1. „trihinela“ pomeni kakršno koli ogorčico, ki pripada vrsti rodu Trichinella;

2. „nadzorovani pogoji bivanja“ so vrsta živinoreje, pri kateri prašiči ves čas bivajo in se prehranjujejo v pogojih, ki jih nadzira nosilec živilske dejavnosti;

3. „kompartment“ pomeni skupino gospodarstev, ki uporabljajo nadzorovane pogoje bivanja. Vsa gospodarstva države članice, ki uporabljajo nadzorovane pogoje bivanja, sestavljajo en kompartment.

(a) za vse trupe plemenskih svinj in merjascev ali vsaj 10 % trupov živali, poslanih vsako leto v zakol iz gospodarstev, katerih uporaba nadzorovanih pogojev bivanja je uradno priznana, se opravi pregled na trihinelo;

(b) za vse trupe iz gospodarstev, katerih uporaba nadzorovanih pogojev bivanja ni uradno priznana, se sistematično opravi pregled na trihinelo.

(a) referenčna metoda odkrivanja, določena v poglavju I Priloge I; ali

(b) enakovredna metoda odkrivanja, določena v poglavju II Priloge I.

(a) je postopek pod nadzorom pristojnega organa;

(b) se trup ali njegovi deli ne razrežejo v več kot eni razsekovalnici;

(c) je razsekovalnica na ozemlju države članice; ter

(d) se v primeru pozitivnega rezultata vsi deli opredelijo kot neprimerni za prehrano ljudi.

(a) v državi članici v zadnjih treh letih, ko se je izvajalo redno testiranje v skladu s členom 2, ni bila odkrita nobena avtohtona okužba s trihinelo pri domačih prašičih iz gospodarstev, katerih uporaba nadzorovanih pogojev bivanja je uradno priznana; ali

(b) je glede na pretekle podatke o stalnem pregledovanju populacije zaklanih prašičev mogoče z vsaj 95 % gotovostjo trditi, da razširjenost trihinele v navedeni populaciji ne presega vrednosti enega primera na milijon; ali

(c) se gospodarstva, ki uporabljajo nadzorovane pogoje bivanja, nahajajo v Belgiji ali na Danskem.

(a) programu kakovosti testov, ki se uporabljajo za odkrivanje prisotnosti trihinel; in

(b) rednem ocenjevanju testiranja, postopkih beleženja in analiz, ki se uporabljajo v laboratoriju.

(a) če obstaja razlog za sum okužbe s trihinelami; ali

(b) če so bili prejšnji vzorci z istega gospodarstva ob uporabi trihinoskopske metode iz člena 16(1) pozitivni.

(a) sledljivosti okuženega(-ih) trupa(-ov) in njegovih (njihovih) delov, ki vsebujejo mišično tkivo;

(b) ukrepih za ravnanje z okuženim(i) trupom(-i) in njegovimi (njihovimi) deli;

(c) preiskavi vira okužbe in morebitnega širjenja med prostoživečimi živalmi;

(d) vseh ukrepih, ki jih je treba sprejeti na ravni trgovine na drobno ali potrošnika;

(e) ukrepih, ki jih je treba sprejeti, če okuženega trupa ni mogoče identificirati v klavnici;

(f) določanju prisotnih vrst trihinel.

(a) prekliče uradno priznanje gospodarstva;

(b) pregleda vse domače prašiče tega gospodarstva ob zakolu;

(c) izsledi in testira vse živali za vzrejo, ki so prišle v gospodarstvo, in po možnosti vse tiste, ki so zapustile gospodarstvo v vsaj zadnjih šestih mesecih pred ugotovitvijo prisotnosti trihinele. V ta namen se odvzamejo vzorci mesa, pri katerih se pregleda prisotnost parazitov rodu Trichinella z uporabo metod odkrivanja iz poglavij I in II Priloge I;

(d) preišče razširjenost okužbe s paraziti zaradi distribucije mesa domačih prašičev, ki so bili zaklani v obdobju pred ugotovitvijo prisotnosti trihinele, če je to izvedljivo;

(e) o tem obvesti Komisijo in druge države članice;

(f) sproži epidemiološko preiskavo za pojasnitev vzroka okužbe, če je to ustrezno;

(g) sprejme ustrezne ukrepe, če okuženega trupa ni mogoče identificirati v klavnici, in sicer vključno s:

(i) v delu 1 Priloge I k Uredbi (EU) št. 206/2010 za uvoz živih domačih prašičev; ali

(ii) v delu 1 Priloge II k Uredbi (EU) št. 206/2010 za uvoz svežega mesa domačih prašičev;

(iii) v delu 2 Priloge II k Odločbi 2007/777/ES za uvoz mesnih izdelkov, proizvedenih izključno iz mesa ali mesnih izdelkov iz domačih prašičev.

(a) je treba posamezne trupe iz člena 2 pregledati posamično v obratu, v katerem se na dan ne zakolje več kot 15 domačih prašičev ali 75 domačih prašičev na teden ali na dan pripravi več kot enega divjega merjasca za dajanje na trg, in

(b) metode odkrivanja, določene v poglavjih I in II Priloge I, niso na voljo.

(a) je meso označeno z oznako zdravstvene ustreznosti, ki se jasno razlikuje od oznake zdravstvene ustreznosti iz člena 5(1)(a) Uredbe (ES) št. 853/2004, in da se meso neposredno dobavi končnemu potrošniku ali trgovinam na drobno, ki z mesom neposredno oskrbujejo končnega potrošnika, in

(b) se meso ne uporabi za izdelavo proizvodov, pri katerih proizvodni postopek ne uniči trihinel.

(a) nož ali škarje in pinceta za odvzem vzorcev;

(b) pladnji, razdeljeni na 50 kvadratov, od katerih vsak lahko drži vzorec po približno 2 g mesa, ali druga orodja, ki zagotavljajo enaka jamstva v zvezi s sledljivostjo vzorcev;

(c) mešalec z ostrim rezilom za sekljanje. Če so vzorci težji od 3 g, je treba uporabiti strojček za mletje mesa z luknjami premera med 2 in 4 mm ali škarje. V primeru zamrznjenega mesa ali jezika (po odstranitvi površinske plasti, ki ni prebavljiva) je potreben strojček za mletje mesa, velikost vzorca pa je treba znatno povečati;

(d) magnetni mešalci s termostatsko nadzorovano grelno ploščo in približno 5 cm dolgimi teflonskimi mešalnimi paličicami;

(e) konični stekleni ločilni lijaki s prostornino najmanj 2 litrov, po možnosti opremljeni s teflonskimi varnostnimi čepi;

(f) stojala, vijaki in objemke;

(g) sita s 180-mikronsko mrežo iz nerjavečega jekla in zunanjim premerom 11 cm;

(h) lijaki z notranjim premerom najmanj 12 cm za podporo sit;

(i) steklene čaše s 3-litrsko prostornino;

(j) stekleni merilni valji s prostornino od 50 do 100 ml ali centrifugalne epruvete;

(k) trihinoskop s horizontalno ploščo ali stereomikroskop z nastavljivim svetlobnim virom;

(l) več petrijevk s premerom 9 cm (za uporabo s stereomikroskopom), katerih spodnja stran se s koničastim orodjem označi v kvadratna preiskovalna polja po 10 × 10 mm;

(m) posoda za štetje ličink (za uporabo s trihinoskopom), ki je narejena iz 3 mm debelih akrilnih plošč, in sicer:

(n) aluminijasta folija;

(o) 25 % klorovodikova kislina;

(p) pepsin z močjo: 1: 10 000 NF (US National Formulary), kar ustreza 1: 12 500 BP (British Pharmacopoeia) in 2 000 FIP (Fédération Internationale de pharmacie), ali stabilizirana raztopina pepsina z najmanj 660 enot Evropske farmakopeje/ml;

(q) voda iz pipe, segreta na 46 do 48 °C;

(r) tehtnica z natančnostjo vsaj 0,1 g;

(s) kovinski pladnji s prostornino od 10 do 15 litrov za zbiranje odvečne digestivne tekočine;

(t) pipete različnih velikosti (1, 10 in 25 ml) in držala za pipete;

(u) termometer z natančnostjo do 0,5  °C v obsegu od 1 do 100 °C;

(v) sifon za vodo iz pipe.

(a) Pri celih trupih domačih prašičev je treba iz preponskega stebra pri prehodu v mišični del vzeti vsaj 1 g vzorca. Uporabijo se lahko posebne klešče za trihinele, pod pogojem, da se lahko zagotovi natančnost med 1,00 in 1,15 g.

Pri plemenskih svinjah in merjascih je treba iz preponskega stebra pri prehodu v mišični del vzeti večji vzorec, ki tehta vsaj 2 g.

Če ni preponskih stebrov, se enkrat večji vzorec, kot sta 2 g (ali 4 g pri plemenskih svinjah in merjascih), vzame iz rebrnega dela ali prsničnega dela prepone, iz čeljustne mišice, jezične mišice ali trebušnih mišic.

(b) Od vsakega kosa mesa se vzame vsaj 5 g težek vzorec progaste mišice z malo maščobe, če je mogoče, v bližini kosti ali kit. Vzorec iste velikosti se vzame od mesa, za katerega ni predvideno temeljito kuhanje ali kakršna koli druga vrsta predelave po zakolu.

(c) Pri zamrznjenih vzorcih je treba za analizo vzeti vsaj 5 g težek vzorec tkiva progaste mišice.

Teža vzorcev mesa velja za vzorec mesa, ki je brez maščob in fascie. Posebno pozornost je treba nameniti jemanju vzorcev mišic iz jezika, da se prepreči okužba s površinsko plastjo jezika, ki ni prebavljiva in lahko onemogoči pregled sedimenta.

(a) 16 ± 0,5 ml klorovodikove kisline se vlije v trilitrsko čašo, ki vsebuje 2,0  litra vode iz pipe, ki je bila predhodno segreta na 46 do 48 °C; mešalna paličica se vstavi v čašo, čaša pa se postavi na predhodno segreto ploščo in postopek mešanja se začne.

(b) Doda se 10 ± 0,2 g pepsina ali 30 ± 0,5 ml raztopine pepsina.

(c) 100 g vzorcev, vzetih v skladu s točko 2, se seseklja v mešalcu.

(d) Sesekljano meso se prenese v trilitrsko čašo, ki vsebuje vodo, pepsin in klorovodikovo kislino.

(e) Rezilni nastavek mešalca se večkrat potopi v digestivno tekočino v čaši, posoda mešalca pa se splakne z manjšo količino digestivne tekočine, da odpade vse meso, ki se še drži.

(f) Čaša se pokrije z aluminijasto folijo.

(g) Magnetni mešalec je treba nastaviti tako, da med delovanjem vzdržuje stalno temperaturo med 44 in 46 °C. Med mešanjem mora digestivna tekočina krožiti dovolj hitro, da ustvari globok vrtinec brez brizganja.

(h) Digestivna tekočina se meša, dokler mesni delci ne izginejo (približno 30 minut). Nato se mešalec izklopi in digestivna tekočina se skozi sito vlije v sedimentacijski lijak. Pri obdelavi nekaterih vrst mesa (jezik, divjačinsko meso itd.) je lahko potreben daljši čas prebave (ne več kot 60 minut).

(i) Postopek prebave se šteje za zadovoljivega, če na situ ne ostane več kot 5 % začetne teže vzorca.

(j) Digestivna tekočina se pusti stati v lijaku 30 minut.

(k) Po 30 minutah se vzorec digestivne tekočine (40 ml) hitro odplakne v merilni valj ali centrifugalno cevko.

(l) Digestivne tekočine in drugi tekoči odpadki se obdržijo na pladnju, dokler se odčitavanje rezultatov ne konča.

(m) 40 ml vzorca se sme pustiti stati 10 minut. Nato se s pipetiranjem previdno odvzame 30 ml supernatanta (bistre tekočine), da se odstranijo zgornji sloji do prostornine največ 10 ml.

(n) Preostalih 10 ml vzorca sedimenta se vlije v posodo za štetje ličink ali petrijevko.

(o) Merilni valj ali centrifugalna epruveta se splakne z največ 10 ml vode iz pipe, to pa se skupaj doda vzorcu v posodi za štetje ličink ali petrijevki. Vzorec se nato preuči s trihinoskopom ali stereomikroskopom pri 15- do 20-kratni povečavi. Ponazoritev z uporabo drugih tehnik je dovoljena, če se je izkazalo, da preiskava pozitivnih kontrolnih vzorcev poda enak ali boljši rezultat od tradicionalnih metod ponazoritve. Pri vseh primerih sumljivih delov ali oblik, podobnih parazitom, je treba uporabiti večjo povečavo (od 60- do 100-kratno).

(p) Vzorci se morajo pregledati takoj, ko so pripravljeni. V nobenem primeru se pregled ne sme prestaviti na naslednji dan.

Če vzorci niso pregledani v 30 minutah po pripravi, jih je treba razbistriti na naslednji način. Približno 40 ml končnega vzorca se vlije v merilni valj in pusti stati 10 minut. Nato se odvzame 30 ml supernatanta (bistre tekočine) do prostornine 10 ml. Tej se do prostornine 40 ml doda voda iz pipe. Po nadaljnjem usedanju, ki traja 10 minut, se 30 ml supernatanta (bistre tekočine) odvzame s pipetiranjem, preostalih ne več kot 10 ml za pregled pa se vlije v petrijevko ali posodo za štetje ličink. Merilni valj se splakne z največ 10 ml vode iz pipe, to pa se doda k vzorcu v petrijevki ali posodi za štetje ličink, ki je pripravljen za pregled.

Če je sediment pri pregledu moten, se vzorec vlije v merilni valj in doda se voda iz pipe do 40 ml, nato pa se ravna v skladu z zgornjim postopkom. Ta postopek se lahko ponovi 2- do 4-krat, dokler ni tekočina dovolj čista za zanesljivo odčitavanje.

(a) nož ali škarje za odvzem vzorcev;

(b) pladnji, razdeljeni na 50 kvadratov, od katerih lahko vsak drži vzorec po približno 2 g mesa, ali druga orodja, ki zagotavljajo enaka jamstva v zvezi s sledljivostjo vzorcev;

(c) strojček za mletje mesa ali električni mešalec;

(d) mešalec Stomacher Lab 3 500 Thermo model;

(e) plastične vrečke za mešalec Stomacher Lab;

(f) konični ločilni lijaki s prostornino 2 litrov, po možnosti opremljeni s teflonskimi varnostnimi čepi;

(g) stojala, vijaki in objemke;

(h) sita s 180-mikronsko mrežo iz nerjavečega jekla ali medenine in zunanjim premerom 11 cm;

(i) lijaki z notranjim premerom najmanj 12 cm za podporo sit;

(j) stekleni merilni valji s prostornino 100 ml;

(k) termometer z natančnostjo do 0,5  °C v obsegu od 1 do 100 °C;

(l) vibrator, npr. električni brivnik brez glave;

(m) rele, ki se vklaplja in izklaplja v časovnih razmakih ene minute;

(n) trihinoskop s horizontalno ploščo ali stereomikroskop z nastavljivim svetlobnim virom;

(o) posoda za štetje ličink in več petrijevk s premerom 9 cm, kot je navedeno v poglavju I(1)(l) in (m);

(p) 17,5  % klorovodikova kislina;

(q) pepsin z močjo: 1: 10 000 NF (US National Formulary), kar ustreza 1: 12 500 BP (British Pharmacopoeia) in 2 000 FIP (Fédération Internationale de pharmacie), ali stabilizirana raztopina pepsina z najmanj 660 enot Evropske farmakopeje/ml;

(r) več 10-litrskih posod za razkužitev opreme, npr. s formalinom, in za preostalo digestivno tekočino, če so vzorci pozitivni;

(s) tehtnica z natančnostjo 0,1 g.

(a) Popolni skupki (100 vzorcev hkrati)

▼M2

▼B

(b) Manjši skupki (manj kot 100 vzorcev)

— Digestivni tekočini se doda led (300 do 400 g ledenih ploščic, ledenega praška ali zdrobljenega ledu), ki njen volumen poveča na približno dva litra. Digestivna tekočina se nato meša, dokler se led ne raztopi. Pri manjših skupkih (glej II(b)) je treba količino ledu ustrezno zmanjšati.

— Ohlajena digestivna tekočina se prenese v dvolitrski ločilni lijak, ki je opremljen z vibratorjem, pritrjenim s posebno objemko.

— Sedimentacija lahko poteka 30 minut, medtem pa sedimentacijski lijak prekinjeno vibrira, tj. enominutna vibracija, kateri sledi enominutni premor.

— Po 30 minutah se 60 ml vzorec sedimenta hitro odplakne v 100 ml merilni valj. (Lijak se po uporabi splakne z raztopino detergenta).

— 60 ml vzorec se pusti stati najmanj 10 minut, nato se supernatant odvzame s pipetiranjem, da znaša preostala prostornina 15 ml, ki se pregleda na prisotnost ličink.

— Za pipetiranje se lahko uporabi brizgalka za enkratno uporabo, opremljena s plastično cevko. Dolžina cevke mora biti tolikšna, da 15 ml ostane v merilnem valju, ko po pipetiranju brizgalka ostane na obroču valja.

— Preostalih 15 ml se odlije v posodo za štetje ličink ali dve petrijevki ter pregleda s trihinoskopom ali stereomikroskopom.

— Merilni valj se splakne z 5 do 10 ml vode iz pipe, to pa se doda k vzorcu.

— Vzorci se morajo pregledati takoj, ko so pripravljeni. V nobenem primeru se pregled ne sme prestaviti na naslednji dan.

— končni vzorec 60 ml se vlije v merilni valj in pusti stati 10 minut; nato se 45 ml supernatanta (bistre tekočine) odvzame s pipetiranjem, preostalim 15 ml pa se dolije voda iz pipe do 45 ml,

— po nadaljnjem usedanju, ki traja 10 minut, se 30 ml supernatanta (bistre tekočine) odvzame s pipetiranjem, preostalih 15 ml za pregled pa se vlije v petrijevko ali posodo za štetje ličink,

— merilni valj se splakne z 10 ml vode iz pipe, to pa se skupaj doda k vzorcu v petrijevki ali posodi za štetje ličink, ki je pripravljen za pregled.

(a) 1-litrski Gelman lijak skupaj z držalom za filter (premer 45 mm);

(b) filtrirni diski, ki so sestavljeni iz okrogle mreže iz nerjavečega jekla z odprtino 35 mikronov (premer diska: 45 mm), dveh gumijastih obročev, debelih 1 mm, (zunanji premer: 45 mm, notranji premer: 38 mm), okrogla mreža se položi med oba gumijasta obroča in nanju pritrdi z uporabo dvokomponentnega lepila, ki je primerno za oba materiala;

(c) erlenmajerica s prostornino treh litrov, ki je opremljena s stransko cevko za pipetiranje;

(d) filtrirna črpalka;

(e) plastične vrečke s prostornino najmanj 80 ml;

(f) oprema za zapiranje plastičnih vrečk;

(g) rennilase z močjo 1: 150 000 soxhlet enot na gram.

(a) Popolni skupki (100 vzorcev hkrati)

Glej poglavje II(A)(3)(II)(a).

(b) Manjši skupki (manj kot 100 vzorcev)

Glej poglavje II(A)(3)(II)(b).

(a) Digestivni tekočini se doda led (300 do 400 g ledenih ploščic, ledenega praška ali zdrobljenega ledu), ki njen volumen poveča na približno 2 litra. Pri manjših skupkih je treba količino ledu ustrezno zmanjšati.

(b) Digestivna tekočina se meša, dokler se led ne raztopi. Ohlajeno digestivno tekočino se nato pusti stati najmanj tri minute, da se ličinke zvijejo.

(c) Gelman lijak, opremljen z držalom za filter in filtrirnim diskom, se pritrdi na erlenmajerico, ki je povezana s filtrirno črpalko.

(d) Digestivna tekočina se vlije v Gelman lijak in prefiltrira. Proti koncu filtracije se lahko pretok digestivne tekočine skozi filter olajša z uporabo filtrirne črpalke. Pipetiranje se mora zaključiti, preden se filter osuši, to pomeni, ko v lijaku ostane 2 do 5 ml tekočine.

(e) Ko je vsa digestivna tekočina prefiltrirana, se filtrirni disk odstrani in položi v plastično vrečko s prostornino 80 ml skupaj s 15 do 20 ml rennilase raztopine. Rennilase raztopina se naredi tako, da se 2 g rennilase doda k 100 ml vode iz pipe.

(f) Plastična vrečka se dvakrat zapečati in vloži v Stomacher med notranjo in zunanjo vrečko.

(g) Stomacher naj melje tri minute, npr. popoln ali nepopoln vzorec.

(h) Po treh minutah se plastična vrečka skupaj s filtrirnim diskom in rennilase raztopino odstrani iz Stomacherja in odpre s škarjami. Tekoča vsebina se vlije v posodo za štetje ličink ali petrijevko. Vrečka se splakne s 5 do 10 ml vode, ki se nato doda v posodo za štetje ličink za pregled pod trihinoskopom ali v petrijevko za pregled s stereomikroskopom.

(i) Vzorci se morajo pregledati takoj, ko so pripravljeni. V nobenem primeru se pregled ne sme prestaviti na naslednji dan.

(a) Nož ali škarje za rezanje vzorcev;

(b) pladnji, razdeljeni na 50 kvadratov, od katerih lahko vsak drži vzorec po približno 2 g mesa, ali druga orodja, ki zagotavljajo enaka jamstva v zvezi s sledljivostjo vzorcev;

(c) mešalec Trichomatic 35® s filtrskim vložkom;

(d) klorovodikova kislina z 8,5  % ± 0,5  % maso;

(e) prozorni polikarbonatni membranski filtri s premerom 50 mm in velikostjo pore 14 mikronov;

(f) pepsin z močjo 1: 10 000 NF (US National Formulary), kar ustreza 1: 12 500 BP (British Pharmacopoeia) in 2 000 FIP (International Pharmaceutical Federation), ali stabilizirana raztopina pepsina z najmanj 660 enot Evropske farmakopeje/ml;

(g) tehtnica z natančnostjo do 0,1 g;

(h) pinceta s ploščato konico;

(i) objektna stekelca za mikroskopiranje z dolžino stranice najmanj 5 cm ali petrijevke s premerom najmanj 6 cm, katerih dno je s koničastim instrumentom razdeljeno na kvadrate velikosti 10 x 10 mm;

(j) nastavljiv (stereo-) mikroskop (15 do 60-kratna povečava) ali trihinoskop s horizontalno ploščo;

(k) posoda za zbiranje tekočih odpadkov;

(l) več 10-litrskih posod za razkužitev opreme, npr. s formalinom, in za preostalo digestivno tekočino, če so vzorci pozitivni;

(m) termometer z natančnostjo do 0,5  °C v obsegu od 1 do 100 °C.

(a) Namestite mešalec s filtrirnim vložkom, povežite odvodno cevko in jo napeljite v posodo za zbiranje tekočih odpadkov.

(b) Po vključitvi mešalca se začne segrevanje.

(c) Pred tem je treba odpreti in zapreti spodnji ventil, ki se nahaja pod reakcijsko komoro.

(d) Nato se doda največ 35 vzorcev po približno 1 g (pri 25 do 30 °C), ki so bili vzeti od posameznih vzorcev v skladu s točko 2. Preverite, da so odstranjeni večji kosi kit, ker lahko zamašijo membranski filter.

(e) Nalijte vodo do roba komore za tekočino, povezane z mešalcem (približno 400 ml).

(f) Nalijte okrog 30 ml klorovodikove kisline (8,5  %) do roba manjše komore za tekočino, ki je povezana z mešalcem.

(g) Pod grobi filter v držalu filtrirnega vložka namestite membranski filter.

(h) Na koncu dodajte 7 g pepsina ali 21 ml raztopine pepsina. Ta vrstni red je treba strogo upoštevati, da se prepreči razkroj pepsina.

(i) Zaprite pokrova reakcijske komore in komore za tekočino.

(j) Nastavite čas prebave. Kratek čas prebave (5 minut) je treba nastaviti za prašiče običajne starosti za zakol in podaljšani čas prebave (8 minut) za druge vzorce.

(k) Z vklopom gumba za start na mešalcu se avtomatsko začne postopek dispenzacije in prebave, nato sledi filtriranje. Po 10 do 13 minutah je postopek končan in mešalec se avtomatsko ustavi.

(l) Ko ste preverili, ali je reakcijska komora prazna, odprite njen pokrov. Če so v komori pena ali ostanki digestivne tekočine, ponovite postopek v skladu s točko V.

(a) Odstranite držalo filtra in prenesite membranski filter na objektno stekelce ali petrijevko.

(b) Preglejte membranski filter s (stereo) mikroskopom ali trihinoskopom.

(a) Če je rezultat pozitiven, napolnite 2/3 reakcijske komore v mešalcu z vrelo vodo. Komoro za tekočino napolnite z vodo iz pipe do ravni spodnjega kazalca. Nato se začne avtomatsko čiščenje. Razkužite držalo filtra in preostalo opremo, na primer z uporabo formalina.

(b) Pred koncem delavnika napolnite komoro za tekočino v mešalcu z vodo in izvedite standardni program.

(a) Zaprite spodnji ventil pod reakcijsko komoro.

(b) Odstranite držalo filtra in prenesite membranski filter na objektno stekelce ali petrijevko.

(c) Vložite nov membranski filter v držalo filtra in pritrdite držalo filtra.

(d) Komoro mešalca za tekočino napolnite z vodo do ravni spodnjega kazalca.

(e) Izvedite avtomatski program čiščenja.

(f) Ko je program čiščenja končan, odprite pokrov reakcijske komore in preverite, ali je v komori še kaj tekočine.

(g) Če je komora prazna, odstranite držalo filtra in s pinceto prenesite membranski filter na objektno stekelce ali petrijevko.

(h) Oba membranska filtra preglejte v skladu s točko C(3)(II). Če filtrov ni mogoče pregledati, ponovite celoten postopek prebave s podaljšanim časom prebave v skladu s točko C(3)(I).

(a) nož ali škarje in pinceta za rezanje vzorcev;

(b) pladnji, razdeljeni na 50 kvadratov, od katerih vsak lahko drži vzorec po približno 2 g mesa, ali druga orodja, ki zagotavljajo enaka jamstva v zvezi s sledljivostjo vzorcev;

(c) mešalec z ostrim rezilom za sekljanje. Če so vzorci težji od 3 g, je treba uporabiti strojček za mletje mesa z luknjami premera med 2 in 4 mm ali škarje. V primeru zamrznjenega mesa ali jezika (po odstranitvi površinske plasti, ki ni prebavljiva) je potreben strojček za mletje mesa, velikost vzorca pa je treba znatno povečati;

(d) magnetni mešalci s termostatsko nadzorovano grelno ploščo in približno 5 cm dolgimi teflonskimi mešalnimi paličicami;

(e) steklene čaše s 3-litrsko prostornino;

(f) sita s 180-mikronsko mrežo iz nerjavečega jekla in zunanjim premerom 11 cm;

(g) jeklena naprava za filtriranje s filtri z 20-mikronsko mrežo z jeklenim lijem;

(h) vakuumska črpalka;

(i) kovinske ali plastične posode z 10- do 15-litrsko prostornino za zbiranje digestivne tekočine;

(j) 3D rotacijski stresalnik;

(k) aluminijasta folija;

(l) 25 % klorovodikova kislina;

(m) pepsin z močjo: 1: 10 000 NF (US National Formulary), kar ustreza 1: 12 500 BP (British Pharmacopoeia) in 2 000 FIP (International Pharmaceutical Federation), ali stabilizirana raztopina pepsina z najmanj 660 enot Evropske farmakopeje/ml;

(n) voda iz pipe, segreta na 46 do 48 °C;

(o) tehtnica z natančnostjo 0,1 g;

(p) pipete različnih velikosti (1, 10 in 25 ml), mikropipete v skladu z navodili proizvajalca glede lateksne aglutinacije in držala za pipete;

(q) filtri z 20-mikronsko najlonsko mrežo, premera, ki ustreza filtracijskemu sistemu;

(r) plastične ali jeklene klešče velikosti 10–15 cm;

(s) koničaste epruvete s prostornino 15 ml;

(t) pestilo s teflonsko ali jekleno stožčasto konico, ki ustreza koničastim epruvetam;

(u) termometer z natančnostjo 0,5 °C v območju od 1 do 100 °C;

(v) kartice za lateksno aglutinacijo iz kompleta za dokaz antigena Trichin-L, potrjenega pod oznako št. EURLP_D_001/2011;

(w) puferska raztopina s konzervansom (vzorec razredčila) iz kompleta za dokaz antigena Trichin-L, potrjenega pod oznako št. EURLP_D_001/2011;

(x) puferska raztopina s konzervansom (negativna kontrola) iz kompleta za dokaz antigena Trichin-L, potrjenega pod oznako št. EURLP_D_001/2011;

(y) puferska raztopina z antigeni Trichinella spiralis in konzervansom (pozitivna kontrola) iz kompleta za dokaz antigena Trichin-L, potrjenega pod oznako št. EURLP_D_001/2011;

(z) puferska raztopina s polistirenskimi delci, prekritimi s protitelesi, in konzervansom (kroglice iz lateksa) iz kompleta za dokaz antigena Trichin-L, potrjenega pod oznako št. EURLP_D_001/2011;

(aa) paličice za enkratno uporabo.

(a) 16 ± 0,5 ml 25-odstotne klorovodikove kisline (končna vrednost 0,2 %) se vlije v trilitrsko čašo, ki vsebuje 2,0 litra ± 200 ml vode iz pipe, ki je bila predhodno segreta na 46 °C do 48 °C; mešalna paličica se vstavi v čašo, čaša pa se postavi na predhodno segreto ploščo in postopek mešanja se začne;

(b) doda se 10 ± 1 g pepsina v prahu (ali 30 ± 3 ml tekočega pepsina);

(c) 100–115 g vzorcev, odvzetih v skladu s točko 2, se seseklja v mešalcu, skupaj s 150 ml ± 15 ml predhodno segretega digestivnega pufra;

(d) sesekljano meso se prenese v trilitrsko čašo, ki vsebuje vodo, pepsin in klorovodikovo kislino;

(e) rezilni nastavek mešalca se večkrat potopi v digestivno tekočino v čaši, posoda mešalca pa se splakne z manjšo količino digestivne tekočine, da se odstrani vse meso, ki se še drži;

(f) čaša se pokrije z aluminijasto folijo;

(g) magnetni mešalec je treba nastaviti tako, da med delovanjem vzdržuje stalno temperaturo med 44 °C in 46 °C. Med mešanjem mora digestivna tekočina krožiti dovolj hitro, da ustvari globok vrtinec brez pljuskanja;

(h) digestivna tekočina se meša, dokler mesni delci ne izginejo (približno 30 minut). Nato se mešalec izklopi in digestivna tekočina se skozi sito vlije v sedimentacijski lijak. Pri obdelavi nekaterih vrst mesa (jezik, divjačinsko meso itd.) je lahko potreben daljši čas digestije (a ne več kot 60 minut);

(i) digestivni postopek se šteje za zadovoljivega, če na situ ne ostane več kot 5 % začetne teže vzorca;

(j) na stojalo za filtriranje se postavi filter z 20-mikronsko najlonsko mrežo. Stožčasti jekleni lijak za filtriranje se namesti na stojalo s sistemom za blokiranje, jekleno sito s 180-mikronsko mrežo pa se postavi na lijak. Vakuumska črpalka se poveže s stojalom za filtriranje ter s kovinsko ali plastično posodo za zbiranje digestivne tekočine;

(k) preneha se z mešanjem, digestivna tekočina pa se preko sita vlije v lijak za filtriranje. Čaša se splakne s približno 250 ml tople vode. Ko se digestivna tekočina uspešno filtrira, je treba tekočino za izpiranje vliti v filtracijsko enoto;

(l) s kleščami se prime rob filtracijske membrane. Filtracijska membrana se najmanj štirikrat prepogne in vloži v 15-mililitrsko stožčasto cev. Stožčasta cev se izbere glede na pestilo;

(m) filtracijska membrana se porine na dno 15-mililitrske stožčaste cevi s pomočjo pestila in se močno pritisne s približno dvajsetimi zaporednimi gibi pestila naprej in nazaj, ki mora biti po navodilih proizvajalca nameščeno znotraj zgibka filtracijske membrane;

(n) v 15-mililitrsko stožčasto cev se s pipeto doda 0,5 ml ± 0,01 ml razredčila vzorca, filtracijska membrana pa se homogenizira s pestilom z zaporednimi gibi naprej in nazaj nizke amplitude, ki trajajo približno 30 sekund, pri čemer se je treba po navodilih proizvajalca izogibati nenadnim gibom, da se omeji pljuskanje tekočine;

(o) vsak vzorec, negativna kontrola in pozitivna kontrola se po navodilih proizvajalca s pipeto nanesejo na različna polja kartice za aglutinacijo;

(p) kroglice iz lateksa se po navodilih proizvajalca s pipeto dodajo na vsako polje kartice za aglutinacijo, pri čemer ne smejo priti v stik z vzorci in kontrolami. Kroglice iz lateksa se nato v vsakem polju nežno premešajo s paličico za enkratno uporabo, dokler homogena tekočina ne prekrije celotnega polja;

(q) kartica za aglutinacijo se postavi v stresalnik 3D in se po navodilih proizvajalca meša 10 minut ± 1 minuto;

(r) po času, določenem v navodilih proizvajalca, se mešanje konča in kartica za aglutinacijo se po navodilih proizvajalca postavi na ravno površino, čemur sledi takojšnje odčitavanje rezultatov reakcije. Pri pozitivnem vzorcu se morajo pojaviti agregati kroglic. Pri negativnem vzorcu suspenzija ostane homogena, brez agregatov kroglic.

(a) Trihinoskop z žarnico s 30- do 40-kratno in 80- do 100-kratno povečavo ali stereomikroskop z nastavljivim svetlobnim virom;

(b) kompresorij, tj. stiskalo, sestavljeno iz dveh steklenih plošč (od katerih je ena razdeljena na enaka polja);

(c) majhne zakrivljene škarje;

(d) majhne klešče;

(e) nož za rezanje vzorcev;

(f) oštevilčene posodice za ločeno hranjenje vzorcev;

(g) kapalka;

(h) kozarec ocetne kisline in kozarec raztopine kalijevega hidroksida za razbistritev nastalih poapnitev ali mehčanje suhega mesa.

(a) Pri domačih prašičih se takšni vzorci vzamejo iz obeh preponskih stebrov pri prehodu v mišični del.

(b) Pri divjih merjascih se vzorci vzamejo iz obeh preponskih stebrov pri prehodu v mišični del, poleg tega pa tudi iz čeljusti, mišic spodnjega dela noge, medrebrnih mišic in jezika, kar je skupaj šest vzorcev od vsake posamezne živali.

(c) Če določene mišice niso na voljo za vzorčenje, se skupaj vzame štiri vzorce iz mišic, ki so na voljo.

(d) Pri razkosanem mesu se od vsakega kosa mesa vzame štiri vzorce tkiva progastih mišic v velikosti lešnika, po možnosti z malo maščobe. Odvzame se jih z različnih mest, če je le mogoče v bližini kosti ali kit.

(a) Na splošno se da v kompresorij 1,0 ± 0,1 g mesa, kar običajno ustreza 28 koščkom v velikosti zrna. Če je potrebno, je treba napolniti dva kompresorija, da se pregleda 56 koščkov velikosti zrna.

(b) V primeru obeh preponskih stebrov pri domačem prašiču mora inšpektor za trihinele od vsakega od zgornjih vzorcev, ki se vzameta iz celega trupa, izrezati 28 koščkov v velikosti zrna, kar skupaj znaša 56 koščkov.

(c) V primeru samo enega preponskega stebra mora izrezati 56 koščkov iz različnih mest, če je mogoče, pri prehodu v mišični del.

(d) Vzorci, vzeti od drugih štirih mišic divjega merjasca, se posamično razrežejo na sedem koščkov velikosti zrna, kar skupno znaša 28 dodatnih koščkov.

(e) Inšpektor za trihinele nato 56 (ali 84) koščkov stisne med steklenima ploščama tako, da je skozi preparat jasno razberljiv običajni odtis.

(f) Če je meso vzorcev za preiskavo suho in staro, se morajo pripravki 10 do 20 minut pred stiskanjem mehčati v mešanici ene tretjine raztopine kalijevega hidroksida in dveh tretjin vode.

(g) Od vsakega vzorca, ki je vzet iz kosov mesa, inšpektor za trihinele izreže 14 koščkov v velikosti zrna, kar skupno znaša 56 koščkov.

(h) Mikroskopske preiskave morajo potekati tako, da se vsak pripravek počasi in previdno pregleda pri 30- do 40-kratni povečavi.

(i) Če trihinoskopske preiskave odkrijejo sumljive dele, je te treba pregledati s trihinoskopom pri največji povečavi (80- do 100-kratni).

(j) V primeru nejasnih rezultatov je treba preiskave ponoviti na drugih vzorcih in preparatih, dokler se ne pridobi potrebnih podatkov. Trihinoskopske preiskave se morajo opravljati najmanj šest minut.

(k) Najkrajši čas za preiskave ne vključuje časa, ki je potreben za odvzem vzorcev in izdelavo pripravkov.

(l) Običajno pregledovalec s trihinoskopom ne sme pregledati več kot 840 kosov dnevno, kar ustreza pregledom 15 domačih prašičev ali 10 divjih merjascev.

(a) Meso, ki je bilo že zamrznjeno, je treba v takem stanju ohraniti.

(b) Tehnična oprema in energetska oskrba zamrzovalnice mora omogočati, da se lahko hitro doseže in vzdržuje zahtevana temperatura v vseh delih prostora in v mesu.

(c) Izolacijsko pakiranje se pred zamrzovanjem odstrani, razen pri mesu, ki že ima v celoti zahtevano temperaturo, ko se pripelje v zamrzovalnico, ali mesu, katerega pakiranje ne preprečuje, da bi meso doseglo zahtevano temperaturo v določenem času.

(d) Pošiljke se v zamrzovalnici hranijo ločeno in zaklenjene.

(e) Datum in čas, ko je bila posamezna pošiljka prinesena v zamrzovalnico, je treba zabeležiti.

(f) Temperatura v zamrzovalnici mora znašati najmanj –25 °C. Izmeriti jo je treba s kalibriranimi termoelektričnimi inštrumenti in stalno beležiti. Ne sme se meriti neposredno pri pretoku hladnega zraka. Inštrumenti morajo biti zaklenjeni. Grafi temperature morajo zajemati ustrezne podatke iz inšpekcijskega zapisnika o uvozu mesa ter datum in čas začetka ter zaključka zamrzovanja. Hraniti jih je treba eno leto po odvzemu.

(g) Meso s premerom ali debelino do 25 cm mora biti zamrznjeno najmanj 240 neprekinjenih ur, meso s premerom ali debelino med 25 in 50 cm pa najmanj 480 neprekinjenih ur. Ta postopek zamrzovanja se ne sme uporabiti za meso, ki ima večji premer ali je debelejše. Čas zamrzovanja se računa od trenutka, ko je v zamrzovalnici dosežena temperatura iz odstavka (f).

(a) Meso s premerom ali debelino do 15 cm je treba zamrzniti glede na eno od naslednjih časovno-temperaturnih kombinacij:

(b) Meso s premerom ali debelino med 15 cm in 50 cm je treba zamrzniti glede na eno od naslednjih časovno-temperaturnih kombinacij:

Temperatura v zamrzovalnici ne sme biti višja od izbrane inaktivacijske temperature. Meriti jo je treba s kalibriranimi termoelektričnimi inštrumenti in stalno beležiti. Ne sme se meriti neposredno pri pretoku hladnega zraka. Inštrumenti morajo biti zaklenjeni. Grafi temperature morajo zajemati ustrezne podatke iz inšpekcijskega zapisnika o uvozu mesa ter datum in čas začetka ter zaključka zamrzovanja. Hraniti jih je treba eno leto po odvzemu.

Če se uporabi tunel za zamrzovanje in če se zgornji postopki ne upoštevajo dosledno, morajo nosilci živilske dejavnosti pristojnemu organu dokazati, da je alternativna metoda učinkovita pri uničevanju parazitov rodu Trichinella v prašičjem mesu.

(a) Upoštevajo se splošne določbe iz odstavkov (a) do (e) metode 1 in uporabljajo naslednje časovno-temperaturne kombinacije:

(b) Temperatura se meri z umerjenimi elektronskimi termometri in se stalno beleži. Sonda termometra se vstavi v sredino umerjenega kosa mesa, ki ni manjši od najdebelejšega kosa mesa, ki se zamrzuje. Ta kos je treba namestiti v najmanj ugoden del zamrzovalnice, ne blizu hladilne opreme ali neposredno v tok mrzlega zraka. Inštrumenti morajo biti zaklenjeni. Grafi temperature morajo zajemati podatke iz inšpekcijskega zapisnika za uvoz mesa ter datum in čas začetka ter zaključka zamrzovanja. Hraniti jih je treba eno leto po odvzemu.

(a) Vzorci, ki tehtajo najmanj 10 g, se pri konju vzamejo iz jezične ali čeljustne mišice, pri divjemu merjascu pa iz sprednje noge, jezika ali trebušne prepone.

(b) Če pri konjih primanjkuje mišic, se večji vzorec vzame iz preponskega stebra pri prehodu v mišični del. Mišica ne sme vsebovati veznega tkiva in maščobe.

(c) Najmanj 5 g vzorca se prebavi v skladu z referenčno metodo odkrivanja iz poglavja I Priloge I ali enakovredno metodo iz poglavja II. Pri posameznem vzorcu skupna teža pregledane mišice ne sme presegati 100 g v primeru metode iz poglavja I ter metod A in B iz poglavja II ter 35 g v primeru metode C iz poglavja II.

(d) V primeru pozitivnega rezultata je treba vzeti nadaljnji 50-gramski vzorec za poznejšo neodvisno preiskavo.

(e) Ne glede na pravila o varstvu živalskih vrst je treba vso meso divjadi, razen divjega merjasca, npr. medvedov, mesojedih sesalcev (vključno z morskimi sesalci) in plazilcev, testirati z vzorčenjem 10 g mišice na predilekcijskih mestih ali večjih količin, če ta mesta niso na voljo. Predilekcijska mesta so:

(f) Prebava mora trajati dovolj dolgo, da se zagotovi ustrezna prebava tkiva teh živali, vendar ne sme presegati 60 minut.

A. Za pridobitev uradnega priznanja gospodarstva morajo nosilci živilske dejavnosti izpolniti naslednje zahteve:

▼M5

▼M4

B. Nosilci živilske dejavnosti gospodarstev, katerih uporaba nadzorovanih pogojev bivanja je uradno priznana, obvestijo pristojni organ o kateri koli zahtevi iz točke A, ki je gospodarstvo ne izpolnjuje več, ali o kakršni koli drugi spremembi, ki lahko vpliva na status gospodarstva.

C. Pristojni organi držav članic lahko priznajo gospodarstvo ali kategorijo gospodarstev le, če so preverili, da izpolnjujejo zahteve iz točke A.

(a) O številu (uvoženih in avtohtonih) primerov trihinele pri ljudeh, vključno z epidemiološkimi podatki, se poroča v skladu z Odločbo Komisije 2000/96/ES ( 10 ).

(b) Število in rezultati testov, opravljenih za trihinelo pri domačih prašičih, divjih merjascih, konjih, divjadi in drugih dovzetnih živalskih vrstah, se predložijo v skladu s Prilogo IV k Direktivi 2003/99/ES. Podatki o domačih prašičih morajo vsebovati vsaj posebne informacije o: