Zadeva C‑450/22

Caixabank SA in drugi

proti

Asociación de Usuarios de Bancos, Cajas de Ahorros y Seguros de España (Adicae) in drugim

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal Supremo)

Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 4. julija 2024

„Predhodno odločanje – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13/EGS – Pogodbe o hipotekarnem posojilu – Klavzule, s katerimi se omejuje spreminjanje obrestne mere – Klavzula o minimalni obrestni meri – Kolektivna tožba za prenehanje uporabe teh klavzul in za povračilo iz tega naslova plačanih zneskov, ki jo je vložilo pomembno število prodajalcev oziroma ponudnikov in potrošnikov – Jasnost in razumljivost navedenih klavzul – Pojem ‚povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren‘“

1. Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Skupinska tožba za opustitev uporabe nekaterih pogodbenih pogojev, ki vključuje veliko število prodajalcev iz istega gospodarskega sektorja – Pogoji o minimalni obrestni meri, ki so vključeni v zelo veliko število pogodb o hipotekarnem kreditu in se uporabljajo v zelo dolgem obdobju – Pristojnost nacionalnega sodišča, da v okviru take tožbe opravi preizkus spoštovanja zahteve po preglednosti – Zahteva

   (Direktiva Sveta 93/13, člena 4(1) in 7(3))

   (Glej točke 26, od 28 do 32, od 35 do 38, od 39 do 46 in točko 1 izreka.)

2. Varstvo potrošnikov – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Skupinska tožba za opustitev uporabe nekaterih pogodbenih pogojev, ki vključuje veliko število prodajalcev iz istega gospodarskega sektorja – Pogoji o minimalni obrestni meri, ki so vključeni v zelo veliko število pogodb o hipotekarnem kreditu in se uporabljajo v zelo dolgem obdobju – Preizkus spoštovanja zahteve po preglednosti, ki ga v okviru take tožbe opravi nacionalno sodišče – Merila presoje – Pojem povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren – Obseg – Upoštevanje razvoja dojemanja tega potrošnika

   (Direktiva Sveta 93/13, člena 4(2) in 7(3))

   (Glej točke 49, 50 in od 52 do 57 ter točko 2 izreka.)

Povzetek

Sodišče, pri katerem je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, je pojasnilo obseg pojma „povprečni potrošnik“ in opredelilo merila, ki se uporabljajo za nadzor nad preglednostjo pogodbenega določila glede na Direktivo 93/13 ( 1 ) v okviru kolektivne tožbe za prenehanje uporabe klavzule o minimalni obrestni meri, ( 2 ) vložene zoper veliko število prodajalcev v istem gospodarskem sektorju, ki so to klavzulo uporabljali v zelo dolgem obdobju.

Špansko združenje uporabnikov bank, hranilnic in zavarovalnic ( 3 ) je novembra 2010 pri Juzgado de lo Mercantil no 11 de Madrid (gospodarsko sodišče št. 11 v Madridu, Španija) vložilo kolektivno tožbo, ki je bila nazadnje vložena zoper več kot sto teh kreditnih institucij in s katero je predlagalo prenehanje uporabe klavzule o minimalni obrestni meri iz splošnih pogojev poslovanja v pogodbah o hipotekarnem posojilu, ki jih uporabljajo te institucije, in povračilo zneskov, ki so jih na podlagi te klavzule plačali zadevni potrošniki. Navedeno sodišče je tej tožbi ugodilo za skoraj vse zadevne kreditne institucije, pri čemer je ugotovilo ničnost klavzule o minimalni obrestni meri ter odredilo, naj se ta preneha uporabljati in naj te institucije vrnejo zneske, ki so bili neupravičeno prejeti na podlagi njene uporabe ( 4 ).

Audiencia Provincial de Madrid (pokrajinsko sodišče v Madridu, Španija) je skoraj v celoti zavrnilo pritožbe, ki so jih vložile te kreditne institucije. Kreditne institucije, katerih pritožba je bila zavrnjena, so vložile kasacijsko pritožbo pri predložitvenem sodišču, ki se sprašuje o dveh pravnih problematikah. Prva problematika se nanaša na vprašanje, ali je kolektivna tožba primerno procesno sredstvo za presojo preglednosti pogojev o minimalni obrestni meri, medtem ko se druga nanaša na težavnost uporabe pojma „povprečni potrošnik“ v okviru zadeve v glavni stvari, glede na to, da so ti pogoji naslovljeni na različne kategorije potrošnikov in da so se uporabljali v zelo dolgem obdobju, v katerem je seznanjenost s temi pogoji napredovala.

Presoja Sodišča

Sodišče je na prvem mestu preučilo možnost nacionalnega sodišča, da izvede nadzor nad preglednostjo pogodbenega pogoja v okviru kolektivne tožbe, ki je bila vložena zoper več prodajalcev ali ponudnikov iz istega gospodarskega sektorja in ki se nanaša na zelo veliko število pogodb.

V tem okviru je najprej poudarilo, da hkrati s subjektivno pravico potrošnika, da pred sodiščem začne postopek za presojo nepoštenosti pogoja v pogodbi, katere stranka je, Direktiva 93/13 ( 5 ) državam članicam dopušča, da vzpostavijo nadzor nad takimi pogoji, vsebovanimi v tipskih pogodbah, s kolektivnimi opustitvenimi tožbami, ki jih v javnem interesu vložijo združenja za varstvo potrošnikov. Ker imajo te tožbe različne predmete in pravne učinke, upoštevanje vseh okoliščin sklenitve pogodbe pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja, značilnega za individualno tožbo, po uradni dolžnosti ne sme ovirati vložitve kolektivne tožbe. Poleg tega glede odnosa med individualnimi in kolektivnimi tožbami velja, da je sicer treba pravila, ki urejajo ta odnos, na podlagi načela procesne avtonomije določiti v notranjem pravnem redu vsake države članice, vendar ta pravila ne smejo posegati v možnost izbire, ki jo imajo potrošniki v skladu z Direktivo 93/13, da svoje pravice uveljavljajo bodisi z individualno bodisi s kolektivno tožbo.

Sodišče je tako navedlo, prvič, da obseg zahteve po jasni in razumljivi sestavi pogodbenih pogojev, ki jo imajo prodajalci ali ponudniki, ni odvisen od vrste tožbe – ki je lahko individualna ali kolektivna – s katero namerava potrošnik ali organizacija, ki ima pravni interes za njegovo varstvo, uveljavljati svoje pravice, priznane z Direktivo 93/13. V tem smislu je Sodišče pojasnilo, da se lahko njegova sodna praksa glede obsega zahteve po preglednosti pogodbenih pogojev, ki izhaja iz individualnih tožb, uporabi tudi za kolektivne tožbe. Iz teh razlogov sodni nadzor nad preglednostjo pogodbenih pogojev ne sme biti omejen le na pogoje, ki so predmet individualnih tožb. Na podlagi nobene določbe Direktive 93/13 namreč ni mogoče šteti, da bi bil ta nadzor izključen pri pogojih, ki so predmet kolektivnih tožb, pod pogojem, da se kolektivna tožba, kadar je vložena zoper več prodajalcev ali ponudnikov, nanaša na prodajalce ali ponudnike iz istega gospodarskega sektorja, ki uporabljajo iste splošne pogodbene pogoje ali podobne pogoje oziroma priporočajo uporabo takih pogojev ( 6 ).

Drugič, Sodišče je ugotovilo, da se presoja preglednosti pogodbenega pogoja, ki jo mora nacionalno sodišče opraviti v okviru kolektivne tožbe, že po svoji naravi ne more nanašati na posebne okoliščine posameznih položajev, ampak na standardizirane prakse prodajalcev ali ponudnikov. Tako mora nacionalno sodišče pri presoji preglednosti pogoja o minimalni obrestni meri ob upoštevanju narave blaga ali storitev, ki so predmet zadevnih pogodb, preveriti, ali lahko povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, v trenutku sklenitve pogodbe razume, kako ta pogoj deluje, in oceni njegove morebitne znatne ekonomske posledice. V ta namen mora to sodišče upoštevati vse pogodbene in predpogodbene standardizirane prakse, ki so jih izvajali posamezni zadevni prodajalci ali ponudniki, in vse druge okoliščine, ki jih navedeno sodišče šteje za upoštevne pri izvedbi njegovega nadzora v zvezi s posameznimi toženimi strankami.

Tretjič, Sodišče je poudarilo, da zapletenost zadeve zaradi zelo velikega števila toženih strank in različno oblikovanih zadevnih pogojev ni upoštevno merilo za presojo obveznosti nacionalnega sodišča, da preuči preglednost pogodbenih pogojev v okviru kolektivne tožbe, če so izpolnjeni pogoji iz člena 7(3) Direktive 93/13. Zato Direktiva 93/13 ( 7 ) nacionalnemu sodišču omogoča, da izvede nadzor nad preglednostjo pogodbenega pogoja v okviru kolektivne tožbe, ki je vložena zoper številne ponudnike ali prodajalce iz istega gospodarskega sektorja in ki se nanaša na zelo veliko število pogodb, če je v teh pogodbah enak pogoj oziroma so v njih podobni pogoji.

Na drugem mestu, Sodišče je v okviru nadzora nad preglednostjo pogodbenega pogoja, ki je del pogodb, ki se nanašajo na posebne kategorije potrošnikov, in ki se je uporabljal v zelo dolgem obdobju, v katerem se je seznanjenost s tem pogojem povečevala, pojasnilo pojem „povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren“.

Tako je navedlo, da se je – podobno kot pri splošnem pojmu „potrošnik“ ( 8 ), ki je objektiven in neodvisen od konkretnih znanj in informacij, s katerimi zadevna oseba dejansko razpolaga, – z uporabo abstraktnega referenčnega merila, kakršno je merilo „povprečnega potrošnika“, za nadzor nad preglednostjo pogodbenega pogoja mogoče izogniti temu, da je ta nadzor odvisen od zapletenega sklopa subjektivnih dejavnikov, ki ga je težko ali celo nemogoče ugotoviti. Ker namreč v okviru individualne tožbe posebno znanje, za katero se lahko šteje, da ga ima potrošnik, ne more upravičiti nikakršnega odstopanja od ravni znanja povprečnega potrošnika, je še toliko manj mogoče upoštevati individualne značilnosti različnih kategorij potrošnikov v okviru kolektivne tožbe. Po mnenju Sodišča je ravno raznolikost zadevne publike, ki se v obravnavanem primeru nanaša na različne kategorije potrošnikov, ki jih je težko združiti, tista, zaradi katere je pravna fikcija povprečnega potrošnika potrebna. Ta vključuje to, da se navedeni potrošnik razume kot en in isti abstraktni subjekt, katerega splošno dojemanje je upoštevno za njegovo presojo.

Zato bo moralo predložitveno sodišče svojo analizo preglednosti klavzul o minimalni obrestni meri ob sklenitvi zadevnih pogodb o hipotekarnem posojilu utemeljiti na dojemanju povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, in to ne glede na razlike med posameznimi potrošniki, ki so zavezani z zadevnimi pogodbami, zlasti glede stopnje poznavanja klavzule o minimalni obrestni meri, višine dohodka, starosti ali poklicne dejavnosti. Okoliščina, da so s temi pogodbami zavezane posebne kategorije potrošnikov, ne more pripeljati do drugačne ugotovitve.

Vendar ni mogoče a priori izključiti, da predložitveno sodišče oceni, da se je to, kako je povprečni potrošnik na splošno dojemal klavzulo o minimalni obrestni meri, zaradi objektivnega dogodka ali splošno znanega dejstva, kot sta sprememba veljavnih predpisov ali razvoj sodne prakse, o katerih se je veliko poročalo in razpravljalo, spremenilo in da se je povprečni potrošnik zaradi tega zavedel morebitno pomembnih ekonomskih posledic te klavzule. V takem primeru Direktiva 93/13 ne nasprotuje temu, da se v tem obdobju upošteva razvoj dojemanja povprečnega potrošnika, saj sta lahko njegova stopnja obveščenosti in pozornosti odvisni tudi od trenutka sklenitve pogodb o hipotekarnem posojilu.

( 1 ) Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288).

( 2 ) To določilo so uporabljale kreditne institucije in je določalo minimalno obrestno mero, pod katero se spremenljiva obrestna mera ni smela spustiti (v nadaljevanju: klavzula o minimalni obrestni meri).

( 3 ) Asociación de Usuarios de Bancos, Cajas de Ahorros y Seguros de España (Adicae).

( 4 ) Vračilo se je nanašalo na zneske, ki so bili neupravičeno prejeti od 9. maja 2013, ko je bila objavljena sodba vrhovnega sodišča št. 214/2013, s katero je to odločilo, da ima ugotovitev ničnosti klavzule o minimalni obrestni meri učinke ex nunc.

( 5 ) In, natančneje, mehanizem, določen v členu 7(2) Direktive 93/13.

( 6 ) Pogoji, določeni v členu 7(3) Direktive 93/13.

( 7 ) In zlasti njen člen 4(1) ter njen člen 7(3).

( 8 ) Kot je določen v členu 2(b) Direktive 93/13.