Zadeva C‑61/24 [Lindenbaumer] ( i )

DL

proti

PQ

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesgerichtshof)

Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 20. marca 2025

„Predhodno odločanje – Območje svobode, varnosti in pravice – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Okrepljeno sodelovanje na področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti – Uredba (EU) št. 1259/2010 – Člen 8(a) in (b) – Pojem ‚običajno prebivališče‘ zakoncev – Diplomatski status enega od zakoncev – Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih“

Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pravo, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti – Uredba št. 1259/2010 – Pojem ‚običajno prebivališče‘ zakoncev – Diplomatski status enega od zakoncev in zaposlitev tega zakonca na delovnem mestu v državi sprejemnici – Neobstoj običajnega prebivališča zakoncev v državi sprejemnici – Izjema – Želja zakoncev, da v tej državi določita običajno središče svojih interesov – Merila presoje

(Uredba Sveta št. 1259/2010, člen 8(a) in (b))

(Glej točke od 35 do 67 in izrek.)

Povzetek

Sodišče, pri katerem je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, je pojasnilo pojem „običajno prebivališče“ zakoncev v smislu Uredbe št. 1259/2010, ( 1 ) kadar ima eden od zakoncev diplomatski status in je zaposlen na delovnem mestu v državi sprejemnici.

DL in PQ, nemška državljana, sta sklenila zakonsko zvezo leta 1989. Potem ko sta živela skupaj več kot 10 let v najetem stanovanju v Berlinu (Nemčija) (v nadaljevanju: družinsko stanovanje), nato pa približno dve leti v Stockholmu (Švedska), sta se septembra 2019 nastanila v Moskvi (Rusija) v stanovanju v nepremičninskem kompleksu nemškega veleposlaništva, pri katerem PQ opravlja naloge svetovalca na veleposlaništvu.

Vendar sta zakonca z vidika vrnitve v Nemčijo ohranila svoje družinsko stanovanje, v katerem od septembra 2019 prebiva eden od njunih polnoletnih otrok in v katerem je bilo nekaj sob oddanih v podnajem do junija 2020.

DL se je januarja 2020 vrnila v Berlin zaradi kirurškega posega in je ostala v družinskem stanovanju do februarja 2021. Nato se je vrnila v Moskvo v stanovanje, ki pripada nemškemu veleposlaništvu, iz katerega je dokončno odšla maja 2021 in se vrnila v Berlin. Od tedaj živi v družinskem stanovanju v Berlinu, medtem ko PQ še naprej živi v Moskvi.

PQ je 8. julija 2021 pri Amtsgericht (okrajno sodišče, Nemčija) vložil zahtevek za razvezo zakonske zveze, v katerem je trdil, da od januarja 2020 živi ločeno od DL in da je prenehanje življenjske skupnosti postalo dokončno marca 2021. DL je temu zahtevku nasprotovala z obrazložitvijo, da naj bi par najprej prenehal živeti skupaj šele maja 2021, ko se je vrnila v Berlin. Zahtevek je bil zavrnjen z obrazložitvijo, da še ni poteklo obdobje enega leta ločenega življenja, zahtevano po nemškem pravu, in da ni bilo dovolj tehtnih razlogov za takojšnjo razglasitev razveze.

Kammergericht (višje deželno sodišče, Nemčija), pri katerem je PQ vložil tožbo, pa je razvezo zakonske zveze razglasilo na podlagi ruskega prava, za katerega je presodilo, da se glede na zadnje običajno prebivališče zakoncev uporabi v skladu s členom 8(b) Uredbe št. 1259/2010.

DL je zoper sodbo o razvezi zakonske zveze vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču. Navedeno sodišče dvomi o tem, ali mora razlaga pojma „običajno prebivališče“ glede na Uredbo št. 1259/2010 ustrezati razlagi istega pojma iz Uredbe št. 2201/2003. ( 2 ) Sprašuje se, ali zaposlitev enega od zakoncev kot diplomata v državi, trajanje fizične prisotnosti zakoncev v tej državi in stopnja socialne in družinske vključenosti v navedeni državi pomenijo upoštevne ali celo odločilne elemente za določitev „običajnega prebivališča“ zakoncev iz člena 8(a) in (b) Uredbe št. 1259/2010.

Presoja Sodišča

Sodišče je najprej ugotovilo, da Uredba št. 1259/2010 ne vsebuje opredelitve pojma „običajno prebivališče“ in za določitev pomena in obsega tega pojma ne napotuje na pravo držav članic. Zato je treba ta pojem razlagati avtonomno in enotno, pri čemer je treba upoštevati besedilo te določbe, kontekst, v katerega je umeščena, in cilje, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je.

Za pojem „običajno prebivališče“ v smislu člena 3(1)(a) Uredbe št. 2201/2003 sta načeloma značilna dva elementa, in sicer, na eni strani, želja zadevne osebe, da običajno središče svojih interesov določi na določenem kraju, in, na drugi strani, zadostna prisotnost na ozemlju zadevne države članice. Ob upoštevanju nujne skladnosti med določbami uredb št. 1259/2010 in št. 2201/2003 se isti elementi zahtevajo za označitev pojma „običajno prebivališče“ v smislu člena 8(a) in (b) Uredbe št. 1259/2010. Tako enotno pojmovanje odraža tesna razmerja, ki obstajajo med tema uredbama, ki med drugim urejata razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti.

Opredelitev pojma „običajno prebivališče“ zakoncev v smislu člena 8(a) in (b) Uredbe št. 1259/2010, za katero sta načeloma značilna ta dva elementa, namreč omogoča zagotoviti tako cilj pravne varnosti in predvidljivosti kot potrebne prilagodljivosti v postopkih v zakonskih sporih, pri čemer se preprečijo morebitne zlorabe v zvezi z izbiro prava, ki se uporablja.

Prvič, glede diplomatskega statusa enega od zakoncev narava in specifičnost poklicne dejavnosti diplomata, zaposlenega na diplomatskem predstavništvu v državi sprejemnici, zaradi okoliščin, ki izhajajo iz te funkcije, govorita v prid neobstoja običajnega prebivališča v smislu člena 8(a) in (b) Uredbe št. 1259/2010 tega uslužbenca in njegovega zakonca v tej državi.

Vendar čeprav je diplomatski status enega od zakoncev sicer upošteven element v okviru preučitve običajnosti prebivališča zakoncev na ozemlju države sprejemnice, kar zadeva presojo razlogov njune prisotnosti v tej državi in pogojev njunega bivanja, pa zgolj ta element ni odločilen za izključitev priznanja običajnega prebivališča zadevne osebe in njenih družinskih članov v navedeni državi. Določitev „običajnega prebivališča“ zakoncev je treba tudi ob obstoju takega elementa opraviti na podlagi vseh dejanskih okoliščin vsakega posameznega primera.

Kar zadeva, drugič, merilo trajanja fizične prisotnosti zakoncev na ozemlju države, je treba upoštevati poseben položaj diplomatov in njihovih družinskih članov zaradi narave njihovih nalog. Na eni strani namreč te osebe pogosto ohranijo tesno razmerje z državo pošiljateljico, v katero redno prihajajo. Na drugi strani, ker za diplomate na splošno velja načelo rotacije, je trajanje njihovega bivanja v državi sprejemnici mogoče razumeti kot a priori začasno, tudi če v praksi včasih traja nezanemarljivo dolgo. V teh posebnih okoliščinah trajanje fizične prisotnosti zakoncev na ozemlju države sprejemnice samo po sebi ni element, ki bi bil odločilen za običajnost njunega prebivanja v tej državi. Glede tega ni mogoče izključiti, da sta zakonca na tem ozemlju prisotna v nezanemarljivem obdobju, pri čemer središče svojih interesov ohranita v državi pošiljateljici, v katero prihajata redno.

Tretjič, socialna vključenost v državo – naj bo to država sprejemnica ali država pošiljateljica – pomeni upošteven element za določitev običajnega prebivališča zakoncev. Ta vključenost lahko namreč konkretizira subjektivni element glede želje zadevnih oseb, da običajno središče svojih interesov določijo v določenem kraju. Družinske vezi, ohranjene v državi pošiljateljici, ali nasprotno vezi, ustvarjene v državi sprejemnici, so lahko prav tako upoštevne v okviru analize vseh dejanskih okoliščin obravnavanega primera.

V skladu s sodno prakso Sodišča glede Uredbe št. 2201/2003, ki jo je mogoče prenesti na razlago pojma „običajno prebivališče“ v smislu člena 8(a) in (b) Uredbe št. 1259/2010, ima zakonec, ki živi v dveh državah, vsekakor lahko svoje običajno prebivališče samo v eni od teh držav.

Sodišče je sklenilo, da je treba člen 8(a) in (b) Uredbe št. 1259/2010 razlagati tako, da diplomatski status enega od zakoncev in njegova zaposlitev na delovnem mestu v državi sprejemnici načeloma nasprotujeta temu, da se za „običajno prebivališče“ zakoncev šteje, kot da je določeno v tej državi. Drugače bi bilo, če se na koncu celovite presoje vseh dejanskih okoliščin obravnavanega primera, ki med drugim vključujejo trajanje fizične prisotnosti zakoncev ter njuno socialno in družinsko vključenost v navedeni državi, ugotovi, na eni strani, želja zakoncev, da v isti državi določita običajno središče svojih interesov, in, na drugi strani, zadostna prisotnost na ozemlju navedene države.

( i ) Ime te zadeve je izmišljeno. Ne ustreza resničnemu imenu nobene od strank v postopku.

( 1 ) Uredba Sveta (EU) št. 1259/2010 z dne 20. decembra 2010 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti (UL 2010, L 343, str. 10).

( 2 ) Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 243).