1996L0073 — SL — 19.08.2011 — 006.001

---

Ta dokument je mišljen zgolj kot dokumentacijsko orodje in institucije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti

►B	DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA 96/73/ES z dne 16. decembra 1996 o nekaterih metodah za kvantitativno analizo dvokomponentnih mešanic tekstilnih vlaken (UL L 032, 3.2.1997, p.1)

spremenjena z:

		Uradni list
		No	page	date
M1	UREDBA (ES) št. 1882/2003 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 29. septembra 2003	L 284	1	31.10.2003
►M2	DIREKTIVA KOMISIJE 2006/2/ES Besedilo velja za EGP z dne 6. januarja 2006	L 5	10	10.1.2006
►M3	DIREKTIVA KOMISIJE 2007/4/ES Besedilo velja za EGP z dne 2. februarja 2007	L 28	14	3.2.2007
►M4	UREDBA (ES) št. 1137/2008 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 22. oktobra 2008	L 311	1	21.11.2008
►M5	DIREKTIVA KOMISIJE 2009/122/ES Besedilo velja za EGP z dne 14. septembra 2009	L 242	14	15.9.2009
►M6	DIREKTIVA KOMISIJE 2011/74/EU Besedilo velja za EGP z dne 29. julija 2011	L 198	32	30.7.2011

---

▼B

DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA 96/73/ES

z dne 16. decembra 1996

o nekaterih metodah za kvantitativno analizo dvokomponentnih mešanic tekstilnih vlaken

Člen 1

Ta direktiva se nanaša na metode za kvantitativno analizo določenih dvokomponentnih mešanic tekstilnih vlaken skupaj s pripravo preskusnih vzorcev in preskušancev.

Člen 2

„Preskusni vzorec“ pomeni vzorec ustrezne velikosti za analizo, ki se vzame iz laboratorijskih osnovnih vzorcev, ti pa so vzeti iz skupine izdelkov za analizo.

„Preskušanec“ pomeni del preskusnega vzorca, ki je potreben za posamezni testni rezultat.

Člen 3

Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da se v skladu z Direktivo 96/74/ES določbe Prilog I in II o metodah za kvantitativno analizo določenih dvokomponentnih tekstilnih mešanic vlaken, vključno s pripravo preskusnih vzorcev in preskušancev, uporabljajo pri vseh uradnih preskusih za določitev sestave tekstilnih izdelkov na trgu.

Člen 4

V katerem koli laboratoriju, ki je odgovoren za testiranja dvokomponentnih mešanic, za katere ne obstaja enotna metoda analize na ravni Skupnosti, določijo sestavo takih mešanic z uporabo katere koli veljavne metode, ki jim je na voljo, s tem da v poročilu o analizi navedejo dobljene rezultate ter stopnjo točnosti uporabljene metode, kolikor je ta znana.

▼M4

Člen 5

Komisija metode kvantitativne analize iz Priloge II prilagodi tehničnemu napredku. Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 6(2).

Člen 6

1.  Komisiji pomaga Odbor za direktive o tekstilnih imenih in označevanju.

2.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člen 5a(1) do (4) in člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

▼B

Člen 7

Države članice predložijo Komisiji besedila temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 8

Direktive, navedene v delu A Priloge III, so s tem razveljavljene ne glede na obveznosti držav članic glede rokov za njihov prenos, ki so navedeni v delu B Priloge III.

Sklicevanja na razveljavljene direktive se štejejo za sklicevanja na to direktivo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo v Prilogi IV.

Člen 9

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti.

---

PRILOGA I

PRIPRAVA PRESKUSNIH VZORCEV IN PRESKUŠANCEV ZA DOLOČANJE SUROVINSKE SESTAVE TEKSTILNIH IZDELKOV

1.   PODROČJE UPORABE

Ta priloga podaja postopke za pridobivanje laboratorijskih preskusnih vzorcev ustrezne velikosti za predobdelavo za kvantitativno analizo (t.j. vzorcev, katerih masa ne presega 100 g) iz laboratorijskih osnovnih vzorcev, ter za izbor preskušancev iz laboratorijskih preskusnih vzorcev, ki so bili že predobdelani tako, da so bile iz njih izločene nevlakenske snovi ( 6 ).

2.   OPREDELITEV POJMOV

2.1	Osnovni vzorec - količina materiala, kot je bila ocenjena na podlagi ene serije preskusnih rezultatov. Ta količina lahko obsega na primer celotno količino ene pošiljke oblačil; vso tkanino, stkano iz določenega osnovnega valja; eno pošiljko preje; balo ali skupino bal surovih vlaken.

2.2

Laboratorijski osnovni vzorec - tisti del osnovnega vzorca, ki je odvzet kot reprezentativni za celoto, in ki je dan na razpolago laboratoriju. Velikost in narava laboratorijskega osnovnega vzorca morata ustrezno pokrivati sipanje v osnovnem vzorcu in omogočati enostavno rokovanje v laboratoriju ( 7 ).

2.3

Laboratorijski preskusni vzorec - tisti del laboratorijskega osnovnega vzorca, na katerem je izvršena predobdelava za izločitev nevlakenskega materiala in iz katerega so vzeti preskušanci. Velikost in narava laboratorijskega osnovnega vzorca morata ustrezno pokrivati sipanje v laboratorijskem osnovnem vzorcu ( 8 ).

2.4	Preskušanec - delež materiala, ki je potreben za pridobitev posameznega preskusnega rezultata, izbran iz laboratorijskega preskusnega vzorca.

3.   NAČIN

Laboratorijski preskusni vzorec je izbran tako, da je reprezentativen za laboratorijski osnovni vzorec.

Preskušanci so odvzeti iz laboratorijskega preskusnega vzorca tako, da je vsak od njih reprezentativen za laboratorijski preskusni vzorec.

4.   VZORČENJE VLAKEN V PROSTEM STANJU

4.1

Nevzporejena vlakna - pridobite laboratorijski preskusni vzorec z naključnim odvzemanjem snopičev iz laboratorijskega osnovnega vzorca. Z laboratorijskim mikalnikom ( 9 ) temeljito premešajte ves laboratorijski preskusni vzorec. Izvedite predobdelavo koprene ali mešanice, vključno z nevpetimi vlakni in vlakni, ki so se nabrala na opremi za mešanje. Po tem izberite preskušance skladno z ustreznimi masami, iz koprene ali mešanice, iz nevpetih vlaken in iz vlaken, ki so se nabrala na opremi. Če mikana koprena ostane po predobdelavi nespremenjena, izberite preskušance po načinu, opisanem v točki 4.2. Če so vlakna mikane koprene po predobdelavi medsebojno neorientirana, izberite vsak preskušanec z naključnim izvlekom vsaj 16 majhnih snopičev ustrezne in približno enake velikosti in jih nato združite.

4.2

Vzporejena vlakna (mikanke, koprene, predpreje, prameni) - iz naključno izbranih delov laboratorijskega osnovnega vzorca izrežite ne manj kot 10 presekov, vsakega mase približno 1 g. Izvedite predobdelavo tako oblikovanega laboratorijskega preskusnega vzorca. Ponovno sestavite preseke tako, da jih zložite enega ob drugem, nato pa pridobite preskušanec z rezom skozi vzporejene preseke tako, da vsebuje preskušanec del vsakega od njih.

5.   VZORČENJE PREJE

5.1

Preja v navitkih ali v partijah - vzorčite iz vseh navitkov laboratorijskega osnovnega vzorca. Izvlecite določeno, neprekinjeno in enako dolžino iz vsakega navitka, bodisi z navijanjem predenc na motovilu pri enakem številu obratov ( 10 ) ali na kak drug način. Laboratorijski preskusni vzorec oblikujete tako, da zložite vse dolžine drugo ob drugi kot eno predence ali kot kabel. Pri tem morate zagotoviti, da je v predencu ali kablu enaka dolžina preje iz vseh navitkov. Predobdelajte laboratorijski preskusni vzorec. Vzemite laboratorijske preskušance iz laboratorijskega preskusnega vzorca tako, da izrežete snop vlaken enakih dolžin iz predenca ali kabla, pri tem pa pazite, da snop vsebuje vsa vlakna iz vzorca. Če je tex dolžinska masa t in če je število navitkov, vzetih iz laboratorijskega osnovnega vzorca, n, potem jedolžina preje, ki jo je treba vzeti iz vsakega paketa za pridobitev preskusnega vzorca mase 10 g, enaka cm Če je vrednost nt visoka, t. j. več kot 2 000, navijte večje predence in jih prerežite na dveh mestih, tako da dobite trak ustrezne mase. Konce vsakega vzorca v obliki traku je treba pred predobdelavo trdno povezati na obeh koncih, preskušance pa vzeti z mest stran od povezovalnih trakov.

5.2

Preja na snovalnem valju (osnova) - laboratorijski preskusni vzorec vzamete tako, da odrežete odmerjeno dolžino, ki ni manjša od 20 cm, od začetka valja proti sredini v. Vsa prerezana preja razen robov, ki jihzavržete, sestavlja laboratorijski preskusni vzorec. Zvežite skupaj snop niti na enem koncu. Če je vzorec prevelik za predobdelavo v enem kosu, ga razdelite na dva ali več delov, katerih vsakega povežete skupaj za predobdelavo, po ločeni predobdelavi pa te dele spet združite. Preskušanec vzemite z odrezom ustrezne dolžine iz laboratorijskega preskusnega vzorca na mestu, dovolj oddaljenem od povezovalnega traku, tako da vsebuje vse niti osnove. Za osnovo, ki jo sestavlja N niti texa (dolžinske mase) t, je za preskušanec mase 1 g treba odrezati dolžino cm

6.   VZORČENJE PLOSKOVNIH TEKSTILIJ

6.1

Iz laboratorijskega osnovnega vzorca, ki vsebuje en reprezentativni kos blaga, — izrežite diagonalni trak od enega vogala do drugega in odstranite krajnika. Ta trak je laboratorijski preskusni vzorec. Za pridobitev laboratorijskega preskusnega vzorca mase x g mora biti površina traku cm2, kjer je G masa blaga v g/cm2. — Izvedite predobdelavo laboratorijskega preizkusnega vzorca, nato razrežite trak prečno na štiri enake dolžine in jih zložite drugo na drugo. — Preskušance vzemite iz katerega koli dela tega večplastno zloženega materiala z odrezom skozi vse plasti tako, da vsak preskušanec vsebuje enake dolžine vseh plasti. — Če ima tkanina tkani vzorec, naj bo širina laboratorijskega preskusnega vzorca, merjena vzporedno v smeri osnove, vsaj za eno sosledje osnove v vzorcu. Če je ob tem izpolnjenem pogoju laboratorijski preskusni vzorec prevelik za predobdelavo v enem kosu, ga razrežite na enake kose, po ločeni predobdelavi pa pred jemanjem preskušancev te dele spet zložite drugega na drugega, pri zlaganju pa pazite, da isti deli vzorca niso drug na drugem.

6.2	Iz laboratorijskega osnovnega vzorca, ki ga sestavlja več odrezkov, — obdelajte vsak odrezek na način, opisan v točki 6.1, rezultate podajte za vsak odrezek posebej.

7.   VZORČENJE IZDELANIH IN KONČNIH IZDELKOV

Laboratorijski osnovni vzorec je običajno en cel izdelan ali končni izdelek oziroma njegov reprezentativni delec.

Kadar je to smiselno, ugotovite odstotke različnih delov izdelka, ki nimajo enake vsebnosti vlaken, da lahko ugotovite skladnost s členom 9 Direktive 96/74/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 1996 o tekstilnih imenih.

Izberite laboratorijski preskusni vzorec, reprezentativen za del izdelanega ali končnega izdelka, katerega sestava mora biti navedena na etiketi. Če ima izdelek več etiket, izberite laboratorijske preizkusne vzorce, reprezentativne za vsak del izdelka, odgovarjajoče posamezni etiketi.

Če izdelek, katerega sestavo je treba ugotoviti, ni enovit, je morda treba izbrati laboratorijske preskusne vzorce iz vsakega dela izdelka in določiti relativne deleže različnih delov izdelka v obravnavanem izdelku.

Nato izračunajte odstotke z upoštevanjem relativnih deležev vzorčenih delov.

Izvedite predobdelavo laboratorijskih preskusnih vzorcev.

Nato izberite preskušance, reprezentativne za predobdelane laboratorijske preskušance.

---

PRILOGA II

METODE KVANTITATIVNE ANALIZE NEKATERIH DVOKOMPONENTNIH VLAKENSKIH MEŠANIC

1.   SPLOŠNO

Uvod

Metode kvantitativne analize vlakenskih mešanic temeljijo na dveh procesih, mehanskem in kemičnem ločevanju vlaken.

Kadar je le mogoče, naj bo uporabljena metoda mehanskega ločevanja, kajti ta metoda na splošno daje točnejše rezultate kot kemična metoda. Lahko je uporabljena za vse tekstilije, katerih vlakenske komponente ne tvorijo enotne mešanice, tako kot npr. pri prejah, ki so sestavljene iz več elementov, od katerih je vsak izdelan iz ene vrste vlaken, ali tkaninah, pri katerih je vlakno osnovne niti drugačno od vlakna votkovne niti, ali pletenin, ki jih je mogoče razplesti v posamezne preje različnih tipov.

Na splošno metode kemične kvantitativne analize temeljijo na izbirnem raztapljanju posameznih komponent. Po odstranitvi ene komponente se netopni ostanek stehta, delež topne komponente pa se izračuna iz masne izgube. To prvo poglavje Priloge vsebuje informacije, veljavne za vse analize vseh vlakenskih mešanic po tej metodi, obravnavane v Prilogi, ne glede na njihovo sestavo. To poglavje je torej treba uporabljati skupaj s posameznimi oddelki v nadaljevanju Priloge, ki podajajo podrobne postopke za posamezne vlakenske mešanice. Včasih posamezna analiza temelji na načinu, drugačnem od izbirnega raztapljanja; v takem primeru vse podrobnosti podane v ustreznem poglavju.

Vlakenske mešanice med predelavo in, v manjši meri tudi končni izdelki, lahko vsebujejo nevlakenske snovi, kot npr. maščobe, voske in nanose, ali v vodi topne snovi, bodisi naravnega izvora ali dodane z namenom olajšati predelavo. Pred analizo je treba odstraniti nevlakenske snovi. V ta namen je opisana tudi metoda odstranjevanja olj, maščob, voskov in v vodi topnih snovi.

Tekstilije lahko vsebujejo tudi smole ali druge snovi, dodane za doseganje posebnih lastnosti. Take snovi, v izjemnih primerih vključno z barvili, lahko součinkujejo z reagentom na topne komponente in/ali jih lahko reagent v celoti ali deloma izloči. Te vrste snovi lahko torej vnašajo napake in jih je treba odstraniti pred analizo vzorca. Če ni mogoče odstraniti tovrstnih dodatkov, metode kvantitativne kemične analize, podane v tej Prilogi, niso uporabne.

Barvila v barvanih tkaninah veljajo za sestavni del vlaken in se jih ne odstranjuje.

Analize izvajamo na podlagi suhe mase, podani postopek velja za določanje suhe mase snovi.

Rezultat dobimo z uporabo dogovorjenih toleranc, naštetih v Prilogi II Direktive 96/74/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 1996 o tekstilnih imenih, na suho maso vsakega vlakna.

Pred izvajanjem analize je treba identificirati vsa vlakna, prisotna v vlakenski mešanici. Pri nekaterih postopkih lahko reagent, uporabljen za raztapljanje topne komponente, delno raztopi tudi netopno komponento mešanice. Če je mogoče, so izbrani taki reagenti, ki nimajo nobenega ali imajo kar najmanjši učinek na netopna vlakna. Če je znano, da med analizo pride do masne izgube netopne komponente, je treba rezultate popraviti; za to potrebni korekcijski faktorji so podani. Te faktorje so določili v različnih laboratorijih z obdelavo vlaken, predhodno očiščenih s predobdelavo, v ustreznih reagentih, kot so navedeni pri postopkih analize. Ti korekcijski faktorji veljajo samo za nepoškodovana vlakna; če so bila vlakna pred predelavo ali v njej poškodovana, je treba uporabljati drugačne korekcijske faktorje. Dani postopki veljajo za enojne določitve. Treba je izvesti najmanj dve določitvi na različnih preskušancih, pri mehanskem ločevanju in pri kemičnem ločevanju. Za potrditev rezultatov je priporočljivo, če je tehnično izvedljivo, uporabiti alternativne postopke, pri katerih je sestavina, ki je pri standardni metodi ostanek, raztopljena prva.

I.   SPLOŠNE INFORMACIJE O METODAH KVANTITATIVNE KEMIČNE ANALIZE TEKSTILNIH VLAKENSKIH MEŠANIC

Informacije, skupne vsem metodam kvantitativne kemične analize vlakenskih mešanic.

I.1   Področje uporabe

Področje uporabe vsake metode opredeljuje, za katera vlakna je metoda uporabna.

I.2   Način

Po identifikaciji komponent v vlakenski mešanici z ustrezno predobdelavo izločimo nevlakenske snovi, nato pa eno od komponent, običajno z izbirnim raztapljanjem ( 11 ). Netopni ostanek stehtamo in izračunamo delež topne komponente iz masne izgube. Razen v primerih, ko bi to povzročalo tehnične težave, je priporočljivo najprej raztopiti tisto komponento, katere delež je večji, tako da dobimo netopno vlakno kot ostanek po raztapljanju.

I.3   Materiali in oprema

I.3.1   Aparati

I.3.1.1

Filtrni lončki in tehtiči, dovolj veliki za polaganje teh filtrnih lončkov, ali aparat, ki daje enake rezultate.

I.3.1.2

Presesalna buča.

I.3.1.3.

Eksikator s samoindikatorskim silikagelom.

I.3.1.4.

Sušilnik z ventilacijo za sušenje preskušancev pri 105o ± 3oC.

I.3.1.5

Analitska tehtnica z natančnostjo 0,0002g.

I.3.1.6

Ekstrakcijski aparat soxhlet ali katerikoli aparat, ki da enake rezultate.

I.3.2   Reagenti

I.3.2.1

Dvakrat destilirani lahki bencin z vreliščem od 40 do 60oC.

I.3.2.2

Drugi reagenti so določeni v ustreznih točkah opisov posameznih metod. Vsi uporabljeni reagenti naj bodo kemično čisti.

I.3.2.3

Destilirana ali deionizirana voda.

▼M3

I.3.2.4

Aceton.

I.3.2.5

Ortofosforna kislina.

I.3.2.6

Sečnina.

I.3.2.7

Natrijev bikarbonat.

▼B

I.4   Klimatizacija in preskuševalna atmosfera

Ker se določajo suhe mase, klimatizacija preskušancev ni potrebna, prav tako ni treba izvajati analize v klimatizirani atmosferi.

I.5   Laboratorijski preskusni vzorec

Vzemite laboratorijski preskusni vzorec, reprezentativen za laboratorijski osnovni vzorec in dovolj velik, da iz njega lahko pridobite vse potrebne preskušance, ki naj tehtajo vsak vsaj 1 g.

I.6   Predobdelava laboratorijskega preizkusnega vzorca ( 12 )

▼M3

Kadar je prisotna snov, ki se je ne upošteva pri izračunu odstotkov (glej člen 12(3)) Direktive 96/74/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 1996 o tekstilnih imenih), je treba to snov najprej odstraniti z ustrezno metodo, ki ne vpliva na nobeno vlaknato komponento.

Nevlaknate snovi, katere je možno ekstrahirati s petroletrom in vodo, se odstrani tako, da se na zraku posušeni preskusni vzorec obdeluje v Soxhlet aparatu s petroletrom eno uro s hitrostjo najmanj šestih ciklov na uro. Ko petroleter izhlapi iz vzorca, se vzorec ekstrahira z direktno obdelavo, ki jo sestavljata enourno namakanje vzorca v vodi pri sobni temperaturi in nato še enourno namakanje v vodi pri temperaturi 65 ± 5 °C, pri čemer se vsebino od časa do časa premeša. Uporabljeno razmerje tekočina: vzorec je 100:1. Sledi ožemanje, odsesavanje ali centrifugiranje, nakar se vzorec posuši prosto na zraku.

Pri elastolefinu ali mešanicah vlaken, ki vsebujejo elastolefin in druga vlakna (volna, živalske dlake, svila, bombaž, lan, konoplja, juta, abaka, alfa ali esparto, kokos, žuka, ramija, sisal, bakro, modal, proteinska vlakna, viskoza, akril, poliamid ali najlon, poliester, elastomultiester), je treba pravkar opisani postopek nekoliko spremeniti, in sicer petroleter je treba nadomestiti z acetonom.

Pri mešanicah vlaken, ki vsebujejo elastolefin in acetat, se za predobdelavo uporabi naslednji postopek. Vzorec se ekstrahira 10 minut pri 80 °C z raztopino, ki vsebuje 25 g/l 50 % ortofosforne kisline in 50 g/l sečnine. Uporabljeno razmerje tekočina:vzorec je 100:1. Sledi izpiranje vzorca v vodi, ožemanje in ponovno izpiranje v 0,1 % raztopini natrijevega bikarbonata ter nazadnje dobro izpiranje v vodi.

Kadar nevlaknatih snovi ni mogoče ekstrahirati s petroletrom in vodo, potem zgoraj opisano metodo nadomestimo z ustrezno drugo metodo, ki bistveno ne vpliva na vlaknate komponente. Pri nekaterih nebeljenih, naravnih rastlinskih vlaknih (npr. juta, kokos) običajna predobdelava s petroletrom in vodo ne odstrani vseh naravnih nevlaknatih snovi; kljub temu se dodatna predobdelava ne uporablja, razen če vzorec vsebuje apreture, netopne v petroletru in vodi.

Poročila o analizi morajo vsebovati vse podatke o uporabljenih metodah predobdelave.

▼B

I.7   Potek postopka

I.7.1   Splošna navodila

I.7.1.1   Sušenje

Vsak postopek sušenja izvajajte najmanj eno uro in največ šestnajst ur pri temperaturi 105 ± 3oC v sušilniku z ventilacijo pri zaprtih vratih sušilnika. Če je čas sušenja krajši od 14 ur, je treba preskušanec stehtati, da ugotovimo, ali se je njegova masa ustalila. Na ustalitev mase, lahko sklepamo, če se po nadaljnjih 60 minutah sušenja spremeni za manj kot 0,05 %.

Med sušenjem, hlajenjem in tehtanjem čim manj prijemajte filtrne lončke, tehtiče, preskušance in ostanke raztapljanja z golimi rokami.

Preskušance sušite v tehtiču, njegov pokrov naj bo položen zraven njega. Po sušenju pokrijte tehtič, preden ga vzamete iz sušilnika in ga hitro prestavite v eksikator.

Filtrirni lonček sušite v tehtiču, njegov pokrov naj bo položen zraven njega v sušilnik. Po sušenju pokrijte tehtič in ga hitro prestavite v eksikator.

Kadar uporabljate namesto filtrirnega lončka kako drugo aparaturo, morate sušenje v sušilniku izvesti tako, da lahko ugotovite maso suhih vlaken brez izgub mase.

I.7.1.2   Hlajenje

Vse postopke hlajenja v eksikatorju izvajajte tako, da je eksikator zraven tehtnice, dokler ne dosežete popolne ohladitve tehtiča, nikakor pa ne manj kot dve uri.

I.7.1.3   Tehtanje

Po ohladitvi stehtajte tehtič v dveh minutah po njegovi odstranitvi iz eksikatorja. Tehtajte z natančnostjo 0,0002 g.

I.7.2   Postopek

Iz predobdelanega laboratorijskega preskusnega vzorca vzemite preskušanec mase najmanj 1 g. Narežite prejo ali tkanino na dolžine približno 10 mm, kolikor je mogoče drobno. Posušite primerek v tehtiču, ohladite ga v eksikatorju in stehtajte. Prestavite preskušanec v stekleno posodo, določeno v ustrezni točki metode, predpisane v Skupnosti, takoj ponovno stehtajte tehtič in iz razlike izračunajte suho maso preskušanca. Opravite preskuse po navodilih v ustrezni točki opisa metode, ki jo uporabljate. Z mikroskopom preglejte ostanek, da ugotovite, ali je obdelava resnično popolnoma odstranila topno vlakno.

I.8   Izračun in prikaz rezultatov

Masa netopne komponente je podana v odstotkih celotne mase vlakenske mešanice. Odstotek topne komponente izračunate kot razliko. Rezultate računajte na podlagi čiste suhe mase, z upoštevanjem (a) dogovorjenih toleranc in (b) korekcijskih faktorjev, ki jih je treba upoštevati zaradi zmanjšanja mase med predobdelavo in analizo. Izračuni naj bodo narejeni z uporabo enačbe, podane v točki I.8.2.

I.8.1

Izračun odstotka netopne komponente na podlagi čiste suhe mase, neupoštevajoč zmanjšanje mase vlaken med predobdelavo kjer so: P1 odstotek čiste suhe netopne komponente, m suha masa preskušanca po predobdelavi, r suha masa netopnega ostanka, d korekcijski faktor spremembe mase netopne komponente v reagentu med analizo. Ustrezne vrednosti „d“ so podane v odgovarjajočih točkah opisov posameznih metod. Te vrednosti „d“ so seveda normalne vrednosti, ki jih lahko uporabimo pri kemično nepoškodovanih vlaknih.

I.8.2

Izračun odstotka netopne komponente na podlagi čiste suhe mase, upoštevajoč dogovorjene faktorje, kjer je potrebno, pa tudi korekcijske faktorje izgube mase vlaken med predobdelavo kjer so: P1A odstotek netopne komponente, popravljen z dogovorjenimi pribitki in za izgubo mase med predobdelavo, P1 odstotek čiste suhe netopne komponente, izračunane s formulo iz točke 1.8.1, a1 dogovorjeni pribitek netopne komponente (glej Prilogo II Direktive o tekstilnih imenih), a2 dogovorjeni pribitek topne komponente (glej Prilogo II Direktive o tekstilnih imenih), b1 odstotna izguba mase netopne komponente, ki jo povzroči predobdelava, b2 odstotna izguba mase topne komponente, ki jo povzroči predobdelava. Odstotek druge komponente (P2A %) je enak 100 - P1A %. Kadar je uporabljena posebna predobdelava, je treba določiti vrednosti b1 in b2, po možnosti z izvedbo v analizi uporabljene predobdelave na čisti vlakenski komponenti. Uporabiti je treba taka čista vlakna, iz katerih so bile odstranjene vse nevlakenske snovi razen tistih, ki jih navadno vsebujejo (ali so naravno prisotne ali dodane v procesu predelave), in v stanju (nebarvana, barvana) pred analizo. Kadar nimamo na voljo čistih ločenih vlakenskih komponent, iz katerih je izdelan preiskovani material, uporabimo povprečne vrednosti b1 in b2, ki jih izračunamo na podlagi preskusov na čistih vlaknih, podobnih tistim v vlakenski mešanici, ki jo preiskujemo. Pri normalni predobdelavi z odstranjevanjem z lahkim bencinom in vodo lahko korekcijska faktorja b1 in b2 na splošno zanemarimo, razen v primerih nebarvanega bombaža, nebarvanega lanu in nebarvane konoplje, kjer upoštevamo dogovorjeno izgubo mase zaradi predobdelave 4 %, ter pri polipropilenu, kjer upoštevamo izgubo mase 1 %. Pri drugih vlaknih običajno v izračunih zanemarimo zmanjšanje izgube mase zaradi predobdelave.

II.   METODA KVANTITATIVNE ANALIZE Z ROČNIM LOČEVANJEM

II.1   Področje uporabe

Ta metoda je uporabna za tekstilna vlakna vseh vrst pod pogojem, da ne tvorijo enotnih mešanice in da jih je mogoče ločevati ročno.

II.2   Način

Po identifikaciji komponent tekstilije odstranimo nevlakenske snovi z ustrezno predobdelavo, nato ročno ločimo vlakna, osušimo in stehtamo, iz rezultatov tehtanja pa izračunamo delež vsakega vlakna v mešanici.

II.3   Aparati

II.3.1

Tehtič ali kak drug aparat, ki daje enake rezultate.

II.3.2

Eksikator s samoindikatorskim silikagelom.

II.3.3

Sušilnik z ventilacijo za sušenje preskušancev pri 105o ± 3oC.

II.3.4

Analitska tehtnica z natančnostjo 0,0002g.

II.3.5

Ekstrakcijski aparat soxhlet ali drug aparat, ki daje enake rezultate.

II.3.6

Igla.

II.3.7

Preskuševalnik vitja ali podobna aparatura.

II.4   Reagenti

II.4.1

Dvakrat destilirani lahki bencin z vreliščem od 40 do 60oC.

II.4.2

Destilirana ali deionizirana voda.

II.5   Klimatizacija in preskuševalna atmosfera

Glej I.4.

II.6   Laboratorijski preskusni vzorec

Glej I.5.

II.7   Predobdelava laboratorijskega preskusnega vzorca

Glej I.6.

II.8   Postopek

II.8.1   Analiza preje

Iz predobdelanega laboratorijskega preskusnega vzorca izberite preskušanec mase najmanj 1 g. Pri zelo fini preji lahko analizo izvedete na dolžini preje najmanj 30 m, ne glede na maso preskušanca.

Razrežite prejo na dele primerne dolžine in ločite posamezne vrste vlaken z iglo in po potrebi s preskuševalcem vitja. Tako dobljene posamezne vrste vlaken vstavite v predhodno stehtane tehtiče, nato pa posušite pri temperaturi 105o ± 3oC, dokler se njihove mase ne ustalijo, kakor je opisano v I.7.1 in I.7.2.

II.8.2   Analiza blaga

Iz predobdelanega laboratorijskega preskusnega vzorca izberite preskušanec mase najmanj 1 g, precej stran od njegovih robov. Skrbno obrežite robove, da ne pride do cefranja. Preskušanec naj teče vzporedno z nitmi osnove ali votka, pri pleteninah pa vzporedno z zančnim stolpcem in zančno vrsto. Ločite vlakna različnih vrst, jih zberite v predhodno stehtane tehtiče in nato postopajte po navodilih iz II.8.1.

II.9   Izračun in prikaz rezultatov

Izrazite maso vsake vlakenske komponente v odstotkih celotne suhe mase vlakenske mešanice. Rezultate računajte na podlagi čiste suhe mase, z upoštevanjem (a) dogovorjenih toleranc in (b) korekcijskih faktorjev, ki jih je treba upoštevati zaradi masne izgube med predobdelavo in analizo.

II.9.1

Izračun odstotkov mas na podlagi čiste suhe mase vlaken, neupoštevajoč masne izgube vlaken med predobdelavo , kjer so: P1 odstotek prve čiste suhe komponente, m1 masa čiste suhe prve komponente, m2 masa čiste suhe druge komponente.

II.9.2

Za izračun odstotkov komponent z upoštevanjem dogovorjenih pribitkov in po potrebi korekcijskih faktorjev za masno izgubo med predobdelavo glej I.8.2.

III.1   Točnost metod

Točnost posamezne metode je povezana s ponovljivostjo.

Ponovljivost kaže na zanesljivost, t. j. sovpadanje preskusnih vrednosti, ki jih dobijo delavci v različnih laboratorijih ali ob različnih časih pri uporabi iste metode na enakem vzorcu homogene mešanice.

Ponovljivost je izražena z mejami zanesljivosti rezultatov za 95 % stopnjo zanesljivosti.

To pomeni, da bo razlika med dvema rezultatoma v vrsti analiz, izvedenih v različnih laboratorijih, ob normalni in pravilni uporabi metode na enaki in homogeni mešanici, prekoračena le v petih od 100 primerov.

III.2   Poročilo o preskusu

III.2.1

Navedite, da je bila analiza izvedena v skladu s to metodo.

III.2.2

Navedite podatke o kakršnikoli posebni predobdelavi (Glej I.6).

III.2.3

Navedite posamezne rezultate in aritmetično srednjo vrednost, vsako z natančnostjo 0,1.

▼M6

▼B

METODA št. 1

ACETATNA IN NEKATERA DRUGA VLAKNA

(Metoda z uporabo acetona)

1.   PODROČJE UPORABE

Ta metoda je po odstranitvi nevlakenskih snovi uporabna za dvokomponentne mešanice:

▼M6

Ta metoda nikakor ni uporabna za acetatna vlakna, ki so bila površinsko dezacetilirana.

▼B

2.   NAČIN

Acetat se iz znane suhe mase mešanice raztopi v acetonu. Ostanek združimo, speremo, osušimo in stehtamo; maso ostanka po potrebi korigirano, izrazimo kot odstotek suhe mase mešanice. Odstotek suhega acetata izračunamo iz razlike.

3.   APARATI IN REAGENTI (poleg tistih, navedenih v splošnih navodilih)

3.1   Aparati

Erlenmajerica s steklenim zamaškom, prostornine najmanj 200 ml.

3.2   Reagent

Aceton.

4.   POTEK POSTOPKA

Izvedite postopek, opisan v splošnih navodilih, in nadaljujte z naslednjim:

Preskušancu v erlenmajerici, prostornine najmanj 200 ml, prilijte 100 ml acetona na gram preskušanca, pretresite erlenmajerico, jo pustite 30 minut pri sobni temperaturi, pri čemer jo od časa do časa pretresite, nato pa izlijte tekočino skozi stehtani filtrni lonček.

Ponovite postopek še dvakrat (tako da dobite skupaj tri ekstrakcije), vendar samo po 15 minut, tako da je skupni čas obdelave v acetonu ena ura. Prenesite ostanek v filtrni lonček. Sperite ostanek v filtrnem lončku z acetonom in odsesajte tekočino. Nato spet napolnite filtrni lonček z acetonom in pustite, da tekočina odteče zaradi težnosti.

Nazadnje odsesajte tekočino iz filtrnega lončka, osušite filtrni lonček in ostanek, ohladite in stehtajte.

▼M5

5.   IZRAČUN IN PRIKAZ REZULTATOV

Rezultate se preračuna, kakor je opisano v splošnih navodilih. Vrednost „d“ znaša 1,00, razen za melaminska vlakna, za katera velja vrednost „d“ = 1,01.

▼B

6.   TOČNOST

Za homogeno mešanico tekstilnih materialov meje zanesljivosti rezultatov, dobljenih s to metodo, ne presegajo ± 1 za stopnjo zanesljivosti 95 %.

METODA št. 2

NEKATERA PROTEINSKA VLAKNA IN NEKATERA DRUGA VLAKNA

(Metoda z uporabo hipoklorita)

1.   PODROČJE UPORABE

Ta metoda je po odstranitvi nevlakenskih snovi uporabna za dvokomponentne mešanice:

▼M6

Če so prisotna različna proteinska vlakna, se z analizo po tej metodi določi njihova skupna količina, ne pa količina posameznih vrst vlaken.

▼B

2.   NAČIN

Proteinska vlakna s hipokloritom raztopimo iz znane suhe mase mešanice. Ostanek združimo, speremo, posušimo in stehtamo; maso ostanka, po potrebi korigirano, izrazimo kot odstotek suhe mase mešanice. Odstotek suhih proteinskih vlaken izračunamo iz razlike.

Za pripravo hipokloritne raztopine lahko uporabimo litijev hipoklorit ali natrijev hipoklorit.

Litijev hipoklorit je priporočljiv v primerih, kjer gre za manjše število analiz ali za analize, ki jih izvajamo v daljših presledkih. Razlog za to je, da je delež hipoklorita v trdnem litijevem hipokloritu - nasprotno kot pri natrijevem hipokloritu - skoraj konstanten. Če je delež hipoklorita znan, nam vsebnosti hipoklorita ni treba določati iodometrično za vsako analizo posebej, saj lahko uporabimo konstantni delež litijevega hipoklorita.

3.   APARATI IN REAGENTI (poleg tistih, navedenih v splošnih navodilih)

3.1   Aparati

3.2   Reagenti

(i)   Hipokloritni reagent

(a)   Raztopina litijevega hipoklorita

Ta sestoji iz sveže pripravljene raztopine, ki vsebuje 35 (± 2) g/l aktivnega klora (približno 1 M), ki ji je dodano 5 (± 0,5) g/l predhodno raztopljenega natrijevega hidroksida. Za pripravo raztopite 100 gramov litijevega hipoklorita, ki vsebuje 35 % aktivnega klora (ali 115 gramov, ki vsebuje 30 % aktivnega klora) v približno 700 ml destilirane vode, dodajte 5 gramov natrijevega hidroksida, raztopljenega v približno 200 ml destilirane vode, in dolijte destilirano vodo, tako da dobite skupno prostornino 1 liter. Sveže pripravljene raztopine ni treba iodometrično preverjati.

(b)   Raztopina natrijevega hipoklorita

Ta sestoji iz sveže pripravljene raztopine, ki vsebuje 35 (± 2) g/l aktivnega klora (približno 1 M), ki ji je dodano 5 (± 0,5) g/l predhodno raztopljenega natrijevega hidroksida.

Pred vsako analizo iodometrično preverite vsebnost aktivnega klora.

(ii)   Ocetna kislina, razredčena raztopina

Razredčite 5 ml ledocetne kisline v 1 litru vode.

4.   POTEK POSTOPKA

Izvedite postopek, opisan v splošnih navodilih, in nadaljujte z naslednjimi: Zmešajte približno 1 gram vzorca s približno 100 raztopine hipoklorita (litijevega ali natrijevega hipoklorita) v čašo prostornine 250 ml in temeljito pretresite, da omočite vzorec.

Nato 40 minut ogrevajte čašo na termostatirano temperaturo 20oC in ves čas ali vsaj v rednih časovnih presledkih pretresajte. Ker je raztapljanje volne eksotermen proces, je treba reakcijsko toploto pri tej metodi odvajati. Drugače lahko pride do precejšnih napak zaradi raztapljanja netopnih vlaken.

Po 40 minutah filtrirajte vsebino čaše skozi stehtan stekleni filtrni lonček in prenesite vsa morebitna preostala vlakna v filtrni lonček, tako da čašo izperete z manjšo količino hipokloritnega reagenta. Odsesajte tekočino iz lončka in temeljito sperite ostanek z vodo, razredčeno ocetno kislino in nazadnje z vodo; po vsakem izpiranju odstranite tekočino iz lončka z odsesavanjem. Odsesavanje uporabite vsakič šele po tem, ko je tekočina že odtekla zaradi težnosti.

Nazadnje odstranite tekočino iz lončka z odsesavanjem, osušite lonček z ostankom, ju ohladite in stehtajte.

▼M5

5.   IZRAČUN IN PRIKAZ REZULTATOV

Rezultate se preračuna, kakor je opisano v splošnih navodilih. Vrednost „d“ je 1,00, razen za bombaž, viskozo, modalna vlakna in melaminska vlakna, za katera velja vrednost „d“ = 1,01, in za nebeljeni bombaž, za katerega velja vrednost „d“ = 1,03.

▼B

6.   TOČNOST

Za homogeno mešanico tekstilnih materialov meje zanesljivosti rezultatov, dobljenih s to metodo, ne presegajo ± 1 za stopnjo zanesljivosti 95 %.

METODA št. 3

▼M6

VISKOZA, BAKRO ALI NEKATERA MODALNA VLAKNA IN NEKATERA DRUGA VLAKNA

(Metoda z uporabo mravljične kisline in cinkovega klorida)

▼B

1.   PODROČJE UPORABE

Ta metoda je po odstranitvi nevlakenskih snovi uporabna za dvokomponentne mešanice:

▼M6

Če se ugotovi prisotnost modalnega vlakna, je treba izvesti predhodni preskus z namenom, da se ugotovi, ali je to vlakno topno v reagentu.

Ta metoda se ne uporablja za mešanice z bombažem, ki je bil v tehnološki predelavi opazno kemično poškodovan, prav tako se ne uporablja v primerih, ko se zaradi prisotnosti sredstev za vrhunsko plemenitenje, ki jih ni mogoče v celoti odstraniti, viskozna ali bakrova vlakna postala netopna.

▼B

2.   NAČIN

Viskozna, bakrova ali modalna vlakna raztopimo iz znane suhe mase mešanice z reagentom, ki je mravljinčna kislina ali cinkov klorid. Ostanek združimo, speremo, osušimo in stehtamo; korigirano maso ostanka izrazimo kot odstotek suhe mase mešanice. Odstotek suhih viskoznih, bakrovih ali modalnih vlaken izračunamo iz razlike.

3.   APARATI IN REAGENTI (poleg tistih, navedenih v splošnih navodilih)

3.1   Aparati

3.2   Reagenti

4.   POTEK POSTOPKA

Izvedite postopek, opisan v splošnih navodilih, in nadaljujte z naslednjim: Postavite preskušanec nemudoma v erlenmajerico, predgreto na temperaturo 40oC. Dolijte preskušancu 100 ml raztopine mravljinčne kisline in cinkovega klorida, predgreto na temperaturo 40oC. Zamašite erlenmajerico z zamaškom in jo močno pretresite. Pustite steklenico in njeno vsebino dve uri in pol na temperaturi 40oC, vsako uro jo pretresite. Filtrirajte vsebino erlenmajerice skozi stehtan filtrni lonček in z reagentom prenesite v lonček vsa v erlenmajerici preostala vlakna. Sperite z 20 ml reagenta.

Temeljito sperite lonček in ostanek z vodo temperature 40oC. Sperite vlaknati ostanek v približno 100 ml hladne raztopine amoniaka (3.2.ii), tako, da je ostanek vlaken popolnoma potopljen v tej raztopini deset minut ( 13 ); nato pa ga temeljito sperite s hladno vodo.

Ne odsesavajte tekočin, dokler vsaka izpiralna tekočina ne odteče zaradi težnosti. Končno odstranite preostalo tekočino z odsesavanjem, osušite lonček in ostanek, ju ohladite in stehtajte.

▼M6

5.   IZRAČUN IN PRIKAZ REZULTATOV

Rezultate se preračuna, kakor je opisano v splošnih navodilih. Vrednost „d“ je 1,00, razen za bombaž, za katerega se uporablja vrednost „d“ = 1,02, in za melamin, za katerega se uporablja vrednost „d“ = 1,01.

▼B

6.   TOČNOST

Za homogeno mešanico tekstilnih materialov meje zanesljivosti rezultatov, dobljenih s to metodo, ne presegajo ± 2 pri stopnji zanesljivosti 95 %.

METODA št. 4

POLIAMIDNA ALI NAJLONSKA VLAKNA TER NEKATERA DRUGA VLAKNA

(Metoda z uporabo mravljinčne kisline koncentracije 80 % m/m)

1.   PODROČJE UPORABE

Ta metoda je po odstranitvi nevlakenskih snovi uporabna za dvokomponentne mešanice:

▼M5

Kot je navedeno zgoraj, je metoda uporabna tudi za mešanice z volno, vendar le v primeru, ko vsebnost volne ne presega 25 %; v slednjem primeru je treba uporabljati metodo št. 2 (raztapljanje volne v raztopini alkalnega natrijevega hipoklorita).

▼B

2.   NAČIN

Poliamidna vlakna raztopimo z mravljinčno kislino iz znane suhe mase mešanice. Ostanek združimo, speremo, posušimo in stehtamo; maso ostanka, po potrebi korigirano, izrazimo kot odstotek suhe mase mešanice. Odstotek suhih poliamidnih ali najlonskih vlaken izračunamo kot razliko.

3.   APARATI IN REAGENTI (poleg tistih, navedenih v splošnih navodilih)

3.1   Aparati

Erlenmajerica s steklenim zamaškom prostornine najmanj 200 ml.

3.2   Reagenti

4.   POTEK POSTOPKA

Izvedite postopek, opisan v splošnih navodilih, in nadaljujte z naslednjim: Preskušancu, vstavljenem v erlenmajerico prostornine najmanj 200 ml, prilijte 100 ml mravljinčne kisline na gram preskušanca. Zamašite erlenmajerico in jo pretresite, da se preskušanec omoči. Pustite erlenmajerico 15 minut pri sobni temperaturi, med tem jo občasno pretresajte. Filtrirajte vsebino erlenmajerice skozi stehtan stekleni filtrni lonček in prenesite morebitna preostala vlakna v filtrni lonček, tako da erlenmajerico izperete z manjšo količino mravljinčne kisline. Odsesajte tekočino iz lončka in temeljito sperite ostanek na filtru zaporedoma z mravljinčno kislino, vročo vodo, razredčeno raztopino amoniaka, in nazadnje s hladno vodo. Po izpiranju vsake tekočine to tekočino odsesajte iz lončka. Odsesavanje uporabite vsakič šele po tem, ko je tekočina že odtekla zaradi težnosti. Nazadnje odstranite tekočino iz lončka z odsesavanjem, osušite lonček z ostankom, ju ohladite in stehtajte.

▼M5

5.   IZRAČUN IN PRIKAZ REZULTATOV

Rezultate se preračuna, kakor je opisano v splošnih navodilih. Vrednost „d“ je 1,00, razen za melaminska vlakna, za katera velja vrednost „d“ = 1,01.

▼B

6.   TOČNOST

Za homogeno mešanico tekstilnih materialov meje zanesljivosti rezultatov, dobljenih s to metodo, ne presegajo ± 1 pri stopnji zanesljivosti 95 %.

METODA št. 5

▼M6

ACETATNA IN NEKATERA DRUGA VLAKNA

(Metoda z uporabo benzilalkohola)

▼M5

1.   PODROČJE UPORABE

Ta metoda je po odstranitvi nevlakenskih snovi uporabna za dvokomponentne mešanice:

▼M6

▼B

2.   NAČIN

Acetatna vlakna raztopimo iz znane suhe mase mešanice z benzil-alkoholom pri temperaturi 52 ± 2oC.

Ostanek združimo, speremo, posušimo in stehtamo; maso ostanka, korigirano, izrazimo kot odstotek suhe mase mešanice. Odstotek suhih acetatnih vlaken izračunamo iz razlike.

3.   APARATI IN REAGENTI (poleg tistih, navedenih v splošnih navodilih)

3.1   Aparati

3.2   Reagenti

4.   POTEK POSTOPKA

Izvedite postopek, opisan v splošnih navodilih, in nadaljujte z naslednjim:

▼M5

5.   IZRAČUN IN PRIKAZ REZULTATOV

Rezultate se preračuna, kakor je opisano v splošnih navodilih. Vrednost „d“ je 1,00, razen za melaminska vlakna, za katera velja vrednost „d“ = 1,01.

▼B

6.   TOČNOST

Za homogeno mešanico tekstilnih materialov meje zanesljivosti rezultatov, dobljenih s to metodo, ne presegajo ± 1 pri stopnji zanesljivosti 95 %.

METODA št. 6

▼M6

TRIACETAT ALI POLILAKTID IN NEKATERA DRUGA VLAKNA

(Metoda z uporabo metilenklorida)

▼M2

1.   PODROČJE UPORABE

Ta metoda je po odstranitvi nevlakenskih snovi uporabna za dvokomponentne mešanice:

▼M6

Opomba:

Triacetatna vlakna, ki so bila delno hidrolizirana s posebno obdelavo, niso več popolno topna v reagentu. V tem primeru ta metoda ni uporabna.

▼M2

2.   PRINCIP

Triacetatna ali polilaktidna vlakna se odtopi iz mešanice znane suhe mase z diklorometanom. Preostanek se zbere, izpere, osuši in stehta; iz mase preostanka, po potrebi korigirane, se izrazi kot delež suhe mase mešanice. Delež suhih triacetatnih ali polilaktidnih vlaken se izračuna iz razlike.

▼B

3.   APARATI IN REAGENTI (poleg tistih, navedenih v splošnih navodilih)

3.1   Aparati

Erlenmajerica s steklenim zamaškom prostornine najmanj 200 ml.

3.2   Reagenti

Diklormetan.

4.   POTEK POSTOPKA

Izvedite postopek, opisan v splošnih navodilih, in nadaljujte z naslednjim:

Preskušancu, vstavljenem v erlenmajerico, prilijte 100 ml diklormetana na gram preskušanca. Zamašite erlenmajerico in jo ob pretresanju vsakih 10 minut, da se preskušanec omoči, pustite 30 minut pri sobni temperaturi, med tem jo v rednih presledkih pretresajte. Prelijte tekočino skozi stehtani filtrni lonček. V erlenmajerico, v kateri je ostanek, dolijte 60 ml diklormetana, ročno pretresite in filtrirajte vsebino erlenmajerice skozi filtrni lonček. Prenesite vlakna ostanka v lonček tako, da erlenmajerico sperete še z nekaj diklormetana. Odsesajte odvečno tekočino iz lončka, ponovno napolnite lonček z diklormetanom in ga pustite odteči zaradi težnosti.

Nazadnje odsesajte odvečno tekočino, nato operite ostanek z vrelo vodo, da odstranite vse topilo, odsesajte tekočino, osušite lonček in ostanek, ju ohladite in stehtajte.

▼M5

5.   IZRAČUN IN PRIKAZ REZULTATOV

Rezultate se izračuna, kakor je opisano v splošnih navodilih. Vrednost „d“ je 1,00, razen pri poliestru, elastomultiestru, elastolefinu in melaminskih vlaknih, za katera velja vrednost „d“ 1,01.

▼B

6.   TOČNOST

Za homogeno mešanico tekstilnih materialov meje zanesljivosti intervala rezultatov, dobljenih s to metodo, ne presegajo ± 1 pri stopnji zanesljivosti 95 %.

METODA št. 7

▼M6

NEKATERA CELULOZNA VLAKNA IN NEKATERA DRUGA VLAKNA

(Metoda z uporabo žveplove kisline koncentracije 75 % m/m)

▼B

1.   PODROČJE UPORABE

Ta metoda je po odstranitvi nevlakenskih snovi uporabna za dvokomponentne mešanice:

▼M6

▼B

2.   NAČIN

Celulozna vlakna raztopimo z žvepleno kislino koncentracije 75 % m/m iz znane suhe mase mešanice. Ostanek združimo, speremo, posušimo in stehtamo; maso ostanka, po potrebi korigirano, izrazimo kot odstotek suhe mase mešanice. Odstotek suhih celuloznih vlaken izračunamo iz razlike.

3.   APARATI IN REAGENTI (poleg tistih, navedenih v splošnih navodilih)

3.1   Aparati

3.2   Reagenti

4.   POTEK POSTOPKA

Izvedite postopek, opisan v splošnih navodilih, in nadaljujte z naslednjim:

Preskušancu, vstavljenem v erlenmajerico prostornine najmanj 500 ml, prilijte 200 ml žveplove kisline koncentracije 75 % na gram preskušanca, zamašite erlenmajerico in jo previdno pretresite, da se preskušanec omoči. Eno uro pustite erlenmajerico na temperaturi 50 ± 5oC, med tem jo redno stresajte približno vsakih 10 minut. Z odsesavanjem filtrirajte vsebino erlenmajerice skozi stehtan stekleni filtrni lonček. Prenesite morebitna preostala vlakna v filtrni lonček, tako da erlenmajerico izperete z manjšo količino žveplove kisline koncentracije 75 %. Odsesajte tekočino iz lončka in sperite ostanek na filtru z enkratnim dolitjem sveže žveplove kisline v lonček. Odsesavanje uporabite šele po tem, ko je tekočina že odtekla zaradi težnosti.

Ostanek izperite večkrat zaporedoma s hladno vodo, nato dvakrat z razredčeno raztopino amoniaka, nato pa temeljito s hladno vodo. Po vsakem izpiranju odstranite tekočino iz lončka z odsesavanjem. Odsesavanje uporabite vsakič šele po tem, ko je tekočina že odtekla zaradi težnosti. Nazadnje odsesajte tekočino iz lončka, osušite lonček z ostankom, ju ohladite in stehtajte.

▼M6

5.   IZRAČUN IN PRIKAZ REZULTATOV

Rezultati se izračunajo, kakor je opisano v splošnih navodilih. Vrednost „d“ je 1,00, razen za polipropilen/poliamidna dvokomponentna vlakna, kjer je vrednost „d“ 1,01.

▼B

6.   TOČNOST

Za homogeno mešanico tekstilnih materialov meje zanesljivosti rezultatov, dobljenih s to metodo, ne presegajo ± 1 pri stopnji zanesljivosti 95 %.

METODA št. 8

AKRILNA, NEKATERA MODAKRILNA ALI DOLOČENA KLOROVLAKNA TER NEKATERA DRUGA VLAKNA

(Metoda z uporabo dimetilformamida)

1.   PODROČJE UPORABE

Ta metoda je po odstranitvi nevlakenskih snovi uporabna za dvokomponentne mešanice:

▼M6

Metoda je uporabna tudi za akrilna vlakna in nekatera modakrilna vlakna, ki so barvana s kovinsko kompleksnimi barvili, vendar ne za vlakna, barvana s kromirnimi barvili.

▼B

2.   NAČIN

Akrilna, modakrilna ali klorovlakna raztopimo iz znane suhe mase mešanice z dimetilformamidom, ki ga ogrevamo v vreli vodni kopeli. Ostanek združimo, speremo, posušimo in stehtamo; maso ostanka, po potrebi korigirano, izrazimo kot odstotek suhe mase mešanice. Odstotek suhih akrilnih, modakrilnih ali klorovih vlaken izračunamo kot razliko.

3.   APARATI IN REAGENTI (poleg tistih, navedenih v splošnih navodilih)

3.1   Aparati

3.2   Reagenti

Dimetilformamid (vrelišče 153 ± 1oC), ki ne vsebuje več kot 0,1 % vode.

Ta reagent je strupen, zato se priporoča uporaba nape.

4.   POTEK POSTOPKA

Izvedite postopek, opisan v splošnih navodilih, in nadaljujte z naslednjim:

▼M5

5.   IZRAČUN IN PRIKAZ REZULTATOV

Rezultate se izračuna, kakor je opisano v splošnih navodilih. Vrednost „d“ je 1,00, razen za volno, bombaž, bakrova, modalna vlakna, poliester, elastomultiester in melaminska vlakna, za katera velja vrednost „d“ 1,01.

▼B

6.   TOČNOST

Za homogeno mešanico tekstilnih materialov meje zanesljivosti rezultatov, dobljenih s to metodo, ne presegajo ± 1 pri stopnji zanesljivosti 95 %.

METODA št. 9

NEKATERA KLOROVLAKNA IN NEKATERA DRUGA VLAKNA

(Metoda z uporabo mešanice ogljikovega disulfida in acetona v razmerju 55,5/44,5)

1.   PODROČJE UPORABE

Ta metoda je po odstranitvi nevlakenskih snovi uporabna za dvokomponentne mešanice:

▼M6

Kadar vsebnost volne ali svile v mešanici presega 25 %, se uporabi metoda št. 2.

Kadar vsebnost poliamida ali najlona v mešanici presega 25 %, se uporabi metoda št. 4.

▼B

2.   NAČIN

Klorovlakna raztopimo iz znane suhe mase mešanice z azeotropno zmesjo ogljikovega disulfida in acetona. Ostanek združimo, speremo, posušimo in stehtamo; maso ostanka, po potrebi korigirano, izrazimo kot odstotek suhe mase mešanice. Odstotek suhih polivinilkloridnih vlaken izračunamo kot razliko.

3.   APARATI IN REAGENTI (poleg tistih, navedenih v splošnih navodilih)

3.1   Aparati

3.2   Reagenti

4.   POTEK POSTOPKA

Izvedite postopek, opisan v splošnih navodilih, in nadaljujte z naslednjim:

Opomba:

Pri nekaterih mešanicah z veliko vsebnostjo klorovlaken se lahko preskušanec med sušenjem močno skrči, zaradi česar se raztapljanje klorovlaken v topilu upočasni. To ne vpliva na končno raztopitev klorovlaken v topilu.

▼M5

5.   IZRAČUN IN PRIKAZ REZULTATOV

Rezultate se preračuna, kakor je opisano v splošnih navodilih. Vrednost „d“ je 1,00, razen za melaminska vlakna, za katera velja vrednost „d“ = 1,01.

▼B

6.   TOČNOST

Za homogeno mešanico tekstilnih materialov meje zanesljivosti rezultatov, dobljenih s to metodo, ne presegajo ± 1 pri stopnji zanesljivosti 95 %.

METODA št. 10

▼M6

ACETATNA IN NEKATERA DRUGA VLAKNA

(Metoda z uporabo ledocetne kisline)

▼B

1.   PODROČJE UPORABE

Ta metoda je po odstranitvi nevlakenskih snovi uporabna za dvokomponentne mešanice:

▼M6

▼B

2.   NAČIN

Acetatna vlakna raztopimo iz znane suhe mase mešanice v ledocetni kislini. Ostanek združimo, speremo, posušimo in stehtamo; maso ostanka, po potrebi korigirano, izrazimo kot odstotek suhe mase mešanice. Odstotek suhih acetatnih vlaken izračunamo iz razlike.

3.   APARATI IN REAGENTI (poleg tistih, navedenih v splošnih navodilih)

3.1   Aparati

3.2   Reagenti

Ledocetna kislina (koncentracije nad 99 %) S tem reagentom morate ravnati previdno, saj je močno jedek.

4.   POTEK POSTOPKA

Izvedite postopek, opisan v splošnih navodilih, in nadaljujte z naslednjim:

5.   IZRAČUN IN PRIKAZ REZULTATOV

Rezultate izračunajte, kakor je opisano v splošnih navodilih. Vrednost „d“ je 1,00.

6.   TOČNOST

Za homogeno mešanico tekstilnih materialov meje zanesljivosti rezultatov, dobljenih s to metodo, ne presegajo ± 1 pri stopnji zanesljivosti 95 %.

METODA št. 11

▼M6

SVILA ALI POLIAMID IN NEKATERA DRUGA VLAKNA

(Metoda z uporabo žveplove kisline koncentracije 75 % m/m)

1.   PODROČJE UPORABE

Ta metoda je po odstranitvi nevlaknate snovi uporabna za dvokomponentne mešanice:

2.   NAČIN

Svila oziroma poliamid ali najlon odtopimo iz mešanice znane suhe mase z žveplovo kislino koncentracije 75 % m/m.

Preostanek se zbere, izpere, posuši in stehta; maso ostanka, po potrebi korigirano, izrazimo kot odstotek suhe mase mešanice. Odstotek suhih svilenih vlaken oziroma suhih poliamidnih ali najlonskih vlaken izračunamo iz razlike.

▼B

3.   APARATI IN REAGENTI (poleg tistih, navedenih v splošnih navodilih)

3.1   Aparati

Erlenmajerica s steklenim zamaškom prostornine najmanj 200 ml.

3.2   Reagenti

▼M6

4.   PRESKUSNI POSTOPEK

Izvede se postopek, opisan v splošnih navodilih, in nadaljujte, kot sledi:

5.   IZRAČUN IN PRIKAZ REZULTATOV

Rezultati se preračunajo, kot je opisano v splošnih navodilih. Vrednost „d“ je 1,00, razen za volno, za katero je „d“ = 0,985, za polipropilen/poliamidna dvokomponentna vlakna, za katera je „d“ = 1,005, in za melamin, za katera je „d“ = 1,01.

6.   TOČNOST

V homogenih mešanicah vlaken znaša interval zaupanja ± 1 za dobljene rezultate pri 95-odstotnem statističnem zaupanju, razen za dvokomponentne mešanice poliamidnih vlaken in polipropilen/poliamidnih dvokomponentnih vlaken, za katere znaša interval zaupanja ± 2.

▼B

METODA št. 12

JUTA IN NEKATERA ŽIVALSKA VLAKNA

(Metoda z določanjem vsebnosti dušika)

1.   PODROČJE UPORABE

Ta metoda je po odstranitvi nevlakenskih snovi uporabna za dvokomponentne mešanice:

Komponento živalskih vlaken lahko predstavlja samo ena od dlak (2 in 3) ali volna (1) oziroma poljubna mešanica teh dveh. Ta metoda ni uporabna za tekstilne mešanice, ki vsebujejo nevlakenske snovi (barvila, apreture itd.) na dušikovi osnovi.

2.   NAČIN

Določimo vsebnost dušika v preiskovani mešanici; iz te vsebnosti in iz znane ali domnevne vsebnosti dušika v vsaki komponenti izračunamo delež vsake komponente.

3.   APARATI IN REAGENTI (poleg tistih, navedenih v splošnih navodilih)

3.1   Aparati

3.2   Reagenti

4.   PREDOBDELAVA PRESKUSNEGA VZORCA

Namesto predobdelave, opisane v splošnih navodilih, izvedite naslednji postopek predobdelave:

Opomba:

Upoštevajte strupenost toluena in metanola in pri njuni uporabi izvajajte vse varnostne ukrepe.

5.   POTEK POSTOPKA

5.1   Splošna navodila

Izvedite postopek, opisan v splošnih navodilih, za izbor, sušenje in tehtanje preskušanca.

5.2   Podroben opis postopka

Vstavite preskušanec v kjeldahlovo bučko za razklop. Preskušancu mase najmanj 1 g v bučki za razklop dodajte v naslednjem zaporedju: 2,5 g kalijevega sulfata, 0,1 do 0,2 g selenovega dioksida in 10 ml žveplove kisline (relativne gostote 1,84). Segrejte bučko, sprva počasi, dokler se ne razkrojijo vsa vlakna, nato pa jo segrevajte močneje, dokler se raztopina ne zbistri in postane skoraj brezbarvna. Segrevajte jo nadaljnjih 15 minut. Pustite bučko, da se ohladi, pazljivo razredčite vsebino z 10 do 20 ml vode, ohladite, kvantitativno prelijte vsebino v merilno bučko prostornine 200 ml in dolijte toliko vode, da dobite raztopino izvlečka.

Nalijte približno 20 ml raztopine borove kisline v erlenmajerico prostornine 100 ml in podstavite erlenmajerico pod povratni hladilnik kjeldahlovega destilacijskega aparata tako, da dovajalna cev sega tik pod površino raztopine borove kisline. Vlijte natanko 10 ml raztopine izvlečka v destilacijsko bučko, dodajte najmanj 5 ml raztopine natrijevega hidroksida v lij, rahlo pridvignite zamašek in pustite, da raztopina natrijevega hidroksida počasi steče v bučko. Če raztopina izvlečka in raztopina natrijevega hidroksida ostaneta kot dve ločeni plasti, ju pomešajte z rahlim tresenjem. Počasi segrejte destilacijsko bučko in vanjo uvajajte paro iz generatorja. Zberite približno 20 ml destilata, spustite posodo za prestrezanje destilata tako, da je vrh dovajalne cevi kondenzatorja približno 20 mm nad površino tekočine in destilirajte še eno minuto. Sperite vrh dovajalne cevi z vodo, tako da izpiralno tekočino ujamete v posodo za prestrezanje destilata. Umaknite posodo za prestrezanje destilata in namesto nje podstavite drugo, v kateri je približno 10 ml raztopine borove kisline ter ulovite vanjo okoli 10 ml destilata.

Ločeno titrirajte oba destilata z žveplovo kislino 0,02N, uporabite mešani indikator. Zapišite celotno titracijsko vrednost vsakega destilata. Če je titracijska vrednost drugega destilata večja od 0,2 ml, ponovite preskus in začnite destilirati nov odmerek nasičene raztopine.

Izvedite slepi poskus, t.j. razkroj in destilacijo samo z uporabo reagentov.

6.   IZRAČUN IN PRIKAZ REZULTATOV

6.1

Izračunajte odstotek vsebnosti dušika v suhem preskušancu na naslednji način: kjer so A = odstotna vsebnost dušika v čistem, suhem preskušancu, V = celotna poraba, standardne žveplove kisline v ml, uporabljene za določitev, b = celotna poraba standardne žveplove kisline v ml, uporabljene v slepem poskusu, N = normalnost standardne žveplove kisline, W = suha masa (g) preskušanca.

6.2

Ob upoštevanju vrednosti 0,22 % za vsebnost dušika v juti in vrednosti 16.2 % za vsebnost dušika v živalskih vlaknih, pri čemer sta obe vsebnosti izraženi glede na suho maso vlaken, izračunajte sestavo mešanice na naslednji način: kjer je PA % = odstotek živalskih vlaken v čistem, suhem preskušancu.

7.   TOČNOST

Za homogeno mešanico tekstilnih materialov meje zanesljivosti rezultatov, dobljenih s to metodo, ne presegajo ± 1 pri stopnji zanesljivosti 95 %.

METODA št. 13

PROPILENSKA VLAKNA IN NEKATERA DRUGA VLAKNA

(Metoda z uporabo ksilena)

1.   PODROČJE UPORABE

Ta metoda je po odstranitvi nevlakenskih snovi uporabna za dvokomponentne mešanice:

▼M2

▼M5

▼B

2.   NAČIN

Propilenska vlakna raztopimo iz znane suhe mase mešanice v vrelem ksilenu. Ostanek združimo, speremo, posušimo in stehtamo; maso ostanka, po potrebi korigirano, izrazimo kot odstotek suhe mase mešanice. Odstotek suhih propilenskih vlaken izračunamo iz razlike.

3.   APARATI IN REAGENTI (poleg tistih, navedenih v splošnih navodilih)

3.1   Aparati

3.2   Reagent

Ksilen, destilat med 137 in 142oC.

Opomba:

Ta reagent je močno vnetljiv, njegove pare so strupene. Pri njegovi uporabi so potrebni ustrezni varnostni ukrepi.

4.   POTEK POSTOPKA

Izvedite postopek, opisan v splošnih navodilih, in nadaljujte z naslednjim:

Opombe:

▼M5

5.   IZRAČUN IN PRIKAZ REZULTATOV

Rezultate se preračuna, kakor je opisano v splošnih navodilih. Vrednost „d“ je 1,00, razen za melaminska vlakna, za katera velja vrednost „d“ = 1,01.

▼B

6.   TOČNOST

Za homogeno mešanico tekstilnih materialov meje zanesljivosti rezultatov, dobljenih s to metodo, ne presegajo ± 1 pri stopnji zanesljivosti 95 %.

METODA št. 14

▼M6

NEKATERA VLAKNA IN NEKATERA DRUGA VLAKNA

(Metoda z uporabo koncentrirane žveplove kisline)

▼M5

1.   PODROČJE UPORABE

Ta metoda se po odstranitvi nevlakenskih snovi uporablja za dvokomponentne mešanice:

▼M6

2.   NAČIN

Vse sestavine, razen klorovlaken, polipropilena, elastolefina, melamina ali polipropilen/poliamidnih dvokomponentnih vlaken (tj. vlakna, našteta v odstavku 1.1), se iz mešanice znane suhe mase odtopijo s koncentrirano žveplovo kislino (relativna gostota pri temperaturi 20 °C je 1,84). Preostanek, ki ga sestavljajo klorovlakna, polipropilen, elastolefin, melamin ali polipropilen/poliamidna dvokomponentna vlakna, se zbere, izpere, posuši in stehta; masa preostanka, po potrebi korigirana, se izrazi kot odstotek suhe mase mešanice. Odstotek druge komponente se izračuna iz razlike.

▼B

3.   APARATI IN REAGENTI (poleg tistih, navedenih v splošnih navodilih)

3.1   Aparati

3.2   Reagenti

4.   POTEK POSTOPKA

Izvedite postopek, opisan v splošnih navodilih, in nadaljujte z naslednjim:

▼M6

5.   IZRAČUN IN PRIKAZ REZULTATOV

Rezultati se preračunajo, kot je opisano v splošnih navodilih. Vrednost „d“ je 1,00, razen za melamin in polipropilen/poliamidna dvokomponentna vlakna, kjer je vrednost „d“ 1,01.

▼B

6.   TOČNOST

Za homogeno mešanico tekstilnih materialov meje zanesljivosti rezultatov, dobljenih s to metodo, ne presegajo ± 1 pri stopnji zanesljivosti 95 %.

METODA št. 15

KLOROVLAKNA, NEKATERA MODAKRILNA VLAKNA, NEKATERA ELASTANI, ACETATNA VLAKNA, TRIACETATNA VLAKNA TER NEKATERA DRUGA VLAKNA

(Metoda z uporabo cikloheksanona)

▼M5

1.   PODROČJE UPORABE

Ta metoda se po odstranitvi nevlakenskih snovi uporablja za dvokomponentne mešanice:

Če so prisotna modakrilna ali elastanska vlakna, je treba pred analizo preveriti, ali so ta vlakna popolnoma topna v reagentu.

Mešanice, ki vsebujejo klorovlakna, je mogoče preskušati tudi z metodo št. 9 ali št. 14.

▼B

2.   NAČIN

Acetatna vlakna, triacetatna vlakna, klorovlakna, nekatera modakrilna vlakna oziroma nekatere elastane raztopimo iz znane suhe mase mešanice s cikloheksanonom pri temperaturi blizu vrelišča. Ostanek združimo, speremo, posušimo in stehtamo; maso ostanka, po potrebi korigirano, izrazimo kot odstotek suhe mase mešanice. Odstotek acetatnih vlaken, triacetatnih vlaken, klorovlaken, modakrilnih vlaken, elastanov, acetatnih ali triacetatnih vlaken izračunamo iz razlike.

3.   APARATI IN REAGENTI (poleg tistih, navedenih v splošnih navodilih)

3.1   Aparati

3.2   Reagenti

Opomba: Cikloheksanon je vnetljiv in strupen. Pri njegovi uporabi so potrebni ustrezni varnostni ukrepi.

4.   POTEK POSTOPKA

Izvedite postopek, opisan v splošnih navodilih, in nadaljujte z naslednjim:

▼M5

5.   IZRAČUN IN PRIKAZ REZULTATOV

▼B

6.   TOČNOST

Za homogeno mešanico tekstilnih materialov meje zanesljivosti rezultatov, dobljenih s to metodo, ne presegajo ± 1 pri stopnji zanesljivosti 95 %.

Slika iz točke 3.1 (i) metode št. 15

▼M5

METODA št. 16

▼M6

MELAMINSKA IN NEKATERA DRUGA VLAKNA

(Metoda z uporabo vroče mravljične kisline)

▼M5

1.   PODROČJE UPORABE

Ta metoda se po odstranitvi nevlakenskih snovi uporablja za dvokomponentne mešanice:

▼M6

▼M5

2.   NAČIN

Melaminska vlakna se iz znane suhe mase mešanice odtopijo z vročo mravljično kislino (90 % masnega deleža).

Preostanek se zbere, izpere, osuši in stehta; masa preostanka, ki se po potrebi korigira, se izrazi kot delež suhe mase mešanice. Dele suhega acetata se izračuna kot razliko.

Opomba: Ohranite priporočeni temperaturni razpon, ker je topnost melaminskih vlaken močno odvisna od temperature.

3.   OPREMA IN REAGENTI (poleg tistih, navedenih v splošnih navodilih)

3.1.    Aparati

3.2.    Reagenti

4.   PRESKUSNI POSTOPEK

Izvede se postopek, opisan v splošnih navodilih, in nadaljuje, kot sledi:

primerek se prenese v erlenmajerico prostornine najmanj 200 ml, prilije se 100 ml mravljične kisline na gram vzorca. Erlenmajerico se zapre z zamaškom, močno pretrese in pusti v vodni kopeli eno uro pri konstantni temperaturi 90 ± 2 °C, pri tem se jo močno stresa. Erlenmajerica se ohladi na sobno temperaturo. Vsebina erlenmajerice se prelije na predhodno stehtan filtrirni lonček. V erlenmajerico, v kateri je ostanek, se dolije 50 ml mravljične kisline, ročno pretrese in filtrira vsebino skozi filtrirni lonček. Vsebina erlenmajerice se spere z nekaj mravljične kisline, da se prenese vsa preostala vlakna v filtrirni lonček. Tekočina se iz lončka odsesa, ostanek pa spere z mravljično kislino, vročo vodo, razredčeno raztopino amoniaka in nazadnje s hladno vodo, pri čemer se po vsakem dodajanju ta tekočina odsesa iz lončka. Odsesavanje se uporabi vsakič šele po tem, ko je tekočina že odtekla zaradi težnosti. Nazadnje se tekočina iz lončka odstrani z odsesavanjem, lonček z ostankom se osuši, ohladi in stehta.

Opomba: Temperatura močno vpliva na topnost melaminskih vlaken, zato jo je treba skrbno nadzirati.

5.   IZRAČUN IN PRIKAZ REZULTATOV

Rezultate se izračuna, kakor je opisano v splošnih navodilih. Vrednost „d“ za bombaž in aramid je 1,02.

6.   NATANČNOST

V homogenih mešanicah vlaken znaša odstopanje od vsebine največ ± 2 v absolutnih vrednostih, za interval zaupanja aritmetične sredine pri statističnem zaupanju S = 95 %.

▼B

---

PRILOGA III

DEL A

RAZVELJAVLJENE DIREKTIVE

(iz člena 8)

DEL B

ROKI ZA PRENOS

---

PRILOGA IV

KORELACIJASKA PREGLEDNICA

---

( 1 ) UL C 96, 6.4.1994, str. 20.

( 2 ) UL C 195, 18.7.1994, str. 20.

( 3 ) Mnenje Evropskega parlamenta z dne 15. februarja 1995 (UL C 56, 6.3.1995, str. 53), Skupno stališče Sveta z dne 26. februarja 1996 (UL C 196, 6.7.1996, str. 20), Sklep Evropskega parlamenta z dne 18. junija 1996 (UL C 198, 8.7.1996, str. 25), Sklep Sveta z dne 7. oktobra 1996.

( 4 ) UL L 173, 31.7.1972, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 87/184/EGS (UL L 75, 17.3.1987, str. 21).

( 5 ) UL L 32, 3.2.1997, str. 38.

( 6 ) V nekaterih primerih je potrebno predobdelati posamezni preskušanec.

( 7 ) Za izdelane artikle in končne izdelke glej oddelek 7.

( 8 ) Glej točko 1.

( 9 ) Namesto laboratorijskega mikalnika lahko uporabite mešalnik vlaken, lahko pa vlakna pomešate tudi po metodi „kosmi in izmet“.

( 10 ) Namesto laboratorijskega mikalnika lahko uporabite mešalnik vlaken, lahko pa vlakna pomešate tudi po metodi „kosmi in izmet“.

( 11 ) Metoda 12 je izjema. Temelji na določanju vsebnosti sestavne snovi ene od dveh komponent.

( 12 ) Glej Prilogo I.1.

( 13 ) Da ostane ostanek vlaken potopljen v raztopini amoniaka deset minut, lahko npr. uporabimo adapter za filtrni lonček z ventilom, s katerim uravnavamo pretok raztopine amoniaka.

( 14 ) Pred izvedbo analize je treba preveriti topnost modakrilnih vlaken oziroma klorovih vaken v reagentu.

( 15 ) Pred izvedbo analize je treba preveriti topljivost polivinilkloridovih vlaken v reagentu.

( 16 ) Ti reagenti naj ne vsebujejo dušika.

( 17 ) Glej npr. aparat, opisan v Melliand Textillberichte 56 (1975), str. 643 - 645.