Zadeva C‑568/21

Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid

proti

E.,

S.

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Raad van State)

Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 21. septembra 2023

„Predhodno odločanje – Območje svobode, varnosti in pravice – Dublinski sistem – Uredba (EU) št. 604/2013 – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Odgovornost države članice, ki je prosilcu izdala dokument za prebivanje – Člen 2, točka (l) – Pojem ‚dokument za prebivanje‘ – Diplomatska izkaznica, ki jo izda država članica – Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih“

Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba št. 604/2013 – Pojem dokumenta za prebivanje – Diplomatska izkaznica, izdana na podlagi Dunajske konvencije iz leta 1961 o diplomatskih odnosih – Vključitev

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, uvodni izjavi 4 in 5 ter člen 2(l) in členi od 12 do 14)

(Glej točke od 35 do 37, od 44 do 48 in 53 ter izrek)

Povzetek

Državljan tretje države je delal na veleposlaništvu svoje države izvora s sedežem v državi članici X. Na ozemlju zadnjenavedene je prebival z ženo in njunimi otroki. Med tem prebivanjem je ministrstvo za zunanje zadeve te države članice na podlagi Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih ( 1 ) tej družini izdalo diplomatske izkaznice. Nekaj let pozneje je družina zapustila državo članico X in na Nizozemskem zaprosila za mednarodno zaščito.

Pristojni organ na Nizozemskem je januarja 2020 zavrnil obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, ki sta jih vložili tožeči stranki iz postopka v glavni stvari, ker je menil, da je država članica X v skladu s členom 12(1) Uredbe Dublin III ( 2 ) odgovorna za njihovo obravnavanje. Diplomatske izkaznice, ki jih je izdala država članica X, naj bi namreč bile dokument za prebivanje v smislu člena 2, točka (1), te uredbe, na podlagi katerega je lahko navedena država članica pristojna za obravnavanje prošenj.

Rechtbank Den Haag (prvostopenjsko sodišče v Haagu, Nizozemska), pri katerem sta tožeči stranki iz postopka v glavni stvari vložili tožbi, je marca 2020 ugodilo njunima tožbama, ker je menilo, da diplomatskih izkaznic, ki so jih izdali organi države članice X, ni mogoče šteti za dovoljenje za prebivanje, ker imata tožeči stranki iz postopka v glavni stvari že pravico do prebivanja v navedeni državi članici na podlagi Dunajske konvencije, ne glede na izdajo diplomatskih izkaznic.

Pristojni organ na Nizozemskem je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo pri Raad van State (državni svet, Nizozemska). Navedeno sodišče je z namenom določitve, katera država članica je odgovorna za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito, ki sta jih vložili tožeči stranki iz postopka v glavni stvari, Sodišču predložilo vprašanje, ali je diplomatska izkaznica, ki jo izda država članica na podlagi Dunajske konvencije, „dokument za prebivanje“ v smislu člena 2, točka (l), Uredbe Dublin III. Sodišče je v sodbi na to vprašanje podalo pritrdilni odgovor.

Presoja Sodišča

Sodišče je, da je prišlo do te ugotovitve, na prvem mestu pojasnilo, da ima izraz „kakršno koli dovoljenje“, uporabljen v členu 2, točka (l), Uredbe Dublin III, širok pomen. Opredelitev pojma „dokument za prebivanje“, ki jo vsebuje ta določba, se ne sklicuje na konstitutivno ali deklaratorno naravo dovoljenja niti izrecno ne izključuje diplomatskih izkaznic, izdanih na podlagi Dunajske konvencije.

Na drugem mestu, v zvezi s kontekstom, v katerega je umeščena ta določba, je Sodišče poudarilo, da je pojem „dokument za prebivanje“ eno od odločilnih meril za uporabo člena 12 Uredbe Dublin III. Člen 12(1) navedene uredbe namreč določa, da kadar prosilec poseduje veljavni dokument za prebivanje, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je dokument izdala. Uporaba različnih meril – iz členov od 12 do 14 Uredbe Dublin III – za določitev odgovorne države članice pa mora na splošno omogočati, da se odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države vloži pri državi članici, dodeli državi članici, v katero je navedeni državljan prvič vstopil ali v kateri je prvič bival po vstopu na ozemlje držav članic, in sicer ob upoštevanju vloge, ki jo je ta država članica imela pri tem, da je ta državljan navzoč na ozemlju držav članic. V zvezi s tem je Sodišče poudarilo, da ima država sprejemnica v okviru Dunajske konvencije določene pristojnosti glede sprejema na svoje ozemlje oseb kot članov diplomatskega osebja predstavništva, kot je možnost, da osebo razglasi za nezaželeno ali nesprejemljivo, da zadevni osebi ne prizna statusa člana misije ( 3 ) ali da osebi, ki je predvidena za vodjo misije, zavrne odobritev ( 4 ). V teh okoliščinah to, da država članica osebi izda diplomatsko izkaznico, pomeni, da je ta država odobrila, da ta oseba prebiva na njenem ozemlju kot članica diplomatskega osebja predstavništva, in tako dokazuje vlogo, ki jo je ta država članica imela glede navzočnosti navedene osebe na ozemlju držav članic.

Na tretjem mestu, kar zadeva cilj Uredbe Dublin III, je v njenih uvodnih izjavah 4 in 5 poudarjen pomen jasnega in izvedljivega načina za določitev odgovorne države članice, ki temelji na objektivnih in poštenih merilih tako za države članice kot za zadevne osebe in ki omogoča hitro določitev te države članice. Upoštevanje izdaje diplomatske izkaznice pa prispeva k temu cilju hitrosti in tako preprečuje, da bi državljani tretjih držav lahko izbirali, v kateri državi članici bodo vložili prošnjo za mednarodno zaščito.

( 1 ) Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih, ki je bila sklenjena 18. aprila 1961 na Dunaju in začela veljati 24. aprila 1964 (Recueil des traités des Nations unies, zv. 500, str. 95, v nadaljevanju: Dunajska konvencija).

( 2 ) Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL 2013, L 180, str. 31; v nadaljevanju: Uredba Dublin III). Člen 12(1) te uredbe določa: „Kadar prosilec poseduje veljaven dokument za prebivanje, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je dokument izdala.“

( 3 ) Glej člen 9 Dunajske konvencije.

( 4 ) Glej člen 4 Dunajske konvencije.