Keywords
Summary

Keywords

1. Uradniki – Tožba – Akt, s katerim se posega v položaj – Pojem – Akti z zavezujočimi pravnimi učinki

(člen 230 ES; Uredba (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 9)

2. Uradniki – Odškodninska tožba – Predmet

(členi 235 ES, 236 ES in 288 ES; Kadrovski predpisi za uradnike, členi 90, 90a in 91; Uredba (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 14)

3. Odškodninska tožba – Samostojnost glede na ničnostno tožbo

(členi 230, četrti odstavek, ES, 235 ES in 288, drugi odstavek, ES)

4. Nepogodbena odgovornost – Pogoji

(člen 288, drugi odstavek, ES)

Summary

1. Akti ali odločbe, zoper katere je mogoče vložiti ničnostno tožbo v smislu člena 230 ES, pomenijo ukrepe z zavezujočimi pravnimi učinki, s katerimi se posega v interese tožeče stranke s tem, da na določen način spremenijo njen pravni položaj.

Pri poročilu Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), s katerim se zaključi preiskava, ne gre za tak primer. Zoper tako poročilo, ki ne spreminja na določen način pravnega položaja oseb, ki so tam imenovane, te osebe ne morejo vložiti ničnostne tožbe. Brez dvoma to poročilo, ki pomeni zaključen dokument, ki ga je v okviru samostojnega upravnega postopka sprejela funkcionalno neodvisna služba, zaradi tega dejstva ne more biti opredeljeno kot pripravljalni ukrep za upravne ali sodne postopke, ki se lahko začnejo na njegovi podlagi, ampak se lahko ravno tako začnejo vzporedno ali pred vključitvijo OLAF. Vendar nima zavezujočih pravnih učinkov, kajti če lahko pristojnim organom držav članic ter zadevnim institucijam priporoči sprejetje aktov, ki imajo zavezujoč pravni učinek, s katerimi se posega v položaj zadevnih oseb, njihovi predlogi in priporočila niso zavezujoči, celo procesno ne, za organe, ki se prosto odločijo o odzivu na končno poročilo in so torej edini organi, ki lahko izdajo odločbe, s katerimi se lahko poseže v pravni položaj oseb, za katere naj bi poročilo priporočilo uvedbo sodnih ali disciplinskih postopkov.

Postopkovne nepravilnosti in bistvene kršitve postopka, ki bi jih lahko imelo to poročilo, temu ne morejo dati lastnosti akta, s katerim se posega v položaj, ker se take kršitve lahko izpodbijajo zgolj za podkrepitev tožbe zoper naknadni izpodbojni akt, če bi vplivale na njegovo vsebino, ne pa na samostojen način brez takega akta, niti okoliščine, ki lahko povzročijo škodo, s tem ko to poročilo lahko prizadene moralne interese oseb, ki so tam poimensko navedene, niti dejstvo, navsezadnje, da naj bi bilo poročilo OLAF sprejeto pod pristojnostjo direktorja z aktom OLAF.

(Glej točke od 47 do 51 in od 55 do 57.)

2. Pred začetkom veljavnosti novega člena 90a Kadrovskih predpisov 1. maja 2004, ki za uradnika določa možnost vložitve zahtevka pri direktorju Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), v smislu člena 90(1) navedenih Kadrovskih predpisov, s katerim se ga pozove, naj glede tega sprejme odločbo v zvezi s preiskavo tega urada, in ker člen 14 Uredbe št. 1073/1999 nič ne določa o preiskavah OLAF, taka povezava s spori iz Kadrovskih predpisov o odškodninski tožbi, ki jo je vložil uradnik proti Komisiji za povrnitev škode, ki jo je domnevno povzročilo poročilo tega urada, ne bi bila obvezna, tako da zadevni uradnik za vložitev takega odškodninskega zahtevka ni bil zavezan k postopku, ki je določen s členom 90 Kadrovskih predpisov.

(Glej točki 70 in 71.)

3. Odškodninska tožba je samostojno pravno sredstvo, ki ima svojo funkcijo, ki je posebna v okviru sistema pravnih sredstev in podrejena pogojem izvajanja, ki so zasnovani za njegov posebni namen. Tako torej nedopustnost zahtevka za razglasitev ničnosti poročila Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), s katerim je bila zaključena preiskava glede na naravo navedenega poročila, ki ni akt, s katerim se posega v položaj, ne povzroča nedopustnosti odškodninskega zahtevka za povrnitev različnih škod, povezanih s sestavitvijo in sprejetjem poročila, ki naj bi imel nepravilnosti, ki pomenijo prav toliko nezakonitosti.

Tako imajo upravičenci, ki zaradi pogojev dopustnosti iz člena 230, četrti odstavek ES, ne morejo neposredno izpodbijati nekaterih aktov ali ukrepov Skupnosti, medtem možnost izpodbijati ravnanje, ki nima narave odločanja, ki zaradi tega ne more biti predmet ničnostne tožbe, z vložitvijo tožbe za nepogodbeno odgovornost, določeno v členu 235 ES in v členu 288(2) ES, kolikor bi bilo tako ravnanje take narave, da bi povzročilo odgovornost Skupnosti. V okviru take odškodninske tožbe imajo možnost sklicevati se na nepravilnosti, ki naj bi bile storjene ob izdaji ali sprejetju upravnega poročila, čeprav le-to ne bi bila odločba, s katero se neposredno prizadene pravice oseb, ki so tam navedene.

(Glej točke od 77 do 80.)

4. Na področju odgovornosti Skupnosti za škodo, povzročeno posameznikom s kršitvijo prava Skupnosti, ki se pripisuje instituciji ali organu Skupnosti, je priznana pravica do odškodnine, če so izpolnjeni trije pogoji, in sicer da je kršeno pravno pravilo, katerega predmet je podelitev pravic posameznikom, da je kršitev zadostno izražena in da obstaja neposredna vzročna zveza med kršitvijo obveznosti, ki jo ima storilec dejanja, in škodo, ki je nastala oškodovanim osebam.

V tem pogledu pravilo nepristranskosti, ki je obvezno za institucije pri izpolnjevanju takih nalog preiskave, kakršne so dodeljene Evropskemu uradu za boj proti goljufijam (OLAF), pomeni pravilo, katerega cilj je podelitev pravic posameznikom.

To, da naj bi OLAF resno in očitno kršil zahtevo po nepristranskosti, ki v obravnavani zadevi izhaja iz obstoja konflikta interesov pri preiskovalcu, ki je imel odločilni vpliv pri vodenju preiskave, katere pristranska in izkrivljena usmeritev je v končnem poročilu privedla do popačene predstavitve pravih odgovornosti zadevnih služb institucije in s tem njihovih članov, pri čemer OLAF v poročilu ni navedel nobene posledice njegove odločitve o izključitvi preiskovalca iz preiskave, pomeni tako napako, ki daje podlago za nastanek odgovornosti Skupnosti.

(Glej točke 100, 102, 125, 127 in 128, 131, 140 in 141.)