6.8.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 184/89

A.

ker celovita evropska kohezijska politika ostaja nujna, saj se v številnih evropskih regijah še vedno pojavljajo precejšnja neskladja in specifične strukturne težave, stanje pa se je z zadnjo širitvijo Unije še poslabšalo,

B.

ker zato kohezijska politika Unije ostaja osnova, na kateri temelji postopek evropske integracije, in ima zelo pomembno vlogo pri zmanjševanju neskladij in razlik v razvoju,

C.

ker je naraščanje evroskepticizma jasno povezano z vse večjimi ozemeljskimi neskladji med regijami in v njih, kar kaže na potrebo po gospodarski, socialni in ozemeljski koheziji, da se okrepi konvergenca in utrdi legitimnost Evropske unije, to pa zahteva dejansko vidno regionalno politiko; ker imajo regionalne in lokalne oblasti ter lokalni akterji osrednjo vlogo pri približevanju dejavnosti Evropske unije ljudem in izvajanju te politike, katere dosežke je treba učinkoviteje objavljati,

D.

ker kohezijska politika, ob upoštevanju njene dodane vrednosti, vsaki regiji omogoča, da ima konkretne koristi v smislu dolgoročnega zaposlovanja in višjega življenjskega standarda za lokalno prebivalstvo, zlasti v regijah, ki zaostajajo v razvoju, ter prispeva k povečanju konkurenčnosti, krepitvi upravnih zmogljivosti in zagotavljanju decentraliziranega upravljanja; ker je zaradi tega treba onemogočiti vse poskuse ponovne nacionalizacije te politike,

E.

ker Lizbonska pogodba, ki so jo voditelji držav in vlad potrdili dne 18. oktobra 2007, podpisali pa dne 13. decembra 2007, poleg gospodarske in socialne kohezije med temeljne cilje Unije postavlja tudi ozemeljsko kohezijo,

F.

ker je treba v prihodnje zagotoviti večja finančna sredstva za kohezijsko politiko, da bi se spoprijeli s pričakovanimi novimi izzivi, ki imajo močan ozemeljski vpliv, kot so demografske spremembe, ločevanje, koncentracija prebivalstva v mestih, ločevanje, migracije (ki so zlasti težavne za podeželje in obrobna območja), prilagajanje globalizaciji, podnebne spremembe, oskrba z energijo in počasno zmanjševanje zaostanka podeželja; ker se je s temi izzivi mogoče spoprijeti le, če se prizna velik pomen, ki ga bo imela kohezijska politika na tem področju v prihodnosti;

1.

pozdravlja to poročilo, ki je podrobnejše od prejšnjega, temelji na različnih kazalnikih in vsebuje koristne primerjalne podatke za druge države, kot so ZDA, Japonska, Kitajska ali Indija, s čimer odraža mednarodno okolje, v katerem delujejo gospodarstva EU;

2.

vseeno obžaluje pomanjkanje navzkrižnih informacij in primerljivih podatkov z različnih ravni NUTS, ki bi prispevali k boljši oceni, kako trajnostni sta rast in konvergenca; zato se zavzema za boljša statistična orodja – kot so novi kazalniki (poleg BDP na prebivalca), uspešno uporabljeni v četrtem kohezijskem poročilu – ki bi omogočila boljšo izmero stopnje ekonomske, socialne in ozemeljske kohezije na terenu in konkreten prispevek lokalnih ukrepov h kohezijski politiki; meni, da je s tem v zvezi treba povečati zmogljivost omrežja za spremljanje EPSON;

3.

opozarja na zamude pri prevzemanju strukturnih sredstev v državah članicah in poziva k ukrepom za izboljšanje razmer; vendar ugotavlja, da je še prezgodaj za oceno rezultatov kohezijske politike v novih državah članicah; pozdravlja vsa prizadevanja za povečanje učinkovitosti kohezijske politike in zmanjšanje odvečne birokracije ter poziva k sistematični oceni te politike; ponovno izraža svojo odločno podporo evropski pobudi za preglednost, ki jo je začela izvajati Komisija in ki bo opredelila prejemnike iz strukturnih skladov od leta 2008 dalje;

4.

izraža zadovoljstvo, ker so nekdanje kohezijske države, tj. Grčija, Španija, Portugalska in Irska, presenetljivo uspešno nadomestile zamujeno in v letih 2000–2006 zabeležile izredno stopnjo rasti, vendar poudarja, da kljub tej rasti ostajajo nerešena precejšnja medregionalna neravnovesja in globoke strukturne težave;

5.

je zadovoljen z visoko stopnjo rasti, ki jo beležijo nove države članice, čeprav ugotavlja, da je njihova gospodarska konvergenca pričakovana šele srednje- ali dolgoročno ter da bo postopek dolgotrajen, ker je v nekaterih od teh držav BDP na prebivalca na zelo nizki izhodiščni točki;

6.

izraža zadovoljstvo, ker je Komisija ponovno potrdila pomembno vlogo kohezijske politike za krepitev sposobnosti vseh držav članic, da se skladno razvijajo ter ustvarjajo nova in trajna delovna mesta, kar dokazujejo odlični rezultati kohezijske politike v več regijah cilja 2;

7.

je zaskrbljen, ker se za konvergenco med državami zelo pogosto skriva vse globlji razkorak med regijami in v posameznih regijah; ugotavlja, da je večanje razlik med regijami in lokalnih razlik opazno na več področjih, v zvezi z zaposlovanjem, produktivnostjo, prihodki, stopnjo izobrazbe in inovativno sposobnostjo; poudarja tudi vlogo, ki jo ima teritorialno sodelovanje pri premagovanju teh težav;

8.

poudarja na primer, da je konkurenčnost regij zelo odvisna od produktivnosti, dostopnosti trgov in ravni usposobljenosti delovne sile, ki se veliko bolj razlikujejo med regijami kot med državami članicami; razen tega ugotavlja, da se institucionalni dejavniki vse bolj obravnavajo kot ključni elementi konkurenčnosti, vključno z dejavniki, kot je dokapitalizacija socialnega kapitala v obliki poslovne kulture in skupnih standardov vedenja, ki omogočajo sodelovanje, podjetnost in učinkovitost javne uprave;

9.

v zvezi s tem ugotavlja, da se nekatere razvite in celo nekatere manj razvite regije srečujejo z vse številčnejšimi težavami, ki imajo močan ozemeljski vpliv v smislu razvojnega potenciala: nizka stopnja gospodarske rasti, upad proizvodnje in zaposlovanja ter staranje prebivalstva;

10.

ugotavlja, da je visoka stopnja rasti v nekaterih državah članicah pripomogla k polni zaposlenosti in povečanju njihovega BDP na prebivalca, v drugih državah pa so se razlike med posameznimi socialnimi skupinami povečale, kar pomeni, da je še vedno potrebno socialno vključevanje najranljivejših slojev prebivalstva;

11.

poudarja šibko konvergenco pri stopnji izobrazbe in opozarja na pravi prepad pri izobraževanju med Evropsko unijo in ZDA, kjer ima univerzitetno diplomo 29 % oseb med 25 in 64 letom starosti v primerjavi s komaj 16 % v Evropski uniji; vseeno ugotavlja, da delež žensk z univerzitetno diplomo narašča hitreje kot enak delež moških;

12.

poudarja pomen vključevanja načela enakosti med spoloma, enakih možnosti in posebnih potreb invalidov in starejših državljanov na vsaki stopnji izvajanja projektov kohezijske politike;

13.

opozarja na učinek polarizacije v regijah v okolici glavnih mest – posebno očiten pojav v novih državah članicah – ki v povprečju prispevajo 32 % k BDP njihove države, predstavljajo pa le 22 % prebivalstva; ugotavlja, da polarizacija lahko privede do velikih razlik pri stopnji brezposelnosti v mestnih središčih;

14.

ugotavlja, da nenadzorovano razraščanje mest lahko ustvari demografsko, gospodarsko, družbeno, prometno in okoljsko neravnovesje na omejenem prostoru in vodi v suburbanizacijo in praznjenje podeželja, ki je oddaljeno od mest; zato poziva Komisijo, naj se s tem spoprime zlasti z dejanskimi predlogi za preprečevanje omenjenih težav;

15.

opozarja na razlike med regijami z vidika dostopnosti in povezanosti med centri in obrobjem, kar je posledica geografskih in strukturnih omejitev, pomanjkljivih naložb v prometne infrastrukture in pa ne dovolj razvitih prometnih povezav; zlasti opozarja na velike ovire z vidika dostopnosti v goratih in otoških regijah ter tudi v obrobnih in najbolj oddaljenih regijah, ki so zelo daleč od evropske celine; poudarja, da je treba oblikovati ukrepe za povečanje regijskega potenciala, privlačnosti in trajnostnega razvoja teh regij;

16.

je zelo presenečen nad izjavo Komisije v četrtem kohezijskem poročilu, dasama otoška lega ne predstavlja glavne ovire za razvoj, ter opaža veliko razočaranje ljudi na otoških območjih nad to izjavo, ker se zaradi lege dnevno srečujejo z negativnimi vplivi in težavami;

17.

poudarja, da so med državami pri sredstvih, ki se vlagajo v raziskovanje in razvoj, velikanske razlike, in ugotavlja, da so med regijami precejšnje razlike na področju inovacij, ki so v četrtem kohezijskem poročilu izmerjene s koristnim pokazateljem regionalne učinkovitosti na področju inovacij;

18.

se strinja s stališčem Komisije, da kohezijska politika z usmerjanjem javnih naložb v projekte za oblikovanje bolj dinamičnega gospodarskega tkiva, ki ustvarja rast in spodbuja inovacije, na podlagi sinergije, ki nastaja zaradi učinkovitejšega usklajevanja politike in programov, pozitivno vpliva na Lizbonsko strategijo;

19.

obžaluje, da se inovacijski potencial malih, mikro in obrtniških podjetij kljub zagotovitvi ni ustrezno upošteval pri izvajanju kohezijske politike; zato zahteva izvajanje dejavne politike v podporo vsem oblikam inovacij v teh podjetjih ter tudi poziva Komisijo, da oblikuje možnosti medsebojnega sodelovanja med podjetji, javnim sektorjem, šolami in univerzami, da se v duhu Lizbonske strategije ustvarijo regionalni inovacijski grozdi;

20.

poudarja, da se pozitiven vpliv strukturne podpore lahko poveča z uporabo zasebnega sofinanciranja; zahteva nemoteno uvajanje preglednih predpisov in standardnih rešitev za javno-zasebna partnerstva, s čimer bo regijam omogočena uporaba zasebnega kapitala pri doseganju javnih ciljev;

21.

opozarja, da je spoštovanje načela pravila o samodejnem prenehanju pravic za prevzem obveznosti bistvenega pomena za spodbujanje financiranja in hitrega izvajanja projektov s strani organov upravljanja; vztraja, da je treba upoštevati načelo N+2 (in N+3 v novih državah članicah v prvih treh letih finančnega okvira 2007–2013);

22.

opozarja, da so zamude pri izvajanju strukturne politike deloma nastale zaradi prestrogih postopkov in bi zato bilo treba razmisliti o njihovi poenostavitvi ter o jasni razdelitvi odgovornosti in pristojnosti med Evropsko unijo in državami članicami;

23.

ugotavlja, da bo v programskem obdobju 2007–2013 s sistemom usmerjanja proračunskih sredstev inovacijam namenjenih 64 % sredstev iz cilja 1 (konvergenca) in 80 % sredstev iz cilja 2 (regionalna konkurenčnost in zaposlovanje), kar pomeni 55 000 milijonov EUR več kot v prejšnjem obdobju; ugotavlja, da je stopnja porabe namenskih sredstev odvisna od tega, ali so najmanj razvite regije številčno in kakovostno sposobne izpeljati raziskovalne, razvojne in inovativne projekte in tako ustrezno porabiti sredstva, ne da bi jih preusmerile v naložbe z nizko vrednostjo;

24.

poziva Komisijo, naj oceni sistem usmerjanja proračunskih sredstev in njegov vpliv na regionalna neskladja in njihov razvoj ter naj presodi, ali pri opredelitvi prednostnih nalog ta sistem spodbuja preveliko centralizacijo ali pristop'od zgoraj navzdol; upa, da se bo to ocenjevanje začelo, ko bo Komisija leta 2008 objavila peto poročilo o napredku o koheziji, ki se bo po pričakovanjih osredotočilo na odnos med kohezijsko politiko in prednostnimi nalogami Lizbonske strategije glede rasti in zaposlovanja za vse regije;

25.

poudarja, da kohezijska politika ne more dajati prednosti že tako dinamičnim regijam, do česar bi lahko prišlo zaradi strogega določanja proračunskih sredstev; opozarja, da bo kohezijska politika z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe vključevala tri cilje gospodarske, socialne in ozemeljske kohezije, ki presegajo Lizbonsko strategijo;

26.

zahteva, da se v Lizbonsko strategijo vključi tudi ozemeljska razsežnost, kar bo omogočilo upoštevanje značilnosti posameznih regij, spodbudilo vseevropsko sinergijo in sodelovanje, s posebno podporo oblikovanju in izvajanju široko zasnovanih inovativnih dejavnosti;

27.

poudarja, da obseg kohezijske politike ne more biti omejen na izpolnjevanje ciljev Lizbonske strategije; meni, da je doseganje ozemeljske kohezije z ukrepom v okviru konvergenčnega cilja predpogoj za dolgoročno konkurenčnost regij; zato meni, da je treba cilj 1 (konvergenca) in cilj 2 (regionalna konkurenčnost in zaposlovanje) v prihodnosti obravnavati kot dopolnilo, vsekakor tudi kot dopolnilo cilju 3 (evropsko teritorialno sodelovanje);

28.

poziva Komisijo, naj v prihodnjo zeleno knjigo o zemeljski koheziji (predvideno za september 2008) vključi opredelitev ozemeljske kohezije, da bi dosegli napredek v tej politiki Skupnosti;

29.

poudarja pomen pravega partnerstva in dejanskega upravljanja na več ravneh, ki vključuje tako raven Skupnosti kot nacionalno, regionalno in lokalno raven, v posvetovanju z gospodarskimi in socialnimi partnerji – pri opredelitvi in izvajanju ciljev regionalnega razvoja, s čimer se zagotovi, da se področje uporabe prednostnih nalog, opredeljenih na evropski ravni, ne zmanjša, kadar se izvajajo na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni („pristop od spodaj navzgor“) in da se izogne tveganju izključitve udeležencev, ki sodelujejo pri lokalnem razvoju in koheziji, kar je pogost primer v urbanistični politiki;

30.

predlaga, da se prednost nameni politikam za resnični policentrični razvoj ozemlja, s čimer bi se zmanjšal pritisk na glavna mesta in spodbudil nastanek drugotnih polov; meni, da se v tej zvezi ne sme spregledati podpore podeželju in pomembne vloge, ki jo imajo tam mala in srednje velika mesta na podeželskih območjih;

31.

poziva k sprejetju praktičnih ukrepov za zmanjšanje razlik med ozemeljsko dostopnimi regijami in regijami s strukturnimi pomanjkljivostmi, in sicer otoki, gorskimi območji, redko naseljenimi območji ter obrobnimi mejnimi regijami, pri čemer se priznava njihov slabši položaj ter sprejmejo posebni in trajni ukrepi za podporo tem regijam; ponovno potrjuje svojo zavezanost upoštevanju posebnih omejitev najbolj oddaljenih regij;

32.

priporoča boljše povezovanje vprašanj mestnega okolja in podeželja; poudarja, da je treba razvoj podeželja usklajevati z ukrepi, ki se izvajajo v okviru regionalne politike; v zvezi s tem je zaskrbljen glede koristnosti ločenega pristopa h koheziji in razvoju podeželja (prek Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja); poziva k študiji posledic vedno večjega financiranja razvoja podeželja z obvezno modulacijo;

33.

opozarja na nevarnost razdelitve politik na sektorje in podpira oblikovanje celovitega pristopa, opredeljuje možno sinergijo med kohezijsko politiko in osrednjimi sektorskimi politikami, kot so promet, kmetijstvo, ribištvo, razvoj podeželja, okolje in energetika ter raziskave in tehnologija;

34.

poziva Komisijo, naj v svojih prihodnjih poročilih preuči, do kolikšne mere so posamezni instrumenti in politike, vključno s kohezijsko politiko, prispevali k napredku na področju ekonomske in socialne kohezije; meni, da je treba preučiti dosežke in težave na vseh pomembnih področjih, še posebej na področju Lizbonske strategije;

35.

pričakuje, da bo rezultat razprav o kohezijski politiki po letu 2013 dodelitev posebnega pomena regijam na zunanjih mejah Skupnosti, da se zagotovi čezmejna stabilnost in blaginja, ki bo končno privedla do razvoja obmejnih regij EU ter večje kohezije in konkurenčnosti celotne Skupnosti;

36.

poudarja, da mora boj proti prostorskemu ločevanju in socialni izključenosti, katerega cilj je doseganje trajnostne in uravnotežene rasti, temeljiti na previdni stanovanjski politiki, ki spada na področje širšega lokalnega razvoja, urbanističnega načrtovanja in strategije za upravljanje lokalnih javnih storitev;

37.

v zvezi s tem pozdravlja sprejetje akcijskega programa za izvajanje Teritorialne agende in Leipziške listine za zagotovitev, da se ozemeljsko razsežnost bolje vključi v vse javne politike na ravni Skupnosti, držav članic in na lokalni ravni, ter pričakuje uresničitev tega v praksi; ob upoštevanju nameravanega razširjanja ekonomske in socialne kohezije v skladu z Lizbonsko pogodbo glede vključitve ozemeljskega vidika je treba razviti ustrezne kazalnike za opredelitev vsebine ozemeljske kohezije;

38.

izraža zadovoljstvo nad tem, da je Komisija napovedala objavo zelene knjige o ozemeljski koheziji, ki naj bi bila sprejeta septembra 2008, in se zavzema, da bi zelena knjiga obsegala konkretne rešitve za celovit pristop;

39.

se zaveda pomena rednega sodelovanja med Evropskim parlamentom, ki ga predstavlja Odbor za regionalni razvoj, in Odborom regij na temo prihodnosti regionalne politike;

40.

meni, da bo Unija v prihodnosti vse bolj soočena z novimi izzivi, ki bodo močno zaznamovali njeno ozemlje, ki bodo še povečali ovire za regionalni razvoj, kot so demografske spremembe, koncentracija prebivalstva v mestih, migracije (ki so zlasti težavne za podeželje in obrobna območja), energetska oskrba in podnebna vprašanja ter prilagajanje na spremembe zaradi globalizacije, kakor tudi širitev in sosedska politika; v zvezi s tem poudarja pomen pilotnih projektov, povezanih s prilagajanjem regij novim izzivom;

41.

poziva k rednim analizam stroškov in posledic mogočih bodočih širitev na strukturno politiko pred začetkom vseh pristopnih pogajanj ter upa, da bo lahko prevzel večjo vlogo pri širitvi in sosedski politiki ter sodeloval pri oblikovanju predpristopnih instrumentov, ki bodo zavezujoči;

42.

poudarja resnost težave odseljevanja v več delih EU, ki vključuje staranje prebivalstva, izgubo človeškega kapitala, beg kapitala, dražje storitve itd.;

43.

meni, da imajo lahko demografske spremembe velik ozemeljski vpliv, kot so odseljevanje na nekaterih območjih, zlasti manj razvitih podeželskih območjih, kar spremlja koncentracija prebivalstva v mestih in starajoča se družba, ali razvoj rezidenčne gospodarske dejavnosti v drugih, ki zahteva razvoj posebnih inovativnih strategij za reševanje njihovih težav, kar pa zahteva posebno prizadevanje za ohranitev storitev splošnega gospodarskega pomena in zagotovitev visokega standarda univerzalnih storitev;

44.

ugotavlja, da bo učinek podnebnih sprememb različen, zlasti z vidika pogostejših in hujših naravnih nesreč, kot so gozdni požari, suše in poplave, ki bodo zahtevale različne odzive v posameznih regijah EU in s katerimi se bodo morale spoprijeti tako, da bodo pregledale in prilagodile svoje strategije trajnostnega razvoja za doseganje ciljev EU za zmanjšanje emisij CO2; verjame, da mora biti kohezijska politika EU podnebju prijazna, vendar opozarja, da so možnosti, ki so na voljo za kohezijsko politiko na tem področju, omejene; meni, da bi morale boj proti podnebnim spremembam obravnavati tudi druge politike Skupnosti;

45.

opozarja tudi, da je v okviru oblikovanja učinkovite svetovne politike za zagotovitev zaščite pred naravnimi nesrečami pomembno sprejeti predlog Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o ustanovitvi Solidarnostnega sklada Evropske unije (KOM(2005)0108), ki na regionalni ravni zagotavlja pravočasen in ustrezen odziv na naravne nesreče, ki določene regije pogosto hudo prizadenejo zaradi njihove zemljepisne lege;

46.

meni, da lahko vprašanje energetske oskrbe in zviševanja cen energije zaradi močne energetske odvisnosti večine držav članic EU sproži bistvene prostorske posledice v regijah, zlasti na podeželju ter v gorskih, otoških, zelo oddaljenih in obrobnih regijah, ki so odvisne od prometnih povezav in torej cene energije; poudarja, da lahko razvoj obnovljivih virov energije ter naložbe v energetsko učinkovitost in v decentralizirane napajalne enote ponujajo velike možnosti za regionalni in lokalni razvoj v prihodnosti;

47.

vztraja pri zahtevi, da se neporabljena sredstva po pravilu n+2 ali n+3 ponovno namenijo za kohezijsko politiko in se tako kar najboljše izkoristijo nizki razpoložljivi viri;

48.

meni, da izvajanje kohezijske politike tudi po letu 2013 ponuja ustrezen odgovor na te nove izzive, da se morajo te politike uporabljati na različne načine po celotnem ozemlju Unije; meni, da mora kohezijska politika ostati politika Skupnosti v skladu s Pogodbo in načelom solidarnosti ter zato zavrača vse poskuse ponovne nacionalizacije te politike;

49.

meni, da je treba v prihodnosti dodatno okrepiti kohezijsko politiko in bolj poudariti njeno dodano vrednost; zato poziva, da se ji na ravni Skupnosti dodelijo zadostna finančna sredstva; zahteva, da se revizija finančnega okvira izkoristi kot priložnost za določitev proračunskih sredstev, ki so potrebna za odzivanje na vse izzive kohezijske politike Unije;

50.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.