Zadeva C‑411/20

S

proti

Familienkasse Niedersachsen-Bremen der Bundesagentur für Arbeit

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Finanzgericht Bremen)

Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 1. avgusta 2022

„Predhodno odločanje – Državljanstvo Unije – Prosto gibanje oseb – Enako obravnavanje – Direktiva 2004/38/ES – Člen 24(1) in (2) – Dajatve socialne varnosti – Uredba (ES) št. 883/2004 – Člen 4 – Družinske dajatve – Izključitev ekonomsko neaktivnih državljanov drugih držav članic v prvih treh mesecih prebivanja v državi članici gostiteljici“

1. Socialna varnost – Družinske dajatve – Pojem – Družinske dajatve, ki se dodeljujejo samodejno v skladu z objektivnimi merili in ne glede na posamično presojo osebnih potreb, namenjene pa so pokrivanju družinskih izdatkov – Vključitev

   (Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 883/2004, člena 1(z) in 3(1)(j))

   (Glej točko 34.)

2. Socialna varnost – Delavci migranti – Zakonodaja, ki se uporablja – Ekonomsko neaktiven državljan države članice, ki zakonito prebiva na ozemlju druge države članice – Uporaba zakonodaje države članice stalnega prebivališča – Pojem stalnega prebivališča

   (Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 883/2004, člena 1(j) in 11(3)(e))

   (Glej točki 36 in 37.)

3. Državljanstvo Unije – Pravica do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic – Direktiva 2004/38 – Načelo enakega obravnavanja – Obveznost države članice gostiteljice, da državljanom tretjih držav, ki niso ekonomsko aktivni, zagotovi pravico do socialnih dajatev – Pogoji – Prebivanje na ozemlju države članice gostiteljice ob spoštovanju pogojev iz Direktive

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, člen 24(1))

   (Glej točki 41 in 42.)

4. Socialna varnost – Delavci migranti – Direktiva 2004/38 – Socialna pomoč – Pojem – Družinski dodatki, ki se dodeljujejo ne glede na osebne potrebe njihovega prejemnika in niso namenjeni zagotavljanju sredstev za njegovo preživljanje – Izključitev

   (Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 883/2004, člena 1(z) in 3(1)(j); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, člen 24(2))

   (Glej točke od 45 do 48.)

5. Socialna varnost – Delavci migranti – Enako obravnavanje – Nacionalna ureditev, po kateri do družinskih dajatev v prvih treh mesecih prebivanja v državi članici gostiteljici niso upravičeni ekonomsko neaktivni državljani drugih držav članic – Nedopustnost – Neposredna diskriminacija – Utemeljitev – Odstopanje od načela enakega obravnavanja državljanov Unije na področju socialne pomoči – Neuporaba

   (Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 883/2004, člena 4 in 11(3)(e); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, členi 6(1), 14(1) in 24(2))

   (Glej točke od 49 do 55, od 58 do 61, 65 in od 67 do 69 ter izrek.)

6. Socialna varnost – Delavci migranti – Enako obravnavanje – Možnost ekonomsko neaktivnega državljana Unije, da uveljavlja uporabo načela enakega obravnavanja v državi članici gostiteljici – Pogoj – Vzpostavitev običajnega prebivališča takega državljana v obravnavanem obdobju in zakonito prebivanje v tej državi članici – Pojem običajnega prebivališča

   (uredbi Evropskega parlamenta in Sveta št. 883/2004, člen 4, in št. 987/2009, člen 11(1) in (2); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38, člena 6(1) in 14(1))

   (Glej točke od 70 do 72.)

Povzetek

S in njeni družinski člani so državljani Unije iz države članice, ki ni Zvezna republika Nemčija. S je oktobra 2019 v Nemčiji zaprosila za družinske dodatke za svoje otroke za obdobje od avgusta do oktobra 2019. Sklad za družinske dodatke, ki je zadevo obravnaval, ( 1 ) je ugotovil, da je S z družino iz svoje matične države članice vstopila v Nemčijo in da so tam vzpostavili prebivališče. Ker pa S v treh mesecih po vzpostavitvi prebivališča v Nemčiji ni prejemala nacionalnih dohodkov, ni izpolnjevala pogojev iz nacionalnega prava ( 2 ) za to, da bi bila upravičena do zaprošenih dodatkov. Zato je sklad za družinske dajatve prošnjo S zavrnil.

S je pri predložitvenem sodišču ( 3 ) vložila tožbo za razveljavitev te zavrnitve.

Predložitveno sodišče je ugotovilo, da določba nemškega prava, na kateri temelji navedena zavrnitev, državljana druge države članice, ki vzpostavi običajno prebivališče v Nemčiji, obravnava drugače kot nemškega državljana, ki tam vzpostavi običajno prebivališče, potem ko je pred tem prebival v drugi državi članici. V skladu s to določbo se namreč državljanu druge države članice, kot je S, zavrne dodelitev družinskega dodatka v prvih treh mesecih prebivanja, če ne dokaže, da v Nemčiji opravlja pridobitno dejavnost. Nasprotno pa je nemški državljan do dodatka za prve tri mesece upravičen, tudi če take dejavnosti ne opravlja.

Predložitveno sodišče je na Sodišče naslovilo predlog za sprejetje predhodne odločbe z vprašanjem, ali je navedeno različno obravnavanje v skladu v pravom Unije.

Sodišče, ki je odločalo v velikem senatu, je v sodbi razsodilo, da je ureditev, kakršna je tista v postopku v glavni stvari, v nasprotju z načelom enakega obravnavanja iz Uredbe št. 883/2004. ( 4 ) Dodalo je, da se možnost odstopanja od tega načela na podlagi člena 24(2) Direktive 2004/38 ( 5 ) nanaša izključno na socialno pomoč in se za tako ureditev ne uporablja.

Presoja Sodišča

Sodišče je uvodoma spomnilo, da imajo državljani Unije v obdobju do treh mesecev pravico prebivati na ozemlju druge države članice brez kakršnih koli pogojev ali kakršnih koli formalnosti, razen da imajo veljavno osebno izkaznico ali potni list, ( 6 ) to pravico pa ohranijo, dokler državljan Unije in njegovi družinski člani ne postanejo nesorazmerno breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici. ( 7 ) Zato ima tudi ekonomsko neaktiven državljan Unije – če spoštuje ta dva pogoja – pravico, da tri mesece prebiva v državi članici, ki ni država njegovega državljanstva.

Potem ko je Sodišče spomnilo na navedeno, pa je preizkusilo, ali lahko ekonomsko neaktiven državljan Unije, kadar zakonito prebiva v državi članici gostiteljici, ( 8 ) pri dodelitvi družinskih dodatkov uveljavlja načelo enakega obravnavanja z ekonomsko neaktivnimi državljani države članice gostiteljice, ki se v to državo vrnejo, potem ko so izvrševali svojo pravico do gibanja in prebivanja v drugi državi članici.

V zvezi s tem je Sodišče, na prvem mestu, opredelilo področje uporabe člena 24(2) Direktive 2004/38, ki dovoljuje odstopanje od načela enakega obravnavanja in zavrnitev dodelitve socialne pomoči ekonomsko neaktivnim državljanom drugih držav članic v prvih treh mesecih njihovega prebivanja v državi članici gostiteljici.

Ker se zadevni družinski dodatki dodeljujejo ne glede na osebne potrebe upravičencev do teh dodatkov in niso namenjeni zagotavljanju sredstev za njihovo preživljanje, ti dodatki niso „socialna pomoč“ v smislu navedene določbe.

Sodišče je dodalo, da navedene določbe v zvezi z dodeljevanjem dajatev, ki niso „socialna pomoč“, ni mogoče razlagati tako, da državi članici gostiteljici dovoljuje odstopanje od enakega obravnavanja, do katerega so načeloma upravičeni državljani Unije, ki zakonito prebivajo na njenem ozemlju.

Člen 24(2) Direktive 2004/38 je namreč kot izjemo od načela enakega obravnavanja, ki je določeno v členu 18 PDEU in ki je v členu 24(1) Direktive 2004/38 le podrobneje določeno, treba razlagati ozko in v skladu z določbami Pogodbe. Nič v zakonodajnem besedilu ali kontekstu navedene določbe pa ne omogoča sklepanja, da je zakonodajalec Unije z njo želel državi članici gostiteljici omogočiti odstopanje od načela enakega obravnavanja v zvezi z dajatvami, ki niso socialna pomoč.

Na drugem mestu, Sodišče je določilo področje uporabe člena 4 Uredbe št. 883/2014.

V skladu z navedeno uredbo ( 9 ) se za ekonomsko neaktivnega državljana Unije, ki svoje običajno prebivališče prenese v državo članico gostiteljico, v zvezi z dodeljevanjem družinskih dajatev uporablja zakonodaja te države članice, torej v obravnavani zadevi Nemčije. Vendar je treba pri izvajanju pristojnosti Nemčije, da v svoji zakonodaji določi pogoje za dodeljevanje teh dajatev, upoštevati pravo Unije.

V zvezi s tem so v skladu s členom 4 Uredbe št. 883/2004 osebe, za katere se uporablja navedena uredba, upravičene do enakih dajatev socialne varnosti in zanje veljajo enake obveznosti iz zakonodaje države članice gostiteljice kot za njene državljane. Nobena določba navedene uredbe ne dovoljuje državi članici gostiteljici, da državljana druge države članice, ki na njenem ozemlju prebiva zakonito, zaradi njegove ekonomske neaktivnosti v zvezi s pogoji dodeljevanja družinskih dajatev obravnava drugače kot svoje lastne državljane. Državljan Unije, ki zakonito prebiva na ozemlju države članice, ki ni država njegovega državljanstva, in tam vzpostavi svoje običajno prebivališče, lahko zato v državi članici gostiteljici uveljavlja načelo enakega obravnavanja iz člena 4 Uredbe št. 883/2004, zato da se mu družinske dajatve dodelijo pod enakimi pogoji, kot veljajo za državljane te države članice.

Sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je z nacionalno ureditvijo, kakršna je ta iz obravnavane zadeve, tak državljan Unije neposredno diskriminiran. Ker v Uredbi št. 883/2004 ni izrecno določeno nobeno odstopanje, take diskriminacije ni mogoče upravičiti.

Pomembno pa je, da mora ekonomsko neaktiven državljan Unije, ki v državi članici gostiteljici uveljavlja načelo enakega obravnavanja v zvezi z dodelitvijo družinskih dajatev, v prvih treh mesecih, ko ima v tej državi članici pravico do prebivanja v skladu z Direktivo 2004/38, ( 10 ) v navedeni državi članici vzpostaviti običajno prebivališče, ne pa tam bivati začasno. Pojem „stalno prebivališče“ v smislu Uredbe št. 883/2004 pomeni „dejansko“ stalno prebivališče. ( 11 ) Pojem „običajno prebivališče“ pa odraža dejansko vprašanje, o katerem presoja nacionalno sodišče na podlagi dejanskih okoliščin posameznega primera. V zvezi s tem pogoj, po katerem mora ekonomsko neaktiven državljan Unije prenesti svoje običajno prebivališče na ozemlje države članice gostiteljice, pomeni, da mora izkazati voljo, da v tej drugi državi članici vzpostavi običajno središče svojih interesov, in dokazati, da je z njegovo prisotnostjo izkazana zadostna stopnja stabilnosti, kar jo loči od začasnega prebivanja.

( 1 ) Familienkasse Niedersachsen-Bremen der Bundesagentur für Arbeit (sklad za družinske dodatke za Spodnjo Saško in Bremen zveznega zavoda za zaposlovanje, Nemčija).

( 2 ) Člen 62(1a) Einkommensteuergesetz (zakon o dohodnini), kakor je bil spremenjen z Gesetz gegen illegale Beschäftigung und Sozialleistungsmissbrauch (zakon proti nezakonitemu delu in zlorabi socialnih dajatev, BGBl. 2019, I, str. 1066).

( 3 ) V obravnavani zadevi Finanzgericht Bremen (finančno sodišče v Bremnu, Nemčija).

( 4 ) Člen 4 Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72).

( 5 ) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46).

( 6 ) Člen 6(1) Direktive 2004/38.

( 7 ) Člen 14(1) Direktive 2004/38.

( 8 ) V skladu s členom 6(1) Direktive 2004/38 v povezavi s členom 14(1) te direktive.

( 9 ) Člen 11(3)(e) Uredbe št. 883/2004.

( 10 ) V skladu s členom 6(1) Direktive 2004/38 v povezavi s členom 14(1) te direktive.

( 11 ) Člen 11(2) Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 883/2004 (UL 2009, L 284, str. 1).