Zadeva C‑407/21

Union fédérale des consommateurs – Que choisir (UFC – Que choisir)
in
Consommation, logement et cadre de vie (CLCV)

proti

Premier ministre
in
Ministère de l'Économie, des Finances et de la Relance

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložil Conseil d’État (Francija))

Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 8. junija 2023

„Predhodno odločanje – Paketna potovanja in povezani potovalni aranžmaji – Direktiva (EU) 2015/2302 – Člen 12, od (2) do (4) – Odstop od pogodbe o paketnem potovanju – Neizogibne in izredne okoliščine – Pandemija covida-19 – Povračilo plačil zadevnega potnika za turistični paket – Povračilo v obliki denarnega zneska ali enakovredno povračilo v obliki dobropisa (‚vavčerja‘) – Obveznost povračila plačil temu potniku najpozneje v 14 dneh po odstopu od zadevne pogodbe – Začasno odstopanje od te obveznosti – Prilagoditev časovnih učinkov odločbe, sprejete v skladu z nacionalnim pravom, o razglasitvi ničnosti nacionalne ureditve, ki je v nasprotju z navedeno obveznostjo“

1. Približevanje zakonodaj – Paketno potovanje, organizirane počitnice in izleti – Direktiva 2015/2302 – Odstop od pogodbe o paketnem potovanju – Obveznost organizatorja potovanja, da povrne plačila zadevnega potnika za turistični paket – Pojem povračila – Obseg

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2015/2302, člen 12(2) in (3))

   (Glej točke od 23 do 26 in od 31 do 35 ter točko 1 izreka.)

2. Približevanje zakonodaj – Paketno potovanje, organizirane počitnice in izleti – Direktiva 2015/2302 – Odstop od pogodbe o paketnem potovanju – Obveznost organizatorja potovanja, da povrne plačila zadevnega potnika za turistični paket – Začasno odstopanje – Nacionalna ureditev, s katero so organizatorji paketnih potovanj v okviru pandemije covida-19 oproščeni svoje obveznosti, da zadevnemu potniku povrnejo vsa plačila, opravljena na podlagi pogodbe, od katere je ta potnik odstopil – Cilj – Ohranitev plačilne sposobnosti organizatorjev potovanj in sposobnosti preživetja zadevnega sektorja – Nedopustnost

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2015/2302, člena 4 in 12, od (2) do (4))

   (Glej točke 45, 46, od 49 do 51, od 54 do 58, od 67 do 71, 75 in 76 ter točko 2 izreka.)

3. Države članice – Obveznosti – Obveznost lojalnega sodelovanja – Možnost nacionalnega sodišča, da prilagodi časovne učinke svoje odločbe, s katero se razglasi ničnost določb nacionalnega prava, ki so v nasprotju z evropskim pravom – Neobstoj

   (člen 4(3) PEU)

   (Glej točke od 80 do 85 in točko 3 izreka.)

Povzetek

Francoska vlada je v okviru pandemije covida-19 sprejela ureditev, s katero so bili organizatorji paketnih potovanj začasno oproščeni obveznosti povračila plačil potnikov v primeru odstopa od pogodbe o paketnem potovanju. ( 1 ) Združenji za varstvo interesov potrošnikov sta pri Conseil d’État (državni svet, Francija) vložili predlog za razglasitev ničnosti te ureditve, pri čemer sta zatrjevali kršitev pravice potnikov, ki so sklenili tako pogodbo, do odstopa od te pogodbe zaradi nastanka „neizogibnih in izrednih okoliščin“ in do celotnega povračila plačil za ta turistični paket najpozneje v 14 dneh po tem odstopu, kot je določena v Direktivi o paketnih potovanjih. ( 2 )

To sodišče zlasti dvomi o razlagi pojma „povračilo“ iz te direktive in o združljivosti nacionalne ureditve, v skladu s katero so organizatorji paketnih potovanj začasno oproščeni obveznosti vračila, s to direktivo.

Sodišče je v sodbi pojasnilo pojem „povračilo“ v okviru Direktive o paketnih potovanjih. Poleg tega se je izreklo o nezdružljivosti nacionalne ureditve s to direktivo ( 3 ) in o prilagoditvi časovnih učinkov nacionalne odločbe o razglasitvi ničnosti te ureditve, glede katere je bilo razsojeno, da ni združljiva s pravom Unije.

Presoja Sodišča

Na prvem mestu, Sodišče je štelo, da pojem „povračilo“ v smislu Direktive o paketnih potovanjih ( 4 ) v skladu z dobesedno razlago pomeni vračilo plačil za turistični paket izključno v obliki denarnega zneska. Možnost nadomestitve obveznosti plačila denarnega zneska s storitvijo v drugi obliki, kot je zlasti ponudba dobropisov, v tej direktivi ni izrecno določena. Ta pravica do povračila v denarju, s katerim lahko potrošniki prosto razpolagajo, prispeva k cilju varstva njihovih interesov.

Na drugem mestu, Sodišče je razsodilo, da Direktiva o paketnih potovanjih nasprotuje temu, da so organizatorji paketnih potovanj ( 5 ) v okviru pandemije covida-19 začasno oproščeni svoje obveznosti, da zadevnim potnikom najpozneje v 14 dneh po odstopu od pogodbe povrnejo vsa plačila, opravljena na podlagi pogodbe, od katere so ti potniki odstopili. Ta ugotovitev ostaja enaka tudi, kadar je namen takega nacionalnega ukrepa preprečiti, da bi bila zaradi velikega števila pričakovanih zahtevkov za povračilo plačilna sposobnost teh organizatorjev potovanj tako prizadeta, da bi bil ogrožen njihov obstoj, in tako ohraniti sposobnost preživetja zadevnega sektorja.

Sodišče je najprej analiziralo pojem „neizogibne in izredne okoliščine“. ( 6 ) Na podlagi načela pravne varnosti in glede na varstvo potrošnikov lahko namreč ta pojem zajema pandemijo covida-19, ker razkriva obstoj „znatnega tveganja za zdravje ljudi“, ( 7 ) in se lahko uporablja za odstope od pogodb o paketnem potovanju, kadar ti odstopi temeljijo na posledicah takega dogodka.

Dalje, Sodišče je poudarilo, da je pojem „neizogibne in izredne okoliščine“ podoben pojmu „višja sila“ in – zlasti glede na pripravljalno gradivo za Direktivo o paketnih potovanjih – pomeni izčrpno izvajanje zadnjenavedenega pojma za namene te direktive. Države članice tako organizatorjev paketnih potovanj zaradi višje sile niti začasno ne morejo oprostiti obveznosti povračila iz te direktive, saj ta ne določa nobene izjeme od obvezne narave navedene obveznosti.

Nazadnje, Sodišče je pojasnilo, da tudi ob predpostavki, da lahko države članice pred nacionalnimi sodišči učinkovito uveljavljajo, da je neskladnost nacionalne ureditve z določbami direktive upravičena zaradi višje sile, nacionalna ureditev, ki omogoča, da so organizatorji paketnih potovanj v okoliščinah svetovne zdravstvene krize, kakršna je pandemija covida-19, začasno oproščeni obveznosti, da zadevnim potnikom povrnejo plačila za turistični paketi, ne izpolnjuje pogojev, ki urejajo sklicevanje držav članic na višjo silo.

Tako, prvič, čeprav pandemija covida-19 spada med okoliščine, ki so zadevni državi članici tuje ter so neobičajne in nepredvidljive, nacionalne ureditve, ki vse organizatorje potovanj na splošno oprošča obveznosti povračila, po svoji naravi ni mogoče upravičiti z višjo silo. Splošno začasno zadržanje te obveznosti povračila namreč ne upošteva konkretnega in posamičnega finančnega položaja zadevnih organizatorjev potovanj. Drugič, ni bilo dokazano, da se finančnim posledicam, s katerimi se skuša spopasti ta ureditev, ne bi bilo mogoče izogniti drugače kot s kršitvijo Direktive o paketnih potovanjih, in zlasti s sprejetjem nekaterih ukrepov državne pomoči. Tretjič, ta nacionalna ureditev, ki določa, da so organizatorji paketnih potovanj oproščeni obveznosti povračila za obdobje, ki lahko traja do 21 mesecev od obvestila o „odstopu“ od zadevne pogodbe o paketnem potovanju, očitno ni zasnovana tako, da bi bili njeni učinki omejeni na obdobje, potrebno za odpravo težav, ki jih je povzročil dogodek, ki bi lahko bil zajet z višjo silo.

Na tretjem in zadnjem mestu, Sodišče je opozorilo, da mora nacionalno sodišče, kadar v skladu s svojim nacionalnim pravom odloča o tožbi za razglasitev ničnosti nacionalne ureditve, za katero meni, da je v nasprotju s pravom Unije, to ureditev razglasiti za nično. V obravnavani zadevi je Sodišče na eni strani pojasnilo, da grožnja za gospodarske interese subjektov, ki delujejo v sektorju paketnih potovanj, nastala zaradi pandemije covida-19, ni primerljiva z nujnimi razlogi, povezanimi z varstvom okolja ali oskrbo z električno energijo zadevne države članice, k so izredne okoliščine, v katerih je poleg tega nacionalnim sodiščem priznalo možnost, da prilagodijo učinke svojih odločb o razglasitvi ničnosti nacionalne ureditve, za katero je bilo ugotovljeno, da ni v skladu s pravom Unije. Na drugi strani je Sodišče navedlo, da se ne zdi, da bi razglasitev ničnosti nacionalne ureditve, s katero je državam članicam omogočeno, da v okviru pandemije covida-19 organizatorje paketnih potovanj oprostijo njihove obveznosti povračila, imela tako obsežne škodljive posledice za sektor paketnih potovanj, da bi bila ohranitev njenih učinkov nujna za zaščito finančnih interesov gospodarskih subjektov iz tega sektorja. Zato načelo lojalnega sodelovanja ( 8 ) nacionalnemu sodišču, ki odloča o tožbi za razglasitev ničnosti nacionalne ureditve, ki je v nasprotju z Direktivo o paketnih potovanjih, ne dovoljuje, da bi prilagodilo časovne učinke svoje odločbe, s katero se ta nacionalna ureditev razglasi za nično.

( 1 ) V skladu s členom 1 ordonnance no 2020-315 du 25 mars 2020 relative aux conditions financières de résolution de certains contrats de voyages touristiques et de séjours en cas de circonstances exceptionnelles et inévitables ou de force majeure (odredba št. 2020-315 z dne 25. marca 2020 o finančnih pogojih odstopa od nekaterih pogodb o turističnih potovanjih in počitnicah v primeru neizogibnih in izrednih okoliščin ali višje sile) je bilo organizatorjem potovanj v zvezi z „odstopi“, o katerih so bili obveščeni med 1. marcem in 15. septembrom 2020, dovoljeno, da svojo obveznost povračila izpolnijo tako, da zadevnemu potniku najpozneje 3 mesece po obvestilu o „odstopu“ od zadevne pogodbe o paketnem potovanju ponudijo dobropis za znesek, enak plačilom za ta turistični paket, pri čemer je taka ponudba veljala 18 mesecev.

( 2 ) Glej uvodno izjavo 12 Direktive (EU) 2015/2302 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o paketnih potovanjih in povezanih potovalnih aranžmajih, spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 90/314/EGS (UL 2015, L 326, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva o paketnih potovanjih). V skladu z odstavkom 2, prvi stavek, tega člena ima potnik v primeru neizogibnih in izrednih okoliščin v zadevnem kraju potovanja ali neposredni bližini, ki znatno vplivajo na izvedbo turističnega paketa, ali okoliščin, ki znatno vplivajo na prevoz potnikov v ta kraj potovanja, pravico, da pred začetkom turističnega paketa odstopi od pogodbe o paketnem potovanju brez plačila kakršne koli odstopnine.

( 3 ) Glej zlasti člen 4 in člen 12, od (2) do (4), Direktive o paketnih potovanjih.

( 4 ) Glej zlasti člen 12(2) in (3) Direktive o paketnih potovanjih. Odstavek 2, drugi stavek, tega člena določa, da je v primeru odstopa od pogodbe o paketnem potovanju ta potnik upravičen do celotnega povračila vseh plačil za navedeni turistični paket. Poleg tega lahko v skladu s členom 4 in členom 12(3)(b) te direktive zadevni organizator potovanja, če zaradi „neizogibnih in izrednih okoliščin“ ne more izvesti pogodbe o paketnem potovanju, odstopi od navedene pogodbe in temu potniku brez nepotrebnega odlašanja, vsekakor pa v 14 dneh po odstopu od te pogodbe o paketnem potovanju, zagotovi celotno povračilo vseh plačil za ta turistični paket.

( 5 ) Glej zlasti člen 4 in člen 12, od (2) do (4), Direktive o paketnih potovanjih.

( 6 ) Kot je določen v členu 12(2) in (3)(b) Direktive o paketnih potovanjih. Pojem „neizogibne in izredne okoliščine“ je v členu 3, točka 12, te direktive opredeljen kot „okoliščine, na katere stranka, ki se sklicuje na takšno situacijo, ne more vplivati in katerih posledice bi bile kljub sprejetju vseh razumnih ukrepov neizbežne“.

( 7 ) V skladu z uvodno izjavo 31 Direktive o paketnih potovanjih, v kateri je pojasnjen obseg pojma „neizogibne in izredne okoliščine“, je znatno tveganje za zdravje ljudi zajeto s tem pojmom.

( 8 ) To določa člen 4(3) PEU.