 75 % S v najvišji prestavi. Vrtljaji motorja in/ali hitrost motocikla se morajo izmeriti s točnostjo ± 3 %.

+++++ TIFF +++++

Preskuševalna oprema za pripravo s pulziranjem

2.3.2 Prikaz in oznake

2.3.2.1 K dokumentu, omenjenemu v Dodatku 1A, morata biti priložena shematski prikaz sistema in risba prereza z označenimi merami izpušnega sistema.

2.3.2.2 Vsi originalni dušilci zvoka morajo imeti znak "e", ki mu sledi oznaka države, ki je podelila homologacijo sestavnega dela. Ta oznaka mora biti čitljiva, neizbrisna in vidna v položaju, v katerem bo nameščen dušilec.

2.3.2.3 Vsa embalaža originalnih nadomestnih sistemov dušilcev zvoka mora biti čitljivo označena z napisom "originalni del" ter imeti oznake proizvajalca in izdelka, med katere spada tudi znak "e" z navedbo države izvora.

2.3.3 Vstopni dušilec zvoka

Če mora biti sistem dovoda zraka v motor opremljen z zračnim filtrom in/ali vstopnim dušilcem zvoka, da izpolnjuje zahteve za ravni hrupa, se filter in/ali dušilec zvoka štejeta kot del sistema dušenja zvoka in zahteve točke 2.3 veljajo tudi zanju.

3. HOMOLOGACIJA NEORIGINALNEGA IZPUŠNEGA SISTEMA ALI NJEGOVIH SESTAVNIH DELOV KOT SAMOSTOJNIH TEHNIČNIH ENOT ZA TIP MOTOCIKLA

Ta točka velja za homologacijo izpušnih sistemov kot samostojnih tehničnih enot ali njihovih sestavnih delov, namenjenih za vgradnjo na enega ali več posameznih tipov motociklov kot neoriginalni nadomestni deli.

3.1 Pomen izraza

3.1.1 Izraz "neoriginalni nadomestni izpušni sistem ali njegovi sestavni deli" pomeni poljuben sestavni del izpušnega sistema, opredeljenega v točki 1.2, ki je namenjen za vgradnjo na motocikel kot nadomestilo za del, vgrajen na motociklu v času izdaje dokumenta, predpisanega v Dodatku 1B.

3.2 Vloga za homologacijo sestavnega dela

3.2.1 Vloge za homologacijo nadomestnih izpušnih sistemov ali njihovih sestavnih delov kot samostojnih tehničnih enot mora predložiti proizvajalec sistema ali njegov pooblaščeni zastopnik.

3.2.2 Za vsak tip nadomestnega izpušnega sistema ali njegovih sestavnih delov, za katerega se zahteva homologacija, morajo biti vlogi za homologacijo sestavnega dela v treh izvodih priloženi naslednji dokumenti in podatki:

3.2.2.1 - opis značilnosti, omenjenih v točki 1.1 te priloge, tipa(ov) motocikla(ov), za katerega (katere) je (so) namenjen(i) sistem(i) ali sestavni del(i),

- številke in/ali oznake, ki označujejo tip pogonskega motorja in motocikla,

3.2.2.2 - opis nadomestnega izpušnega sistema in medsebojnih položajev vseh sestavnih delov, skupaj z navodili za vgradnjo,

3.2.2.3 - risbe vsakega sestavnega dela, ki omogočajo njihovo lažje določanje in identifikacijo, ter navedbo uporabljenih materialov. Te risbe morajo kazati tudi predvideno mesto za obvezno homologacijsko številko sestavnega dela.

3.2.3 Vlagatelj mora na zahtevo pristojne tehnične službe predložiti tudi:

3.2.3.1 - dva vzorca sistema, katerega homologacijo zahteva,

3.2.3.2 - izpušni sistem, skladen z originalnim, ki je bil vgrajen na motociklu v času izdaje dokumenta, predpisanega v Dodatku 1B,

3.2.3.3 - vzorčni motocikel tipa, na katerega se bo vgradil nadomestni izpušni sistem in ki, opremljen z dušilcem zvoka istega tipa, kakršen je bil vgrajen originalno, izpolnjuje zahteve ene izmed naslednjih dveh točk:

3.2.3.3.1 če je motocikel, omenjen v točki 3.2.3.3, tipa, ki mu je bila podeljena homologacija po določbah tega poglavja:

- pri preskušanju med vožnjo ne presega mejne vrednosti, predpisane v točki 2.1.1, za več kot 1 dB(A),

- pri preskušanju med mirovanjem ne presega vrednosti, izmerjene ob podelitvi homologacije in označene na proizvajalčevi napisni tablici, za več kot 3 dB(A);

3.2.3.3.2 če motocikel, omenjen v točki 3.2.3.3, ni tipa, ki mu je bila podeljena homologacija po določbah te uredbe, in ne presega mejne vrednosti, ki je veljala za ta tip motocikla ob začetku njegove uporabe, za več kot 1 dB(A);

3.2.3.4 - poseben motor, enak vgrajenemu v omenjeni motocikel, če pristojni organ meni, da je to potrebno.

3.3 Oznake in napisi

3.3.1 Neoriginalni izpušni sistemi ali njihovi sestavni deli morajo biti označeni v skladu z zahtevami Priloge VI.

3.4 Homologacija sestavnega dela

3.4.1 Po opravljenih preskusih, predpisanih v tem poglavju, pristojni organ izda certifikat po vzorcu, prikazanem v Dodatku 2B. Pred homologacijsko številko je s pravokotnikom občrtana črka "e", za njo pa številčna ali črkovna oznaka države članice, ki je podelila ali zavrnila homologacijo. Izpušni sistem, ki mu je podeljena homologacija sestavnega dela, izpolnjuje določbe 1. poglavja.

3.5 Zahteve

3.5.1 Splošne zahteve

Načrtovanje, izdelava in namestitev dušilca zvoka morajo biti takšni, da:

3.5.1.1 - motocikel izpolnjuje zahteve tega poglavja v normalnih pogojih uporabe, ne glede na tresljaje, ki jim je lahko izpostavljen,

3.5.1.2 - je ustrezno odporen proti koroziji, ki ji je lahko izpostavljen, ob upoštevanju normalnih pogojev uporabe,

3.5.1.3 - svetla višina od tal, ki jo je zagotavljal originalno vgrajeni dušilec zvoka, in možni kot bočnega nagiba motocikla nista zmanjšana,

3.5.1.4 - se površina ne segreje pretirano,

3.5.1.5 - njegov obod nima štrlečih delov ali ostrih robov,

3.5.1.6 - imajo blažilniki in obese koles dovolj prostora,

3.5.1.7 - so cevi varno oddaljene od drugih sestavnih delov,

3.5.1.8 - je odporen proti udarcem tako, da je skladen z jasno določenimi zahtevami za vzdrževanje in vgradnjo.

3.5.2 Zahteve za ravni hrupa

3.5.2.1 Akustična učinkovitost nadomestnih izpušnih sistemov ali njihovih sestavnih delov se preskuša z metodami, opisanimi v točkah 2.1.2, 2.1.3, 2.1.4 in 2.1.5.

Z vgrajenim nadomestnim izpušnim sistemom ali njegovim sestavnim delom v motocikel iz 3.2.3.3. morajo ugotovljene ravni hrupa izpolnjevati naslednje pogoje:

3.5.2.1.1 ne smejo presegati vrednosti, izmerjenih v skladu s točko 3.2.3.3, ob uporabi enakega motocikla, opremljenega z originalnim dušilcem zvoka tako pri preskusu med vožnjo kot preskusu pri mirujočem motociklu.

3.5.3 Preskušanje zmogljivosti motocikla

3.5.3.1 Nadomestni dušilec zvoka mora zagotavljati, da zmogljivosti motocikla ostanejo primerljive s tistimi, ki jih dosega motocikel z originalnim dušilcem zvoka oziroma njegovimi sestavnimi deli.

3.5.3.2 Nadomestni dušilec zvoka je treba primerjati z originalno vgrajenim dušilcem zvoka, tudi novim, vgrajenim na motocikel, omenjen v točki 3.2.3.3.

3.5.3.3 Ta preskus se opravi z merjenjem krivulje moči motorja. Največja izstopna moč motorja in največja hitrost, izmerjena z nadomestnim dušilcem zvoka, ne smeta odstopati od največje izstopne moči motorja in največje hitrosti, izmerjenih v enakih pogojih z originalnim dušilcem zvoka, za več kot ± 5 %.

3.5.4 Dodatne določbe, ki se nanašajo na dušilce zvoka kot samostojne tehnične enote z vlaknastimi materiali

Pri izdelavi takih dušilcev zvoka se ne smejo uporabljati vlaknasti materiali, če niso izpolnjene zahteve iz točke 2.3.1.

Dodatek 1A

+++++ TIFF +++++

Dodatek 1B

Certifikat o homologaciji sestavnega dela glede dopustne ravni hrupa in tovarniško vgrajenega(ih) izpušnega(ih) sistema(ov) za tip motocikla

+++++ TIFF +++++

Dodatek 2A

+++++ TIFF +++++

Dodatek 2B

+++++ TIFF +++++

PRILOGA IV

ZAHTEVE ZA TRIKOLESNE MOPEDE IN TRICIKLE

1. POMEN IZRAZOV

V tem poglavju:

1.1 Izraz "tip trikolesnega mopeda ali tricikla glede njegove ravni hrupa in izpušnega sistema" pomeni trikolesne mopede in tricikle, ki se ne razlikujejo po naslednjih bistvenih značilnostih:

1.1.1 oblika nadgradnje ali materiali (zlasti motorni prostor in njegova zvočna zaščita),

1.1.2 dolžina in širina vozila,

1.1.3 tip motorja (s prisilnim ali kompresijskim vžigom, dvo- ali štiritaktni, batni motor z linearnim gibanjem batov ali rotacijski batni motor, število in prostornina valjev, število in tip uplinjačev ali sistema vbrizgavanja goriva, razporeditev ventilov, največja moč in vrtljaji, pri katerih jo doseže).

Delovna prostornina rotacijskega batnega motorja je dvojna prostornina komore;

1.1.4 sistem prenosa moči, zlasti število prestav in njihova razmerja,

1.1.5 število, tip in razporeditev izpušnih sistemov.

1.2 Izraz "izpušni sistem" ali "dušilec zvoka" pomeni celoten sklop sestavnih delov, potrebnih za omejevanje hrupa, ki ga povzročata motor trikolesnega mopeda ali tricikla in njegov izpuh.

1.2.1 Izraz "originalni izpušni sistem ali dušilec zvoka" pomeni sistem tipa, kakršen je vgrajen na vozilu ob homologaciji ali njeni razširitvi. Lahko je vgrajen tovarniško ali kot nadomestni del.

1.2.2 Izraz "neoriginalni izpušni sistem ali dušilec zvoka" pomeni sistem tipa, razen tistega, ki je vgrajen na vozilu ob homologaciji ali njeni razširitvi. Lahko je vgrajen le kot nadomestni izpušni sistem ali dušilec zvoka.

1.3 Izraz "izpušni sistemi različnih tipov" pomeni sisteme, ki se bistveno razlikujejo po enem od naslednjega:

1.3.1 sistemi, ki vsebujejo sestavne dele z različnimi tovarniškimi ali trgovskimi oznakami,

1.3.2 sistemi, ki vsebujejo kak sestavni del iz materialov z različnimi značilnostmi, ali dele, ki se razlikujejo po obliki ali velikosti,

1.3.3 sistemi, pri katerih je drugačen princip delovanja vsaj enega sestavnega dela,

1.3.4 sistemi s sestavnimi deli v drugačnih kombinacijah.

1.4 Izraz "sestavni del izpušnega sistema" pomeni enega od delov, ki skupaj sestavljajo izpušni sistem (kot so izpušne cevi, sam dušilec zvoka) in morebitni sistem dovoda zraka (zračni filter).

Če mora biti motor opremljen s sistemom dovoda zraka (zračnim filtrom in/ali dušilcem hrupa dovoda zraka), da izpolnjuje zahteve za največje dopustne ravni hrupa, se filter in/ali dušilec zvoka štejeta za sestavna dela enakega pomena kot sam izpušni sistem.

2. HOMOLOGACIJA SESTAVNEGA DELA GLEDE RAVNI HRUPA IN TOVARNIŠKO VGRAJENEGA IZPUŠNEGA SISTEMA KOT SAMOSTOJNE TEHNIČNE ENOTE ZA TIP TRIKOLESNEGA MOPEDA ALI TRICIKLA

2.1 Hrup trikolesnega mopeda ali tricikla med vožnjo (merilni pogoji in metoda preskušanja vozila pri homologaciji sestavnega dela)

2.1.1 Vozilo, njegov motor in izpušni sistem morajo biti načrtovani, izdelani in sestavljeni tako, da vozilo izpolnjuje zahteve tega poglavja pri normalni uporabi, ne glede na tresljaje, ki so jim lahko izpostavljeni.

2.1.2 Izpušni sistem mora biti načrtovan, izdelan in vgrajen tako, da je odporen proti koroziji, ki ji je lahko izpostavljen.

2.2 Zahteve za ravni hrupa

2.2.1 Mejne vrednosti: glej Prilogo I.

2.2.2 Merilni instrumenti

2.2.2.1 Merilnik za merjenje ravni hrupa mora biti precizen merilnik zvočnega tlaka takega tipa, kakršen je opisan v drugi izdaji publikacije Mednarodne komisije za elektrotehniko (IEC), št. 179 ("Precizni merilniki zvočnega tlaka"). Meritve potekajo ob uporabi "hitrega odziva" in utežitve "A", ki sta tudi opisana v tej publikaciji.

Na začetku in koncu vsake serije meritev je treba merilnik zvočnega tlaka kalibrirati v skladu s proizvajalčevimi navodili ob uporabi ustreznega izvora zvoka (npr. Pistonphone).

2.2.2.2 Meritve hitrosti

Vrtljaji motorja in hitrost vozila na preskusni stezi se morajo meriti s točnostjo ± 3 %.

2.2.3 Merilni pogoji

2.2.3.1 Stanje motocikla

Med meritvami mora biti motocikel v stanju, pripravljenem na vožnjo (skupaj s hladilno tekočino, olji, gorivom, orodjem, rezervnim kolesom in voznikom). Pred meritvijo je treba motocikel ogreti na normalno delovno temperaturo.

2.2.3.1.1 Meritve je treba opraviti pri neobremenjenem vozilu in brez priklopnika ali polpriklopnika.

2.2.3.2 Preskuševališče

Preskuševališče mora sestavljati osrednji pospeševalni odsek, ki ga obdaja ravno preskusno območje. Pospeševalni odsek mora biti raven, njegova površina mora biti suha in takšna, da je hrup zaradi kotaljenja nizek.

Nihanja prostega zvočnega polja med izvorom zvoka v središču pospeševalnega odseka in mikrofonom na preskuševališču ne smejo presegati ± 1 dB. Ta pogoj je izpolnjen, če 50 m od središča pospeševalnega odseka ni večjih objektov, ki bi odbijali zvok, kot so ograje, skale, mostovi ali zgradbe. Tlak na preskuševališču mora izpolnjevati zahteve Priloge VII.

Mikrofona ne sme ovirati nič, kar bi vplivalo na zvočno polje, med mikrofonom in izvorom tudi ne sme stati nobena oseba. Opazovalec, ki izvaja meritve, se mora postaviti tako, da ne vpliva na odčitke.

2.2.3.3 Drugo

Meritve ne smejo potekati v slabih vremenskih razmerah. Zagotoviti je treba, da na rezultate ne vplivajo sunki vetra.

Pri meritvah mora biti A-uteženi zvočni tlak, ki ga povzročajo drugi izvori, vsaj za 10 dB(A) nižji od zvočnega tlaka, ki ga povzroča preskušano vozilo. Mikrofon se lahko zaščiti z ustreznim zaslonom proti vetru, če se upoštevajo učinki tega zaslona na občutljivost in smerne značilnosti mikrofona.

Če je razlika med šumi okolice in merjenim hrupom med 10 in 16 dB(A), je treba pri izračunu rezultatov preskusa od odčitkov merilnika zvočnega tlaka odšteti ustrezen popravek, kakor je prikazano na naslednjem diagramu:

+++++ TIFF +++++

2.2.4 Merilna metoda

2.2.4.1 Vrsta in število meritev

Med vožnjo vozila med črtama AA′ in BB′ (slika 1) se izmeri največji zvočni tlak, izražen v decibelih, uteženih z metodo A (dB(A)). Meritev je neveljavna, če je med največjo izmerjeno vrednostjo in splošno vrednostjo zvočnega tlaka neobičajno veliko odstopanje.

Na vsaki strani vozila je treba opraviti vsaj dve meritvi.

2.2.4.2 Postavitev mikrofona

Mikrofon mora stati 7,5 m ± 0,2 m od referenčne črte CC′ (slika 1) na preskuševališču ter 1,2 m ± 0,1 m nad tlemi.

2.2.4.3 Potek postopka

Vozilo mora pripeljati do črte AA′ z začetno hitrostjo, predpisano v točki 2.2.4.4. Ko prednji del vozila doseže črto AA′, je treba čim hitreje dodati plin do konca in držati ročico plina v tej legi, dokler zadnji konec vozila ne prevozi črte BB′; po tem je treba ročico plina čim hitreje sprostiti v položaj prostega teka.

Pri vseh meritvah je treba vozilo peljati čez odsek pospeševanja v ravni črti, pri čemer je srednja vzdolžna ravnina vozila čim bliže črti CC′.

2.2.4.3.1 Pri zgibnih vozilih, ki jih sestavljata dva neločljiva dela in se štejejo kot eno vozilo, se pri določanju prečkanja črte BB′ polpriklopnik ne upošteva.

2.2.4.4 Določanje stalne hitrosti, ki jo mora doseči vozilo

2.2.4.4.1 Vozilo brez menjalnika

Vozilo je treba pripeljati do črte AA′ s stalno hitrostjo, ki ustreza bodisi vrtljajem motorja, enakim trem četrtinam vrtljajev, pri katerih motor dosega najvišjo moč, ali trem četrtinam najvišjih vrtljajev, ki jih dopušča omejevalnik vrtljajev, ali s hitrostjo 50 km/h, kar od tega je najmanjše.

2.2.4.4.2 Vozilo z ročnim menjalnikom

Če je vozilo opremljeno z menjalnikom z dvema, tremi ali štirimi prestavami, se mora uporabljati druga prestava. Če motor nato doseže vrtljaje, višje od vrtljajev, pri katerih dosega največjo moč, je treba namesto druge ali tretje prestave izbrati naslednjo višjo prestavo, tako da se doseže črta BB′ na preskusni progi, ne da bi motor presegel vrtljaje največje moči. Ne sme se izbrati hitra prestava (prestava s prestavnim razmerjem, ki je manjše od ena). Če ima gonilo kolesa dve prestavni razmerji, mora biti izbrano tisto, ki ustreza največji hitrosti vozila. Vozilo je treba pripeljati do črte AA′ s stalno hitrostjo, ki ustreza bodisi vrtljajem motorja, enakim trem četrtinam vrtljajev, pri katerih motor dosega najvišjo moč, ali trem četrtinam najvišjih vrtljajev, ki jih dopušča omejevalnik vrtljajev, ali s hitrostjo 50 km/h, kar od tega je najmanjše.

2.2.4.4.3 Vozilo z avtomatskim menjalnikom

Vozilo mora pripeljati do črte AA′ s stalno hitrostjo 50 km/h ali tremi četrtinami največje vozne hitrosti, kar od tega je manjše. Če je na voljo več izbir režima menjalnika, se mora izbrati tisti, pri katerem je povprečni pospešek vozila med črtama AA′ in BB′ največji. Ne sme se uporabljati položaj izbirne ročice, ki rabi samo za zaviranje, manevriranje ali podobno počasno premikanje vozila.

2.2.5 Rezultati (poročilo o preskusu)

2.2.5.1 V poročilu o preskusu, sestavljenem za izdajo dokumenta, omenjenega v Dodatku 1B, je treba navesti vse morebitne okoliščine in dejavnike, ki bi lahko vplivali na rezultate meritev.

2.2.5.2 Izmerjene vrednosti morajo biti zaokrožene na najbližjo celo vrednost decibelov.

Če je prva številka za decimalno vejico med 0 in 4, se vrednost zaokroži navzdol, če pa je med 5 in 9, se vrednost zaokroži navzgor.

Za izdajo dokumenta, omenjenega v Dodatku 1B, se lahko uporabijo le rezultati, pri katerih je odstopanje med dvema zaporednima preskusoma na isti strani vozila manjše ali enako 2 dB(A).

2.2.5.3 Za ustrezno upoštevanje nenatančnosti meritev se pri izračunu rezultata meritve od vrednosti, dobljene v skladu s točko 2.2.5.2, odšteje 1 dB(A).

2.2.5.4 Če povprečje štirih rezultatov ne presega najvišje dopustne ravni hrupa za kategorijo, v katero spada preskušano vozilo, se šteje, da ustreza mejam, navedenim v točki 2.2.1. To povprečje je rezultat preskusa.

2.3 Hrup mirujočega vozila (za preskušanje vozila med uporabo)

2.3.1 Zvočni tlak v neposredni bližini vozila

Zaradi lažjega nadaljnjega preskušanja hrupnosti vozil med uporabo je treba izmeriti tudi zvočni tlak v neposredni bližini izstopne odprtine izpušnega sistema (dušilca zvoka) v skladu s spodaj navedenimi zahtevami, rezultati meritev pa se vnesejo v poročilo o preskusu, sestavljeno za izdajo dokumenta, omenjenega v Dodatku 1B.

2.3.2 Merilni instrumenti

Uporablja se merilnik zvočnega tlaka, ki glede točnosti ustreza določbam v točki 2.2.2.1.

2.3.3 Merilni pogoji

2.3.3.1 Stanje vozila

Pred meritvami se motor ogreje na normalno delovno temperaturo. Če je vozilo opremljeno z ventilatorji z avtomatskim vklopom, se v delovanje tega sistema med meritvami ne sme posegati.

Med meritvami mora biti menjalnik v nevtralnem položaju. Če prenosa moči ni mogoče odklopiti, se mora gnano kolo mopeda prosto vrteti, na primer tako, da se vozilo dvigne na njegovo osrednje stojalo ali valje.

2.3.3.2 Preskuševališče (glej sliko 2)

Kot preskuševališče se lahko uporabi poljubna površina, na kateri ni večjih akustičnih motenj. Primerne so ravne površine, tlakovane z betonom, asfaltom ali kakim drugim trdim tlakom, ki dobro odbija zvok; površin s steptano zemljo se ne sme uporabljati. Preskuševališče mora imeti obliko pravokotnika, katerega stranice so vsaj 3 m oddaljene od zunanjih robov vozila (brez ročic krmila). Na njem ne sme biti nobenih večjih ovir, npr. nobene druge osebe razen voznika in izvajalca meritev.

Vozilo se postavi v omenjeni pravokotnik tako, da mikrofon, ki se uporablja za meritve, stoji vsaj 1 m od vseh robov.

2.3.3.3 Drugo

Odčitki na merilnem instrumentu, ki jih povzročajo šumi okolice in vetra, morajo biti vsaj 10 dB(A) manjši od merjenega zvočnega tlaka. Mikrofon se lahko zaščiti z ustreznim zaslonom proti vetru, če se upoštevajo učinki tega zaslona na občutljivost in smerne značilnosti mikrofona.

2.3.4 Merilna metoda

2.3.4.1 Vrsta in število meritev

V času, določenem v točki 2.2.4.3, se meri najvišji zvočni tlak, izražen v decibelih, uteženih z metodo A (dB(A)).

Na vsaki merilni točki se opravijo najmanj tri meritve.

2.3.4.2 Postavitev mikrofona (slika 2)

Mikrofon mora stati v višini izstopne odprtine izpušnega sistema ali 0,2 m nad tlemi preskuševališča, kar od tega je višje. Opna mikrofona mora biti obrnjena k izstopni odprtini izpušnega sistema in 0,5 m od njega. Os največje občutljivosti mikrofona mora biti vzporedna s tlemi preskuševališča in pod kotom 45° ± 10° glede na navpično ravnino smeri oddajanja izpušnih plinov.

Glede na to navpično ravnino mora mikrofon stati na tisti strani, s katere je bolj oddaljen od zunanje stene vozila (brez ročic krmila).

Če ima izpušni sistem več izstopnih odprtin, katerih središča so med seboj oddaljena manj kot 0,3 m, mora biti mikrofon usmerjen v odprtino, ki je najbliže vozilu (brez ročic krmila), ali proti tisti odprtini, ki je najviše od tal preskuševališča. Če so središča izpušnih odprtin med seboj oddaljena več kot 0,3 m, se mora za vsako od njih opraviti ločena meritev, največja izmerjena vrednost pa se vzame za rezultat preskusa.

2.3.4.3 Potek postopka

Vrtljaje motorja je treba vzdrževati pri eni od naslednjih stalnih vrednosti:

- S2 če je S več kot 5000 vrt/min,

- 3S4 če S ni več kot 5000 vrt/min,

pri čemer pomeni S vrtljaje motorja, omenjene v točki 3.2.1.7 Dodatka 1A.

Ko motor doseže stalne vrtljaje, se ročica plina hitro vrne v položaj praznega teka. Zvočni tlak se meri med obratovalnim ciklom, ki ga sestavljata kratko obdobje stalnih vrtljajev motorja in čas zmanjševanja vrtljajev, največji odčitek merilnika zvočnega tlaka pa se vzame za rezultat preskusa.

2.3.5 Rezultati (poročilo o preskusu)

2.3.5.1 V poročilu o preskusu, sestavljenem za izdajo dokumenta, omenjenega v Dodatku 1B, je treba navesti vse ustrezne podatke, posebno tiste, ki se uporabljajo pri meritvah hrupa mirujočega vozila.

2.3.5.2 Vrednosti, zaokrožene na najbližji celi decibel, se odčitajo z merilnega instrumenta.

Če je prva številka za decimalno vejico med 0 in 4, se vrednost zaokroži navzdol, če pa je med 5 in 9, se vrednost zaokroži navzgor.

Uporabijo se le tiste meritve, pri katerih se pri treh zaporednih preskusih rezultati ne razlikujejo za več kot 2 dB(A).

2.3.5.3 Najvišji od teh treh rezultatov meritev je rezultat preskusa.

+++++ TIFF +++++

Položaji pri preskušanju vozila med vožnjo

+++++ TIFF +++++

Slika 2

2.4 Originalni izpušni sistem (dušilec zvoka)

2.4.1 Zahteve za dušilce zvoka, ki vsebujejo absorpcijske vlaknaste materiale

2.4.1.1 Absorpcijski vlaknasti material ne sme vsebovati azbesta, pri izdelavi dušilcev zvoka pa se lahko uporablja le, če je trdno pritrjen v dušilcu med njegovo celotno življenjsko dobo in izpolnjuje zahteve ene od točk 2.4.1.2, 2.4.1.3 ali 2.4.1.4.

2.4.1.2 Po odstranitvi vlaknastega materiala mora raven hrupa izpolnjevati zahteve točke 2.2.1.

2.4.1.3 Absorpcijski vlaknasti material se ne sme nameščati v tiste dele dušilca zvoka, skozi katere tečejo izpušni plini, izpolnjevati pa mora naslednje zahteve.

2.4.1.3.1 Po štirih urah segrevanja v peči pri temperaturi 650 °C ± 5 °C se povprečna dolžina, premer ali gostota materiala ne zmanjšajo.

2.4.1.3.2 Po eni uri segrevanja v peči pri temperaturi 650 °C ± 5 °C se mora pri preskusu s sejanjem skozi sito z nazivno velikostjo odprtin 250 µm, skladno s standardom ISO 3310/1, opravljenem po standardu ISO 2599, na situ zadržati najmanj 98 % materiala.

2.4.1.3.3 2.4.1.3.3 Po 24-urnem namakanju v sintetičnem kondenzatu spodaj navedene sestave pri temperaturi 90 °C ± 5 °C izguba mase materiala ne sme presegati 10,5 %. Kondenzat sestavljajo:

- 10 ml 1 N bromvodikove kisline (HBr),

- 10 ml 1 N žveplene kisline (H2SO4),

- destilirana voda, kolikor je je potrebno za 1000 ml raztopine.

Opomba:

Pred tehtanjem je treba material oprati v destilirani vodi in eno uro sušiti pri temperaturi 105 °C.

2.4.1.4 Sistem je treba pred preskusom v skladu z 2. točko spraviti v normalno obratovalno stanje po enem od naslednjih postopkov:

2.4.1.4.1 Priprava s trajno vožnjo na cesti

2.4.1.4.1.1 V tabeli so prikazane najmanjše razdalje, ki jih mora prevoziti posamezna kategorija vozila med pripravo:

Kategorija vozila glede na delovno prostornino motorja (cm3) | Razdalja (km) |

1.≤ 250 | 4000 |

2.> 250 ≤ 500 | 6000 |

3.> 500 | 8000 |

2.4.1.4.1.2 50 % ± 10 % takega pripravljalnega cikla mora sestavljati mestna vožnja, drugo pa vožnja na odprti cesti; priprava s trajno vožnjo na cesti se lahko nadomesti z ustreznim programom vožnje po preskusni progi.

2.4.1.4.1.3 Oba hitrostna režima vožnje je treba zamenjati vsaj šestkrat.

2.4.1.4.1.4 Celoten preskusni program mora vključevati vsaj 10 premorov, dolgih najmanj tri ure, da se dosežejo učinki ohladitve motorja in kondenziranja.

2.4.1.4.2 Priprava s pulziranjem

2.4.1.4.2.1 Izpušni sistem ali njegovi sestavni deli se namestijo na vozilo ali motor.

V prvem primeru mora biti vozilo postavljeno na dinamometer z valji, v drugem pa mora biti motor postavljen na preskuševališče za motorje.

Preskuševalna oprema, podrobno prikazana na sliki 3, se namesti na izstop izpušnega sistema. Sprejemljiva je tudi drugačna oprema, ki zagotavlja enakovredne rezultate.

2.4.1.4.2.2 Preskuševalna oprema se nastavi tako, da se pretok izpušnih plinov 2500-krat izmenično prekine in vzpostavi s hitro delujočim ventilom.

2.4.1.4.2.3 Ventil se mora odpreti, ko protitlak izpušnih plinov, merjen najmanj 100 mm navzdol od vstopne prirobnice, doseže vrednost med 0,35 in 0,40 bara. Če take vrednosti zaradi značilnosti motorja ni mogoče doseči, se mora ventil odpreti, ko protitlak doseže raven, enako 90 % največje, ki jo je mogoče izmeriti pred ugasnitvijo motorja. Zapreti se mora, ko se ta tlak ne razlikuje za več kot 10 % od stabilizirane vrednosti ob odprtem ventilu.

2.4.1.4.2.4 Časovni rele se nastavi na čas pretoka izpušnih plinov, izračunan na podlagi zahtev v točki 2.4.1.4.2.3.

2.4.1.4.2.5 Vrtljaji motorja morajo biti enaki 75 % vrtljajev (S), pri katerih ima motor največjo moč.

2.4.1.4.2.6 Moč, ki jo kaže dinamometer, mora biti enaka 50 % moči pri polnem plinu, merjene pri 75 % vrtljajev motorja (S).

2.4.1.4.2.7 Med preskusom morajo biti zaprte vse drenažne odprtine.

2.4.1.4.2.8 Celoten preskus se mora končati v 48 urah. Po potrebi se lahko po vsaki uri dopusti določen čas ohlajanja.

2.4.1.4.3 Priprava na preskuševališču za motorje

2.4.1.4.3.1 Izpušni sistem se pritrdi na vzorčni motor tipa, namenjenega za vgradnjo na vozilo, za katerega je predviden izpušni sistem. Motor in izpušni sistem se namestita na preskuševališče za motorje.

2.4.1.4.3.2 Pripravo sestavlja število ciklov na preskuševališču, predpisano za kategorijo vozila, za katero je namenjen izpušni sistem. V spodnji tabeli je prikazano število ciklov za posamezne kategorije vozil:

Kategorija vozila glede na delovno prostornino motorja (cm3) | Število ciklov |

1.≤ 250 | 6 |

2.> 250 ≤ 500 | 9 |

3.> 500 | 12 |

2.4.1.4.3.3 Vsakemu ciklu na preskuševališču sledi premor, dolg najmanj 6 ur, da se dosežejo učinki ohladitve motorja in kondenziranja.

2.4.1.4.3.4 Vsak cikel sestavlja šest faz. Delovanje motorja v vsaki fazi in njeno trajanje so naslednji:

Faza | Delovanje motorja | Trajanje faze (minute) |

Motorji do 250 cm3 | Motorji prostornine 250 cm3 ali več |

1 | prosti tek | 6 | 6 |

2 | 25-odstotna obremenitev pri 75 % S | 40 | 50 |

3 | 50-odstotna obremenitev pri 75 % S | 40 | 50 |

4 | 100-odstotna obremenitev pri 75 % S | 30 | 10 |

5 | 50-odstotna obremenitev pri 100 % S | 12 | 12 |

6 | 25-odstotna obremenitev pri 100 % S | 22 | 22 |

Skupaj: | 2 uri 30 | 2 uri 30 |

2.4.1.4.3.5 Med to pripravo se lahko na zahtevo proizvajalca motor in dušilec zvoka ohlajata, tako da temperatura, izmerjena na točki, najmanj 100 mm od izstopa izpušnih plinov, nikoli ne preseže temperature, izmerjene pri vožnji vozila s 110 km/h ali delovanju motorja pri 75 % S v najvišji prestavi. Vrtljaji motorja in/ali hitrost vozila morajo biti izmerjeni s točnostjo ± 3 %.

+++++ TIFF +++++

Preskuševalna oprema za pripravo s pulziranjem

2.4.2 Shematski prikaz in oznake

2.4.2.1 K dokumentu, omenjenemu v Dodatku 1A, morata biti priložena shehematska skica in risba prereza z označenimi merami izpušnega sistema.

2.4.2.2 Vsi originalni dušilci zvoka morajo imeti znak "e", ki mu sledi oznaka države, ki je podelila homologacijo sestavnega dela. Ta oznaka mora biti čitljiva, neizbrisna in vidna v položaju, v katerem bo dušilec nameščen.

2.4.2.3 Vsa embalaža originalnih nadomestnih sistemov dušilcev zvoka mora biti čitljivo označena z napisom "originalni del" ter imeti oznake proizvajalca in izdelka, med katere spada tudi znak "e" z navedbo države izvora.

2.4.3 Vstopni dušilec zvoka

Če mora biti sistem dovoda zraka v motor opremljen z zračnim filtrom in/ali vstopnim dušilcem zvoka, da izpolnjuje zahteve za ravni hrupa, se filter in/ali dušilec zvoka štejeta kot del sistema dušenja zvoka in zahteve točke 2.4 veljajo tudi zanju.

3. HOMOLOGACIJA NEORIGINALNEGA IZPUŠNEGA SISTEMA ALI NJEGOVIH SESTAVNIH DELOV KOT SAMOSTOJNIH TEHNIČNIH ENOT ZA TRIKOLESNE MOPEDE IN TRICIKLE

Ta točka velja za homologacijo izpušnih sistemov ali njihovih sestavnih delov kot samostojnih tehničnih enot, namenjenih za vgradnjo na enega ali več tipov trikolesnih mopedov ali triciklov kot neoriginalni nadomestni deli.

3.1 Pomen izraza

3.1.1 Izraz "neoriginalni nadomestni izpušni sistem ali njegovi sestavni deli" pomeni poljuben sestavni del izpušnega sistema, opredeljenega v točki 1.2, ki je namenjen za vgradnjo na trikolesni moped ali tricikel kot nadomestilo za del, vgrajen na trikolesnem mopedu ali triciklu v času izdaje dokumenta, predpisanega v Dodatku 1B.

3.2 Vloga za homologacijo sestavnega dela

3.2.1 Vloge za homologacijo nadomestnih izpušnih sistemov ali njihovih sestavnih delov kot samostojnih tehničnih enot morajo predložiti proizvajalci sistemov ali njihovi pooblaščeni zastopniki.

3.2.2 Za vsak tip nadomestnega izpušnega sistema ali njegovega sestavnega dela, za katerega se zahteva homologacija, morajo biti vlogi za homologacijo sestavnega dela v treh izvodih priloženi naslednji dokumenti in podatki:

3.2.2.1 - opis značilnosti, omenjenih v točki 1.1. te priloge, tipa(ov) vozila, za katero je (so) sistem(i) ali sestavni del(i) namenjen(i),

- številke in/ali oznake, ki označujejo tip motorja in vozila,

3.2.2.2 - opis nadomestnega izpušnega sistema in medsebojnih položajev vseh sestavnih delov, skupaj z navodili za vgradnjo,

3.2.2.3 - risbe vsakega sestavnega dela, ki omogočajo njihovo določanje in identifikacijo, ter navedbo uporabljenih materialov. Te risbe morajo kazati tudi predvideno mesto za obvezno številko homologacije sestavnega dela.

3.2.3 Vlagatelj mora na zahtevo pristojne tehnične službe predložiti tudi:

3.2.3.1 - dva vzorca sistema, katerega homologacijo sestavnega dela zahteva,

3.2.3.2 - izpušni sistem, skladen z originalnim, ki je bil vgrajen na vozilu v času izdaje dokumenta, predpisanega v Dodatku 1B,

3.2.3.3 - vzorčno vozilo tipa, na katerega se bo vgradil nadomestni izpušni sistem in ki, opremljen z dušilcem zvoka istega tipa, kakršen je bil vgrajen originalno, izpolnjuje zahteve ene izmed naslednjih dveh točk:

3.2.3.3.1 če je vozilo, omenjeno v točki 3.2.3.3, tipa, ki mu je bila podeljena homologacija po določbah tega poglavja:

- pri preskušanju med vožnjo ne presega mejne vrednosti, predpisane v točki 2.2.1.3, za več kot 1 dB(A),

- pri preskušanju med mirovanjem ne presega vrednosti, izmerjene ob podelitvi homologacije in označene na proizvajalčevi napisni tablici, za več kot 3 dB(A),

3.2.3.3.2 če vozilo, omenjeno v točki 3.2.3.3, ni tipa, ki mu je bila podeljena homologacija po določbah tega poglavja, in ne presega mejne vrednosti, ki je veljala za ta tip vozila ob začetku njegove uporabe, za več kot 1 dB(A);

3.2.3.4 - poseben motor, enak tistemu, ki je vgrajen v omenjeno vozilo, če pristojni organ meni, da je to potrebno.

3.3 Oznake in napisi

3.3.1 Neoriginalni izpušni sistemi ali njihovi sestavni deli morajo biti označeni v skladu z zahtevami Priloge VI.

3.4 Homologacija sestavnega dela

3.4.1 Po opravljenih preskusih, predpisanih v tem poglavju, pristojni organ izda certifikat po vzorcu, prikazanem v Dodatku 2B. Pred homologacijsko številko je s pravokotnikom občrtana črka "e", za njo pa številčna ali črkovna oznaka države članice, ki je podelila ali zavrnila homologacijo sestavnega dela.

3.5 Zahteve

3.5.1 Splošne zahteve

Načrtovanje, izdelava in namestitev dušilca zvoka morajo biti takšni, da:

3.5.1.1 - vozilo izpolnjuje zahteve tega poglavja v normalnih pogojih uporabe, ne glede na morebitne tresljaje, ki jim je lahko izpostavljeno,

3.5.1.2 - je ustrezno odporen proti koroziji, ki ji je lahko izpostavljen, ob upoštevanju normalnih pogojev uporabe vozila,

3.5.1.3 - svetla višina od tal, ki jo je zagotavljal originalno vgrajeni dušilec zvoka, in možni kot bočnega nagiba vozila nista zmanjšana,

3.5.1.4 - se površina ne segreje pretirano,

3.5.1.5 - njegov obod nima štrlečih delov ali ostrih robov,

3.5.1.6 - imajo blažilniki in obese koles dovolj prostora,

3.5.1.7 - so cevi varno oddaljene od drugih sestavnih delov,

3.5.1.8 - je odporen proti udarcem tako, da je skladen z jasno določenimi zahtevami za vzdrževanje in vgradnjo.

3.5.2 Zahteve za ravni hrupa

3.5.2.1 Akustična učinkovitost nadomestnih izpušnih sistemov ali njihovih sestavnih delov se preskuša z metodami, opisanimi v točkah 2.3, 2.4, 2.5. in 2.6.

Z nadomestnim izpušnim sistemom ali njegovim sestavnim delom, vgrajenim na vozilo, omenjeno v točki 3.2.3.3 te priloge, morajo ugotovljene ravni hrupa izpolnjevati naslednje pogoje:

3.5.2.1.1 ne smejo presegati vrednosti, izmerjenih v skladu s točko 3.2.3.3 in ob uporabi enakega vozila, opremljenega z originalnim dušilcem zvoka, tako pri preskusu med vožnjo kot pri mirujočem vozilu.

3.5.3 Preskušanje zmogljivosti vozila

3.5.3.1 Nadomestni dušilec zvoka mora zagotavljati, da zmogljivosti vozila ostanejo primerljive s tistimi, ki jih dosega vozilo z originalnim dušilcem zvoka oziroma njegovimi sestavnimi deli.

3.5.3.2 Nadomestni dušilec zvoka je treba primerjati z originalnim, tudi novim, vgrajenim na vozilo, omenjeno v točki 3.2.3.3.

3.5.3.3 Ta preskus se opravi z merjenjem krivulje moči motorja. Največja izstopna moč motorja in največja hitrost, izmerjena z nadomestnim dušilcem zvoka, ne smeta odstopati od največje izstopne moči motorja in največje hitrosti, izmerjenih v enakih pogojih z originalnim dušilcem zvoka, za več kot ± 5 %.

3.5.4 Dodatne določbe, ki se nanašajo na dušilce zvoka kot samostojne tehnične enote, ki vsebujejo vlaknast material

Pri izdelavi takih dušilcev zvoka se ne sme uporabljati vlaknast material, če niso izpolnjene zahteve, predpisane v točki 2.4.1.

Dodatek 1A

+++++ TIFF +++++

Dodatek 1B

+++++ TIFF +++++

Dodatek 2A

+++++ TIFF +++++

Dodatek 2B

+++++ TIFF +++++

PRILOGA V

ZAHTEVE ZA SKLADNOST PROIZVODNJE

1. SKLADNOST VOZILA

Vsako proizvedeno vozilo mora biti skladno s homologiranim tipom po določbah tega poglavja in opremljeno z dušilcem zvoka, s katerim je bil homologiran tip, ter mora izpolnjevati zahteve iz točke 2 priloge, ki se nanaša na to vozilo.

Za preverjanje skladnosti po gornjih zahtevah se iz proizvodnje vzame vzorčno vozilo tipa, homologiranega po določbah tega poglavja. Proizvodnja je skladna z določbami tega poglavja, če raven hrupa, izmerjena po postopku, opisanem v točki 2.1. ustrezne priloge, ne presega vrednosti, izmerjene ob homologaciji, za več kot 3 dB(A) niti mej, predpisanih v tem poglavju, za več kot 1 dB(A) .

2. SKLADNOST NEORIGINALNEGA NADOMESTNEGA IZPUŠNEGA SISTEMA

Vsak proizveden izpušni sistem mora biti skladen s tipom, homologiranim po določbah tega poglavja, in izpolnjevati zahteve iz točke 3 tiste priloge, ki se nanaša na tip vozila, za katerega je namenjen izpušni sistem.

Za preverjanje skladnosti po gornjih zahtevah se iz proizvodnje vzame vzorčni izpušni sistem tipa, homologiranega po določbah tega poglavja.

Proizvodnja je skladna z določbami tega poglavja, če so izpolnjene zahteve točk 3.5.2 in 3.5.3 ustrezne priloge in raven hrupa, izmerjena po postopku, opisanem v točki 2.1 ustrezne priloge, ne presega vrednosti, izmerjene ob homologaciji, za več kot 3 dB(A) niti mej, predpisanih v tem poglavju, za več kot 1 dB(A).

PRILOGA VI

ZAHTEVE ZA OZNAČEVANJE

1. Neoriginalni izpušni sistem ali njegovi sestavni deli, razen pritrdilnih delov in cevi, morajo biti opremljeni z:

1.1 znamko ali tovarniškim imenom proizvajalca izpušnega sistema in njegovih sestavnih delov,

1.2 zaščitno znamko izdelka, ki jo določi proizvajalec,

1.3 oznako homologacije sestavnega dela, sestavljeno in nameščeno v skladu z zahtevami Priloge V k Direktivi 92/61/EGS. Mera "a" mora biti enaka ali večja od 3 mm.

2. Oznake, omenjene v točkah 1.1 in 1.3, in znamka, omenjena v točki 1.2, morajo biti neizbrisni in jasno čitljivi tudi po vgradnji izpušnega sistema na vozilo.

3. Sestavni del ima lahko več homologacijskih številk, če je homologiran za več nadomestnih izpušnih sistemov.

4. Nadomestni izpušni sistem mora biti dobavljen v embalaži ali opremljen z etiketo, ki vsebuje naslednje podatke:

4.1 - znamka ali tovarniško ime proizvajalca nadomestnega dušilca zvoka in njegovih sestavnih delov,

4.2 - naslov proizvajalca ali proizvajalčevega pooblaščenega zastopnika,

4.3 - seznam modelov motociklov, za katere je namenjen nadomestni dušilec zvoka.

5. Proizvajalec mora zagotoviti:

5.1 - navodila, v katerih je podrobno opisana pravilna vgradnja na motocikel,

5.2 - navodila za vzdrževanje dušilca zvoka,

5.3 - seznam sestavnih delov s kataloškimi številkami, razen delov za pritrjevanje.

PRILOGA VII

ZNAČILNOSTI PRESKUŠEVALNE STEZE

Ta priloga opredeljuje fizične značilnosti tlaka in izvedbe tlaka vozišča.

1. PREDPISANE ZNAČILNOSTI POVRŠINE

Da preskuševalna steza ustreza tej direktivi, se šteje, če izpolnjuje zahteve konstrukcije (točka 2.2) in če izmerjene vrednosti za strukturo in vsebino praznin oziroma koeficient vpijanja zvoka izpolnjujejo vse zahteve iz točk od 1.1 do 1.4.

1.1 Vsebina preostalih praznin v tlaku

Vsebina preostalih praznin, Vc, v mešanici za tlakovanje preskusne steze ne sme presegati 8 %. O merilnem postopku glej točko 3.1.

1.2 Koeficient vpijanja zvoka

Če površina ne izpolnjuje zahtev vsebine preostalih praznin, je površina sprejemljiva samo v primeru, da je koeficient vpijanja zvoka α ≤ 0,10. O merilnem postopku glej točko 3.2.

Zahteva točk 1.1 in 1.2 je izpolnjena tudi, če je bilo izmerjeno samo vpijanje zvoka in če le-to znaša: α ≤ 0,10.

1.3 Globina strukture

Globina strukture (TD), izmerjena po volumetrijskem postopku (glej točko 3.3), mora biti:

TD ≥ 0,4 mm.

1.4 Homogenost površine

Z vsemi sredstvi je treba zagotoviti, da je površina znotraj preskuševalnega poligona izdelana čimbolj homogeno. To zajema strukturo in vsebino praznin, treba pa je upoštevati tudi dejstvo, da je zaradi intenzivnejšega valjanja na posameznih mestih struktura lahko različna in se lahko pojavijo odstopanja v enakomernosti, ki povzročijo neravnine.

1.5 Intervali preverjanj

Zaradi preverjanja, ali površina še vedno ustreza zahtevam glede strukture in vsebine praznin oziroma vpijanja zvoka, ki so predpisane v tem predpisu, je treba redno preverjati površino v naslednjih intervalih:

(a) vsebine preostalih praznin oziroma vpijanja zvoka:

- ko je površina nova,

- če površina kot nova ustreza zahtevam, niso potrebna redna preverjanja.

Če površina kot nova ne ustreza zahtevam, lahko ustreza pozneje, ker se površine postopoma zamašijo in zgostijo;

(b) globine strukture (TD):

- ko je površina nova,

- na začetku merjenja hrupa (opomba: najmanj štiri tedne po izgradnji),

- potem vsakih dvanajst mesecev.

2. KONSTRUKCIJA PRESKUŠEVALNE POVRŠINE

2.1 Površina

Pri projektiranju in izgradnji preskuševalne steze je pomembno zagotoviti vsaj to, da je vozni pas za vozila na preskuševalnem delu prekrit s predpisanim materialom in da obstajajo primerni robniki, ki omogočajo varno vožnjo. Zato mora biti steza široka najmanj 3 m, dolžina steze pa mora na vsaki strani presegati črti AA in BB za najmanj 10 m. Na sliki 1 je prikazan načrt ustreznega preskuševalnega poligona ob navedbi najmanjše površine, ki mora biti strojno položena in strojno valjana z materiali, predpisanimi za preskuševalno stezo.

+++++ TIFF +++++

Minimalne zahteve za površino preskuševalne steze

2.2 Konstrukcijske zahteve za površino vozišča

Površina vozišča mora izpolnjevati štiri konstrukcijske zahteve:

1. mora biti iz kompaktnega asfaltbetona,

2. zrnca peska morajo imeti premer največ 8 mm (z dovoljenim odstopanjem od 6,3 do 10 mm),

3. debelina obrabne plasti mora biti ≥ 30 mm,

4. vezivo mora biti nemodificiran bitumen, ki je sposoben penetracije.

Na sliki 2 je prikazana krivulja zrnavosti agregata z zaželenimi značilnostmi. Poleg tega tabela 3 vsebuje nekaj smernic za doseganje zaželene strukture in trdnosti. Za krivuljo zrnavosti velja naslednja enačba:

P (% presevka) = 100 (d/dmax) ½,

kjer je

d = premer zanke na situ v mm

dmax = 8 mm za središčno krivuljo

dmax = 10 mm za spodnjo krivuljo odstopanja

dmax = 6,3 mm za zgornjo krivuljo odstopanja

Poleg zgoraj navedenega je treba upoštevati naslednja priporočila:

- frakcija peska (0,063 mm < premer zanke na situ < 2 mm) mora vsebovati največ 55 % naravnega peska in najmanj 45 % drobljenega peska,

- zgornji in spodnji nosilni sloj morata skladno s stanjem tehnike cestne gradnje zagotavljati dobro stabilnost in ravnost,

- uporablja se drobljenec (drobljen na vseh straneh) iz surovine z visoko porušitveno trdnostjo,

- zrnca peska, uporabljena v mešanici, je treba oprati,

- na površino se ne smejo dodajati dodatna zrnca peska,

- trdnost veziva, izražena kot vrednost PEN, mora znašati 40 do 60, 60 do 80 ali celo 80 do 100, odvisno od podnebnih razmer posamezne dežele. Praviloma je treba skladno z običajno prakso izbrati čim trdnejše vezivo,

- temperaturo mešanice pred valjanjem je treba izbrati tako, da se med postopkom valjanja, ki sledi, doseže zahtevana vsebina praznin. Zaradi povečanja verjetnosti, da bodo izpolnjene zahteve iz točk od 1.1 do 1.4, je treba preučiti kompresijsko razmerje ne samo glede na izbiro temperature mešanice, temveč tudi glede na število prehodov valja in glede na izbiro valjarja.

+++++ TIFF +++++

Slika 2

Tabela 3

Smernice za gradnjo

| Zahtevane vrednosti | Dovoljena odstopanja |

Glede na skupno maso mešanice | Glede na maso agregata |

Masa drobljenca, odprtina kvadratne rešetke sita > 2 mm | 47,6 % | 50,5 % | ± 5 |

Masa peska 0,063 < odprtina < 2 mm | 38,0 % | 40,2 % | ± 5 |

Masa presevka, odprtina < 0,063 mm | 8,8 % | 9,3 % | ± 2 |

Masa veziva (bitumna) | 5,8 % | N.A. | ± 0,5 |

Največja mera delcev drobljenca | 8 mm | 6,3-10 |

Trdota veziva | (glej spodaj) | |

Koeficient obrabe (PSV) (glej dokument 5 s seznama literature) | > 50 | |

Stopnja komprimiranja glede na Marshallovo stopnjo komprimiranja | 98 % | |

3. METODA PRESKUŠANJA

3.1 Merjenje vsebine preostalih praznin

Za te meritve se vzorci izvrtajo na najmanj štirih različnih mestih preskuševalne steze, ki so enakomerno razporejena na preskusni poti med črtama AA in BB (glej sliko 1). Da bi se izognili nehomogenostim in neenakomernostim na kolesnicah, vzorcev ni treba izvrtati v kolesnicah, temveč v njihovi bližini. Najmanj dva vzorca se izvrtata v bližini kolesnic in najmanj en vzorec na sredini med kolesnicami in vsakim mikrofonom.

Če obstaja sum, da pogoji homogenosti (glej točko 1.4) niso izpolnjeni, se vzorči na več mestih na preskusni površini.

Na vsakem vzorcu se določi vsebina preostalih praznin. Izračuna se srednja vrednost za vse vzorce in se primerja z zahtevami iz točke 1.1. Vrednost vsebine praznin v posameznem vzorcu je lahko največ 10 %.

Pri konstrukciji preskuševalne steze je treba upoštevati težave, ki lahko nastanejo pri jemanju vzorcev, če se preskuševalna steza ogreva s cevmi ali pa z električnimi prevodniki. Takšne naprave je treba skrbno načrtovati glede na prihodnje vrtanje vzorcev. Priporočljivo je pustiti nekoliko delov, velikih približno 200 × 300 mm, kjer ne bo prevodnikov niti cevi ali pa bodo le-ti nameščeni dovolj globoko, da se ne bi poškodovali pri vzorčenju iz površinske plasti.

3.2 Koeficient vpijanja zvoka

Koeficient vpijanja zvoka (navpični vpad) se meri po postopku impedančne cevi skladno z ISO/DIS 10534: "Akustika — Določanje koeficienta vpijanja zvoka in impedance po postopku impedančne cevi".

Za preskusne vzorce veljajo iste zahteve kot pri vsebini preostalih praznin (glej točko 3.1).

Vpijanje zvoka se meri v frekvenčnem področju 400 do 800 Hz in v področju 800 do 1600 Hz (vsaj pri srednjih frekvencah tretjinskih pasov oktave) ter se določijo največje vrednosti za obe frekvenčni področji. Da bi dobili končni rezultat, se izračuna povprečna vrednost teh največjih vrednosti za vse preskusne vzorce.

3.3 Volumetrijsko merjenje makrostrukture

Za namen tega standarda se globina strukture meri na najmanj 10 mestih, enakomerno razporejenih vzdolž kolesnic na preskuševalni poti, povprečna vrednost pa se primerja s predpisano najmanjšo globino strukture. Za opis postopka glej Dodatek F predloga standarda ISO/DIS 10844.

4. ODPORNOST PROTI STARANJU IN VZDRŽEVANJE

4.1 Vpliv staranja

Podobno kot pri številnih drugih cestnih površinah je treba pričakovati, da se na preskuševalni površini zmerjen nivo hrupa, ki ga povzročajo pnevmatike pri vožnji na cestišču, lahko v 6 do 12 mesecih po izgradnji rahlo poveča.

Površina doseže predpisane značilnosti šele po štirih tednih po izgradnji. Staranje praviloma manj vpliva na hrup pri vožnji tovornjakov kot na hrup pri vožnji osebnih avtomobilov.

Odpornost proti staranju se v glavnem določa z obrabo in kompresijo, ki ju povzročajo vozila, ki vozijo po vozišču. Preverjati jo je treba redno skladno s točko 1.5.

4.2 Vzdrževanje preskuševalne površine

Odstranijo se kamenčki ali prah, ki bi lahko značilno zmanjšali učinkovito globino strukture. V deželah z zimskim podnebjem se za odstranitev ledu včasih uporablja sol za posipavanje. Sol lahko začasno ali celo trajno spremeni površino tako, da poveča hrup, in zato ni priporočljiva.

4.3 Popravilo preskuševalne površine

Če je treba preskuševalno stezo popraviti, praviloma ni treba popraviti več kot dejansko preskusno stezo (široko 3 m, glej sliko 1), po kateri vozijo vozila, če je preostala preskuševalna površina ustrezala zahtevam za vsebino preostalih praznin oziroma vpijanja zvoka, ko so bile te meritve opravljene.

5. DOKUMENTACIJA O PRESKUŠEVALNI STEZI IN O OPRAVLJENIH PRESKUSIH

5.1 Podatki o preskuševalni površini

V dokumentu, v katerem je opisana preskuševalna površina, se navedejo naslednji podatki:

(a) lokacija preskuševalne steze,

(b) vrsta veziva, trdnost veziva, vrsta agregata, največja nazivna gostota betona ("DR"), debelina obrabne plasti ter krivulja zrnavosti, dobljena na podlagi izvrtanih vzorcev,

(c) postopek valjanja (npr. tip valjarja, masa valjarja, število prehodov valjarja),

(d) temperatura mešanice, temperatura zraka okolja ter hitrost vetra med izgradnjo preskusne steze,

(e) datum izgradnje preskuševalne steze in ime izvajalca,

(f) vse preskusne rezultate ali vsaj rezultate zadnjih preskusov z naslednjimi podatki:

(i) vsebino preostalih praznin vsakega izvrtanega vzorca,

(ii) mesta na preskuševalni površini, kjer so bili izvrtani vzorci za merjenje vsebine praznin,

(iii) koeficient vpijanja zvoka vsakega izvrtanega vzorca (če je zmerjen). Navesti je treba rezultate za vsak vzorec in za vsako frekvenčno področje kakor tudi povprečje celotne vrednosti,

(iv) mesta na preskusni površini, kjer so bili izvrtani vzorci za merjenje vpijanja zvoka,

(v) globino strukture, vključno s številom preskusov in standardnim odstopanjem,

(vi) pristojno ustanovo za preskuse (i) in (iii) tip uporabljene opreme,

(vii) datum preskusov in datum vzorčenja s preskusne površine.

5.2 Podatki o preskusih nivoja hrupa vozil, opravljenih na preskusni stezi

V dokumentu, ki opisuje preskus(e) nivoja hrupa vozil, je treba ugotoviti, ali so bile izpolnjene vse zahteve. Pri tem se je treba sklicevati na dokument skladno s točko 5.1.

POGLAVJE 10

NAPRAVE ZA SPENJANJE ZA PRIKLOPNIKE ZA DVO- ALI TRIKOLESNA MOTORNA VOZILA

PRILOGA IN DODATKI

| | Stran |

PRILOGA I | Naprave za spenjanje za priklopnike za dvo- ali trikolesna motorna vozila … | 432 |

Dodatek 1 | Vlečna krogla za dvo- ali trikolesna motorna vozila … | 437 |

Dodatek 2 | … | 439 |

Dodatek 3 | … | 440 |

Dodatek 4 | Opisni list o napravah za spenjanje za priklopnike za vleko z določenim tipom dvo- ali trikolesnega motornega vozila … | 441 |

Dodatek 5 | Certifikat o homologaciji spojnih naprav za priklopnike za vleko z določenim tipom dvo- ali trikolesnega motornega vozila … | 442 |

PRILOGA I

NAPRAVE ZA SPENJANJE ZA PRIKLOPNIKE ZA DVO- ALI TRIKOLESNA MOTORNA VOZILA

1. PODROČJE UPORABE

1.1 Priloga I velja za naprave za spenjanje za dvo- in trikolesna motorna vozila in za njihovo pritrditev na ta vozila.

1.2 V Prilogi I so določene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati naprave za spenjanje za dvo- in trikolesna motorna vozila, da so zagotovljeni

- združljivost pri povezovanju motornega vozila z različnimi tipi priklopnikov,

- varno spenjanje vozil v vseh okoliščinah uporabe,

- varnost postopkov spenjanja in odpenjanja.

2. POMENI IZRAZOV

2.1 Izraz "naprave za spenjanje za motorna vozila" pomeni vse dele in naprave, ki so pritrjeni na okvirih ter nosilnih delih nadgradnje in šasije vozil in s katerimi so vlečna in vlečena vozila med seboj povezana.

Vključujejo tudi neodstranljive ali odstranljive dele za pritrditev, nastavitev in upravljanje zgoraj omenjenih naprav za spenjanje.

2.1.1 Izraz "vlečne krogle in vlečni nosilci" pomeni mehanske naprave za spenjanje, pri katerih se na vlečnem vozilu uporabljata nosilec in krogelna naprava, na katero se priklopno vozilo spne z vlečno glavo.

2.1.2 Izraz "vlečne glave" iz točke 2.1.1 pomeni mehanske naprave za spenjanje na vlečnih ojesih priklopnikov, ki so namenjene za spetje na vlečno kroglo na motornem vozilu.

3. SPLOŠNE ZAHTEVE

3.1 Mehanske naprave za spenjanje med motornimi vozili in priklopniki morajo biti izdelane in pritrjene v skladu z dobro tehnično prakso in varne za upravljanje.

3.2 Naprave za spenjanje morajo biti načrtovane in izdelane tako, da pri normalni uporabi, ob ustreznem vzdrževanju in pravočasnem menjavanju obrabljivih delov v vsej svoji življenjski dobi delujejo varno.

3.3 Vsaki napravi za spenjanje morajo biti priložena navodila za vgradnjo in uporabo, v njih pa mora biti dovolj informacij, da jo lahko usposobljena oseba vgradi na vozilo in pravilno uporablja. Navodila morajo biti v jeziku ali jezikih držav članic, v katerih bo naprava za spenjanje v prodaji.

3.4 Uporabijo se lahko taki materiali, katerih značilnosti, ki so pomembne za konkretno uporabo, so predpisane s standardom, ali taki, katerih značilnosti so opisane v dokumentaciji, ki je priložena vlogi za homologacijo.

3.5 Vsi deli mehanske naprave za spenjanje, katerih odpoved bi lahko povzročila ločitev vozil, morajo biti izdelani iz jekla.

Lahko se uporabijo tudi drugi materiali, če proizvajalec tehnični službi dokaže njihovo enakovrednost.

3.6 Vsi deli za spenjanje morajo biti načrtovani tako, da delujejo s trdnim mehanskim vprijemom, ravno tako pa mora biti zaprti položaj vsaj enkrat zavarovan s trdnim mehanskim vprijemom.

3.7 Načeloma se na dvo- in trikolesnih motornih kolesih uporabljajo vlečne krogle v skladu s sliko 1 v Dodatku 1. Še zlasti pri trikolesnih vozilih morata biti tip in položaj naprave za spenjanje izbrana tako, da zagotavljata čim večjo združljivost z različnimi tipi priklopnikov. Lahko se uporabljajo tudi drugačne naprave za spenjanje (ne vlečne krogle), vendar le, če so izpolnjene zahteve iz točke 3.8 in se izmenljivost z drugimi priklopniki (namenske skupine vozil) niti ne zahteva niti ni mogoča.

3.8 Naprave za spenjanje morajo biti načrtovane tako, da izpolnjujejo zahteve glede upravljanja, položaja, gibljivosti in trdnosti iz točk 3.9, 3.10, 3.11, 4, 5 in 6.

3.9 Naprave za spenjanje morajo biti načrtovane in vgrajene tako, da zagotavljajo čim večjo varnost v skladu z dobro tehnično prakso; to velja tudi za upravljanje naprave za spenjanje.

3.10 Za varno spenjanje in odpenjanje vozil mora zadostovati ena sama oseba brez uporabe orodja.

3.11 Odstranljive naprave za spenjanje morajo omogočati preprosto ročno upravljanje, brez uporabe orodja.

4. ZAHTEVE GLEDE POLOŽAJA

4.1 Upravljanje naprav za spenjanje, vgrajenih na vozila, mora biti neovirano in varno.

4.2 Vlečne krogle, vgrajene na vozila, morajo izpolnjevati geometrijske zahteve, ki so predpisane na sliki 2 v Dodatku 1.

4.3 Višina spojne točke naprave za spenjanje, razen vlečne krogle, mora ustrezati višini spojne točke vlečnega ojesa na priklopniku v mejah ± 35 mm, kadar je priklopnik v vodoravnem položaju.

4.4 Oblika in mere vlečnih nosilcev morajo ustrezati zahtevam proizvajalca vozila glede točk pritrditve in morebitnih potrebnih dodatnih vgradnih naprav.

4.5 Upoštevati je treba zahteve proizvajalca vozila glede tipa naprave za spenjanje, dovoljene mase priklopnika in dovoljene statične navpične obremenitve spojne točke.

4.6 Vgrajena naprava za spenjanje ne sme zmanjševati vidljivosti zadnje registrske tablice, sicer je treba uporabljati napravo za spenjanje, ki jo je mogoče sneti brez uporabe posebnih orodij.

5. ZAHTEVE GLEDE GIBLJIVOSTI

5.1 Ko na vozilo ni priključena naprava za spenjanje, morajo biti mogoča naslednja prosta gibanja.

5.1.1 Kot prostega nagiba do 20° nad vodoravno srednjico in pod njo pri vseh kotih vodoravnega zasuka v območju do 90° na vsako stran od vzdolžne srednjice naprave.

5.1.2 Pri vseh kotih vodoravnega zasuka v območju do 90° na vsako stran od vzdolžne srednjice naprave mora biti mogoč zasuk na vsako stran od navpične srednjice za 25° pri trikolesnih vozilih oziroma za 40° pri dvokolesnih.

5.2 Vsi koti vodoravnega zasuka morajo omogočati naslednje kombinacije prostih gibanj:

pri dvokolesnih vozilih, razen pri uporabi naprave za spenjanje za enokolesni priklopnik, ki se nagiba skupaj z dvokolesnim motornim vozilom:

- vzdolžni nagib do ± 15° pri kotu zasuka okoli vzdolžne osi do ± 40°,

- zasuk do ± 30° pri vzdolžnem nagibu do ± 20°;

pri trikolesnih vozilih in štiriciklih:

- vzdolžni nagib do ± 15° pri kotu zasuka okoli vzdolžne osi do ± 25°,

- zasuk do ± 10° pri vzdolžnem nagibu do ± 20°.

5.3 Prav tako mora biti mogoče speti in odpeti napravo za spenjanje, kadar je odklon naprave za spenjanje z vlečno kroglo glede na srednjico vlečne krogle in njenega nosilca:

- v vodoravni smeri β = 60° v desno ali levo,

- v navpični smeri α = 10° navzgor ali navzdol,

- zasuk okoli vzdolžne osi 10° v desno ali levo.

6. ZAHTEVE GLEDE TRDNOSTI

6.1 Opraviti je treba preskus dinamične (trajne) trdnosti.

6.1.1 Preskus trajne trdnosti se opravlja z izmenično obremenitvijo približno sinusnega poteka, s številom obremenitvenih nihajev, ki ustreza materialu. Nastati ne smejo nobene razpoke, lomi, druge vidne zunanje poškodbe ali prevelike trajne deformacije, ki bi lahko ovirale zadovoljivo delovanje naprave.

6.1.2 Osnova za dinamični preskus je spodaj prikazana vrednost D. Upošteva se statična navpična obremenitev v smeri preskusne obremenitve glede na vodoravno ravnino, odvisno od spojne točke in dovoljene statične navpične obremenitve spojne točke.

D = g ×

kN

pri čemer je:

T = največja tehnično dovoljena masa vlečnega vozila, v tonah

R = največja tehnično dovoljena masa priklopnika, v tonah

g = zemeljski pospešek (upošteva se g = 9,81 m/s2)

6.1.3 Značilni vrednosti D in S, na katerih temelji preskus, morata biti navedeni v proizvajalčevi vlogi za ES-homologacijo, pri čemer je S največja dovoljena statična navpična obremenitev spojne točke, v kg.

6.2 Postopek preskušanja

6.2.1 Pri dinamičnih preskusih se preskušanec postavi na ustrezen nosilni okvir s primerno opremo za obremenjevanje s silami, tako da na preskušanec ne deluje nobena druga sila ali navor razen predpisane sile preskušanja. Pri preskusih z izmeničnim obremenjevanjem smer delovanja sile ne sme odstopati za več kot ± 1° od predpisane smeri. Da preskušanec ni obremenjen z neželenimi silami ali navori, je treba vgraditi en vrtljivi členek na mestu delovanja sile in dodaten na zadostni razdalji od tega mesta.

6.2.2 Frekvenca pri preskušanju ne sme presegati 35 Hz. Izbrana frekvenca mora biti dovolj različna od lastnih frekvenc preskusne naprave z nameščenim preskušancem. Pri napravah za spenjanje iz jekla mora biti število ciklov obremenjevanja 2 × 106. Pri napravah za spenjanje iz drugih materialov je morda potrebno več ciklov obremenjevanja. Na splošno se za ugotavljanje razpok uporablja metoda s penetracijo barvila, dovoljene pa so tudi druge enakovredne metode.

6.2.3 Preskušane naprave za spenjanje morajo biti normalno pritrjene na nosilno konstrukcijo, čim bolj togo v položaju, v katerem se bodo uporabile na vozilu. Pritrdilne naprave morajo biti take, kakršne predpisuje proizvajalec oziroma vlagatelj in so namenjene za pritrditev na vozilo, in/ali morajo imeti iste mehanske značilnosti.

6.2.4 Če je le mogoče, naj bodo naprave za spenjanje preskušane v takem stanju, v kakršnem se bodo predvidoma uporabljale pri vožnji. Po presoji proizvajalca in dogovoru s tehnično službo se lahko fleksibilni sestavni deli nevtralizirajo, če tako zahteva preskusni postopek in ni nevarnosti, da bi bili zaradi tega rezultati preskušanja nerealni.

Fleksibilni sestavni deli, ki se zaradi pospešenega preskusnega postopka očitno pregrevajo, se lahko med preskušanjem zamenjajo.

Preskusne obremenitve se morajo prenašati na preskušanec z napravami brez zračnosti ali ohlapnosti.

Naprave, ki so predložene v preskušanje, morajo biti opremljene z vsemi konstrukcijskimi podrobnostmi, ki bi lahko vplivale na trdnost (na primer nosilne plošče za električno vtičnico, morebitne oznake itd.). Meja preskusnega okolja so točke sidranja ali pritrditve. Geometrijski položaj vlečne krogle in točk pritrditve naprave za spenjanje glede na referenčno os mora določiti proizvajalec vozila in mora biti naveden v poročilu o preskusu.

Na preskuševalnem nosilnem okviru je treba zagotoviti vse relativne položaje točk pritrditve glede na referenčno os. Prikazani so v Dodatku 2, o njih pa mora proizvajalec vlečnega vozila priskrbeti vse potrebne podatke proizvajalcu naprave za spenjanje.

6.3 Preskus vlečnih krogel in vlečnih nosilcev

6.3.1 Na napravi, ki je nameščena na preskuševalnem nosilnem okviru, se opravi dinamični preskus na napravi za preskušanje z izmenično natezno silo (na primer na resonančnem pulzirajočem stroju).

Preskusna obremenitev mora biti izmenična sila, ki mora delovati na vlečno kroglo pod kotom 15° ± 1°, kot je prikazano na slikah 3 in 4 v Dodatku 2. Če leži središče krogle nad premico, ki je vzporedna z referenčno osjo, kot je prikazano na sliki 5 v Dodatku 2, in poteka skozi najvišjo od najbližjih točk pritrditve, se preskus opravlja pri kotu α = − 15° ± 1° (slika 3 v Dodatku 2). Če leži središče krogle pod premico, ki je vzporedna z referenčno osjo, kot je prikazano na sliki 5 v Dodatku 2, in poteka skozi najvišjo od najbližjih točk pritrditve, se preskus opravlja pri kotu α = + 15° ± 1° (slika 4 v Dodatku 2). Ta kot se izbere zato, da sta upoštevani navpična statična in dinamična obremenitev. Ta metoda preskušanja je uporabna le za dovoljene statične obremenitve, ki niso večje od

S =

Če je zahtevana statična obremenitev večja od

S =

je treba kot pri preskušanju povečati na 20°.

Dinamični preskus se opravlja z naslednjo silo:

Fres = ± 0,6 D

6.3.2 Naprave za spenjanje z vlečno kroglo iz enega kosa, vključno z napravami z neizmenljivo vlečno kroglo in vlečnimi nosilci z izmenljivo vlečno kroglo, ki se lahko snamejo (razen krogel z integriranim nosilcem) se preskušajo v skladu s točko 6.3.1.

6.3.3 Preskušanje vlečnega nosilca, ki se lahko uporablja z različnimi krogelnimi sklopi, se opravi v skladu z zahtevami iz točke 4.1.6 Priloge VI Direktive 94/20/ES (OJ L 195, 29.7.1994, str. 1).

6.4 Zahteve iz 6.3.1 za preskušanje veljajo tudi za naprave za spenjanje, ki so drugačne kot vlečne krogle.

7. VLEČNE GLAVE

7.1 Temeljna preskusa sta preskus trajne trdnosti z izmenično preskusno silo in statični preskus (preskus z dvigom) vsakega preskusnega vzorca.

7.2 Dinamični preskus se opravlja z ustrezno vlečno kroglo zadostne trdnosti. Na preskuševalnem okviru morata biti naprava za spenjanje in vlečna krogla nameščeni po proizvajalčevih navodilih in skladno z njuno vgradnjo na vozilu. Na preskušanec ne sme delovati nobena druga sila razen preskusne.

Preskusna sila mora delovati v črti, ki poteka skozi središče krogle in je nagnjena navzdol za 15° (glej sliko 6 v Dodatku 3). Preskus trajne trdnosti se opravlja na preskušancu z naslednjo preskusno silo:

Fres = ± 0,6 D

7.3 Opravi se tudi statični preskus dviga (glej sliko 7 v Dodatku 3). Vlečna krogla, ki se uporabi pri tem preskusu, mora imeti premer

49 − 0+ 0,13 mm

tako da predstavlja obrabljeno vlečno kroglo. Sila dviganja FA mora gladko in hitro narasti do vrednosti

g ×

in delovati 10 sekund. V gornji enačbi je

C = masa priklopnika (vsota osnih obremenitev priklopnika, obremenjenega do največje dovoljene obremenitve) v tonah.

7.4 Pri uporabi naprav za spenjanje, razen vlečnih krogel, se vlečna glava preskuša tudi v skladu z ustreznimi zahtevami Direktive 94/20/ES.

8. OZNAČEVANJE

Naprave za spenjanje morajo biti označene v skladu z ustreznimi zahtevami Direktive 94/20/ES.

Dodatek 1

Vlečna krogla za dvo- ali trikolesna motorna vozila

Sistem za spenjanje z vlečno kroglo ne izključuje uporabe drugačnih sistemov (na primer kardanskih spojnih naprav); če se uporabi spojni sistem z vlečno kroglo, mora ustrezati zahtevam, predpisanim na sliki 1.

+++++ TIFF +++++

Slika 1

(1) Radialni prehod med kroglo in vratom se izteka tangencialno v vrat in spodnjo vodoravno ploskev pod vlečno kroglo.

(2) Glej ISO/R 468 in ISO 1302; razred površinske hrapavosti N9 ustreza vrednosti Ra 6,3 µm.

+++++ TIFF +++++

Slika 2

Dodatek 2

Smer delovanja sile pri preskušanju je prikazana na vlečni krogli z vlečnim nosilcem. (Podobno velja za drugačne sisteme za spenjanje.)

+++++ TIFF +++++

Dodatek 3

+++++ TIFF +++++

Slika 6

+++++ TIFF +++++

Slika 7

Dodatek 4

+++++ TIFF +++++

Dodatek 5

+++++ TIFF +++++

POGLAVJE 11

PRITRDIŠČA VARNOSTNIH PASOV IN VARNOSTNI PASOVI TRIKOLESNIH MOPEDOV, TRICIKLOV IN KVADRICIKLOV Z NADGRADNJO

SEZNAM PRILOG

| | Stran |

PRILOGA I | Pomeni izrazov … | 444 |

PRILOGA II | Območja namestitev efektivnih pritrdišč … | 452 |

PRILOGA III | Postopek določanja lege točke H in dejanskega naklona hrbtnega naslona ter preverjanja njunih razmerij s položajem točke R in predvidenega naklona hrbtnega naslona … | 454 |

Dodatek | Deli tridimenzionalne lutke … | 457 |

PRILOGA IV | Potezna naprava … | 459 |

PRILOGA V | … | 461 |

Dodatek 1 | Opisni list o pritrdščih varnostnih pasov za tip trikolesnega mopeda, tricikla ali kvadricikla z nadgradnjo … | 461 |

Dodatek 2 | Certifikat o homologaciji pritrdšč varnostnih pasov za tip trikolesnega mopeda, tricikla ali kvadricikla z nadgradnjo … | 462 |

PRILOGA VI | Zahteve za varnostne pasove … | 463 |

Dodatek 1 | Opisni list o tipu varnostnih pasov za trikolesne mopede, tricikle ali kvadricikle z nadgradnjo … | 464 |

Dodatek 2 | Certifikat o homologaciji tipa varnostnih pasov za trikolesne mopede, tricikle ali kvadricikle z nadgradnjo … | 465 |

Dodatek 3 | Opisni list o vgradnji varnostnih pasov na trikolesni moped, tricikel ali štiricikel z nadgradnjo … | 466 |

Dodatek 4 | Certifikat o homologaciji vgradnje varnostnih pasov na trikolesni moped, tricikel ali štiricikel z nadgradnjo … | 467 |

PRILOGA I

1. POMENI IZRAZOV

V tem poglavju:

1.1 Izraz "tip vozila glede pritrdišč varnostnih pasov" pomeni motorna vozila, ki se med seboj ne razlikujejo po naslednjih bistvenih značilnostih: merah, obliki in materialih sestavnih delov konstrukcije vozila ali sedeža, na katerih so nameščena pritrdšča varnostnih pasov.

1.2 Izraz "pritrdišča varnostnih pasov" pomeni dele konstrukcije vozila ali sedeža ali druge dele vozila, na katere se pritrdijo pasovi.

1.3 Izraz "vodilo pasu" pomeni napravo, ki spreminja lego pasu glede na osebo, ki je z njim privezana.

1.4 Izraz "efektivno pritrdišče" pomeni točko, ki se po dogovoru v skladu s točko 4 uporablja za določanje kota posameznega dela varnostnega pasu glede na osebo, ki je s pasom privezana, t. j. točko, na kateri bi moral biti varnostni pas pritrjen, da bi bil v položaju, ki je predviden za njegovo uporabo. Efektivno pritrdišče lahko sovpada ali pa ne s točko pritrditve, odvisno od oblike opreme za pritrjevanje varnostnih pasov v točki, na kateri je pas pritrjen,

1.4.1 na primer:

1.4.1.1 če varnostni pas vsebuje tog del, ki je nameščen na spodnje pritrdišče, bodisi togo ali na tečaju, je dejanska pritrditev pasu pri vseh položajih nastavitve sedeža točka spoja med gibkim in togim delom pasu,

1.4.1.2 če je na konstrukcijo vozila ali sedež nameščeno prekretno vodilo, je dejanska pritrditev tista srednja točka prekretnega vodila, v kateri trak varnostnega pasu izhaja iz vodila na strani osebe, ki je privezana z varnostnim pasom; varnostni pas mora med efektivno pritrditvijo in osebo, privezano z njim, teči v ravni črti,

1.4.1.3 če varnostni pas neposredno povezuje osebo, privezano z njim, z navijalcem, pritrjenim na konstrukcijo vozila ali sedež, brez vmesnega prekretnega vodila, je efektivno pritrdišče presečišče osi navijalca z ravnino, ki poteka skozi srednjo os traku na bobnu.

1.5 Izraz "pod vozila" pomeni spodnji del nadgradnje vozila, ki povezuje bočne stene vozila. V tem pomenu pod obsega rebra, narebritve in vse druge dele za ojačitev, tudi če so ti pod njim, na primer vzdolžne in prečne nosilce.

1.6 Izraz "sedež" pomeni konstrukcijo, ki je bodisi vključena v konstrukcijo vozila ali ne, skupaj z oblogo, ki omogoča sedenje odrasle osebe; izraz sedež označuje posamični sedež ali del sedežne klopi, ki se uporablja za sedenje ene osebe.

1.7 Izraz "skupina sedežev" pomeni bodisi sedežno klop ali ločene sedeže, vgrajene drugega ob drugem (t. j. tako, da so prednje pritrditve enega sedeža poravnane z zadnjimi pritrditvami drugega sedeža ali pred njimi ter poravnane s prednjimi pritrditvami tega drugega sedeža ali za njimi), ki omogočajo sedenje več odraslih oseb.

1.8 Izraz "klop'"pomeni celotno konstrukcijo, skupaj z oblogo, ki omogoča sedenje najmanj dvema odraslima osebama.

1.9 Izraz "zložljivi sedež" pomeni pomožni sedež, namenjen le za občasno rabo in normalno zložen.

1.10 Izraz "tip sedeža" pomeni kategorijo sedežev, ki se med seboj ne razlikujejo po naslednjih značilnostih:

1.10.1 oblika in mere konstrukcije sedeža in materiali, iz katerih je izdelan,

1.10.2 tip in mere sistemov za nastavljanje in blokiranje v nastavljenem položaju,

1.10.3 tip in mere pritrdišč varnostnih pasov na sedeže, pritrdišč sedežev in ustreznih delov konstrukcije vozila.

1.11 Izraz "pritrdišče sedeža" pomeni sistem pritrditve celotnega sedeža na konstrukcijo vozila, skupaj z ustreznimi deli konstrukcije vozila.

1.12 Izraz "sistem za nastavitev" pomeni napravo, ki omogoča nastavljanje delov sedeža v položaj, prilagojen obliki sedeče osebe. Taka naprava lahko še zlasti omogoča:

1.12.1 vzdolžno nastavljanje,

1.12.2 nastavljanje po višini,

1.12.3 nastavljanje nagiba.

1.13 Izraz "zaščitna površina" pomeni površino, v katerem imajo zaščitne ploskve skupno površino najmanj 800 cm2.

1.14 Izraz "zaščitni prostor" pomeni prostor pred sedežem in leži:

- med vodoravnima ravninama, od katerih ena poteka skozi točko H, ki je opredeljena v 1.17, druga pa leži 400 mm nad to točko,

- med navpičnima vzdolžnima ravninama, ki sta med seboj simetrični glede na točko H in oddaljeni 400 mm,

- za navpično prečno ravnino, ki leži 1,30 m od točke H.

Zvezna ploskev, ki leži v kateri koli izbrani navpični prečni ravnini in pri kateri pri projiciranju krogle premera 165 mm vzdolž vodoravne vzdolžne premice, ki poteka skozi poljubno točko v območju in središče krogle, v zaščitni površini ni nobene odprtine, skozi katero bi lahko prešla ta krogla, se imenuje "zaščitna ploskev".

1.15 Izraz "sistem za odmikanje sedeža" pomeni napravo, ki omogoča pomikanje ali obračanje sedeža ali kakega njegovega dela brez fiksnega vmesnega položaja, tako da olajšuje dostop do prostora za tem sedežem.

1.16 Izraz "sistem za blokiranje sedeža" pomeni napravo, ki drži sedež in njegove dele v enem od uporabnih položajev ter obsega mehanizme za blokiranje hrbtnega naslona sedeža v določenem položaju glede na sedež in sedeža v določenem položaju glede na vozilo.

1.17 Izraz "točka H" pomeni referenčno točko, ki je opredeljena v točki 1.1 Priloge III in določena v skladu s postopkom, opisanim v tej prilogi.

1.18 Izraz "točka H1" pomeni referenčno točko, ki ustreza točki H, opredeljeni v točki 1.17, določena pa je za vse normalne položaje uporabe sedeža.

1.19 Izraz "točka R" pomeni referenčno točko sedeža, ki je opredeljena v točki 1.2 Priloge III.

1.20 Izraz "referenčna os" pomeni premico, ki je opredeljena v točki 3.4 Priloge III.

1.21 Izraz "točki L1 in L2" pomeni spodnji efektivni pritrdišči.

1.22 Izraz "točka C" pomeni točko, ki leži 450 mm navpično nad točko R. Če razdalja S, opredeljena v točki 1.24, ni krajša od 280 mm in proizvajalec uporablja drugo možno enačbo, BR = 260 mm + 0,8 S, predpisano v točki 4.3.3, mora biti navpična razdalja med C in R 500 mm.

1.23 Kota "α1 in α2" pomenita kota, ki ju oklepa vodoravna ravnina z ravninama, ki sta pravokotni na vzdolžno srednjo ravnino vozila in od katerih ena poteka skozi točki H1 in L1, druga pa skozi H1 in L2.

1.24 Izraz "S" pomeni razdaljo, izraženo v milimetrih, med efektivnim zgornjim pritrdiščem in referenčno ravnino P, ki leži vzporedno z vzdolžno srednjo ravnino vozila, opredeljena pa je tako:

1.24.1 če je položaj sedenja jasno določen z obliko sedeža, je ravnina P srednja ravnina sedeža,

1.24.2 če položaj sedenja ni jasno določen:

1.24.2.1 je ravnina P, ki se nanaša na voznika, tista, ki je vzporedna z vzdolžno srednjo ravnino vozila, če ta poteka navpično skozi središče krmilnega obroča ali krmilnih ročic v srednjem položaju, če je to središče nastavljivo, in leži v ravnini obroča volana;

1.24.2.2 je ravnina P, ki se nanaša na potnika na prednjem sovozniškem sedežu, simetrična na ravnino P, ki se nanaša na voznika;

1.24.2.3 je ravnina P, ki se nanaša na sedež na določeni strani za voznikom, tista, ki jo navaja proizvajalec, če so izpolnjene naslednje omejitve razdalje A med srednjo vzdolžno ravnino vozila in ravnino P:

- A ni krajša od 200 mm, če je sedežna klop načrtovana samo za dva potnika,

- A ni krajša od 300 mm, če je sedežna klop načrtovana za več kot dva potnika.

2. SPLOŠNE ZAHTEVE

2.1 Pritrdišča varnostnih pasov morajo biti načrtovana, izdelana in vgrajena tako, da:

2.1.1 omogočajo vgradnjo ustreznih varnostnih pasov. Pritrdišča za zunanje prednje varnostne pasove morajo omogočati uporabo pasov, ki imajo vgrajen navijalec in prekretno vodilo na zgornjem pritrdišču, pri čemer je treba upoštevati zlasti trdnostne zahteve pritrdišča, razen če proizvajalec opremlja vozilo z drugačnimi izvedbami varnostnih pasov z navijalci. Če so pritrdišča primerna le za določene tipe varnostnih pasov, morajo biti ti omenjeni v dokumentih, navedenih v Dodatku 1 Priloge V;

2.1.2 se čim bolj zmanjša nevarnost zdrsa pasu, ko je pravilno pripet;

2.1.3 se čim bolj zmanjša nevarnost obrabe tkanine pasov zaradi drgnjenja ob trde ostre dele konstrukcije vozila ali sedeža;

2.1.4 ob normalni uporabi vozilo lahko izpolnjuje zahteve tega poglavja;

2.1.5 kadar lahko pritrdišče spreminja položaj, glede na to ali olajšuje vstop oseb v vozilo ali zagotavlja njihovo zadrževanje, veljajo zahteve te direktive za pritrdišča v dejanskem položaju za zadrževanje oseb.

2.2 Pritrdišča varnostnih pasov niso potrebna za trikolesne mopede z nadgradnjo ali kvadricikle, katerih masa v neobremenjenem stanju ni večja od 250 kg. Če pa so taka vozila opremljena s pritrdišči varnostnih pasov, morajo ta izpolnjevati zahteve tega poglavja.

3. NAJMANJŠE ŠTEVILO PRITRDIŠČ VARNOSTNIH PASOV

3.1 Na prednjih sedežih morajo biti vgrajene dve spodnji in eno zgornje pritrdišče. Pri srednjem prednjem sedežu sta dovolj dve spodnji pritrdišči, če je vgrajen ob drugih prednjih sedežih in je vetrobransko steklo zunaj referenčnega območja, opredeljenega v Prilogi II k direktivi 74/60/EGS. Vetrobransko steklo se šteje kot del referenčnega območja za pritrdišče, če lahko pride v statični stik z napravo za preskušanje po postopku, opisanem v Prilogi II k Direktivi 74/60/EGS o notranji opremi motornih vozil [1].

3.2 Na bočnih zadnjih sedežih morajo biti vgrajene dve spodnji in eno zgornje pritrdišče.

3.3 Na vsakem drugem naprej obrnjenem sedežu morata biti vgrajeni vsaj dve spodnji pritrdišči varnostnih pasov, razen pri preklopnih sedežih, za katere pritrdišča za varnostne pasove niso potrebna,

3.4 Če je vozilo opremljeno s pritrdišči varnostnih pasov na preklopnih sedežih, morajo biti ta skladna z zahtevami tega poglavja.

4. POLOŽAJI VARNOSTNIH PASOV

(Glej sliko 1 v Prilogi II)

4.1 Splošno

4.1.1 Pritrdišča za kateri koli varnostni pas so lahko nameščena izključno na konstrukcijo vozila, ali sedež ali kateri koli drug del vozila ali pa so porazdeljena med te položaje.

4.1.2 Isto pritrdišče se lahko uporablja za konca dveh sosednjih varnostnih pasov, če izpolnjuje preskusne zahteve.

4.2 Položaji spodnjih efektivnih pritrdišč

4.2.1 Velikost kotov α1 in α2 mora biti pri vseh normalnih položajih uporabe sedeža od 30° do 80°.

4.2.2 Če sta zadnja sedežna klop in nastavljivi sedež opremljena s sistemom za nastavitev, opredeljenim v točki 1.12, naklon njunega hrbtnega naslona pa je manjši od 20° (glej sliko 1 v Prilogi II), sta lahko kota α1 in α2 manjša od spodnjih mej, predpisanih v točki 4.2.1, vendar pri nobenem normalnem položaju uporabe sedeža ne smeta biti manjša od 20°.

4.2.3 Razdalja med navpičnima ravninama, ki sta vzporedni z vzdolžno srednjo ravnino vozila in potekata skozi vsako od efektivnih spodnjih pritrditev L1 in L2 istega pasu, ne sme biti krajša od 350 mm. Vzdolžna srednja ravnina sedeža mora potekati skozi L1 in L2 najmanj 120 mm od teh točk.

4.3 Položaji zgornjih efektivnih pritrdišč

(Glej sliko 2 v Prilogi II)

4.3.1 Če se uporablja prekretno vodilo varnostnega pasu ali podobna priprava, ki spreminja položaj zgornjega efektivnega pritrdišča, se ta položaj določa po dogovoru tako, da se upošteva položaj pritrdišča, ko vzdolžna simetrala kraka pasu poteka skozi točko J1, ki je opredeljena, izhajajoč iz točke R, z naslednjimi odseki:

- RZ: odsek referenčne osi, dolžine 530 mm navzgor od točke R,

- ZX: odsek, pravokoten na vzdolžno srednjo ravnino vozila, dolžine 120 mm od točke Z v smeri pritrditve,

- XJ1: odsek, pravokoten na ravnino, ki jo določata odseka RZ in ZX, dolžine 60 mm od točke X naprej.

Točka J2 je opredeljena kot točka, simetrična na točko J1 glede na navpično vzdolžno ravnino, v kateri leži referenčna premica (opredeljena v točki 1.20) preskusne lutke, ki sedi na obravnavanem sedežu.

4.3.2 Zgornje efektivno pritrdišče mora ležati pod ravnino FN, ki je pravokotna na vzdolžno srednjo ravnino sedeža in z referenčno premico oklepa kot 65°. Pri zadnjih sedežih se lahko ta kot zmanjša na 60°. Ravnina FN mora sekati referenčno premico v točki D, za katero velja DR = 315 mm + 1,8 S.

Če S ne presega 200 mm, velja DR = 675 mm.

4.3.3 Zgornje efektivno pritrdišče pasu mora ležati za ravnino FK, ki je pravokotna na vzdolžno srednjo ravnino sedeža in seka referenčno premico pod kotom 120° v točki B, za katero velja BR = 260 mm + S. Če je S vsaj 280 mm, lahko proizvajalec uporabi enačbo BR = 260 mm + 0,8 S.

4.3.4 Vrednost S ne sme biti manjša od 140 mm.

4.3.5 Zgornje efektivno pritrdišče mora ležati za navpično ravnino, ki je pravokotna na vzdolžno srednjo ravnino vozila in poteka skozi točko R, kot prikazuje diagram v Prilogi II.

4.3.6 Zgornje efektivno pritrdišče varnostnega pasu mora ležati nad vodoravno ravnino, ki poteka skozi točko C, opredeljeno v točki 1.22.

4.3.7 Poleg zgornjega pritrdišča, omenjenega v točki 4.3.1, so lahko vgrajena še druga zgornja pritrdišča, če izpolnjujejo naslednje pogoje:

4.3.7.1 dodatne pritrditve izpolnjujejo zahteve iz točk od 4.3.1 do 4.3.6,

4.3.7.2 zgornja pritrdišča se lahko uporabljajo brez orodja, izpolnjujejo zahteve iz točk 4.3.5 in 4.3.6 ter ležijo v enem od predpisanih območij, ki nastanejo s pomikom omejenega območja na sliki 1 v Prilogi II za 80 mm navzgor ali navzdol v navpični smeri,

4.3.7.3 pritrdišče(a) je (so) namenjeno(e) za varnostne pasove tipa H in izpolnjuje(jo) zahteve iz točke 4.3.6, če leži(jo) za prečno ravnino, ki poteka skozi referenčno premico, in:

4.3.7.3.1 če je vgrajeno eno samo pritrdišče, leži v preseku dveh kotnih ploščinskih izsekov, katerih kraka izhajata iz navpičnih premic, ki potekata skozi točki J1 in J2, opredeljeni v točki 4.3.1, vodoravni prerez teh izsekov pa je opredeljen na sliki 2 v Prilogi II,

4.3.7.3.2 če sta vgrajeni dve pritrdišči v ustreznih zgoraj omenjenih ploščinskih izsekih, ne sme biti nobeno od njiju več kot 50 mm oddaljeno od zrcalne lege drugega pritrdišča okrog ravnina P (opredeljeno v točki 1.2.4) glede na obravnavani sedež.

5. TRDNOST PRITRDIŠČ

5.1 Vsako pritrdišče mora prestati preskuse po točkah 6.3 in 6.4 Trajna deformacija, vključno z razpokami pritrdišča ali njegove okolice, ne pomeni odpovedi, če zdrži zahtevano silo v določenem času. Med preskusom je treba zagotavljati najmanjše razdalje med spodnjimi efektivnimi pritrdišči, zahtevane v točki 4.2.3, in izpolnitev zahtev iz točk 4.3.6 in 4.3.7 za zgornja efektivna pritrdišča.

5.2 V vozilih, v katerih se uporabljajo te naprave, mora biti po koncu delovanja natezne sile še vedno mogoče ročno aktivirati sisteme za blokiranje in premikanje sedežev, ki omogočajo izstop potnikov z vseh sedežev iz vozila.

5.3 Mere navojnih izvrtin pritrdišč

Navojne izvrtine za pritrdišča morajo biti tipa 7/16-20 UNF 2 B v skladu s standardom ISO TR 1417.

5.4 Če je proizvajalec opremil vozilo z varnostnimi pasovi, ki so pritrjeni na vseh pritrdiščih, zahtevanih za posamezen sedež, ni nujno, da ta pritrdišča izpolnjujejo zahteve iz točke 5.3, vendar morajo izpolnjevati druge zahteve tega poglavja. Zahteve iz točke 5.3 ne veljajo za dodatna pritrdišča, ki izpolnjujejo zahteve iz točke 4.3.7.3.

5.5 Varnostni pas mora biti mogoče odstraniti iz pritrdišča, ne da bi se pri tem le to poškodovalo.

6. PRESKUSI

6.1 Splošno

6.1.1 Če so izpolnjene določbe, predpisane v točki 6.2, in v skladu s proizvajalčevimi zahtevami,

6.1.1.1 se lahko preskusi opravijo samo na nadgradnji vozila ali na kompletnem vozilu,

6.1.1.2 so lahko okna in vrata vgrajena in zaprta,

6.1.1.3 so lahko nameščeni vsi normalno predvideni deli, ki lahko prispevajo h konstrukcijski togosti.

6.1.2 Sedeži morajo biti nameščeni in postavljeni v položaj za vožnjo ali uporabo, ki ga izbere tehnična služba, odgovorna za homologacijske preskuse, kot najneugodnejšega z vidika trdnosti sistema.

Položaj sedežev je treba navesti v poročilu o preskusih. Če ima sedež nastavljiv hrbtni naslon, mora biti ta zaskočen v skladu s proizvajalčevimi navodili, če takih navodil ni, pa v položaju, ki ustreza dejanskemu naklonu naslona sedeža, čim bliže 15°, pri kvadriciklih pa 25°.

6.2 Pritrditev vozila

6.2.1 Način pritrditve vozila med preskušanjem ne sme povzročiti ojačanja pritrdišč varnostnih pasov ali območij namestitve teh pritrdišč niti zmanjšati normalnih deformacij konstrukcije vozila.

6.2.2 Naprava za pritrditev vozila je ustrezna, če ne vpliva na območje, ki se razteza preko celotne širine vozila, in če blokira ali drži vozilo oziroma njegovo konstrukcijo na prednjem koncu najmanj 500 mm od preskušanega pritrdišča, na zadnjem pa najmanj 300 mm od njega.

6.2.3 Priporočljivo je, da konstrukcija leži na podporah, ki so postavljene neposredno pod osi koles, če to ni mogoče, pa neposredno pod točke obesitve.

6.3 Splošne zahteve za preskušanje

6.3.1 Vsa pritrdišča v isti skupini sedežev je treba preskušati sočasno.

6.3.2 Natezna sila mora delovati naprej pod kotom 10° ± 5° nad vodoravno smerjo v ravnini, ki je vzporedna z vzdolžno srednjo ravnino vozila.

6.3.3 Obremenitev je treba uvesti čim hitreje. Pritrdišče mora zdržati predpisano obremenitev najmanj 0,2 s.

6.3.4 Naprave za obremenitev z natezno silo, ki se uporabljajo pri preskusih, opisanih v točki 6.4, so prikazane v Prilogi IV.

6.3.5 Pritrdišča na sedežih, ki so opremljeni z zgornjimi pritrdišči, morajo biti preskušena v naslednjih pogojih:

6.3.5.1 Prednji zunanji sedeži:

Na pritrdiščih se opravi preskus, ki je predpisan v točki 6.4.1 in pri katerem se ta obremenijo s silami z napravo, ki ponazarja geometrijo tritočkovnega varnostnega pasu z vgrajenim navijalcem in prekretnim vodilom na zgornjem pritrdišču.

Če je vgrajenih več pritrdišč, kot je predpisano v točki 3, je treba na njih opraviti preskus, ki je predpisan v točki 6.4.5 in pri katerem se obremenijo s silami z napravo, ki ponazarja geometrijo tipa varnostnega pasu, kakršen je predviden za namestitev na ta pritrdišča.

6.3.5.1.1 Če na obvezno spodnje zunanje pritrdišče ni nameščen navijalec ali če je le ta na zgornjem pritrdišču, je treba na spodnjih pritrdiščih opraviti preskus, predpisan v točki 6.4.3.

6.3.5.1.2 V gornjem primeru se lahko na zahtevo proizvajalca preskusi, predpisani v točkah 6.4.1 in 6.4.3, opravijo na dveh različnih konstrukcijah.

6.3.5.2 Zadnji zunanji in/ali sredinski sedeži:

Na pritrdiščih se opravi preskus, ki je predpisan v točki 6.4.2 in pri katerem se ta obremenijo s silami z napravo, ki ponazarja geometrijo tritočkovnega varnostnega pasu brez navijalca, in preskus, ki je predpisan v točki 6.4.3 in pri katerem se sile prenašajo na spodnja pritrdišča z napravo, ki ponazarja trebušni varnostni pas. Ta dva preskusa se lahko na proizvajalčevo zahtevo opravita na različnih konstrukcijah.

6.3.5.3 Z odstopanjem od zahtev iz točk 6.3.5.1 in 6.3.5.2 morajo biti takrat, kadar proizvajalec dobavlja vozilo, opremljeno z varnostnimi pasovi z navijalci, na ustreznih pritrdiščih opravljeni preskusi, pri katerih se sile nanje prenašajo z napravo, ki ponazarja geometrijo pasu(ov), za katerega (katere) morajo biti pritrdišča homologirana kot sestavni deli.

6.3.6 Kadar na zunanjih in sredinskih sedežih ni zgornjih pritrdišč, je treba na spodnjih pritrdiščih opraviti preskuse, ki so predpisani v točki 6.4.3 in pri katerih se sile nanje prenašajo z napravo, ki ponazarja geometrijo trebušnega varnostnega pasu.

6.3.7 Če je vozilo prirejeno tako, da se lahko vanj nameščajo tudi drugačne naprave, ki ne omogočajo pritrjevanja varnostnih pasov neposredno na pritrdišča brez vmesnih valjev ipd. ali zahtevajo dodatna pritrdišča poleg tistih, omenjenih v točki 3, morajo biti pasovi ali sklopi kablov, valjev itd., ki sestavljajo opremo varnostnega pasu, pritrjeni na pritrdišča na vozilu z omenjeno napravo, na takih pritrdiščih pa se opravijo preskusi, predpisani v točki 6.4.

6.3.8 Uporablja se lahko tudi drugačna metoda preskušanja od predpisane v točki 6.3, vendar je treba dokazati njeno enakovrednost.

6.4 Posebne zahteve glede preskusov za vozila, katerih masa praznega vozila ne presega 400 kg [2] (oziroma 550 kg, če je vozilo namenjeno za prevoz blaga)

6.4.1 Preskus pri tritočkovni geometriji varnostnega pasu z navijalcem in prekretnim vodilom na zgornjem pritrdišču varnostnega pasu

6.4.1.1 Na zgornje pritrdišče se namesti posebno prekretno vodilo za kabel ali pas z značilnostmi, ki so potrebne za prenos sil z natezne naprave, ali prekretno vodilo, ki ga dobavi proizvajalec.

6.4.1.2 Potezna naprava (glej sliko 2 v Prilogi IV), pritrjena na pritrdišča varnostnega pasu z napravo, ki ponazarja geometrijo gornjega prečnega traku varnostnega pasu, se obremeni s preskusno silo 675 daN ± 20 daN.

6.4.1.3 Sočasno se z natezno silo 675 daN ± 20 daN obremeni natezna naprava (glej sliko 1 v Prilogi IV), pritrjena na dve spodnji pritrdišči.

6.4.2 Preskus pri tritočkovnem varnostnem pasu brez navijalca ali z navijalcem na zgornjem pritrdiščui varnostnega pasu

6.4.2.1 Potezna naprava (glej sliko 2 v Prilogi IV), pritrjena na zgornje pritrdišče varnostnega pasu in nasprotno spodnje pritrdišče istega varnostnega pasu, se obremeni s preskusno silo 675 daN ± 20 daN, pri čemer se uporabi navijalec, če ga proizvajalec dobavlja, pritrjen na zgornje pritrdišče.

6.4.2.2 Sočasno se z natezno silo 675 daN ± 20 daN obremeni potezna naprava (glej sliko 1 v Prilogi IV), pritrjena na spodnji pritrdišči.

6.4.3 Preskus trebušnega varnostnega pasu

6.4.3.1 Potezna naprava (glej sliko 1 v Prilogi IV), pritrjena na obe spodnji pritrdišči, se obremeni z natezno silo 1110 daN ± 20 daN.

6.4.4 Preskus pritrdišč, ki so bodisi vsa nameščena na konstrukciji sedeža ali nekatera na konstrukciji sedeža, druga pa na konstrukciji vozila

6.4.4.1 Glede na konfiguracijo se opravi preskus, predpisan v točkah 6.4.1, 6.4.2 in 6.4.3, pri tem pa se vsak sedež in vsaka skupina sedežev obremenijo še z dodatno silo, navedeno spodaj.

6.4.4.2 Poleg sile, omenjene v točkah 6.4.1, 6.4.2 in 6.4.3, se sedež v težišču obremeni še z vzdolžno vodoravno silo, enako desetkratni masi celotnega sedeža.

6.4.5 Preskusi pri uporabi posebnih vrst varnostnih pasov

6.4.5.1 Potezna naprava (glej sliko 2 v Prilogi IV), pritrjena na pritrdišča varnostnega pasu takega tipa z napravo, ki ponazarja geometrijo gornjega diagonalnega traku varnostnega pasu, se obremeni s preskusno silo 675 daN ± 20 daN.

6.4.5.2 Sočasno se z natezno silo 675 daN ± 20 daN obremeni potezna naprava (glej sliko 3 v Prilogi IV), pritrjena na spodnji pritrdišči.

6.5 Posebne zahteve glede preskusov za vozila, katerih masa praznega vozila presega 400 kg (oziroma 550 kg, če je vozilo namenjeno za prevoz blaga)

Veljajo zahteve, ki so predpisane v Prilogi I k Direktivi 76/115/EGS [3] in se nanašajo na posebne metode preskušanja pritrdišč varnostnih pasov pri vozilih kategorije M1.

7. PREVERJANJE PO PRESKUSIH

Po preskusih se zapišejo vse morebitne poškodbe in okvare pritrdišč in njihovih nosilnih struktur.

PRILOGA II

+++++ TIFF +++++

Območja namestitev efektivnih pritrdišč

+++++ TIFF +++++

Efektivna zgornje pritrdišča v skladu s točko 4.3.7.3 Priloge I

PRILOGA III

POSTOPEK DOLOČANJA LEGE TOČKE H IN DEJANSKEGA NAKLONA HRBTNEGA NASLONA TER PREVERJANJA NJUNIH RAZMERIJ S POLOŽAJEM TOČKE R IN PREDVIDENEGA NAKLONA HRBTNEGA NASLONA

1. POMENI IZRAZOV

1.1 Točka "H", ki označuje položaj osebe na sedežu v potniški kabini, je projekcija teoretičnega vrtišča med nogami in trupom človeškega telesa, ki ga ponazarja lutka, opisana v točki 3 spodaj, na navpično vzdolžno ravnino.

1.2 Točka "R" oziroma "referenčna točka sedeža" je referenčna točka, ki jo navaja proizvajalec in:

1.2.1 ima koordinate, določene glede na konstrukcijo vozila,

1.2.2 ustreza teoretičnemu položaju vrtišča med nogami in trupom (točki H) pri najnižjem in skrajno zadnjem položaju med vožnjo oziroma uporabo, ki ga navaja proizvajalec vozila za vsak sedež.

1.3 "Naklon hrbtnega naslona" je kot naklona hrbtnega naslona sedeža glede na navpično smer.

1.4 "Dejanski naklon hrbtnega naslona" je kot, ki ga oklepata navpična premica, ki poteka skozi točko H, in referenčna os trupa človeškega telesa, ki ga ponazarja lutka, opisana v točki 3 v nadaljevanju.

1.5 "Predvideni naklon hrbtnega naslona" je kot, ki ga navaja proizvajalec in:

1.5.1 določa nagib hrbtnega naslona pri najnižjem in skrajno zadnjem položaju med vožnjo oziroma uporabo, ki ga navaja proizvajalec vozila za vsak sedež,

1.5.2 ga v točki R oklepata navpičnica in referenčna os trupa,

1.5.3 teoretično sovpada z dejanskim nagibom.

2. DOLOČANJE TOČK H IN DEJANSKIH NAKLONOV HRBTNEGA NASLONA

2.1 Točka H in dejanski naklon hrbtnega naslona se določita za vsak sedež, ki ga predloži proizvajalec. Če se lahko sedeži v isti vrsti štejejo za podobne (sedežna klop, enaki sedeži ipd.), se določita le ena točka H in en dejanski naklon hrbtnega naslona za vsako vrsto sedežev, lutka, opisana v točki 3, pa sedi na tistem sedežu, ki je tipičen za to vrsto. Ta sedež je:

2.1.1 pri prednji vrsti sedežev: vozniški sedež,

2.1.2 pri zadnji vrsti (ali zadnjih vrstah) sedežev: eden od zunanjih sedežev.

2.2 Pri določanju točke H in dejanskega naklona hrbtnega naslona se obravnavani sedež postavi v skrajni zadnji normalni položaj, ki ga proizvajalec predvideva pri vožnji, hrbtni naslon, če je nastavljiv, pa se utrdi v položaju, ki ga predpisuje proizvajalec, če ga ne predpisuje, pa tako, da je dejanski naklon hrbtnega naslona med 25° in 15°.

3. ZNAČILNOSTI LUTKE

3.1 Uporablja se tridimenzionalna lutka mase in velikosti povprečne odrasle osebe. Ta lutka je prikazana na slikah 1 in 2 dodatka k tej prilogi.

3.2 Lutko sestavljajo:

3.2.1 dva dela, od katerih eden predstavlja hrbet, drugi pa medenico. Med seboj sta povezana v osi, ki predstavlja os vrtenja med prsnim košem in boki. Projekcija te osi na bok lutke je točka H te lutke;

3.2.2 dva dela, ki predstavljata nogi in sta povezana z delom, ki predstavlja medenico;

3.2.3 dva dela, ki predstavljata stopali in sta povezana z nogami z zgiboma, ki predstavljata gležnja;

3.2.4 del, ki predstavlja medenico in je opremljen z libelo, ki omogoča preverjanje njegovega prečnega nagiba.

3.3 Na vsakem delu je v točki, ki ustreza njegovemu težišču, utež, ki ustreza masi tega telesnega dela, tako da je skupna masa lutke približno 75,6 kg. Podatki o masah vsake od teh uteži so navedeni na sliki 2 v dodatku.

3.4 Referenčna os trupa lutke je premica, ki poteka skozi zgib med nogo in medenico ter teoretični zgib med vratom in prsnim košem (glej sliko 1 v dodatku).

4. NAMESTITEV LUTKE

Tridimenzionalna lutka se namesti tako:

4.1 vozilo se postavi na vodoravno podlago, sedeži pa nastavijo, kakor je opisano v točki 2.2;

4.2 preskušani sedež se pokrije s kosom tkanine, ki olajša pravilno namestitev lutke;

4.3 lutka se posadi na preskušani sedež, njeno vrtišče leži pravokotno na vzdolžno simetrijsko ravnino vozila;

4.4 stopali lutke se namestita tako:

4.4.1 lutka mora biti nameščena na prednjih sedežih tako, da je libela za preverjanje prečnega nagiba sedeža poravnana v vodoravni legi;

4.4.2 če je lutka nameščena na zadnjih sedežih, se morata njeni stopali čim bolj dotikati prednjih sedežev. Če pri tem ležita na različno visokih delih tal kabine, je referenca stopalo, ki se najprej dotakne prednjih sedežev, drugo pa se postavi tako, da je libela za preverjanje prečnega nagiba sedeža poravnana v vodoravni legi;

4.5 na boke se položijo ustrezne uteži, poravna libela za preverjanje prečnega nagiba sedeža v vodoravno lego in postavijo uteži še na del lutke, ki ponazarja njeno sedalo;

4.6 lutka se s potegom za kolensko os odmakne od hrbtnega naslona in njen hrbet se nagne naprej. Lutka se premesti na sedežu, tako da se njena sedalna podpora potisne čim bolj nazaj, nato se njen hrbet nagne nazaj, da se nasloni na sedež;

4.7 nato se na lutko dvakrat pritisne z vodoravno silo približno 10 ± 1 daN. Smer in točko tega pritiska prikazuje črna puščica na sliki 2 v dodatku;

4.8 potem se na levi in desni bok položijo uteži, zatem pa še na prsi. Lutka mora ves čas ostati v prečni smeri vodoravno poravnana;

4.9 medtem ko je libela za preverjanje prečnega nagiba lutke vodoravno poravnana, se hrbet nagne naprej toliko, da ležijo prsne uteži nad točko H, tako da se odpravi vsako morebitno drgnjenje ob hrbtni naslon;

4.10 nato se hrbet pazljivo nagne nazaj, s čimer je nameščanje končano. Libela za preverjanje prečnega nagiba lutke mora biti vodoravno poravnana, sicer je treba gornji postopek ponoviti.

5. REZULTATI

5.1 Ko je lutka nameščena v skladu s točko 4, se določita točka H in dejanski naklon hrbtnega naslona obravnavanega sedeža s točko H in naklonom referenčne osi trupa lutke.

5.2 Izmerijo se koordinate točke H v treh ravninah, ki so pravokotne na dejanski kot naklona hrbtnega naslona, za primerjavo s podatki, ki jih navaja proizvajalec vozila.

6. PREVERJANJE POLOŽAJA GLEDE NA TOČKI R IN H TER RAZMERJE MED PREDVIDENIM IN DEJANSKIM NAKLONOM HRBTNEGA NASLONA

6.1 Rezultati meritev točke H in dejanskega naklona hrbtnega naslona, opravljenih v skladu s točko 5.2., se primerjajo s koordinatami točke R in predvidenim naklonom hrbtnega naslona, ki jih navaja proizvajalec vozila.

6.2 Preverjanje medsebojnega položaja točk R in H ter razmerja med predvidenim in dejanskim naklonom hrbtnega naslona za obravnavani sedež je zadovoljivo, če leži točka H, opredeljena s svojimi koordinatami, v kvadratu s stranico 50 mm in središčem v točki R, dejanski naklon hrbtnega naslona pa ne odstopa za več kot 5° od predvidenega.

6.2.1 Če sta ta dva pogoja izpolnjena, se pri preskusu uporabljata točka R in predvideni naklon hrbtnega naslona; po potrebi se lutka nastavi tako, da točka H sovpada s točko R, dejanski naklon hrbtnega naslona pa s predvidenim.

6.3 Če točka H ali dejanski naklon hrbtnega naslona ne izpolnjuje zahtev iz točke 6.2, se točka H ali dejanski naklon določi še dvakrat (skupaj trikrat). Če rezultati, dobljeni v dveh od teh treh določanj, izpolnjujejo zahteve, je rezultat preskusa zadovoljiv.

6.4 Če rezultati vsaj dveh od treh določanj ne izpolnjujejo zahtev, predpisanih v točki 6.2, je rezultat preskusa nezadovoljiv.

6.5 Če je izid tak, kakršen je opisan v točki 6.4, ali če preverjanja ni mogoče opraviti, ker proizvajalec ni navedel podatkov o položaju točke R ali predvidenem naklonu hrbtnega naslona, se lahko uporabi povprečje rezultatov treh določanj in šteje za veljavno vselej, ko se v tem poglavju omenja točka R oziroma predvideni naklon hrbtnega naslona.

Dodatek

+++++ TIFF +++++

Deli tridimenzionalne lutke

+++++ TIFF +++++

Mere in mase lutke

PRILOGA IV

POTEZNA NAPRAVA

+++++ TIFF +++++

Slika 1

+++++ TIFF +++++

Slika 2

+++++ TIFF +++++

Slika 3

PRILOGA V

Dodatek 1

+++++ TIFF +++++

Dodatek 2

+++++ TIFF +++++

PRILOGA VI

ZAHTEVE ZA VARNOSTNE PASOVE

1. Veljajo zahteve za vozila kategorije M1, predpisane v prilogah k Direktivi 77/541/EGS [1].

2. Z odstopanjem od zahtev glede vgradnje, navedenih v točki 3 Priloge I k tej direktivi, vozila, katerih masa praznega vozila ne presega 400 kg (oziroma 500 kg, če so namenjena za prevoz blaga), so lahko opremljena s pasovi ali sistemi zadrževanja, ki vključujejo pasove, z naslednjimi konfiguracijami:

2.1 pri zunanjih sedežih trebušni in diagonalni pasovi z navijalci ali brez njih,

2.2 pri srednjih sedežih trebušni pasovi ali trebušni in diagonalni pasovi z navijalci ali brez njih.

Dodatek 1

+++++ TIFF +++++

Dodatek 2

+++++ TIFF +++++

Dodatek 3

+++++ TIFF +++++

Dodatek 4

+++++ TIFF +++++

POGLAVJE 12

STEKLA, BRISALCI, NAPRAVE ZA PRANJE, ODLEDITEV IN SUŠENJE VETROBRANSKEGA STEKLA TRIKOLESNIH MOPEDOV, TRICIKLOV IN KVADRICIKLOV Z NADGRADNJO

SEZNAM PRILOG

| | Stran |

PRILOGA I | Stekla … | 469 |

Dodatek 1 | Opisni list o tipu stekel za trikolesne mopede, tricikle ali kvadricikle z nadgradnjo … | 470 |

Dodatek 2 | Certifikat o homologaciji tipa stekel za trikolesne mopede, tricikle ali kvadricikle z nadgradnjo … | 471 |

Dodatek 3 | Opisni list o vgradnji stekel na tip trikolesnega mopeda, tricikla ali kvadricikla z nadgradnjo … | 472 |

Dodatek 4 | Certifikat o homologaciji vgradnje stekel na tip trikolesnega mopeda, tricikla ali kvadricikla z nadgradnjo … | 473 |

PRILOGA II | Brisalci, naprave za pranje, odleditev in sušenje vetrobranskega stekla trikolesnih mopedov, triciklov ali kvadriciklov z nadgradnjo … | 474 |

Dodatek 1 | Postopek določanja vidnih polj na vetrobranskih steklih trikolesnih mopedov, triciklov ali kvadriciklov z nadgradnjo glede na točke V … | 478 |

Dodatek 2 | Mešanica za preskušanje brisalcev in naprav za pranje vetrobranskih stekel … | 481 |

Dodatek 3 | Opisni list o brisalcih vetrobranskega stekla za tip trikolesnega mopeda, tricikla ali kvadricikla z nadgradnjo … | 482 |

Dodatek 4 | Certifikat o homologaciji brisalcev vetrobranskega stekla za tip trikolesnega mopeda, tricikla ali kvadricikla z nadgradnjo … | 483 |

Dodatek 5 | Opisni list o napravi za pranje vetrobranskega stekla za tip trikolesnega mopeda, tricikla ali kvadricikla z nadgradnjo … | 484 |

Dodatek 6 | Certifikat o homologaciji naprave za pranje vetrobranskega stekla za tip trikolesnega mopeda, tricikla ali kvadricikla z nadgradnjo … | 485 |

Dodatek 7 | Opisni list o napravi za odleditev in sušenje stekel za tip trikolesnega mopeda, tricikla ali kvadricikla z nadgradnjo … | 486 |

Dodatek 8 | Certifikat o homologaciji naprave za odleditev in sušenje stekel za tip trikolesnega mopeda, tricikla ali kvadricikla z nadgradnjo … | 487 |

PRILOGA I

STEKLA

1. ZAHTEVE ZA KONSTRUKCIJO

1.1 Za vozila, na katera se nanaša to poglavje in katerih največja konstrukcijsko določena hitrost presega 45 km/h, veljajo zahteve za konstrukcijo in vgradnjo, ki so predpisane v Direktivi 92/22/EGS [1] o varnostnih steklih in materialih za zasteklitev na motornih vozilih in njihovih priklopnikih.

1.2 Za vozila, na katera se nanaša to poglavje in katerih največja konstrukcijsko določena hitrost ne presega 45 km/h, veljajo zahteve za konstrukcijo in vgradnjo, ki so predpisane v Direktivi 92/22/EGS ali v Prilogi III k Direktivi 89/173/EGS [2] o določenih sestavnih delih in značilnostih kmetijskih ali gozdarskih traktorjev na kolesih. Vendar pa

1.2.1 se besedilo v točki 10 Priloge III-A k direktivi 89/173/EGS nadomesti z naslednjim: "Potrebna sta dva pregleda na leto."

1.2.2 Prilogi III-B in III-P Direktive 89/173/EGS se nadomestita z Dodatki od 1 do 4.

2. ZAHTEVE ZA VGRADNJO VETROBRANSKIH IN DRUGIH STEKEL NA VOZILA, OMENJENA V TOČKI 1.2

2.1 Po presoji proizvajalca se lahko na vozila z nadgradnjo vgrajujejo:

2.1.1 "vetrobranska stekla" in "druga stekla razen vetrobranskih", ki izpolnjujejo zahteve Priloge III-A k Direktivi 89/173/EGS,

2.1.2 ali vetrobranska stekla, ki izpolnjujejo zahteve, veljavne za "druga stekla razen vetrobranskih" in predpisane v Prilogi III-A k direktivi 89/173/EGS, razen tistih, ki jih predpisuje točka 9.1.4.2 Priloge III-C k tej direktivi (stekla, katerih normalni koeficient prepustnosti svetlobe je lahko manjši od 70 %).

Dodatek 1

+++++ TIFF +++++

Dodatek 2

+++++ TIFF +++++

Dodatek 3

+++++ TIFF +++++

Dodatek 4

+++++ TIFF +++++

PRILOGA II

BRISALCI, NAPRAVE ZA PRANJE, ODLEDITEV IN SUŠENJE VETROBRANSKEGA STEKLA TRIKOLESNIH MOPEDOV, TRICIKLOV ALI KVADRICIKLOV Z NADGRADNJO

1. POMENI IZRAZOV

V tej direktivi:

1.1 Izraz "tip vozila glede brisalcev, naprav za pranje, odleditev in sušenje vetrobranskega stekla" pomeni vozila, ki se med seboj ne razlikujejo po naslednjih bistvenih značilnostih:

1.1.1 zunanje in notranje oblike in oprema, ki bi lahko v območju, opredeljenem v točki 1 Dodatka 1, vplivali na vidljivost,

1.1.2 oblika, mere in značilnosti vetrobranskega stekla in njegove pritrditve,

1.1.3 značilnosti brisalcev, naprav za pranje vetrobranskega stekla in sistema ogrevanja kabine.

1.2 Izraz "točke V" pomeni točke, katerih položaj v kabini določajo navpične vzdolžne ravnine, ki potekajo skozi središča skrajnih zunanjih sedežnih položajev na prednjih sedežih, in ki se glede na položaj točke R in predvideni naklon hrbtnega naslona uporabljajo za preverjanje skladnosti z zahtevami za vidno polje (glej Dodatek 1).

1.3 Za izraze "točka R" oziroma referenčna točka sedežnega položaja in "točka H" veljajo njihove opredelitve iz 11. poglavja, ki se nanaša na pritrdišča varnostnih pasov in varnostne pasove.

1.4 Izraz "referenčne točke vetrobranskega stekla" pomeni točke na presečiščih žarkov, ki potekajo iz točk V do zunanje površine vetrobranskega stekla, z vetrobranskim steklom.

1.5 Izraz "prozorno območje vetrobranskega stekla" pomeni del površine, katerega koeficient prepustnosti svetlobe, merjeno pravokotno na površino, je najmanj 70 %.

1.6 Izraz "brisalec vetrobranskega stekla" pomeni sklop, ki ga sestavljajo naprava, ki briše zunanjo površino vetrobranskega stekla, ter oprema in naprave za upravljanje, potrebne za vklop in izklop te naprave.

1.7 Izraz "polje brisalca vetrobranskega stekla" pomeni zunanjo površino vetrobranskega stekla, ki jo briše brisalec.

1.8 Izraz "naprava za pranje vetrobranskega stekla" pomeni napravo za shranjevanje tekočine in njeno nanašanje na zunanjo površino vetrobranskega stekla ter naprave za upravljanje, potrebne za vklop in izklop te naprave.

1.9 Izraz "naprave za upravljanje pranja vetrobranskega stekla" pomeni sklop ali opremo za zagon in ustavitev naprave za pranje. Zagon in ustavitev sta lahko usklajena z delovanjem brisalca vetrobranskega stekla ali popolnoma neodvisna od njega.

1.10 Izraz "črpalka naprave za pranje vetrobranskega stekla" pomeni napravo, namenjeno za prenos tekočine za pranje iz njene posode na površino vetrobranskega stekla.

1.11 Izraz "šoba" pomeni napravo, ki jo je mogoče nastaviti po smeri in pošilja tekočino za pranje na vetrobransko steklo.

1.12 Izraz "delovanje naprave za pranje vetrobranskega stekla" pomeni zmožnost te naprave za usmerjanje tekočine na želeno območje vetrobranskega stekla, ne da bi pri tem puščala ali se snela cev naprave pri normalni uporabi.

1.13 Izraz "naprava za odleditev vetrobranskega stekla" pomeni napravo, ki je namenjena za taljenje sreža ali ledu s površin vetrobranskega stekla in s tem omogoča vidljivost.

1.14 Izraz "odleditev" pomeni odstranjevanje plasti sreža ali ledu s steklenih površin z uporabo naprav za odleditev in brisalcev vetrobranskega stekla.

1.15 Izraz "odledenela površina" pomeni stekleno površino, ki je suha ali pokrita s staljenim ali delno staljenim (mokrim) srežem, ki ga lahko odstrani brisalec; ta površina ne vključuje tistega dela vetrobranskega stekla, ki je pokrit s suhim srežem.

1.16 Izraz "naprava za sušenje" pomeni napravo, ki je namenjena za odstranjevanje vlage z notranje površine vetrobranskega stekla in s tem omogoča vidljivost.

1.17 Izraz "vlaga" pomeni plast kondenzata na notranji površini stekel.

1.18 Izraz "sušenje" pomeni odstranjevanje vlage s stekel z napravo za sušenje.

2. ZAHTEVE

2.1 Brisalec vetrobranskega stekla

2.1.1 Vsako vozilo mora biti opremljeno z najmanj enim avtomatskim brisalcem vetrobranskega stekla, t. j. takim, ki lahko deluje, kadar je prižgan motor, brez vsakih posegov voznika razen tistega, ki je potreben za vklop in izklop brisalca.

2.1.1.1 Brisalec mora pokrivati najmanj 90 % vidnega polja A, ki je opredeljeno v točki 2.2 Dodatka 1.

2.1.2 Brisalec vetrobranskega stekla mora imeti frekvenco vsaj 40 zamahov na minuto, pri čemer en zamah pomeni gib brisalca naprej in njegovo vrnitev v izhodiščni položaj.

2.1.3 Frekvenca(e), omenjena(e) v točki 2.1.2 mora(jo) biti dosežena(e), kakor je navedeno v točkah od 3.1.1 do 3.1.8.

2.1.4 Ročica brisalca mora biti načrtovana tako, da se lahko odmakne stran od vetrobranskega stekla, tako da se le to lahko očisti ročno.

2.1.5 Brisalec mora biti tak, da lahko deluje dve minuti na suhem vetrobranskem steklu, kakor se zahteva v točki 3.1.9.

2.1.6 Sistem mora prenesti nepretrgano zadrževanje gibanja 15 sekund, in sicer tako, da je ročica brisalca blokirana v navpičnem položaju in naprava za upravljanje brisalca v položaju za največjo frekvenco zamahovanja brisalcev.

2.2. Pranje vetrobranskega stekla

2.2.1 Vsako vozilo mora biti opremljeno z napravo za pranje vetrobranskega stekla, ki lahko prenese obremenitve zaradi zamašitve šob, ko se vklopi sistem po postopku, opisanem v točki 3.2.1.

2.2.2 Delovanje naprav za pranje in brisalcev vetrobranskega stekla ne sme biti ogroženo pri izpostavitvi naprav temperaturnim ciklom, predpisanim v točkah 3.2.2 in 3.2.3.

2.2.3 Naprava za pranje vetrobranskega stekla mora dobavljati dovolj tekočine za čiščenje 60 % območja, opredeljenega v točki 2.2 Dodatka 1, po pogojih, opisanih v točki 3.2.4.

2.2.4 Prostornina posode za tekočino mora biti najmanj en liter.

2.3 Naprava za odleditev in sušenje

2.3.1 Vsako vozilo mora biti opremljeno z napravama za odleditev in sušenje, ki omogočata odstranitev vsega ledu ali sreža z vetrobranskega stekla in vse vlage z notranje površine vetrobranskega stekla.

Taka naprava ni potrebna pri trikolesnih mopedih z nadgradnjo, pri katerih moč motorja ne presega 4 kW.

2.3.2 Pogoji, predpisani v točki 2.3.1, so izpolnjeni, če je vozilo opremljeno z ustreznim sistemom za ogrevanje potniške kabine, ki mora izpolnjevati pogoje, predpisane v Direktivi 78/548/EGS [1], ki se nanaša na sisteme ogrevanja potniških kabin motornih vozil, z naslednjo dopolnitvijo točk 2.4.1.1 in 2.4.1.2 Priloge I omenjene direktive: "ali pa mora biti jasno dokazano, da nobeno puščanje ne more doseči potniške kabine".

2.3.3 Kot odstopanje od točke 2.3.2. veljajo zahteve Direktive 78/317/EGS [2], ki se nanašajo na sisteme odleditve in sušenja steklenih površin motornih vozil, za vozila, katerih moč presega 15 kW.

3. PRESKUSNI POSTOPEK

3.1 Brisalec vetrobranskega stekla

3.1.1 Če ni predpisano drugače, se spodaj opisani preskusi opravljajo v naslednjih pogojih:

3.1.2 Temperatura okolice ne sme biti nižja od 10 °C in ne višja od 40 °C.

3.1.3 Vetrobransko steklo mora biti ves čas mokro.

3.1.4 Če brisalec vetrobranskega stekla deluje na električni pogon, morajo biti izpolnjeni še naslednji pogoji:

3.1.4.1 Akumulator mora biti popolnoma napolnjen.

3.1.4.2 Motor mora delovati pri vrtljajih, ki ustrezajo 30 % ± 10 % vrtljajev pri polni moči.

3.1.4.3 Prižgan mora biti žaromet za kratki svetlobni pramen.

3.1.4.4 Če so vgrajene naprave za ogrevanje in/ali prezračevanje in so na električni pogon, morajo delovati v režimu največje porabe moči.

3.1.4.5 Če so vgrajene naprave za odleditev in sušenje in so na električni pogon, morajo delovati v režimu največje porabe moči.

3.1.5 Brisalci na zrak pod tlakom ali na podtlak morajo delovati nepretrgano pri zahtevani frekvenci pri vseh vrtljajih in obremenitvah motorja.

3.1.6 Frekvence zamahovanja brisalcev vetrobranskega stekla morajo izpolnjevati pogoje, predpisane v točki 2.1.2, po predhodnem 20-minutnem delovanju na mokri površini.

3.1.7 Zunanja površina vetrobranskega stekla mora biti popolnoma razmaščena z metilnim alkoholom ali enakovrednim sredstvom.

Po sušenju se steklo zdrgne z najmanj 3-odstotno in največ 10-odstotno raztopino amoniaka in pusti, da se posuši, nato se vetrobransko steklo obriše s suho bombažno krpo.

3.1.8 Na zunanjo površino vetrobranskega stekla se nanese enakomeren sloj preskusne mešanice (glej Dodatek 2) in pusti, da se posuši.

3.1.9 Zahteve iz točke 2.1.5 morajo biti izpolnjene v pogojih, predpisanih v točki 3.1.4.

3.2 Pranje vetrobranskega stekla

Preskusni pogoji

3.2.1 Preskus št. 1

3.2.1.1 Naprava za pranje vetrobranskega stekla se napolni z vodo in iz nje se odstrani ves zrak. Nato mora biti pri temperaturi okolice 20 ± 5 °C najmanj 4 ure. Vse šobe se zamašijo, nato se naprava vklopi šestkrat v minuti, vsakič za najmanj 3 sekunde. Če napravo poganja voznik s svojo močjo, mora biti sila delovanja na napravo taka, kakršna je navedena v naslednji tabeli:

Tip črpalke | Potrebna sila |

na ročni pogon | od 11 do 13,5 daN |

na nožni pogon | od 40 do 44,5 daN |

3.2.1.2 Preskusna napetost na električni črpalki ne sme biti manjša od nazivne napetosti, vendar je ne sme presegati za več kot 2 V.

3.2.1.3 Po preskusu mora naprava za pranje vetrobranskega stekla delovati tako, kakor se zahteva v točki 1.12.

3.2.2 Preskus št. 2 (preskus z izpostavitvijo nizkim temperaturam)

3.2.2.1 Naprava za pranje vetrobranskega stekla se napolni z vodo in iz nje se odstrani ves zrak. Nato mora biti pri temperaturi okolice − 18 ± 3 °C najmanj 4 ure, tako da vsa voda zmrzne, potem pa pri temperaturi okolice 20 ± 2 °C toliko časa, da se led popolnoma stali. Nato se preveri delovanje naprave; naprava se vklopi v skladu z zahtevami iz točke 3.2.1.

3.2.3 Preskus št. 3 (preskus z izpostavitvijo visokim temperaturam)

3.2.3.1 Naprava za pranje vetrobranskega stekla se napolni z vodo temperature 60° ± 3 °C. Nato se preveri njeno delovanje; naprava se vklopi v skladu z zahtevami iz točke 3.2.1.

3.2.4 Preskus št. 4 (preskus učinkovitosti naprave za pranje vetrobranskega stekla, predpisan v točki 2.2.3)

3.2.4.1 Naprava za pranje vetrobranskega stekla se napolni z vodo in iz nje se odstrani ves zrak. Pri mirujočem vozilu in v brezvetrju se šoba(e) naprave za pranje nastavi(jo) tako, da usmerja(jo) tekočino na predvideno mesto na zunanji površini vetrobranskega stekla. Če napravo poganja voznik s svojo močjo, sila delovanja na napravo ne sme presegati vrednosti, predpisanih v točki 3.2.1.1 Če napravo poganja električna črpalka, veljajo zahteve iz točke 3.1.4.

3.2.4.2 Zunanja površina vetrobranskega stekla se pripravi tako, kakor je opisano v točkah 3.1.7 in 3.1.8.

3.2.4.3 Nato se naprava za pranje vetrobranskega stekla vklopi tako, kakor predpisuje proizvajalec, za deset ciklov delovanja brisalca pri največji frekvenci zamahovanja, in ugotovi delež vidnega polja, ki je opisan v točki 2.2 Dodatka 1, ki se s tem očisti.

3.3 Vsi preskusi se opravijo na isti napravi za pranje vetrobranskega stekla, opisani v točkah od 3.2.1 do 3.2.3.

Dodatek 1

Postopek določanja vidnih polj na vetrobranskih steklih trikolesnih mopedov, triciklov ali kvadriciklov z nadgradnjo glede na točke V

1. POLOŽAJI TOČK V

1.1 V tabelah I in II so navedeni položaji točk V glede na točko R, izraženi s koordinatami X, Y in Z v tridimenzionalnem referenčnem sistemu.

1.2 V tabeli I so prikazane osnovne koordinate pri hrbtnem naslonu z naklonom 25°. Pozitivna smer koordinat je prikazana na sliki 1.

TABELA I

Točka V | X | Y | Z |

V1 | 68 mm | − 5 mm | 665 mm |

V2 | 68 mm | − 5 mm | 589 mm |

1.3 Popravki, ki so potrebni pri predvidenih naklonih hrbtnega naslona, različnih od 25°

1.3.1 V tabeli II so navedeni dodatni popravki ΔX za vsako točko V, kadar predvideni naklon hrbtnega naslona ni 25°. Pozitivna smer koordinat je prikazana na sliki 1.

TABELA II

Naklon hrbtnega naslona (stopinje) | Vodoravne koordinate ΔX |

5 | − 186 mm |

6 | − 177 mm |

7 | − 167 mm |

8 | − 157 mm |

9 | − 147 mm |

10 | − 137 mm |

11 | − 128 mm |

12 | − 118 mm |

13 | − 109 mm |

14 | − 99 mm |

15 | − 90 mm |

16 | − 81 mm |

17 | − 72 mm |

18 | − 62 mm |

19 | − 53 mm |

20 | − 44 mm |

21 | − 35 mm |

22 | − 26 mm |

23 | − 18 mm |

24 | − 9 mm |

25 | 0 mm |

26 | 9 mm |

27 | 17 mm |

28 | 26 mm |

29 | 34 mm |

30 | 43 mm |

31 | 51 mm |

32 | 59 mm |

33 | 67 mm |

34 | 76 mm |

35 | 84 mm |

36 | 92 mm |

37 | 100 mm |

38 | 108 mm |

39 | 115 mm |

40 | 123 mm |

2. VIDNA POLJA

2.1 Iz točk V se določita dve vidni polji.

2.2 Vidno polje A je območje na zunanji površini vetrobranskega stekla, omejeno z naslednjimi štirimi ravninami, ki potekajo iz točk V naprej (glej sliko 1):

- navpična ravnina, ki poteka skozi V1 in V2 ter z osjo X oklepa kot 18° v levo,

- ravnina, ki je vzporedna z osjo Y, poteka skozi V1 in z osjo X oklepa kot 3° navzgor,

- ravnina, ki je vzporedna z osjo Y, poteka skozi V2 in z osjo X oklepa kot 1° navzdol,

- navpična ravnina, ki poteka skozi V1 in V2 ter z osjo X oklepa kot 20° v desno.

+++++ TIFF +++++

Slika 2

Dodatek 2

Mešanica za preskušanje brisalcev in naprav za pranje vetrobranskih stekel

Preskusna mešanica, omenjena v točkah 3.1.8 in 3.2.4.2, vsebuje 92,5 volumskega odstotka vode (trdote manj kot 205 g/1000 kg po izhlapevanju), 5 % nasičene vodne soli (natrijevega klorida) in 2,5 masnega odstotka prahu, katerega sestava je prikazana v tabelah I in II.

TABELA I

Analiza preskusnega prahu

Sestavina | Masni odstotek |

SiO2 | od 67 do 69 |

Fe2O3 | od 3 do 5 |

Al2O3 | od 15 do 17 |

CaO | od 2 do 4 |

MgO | od 0,5 do 1,5 |

alkalni elementi | od 3 do 5 |

izgube pri zgorevanju | od 2 do 3 |

TABELA II

Porazdelitev sestave prahu po merah delcev

Mera delcev (v µm) | Porazdelitev po merah (v %) |

od 0 do 5 | 12 ± 2 |

od 5 do 10 | 12 ± 3 |

od 10 do 20 | 14 ± 3 |

od 20 do 40 | 23 ± 3 |

od 40 do 80 | 30 ± 3 |

od 80 do 200 | 9 ± 3 |

Dodatek 3

+++++ TIFF +++++

Dodatek 4

+++++ TIFF +++++

Dodatek 5

+++++ TIFF +++++

Dodatek 6

+++++ TIFF +++++

Dodatek 7

+++++ TIFF +++++

Dodatek 8

+++++ TIFF +++++

[1] Glej shemo v Dodatku 1.

[2] Glej shemo v Dodatku 1.

[3] Glej shemo v Dodatku 1.

[4] Glej shemo v Dodatku 1.

[5] Glej shemo v Dodatku 1.

[6] Glej shemo v Dodatku 1.

[7] Glej shemo v Dodatku 1.

[8] Glej shemo v Dodatku 1.

[9] Glej shemo v Dodatku 1.

[10] Glej shemo v Dodatku 1.

[11] Glej shemo v Dodatku 1.

[12] Glej shemo v Dodatku 1.

[13] Glej shemo v Dodatku 1.

[14] Za vmesne hitrosti je dovoljena linearna interpolacija največje obremenitve.

[15] Velja samo za pnevmatike, označene z indeksom V na oznaki velikosti, in do največje hitrosti, ki jo določi proizvajalec pnevmatike. (Glej točko 1.2.15 Priloge I).

[16] Velja tudi za pnevmatike z indeksom Z na oznaki velikosti.

[1] Pnevmatike za običajno uporabo.

[2] Večnamenske in zimske pnevmatike.

[3] Pnevmatike za običajno cestno uporabo.

[4] Pnevmatike za posebne namene in zimske pnevmatike.

[5] Pnevmatike za običajno cestno uporabo, vključno s hitrostno kategorijo s simbolom P.

[6] Pnevmatike za običajno cestno uporabo nad hitrostno kategorijo P in zimske pnevmatike.

[7] Pnevmatike za posebne namene.

[8] Pnevmatike za običajno cestno uporabo.

[9] Pnevmatike za posebne namene in zimske pnevmatike.

[10] Pnevmatike za običajno cestno uporabo, vključno s hitrostno kategorijo s simbolom P.

[11] Pnevmatike za običajno cestno uporabo nad hitrostno kategorijo P in zimske pnevmatike.

[12] Pnevmatike za posebne namene.

[1]

[1] Za hitrosti nad 240 km/h je preskusni tlak 3,20 bara (320 kPa).

[1] Žarometi iz Prilog III-B, III-C in III-D.

[1] Velja samo za območje med dvema navpičnima premicama, ki potekata skozi V = 0°/H = ± 5°, in dvema vodoravnima premicama, ki potekata skozi V = ± 10°/H = 0°. V vseh drugih smereh velja gornja meja 400 cd.

[1] Jakost 50R50V = 0,25 min.

[1] Merilni zaslon za žaromet za vožnjo po levi mora biti simetričen glede na daljico v-v, prikazano na sliki v tem dodatku.

[1] Tehnične zahteve za žarnice z žarilno nitko: glej Prilogo IV.

[2] Žaromet izpolnjuje zahteve tega odstavka, če je mogoče žarnico z žarilno nitko preprosto pritrditi in pozicionirne nastavke pravilno namestiti v njihove reže tudi v temi.

[3] Te določbe ne veljajo za preklopno stikalo.

[4] Merilni zaslon mora biti dovolj širok, da omogoča preverjanje meje svetlo-temno v območju vsaj 5° na vsako stran od daljice v-v.

[5] Če pri žarometu, načrtovanem tako, da izpolnjuje zahteve te direktive le za kratki svetlobni pramen, goriščna os opazno odstopa od glavne smeri žarometa ali če pri katerem koli tipu žarometa (samo za kratki svetlobni pramen ali kratki in dolgi svetlobni pramen) svetlobni pramen nima meje svetlo-temno z izrazitim pregibom, je treba predvideti nastavljanje v bočni smeri tako, da bodo čim bolj izpolnjene zahteve glede osvetljenosti v točkah 75R in 50R pri žarometih za vožnjo po desni in v točkah 75L in 50L pri žarometih za vožnjo po levi.

[6] Žaromet, načrtovan za kratki svetlobni pramen, lahko vključuje tudi žaromet za dolgi svetlobni pramen, ki ne izpolnjuje teh zahtev.

[7] Meja popravljene nastavitve 1° v desno ali levo ni nezdružljiva s popravljeno nastavitvijo navzgor ali navzdol. Le-ta je omejena samo z zahtevami iz točke 3.3; vodoravni del meje svetlo-temno ne sme seči čez daljico h-h (določbe točke 3.3 ne veljajo za žaromete, predvidene za izpolnjevanje zahtev te priloge le za kratki svetlobni pramen).

[8] E50 R in E50 L sta dejansko izmerjeni osvetljenosti.

[1] Če je preskušani žaromet združen in/ali integriran s signalnimi svetilkami, morajo te biti med celotnim preskusom prižgane. Če gre za smerno svetilko, mora ta utripati tako, da je razmerje med časom delovanja in časom, ko ne deluje, približno ena proti ena.

[2] Če je pri pobliskavanju z žarometom sočasno prižganih dve ali več žarilnih nitk, se to ne šteje za normalno sočasno uporabo žarilnih nitk.

[3] Če je preskušani žaromet združen in/ali integriran s signalnimi svetilkami, morajo te biti med celotnim preskusom prižgane. Če gre za smerno svetilko, mora ta utripati tako, da je razmerje med časom delovanja in časom, ko ne deluje, približno ena proti ena.

[4] Če je preskušani žaromet združen in/ali integriran s signalnimi svetilkami, morajo te biti med celotnim preskusom prižgane. Če gre za smerno svetilko, mora ta utripati tako, da je razmerje med časom delovanja in časom, ko ne deluje, približno ena proti ena.

[5] Če je pri pobliskavanju z žarometom sočasno prižganih dve ali več žarilnih nitk, se to ne šteje za normalno sočasno uporabo žarilnih nitk.

[6] NaCMC pomeni natrijevo sol karboksimetilceluloze, ki se običajno imenuje CMC. NaCMC, uporabljena v mešanici nesnage, mora imeti stopnjo substitucije (DS) 0,6-0,7 in viskoznost 200-300 cP pri 2-odstotni raztopini pri 20 °C.

[7] Točka 50 V leži na zaslonu, oddaljenem 25 m, 375 mm pod točko HV na navpični daljici v-v.

[1] Priporoča se uporaba leče L2 z goriščno razdaljo približno 80 mm.

[4] Vrednosti v levem stolpcu se nanašajo na žarilno nitko dolgega svetlobnega pramena, vrednosti v desnem stolpcu pa na žarilno nitko kratkega svetlobnega pramena.

[5] Položaj in mere senčnika in žarilnih nitk se preverjajo z mersko metodo, opisano v publikaciji IEC 809.

[6] Meri se na razdalji od referenčne ravnine, ki je navedena v milimetrih za poševno črto.

[7] mv = izmerjena vrednost.

[8] Kot γ je pomemben le pri načrtovanju senčnika in ga ni treba preverjati na izdelanih žarnicah.

[1] Merilne točke so tiste, v katerih zunanji del končnih navojev, ki so najbliže referenčni ravnini ali najbolj oddaljeni od nje, seka os žarilne nitke.

[2] Merilne točke so tiste, v katerih zunanji del končnih navojev, ki so najbliže referenčni ravnini ali najbolj oddaljeni od nje, seka os žarilne nitke.

[3] Podnožje se pritiska v te smeri.

[4] Konec žarilne nitke je določen na listu H2/3.

[1] Meritve potekajo na razdalji od referenčne ravnine, navedeni za poševno črto v milimetrih.

[2] "29,5 mv" oziroma "30,0 mv" pomeni izmerjeno vrednost na razdalji 29,5 oziroma 30,0 mm od referenčne ravnine.

[1] Meritve potekajo na razdalji od referenčne ravnine, navedeni za poševno črto v milimetrih.

[2] Risba oblike senčnika je zgolj simbolična.

[3] Risba oblike senčnika je zgolj simbolična.

[1] Proizvajalci lahko izberejo druge smeri opazovanja, ki so med seboj pravokotne. Smeri, ki jih določi proizvajalec, uporablja tudi preskuševalni laboratorij pri preverjanju mer in položaja žarilne nitke.

[2] Proizvajalci lahko izberejo druge smeri opazovanja, ki so med seboj pravokotne. Smeri, ki jih določi proizvajalec, uporablja tudi preskuševalni laboratorij pri preverjanju mer in položaja žarilne nitke.

[3] Proizvajalci lahko izberejo druge smeri opazovanja, ki so med seboj pravokotne. Smeri, ki jih določi proizvajalec, uporablja tudi preskuševalni laboratorij pri preverjanju mer in položaja žarilne nitke.

[4] Proizvajalci lahko izberejo druge smeri opazovanja, ki so med seboj pravokotne. Smeri, ki jih določi proizvajalec, uporablja tudi preskuševalni laboratorij pri preverjanju mer in položaja žarilne nitke.

[1] Proizvajalci lahko izberejo druge smeri opazovanja, ki so med seboj pravokotne. Smeri, ki jih določi proizvajalec, uporablja tudi preskuševalni laboratorij pri preverjanju mer in položaja žarilne nitke.

[2] Proizvajalci lahko izberejo druge smeri opazovanja, ki so med seboj pravokotne. Smeri, ki jih določi proizvajalec, uporablja tudi preskuševalni laboratorij pri preverjanju mer in položaja žarilne nitke.

[3] Proizvajalci lahko izberejo druge smeri opazovanja, ki so med seboj pravokotne. Smeri, ki jih določi proizvajalec, uporablja tudi preskuševalni laboratorij pri preverjanju mer in položaja žarilne nitke.

[4] Proizvajalci lahko izberejo druge smeri opazovanja, ki so med seboj pravokotne. Smeri, ki jih določi proizvajalec, uporablja tudi preskuševalni laboratorij pri preverjanju mer in položaja žarilne nitke.

[1] Največje bočno odstopanje središča žarilne nitke od ravnin, ki sta med seboj pravokotni in od katerih vsaka vsebuje referenčno os podnožja, ena pa tudi osi čepov.

[2] Žarnice s podnožjem BA 15d se lahko uporabljajo za posebne namene: imajo enake mere.

[3] Preverja se po "box sistemu", list P21W/2.

[4] Za 24-voltne žarnice, ki se uporabljajo v težkih razmerah in imajo drugačno obliko žarilne nitke, se pripravljajo dodatne zahteve.

[1] Te mere se preverjajo po "box sistemu" (P21/5W/2, P21/5W/3) na podlagi zgoraj prikazanih mer in odstopanj. "x" in "y" se nanašata na glavno žarilno nitko (velike moči), ne pa na os žarnice (P21/5W/2). Načini za povečanje natančnosti položaja žarilne nitke ter sklopa podnožja in nosilca žarnice so v pripravi.

[2] Največje bočno odstopanje središča glavne žarilne nitke (velike moči) od ravnin, ki sta med seboj pravokotni in od katerih vsaka vsebuje referenčno os, ena od njiju pa tudi os čepov.

[3] Za vgradnjo se ne priporoča uporaba 24-voltne žarnice.

[1] Ta mera ustreza razdalji med obema odprtinama premera 3,5 mm, ki pritiskata vsaka na svoje podnožje žarnice.

[2] Žarilna nitka mora biti vgrajena v valjasto ohišje dolžine 19 mm, koaksialno z osjo žarnice in simetrično glede na središče žarnice. Pri 6- in 12-voltnih žarnicah je premer tega valja: d + 4 mm (pri etalonski žarnici: d + 2 mm), pri 24-voltnih žarnicah pa: d + 5 mm, pri čemer je "d" nazivni premer žarilne nitke, ki ga določi proizvajalec.

[3] Odstopanje središča žarilne nitke od vzdolžne sredine žarnice naj ne presega ± 2 mm (pri standardnih žarnicah: ± 0,5 mm), merjeno v smeri referenčne osi.

[4] 4,5 mm pri 6-voltnih žarnicah.

[5] 16,5 mm pri 24-voltnih žarnicah.

[1] Ta mera ustreza razdalji med obema odprtinama premera 3,5 mm.

[2] Položaj žarilne nitke se preverja po "box sistemu", list C21W/2.

[1] UL L 266, 2.10.1974, str. 4.

[1] Pomen izrazov je iz CIE Publikacije 50 (45), Mednarodni slovar elektronike, Group 45: Razsvetljava.

[2] Pomen izrazov je iz CIE Publikacije 50 (45), Mednarodni slovar elektronike, Group 45: Razsvetljava.

[3] Pomen izrazov je iz CIE Publikacije 50 (45), Mednarodni slovar elektronike, Group 45: Razsvetljava.

[4] Pomen izrazov je iz CIE Publikacije 50 (45), Mednarodni slovar elektronike, Group 45: Razsvetljava.

[5] Predelana tabela. Vrednosti "x-(λ)", "y-(λ)", "z-(λ)" so bile zaokrožene na štiri decimalke.

[6] Spremenjeno in dopolnjeno leta 1966 (s 3 na 2).

[1] Nobeno notranje vzvratno ogledalo ni potrebno, če so izpolnjeni pogoji glede vidnosti iz točke 4.1. V tem primeru sta potrebni dve zunanji vzvratni ogledali, eno na levi in eno na desni strani vozila.

[1] Pri trikolesnih mopedih in lahkih kvadriciklih se mejne vrednosti za mase CO in HC + NOx pomnožijo s faktorjem 2.

[2] Pri trikolesnih mopedih in lahkih kvadriciklih mora biti mejna masa CO 3,5 g/km.

[3] ∑nxi − x-2,S2 = i = 1npri čemer je xi katera koli posamična izmerjena količina iz vzorca n in∑n xix- = i = 1n

[1] Za enojni valj s premerom 400 mm.

[2] To so dodatne mase, ki se po potrebi lahko nadomestijo z elektronsko napravo, če se dokaže enakovrednost izmerjenih vrednosti.

[1] Mejne vrednosti za tricikle in kvadricikle je treba pomnožiti s faktorjem 1,5.

[2] Mejne vrednosti za tricikle in kvadricikle je treba pomnožiti s faktorjem 1,5.

[3] ∑nxi − x-2,S2 = i = 1npri čemer je xi katera koli dobljena vrednost v vzorcu n in∑n xix- = i = 1n

[4] ∑nxi − x-2S2 = i = 1npri čemer je xi katera koli dobljena vrednost v vzorcu n in∑n xix- = i = 1n

[1] motor odklopljen.

[2] To so dodatne mase, ki se po potrebi lahko nadomestijo z elektronsko napravo, če se dokaže enakovrednost izmerjenih vrednosti.

[1] Preskus se sme opraviti v klimatizirani preskuševalni komori, v kateri se lahko nadzorujejo atmosferski pogoji.

[1] Začetnice American Society for Testing and Materials, 1916 Race Street, Philadelphia, Pennsylvania 19103, ZDA.

[2] Dodajanje snovi, ki vsebujejo kisik, je prepovedano.

[1] UL L 237, 24.8.1991, str. 1.

[1] UL L 38, 11.2.1974, str. 2

[2] Masa pogonskih baterij pri vozilih na električni pogon ni vključena v maso praznega vozila.

[3] UL L 24, 30.1.1976, str. 6.

[1] OJ L 220, 29.8.1977, str. 95.

[1] OJ L 129, 14.5.1992, str. 11.

[2] OJ L 67, 10.3.1989, str. 1.

[1] UL L 168, 26.6.1978, str. 40.

[2] UL L 81, 28.3.1978, str. 27.

--------------------------------------------------